Uvodnik 





Kaj prinaša Vetrnica? 
K 
onec marca, nekaj dni po roj­stnem dnevu Louisa Adamiča, smo se z učenci OŠ Brinje Grosuplje,OŠ Louisa Adamiča Grosuplje in PŠŠmarje - Sap dobili v prijetnem vzdušju Koščakove sobe v Mestni knjižnici Gro­suplje. Otroke na začetku delavnice vedno vprašam, kakšne lastnosti mora po njihovem mnenju imeti novinar. Se­
S 
te se že kdaj spraševali, ali je bolje obiskovati šolo v mestu ali na po­deželju? Odgovor na to vprašanje zago­tovo ni preprost, saj imata obe možno­sti svoje prednosti in slabosti. 
Pa začnimo s šolo na podeželju. Prva prednost, ki nam pade na pamet, je dejstvo, da je prometa okrog takšne šole običajno manj. To povečuje var­nost otrok, ki prihajajo in odhajajo iz šole, hkrati pa zmanjšuje onesnaže­nost zraka in hrup, ki bi lahko motil pouk. Tudi okolica šole je bolj čista in običajno lepša od tiste v mestu. V njej se lahko izvede več naravoslovnih in športnih dni na prostem brez organi­ziranega prevoza. Otroci se na pode­želju lažje povežejo s širšo skupnostjo in bolje sodelujejo, ker se med sebojdobro poznajo. Še ena prednost šole na podeželju je, da so razredi v šoli obi­čajno manj številčni, zato lahko učitelj posveti več pozornosti posamezniku. 
A ker je učencev manj, lahko tudi lažje izstopajo, kar pa ni vedno samo dobra stvar: ker te vsi poznajo, lahko veda upam na odgovore, kot so: rado­vednost, nepristranskost in objektiv­nost. A včasih me otroci presenetijo in izpostavijo poštenost, vsestranskost in občutljivost. Prav imajo, to so bistvene lastnosti! A vseeno jih moram seznani­ti s pojmom objektivnosti, ki ga mora zasledovati vsak, ki deluje v medijih ali kako drugače komunicira s širšo javno­stjo. Objektivnost pomeni preverjanje obeh plati zgodbe. A še prej moramo priti do zgodbe … 
Čeprav je objektivnost ena glavnih lastnosti novinarja, mora ta najprejimeti svoje stališče. Šele ko nekdo iz­razi skrb za dogajanje okoli sebe in si razbija glavo o tem, kaj je prav in kaj ne, se lahko znajde na poti do novinar­skega poklica. Brezbrižnost, opravlja­nje dela zgolj za plačilo in neposluh za težave drugih nimajo tu kaj iskati. Zato menim, da se mora novinar pred zasle­dovanjem objektivnosti najprej naučiti izražati svoje stališče, predvsem je to pomembno za mlade, ki še oblikujejo 
grehi tvojih starejših bratov in sester ali celo staršev nehote vplivajo na tvoje ocene in sprejetost v razredu. Za vsako napako ali pohvalo bo v dnevu izvede­la vsa vas, kar zna po določenem času postati moteče. V primerjavi z ljudmi, ki živijo v velikem mestu in so obkro­ženi z drugimi kulturami ter se dnevno znajdejo v več različnih položajih, smo mi precej zaprti in obremenjeni. Na po­deželju redko spoznamo nove ljudi in se mnogokrat čudimo ali pa bojimo, ko se na šoli znajde posameznik iz druge države, kulture, vere. 
Šola v mestu se zdi kot popolno na­sprotje šoli na vasi. Mesta ima običajno raven teren, ki je prepleten s pločniki, javno razsvetljavo, semaforji in preho­di za pešce, zato je pot do šole lahko povsem preprosta. Na šolah v mestu je zaradi bližine kulturnih in umetniških ustanov več možnosti za različne ogle-de predstav ali muzejev. Tudi učencev in oddelkov je običajno več, možnosti za sklepanje prijateljstev je torej sko­rajda neskončno. 
svoje osebnosti. Raje vidim, da goreče zagovarjajo majave argumente, kakor da se jim »fučka« za cel svet. Najprej naj zgradijo svoj odnos do sveta, nato pa naj ga začnejo spreminjati v iskanju pravičnosti in objektivnosti. 
To je bilo moje vodilo letošnje delav­nice. Mlade novinarje sem prosila, naj ne pišejo o drugih, temveč o tem, kar zanima njih same. Odziv je bil odličen, poslali so skoraj enkrat več člankov kot lansko leto in prav v vsakem se skriva kakšna domislica, ki je ne bi prisodilosnovnošolskim glavicam. Še bolj po­membno je, da v svojih izdelkih pred­stavljajo sebe in svoje interese in tako nam odraslim odpirajo vrata v svoj svet, ki je včasih težko dostopen. Sta­vim, da se boste med branjem naučili marsičesa novega, to pa pomeni, da so mladi novinarji z odliko opravili svojo nalogo. 
Larisa Daugul 
Pa vendar na taki šoli obstaja tudi več verjetnosti, da zaideš v težave: naj bodo to zapeljive kavarne, ki vabijo k 'špricanju' pouka, večja množica ljudi na ulici ali nevarnosti v prometu. Ve­lika nadloga pri pouku je lahko hrup z ulice, ko odpremo okna pa onesnažen zrak. Če želimo na šoli z več oddelki in učenci izstopati, se moramo za to veliko bolj potruditi (kar ni nujno sla­bo), prav tako učitelji z učenci v večjih oddelkih nimajo tako osebnega odno­sa kot na podeželju. Tudi učenci med seboj so lahko manj povezani, saj se njihovo druženje po pouku mnogokrat zaključi.
Šola je pomembno okolje, v katerem mladi pridobivamo več plasti izobraz­be za življenje. Da bi izbrali pravo šolo, moramo vedeti, kaj nam je všeč in kaj ne, kaj si v življenju želimo in kako bi radi izkoristili svoja mlada – pa tudi manj mlada leta. 


