Stran 62.
BELOKRANJEC (SLOVENSKI KMET) Letnik II.
in doraa vedno dovolj piva.*) Denarja vsega
niti ne potrosim ne. dasi sem naročen na
nebroj časnikov, tudi takih, ki so z lece
prepovedani, ker se imam ravno časnikom
zahvaliti za svoje blagostanje. Povem vam,
da ne menjam z nobenim uradnikom."
Tako mi je pravil mož v najlepši možki
dobi, okoli 48 let star.
Od tega je minulo mnogo let, pozabil
sem malodane na ta pogovor in na ta dan,
kar me zanese usoda, da moram iti v Belo-
krajino. Videl sem dolgočasne breze po
listnikih, zarastlih z reso; marsikje pa še
brez ni, marveč le resje in grmovje. Koliko
lepega sveta je v Belokrajini, ki ne daje
prav nobene koristi razen par vozov stelje.
Vsa pokrajina od Luže skoro do Stranske
vasi in odtod do Crnomlja, dalje med Črnom-
ljem-Adlešiči in Vinico bi se dala lepo na-
saditi s smrekami ozir. sprva morebiti na
kamenitih tleh z borovci. Koliko vrednosti
bi imela Belokrajina v teh smrekovih goz-
dovih! Pa tudi slika Belokrajine bi ne bila
tako tužna, nego je zdaj. Izvzemši južno
pobočje gora od Doblič pa tja do onkraj
Metlike, kjer raste rujno vince, se vidi
marsikje golo kamenje, tužne breze in za-
puščeni stelniki. Ta pogled napravi na tujca,
čegar oko prvič zre Belokrajino bodisi z
vrha Gorjancev, s Kumpmatelna ali z Grica
pri Mavrlu, kaj mučen in tužen vtis. Kako
vse drugačen bi bil pogled na mogočno ze-
leno iglasto drevje po Belokrajini, ki bi
zakrivalo njena kamenita rebra!
In ravno zdaj, ko bo stekla Belokranjska
železnica, bi bila morala biti Belokrajina že
pripravljena, ker bo zdaj izvoz lahak. Belo-
krajina je že dobro desetletje s pogozdo-
vanjem zamndila, toda prepozno še ni. Naj
bi ukrenili merodajni činitelji vse potrebno,
da se pricne s pogozdovanjem prej ko mogoče.
*) Na Koroškem se pije namreč večinoma le
pivo, ker vino ne raste.
Seveda brez izdatne pomoči dežele in posebno
države je vsako vspešno pogozdavanje ne-
mogoče. Poslanci in občine naj bi izposlovali
prav izdatno pomoč dežele in države. Naj-
bolje bi bilo, da bi se proglasila
Belokrajina za kraški svet, kamor
tudi sodi po vsej svoji formaciji,
in bi jo država pogozdovala, kakor
pogozduje Kras na Notranjskem.
Nekaterniki so že uvideli korist po-
gozdovanja in so začeli saditi smreke na
svojem svetu sn. pr. gg. Kajiež, Kline in
Kunc).
Zdaj je čas za pogozdovanje, toda skrajni
čas. Z železnico pridejo špekulativni tujci,
ki bodo pokupili tisti svet, ki Belokranjcem
dozdaj ni druzega nosil nego par vozov stelje
na leto, ki bo pa tujcem nosil tisočake, s
katerimi bodo financijelno zasužnili domačine.
Končno naj še pripomnim, da ugovarjajo
nekateri vinogradniki, da ne kaže saditi
iglastega drevja zato, ker dela baje mraz
in bi potem trte pozeble. Jaz sem tega
mnenja, da bi gozd — toda vsak, tudi listnato
drevje — pač škodil trtam, če bi bil pre-
blizu, toda če je v primerni daljavi, da ne
pade senca na trte, ali pa še mnogo dalje,
potem mislim, da bi trti prav nič ne ško-
doval. G. M.
Belokranjica, bela obleka hodi
tvoj ponos!
Dandanes drvi človeštvo proti cilju
blagostanja. Boj za obstanek ne bojnjejo le
posamezniki, tudi cele družbe in narodi se
borijo za obstanek. Pojavi zastarevajo in
se umikajo novim ali s tujo besedo pove-
dano — modernim pojavom.
