Dr. France Prešern. Kakor na grobu — postavili so tiidi v našem slovstvu malo da ne vsi boljši pesniki ranjkemu sprelepih spominkov — tako, da je težko povedati, kteri je lepši ali celo najlepši. Vže 1. 1832, kedar se Prešern še le z nekteriini spevi prikaže na pesniškem polji, pozdravi ga Fr. L. čelakovsky klasičnega pesnika slovanskega; 1. 1833 ga rojakom svojiin iskreno pohvali M. Čop. Radostno so sprejemali Slovenci sploh Prešernove pesmi, slovenske in nemške; le premalo jih jim je vedno bilo. Pesnik sam se primerja labudu. — Torej je 1. 1847 o njegovih nPoezijah" v BNovicah" pisal Fr. Malavašič, da Prešern more se priličiti labudu, kteri preganjan in ranjen od nemilih viharjev osode plava po samotnem jezeru življenja; išče, česar najti ne more; hrepeni po tem, kar mu je namenjeno, česar pa doseči ne more, in zdaj v žalosti svojega serca v milih glasih zdihuje, zdaj v nevolji srečo v britkem spoznanji njene nestanovitnosti in goljufnosti ostro toži. Ker on najljubše od ljubezni poje, bi ga smeli imenovati pesnika ljubezni. Iz pričujočega mojega sostavka se pa vidi, kdaj je Prešern jel popcvati, kako je napredoval, kdaj in kje je spravil to in uno na svetlo, kako razsvetljuje on svojo dobo in kako tudi ona nam pojasnjuje pesnika. Meni vzlasti pomenljivo zdi se to, kar pisatelj ali posebej pesnik sam danasvetlobo; o tem gre mu sodba. — Lepe in resnične so misli v pesmih natisnjenih v Kr. Čbelice V. Bukvicah še za življenja njegovega na pr. o zadovoljnem življenji samostanskeni in o nevarni prostosti mej svetorn; o preozkoserčni pravilnosti redovniški pa o modri duhovni skerbnosti pastirski; o pravcm češčenji Device Marije in o katoliškem obhajanji božjih potov — zoper Janzeniste; o pobožni vernosti Ljubljancev in o naslednji gospodski brezvernosti itd. itd.: vendar perve pomeinbe so in ostanejo po njem samem priobčene Poezije Doktorja Franc«ta Prešerna. Poezije —. ,,Poezija, dar nebeški!" poje I. Vilhar. Ta dar imel je v obilnosti Prešern. BVelevati pevcu ne smein — V dolžnosti on višega kralja stoji, — Zainaknjenja hip mu je ukaza. — Kot burja po zraku izvoli si pot, — Ne ve se, kdaj pride, ne zna se od kod, — Kakor vir neznane iz žile, — Tak pevcu se pesem iz duše glasi — In temnih počutkov oblasti budi, — Ko skrite v oserčji so bile" (Schiller — Koseski). — Pravi pesnik poje in — ,,Za pestni cilj in konec ne vprašuje, — Ia njezin vspeh si v nemar pušča on. — Vsesilna moč nadzvezdnega vlivanja — Objema pesmonosno mu serce, — Ia brez skerbi do ptuj'ga poslušanja — Mu pesem klije, raste, v cvetje gre" (R. Ledinski). - Tako i Prešern: BZmerom svoje goni slavčik, — Zmerom od Ijubezni bije — Sercu sladke raelodije". Kakor Bog mu gerlo stvaril, — Dokler da je v grobu vtihnil. nEnak je pevec vencu poezije: — Vse misli zvirajo 'z ljubezni ene". — Pesnik — umetnik stvarja vzorne misli — ideje ter jim daje prijetno odejo; kar je lepo, kaže v živi in mični besedi. Prilično razodeva pesnik — lirik saru sebe in po sebi opeva svoj dom in rod v vseh zadevah. — Čim bolj vzvišaue so njegove ideje, čira bolje se z njimi vjema lepa vnanja oblika; tem više stoji pesnik in tem bolj se cenijo njegove poezije. — BUt pictura poesis" — pravi Horac, in v tem se šteje Prešern med pesnike perve verste, kajti vse poezije njegove so slikarija, ktera — pogledana od ktere koli strani — kaže vedno isto ljubeznjivo podobo. Ta vlada v vseb njegovih pesmicah, ktere so le spreminjanja ali variacije ene in iste raelodije — o ljubljeni devi, po kteri dospe pesnik — kakor iz sužnosti