Rali Vave, 8. r. PŠ Šmarje - Sap 





V katero srednjo šolo greš pa ti? 
Odločitev o izbiri srednje šole je aktualna tema za mno­ge mlade. Tudi mene osebno zanima, saj sem v obdobju, ko se bom začela resneje ukvarjati z odločitvijo glede izbire sre­dnje šole. Menim, da mora biti izbira o srednji šoli izključno odločitev posameznika, ki bo nadaljeval šolanje. V mnogo primerih, ko starši ali prijate­lji vsiljujejo izbiro določene srednje šole, se na njej učenec ne počuti dobro. Zato se vedno odloči sam; lahko razmišljaš o predlogih ali priporočilih o določenih šolah, a izbira mora biti le tvoja. Prav tako je pripo­ročljivo, da se na določeno šolo ne vpišeš zaradi prijateljev, ki bodo šli tja. Zberi pogum in se vpiši na tisto šolo, na kateri se izvaja program, ki te zanima, saj boš le tako lahko užival v srednješolskih dneh. 
S 
ramežljivost je občutek stra­hu, nervoze in negotovosti, ki se pojavi vsakič, ko so okoli po­sameznika drugi ljudje. Lahko je tudi posledica temperamenta; npr. previdnejši si, počasi se prilagajaš spremembam, ne maraš novosti, zato se običajno raje držiš nečesa, kar je že preverjeno. Lahko je tudi priučena, to pomeni, da se srame­žljivosti navzameš oz. naučiš od drugih družinskih članov. Pona­vadi se sramežljiv človek raje drži bolj zadaj in le opazuje druge. 
Sramežljivost je lahko včasih resen problem, saj sramežljiv člo­vek redko ve, ali je prav, da se je v nekem položaju raje držal zase. Mislim, da med spoloma ni velike razlike glede tega, kdo je bolj sra­mežljiv. Verjamem, da smo tako punce kot fantje sramežljivi vsaj malo. Ne morem oceniti približne starosti, ampak prepričana sem, 
Anketa – kaj vpliva na izbiro 	skovati srednje šole v Ljubljani, saj so jim hitreje dostopne. Tudi večina staršev dela

srednje šole? 
v Ljubljani, ali pa imajo prevoz z vlakom ali avtobusom.
Izvedla sem anketo med mojimi sošol-Nekaterim pa so bolj všeč šole na ob­ci in sošolkami, saj se tudi oni že počasi robju ali izven Ljubljane, saj so večinomaodločajo o izbiri srednje šole, a imamo še bolj mirne, manj je učencev in tako so šeeno leto časa. Ugotovila sem, da se od­bolj povezani v skupnosti.
govori deklet in fantov med seboj precej Jaz bi šla na novo šolo z vsaj eno do­razlikujejo. 
bro prijateljico, saj bi tako lažje preživela Večina deklet bi bila rada v novem ra­prve šolske dni. Pri izbiri šole sem osebnozredu v srednji šoli vsaj z eno prijateljico najbolj pozorna na odnos med učitelji iniz osnovne šole, saj bi se tako bolje poču­učenci, oziroma koliko so se učitelji pri­tila na novi šoli. 
pravljeni posvetiti učencem in jim nuditiFantom pa to ni tako zelo pomembno, dodatno pomoč, če bi to potrebovali. Za­bolj pomemben je prvi vtis, ki so ga prido­nima me tudi program šole in uspeh nabili ob obisku šole. 
maturi. Izbrala bi gimnazijo, saj še nisemTisti, ki se v osnovni šoli v razredu odločena o izbiri poklica in bi se raje do­niso počutili dobro, gredo pogosto v nov bro odločila in premislila, kot da bi mirazred sami, brez prejšnjih »prijateljev«, bilo pozneje žal. Odšla bi v Ljubljano, sajsaj bi radi začeli znova. 
se lahko v eno smer vozim s starši ali paVečina učencev bi rada šla na gimna­bom odšla z vlakom ali avtobusom.
zijo, saj še nimajo izoblikovanih ciljev o Vsem, ki se odločate o izbiri srednjeizbiri poklica in se želijo res dobro odloči­šole – naj bo izbira vaša. Odločite se zati za pravi poklic. 
šolo, ki vas zanima, saj vam bo zato v le-Vsem pa je pomembno vzdušje na šoli tih obiskovanja srednje šole lažje in imeliin odnosi učiteljev z učenci. 
boste večjo motivacijo za učenje.
Manj jim je pomemben izgled šole, saj če ti je šola všeč ne glede na izgled, 
Eva Toplišek, 8. r. OŠ Brinje