Stari običaji se umikajo novim, to uvi-
devamo tudi v noši. Ako se ozremo po
oblekab, vidimo, da imajo različni kraji
različne noše. Noša, katera je bila nekdaj
posameznim narodom značilna, propada, na-
rodna noša izgubiva svoj pomen, izpodriva
jo nekakšen internacijonalizem ali medna-
rodnost. Ali naj se to propadanje odobrava,
ali naj težimo za tern, da se narodna noša
reši pogina tam, kjer je to še mogoče ?
Glede tega vprašanja si nasprotujejo mnenja.
Nekateri mislijo, da je narodna noäa, ki se
doma izdela, dražja nego ona. katera se
izdeluje po tovarnah. Tega mnenja so zlasti
tovarnarji, zato ker dosti več blaga razpe-
čajo tam, kjer je rnednarodna noša nego
tam, kjer je narodna v navadi. Za narodno
noso pa se ogrevajo oni, kateri vedo, da je
noša nekaj posebnega, nekaj značilnega za
dotični narod, objednem pa mnogo lepša kot
druga obleka, katera se po tovarnah izde-
luje in da stane narodna noša ljudi, kateri
sami sejejo Ian in konoplje, sami predejo,
tko in šivajo le pridnosti in truda, ne pa
denarja, katerega bi sicer razmetavali za
razno tovarniško blago. Po onih občinah,
kjer se je narodna noša še obdržala ter
domače žerske same predejo, tko in šivajo,
ostaja denar doma in hiša, v kateri se
tako dela, se lahko zove tvornica za dotično
družino. Prosti zimski čas se ne porablja
za brezdelje ampak ravno nasprotno. Ljudstvo
se vadi marljivosti in pridnosti. Kar časa
službujem v Belokrajini, sem opazila, da so
Belokranjice jako delavne, da jim je treba
iskati para po onih krajih, kamor tvornice
speeavajo svoje blago.
Dvanajsta ura je v zvoniku že odbila,
po oknih so vzcvetele ledene rože, okrog
hiše brije mrzla burja ali pridna roka belo-
kranjske gospodinje se ne počiva. Krog sebe
ima zbrane svoje dekleta; med pripovedo-
vanjem pravljic iz starih časov ali pa med
prepevanjem narodnih pesmi, jim teko vre-
tena med prsti. kakor da jih gonijo mali
motorji, katerih ni ustvarila telinika, ampak
jih podelila vse iznajdujoča, vsemu se pri-
lagodiijoča mati narava.
Podlistek.
Belokranjskemu Sokolu.
Mi bratje, sokolov četa smo,
sinovi naroda —
in naše geslo je: Naprej
do cilja jednega!
Če šviga strela, grom buči
ne plašimo se mi,
za narod svoj, če treba je
žrtvnjmo vse moči.
Pod zmage praporom naprej
korakaj sokol vsak,
da z naäe zemlje zgineta
sovrag in njega znak.
T i h o z o r.
Tri erne jagode.
Tri jagode tri erne,
tri erne jagode,
vas sree vzljubilo
do zadnjega je dne.
Pripela vas na prsi
bom erne jagode,
bodite znakom žalnim
kot bolne so solze. —
S solzami vas bom prala
tri dolge, bolne dni,
s solzami vas močila
tri dolge bom noči.
Ve jagode ve erne,
ve erne jagode,
ve dragemu povejte,
da ljubi ga sree.
Ko solz presahne potok,
umrlo bo oko,
sree pa njega, verno
ljubilo dalj*i bo.
T i h o z o r.
Moj stric July.
(Prevod iz francoščine.)
(Dalje.)
In vsako nedeljo ponavljal je oče, kadar
je zagledal temne parnike, iz katerih so se
vzdigovale proti nebu kače dima, z nezmo-
tljivo točnostjo ure, besede:
„Kakšno presenečenje bi bilo za nas,
če bi bil Jnlij ta notri."
In zdelo se nam je, da ga ga vidimo,
kako maha z robcem in da slisimo njegov glas:
„Oha! Filip!"
