Alenka Koron
PROBLEM STRUKTURALIZMA IN LITERARNE ZNANOSTI PRI DUŠANU PIRJEVCU
Recipient je [i.e. informacije] ne sprejema pasivno, marveč jo predeluje na podlagi tega, kar že ve... (Dušan Piijevcc, Strukturalna poetika, 1981, str. 42-43.)
Čeprav je ta Pirjevčeva misel iztrgana iz konteksta, enostavno, vendar dovolj precizno formulira tisto, kar se zdi v širšem smislu značilno za njegovo razumevanje in uvajanje strukturalizma v slovensko literarno vedo oziroma za njegov način mišljenja o tem pojavu: namreč približevanje in prilagajanje novo spoznanih koncepcij lastni literar-novedni usmerjenosti in filozofskemu kontekstu, ki ga je poznal in akceptiral, a se je ob svežih impulzih čutil ponovno izzvan in obenem etično zavezan dosledni uporabi načela rekurence. To je očitno tako v izboru obravnavane problematike kotvpristopu k njej, in na svojevrsten način — kljub osrediščenosti na en sam problemski sklop — priča o specifični organskostl njegovega mišljenja in delovanja v slovenski literarni vedi.
Na začetku je umesten še terminološki korektiv. Z izjemo priložnostnih omemb strukturalizma v različnih spisih iz časa okrog leta 1970 je Pirjevec pod Lotmanovim vplivom pravzaprav dosledno uporabljal izraz strukturalna poetika. Približno od srede šestdesetih let naprej in še zlasti po letu 1968 pa je vse pogosteje pisal o “znanstvenem raziskovanju umetnosti", “leposlovni znanosti", “znanstvenem pristopu k umetnosti nasploh in še posebej k literaturi", torej namesto o literarni
vedi raje o "znanosti o literaturi". Izrecno s strukturalno poetiko se je ukvarjal le v majhnem delu svojega obsežnega opusa. V bistvu gre za tri razprave, Vprašanje strukturalne poetike: teze in gradivo [Problemi 10, 1972, št. 116-117), Nauka o književnosti (Književna istorija 5, 1973, št 19) in Strukturalna poetika in literarna znanost (Slavistična revija 21, 1973) ter za knjigo Strukturalna poetika s podnaslovom Kibernetika, komunikacija, informacija (Ljubljana 1981, Literarni leksikon 12), kije bila postumno pripravljena za objavo iz rokopisov predavanj.
Te razprave tudi po kronologiji nastanka nakazujejo avtorjevo sestopanje v problematiko, postopno poglabljanje in izčiščevanje misli, razvidno v stopnjujoči se izdelanosti prehodov in argumentacije. V njih seje, bolj kot z vprašanjem, kaj je strukturalna poetika, ukvarjal z njeno umestitvijo v zgodovinski horizont. Zanimalo gaje vprašanje o mestu in vlogi literarne znanosti z nastopom strukturalne poetike, ki mu je pridružil še spraševanje po njenih temeljnih metafizičnih predpostavkah. Prizadeval sije torej doumeti in pokazati historično in metafizično utemeljenost strukturalizma in njegovo umeščenost v najširše pojmovano tradicijo zahodnoevropskega znanstvenega, filozofskega in seveda metafizičnega mišljenja, oziroma vsakršnega raziskovanja literarne umetnosti in umetnosti sploh. Vprašanje strukturalne poetike sije tako vedno zastavljal v širšem kontekstu vprašanja o znanstvenem preučevanju umetnosti in literature, kije po njegovem hkrati neločljivo od vprašanja estetike kot filozofske discipline. Zato ni presenetljivo, da je po njegovem tudi strukturalno poetiko, opredeljeno kot “sodobna oblika znanstvenega raziskovanja literature in umetnosti sploh", treba misliti kot sodobno estetiko, le da se to ime pač ni uveljavilo '.