je izbira prava. Učenci v večini želijo obi-

da je sramežljivost najpogostejša 
Razlogi, zakaj si sramežljiv:
v letih, ko še odraščaš. Kljub temu • Ker imaš slabe izkušnje v življenju.
imajo tudi nekateri odrasli in sta­• Ker te doma ne podpirajo ali te zaničuje­rejši še vedno težave s sramežljivo­jo, da si potem tudi v šoli sramežljiv.
stjo. 

• Sošolci te zaničujejo.
Sramežljivost prepoznamo tako, • Si ne upaš vsega (čeprav je to včasih tudida se naprej zavemo, kdo smo in v dobra lastnost).
kakšnem položaju smo. Poskusi­mo si poiskati pomoč, npr. psiho-

Kako bi to izboljšal:
loga ali pa samo prijatelja/prijate­• Ne jemlji vseh stvari tako resno.
ljico, starše, učitelja ... Ko se človek • Zavedaj se samega sebe.
nekomu odpre, že čuti, da mu je • Delaj po svojih najboljših močeh.
nekoliko lažje in je bolj sproščen, • Ne dovoli, da te ponižujejo, saj vendarzato lahko tudi lažje zaživi. Ko svo­imaš samozavest.
jo težavo z nekom deliš, ti jo lahko • Imej se rad in se spoštuj.
pomaga premagati in ti svetuje, kaj narediti. Seveda to ne pomeni, da Nikoli ni biti pametno preveč sramežljiv,boš kar čez noč povsem samozave­saj nikoli ne veš, kaj zamujaš, ampak upaj vsten, čeprav bi bilo fino, mar ne? 
vse, o čemer sanjaš, saj nikoli ne veš, ali seKo se že nekoliko sprostiš, si poišči bo uresničilo. Imej se rad in uživaj življenje,cilj oz. si postavi določeno točko, že tako je prekratko.
da jo potem osvojiš. Najprej moraš spoznati, odkriti samozavest, se 


Ana Markovič, 8. r. PŠ Šmarje - Sap
prebiti skozi to, kar prestajaš. 

K 
oliko smo že slišali o tej temi! Toda, ali ste že kdaj pomislili na kakšno rešitev za ta problem? Niste? Ste kdaj pomislili na to, da vas Goo­gle zasleduje in ve vse o vas? Če niste, bi morali, saj to lahko postane prava nočna mora. Če ste najstniki, odrasli ali starejši, bi morali prebrati ta čla­nek. 
Obiskujem 7. razred Osnovne šole Louisa Adamiča Grosuplje in eden mojih najljubših predmetov je do­movinska in državljanska kultura in etika. Zato sem o varnosti na interne­tu povprašala kar našega učitelja za etiko, Bruna Veharja. Povedal mi je, da ne uporablja Internet Explorerja, 
K 
o nam nekdo reče, da je posvo­jil žival iz zavetišča, velikokrat pomislimo na kakšne »pohabljene« živali npr. brez noge ali s posebnimi terapijami in zdravljenji. Pa ni vedno tako. V zavetišču lahko najdeš prav tako dobrega prijatelja, sopotnika kot pri kakšnem rejcu in celo čistokrvnega prijatelja. Ko se je Republika Slovenija priključila EU, je vsaka občina v naši državi morala zagotoviti zavetišče oz. pogodbo z nekim zavetiščem, ki skrbi za izgubljene ali zavržene ljubljenčke v občini. Eno izmed njih je ljubljansko zavetišče Gmajnice, ki pokriva občini Ljubljana in Brezovica. Financira ga občina Ljubljana, sodeluje z ZOO Lju­bljana in je seveda kot vsako zavetišče veselo donacij. Ob zavetišču je tudi policijska enota s psi, ki jim včasih pri­skoči na pomoč pri popadljivih psih. V zavetišče največkrat pridejo živali, ki so se izgubile ali pa so jih lastniki za­pustili. Včasih lastnik umre in skupaj z gasilci vdrejo v stanovanje ter poskrbi­jo za žival. Če žival pripelje najditelj, ta izpolni spremni list in odda žival. Ko ži­val sprejmejo v zavetišče, jo najprej pre­gledajo v karanteni. Tam so veterinarji dolžni sprejeti vsako žival v najmanj 24 urah. V karanteni jim odstranijo para­zite, opravijo cepljenja, jih sterilizirajo oz. kastrirajo. Ko so preverjeni ali oz­dravljeni, zapustijo karanteno in odi­dejo v proste oddelke, kjer so na voljo za posvojitev. Če želi posvojitelj posvo­Chroma ali Firefoxa, temveč uporablja DUCKDUCKGO. Ta je podoben trem najbolj znanim internetnim brskalni­kom, vendar ti ne sledi in ne shranja zgodovine iskanja kot Google, ki te podatke celo prodaja. Vprašala sem ga še, če so sporočila, ki si jih pošljemo po Gmailu, res zasebna. Odgovoril je, da se ta sporočila shranjujejo ter da jih Google nato prodaja vsem zainteresi­ranim. »Google v povprečju z vsakim med nami zasluži okoli sedem dolarjev na leto,« je še dodal učitelj. Meni tudi, da pametni telefoni, prav tako kot vse ostalo našteto, ne varujejo naše zaseb­nosti, saj je vanje zelo preprosto vdre­ti. Na internetu lahko celo kupiš pro­



