TSeJulfr	tvU&ul ib ‘Jtaii& 0jj^
muMovuia
POŠILJA : IVAN UČENIKOV - KAIRO RUE MANSHAET EL MAHRANt ŠT. 3
Slednji vzhod	Št. 62	28. mwica 1943.
d&detdndvajieti tnaAec 1941
Dve leti sta pretekli od tistih zgodovinsko važnih dogodkov, ki bodo ostali v analih našega naroda za vse čase zapisani z zlatimi črkami. Jugoslovanski vseobči narodni značaj ,ki je po svojih slovanskih potezah uganil vsakokratno bit zgodovinskih nujnosti, je v marcu 1941 - na odločilnem razvodju -dokazal vsemu svetu, da sta mu narodna čast in ponos važnejši od solza in trpljenja.
Do zgodnje spomladi 1941.leta je Hitlerjev nenasitljivi tevtonski imperializem z najbru-talnejšo silo pruske soldateske zagospodaril po deželah: Avstrije, Češke, Poljske, Danske, Norveške, Belgije, Luksemburške, Nizozemske in Francije. Ogromna večina evropskega ozemlja je bila s tem pod Hitlerjevo oblastjo. Italija se je bohotila po Albaniji in se neslavno borila proti junaški Grčiji. Na Madjar-skem, v Romuniji in Bolgariji so se zbirale nemške panzerdivizije. Celotna naša domovina je bila obkoljena od zmagovitega sovražnika. Rusija je bila nevtralna, Amerika ravno tako. Proti Nemcem in Lahom sta se borili edino Velika Britanija in mala Grčija. Splošni politični in vojaški položaj demokracij je bil skrajno težak in za realno mislečega človeka skoroda brezupen. V tako temačno in razburkano takratno evropsko situacijo vpadajo marčni dogodki 1941.
Krmilo jugoslovanske državne usodnosti Je bilo po tragični smrti blagopokojnega Kralja Aleksandra I. Zedinitelja v rokah kraljevskega namestništva in šibke vlade Kragiše Cvetkoviča. Pritisk na obkoljeno Jugoslavijo ni zahteval prav nobene diplomatske modrosti s strani zmag pijanih Pru-sijakov. Hitler je enostavno pritisnil bodalo 11 a grlo naše države z zahtevko: z osjo, ali Proti njej. Vlada, ki je doslej brezbrižno opazovala nacistične koncentracije vojske pri sosedih in ki je zavestno ali podzavestno stalno usmerjala javno mn e je v nacistično-
1'ašistovske kanale, je osi prikimala. Jugoslavija je 25.marca 1941. podpisala pristop k trojnemu paktu.
Ali tudi tu so sestavljali račun brez krčmarja. Narod, ki je že skoraj ves čas vojne z neverjetno potrpežljivostjo prenašal nacistično infiltracijo, ki jo je vlada širokogrudno dopuščala, je vzkipel.
27. marca v ranih jutranjih urah je ves jugoslovanski narod z vojsko na čelu energično presekal nemoralno žlahtanje z osjo, pognal namestnike in vlado ter vzel usodo države v svoje roke.
Mladi Kralj Peter II. je po tradicijah svoje vitežke narodne dinastije prevzel kraljevsko oblast in 27.marca zjutraj naznanil Jugoslovanom tole: “Srbi, Hrvati in Slovenci! - V tem težkem trenotku za naš narod, sem se odločil, da vzamem kraljevsko oblast v svoje roke. Namestniki, ki so razumeli utemeljenost Mojih pobud, so takoj predložili ostavko. Moja zvesta vojska in mornarica sta se mi stavili takoj na razpolago in že izvršujeta
Moje zapovedi. Vabim vse Srbe, Hrvate in Slovence, da se zberejo okrog prestola. To je najdostojnejši način, da v teh težkih prilikah vzdržujemo red v notranjosti in mir na zunaj. Mandat za sestavo vlade sem dal ar m. gen. Dušanu T.Simovicu. Z vero v Boga in v bodočnost Jugoslavije pozivam vse državljane in vse oblasti, da vršijo svoje dolžnosti napram Kralju in domovini.
Temu sotsledili dogodki, ki smo jih v lanski svečanostni številki 27.marca obširno in objektivno popisali.
27. marec 1941.leta pa ni samo notranja zadeva Jugoslavije. Ni to samo stvar jeklenega in čistega značaja Jugoslovanov, pač pa je 27. marec 1941. tudi izredno pomembno križišče vojnih dogodkov in tudi odločilnosti v tej vojni. Hitlerjeva kategorična zahtevka, da Jugoslavija pristopi k trojnemu paktu ni bila izrečena iz nekih zgolj prestižnih pobud nacizma, pač pa je ta zahtevka tvorila temelj strateškim načrtom, ki jih je Hitler pripravljal za svoj napad na Rusijo. Vedeti moramo, da je takrat Hitler razpolagal z okrog 300 divizijami, ki so čakale, da udarijo na vzhod. Dobro poučeni vojaški strokovnjaki nagla-šajo, da je bil napad na Rusijo določen za 1. aprila 1941. 27.marec pa je vse te načrte strahovito izprevrgel. Hitlerjeva jeza proti Jugoslaviji ni poznala meja in v svoji samopaš-nosti je napadel Jugoslavijo brez vednosti nemškega generalštaba. Vojni pohod Nemcev in Lahov proti Jugoslaviji in proti Grčiji je prestavil Hitlerjeve načrte za polnih deset do dvanajst tednov. Že doslej so vojaški strokovnjaki priznavali, da je zakasnitev pohoda na Rusijo vojni doprinos Jugoslavije. To dejstvo je ugotovil sam britanski zunanji mini-
ster g. Eden in za njim so ga ponavljali ameriški državniki. Potem takem bo 27. marec 1941 močno odtehtal pri bodočih mirovnih pogajanjih in vsekakor postavil v senco vse tiste drugogarniturce, ki si prizadevajo pre-slepariti zaveznike s pretvezami, da so njihovi narodi dejansko na strani demokracij. Narodna revolucija v Jugoslaviji je vsemu svetu pokazala in dokazala, da narod svojo voljo lahko uveljavi, če ima dovolj korajže in vere v pravico. V svetovni zgodovini je takih narodnih podvigov zelo malo, zato bo 27.marec 1941 vzor vsem narodom v bodoče in prepričevalna legenda za bodoča človeška r v kolenja.