Tisoč načrtov je bilo vzgrajenih pri
brezdvomnem pričakovanji njegove vrnitve;
celo majhna hišica na obali morja je bila
med darovi, s katerimi nas bodo obsipali
stričevi zakladi in nočem trditi, da moj oče
ni stopil v to svrho že v pogajanja.
Kna mojih sestra je bila takrat stara
osemindvajset, druga šestindvajset let. Vse
je kazalo, da se nobena ne bo omožila, kar
je povzročalo rodbini ne malo bridkosti.
Slednjič se je vendar pojavil snnbač in
sicer za drugo sestro, bil je nradnik, ne ravno
bogat, a pošten mož. Ne morem se iznebiti
prepricanja, da je pismo našega strica, ki so
mu ga pokazali neki večer, premagalo po-
misleke mladega moža ter povzročilo, da se
je odločil za ta korak.
vSnubač je bil najprisrčneje sprejet in
sklenili smo, da napravimo po poroki sknpno
rodbin8ko potovanje v Jersei.
Jersei je idealen eilj za potnike, kateri
imajo malo v žepu. Ni predaleč, potnik se

Letnik II. BELOKRAN.TEO (SLOVENSKI KMET)
Stran «3.
Zjutraj, ko se še iii petelin oglasil in
ko ccrkovnik še ni odzvonil bolega (hie, že
zopet teko oni naravni niotorji. Ni li to
pridnost,?
Pa poglejmo nekoliko tudi v dan. Dekle,
ki nose težko banjo vode na glavi pridno
vrti vreteno, sukajoče nanjo tanko nit, ka-
tera se prede iz finih, belili vlaken, ki so z
rdečim trakom povezana v kodeljo na lepo
narezljani preslici. Tako si ustvarja ženstvo
belo, snažno oblačilo, katero tako dobro
karakteriznje pridnost Belokranjice. Belo-
kranjsko ženstvo je tudi znanstvenik dr.
Valter Smid označil kot marljivo in delavno,
v katerera še vlada duh narodnega ponosa
in narodne iznajdbe in da baš to ženstvo
nudi fie dandanes znanstvenikom podatke o
warljivosti starih Slovanov, 8 tern da goji
še narodno nošo, katera ima velik poinon
za obstanek vsakega poxameznega naroda.
Ko se je lanskega kta vršil v proslavo
GOletnega vladanja sprevod po Dunaju, je
bila v sprevodu zastopana narodna noša,
Vsi časopisi so takrat pisarili, da naj bi ta
sprevod oživljajoče vplival na narodno nošo.
Koliko so je s tern sprevodom doseglo v
prilog narodni noši, o tern ne mislim raz-
pravljati.
Ko sem potovala po nemškili krajili,
sein opazila, kako Nemci in to inteligenca,
visoko oislajo narodno nošo. Kdo še ni videl
inaloga tantiča, ki je bil oblečen kakor Ti-
rolec in je hodil z očotom. kateri jo bil v
fraku in cilindru ali pa matere, ki je imela
na glavi sedaj moderni klnbuk, ki izgleda
kakor tri cente težek zvon, ob njeni roki
pa je šla brhka hčerka, oblečena v lahkotno
obleko kakor Rožnodolinka. Vprašamo so,
kaj je sinoter temu, da jo bil deček oblečen
kot Tiroler, in deklica kakor Rožnodolinka?
To je narodna vzgoja mladine. Kar pa smejo
Nemci, mislirn, da tudi nam ni prepovedano.
Oglejmo si nokoliko one kraje, kjer so
prej omenjeni naravni motorji prominuli in
že bujno cvete modnarodna noša. Kdo še
ni videl opice Lisete, katera plešo, oblečena
v rdeče krilo z zelenira klobučkom na glavi V
Li ne vidiš tega pri dekletu onega kraja
ob nedeljah? Žuljave, od solnca obžgane
roke in zagoreli obraz, ki gleda iz baržuna
in svile pripada k obleki ravno tako, kakor
kosmate roke in obraz Lisete k rdečemu
krilu. Ali so ne vidi tu znak zapravljivosti
in ne znak štedljive gospodinje? Ali se ne
vidi tu lenoba, ki diči težaški obraz kakor
zelen klobuk opico Liseto? Da, reči smem,
da v krajili, kjer vlada ta razkošnost, napuli
in ošabnost, je človeško, žensko bitje po-
polnonia brez oknsa in brez sinisla za „lepo,"
kajti pristoji mu ona Sara ravno tako, kakor
zajcu boben in šreiinarju sedlo.