jiti žival, mora izpolniti vprašalnik in opraviti razgovor, da se zavetišče pre­priča, da bo dobro skrbel za žival. Če ta posvoji mačko, doda prispevek 30 €, če psa pa 50 €. Nato novega lastnika, še posebej pri psih, čez leto dni obi-ščejo na domu. Obstaja tudi poskusna oddaja. To pomeni, da posvojitelj dobi žival za en teden, da preveri, npr. če se razume z njegovo drugo živaljo ali če je v družini prisotna kakšna alergija. Če mu žival ne ugaja, jo lahko brez stro­škov vrne v zavetišče. V zavetišče pa ne pridejo samo psi in mačke, ki so si­cer najpogostejši, ampak tudi plazilci, ptiči, glodavci in celo kmetijske živali. 
gram, ki krajo opravi namesto tebe, in to le za par dolarjev. 
Če vam je mar za vašo zasebnost, poskusite nekaj novega, uporabljajte brskalnik Duckduckgo, saj je varen za iskanje. Poskusite se ''pogooglati'' (napisati svoje ime, priimek ali naslov v Google) in izvedeli boste, če so se kakšne vaše slike obdržale na spletu. Poskrbite za svojo varnost in si sku­paj z otroki oglejte filmčke na www. safe.si, saj so zelo zabavni in poučni. Ne nasedajte potegavščinam in dobro se pozanimajte o stvareh, ki jih delate preko spleta. 


Gaja Žnidaršič,
7. r. OŠ Louisa Adamiča 
Te so ponavadi brez donacij oddane v društva ali v ZOO Ljubljana. Ekipo, ki deluje v zavetišču Gmajnice, pretežno sestavljajo veterinarji in veterinarski tehniki. Skrbijo za zdravje, čistočo in urejenost bivališč živali, za svežo vodoin hrano. Še posebej zahtevni pri hra­njenju so mačji mladiči, saj jih je treba hraniti na 3 ure iz stekleničke. Pasji mladički morajo imeti hrano na voljo ves dan. Odrasli mačke in psi pa hrano dobijo enkrat na dan. Psi imajo enkrat dnevno izpust, kar pomeni, da jih spre­hajalci peljejo na sprehod. Sprehajalec je lahko kdorkoli, a opraviti mora tečaj sprehajalca, ki ga sestavlja nekaj prak­tičnih in teoretičnih ur. Tudi vi se jim lahko pridružite!
Še več ljubljenčkov, ki čakajo na nov dom, lahko vidite na spletni strani za­vetišča Gmajnice - Ljubljana. 
Karin Kaja Pouh,