Letošnji 27.marec bo naš narod v suženjstvu praznoval s polnimi upi in nadami, saj se je v teku zadnjih dveh let tudi na bojiščih marsikaj spremenilo in to v prilog naše pravične stvari. Danes Nemci in Lahi ne kriče več v svet da bodo zmagali, pač pa v najboljšem slučaju računajo samo še na kompromisni mir.Tega miru ne bo, to so jasno izpovedali državniki Anglije,Sovjetske Rusije in Amerike. Koliko časa bo vojna še trajala, to uganiti ni lahko. Sam predsednik angleške vlade je v svojem zadnjem govoru dejal, da bodo zavezniki Nemce potolkli mogoče že v tem letu, mogoče v prihodnjem, zanesljivo pa v naslednjem. Eno upanje pa le imamo, da se bodo vojni dogodki že kmalu prenesli na evropsko celino. Že kmalu mogoče bomo storili korak naprej proti domovini. Verujemo tudi, da bomo že letos stali na jugoslovanskih tleh. Vsekakor pa bomo prihodnji 27.marec praznovali v domovini. To je vera, ki je utemeljena na stvarnosti. Naši doma ta trenotek gotovo težje pričakujejo, kakor mi sami tu.
KAKO SEM SPROŽIL TORPEDO?
Zvečer 3. junija 1942. so se piloti 8. ameriške eskadrile torpednih letal zbrali v čitalnici nosilca letal. Izvidniška letala so javljala, da se več japonskih edinic v petih flotiljah približuje otoku Midway-ju. Leteče trdnjave so že pred tem sovražnika napadle in potopile dve ladji.
Komandir eskadrilje John VValdron je posadkam tolmačil svoje zamisli, kako in na kakšen način bi najučinkovitejše napadli Japonce. Zadnje njegove besede so bile: “Imeli smo premalo časa, da bi se za napad temeljitejše izurili, delali smo z velikimi težavami in napravili vse, kar je v človeški moči. Pod
takimi okoliščinami smo najboljši na svetu. Upam, da bomo v ugodnem taktičnem položaju, če pa tega ne bo in če pride tudi najhuj-še, želim, da vsakdo stori vse za uničenje sovražnika. Tudi če preostane en sam, želim, da ta zadnji stori svojo dolžnost in napade sovražnika. Naj nam Bog pomagaj!’’
Ko so naslednje jutro po zajtrku še malo posedeli, se je nenadoma oglasil zvočnik s poveljem : ‘Vsi piloti takoj v čitalnico !” Tam so zvedeli za najnovejšo vest, ki je pripovedovala, da so Japonci davi bombardirali Mid-way in da so sovražne pomorske edinice zapazili na daljavo topovskega strela. Po krat-
kem presledku je zvočnik še dodal: “Izgleda, da je bitka pričela.”
Piloti, v letala”, je zagrmel zvočnik.
Letala so bila kaj hitro pripravljena za polet. Pod trupom vsakega “Douglas Devasta-torja je bil pritrjen beloglavi torpedo - “raz-posajenček”, kakor ga fantje radi imenujejo.
Bili smo 12 minut v zamudi, ker so pred nami vzletela izvidniška in lovska letala ter strmoglavci. Zadnja je odletela 8. torpedna eskadrilja. Gay je bil odrejen za zaščito ozadja formacije.
Polno uro so že leteli in nič se ni zgodilo. Nenadoma pa se je oglasil komandir po radiu :	“Na repu imamo sovražnega lovca !”
Ugotovili so, da je bil sovražni oglednik. Komandir je sedaj vedel, da je japonsko bro-dovje že obveščeno o prisotnosti torpednih letal in da jih gotovo čaka lep sprejem sovražnih lovcev.
Pretekla je nadaljna ura, ko sta se na obzorju pojavila dva snopa dima. Komandir st ie spustil navzdol na višino torpediranja tako, da so se letala skoro dotikala morskih Valov. Zapazili so japonskega nosilca letal SORYU in eno križarko, ki sta gorela, zadeta že od prejšnjega dne. Nadalje so našteli št Snosilce letal, 6 križark in 10 rušilcev. So "Vražno brodovje se je vračalo z napadalnega podviga na Midway. Komandir je domnevat da so nosilci polni letal, ki dopolnjujejo svo fe zaloge goriva in municije, zato je tudi javil število in položaj sovražnega brodovja svojemu poveljniku.
Ze se je oglašal ogenj protiletalske obrani e s sovražnega brodovja. Okrog 30 “O -lov-
:5v je križarilo visoko nad sovražnimi edini cami. Ko so jih zagledali so se z vso silo Vigli na torpedno eskadrilo. Ali komandir st -ai brigal za “0”-lovce, pač pa je s krili svoje §"a letala povedal fantom, naj mu sledijo in "«•0 s polnim plinom.
Ko so se O -lovci približali ameriški es -<adrilji od zadaj, so začele strojnice straho vito regljati in s svojim smrtnonosnim ogljem izpolnjevale hipne odmore sovražnik letalskih topov.
Približno 8 milj od sovražnega brodovja oddaljena eskadrilja je zašla v zaporni so vražni ogenj.