Kako pa izgleda ravnokar opisano dekle
ob delavnikib? Vprasajnio jo, kolikokrat
opere ono svojo obleko, katera je umazana
od polaganja in od druge hlevske nesnagc
in svoj zastor, kateri se sveti, kakor da bi
ga bili polži oblazili. Kako vsa drugačna
je Belokranjica!
Ona stopa kakor bela lilija čista in
snažna s ponosom, da to kar nosi na sobi,
je ustvarila njena pridna joka. Na njeni
obleki so ponižni okraski, kakor so štepka,
kambice, vozlički, vezanka itd., kar vse je
iznajdba njenega dulia. Je li to ne povzdiguje
nad vso tovarniško šaro? Pa bela pečica
na glavi, kaj ne znači ona ponižnosti, varč-
nosti in raarljivosti belokianjske devojke?
Kdo ne razvidi tu razlike mod tovarniškim
oblanlom in med oblačilom prej imenovanih
naravnih strojov? Tu je vsakerau odprto
poljo. kjer zamoremo ustvarjati sebi ponos,
ako delujemo na to, da se resi narodna
noša iz rok tuje veleobrt.no, industrijalne
špekulaoije.
Ako preračunimo, koliko svetlili kronic
odpotuje iz naše Belokrajine v tuji svet,
da se ž njinii maste naši sovragi, bi vsakdo,
ki ima še kaj srca za blagor naroda, po-
poljo v tovoinem rolnu čez niorje in je
kinalu n;i tujih tleh, ker otok jo angleška last.
Okoli toga potovanja v Jersoi so se vrtile
od top;a. rasa vse naše misli in sanjo.
Slednjič je pri.šla ura odlioda. fte (lanes
vidini, zdi so mi, koi, da bi so bilo šele
vöeraj dogodilo, kako nioj oč<; z veliko skrb-
nostjo pazi, kako so vkrcavajo naši trijo
kovčcki, kako se moja niat.i v največjem
razburjenji oklepa rokemojeneonioženesestre,
ki je bila odkar so je ločila od ono, kakor
od koklje in colega gnezda zapuščono pišče
in vidim tndi, da mladi par vedno ostaja za
nami, tako da so vockral ozirani za njim.
Za))iskalo jo k odliodu. Na krovu smo
bili, ko se jo ladija pomikala ven na odprto
niorje, čigar površina je bila gladka in ravna,
kakor plošča iz zelonega inramorja. Ponosna
srooa nas je navdajala, ko se je počasi po-
mikalo obrežje, čuvstvo, ki se v takih slnčajili
rado poiasti onib, kateri malo polujojo.
Moj očo se je samozavest.no vzravnal po
konci v svoji stari suknji, iz katere smo še
to jutro z najvecjo skrbnostjo spravili madeže,
da je dišala po bonoinu. Ta vonj, ki sem
ga tako dobro poznal od liasili spieliodov,
je vzbujal v meni praznične občutke. —
Na krovu smo opazovali dve ologantni
dami, katorima sta dva gospoda podajala
ostiige. Star, raztrgan mornar jo odpiral
školjke z nožem, gospoda sta jih joinala iz
njpgovih rok tor sta jib dajala damam. To
so jib použile na okusen način, prijele so jib
s linim žopnim robcem, nagnile malo glavice,
da si no omadežujejo obloko, izsrkavale bitro
vsebino tor nietale prazne lupine v morjo.
To okusno zauživanje je očividno za-
peljalo niojega očeta. Približal se je materi
in sestrama ter rekol:
,.Ali ne bi tudi pokusili ostrigo?"
Sestri sta takoj odgovorili da, a mati,
ki je premislila, da bo to stalo nekaj denarja,
odklonila je rekoe:
„Bojim se, da si pokvarim želodec, daj
jili otrokom, a. ne prevoc, da ne zbole/'
Pot em se obrne k meni ter reče: „Za
.Insipa to ni, deo.kov no smcmo razvajati."