7. r. OŠ Louisa Adamiča Grosuplje 



L 
ondon je bil moja velika želja. Iz­polnila se mi je v tretjem razredu, ko mi je bilo osem let. Čeprav je minilo že kar nekaj časa, se ga od vseh poto­vanj najbolj spomnim. Nekatere stvari, ki mi takrat niso bile razumljive, so mi zdaj jasne. Zato sem se odločila, da na­pišem potopis o Londonu. 
Skupaj z mamo sva pri turistični agenciji Kompas rezervirali termin od šestnajstega do osemnajstega marca. Komaj sem dočakala dan, ko naju je oči odpeljal na Dolgi most, od koder smo se z ostalimi turisti (bili smo majh­na skupina) z GoOpti-jem odpeljali na letališče v Trstu. Odleteli smo z letalom družbe Ryanair. Leteli smo približno dve uri. Ko smo pristali, smo potre­bovali še eno uro vožnje z avtobusom (peljali smo se mimo nogometnega sta­diona, kjer je potekalo svetovno prven­stvo) do našega hotela. Takoj po priho­du so nam razdelili sobe, nato pa smo odšli na ogled Londona. Bila je tema, a vseeno je bilo čudovito. Vodila nas je zelo prijetna vodička, a njenega imena in priimka se ne spomnim več. Ogle­dali smo si katedralo svetega Pavla in Shakespearovo gledališče. V bližini so bile tudi zgodovinske vojne ječe, ki se jih ni videlo dobro. Prečkali smo most čez Temzo in v daljavi se je videl The Shard oz. nebotičnik Črepijna. A žal je bilo našega večernega pohoda po Lon­donu konec, saj je bila ura že enajst in kaj kmalu sem trdno spala v postelji. 
Drugi dan sva z mamo vstali ob pol sedmih. V hotelu smo bili naročeni samo na zajtrk, ki je bil zelo bogat. Na izbiro smo imeli tudi tradicionalni an­gleški zajtrk, ki je bil okusen. Po zajtr­ku, malo pred osmo uro, smo se zbrali pred hotelom. Odšli smo na podzemno železnico. Zanimivo je, da se v Londo­nu tekoče stopnice premikajo veliko hitreje kot v Sloveniji. Ta dan nas je pot vodila k Buckinghamski palači. Kralji­ce Elizabete takrat ni bilo v njej, saj je bila zastava pred palačo spuščena. Po­drobneje smo si ogledali celo palačo in Victoria Memorial. Domovanje kraljeve družine so zavzeto stražili vojščaki in policija. Vse okoli je bila cesta rdeča, kar je pomenilo, da je v bližini kraljica. Ustavili smo se pri kipu Jurija in Ed­varda. Nato smo se odpravili proti Ad­miralty House. Hodili smo skozi park, kjer so bile veverice. Pustile so se, da si jih pobožal ter jim dal kakšen piškot. Opazili smo Londonsko oko, doma pa sem potem izbrskala informacijo, da za en krog vožnje potrebuješ 35 minut. V bližini Admiralty House stoji ko­njušnica, v kateri so kraljevski konji. Straži jih stražar v rdeči obleki. Med potjo proti Big Benu sem se večkrat fotografirala zraven telefonske govo­rilnice ali pa poštnega nabiralnika. Preden smo si pobližje ogledali Big Ben, smo pogledali še Westminstrsko opatijo, kjer sta se poročila princ Willi­am in Kate. Cerkve v Londonu so ogre-vane, zato v njih ponoči prenočujejo brezdomci. Končno smo se odpravili proti Big Benu, ki se drži parlamen­ta. Potem smo se odpravili v nov del Londona, kjer so večinoma visoki ne­botičniki. Tam smo se peljali tudi z ra­čunalniško vodenim vlakom, ki gre del poti pod reko Temzo. Zatem smo odšli proti Great Hall in Dumbledore, kjer so snemali Harrya Potterja. Meni tam ni bilo zanimivo, daj so na ogled le zidovi in mize. Všeč pa mi je bil Greenwich, kamor smo se takoj za »Harryjem« od­pravili. V Greenwichu smo si ogledali muzej ur in uric, ki so jih uporabljali mornarji ter vojščaki. Zanimivo mi je bilo opazovati veliko rdečo kroglo, ki je merila plimo in oseko reke Temze. Pre­stopala sem tudi začetni poldnevnik, ki je edina točka na kopnem, kjer lah­ko natančno določiš čas. Tam sem zo­pet poskrbela za veverice, da niso bile lačne. Odšli smo proti ladji, ki je na nek način kar v trgovini in muzeju, zgornji del pa je na prostem in služi za streho. Odpravili smo se tudi proti slavnem trgu, kjer so bili lokali nabito polni, saj je bil ravno na tisti dan irski praznik in vse je bilo v zeleni barvi. Naš drugi dan v Londonu se je končal in utrujena od vsega doživetega sem spet hitro zaspa­la. 