Nasprotno pa knjiga sicer v mnogočem nadaljuje v razpravah eksplicirana stališča, vendar obenem tudi premešča vsebinske poudarke in širi predmet obravnave. Glavne teme v njej so predvsem vpeljava in eksplikacija osnovnih pojmov iz širšega spektra področij, združenih v strukturalni poetiki, in poskus aplikacije nekaterih na literarne tekste. Vsaj pogojno in izključno za interne potrebe bi se o razpravah in o knjigi dalo govoriti kot o dveh fazah njegovega soočanja s tem vprašanjem. V svojem razmisleku pa se ne bom ukvarjala z globalnim vsebinskim prikazom Pirjevčevih pogledov nanj — tak prikaz je bil navsezadnje v bistvenih potezah opravljen že drugje 2 — temveč le z dvema povezanima momentoma: z artikulacijo odgovorov na osrednje vprašanje v prvi fazi in z izborom ter določitvami glavnih pojmov v knjigi, ki so jih v mnogočem nakazale in usmerile že razprave.
V	prvem približku se da reči, da je Pirjevčev pristop v razpravah historičen in da se kot tak sploh potrjuje kot nekakšna stalnica njegovega literamoznanstvenega delovanja. Toda operacionaliziran je že bolj z vidika “konca zgodovine” v smislu objektivnega, enovitega teleološkega procesa in prej zavezan duhu Nietzschejevega “večnega vračanja enakega" in Heideggerjevega zgodovinskega procesa dogajanja biti kot nekakšnemu načelnemu historizmu, primerljivemu denimo z Ocvirkovim. V prvi vrsti mu Je namreč šlo za razgraditev samozvanega strukturalističnega novuma v odnosu do tradicije mimetične estetike ter za iskanje in vzpostavljanje kontinuitete, nakazovanje sorodnosti, ekvivalentov ter poudajjanje analogij med novejšimi težnjami in že prej razvitimi miselnimi sklopi, ne pa za sistematsko, sklenjeno spremljanje razvoja literamoznanstvenlh spoznanj in koncepcij. Toda mimogrede je skušal na tovrstni razvoj vseeno opozoriti in ga vsaj v skopih obrisih vendarle nakazati.
Povsem nezgrešljiva Je tudi zanj tako značilna aktualistično polemična ost, tokrat naperjena zoper Majerjevo knjigo Strukturalizem
(1971). Pirjevec je seveda odločno odklonil vsako ideološko “reven-dikacijsko" kritiko in se sarkastično spotaknil tudi ob njegove očitke o spreminjanju strukturalne poetike v “molčeče orodje obstoječe družbene pozitivitete". Z dovolj aristokratskim odporom do pragmatičnosti in sploh vsakršnega utilitarizma pa je vehementno zavrnil tudi Majeijevo navduševanje nad strukturalističnimi metodami, oz. sleherno navduševanje nad metodami sploh 3. Toda polemični vzgib je skušal nadgraditi in svoje razpravljanje zastaviti na drugačni, višji ravni mišljenja, ki mu ne gre za razkrivanje zmot ali popravljanje napak različnih filozofskih konstrukcij, ampak jih dojema kot bogastvo bivajočega, nekakšno zgodovino razprtih horizontov. Ta raven pa nikakor ne izključuje (subjektove) subjektivne “zgodovinske odgovornosti”, ki svojo eksistencialno ožarjeno etiko, zavezano odkrivanju resnice biti, združuje z decidirano zahtevo po radikalnem zastavljanju vprašanj, kar pa, paradoksalno, spet ni povsem brez odmeva na marksovsko maksimo “bili radikalen se pravi stvari zagrabiti pri korenu", “koren za človeka pa je človek sam”.
Piijevca torej v zvezi s struktualno poetiko sprva sploh ni zanimala nikakršna epistemologija niti metodologija, ampak se je problema lotil na načelni ravni. To je pomenilo obravnavo z vidika filozofije umetnosti ali filozofske estetike ter njunih skupnih in posebnih metafizičnih implikacij, zajetih pod Heideggerjevim vplivom predvsem z ontološko-eksistencialno nomenklaturo, oziroma v perspektivi razlike, ontološke diference, aletheie, katarze. Obenem je to pomenilo obravnavo, osmišljeno tudi na ozadju provokativno interpretirane Heglove misli o koncu umetnosti, s katero je Piijevec v zenitu slovenskega modernističnega vrenja na svoj kontroverzni način hkrati vztrajno legitimiral in problematiziral sodobno dogajanje v moderni umetnosti.