Ostal sem pri matoii, a na tihem som
se liudoval nad storjeno mi krivico. Sledil
sem očetu z očmi in videl, kako jionosno
pelje svoje hcere in zota k staremu, raz-
capanemu mornarju. (Konec prih.)
dvojil in potrojil vse sile, da se ohnrni v
našem narodu še zadnji ostanek narodno
obleke. Vsake izobražene slovenske žene je
sveta dolžnost, da se zavzame za ta prastari
slovenski spomin.
Vam pa BelokianjK c klicem: „u.siauite
zveste svoji robači, svojemn uspetlju, svoji
dolenjki, svojemu oplečju in svoji nedolzno
beli pečici, ki vas diči in je vaš ponos in
znak vaših marljivih delavnib rok ter znak
varčnosti in gospodinjske pridnosti.
Živela bela Belokranjica, ponos sloven-
skega naroda!" Poldka.
Dopisi.
Iz Strekljevca. Prepricana som,
dragi „Bolokranjec", da i ti rad izveš, kaj
se godi po svetu. Na Kalu pri Strekljevcu
smo imeli v nedeljo 9. t. m. takozvani „bal"
in sicor v hotelu pri „treh Gracijah'1, po
domače „pri Matetkali". Tu se je plesalo,
da se je kar kadilo. Pri vsem I era pa je ta
nokaj vredna, da so bile prirediteljice plesa
Marijine hcere ter dobile takoj plačilo, ko
se je v župnisču izvedelo, da so velike
„nasprotnice" plesa. Odslovil jib je njib
dušni pastir, in tako, da so sedaj eks Ma-
rijine hčere. Seveda za vsak trud svoje
plačilo. Jsto tudi tu. Kubale so gnjati,
klobase, pokle potice. a vse zamaii. Ker
raed tem, ko so so pošteno vrtilo, so si
znali drugi ,.prišpogat" požrtijo in to brez-
plačno. Semiško gasilno društvo je bilo tudi
povabljeno. Zvedelo se je seveda, da so
plesali po Mihčevem taktu. Saj smelo trdim,
da je dragi „Napoleon", ker izvrši dve deli
naenkrat, namreč, da gode in drema. Seveda
so dobili tudi naši c. kr. orožniki povabilo,
in sicer jako originalno. Oujte: „Gospodje
orožniki, naši služabniki". Gospodične Ma-
tetke uljudno vprašam, odkdaj so orožniki
naši služabniki? Gotovo gospodične Matetke
mislijo dobiti kako večjo cast in dostojanstvo
kjer bi se jim pridelilo telesno gardo. No,
kadar pride do tega, hočem razsvetliti Kal
in seveda naročiti njim na cast zopet Mibca.
Iz mlina na bregru Kolpe. Na
dopis „Iz Otoka" z dne 5. maja t. 1. v
„Belokranjcu" pripomnim sledečo: Ne vein,
ali je g. dopisnik iz Otoka sam izmoril ono
površino, na koji je voda zemljo odnesla,
ali je dal po veščaku izmeriti — to pa vein,
da se je glede toga najmanje za polovico
zmot.il. Ako se pa odraruna oni dol te po-
povrsino, na katerem je voda že preje od-
nesla zemljo in za kojega so kmetje dobili
primerno odškodnino, potem je pomota g. do-
])isnika Sc za polovico vočja. Kar se tičo
uresničenja prerokovanja kmotov proti učo-
nosti brvatskih inženerjev, rečern le to, da
se bo skazalo, katero mnenje je pravo. Na-
dalje naj g. dopisnik vzame na znanje, da
nisem čakal z zagraditvijo novega toka reke
na njegov dopis, ker jo bil že pied obelo-
danjenjem dopisa toliko zagrajen, da se
ni bati vač daljne škode, najmanj v onem
obsegn, kakor g. dopisnik prorokuje. V ostalem
jo rlanek nekako tondencijozen ali ž njim
ne bode ne slapa, ne mlina odnesel.
A. Božič, posestuik mlina.