Tretji dan smo se obrnili proti trgu Trafalgar, kjer smo si ogledali vodnjak ter preprosto cerkev, v kateri je bilo nekaj brezdomcev. Pot nas je vodila tudi mimo restavracije, ki je na dveh straneh ulice: en del je na levi, drugi na desni. Glavna točka tega dne je bil Tower of London. Tu smo si ogledali muzej, zakladnico, kjer je bilo spravlje­no kar nekaj kraljičinih dragocenosti, od oblek do nakita. Zanimivost Tower­ja je, da imajo tam sedem krokarjev, ki naj bi varovali London. Če kateri od njih uide, to pomeni nesrečo, a že pride nov in nadomesti krokarja, ki je pobegnil. Seveda smo si ogledali tudi Tower Bridge, ampak je za izlet na vrh dveh stolpov zmanjkalo časa. Zatem smo se odpravili proti kanalu Temze, kjer je bilo nekoč glavno pristanišče. Nato pa smo se polni pričakovanja odpravili proti muzeju Madame Tus­sauds, kjer sem neizmerno uživala. Po ogledu voščenih lutk smo šli še v Bri­tanski muzej (British museum), kjer so največ pozornosti pritegnile mumije. A kaj kmalu smo morali obisk končati, saj smo se odpravili proti letališču, od koder nas je letalo Wizz Aira odpeljalo proti Brniku. 
Moje potovanje v London se je hitro končalo, a sem si ga močno zapomnila. Zagotovo pa se bo ponovilo! 
Ula Koščak,
7. r. OŠ Louisa Adamiča Grosuplje 


R 
ada berem, vendar ne kar česar koli. Ne maram recimo znanstve­no fantastičnih knjig. Pa sem vseeno ena izmed tistih, ki v šoli berejo med odmori, a to počnem le, če berem zelo dobro knjigo. Najraje berem romane in zgodbe s tragično usodo posameznika. To so tiste knjige, ki imajo tako grozno zgodbo, da bi jih najraje odložil, pa jih ne moreš, dokler jih ne prebereš do konca. Take so tudi tri moje najljubše knjige, ki sem jih, če je bil za to prime­ren čas, brala tudi med poukom. Prva je Nikoli ne reci, da te je strah, druga Dragi Zaza in tretja Slonov ne vidimo. 

Knjiga Nikoli ne reci, da te je strah govori o deklici Samii, ki si želi le teči. Zase in za Somalijo, ki jo pretresa voj­na. A da bi uresničila svoje sanje, se mora odpraviti na dolgo pot, na kate­ri se znajde na milijone beguncev po vsem svetu. Zgodba italijanskega novi­narja in pisatelja Giuseppa Catozzele je napisana po resničnih dogodkih. 

Knjiga pisateljice Christine Kilbo­urne iz zbirke Z(o)renja Dragi Zaza je zgodba o izgubi najboljše prijateljice in o obupnem prizadevanju prežive­le prijateljice. Kako zaživeti znova po tem, ko najdejo izginulo Leah mrtvo in ukanijo njenega dopisovalca z interne­ta, ki jo je ubil, in ga pošljejo v zapor. Knjiga je bila nagrajena za kakovostno branje. 

Ali slonov res ne vidimo? To se pi­sateljica Susan Kreller sprašuje v knjigi Slonov ne vidimo. Mascha poleti po­čitnikuje pri starih starših, ko spozna brata in sestro. Kasneje ugotovi, zakaj imata po telesu čudne madeže. Domisli se iznajdljive rešitve, vendar se stvari hitro nepričakovano zapletejo. Knjiga je dobitnica številnih nagrad. 
*** 
Zakaj sploh beremo? Nekateri naj­brž zato, da si krajšajo čas, nekateri se želijo malo potopiti v sanjarjenje in pozabiti na svoje težave, nekateri pa se tako vživimo v vloge ljudi, ki jih knji­ga opisuje, da nam, ko začnemo bra­ti, ni več pomoči. Knjigo pač moramo prebrati do konca. Obstajajo pa tudi tisti, ki se želijo iz knjige česa nove­ga naučiti. Zame je najtežja odločitev med knjigo in računalnikom. Sedaj že vem, da se bom, če bom izbrala knjigo, počutila mnogo bolje, kot če izberem računalnik. Še napotek, ki ga sicer ni treba upoštevati, a za predstavitev, esej, seminarsko nalogo ipd. poskusite uporabiti knjigo in ne interneta. Zakaj? Če boste uporabili knjigo, se vam ni treba bati, da informacije niso resnič­ne, poleg tega pa bodo še učiteljice bolj zadovoljne. 