Nekaj trenotkov potem, ko je prvo ameriš-° letalo strmoglavilo v vodo, je dobilo komandirjevo letalo strel v levi bencinski tank m se vžgalo. Gay je opazil, da se je komandir Poskušal izkopati iz gorečega letala, ali mu ni usPelo. Valovi so se že dotikali kril in v
naslednjem trenutku komandirja in tudi njegovega radiotelegrafista Dobbsa ni bilo več med živimi.
Zaporni ogenj sovražnega brodovja je postajal čedalje strahovitejši. Granate, ki so eksplodirale nad vodno površino, so z močnimi vodnimi curki obmetavale letala. Protiletalski topovi so napolnili zrak s skelečim črnim dimom. Drugo za drugim so padala letala 8. eskadrilje v vodo. Ker so letela tik nad vodno površino, je izgledalo, ko da udarjajo v skalovje.
Blizu Gay-jevega letala sta bili še dve, prvo na njegovi levici, drugo spredaj nad njim. Gay je nagnil svoje letalo navzdol, da bi se prepričal čigavi letali sta, pa ju je še pred tem izgubil iz oči.
Ostal je sam...
Gay se ni spominjal v tem trenotku komandirjevega povelja, ali videl ga je umreti. Zato se je brez premisleka obločil storiti svojo dolžnost in uničiti sovražnika.
Zaslišal je glas svojega radiotelegrafista Huntingtona, ki mu je po notranjem telefonu javil “Zadeli so me!
“Ali si težko ranjen?" je vprašal Gay.
Nobenega odgovora.
Gay se je za trenotek obrnil nazaj, kljub smrtni nevarnosti in zapazil, da je njegov tovariš mrtev. Komaj se je vzravnal, je začutil udarec v levico. Luknja v usnjatem suknjiču mu je pokazala, kaj se je zgodilo.
Z nožnim krmilom je letalo obračal sem in tja, da bi se na ta način izognil sovražnim lovcem. Letalo je usmeril naravnost na sovražnega nosilca, ki si ga je bil izbral že komandir. Ladja se je hitro obrnila proti njemu, da bi se izognila izstreljenemu torpedu. Gay je hitro obrnil svoje letalo na desno in ciljal na palubo. Ko je pritisnil na sprožilo je torpedo ostal na svojem mestu. Verjetno je bila električna prožna naprava zadeta in pokvarjena.
Levico je imel Gay prestreljeno v ramenu, dlan pa mu je razmesaril drobec šrapnela. Zato je držal krmilo med koleni in sprožil torpedo s pomožno napravo. Od nosilca je bil oddaljen samo še okrog 700 metrov in letel je zelo nizko nad vodo. Preletel je nosilca in videl, kako se je posadka razbežala na vse strani, sluteč, da bo letalo z vso silo treščilo na palubo. Na drugi strani so ga napadli štirje lovci in eksplozivna krogla je razbila levo nožno krmilo, da je z vso silo treščil v vodo par sto metrov za nosilcem.
Letalo se je začelo potapljati, vendar se je Gay-ju posrečilo splavati na površino v
trenutku, ko je njegov torpedo zadel nosilca v polno.
Prav zraven njega so morski valovi gnali njegov črni sedež in izpihnjeni gumijasti čoln. Verjetno je japonska krogla prebila pasove, s katerimi sta bila na letalo pritrjena.
Boječ se, da bi ga Japonci ne opazili in še nadalje napadali se je Gay skrbno skrival za sedež in gumijasti čoln. Japonski rušilec ga je potisnil pod vodo in s tem je bil za Japonce izgubljen.
Čez dobrih 10 minut so prifrčali strmoglava iz ameriškega nosilca letal, ki so dobili vest o prisotnosti japonskega brodovja po radiu od pokojnega komandirja. Ko so spustili svoje bombe, jih je prišlo še več. Japonsko brodovje se je po bombardiranju zgnetlo v zmešnjavo. Večina japoskih letal je bila medtem na nosilcih zaradi oskrbe z gorivom in municijo. Dve uri so ameriška le-
POLOŽAJ NA
Tako v Tunisu, kakor tudi na ruskem bojišču si sovražnik prizadeva, da vzame pobudo vojnih operacij v svoje roke. To kažejo njegovi siloviti napadi. Uspehov ne smemo niti zmanjševati niti poveličevati. Napade so izvršili z različnimi silami in so zato tudi uspehi različni. Vse to kaže, da smo na prelomu novih dogodkov v sedanji vojni. Ne bo dolgo in klopček novih vojnih dogodkov se bo pričel odvijati na zahodu in verjetno tudi na ruskem bojišču. Podvigi na zahodu Evrope bodo ozko povezani s tuniško likvidacijo. Za vso to bodočnost se mrzlično pripravljata oba nasprotnika.
Sedanji sovražnikovi podvigi tako v Tunisu kakor v Rusiji imajo zgolj zavlačevalni namen.
Kaj počenja Rommel v Tunisu ? V središču je njegov nedavni napad v resnici napravil nekaj škode in nekoliko razredčil zavezniške vrste. Ta svoj zgolj prividni usped je hotel Rommel izkoristiti z nadaljnimi napadi na severnem odseku tuniškega bojišča. Izgleda pa, da je Rommeljeva srečna zvezda že zašla. Njegov nameravani razkroj zavezniških sil se mu je popolnoma ponesrečil. Še več njegove izgube na človeškem in vojnem materijalu so ga močno oslabile. Po Napoleonovem načelu se je zato z vso silo obrnil proti osmi armadi s tiho željo, da generala Montgomerya
tala bombardirala ladjo za ladjo.
Na ta način je 8. ameriška torpedna eskadrilja, čeprav je izgubila vsa letala in vse pilote razen enega, mogočno sodelovala pri prvem pogonu Japoncev v beg v tej vojni.