skozi puščavo v obljubljeno deželo — od slepe in posvetne ljubezni do razsvetljene in svete — v Bogu. In v tem so pravi pesniki nekako božji vestniki (vates) človeštvu. Dčktorja —. Prešern se je učil, veliko učil vže v mladosti, kedar je po šolab obično bil med pervaki. Bil mu je dar nebeški — poezija — prirojen (poeta nascitur), ali vendar je to zmožnost sam budil, olikoval, doverševal — svest si reka Horacijevega, da treba je k pravi uraetniji obojnega (natura, ingenium, dives vena — studium, ars). Kar je popeval o rojaku svojem M. čopu, skoro da istina je tudi o njem, kakor spričuje mu verstnik M. Kastelic: »Slavnih Grekov in Rimljanov, — Albioncov, Italjanov, — Francije jezik bil Ti drag — Nemške pesmi Tvoje gladke, — In slovenske tako sladke — čerti le vohaški vrag" (BNovic." 1849 1. 7)! — BNemški jezik imel je popolnoma v oblasti, in tako lepih, tako čistih, tako polno donečih, tako po mislih in po obliki doveršenih sonetov nij pisal sam raojster Gothe", pravi J. Stritar (Zvon I. str. 350). Misli svoje vzorne je jemal pogostoma iz sv. pisma, iz liturgije, iz življenja katoliške cerkve v prilikah in podobah, v piitnerah ali vzgledih, kterih vendar ne obrača nespoštljivo ali žaljivo. — Znano rau je bilo kerščansko verstvo in nravstvo, znano pa tudi poganstvo, njegovo malikovje in basnoslovje, iz kterega same po sebi pribajajo na dan pomenljivc podobe v njegovih poezijah. — Znano mu je bilo lepo slovstvo novejših narodov neslovanskih, a tudi slovanskih. Rad je prebiral narodno pesništvo, narodne pesmi slovenske, in po njih se je, kakor pobratim njegov Stanko Vraz, povzdignil dotlej, da je v posebni podobi (Severe, Lenore, Julije, Bogomile) umetno popeval dom in rod svoj slovenski, deržavo in cerkev, in zato so opazovali ga Bvohaški vragovi!" Iz poezij samih se vidi, kteri možje so ga navdihovali, kteri so z njim občevali. Kako na tanko je poznal na pr. Vodnika, Linharta, da ju je opeval tako kratko in krepko! — Bil je Prešern, kedar je hotel, pravi Kranjec, pa tudi Slovenec, in celo Slovan. — Beseda mu je kranjsko-slovenska, ne vselej slovnično pravilna, — pomniti je doba, v kteri je pisal —, a vendar jo dr. Fr. Miklošič v vseh svojih jezikoslovnih knjigah učenemu svetu kaže za vzgled besede novoslovenske. In Bverlega kranjskega Slovenca, slavnega pesnika Prešerna" imenuje ga A. S1 o mšek (Drobt. 1862). Naravna bistrost, a tudi pridobljena učenost se kaže v obliki pesniški na pr. v tolikanj različnih, novih in starih merilib, v slokah, stibib, stopicah, v rimi; v umetni, notranji vsebini vsegdar primerni vnanji besedi; v tem, da lirik, kralj zlasti v sonetu, verlo skazuje se tudi epik, tu in tam celo v dramatični obliki; da nam je stvaritelj pervega sonetnega venca v slovenščini. In — kar doveršuje učenjaka, da je sam sebi pozneje — pričel je star 27 — 30 let — malo, kaj malo popravljal — v svarilo marsikterim pevačem sedanjim, kteri — stari 17 — 20 let — kasnoje feramujejo se svojih poskušenj mladičevskih! Franceta Prešerna —. Po pravilu: »Vsakemu svoje" — dal je Prešern zabavljiv napis tudi svojim serčnim umotvorom, in sicer: Pričujočc poezijc. Sme nekaj nas, kcr smo Prcšernove, biti prešernih; Pesem kaže dovolj, kak je naš oče krotak. Da je pesnik bil res krotak, da ni bil preširen, vidi se vže iz tega, da se s perva še s celim svojim imenom ni derznil na dan; podpisaval se je P., Dr. P., Dr. Preš.; v Čbelici 1. 