Generalček.
SpisalE. Gangl.

na paši je bila gotovo polovica vaške mladine. Druga polovica je ostala doma: saj jih rabijo tudi na domu. Zdaj je treba skočiti v prodajalnico po soli ali olja, zdaj je treba naklati nekaj tresak, zdaj je treba skočiti na vrt po medprstje drobnjaka, zdaj je treba zazibati najmlajšega kričača, ki veka, da so mu oči vse solzne. In vsak pameten človek takoj izprevidi, da ne vzmore vsega tega mati sama, saj ni na svetu matere, ki bi imela dese-tero rok.
Da pa so bili delo in napori pravilno razdeljeni, zato so bili na paši danes ti, jutri oni, doma pa danes oni in jutri ti. To se je vrstilo tako dan za dnevom.
In tisti, ki so bili danes na paši, so zagledali prihajati po poti čudno družbo. Deček je stopal po poti, trudno in počasi. Opira) se je na palico, na vrvci pa je vodil  psička,  lepo  kodrastega, z dolgim  metlastim  repom. Psiček je stopal  takisto počasi. Bil je videti  upehan in  izmučen od dolge hoje. Ob traku, obešenem preko desne rame, je nesel  deček skrinjico, po-J krito s prtom. Kdo bi si bil mislil, da so to orglice, prave, vesele in glasnef orglice, ki jih je treba samo zasukati, da zapojo lcpo in ubrano. Na orglicahj pa je  čepela  čudna,  lična,  pastirjem  in pastiricam  doslej   neznana  živa stvarca.
-»   247   i*.
Pastirji in pastirice so gledali z velikimi očmi in odprtimi usti to nena-vadno družbo, prihajajočo po dolgi, prašni cesti. Spogledali so se pastirji in pastirice in kar obenem so zaklicali vsi vprek: ..Generalček gre!" In še enkrat: ^Oeneralček gre!" In še v tretje: ,Oeneralček gre!"
Oeneralček!
Ali so pa vedcl', kak je general, da so takoj izpoznali generalčka?
Kaj bi ne vedeli?
Saj je živel v vasi stari Klepec, mož sivih las in napol slepih oči, ki je služil cesarju in se večkrat opravičeno pobahal, da je streljal na so-vražnika, ko so se borili cesarski možje tam v deželi laški. Starost je Klepca-vojaka popolnoma pootročila. Iz navadnega vojaka se je dvignil v sanjavosti   na stare dni   do generalske časti  in se je časih,  ko  je bil po-
¦**   248   >*-
sebno udobrovoljen, tudi oblekel v generalsko uniformo, ki si jo je bil sam skrpal in zmašil. Oblekel je rdečo suknjo s svetlimi gumbi in zlatimi na-šitki, nataknil bele hlače z zlato vrvco ob straneh in se pokril s širokim triogelnim klobukom, ki mu je z vrha vihrala zelena perjanica.
Otroci so torej poznali generala Klepca.
In tista čudna, lična, pastirjem in pastiricam doslej nepoznana živa stvarca na dečkovi skrinjici je bila do pičice opravljena tako kot stari Klepec ob posebno veselih časili.
Zatorej ni nič čudnega, da so kričali otroci, da prihaja generalček.
Pozabili so na pašo in živino, ki se n\ zmenila za trojico tujcev, ter jo ubrali z brzimi koraki proti vasi, kličoč venomer: nGeneralček grel Generalček gre!"
To glasno, nepričakovano naznanilo je imeio na ves vaški svet toliko močan vpliv, da so stari in mladi otroci ostavili domove in pohiteli na cerkveni trg, da vidijo generalčka.
In prišel je generalček.
Generalček je prišel, se zravnal na skrinjici in gledal s trepetajočimi, nemirnimi očmi Ijudi, ki so prihajali od vseh strani.
,,Saj je opica!" so zavpili tisti, ki so že kdaj videli tako živalco.
..Opica!"
nk oblečena je kot general!"
Precej so se nekateri domislili, da je opica jako ukovita žival, ki nima pod nizkim čelom zgolj slame ali otrob.
BKaj neki zna?" so se povpraševali in nestrpno čakali, da jim pokaže uniformovana živalca svoje spretnosti.
Dečkovo lice je bilo mirno in resno. Ni ga vznemirjala radovedna množica Ijudi. Bil je nemara navajen zvedavih gledalcev. Zatorej mu je bilo lice mirno in resno. Nič otroškega ni bilo na njem. A tega ni opazil nihče. Vse oči so gledale generalčka.
Prijazno je pogladil deček opico in jo postavil na tla. Odgrnil je skrinjico. In hipoma so se  zasvetile v medlem jesenskem solncu   piščalke.
Psiček in generalček — oba sta gledala dečka. Najbrže sta čakala na ukaz mladega gospodarja.                                                                              ¦,
In res!                                                                                                    *
Ta je zaklical: BAlo, hop!" In v tem hipu so zapele orglice.
In v ravno istem hipu se je zavihtel generalček na psička, ki se je zapodil v širokem kolobarju okolo dečka. Deček pa je vrtel orglice, da so vriskale poskočno pesemco, zraven je pa še pel z lahkim, nekoliko tresočito glasom. A umeli ga niso. Besede, ki jih je izgovarjal, so jim zvenele tuje . ..
V srcih gledalcev je zakipelo veselje, a obenem se jih je polastilo tudi občudovanje. V velikem presenečenju so skoro prezrli krožnik, ki ga ]e položil deček k nogam, da bi mu kaj darovali za tako izreden užitek.
Starejši Ijudje so se naposled vendar dornislili, čemu je krožnik ob dečkovih nogah. Nametali so mu nanj nekoliko krajcarjev- A tudi tedaj, ko je spravljal deček darovane novce, mu je ostalo lice mirno in resno . . •