Naslednje jutro so se japonski ostanki poraženega brodovja počasi vlekli v svoja oporišča, puščajoč za seboj jasne sledove oljnatih madežev, ki so zgovorno pripovedovali o prvem japonskem pomorskem porazu.
Gay-ja so valovi neusmiljeno premetavali po širnem oceanu in edino slana voda je dezinficirala njegove rane na roki in nogi. Končno se je na nebu pojavilo pomorsko pa-troljno letalo, ki je zasledovalo oljnate madeže in zato letelo zelo nizko. Pilot je zapazil gumijasti čoln, ob katerega je tudi pristal.
V bolnici v Midway-ju je Gay prvič povedal junaško zgodbo o 8. ameriški torpedni eskadrilji.
BOJIŠČIH
poplača za preživljene poraze. Ali tudi tu se je zmotil.
NEKAJ SE PRIPRAVLJA
Nekateri vojaški strokovnjaki mislijo, da so Romeljevi napadi nekoliko zavlekli zavezniško ofenzivo. V splošnem objektivni opazovalci smatrajo, da je sovražnik imel večje in občutnejše izgube, kakor pa zavezniki. Znani nemški vojni pisatelj Klausevvitz pravi, da protiofenzive mnogo bolj koristijo napadalcu kot pa ofenzive. Prednosti protiudara, v trenotku ko napadalčeve sile popuščajo in pa zmešnjave in zmede, ki jih tak protiudar povzroča na prometno sovražno omrežje v zaledju, so očitne. Zelo nazoren primer daje Staljingrad. Verjetno, da bo takih primerov še več predno bo vojne konec. Stara resnica je nadalje, da ima napadalec vedno večje izgube kot pa branilec.
Če pregledujemo bitke pri Harkovu in Donbasu se nam sama po sebi izpriča pravilnost Klausevcitzeve teorije. 'Na tem področju se je letos zima kaj hitro zaključila. Sneg se je pričel tajati in nastali so pomembni transportni zastoji, ki so močno zaorili vsak nadaljni večji podvig. Rusi so zato svojo ofenzivo premaknili proti severu. Njihov glavni udar je osredotočen železniški progi Moskva-Riga in odseku Briansk-Orel. Nadalje ne smemo pozabiti, da so Rusi svojo
ofenzivo zasnovali na cestnem dovozu zaradi pomanjkljivosti železniškega omrežja. Ko je nastopilo tajanje in so se ceste napolnile z globokim blatom je moral ruski udar popustiti.
Ruska ofenziva je trajala tri mesece in je izkazala ob zaključku, če se o tem že sploh more govoriti, velike uspehe. Rusi so napredovali povprečno 400 kilometrov in so Nemcem prizadejali ogromne izgube.
KAKO JE Z NEMŠKO PROTIOFENZIVO?
Nemci so imeli v Donbasu na razpolago veliko železniško prometno omrežje, ki ni bilo toliko odvisno od blata in brluzg. Zato so poskusili svojo srečo. Z vso naglico so zbrali 25 divizij z velikim številom oklopnih
edinic in z vso silo udarili na sprednje ruske postojanke v Donbasu. V tem območju je lansko leto von Bock poskušal s tremi velikimi bitkami zavarovati mostišča čez Doneč in je z letno ofenzivo začel šele takrat, ko je dobil v roke Kupjansk. Ta mostišča poskušajo Nemci na vsak način in z vsemi sredstvi ponovno osvojiti. Rusi so se odločili za umik, vendar je zelo verjetno, da bodo svoje nove postojanke za vsako ceno poskušali obdržati.
Drugačen je položaj v središču in na severu ruskega bojišča. Pri Briansku so Rusi nemške ofenzivne sunke ustavili. Na fronti pri Smolensku pa Rusi nadalje prodirajo in so do 26.t.m. dospeli do Dukovščine, ki je oddaljena 60 km od Smolenska. Izgleda, da bodo tudi tu poskušali Nemci s svojimi običajnimi protinapadi.
Konec nemške bliskovitosti
Živo so nam v spominu, časi, ko je Hitlerjeva vojna mašinerija bliskovito divjala po Evropi. Nemci in Lahi so ta način bojevanja poveličevali in verjeli, da bo vojno dobila bliskovitost ”.
Sedaj je te bliskovitosti konec, zlasti pa za Nemce in Lahe. Za bliskovito bojevanje sta potrebni dve osnovi: do popolnosti razvito m izpopolnjeno prometno omrežje in človeški materija!. In ravno tu je pričela kopneti nacistična moč, ki ni več sposobna za bliskovitost. Nedvomo je Nemčija še vedno zelo močna in tudi sposobna, da nadaljuje tudi s silovito defenzivno vojno.
Zanimivo je, da je bil v prvi svetovni vojni, ko so bili Nemci na višku svoje moči leta 1918, glavni vzrok njihovega poloma razkroj prometnega omrežja. Nemci so to resnico imeli v povojni dobi stalno pred očmi in se zato tudi primerno pripravili. Ali vse njiho-ye priprave so temeljile na bliskovitih dokončnih zmagah, ki pa so - izostale.
Današnja Hitlerjeva Nemčija močno trpi na postopnem zmanjševanju prometne zmogljivosti. Važni tovori so zaježeni na tovornih Postajah, na kanalih in rekah ter v skladiščih. Nemško vojno gospodarstvo izredno neprijetno občuti posledice prometnega zastoja.
nujnostna zapovrstnost
PROIZVODNJE
Nemci so z neverjetno trmoglavostjo stccmili po zboljšanju prevoznih zmogljivosti železniškega omrežja. Svoji težki industriji so nalagali dolžnosti proizvodnje najprej v
tejle nujnostni zapovrstnosti: 1- podmornice 2- protiletalski topovi; 3 tanki; in 4- lokomotive. Ta red zapovrstnosti pa so kmalu izpremenili in so sedaj lokomotive že na drugem mestu, za podmornicami.