1832 — 33 Dr. Prešern; tako tudi odslej vedno v nIllyr. Bl., Carniolia" in v vseh listih tajnih in javnih. — Kadar mu je slovničar Kopitar čestital: nMazi Ti Bog Dohtar Prešerin" — podpisal je svoj ,,Kerst per Savici" Dr. Prešerin, češ, da znam pokoren biti, da se jezikoslovcu jaz (Doctor - Dichter) pač dam podučiti! — Tako se je podpisaval v ^Novicah" od 1. 1845, ga je v BKr. Čbelice" drugem natisu M. Kastelic in dr. Bleiweis na grobnem spomeniku. — V BPoezijah" pa se je tej obliki izognil sam; prav naj se torej piše pesniku ime BPrešern". Da pesnik ni bil preširen, vidi se tudi iz tega, da je dal svoje BPoezije" pred natiskovanjem celo dijaku v nekako popravo; da je izpustil iz njih kakor iz spoštovanja do svojega tedaj še živočega učitelja in do že ranjkega premilega prijatelja zuana seršena; da je po krotkem geslu jako skromno popeval sam o sebi. — Bil je Prešern krotak tako, da ga človek osebno sovražiti še ni mogel, ko bi bil tudi hotel. —Dobra duša razodeva se v vseh pesmih, vzlasti v labudnici; vsaj smo se zbratili prijatelji, ker dobro v sercu mislimo, poje na zadnje, in dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi! Labud je pesnik, ki ranjen plava po jezeru življenja v strahu in upu, ki pa naposled ne obupa, marveč — preverjen po Bogomili — posveti se v ljubezni Čertomir ter vprav po svojih ,,Poezijah" slednjemu, kdor ima serce, kliče: ,,De srečin je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče unstran groba v persih hrani". Dr. France Prešern ni bil preširen; pač pa so preširni, kteri mu popravljajo lastno iine v nPrešeren, Preširen ali celo v Preširn", češ, tak velikan, pa se še prav nisi pisati znal! Prešern ni bil preširen; pačpaso preširni, kteri rau v pesmih prenarejajo lastne oblike, češ, le naše so prave, kar se je storilo 1. 1866 v znani zbirki, v kteri je pesnik neistinit kakor v osebni sliki, tako i v pesemski obliki; kar se je storilo 1. 1869 z V. Vodnikora — in vsled tega je na pr. Koseski 1. 1870 strogo prepovedal Matici — premeniti mu lastne oblike! Prešern ni bil preširen; pač pa so preširni, kteri po njegovi smerti priobčujejo stvari, kterih bi on sam (i Vodnik) na svetlo dati nikdar dopustil ne bil, kar tudi pošteni Nemci hudo grajajo pri onih slepih čestilcih, kteri na pr. po Gotbeju, Grillparzerju itd. razglašajo nepotrebne pobirke! Prešern ni bil preširen; pač pa so preširni, kteri — gerdeči nekdanje svoje učitelje — sedajni mladini (pfišernš) pripoveduje in bodoči (bndeče) zapisujejo o mikavnih dogodkih in skrivnostnih zapletkab, o živenji polnem strasti in bojev, o kovarskih in osebnih njegovih, vzlasti duhovenskih sovražnikih, o slovstvenem Herostratu, o njegovem pijančevanji, nezakonskem ljubkovanji, o poslednjem duševnem opešanji itd.! — Oj taki lažnjivi preširnoslovci — ,,vsi pojte rakom žvižgat!" — nVzemi zemlja, kar je tvojega; naj sprejmc Kristus, kar je njegovega; meso je iz zemlje; duh pak je od zgorej vdihnjen". Tako so molili o pogrebu Prešernovem; tako bodo molili, ako Bog da, o pogrebu mojem in tvojern, mili čitatelj! — Naj ima tedaj zemlja, kar je njenega; naj se ne izkopava več iz nje, kar je perstenega. — Od zgorej je vdihnjen bil duh — pesniku; tje gori se ž njim povzdigujmo sami, tje gori slovenski učitelji z vzornim pesnikom kažimo svojim slovenskim učeucam, in v tem blagovitem poslu vsakeniu, kdor zna bolje, široko je polje. Iskreno vadimo svoje drage učence, da si iz njegovih BPoezij" — iz krasnih cvetlic — kakor marljive bučelice — nabirajo sladkega medu, ne pa — kakor ustudni pajki — hudega strupa, v vednera pa vernem spominu, da lepi umetniji, torej tudi poeziji, geslo edino je pravo: K ,,Sursum corda!" » 8