Ajda Samec, 8. r.OŠ Louisa Adamiča Grosuplje 


P 
oznate Harryja Potterja? Ste že gledali film ali brali knjigo? Kaj se vam je zdelo bolje? 
Nama se je zdel boljši film. Zanima­lo pa naju je, kako to doživljajo najini vrstniki. Zato sva o tem naredila razi­skavo na šoli Louisa Adamiča Grosu­plje na Tovarniški cesti. Učencem sva zastavila vprašanje: »Ali so ti bolj všeč knjige o Harryju Potterju ali po knjigah posneti filmi?« 
Vprašala sva 12 učencev. Na začetku so bili malce presenečeni, češ, kje si pa mene našel, potem pa so vseeno odgo­vorili. 
Večina vprašanih (66 %) meni, da so boljši filmi, ker so bolj doživeti, imajo zvočne in svetlobne učinke, hitreje mi­nejo ter ne zahtevajo toliko naprezanja 
– branja. 
Preostalih 34 odstotkov učencev meni, da so boljše knjige, ker v njih več izveš o junakih in dogajanju, vmes pa knjigo lahko odložiš, da se posvetiš drugim rečem in se k branju vrneš ka­sneje. 
A na koncu sva vseeno ugotovila, da so večini današnjih otrok bolj všeč fil­mi kot knjige. 
Gašper Viršek Ravbar in Ruj Mihelič,


7. r. OŠ Louisa Adamiča Grosuplje 


M 
oj drugi dom je na konju! Jahati sem začela že kot majhna deklica. Navdušil me je oči. Takoj sem se zaljubila v ta šport, pa ne le zaradi elegance, ampak tudi zaradi živali – konj. Na začetku sem jahala malo za sprostitev, zdaj pa sem se začela s tem bolj resno ukvarjati. Moji cilji v priho­dnosti so, da bi naredila tekmovalne licence in licence za inštruktorja in tre­nerja. 
Jaham na Peči v konjeniškem klubu Giovanni. Klub se nahaja v lepem oko­lju in še vedno raste in se razvija. Druž­ba je super, teren je lepo urejen. Konji so zelo pridni. Zaenkrat imamo v klubu pet konj, to so: Gigi, Laksymo, Cho­colate, Danaja in ponica Patty, poleg njih pa sta še Nikolaj (Nik) in Sai, ki sta last dveh jahačev. V klubu že gradijo dodatne bokse za tiste jahače, ki bodo imeli tu svoje konje. V klubu učita dveinstruktorici, Manca in Živa Kukman. Večina ljudi jahanja ne jemlje za šport, mislijo, da samo sediš na konju, on pa te pelje naokoli. Ampak je čisto druga­če. Pri jahanju sta prisotna dva – jahač in konj. Oba morata sodelovati in se sporazumevati. Ko jahaš, se s konjem sporazumevaš s stiskom noge, vajetmi in sediščem. Pri jahanju obstaja več vrst hodov: hoja, kas in galop. 
Jahaš lahko tudi za sprostitev, da odmisliš skrbi. Zame je jahanje kot terapija. Pogovarjam se s konji in jim šepetam o mojih problemih, oni pa me poslušajo in moje skrivnosti ve­dno ostanejo skrite. Lahko pa jahanje vzameš bolj resno in narediš izpit za jahača 1 in jahača 2. Sledijo tekmoval­ne licence (za tekmovanje v preskako­vanju ovir, dresuri …) ali pa licence za inštruktorja in trenerja. Vsaka licenca je sestavljena iz dveh delov: iz teorije in vaje v maneži. Jahaš lahko torej na terenu ali v maneži.* Ko se začneš šele ukvarjati z jahanjem, začneš v maneži na lonži.** Ko pa narediš izpit za jaha­ča 1, greš lahko tudi na teren. 
Jahač mora biti pripravljen, da se bo med jahalno ''kariero'' srečal z raz­ličnimi tipi konj. Eni bodo pridni na terenu, a ne v maneži, drugi ravno obratno. Nekateri se ne bodo bali niče­sar, nekateri se bodo bali vsega. Zato mora biti človek s konjem potrpežljiv, saj na grobo nikoli ne gre, konja se z grobostjo le še ''poslabša''. Noben konj ni popoln, z njim je treba biti prijazen in previden, saj so konji živa bitja tako kot mi ljudje. Biti moraš pozoren, saj se konj lahko zelo hitro prestraši. Pred nakupom konja se je pametno posve­tovati s trenerjem ali pa vzeti konja v najem, da se navadiš in vidiš, kako je, če imaš konja. Pri nakupu pa je treba misliti tudi na to, ali želimo s konjem tekmovati ali bi ga imeli za rekreativno jahanje. 


*maneža: prostor za jahanje, jahalna arena 
**lonža: dolg povodec za konja, ki ga upora­blja učitelj jahanja 
Pia Kladnik,


8.r. OŠ Brinje Grosuplje 


Špela Repar se že od petega leta ukvarja s plesom, toda šele pri dvanajstih se je začela resno šolati in izobraževati na tem področju. Pri plesu se sprosti in poglobi vase, saj kot sama pravi: "Ples je del mojega življenja in si ne predstavljam, da tega ne bi počela." V balet se je zaljubila, ko sta z mamo hodili v gledališče in opero. Kmalu je balet začel postajati del njenega življe­nja. Plesne skupine Tegiblo uči že 11 let. Zelo ji je všeč. Njene učenke posta­jajo vse boljše in boljše, mnoge se odlo­čijo za nadaljnje šolanje in nekatere sože postale zelo uspešne plesalke. Špe­la je učila tudi mene in je zelo dobra, uspešna in zabavna učiteljica! 
Pija Pust,