Za leto 1943 so sklenili izgotoviti 6000 lokomotiv, to je še enkrat toliko, kolikor so v začetnem načrtu predvideli. To pa je še vedno 1500 lokomotiv manj, kakor pa so se nadejali, da bi jih lahko izdelali. V tem načrtu je 112.000 tovornih vagonov. Neki gospodarski strokovnjaki smatrajo, da bodo ravno ti vagoni preprečili izdelavo potrebnih lokomotiv, ki so neobhodno potrebne za vzdrževanje sedanjega prometa na normalni višini.
SKRBI
Lokomotive so Ahilova peta nemškega prometa. To Britanci prav dobro vedo in zato tako marljivo napadajo vlake - lokomotive. Vsak dan prinašajo poročila vesti o lovskih napadih na nemške prometne žile z označbo, koliko lokomotiv je bilo uničenih. Ta način pridno uvajajo tudi na območjih južne Italije.
Za najresnejšo poškodbo lokomotive je dovolj, da prebijemo parni kotel. Samo popravilo parnega kotla zahteva najmanj polovico tistega časa, ki ga rabimo za izdelavo nove lokomotive. Poročila pravijo, da Britanci na ta način vsak teden uničijo najmanj 20 nemških lokomotiv. Te poškodbe zadajajo Nemcem velike skrbi in poskušali so že vse mogoče, kako bi se proti temu ubranili. Tako so opremili lokomotive z jeklenimi zaščitni-
mi plašči. Izza parnega stroja so postavili protiletalski top itd. Prometne žile rušijo zavezniški letalci z bombardiranjem železniških prog, predorov, tovornih postaj, mostov in vijaduktov itd. Vse to je mogoče sicer v razmeroma kratkem času popraviti, ali vendarle povzroča tako razdejanje resne prometne zastoje. Glavna hrana R.A.F.-a so lokomotive in lokomotive.
TEŽAVE
Ko je Hitler zasedel Francijo in Belgijo, je razpolagal z lastnim in tujim voznim parkom okrog 45000 lokomotiv in 700000 vagonov. Z zasedbo pa se je tudi mogočno povečal promet. Pomislimo samo, da dovaža Nemčija v Italijo dnevno po 60 vlakov premoga. Iz Romunije se dnevno vijejo dolge kače vlakov z nafto in bencinom. Ta pot je zelo dolga, meri kakih 2500 km.
Nemške prometne težave so se še povečale, ko so pričela dnevna bombardiranja Porurja in Porenja. V teh predelih je železniško omrežje tako gosto, da znaša 40% vsega osta-lega.
Nemci so velike upe in nade stavljali v Hitlerjeve avtostrade, ki križajo Nemčijo po dolgem in počez. Ali tudi te široke ceste so bile utemeljene na “bliskovitosti”. Zaloge gumija in bencina so bile napolnjene le za-dobo hitrega zaključka vojne. Že ob koncu 1.1941 so Nemci pisali, da so njihove zaloge že močno izčrpane, zlasti v transportnem materijalu.
Od tedaj so se stvari obračale stalno na
el n Kep
TUJA DELOVNA SILA
Čeprav je v Nemčiji sedaj zaposljenih okrog 6 milijonov tujih delavcev, je pomanjkanje delovne sile zelo občutno. To najboljše dokazuje Hitlerjeva mobilizacija po vsej zasedeni Evropi. V tovarnah delajo tedensko najmanj po 60 ur, po nekaterih obratih celo po 78 ur. Kljub vsem tem naporom težkoče čedalje bolj naraščajo. Pomanjkanje delavcev dela nacistom največje preglavice. Sami nemški delovni strokovnjaki pravijo, da je ono postalo simbol splošne krize in pomanjkanja v Nemčiji. Ta kriza ne bo in ne more biti rešena, ker je delavstvo pod nadzorstvom nacistov. Mere, ki so jih podvzeli, so stanje samo še poslabšale.
Vse to samo zato, ker so nacisti nameravali podjarmiti vso Evropo z Rusijo in Anglijo vred v dveh letih “Blitzkriega”. Ta pa je odpovedal in z njim tudi vera v nemško zmago-
Kanela-puščavski kamijon
V prvi balkanski vojni je srbska vojska na območju jugovzhodne Srbije uporabljala posebni vojaški oddelek z velblodi ali kamelami. To je najbrže tudi edini slučaj v vsej naši pestri vojaški zgodovini. Marsikdo, ki je samo od daleč iz nekega mesta na Srednjem vzhodu, motril vojne dogodke v Afriki, najbrže ne bo vedel, da je tudi današnja “motorizirana” vojska opremljena s posebnimi eskadroni kamel. Kdor pa je prekrižal ogromna območja egiptskega in libijskega bojišča je lahko na licu mesta ocenil veliko vlogo “ladje puščave” tudi v tej vojni. Vojna poročila teh skromnih ali požrtvovalnih edinic niso omenjala, ali bodoči vojni zgodovinar jim bo gotovo prisodil primerno mesto.
Res je da predstavljajo letala, automobili ali kamijoni neprimerne prednosti pred velblodom, ali v gibljivem pesku, po peščenih gorah in džunglah motor odpove. Tu stopijo na pomoč oddelki velblodov, ki prenašajo prehrano, orožje, municijo in drugi vojni materijal naravnost v sprednje postojanke.