7. r. OŠ Louisa Adamiča Grosuplje 


N 
ekaj informacij o odbojki: na igrišču je lahko 2, 3 ali 6 igralk oz. igralcev. Obe ekipi, ki igrata druga proti drugi, se trudita, da žoga ne pade na tla v njihovem polju. Po drugi strani pa žoga ne sme biti preveč lepa, ko gre čez mrežo na nasprotnikovo stran. To so osnove. Odbojko priporočam pred­vsem dekletom pa tudi fantom, saj je zelo sproščujoč šport. Sama sem izbrala odbojko zato, ker ni preveč nasilen šport in ni individualen, saj je s tabo tvoja ekipa. Zelo sem vesela, da imam ekipo, ki mi vedno stoji ob strani ter me spodbuja. Zelo dobro se razumemo med sabo. Prav tako imamo dobrega tre­nerja in trenerko, ki sta zelo potrpežljiva in z nami na vsakem koraku. Potem so tu še slabe stvari odbojke – poškodbe. Naj­bolj pogoste so: zvin ali celo zlom prsta oz. prstov – če ti žoga prileti v prst; izpah kolka – če se nepravilno vržeš; zvin gle­žnja – če narobe pristaneš, ko skačeš v blok. In potem so tu še obtolčena kolena – če igraš odbojko, to pač pride zraven, na to ne moremo vplivati, a hkrati je to super, saj s tem pokažeš, kako borben si. 

Anja Jarc, 8.r. OŠ Brinje Grosuplje 


T 
ekmovalnost je na šolah vedno prisotna. Lahko je tako pozitivna in kot negativna. Ko govorim o pozi­tivni strani, pomislim predvsem na to, da se učenci med seboj spodbujajo in s tem dosegajo boljše rezultate, hkrati pa se prijatelji drug za drugega veselijo ob dobri oceni. To so potrdili tudi moji sošolci, s katerimi sem naredil inter­vju. Vsi smo se strinjali s tem, da se pri 
Z 
ačelo se je pred tremi leti, ko smo šli s šolo na pohod, kjer je bilo veli­ko različnih kamnov na poti, po kateri smo hodili, in ob njej, a takrat nisem mislil, da mi bodo ti kamni pozneje v življenju tako všeč. Spotaknil sem se ob relativno velik kamen in ko sem ga zagledal, mi je bil nepopisno všeč. Bil je seveda prevelik za v žep v moji tre­nerki, zato sem ga nekajkrat vrgel ob tla in raztreščil se je v dovolj majhne kose, da sem lahko enega od njih spra­vil v žep. Preden sem se spotaknil ob tisti kamen, ki mislim, da se imenuje vulkansko steklo, so mi bili vsi kamni enaki, nobeden ni izstopal, a zdaj vi-dim vsak kamen kot snežinko. Niti dva tekmovalnosti lahko pojavi tudi slabša plat. Najprej smo pomislili na izzivanje in zaničevanje učencev, ki so dobili slabšo oceno. Po mojem mnenju to ni prav, saj se vsi potrudimo po najboljših močeh. Ko govorimo o tekmovalnosti, ne pomislimo le na šolo, temveč tudina obšolske dejavnosti. Še zlasti je tek­movalnost prisotna in pomembna pri športu, saj si športniki želijo dobrih re­
nista enaka, pa če bi še tako iskal. Od tedaj zbiram in se zanimam za kamne in minerale. 
Moja zbirka kamnov ni prav velika, imam približno 150 kamnov različnih velikosti, od 5 mm pa do 10 cm, in raz­ličnih barv, od prozornih do črnih. Moji zultatov in morajo biti tudi tekmovalni. To se jasno kaže ne le na tekmovanjih, temveč tudi na treningih, saj s tekmo­valnostjo izboljšujejo rezultate, ki so še kako pomembni. Na naši šoli smo naj­bolj tekmovalni pri športni vzgoji, ker si vsi želimo biti najboljši. 



Urban Bogme, 8. r. Šmarje - Sap 
kamni so tudi različnih oblik: pravilni matematični in nepravilno likovno oblikovani. Vsak kamen izstopa po svoje, zato bi rekel, da so vsi posebni in edinstveni. 
Izmed kamnin mi je sicer najbolj všeč kristal – ametist, saj sem v knjigi o kamnih in mineralih bral, da je ametist za ljudi, rojene v februarju, rojstni ka­men. Ponaredek ametista prepoznate po tem, da so kristali znotraj vdolbine v kamnu začeli izgubljati barvo z vijo­lične na prozorno. 
Miha Jozelj, 8. r. PŠ Šmarje - Sap