Velblod ali kamela je neverjetno mirna in potrpežljiva žival. Ljubitelji cenijo kamelo bolj kakor katerokoli drugo domačo žival. Kamela nikdar ne zaide v paniko, kakor to. večkrat stori konj. V pluča ranjena kamela je nadaljevala pot vse do mraka, nakar se je zrušila. V hrani in pijači je izredno skromna. Nosi tovore do 300 kg teže pri hoji pet kilometrov na uro. S posebnim izvežbanjem so v Indiji hitrost kamele povečali na 20 km na uro, kar predstavlja brzino težkega tovornega automobila v puščavi.
Posebno važno vlogo so prisodili kameli v bojih v Tunisu, zlasti v hribovitih območjih, posebno francoski domačinski vojaki so njihovi zvesti družabniki.
V TRSTU VLADA STRAHOVITO POMANJKANJE. Neki turški diplomatski zastopnik, ki se je te dni vrnil v domovino in se nekaj dni zadržal v Trstu pripoveduje, da vlada v mestu strahovito pomanjkanje. V gostilnah ni dobiti niti hrane niti pijače.Ljud' je so izstradani, bedno oblečeni, še slabše pa obuti. Dežela sama ničesar nima, zato tudi ničesar ne more dati. Meščani so mu pripovedovali, da so oblasti konfinirale skoro celotno slovensko podeželsko prebivalstvo in je zato ostalo tri četrtine zemlje neobdelane. Tržačani komaj čakajo, da bi se v luki prika-1 zala angleška flota z živili in obleko.
jutro L Slovenski dom
SLOVENEC - SLOVENSKI NAROD
PRINAŠAJO:
Spremembe predpisov glede poslušanja radia
Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino na podstavi člena 3. kr ukaza z dne 3. maja 1941-XIX št. 291, glede na svoje naredbe z dne 5. julija 1941-XIX št 64 s Predpisi glede radijsk h sprejemnih in radijskih oddajn:h aparatov, z dne 26 marca 1942-XX št 56. z dne 27 aprila 1942-XX št. 76 in z dne 9. maja 1942-XX št 85 o obvezni oddaji radijsk h sprejemnih aparatov in odstranitvi radijskih anten in smatrajoč za potrebno, da se z novimi Predpis; uredi poslušanje radija v pokrajini, odreia:
Člen 1. Za nabavo in posest sprejemnih radijskih aparatov, izvzemši za trgovin-
^«r i awiu^m.riJBM3rTg«wirr--i-Tirr--'tBiiniirfirii.i.L
Jelen
Sedeč na klopi, kt je bila ob moji hiši, sem opazoval poslednjikrat svojo državico, preden jo je pokril mrak: dvorišče Id se je razprostiralo do mojih nog; na desni živo ograjo; nasproti, v zidu, vedno odprta vrata.
Odpirala so se na stezo, ki se Je vijugala v gozd in mi kazala cel oblak vej in listja, ki ga pozlati zahajajoče solnce in ki ga Pozlati tudi jesen, kakor da bi bila moč-nejša od solnca.
Mirno, zdi se mi da skrbno, je mineval can. Na moji ograji se je izpopolnjevala hežna luč senčenja: z vsako rožo in celo z vsakim lističem se je ukvarjala.
Naenkrat so zadoneli rogovi: psi stare'markize so tekli mimo gozda.
Zdaj pa se je pokazala na pragu vrat. vso odprtino obsegajoč, velika, na poseben način zobličena senca. Potem se je vzpela ogromna gmota, padla nazaj in je obstala neodločno sredi dvorišča ...
Bil je jelen- ta. ki so ga gostje z gradu že dolge ure -.lovili... Za trenuiek je obstal in spogledala sva se. Razločil sem njegovo, z blatom in penami onesnaženo kožo, viseči jezik, njegove velike zbegane °ii in njegovo srce. ki je kakor kladivo Udarjalo na njegove stene.
Se enkrat je poskočil in se zatekel v globino, ki jo je tvoril kot zidu, s sprednjim delom obrnjen proti meni, toda že skoraj brez moči — in se je udal v nepremičnost, molčečnost in nevednost. Divje lajanje je obkrožilo hišo. Psi so se drenjali skozi vrata in se zagnali proti zidu.
Od zadaj so prihiteli brez sape razburjeni otroci. Bilo jih je vedno več. Kmalu so stali vsi vaščani okoli naju. S ponosom so kazali na jelena z ogromnim rogovjem ~~ bil je kakor neke vrste divji kralj, ki bo slednjič ujet.
Hitro umikanje gledalcev: kavalirji in amaconke so se prikazali; vrtinec rdečih Jopiče,v in prahu, rožljanje, udarci bičev in bliskanje kovin.
Vse to je obstalo v hrušču in jezdeci-gonjači so pridržavali tuleče vrste psov. 63 bi zatrobili halali.
Samo edini, neskončno edini, temni živeči stvor, ki se je ujel v past moje hiše, ?? ni Premaknil. Čakal je vdano, pripravljen na vse Videl sem. kako se kreta množica, ki je hotela njegovo kri, in nje-ga, njega sem videl živeti, videl sem. ka-1(0 je hropel, kako je trepetalo njegovo grlo — njegovo grlo, cilj tega žarečega slavja!
Rdeč jezdec je spretno skočil na tla. Potegnil je s počasno kretnjo svoje dolgo bodalo iz nožnice, in videl sem, kako se Je bleščalo rezilo,.,.
ske tvrdke, n njih rabo oo komer koli je potrebna dovolitev.
Člen 2. Na vsth radijskih aparatih, ki se uporabljajo v Ljubljanski pokrajini, se mora namestiti priprava, s katero se da omejiti sprejemanje na oddaje ljubljanske ra^Hcke oddaine postaje
Dalje je prepovedano, imeti zunanje radijske antene.
Pr prava za blokiranje se zapečati z zalivko (plombo); da ostane zalivka nedo taknjena. kar bodo ugotavljali občasno posebni uslužbenci, so odgovorni posestniki aparatov.
Psi so začeli renčati. Toda vse je umolknilo, in vse je gledalo, gledalo, kolikor je le moglo. Slišal sem zamolkle krike, pomešane s krčevitim smehom.
Mož je hotel stopiti na dvorišče: še prej pa me je vprašal kričč (zaradi peklenskega lajanja psov, je moral vpiti, da sem razpmel):
»Saj dovolite, kajne, gospod?«
Toda jaz sem razprostrl roke, da zaprem vhod in sem zakričal zaradi sebe:
»Ne. ne dovolim!«
Takoj je obstal ves zmeden.
»He? Kaj, kaj? Kaj pravite? Kaj je rekel?«
Obrnil se je proti ostalim.
»Ne dovoli vstopiti!«
Ta novica je bila sprejeta s krikom začudenja, posebno pri ženskah.
»Nesramnež!« je zavpila neka stara gospa..
Obrnila se je k enemu svojih spremljevalcev.
»Ponudite mu denar!« je dejala čisto glasno.
»Damo vam odškodnino, moj dragi!«
Namršile so se mi obrvi — in on ni vedel več, kaj bi rekel. ’
Potem so pričeli govoriti naenkrat vsi vprek, pozivali so me. naj jim pojasnim vse to, in niso so premaknili z mesta, vsi mrzlični, s strašnim gnevom, ki je vzplam-teval v njihovih očeh.
Na svoj prag uprt, kakor na mejnik, sem opazoval obraze oblegovaleev, te obraze, ki mi jih je tako čudno naključje privedlo v bližino, da jih lahko vidim nage.
Vsi so nosili pečat enakega nagona moritve, ki se je ob tej zapreki naenkrat razodel. Skozi besede, izgovore in zatajevanja je zagorel v vsej svoji goloti. Ce bi se jim hotelo, da se vržejo name z vso svojo jezo in sovraštvom — ne bi to bilo samo ranjeno velikodušje. temveč bi to bila posledica strašnega razočaranja.
Obkolili so to bežečo meso. zdaj. ko so ga dosegli, ga hočejo zadaviti. Nekdo izmed njih mi je skušal to s pretrganimi stavki dopovedati — in je dvignil med govorjenjem glavo — da mu ne uide plen.
Neki starec je iztegnil v kremplje zvite prste proti brezmočni žrtvi Drugi, bolj divji, jo je poželjivo ogledoval.
Zenske pa so bile grše kakor moški. Sram jim je zadrževal resnične besede v grlu, toda neko posebno razburjenje jih je popolnoma zmedlo Cut’l sem. da so bile s celim svojim utripajočim telesom izročene temu pričakovanju.
Ena še zelo mlada, ki so ji plesale napol spuščene kite po hrbtu, se jc spustila v trenutku strasti v prvo vrsto in mi je
Velikodušnost Eksc. Robottija
Ljubljana, 12. februarja Eksc. vrhovni poveljnik Oboroženih sil » Sloveni ja-Dalmazia« je ob svojem današnjem obisku v Ljubljani blagovolil ukreniti osvoboditev Julija Furlana pokojnega Jakoba, ki ga je vojaško sodišče obsodilo, ker je 22. decembra Lani v nekem javnem lokalu Izrekel žaljive besede o Ekscelenci.
Uvedba taksnega papirja Razširja se na Ljubljansko p krajino raba taksnega papirja z vodnim tiskom po 2, 4. 6. 8, 12, 18 in 24 lir zn civilno pravna, upravna, sodna in trgovinska opravila
dejala s povzdignjenimi rokami, potem ko me je pogledala s svojimi čudapolnimi očmi:
»Prosim vas, gospod!«
V primeri s temi, v tako strast zabred-limi skupinami je bilo tuljenje psov kar nedolžno: zasužnjene živali so črtele jelena samo s človeškim sovraštvom...
Kmetje so odstopili. Zdelo se mi je, kakor da se ločijo od drugih, kakor da so pričeli razumevati, da je lov vse kaj drugega. kakor običajno mislimo.
Preprosta žena. z otrokom v naročju je naglo odšla, kakor da bi se bala. da se ne naleze ... Vaški mesar s predpasnikom, na katerem so bili krvavi madeži njegovega dela, je opazoval z mogočno prekrižanimi rokami, in bral sem na njegovem temnem obrazu nekaj kakor prezir in nejevoljo Medtem je srd naraščal.
Spoznal sem. da bova kmalu oba premagana. da ne bom mogel nič več dolgo braniti splašene živali. Tako zelo so bili prežeti gonjači z mislijo, da morajo jelena umoriti.
Moji pogledi so počivali na veliki živali, ki ni bila niti ranjena; in pretrgano in obupno sem preživel sanje dobrotnosti v svojih mislih .. Nekaj minut življenja, ki sem ga hotel jelenu ohraniti, mi je bilo dragocenih in skorajda nežnih.
Tedaj sem zažugal s pestmi in zahropel:
»Jaz nočem! Glejte, da se zgubite odtod! «
Toda hrup je bil pripravljen na vse.
»Moramo ga« je zasopel nekdo.
»Ubite ga!«... »Ubijte ga!«... so klicali drugi.
Majhna roka se je zgenila.
»Našla ”m! Od tu ga lahko ubijemo z mojo puško!«
»PČesnlčno! Resnično!... Dober svet!«
»Jaz!«
»Jaz!«
Mlad tolst moški je nabil puško in premeril daljavo z očmi. Zagrabil sem orožje za cev in sem mu ga iztrgal iz rok.
»Tepec!« je zagrgral.
Potem so se zgnetli naprej, od vseh strani.
Vsi so prišli in prestopili ograjo.
Potisnjen kvišku, osuvan in izrinjen nazaj sem še poskusil, da bi me razumeli.
»Proč od tod: Jaz nočem tega!«
Toda njihovo divje veselje me ni nič več slišalo in vrglo se je na jelena, ki je v kotu med zidovjem, z velikim praznim mirom narave in ničevnosti odprl svoje oči.
Tedaj sem začutil, da sem se vrgel pred obsojeno bitje; začutil sem, da sem naslonil puško ob lice in da sem meril na gručo teh mož b> žeq6... in da sem ravnal prav.	H. B.
JkftO-d Gatnika
VISOKO ODLIKOVANJE NJ. VEL. KRALJA. Iz Londona poročajo, da je bil Nj. Vel. Kralju Petru II dodeljen častni naslov viteza Okrogle Mize.
NOVI MINISTER KRALJEVINE JUGOSLAVIJE NA EGIPTSKEM DVORU. Na
izpraznjeno mesto pooblaščenega ministra kraljevine Jugoslavije v Kairu je bil imenovan g. Ljubomir Hadži Djordjevič, dosedanji generalni konzul naše države v Carigradu. Novi g. minister je svoja pooblastilna pisma že predložil in nastopil novo funkcijo. Minister Ljubomir Hadži Djordjevič je svojo diplomatsko karijero pričel v Parizu 1 1918 kot delegat jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci. Nekaj let je bil dodeljen poslaništvu na Dunaju, na kar je bil generalni konzul naše države v Gradcu. Iz te dobe izvirajo njegovi intimnejši stiki s Slovenci, katerim je g. minister na tamkajšnjem velevaž-nem položaju stalno izkazoval prisrčne usluge in razumevanja. Mnogim našim ljudem, ki so se zatekli iz Italije v Avstrijo, je s svojo naklonjenostjo pomagal v novi domovini. V Ljubljani in posebno v Mariboru je bil g. minister znana osebnost in je med Slovenci imel veliko število iskrenih prijateljev. Slovenska kolonija v Egiptu pozdravlja novega ministra in mu želi na novem mestu kar največ uspehov, obenem pa ga prosi, da bi ji ohranil vso tisto veliko naklonjenost, ki jo je bila deležna s strani njegovega prednika, ministra Miloje Smiljaniča.
JELEN-PRISPODOBA SLOVENSKEGA NARODA. V današnji številki priobčujemo faksimile povesti “JELEN", ki je sredi februarja tl. izšla v slovenskih časopisih. Naslov povesti bi bil resničnejši, če bi se glasil tako, kakor smo ga zgoraj označili. Resnica je v Italiji zločin, zato se pogostokrat mora skrivati, vendar pa le v eni ali drugi obliki privre na dan. Če hočete vedeti, kako se godi slovenskemu narodu v domovini, prečita j te povest o jelenu, ki je prispodoba našega tamkajšnjega naroda.
ČETNIŠKE AKCIJE V SLOVENIJI. Švicarski listi poročajo, da se četniške akcije v Sloveniji nadaljujejo brez prestanka. Zlasti v predelih, ki so zasedeni od Italijanov, so borbe na dnevnem redu. Glavno središče četniških podvigov je na Snežniku, iz katerega slovenski uporniki stalno ogražajo
laška prometna omrežja v Reški dolini in železniško progo Postojna-Ljubljana. Lahi so ponovno mobilizirali nekaj bataljonov črnosrajčnikov, da bi udušili četniške podvige, vendar se jim to sedaj kljub velikim izgubam še ni posrečilo. Isti listi tudi poročajo, da se je četniško delovajne sedaj razširilo na območja Trnovskega gozda in da so četniki že večkrat porušili nekaj važnejših električnih naprav pri Sv. Luciji ob Soči. Drugi viri poročajo, da se je četnikom priključilo precej Furlanov, ki so bili zaposleni v tržiški ladjedelnici, pa so jih Italijani hoteli s silo nagnati na delo v Nemčijo. Ti viri poročajo tudi, da je mnogo ubežnikov italijanske vojske v Karniji.
NEZADOSTNE ITALIJANSKE OBALNE UTRDBE. Nemški minister za oboroževanje in municijo Speer je prepotoval vso južno Italijo, da pregleda italijanske obalne utrdbe. Skupini izvedencev je izjavil, da je nezadovoljen s stanjem novih obalnih utrdb v južni Italiji. Zato je odredil večje število vojaških strokovnjakov, da na licu mesta s pomočjo nemške organizacije Todt vse te utrdbe predelajo na nemški način.
NEMŠKA OFENZIVA PROTI DRAŽI MIHAJLOVIČU. Iz Carigrada poročajo, da so nemške čete v Bosni pričele ofenzivo proti edinicam Draže Mihajloviča. Prve vesti pripovedujejo, da so se četniki iz nižin umaknili v gorske predele in tako Nemcem kakor tudi ustašem prizadejale velike izgube. Ista poročila naglašajo tudi, da je več častnikov hrvaške domobranske vojske pribežalo v v vrste Draže Mihajloviča.
NOVA GROZIDEJSTVA NEMCEV V BEOGRADU. Iz Carigrada poročajo, da so Nemci ponovno postrelili v Beogradu 400 Srbov, ki so jih obdolžili, da so sodelovali v vrstah četnikov.
SLOVENSKI ČETNIKI SO OBKOLILI NEKAJ MEST NA DOLENJSKEM. Po
zanesljivih poročilih smo zvedeli, da so v zadnjih tednih slovenski četniki obkolili Višnjo goro, Sodražico, Velike Lašče, Cerknico in še nekaj drugih večjih krajev na Notranjskem in Dolenjskem. Laške garnizije v teh mestih so popolnoma odrezane in prejemajo hrano s pomočjo letal. Ista poročila govore, da so četniki do sedaj ujeli nad 1.500 laških vojakov.