Jasno je, da v takšni konstelaciji Piijevec pač ni sistematsko problematiziral iz lingvistike in filozofije jezika prevzetih strukturali-stičnih konceptov, npr. znaka, jezika itd., temveč zlasti osrednji projekt in ambicijo strukturalne poetike. Očitno pod Lotmanovim vplivom jo je razumel in izpostavil kot težnjo po čimbolj dosledni formalizaciji in matematizaciji, ki gre — kot navaja po Derridaju — v korak z dekonstrukcijo metafizike in samoosvobajanjem od metafizičnih hipotez. Sklicevanje na Derridaja ni naključje, saj sta si po Pirjevčevih lastnih besedah njuni misli podobni. V nasprotju s svojimi ambicijami namreč strukturalna poetika tudi sama vsebuje metafizične predpostavke; potrebno jih je postaviti v razvidnost in zastaviti lasten premislek v isto smer kot derridajevska gramatologija, ki “zaznamuje in obenem sprošča mejo, ki ograjuje klasično polje znanstvenosti" 4. Takšen zastavek torej na zanimiv način opozarja, da Piijevec pravzaprav začenja bliže postsIrukturalizmu kot strukturalizmu. Vendar pa je opazna razlika v analizi in argumentacijskih postopkih. Če skušam to izraziti z aluzijo nabergsonovsko pojmovano dvojico intuicija/analiza—in kakor je razvidno tudi iz knjige Ivan Cankar in evropska literatura, je Piijevec Bergsona dovolj dobro poznal — postane zelo očitno, da se je Piijevec opiral predvsem na intuicijo.
Derridajeva dekonstrukcijska gesta kot repriza nietzschejanske geste je poskus zamajati serijo dihotomij tipa zunaj/znotraj, zgoraj/spodaj, prej/potem, itd., ki oskrbujejo misel z absolutnim zastojem oziroma "začetkom", s katerim se konstituira sama finalnost metafizičnega projekta; tj. iskanje mesta, s katerega ni več mogoče regresirati. Tej gesti je Derrida ob pisavi (ecriture) podvrgel vse koncepte, artikulirane okrog nje kot prisotnost, prezenca, v primeru strukturalne lingvistike ženevske šole pa zlasti njen osrednji koncept—znak. Pri tem
seje seveda izkazalo, da so nasprotja in opozicijski pari kontaminirani, da je del drugega vsebovan v prvem, vsa pa obnavljajo tradicionalno metafizično ločevanje med duhom in materijo, dušo in telesom itd. Obenem je tako omajana koncepcija (metafizičnega) temelja kot sestopa k izvoru/izviru, ki predstavlja po Heideggeiju sestavni del onto-teološkega mišljenja. Tudi izvir je torej metafizičen postulat: doumeti smisel neke tradicije pač pomeni polastiti se, ponovno zgrabiti in ponoviti smisel njenega izvira, se vedno znova vračati v utemeljitveni akt intuicije, ki enkrat za vselej konstituira svoje predmete, pri čemer je v izviru končno vedno prisotno tisto, kar je treba neprestano iskati. Derridaju so kljub njegovi kritičnosti do metafizičnih konceptov in strategij mnogi oponašali “slabo neskončnost", mu bolj ali manj upravičeno očitali obnavljanje istih logocentričnih procedur, ki jih je sam spodnašal, in pri tem dokazovali, da niti njegova lastna misel ne vzdrži kritike, ki jo je sama proizvedla.
Medtem ko izhaja Derrida v svojih dekonstrukcijskih analizah na eni strani iz lingvistike in po drugi iz filozofije oz. filozofskih vsebin, investiranih vanjo 5, je Piijevčev postopek seveda drugačen. Lingvistiko je, kot že rečeno, v prvi fazi pustil praktično ob strani, razdelava filozofskega aspekta, že v izhodišču usmerjena s heterogenimi segmenti različnih integriranih teoremov, ideologemov in filozofemov, pa je specifična in povsem izvirna. Piijevec svoje misli vsekakor ni razvijal tako, kot je to običajno v klasični kritični filozofiji; z njenega vidika bi gotovo obveljala za nefilozofsko6. Antinomičen trk sopostavljenih trditev, uveljavljanje paradoksov, protislovij in ambigvitet, ki delujejo kot gonilna sila igre pojmov in ustvarjajo specifično notranjo dialektiko, vse to je značilno integrirano v samo strategijo razvijanja te misli, skupaj s pri Heideggeiju navdihujočo se kritičnostjo do metafizičnih konceptov, zlasti identitete. Po tej plati se njegova misel “dogaja", ali bolje, sega že onstran metafizike, toda po drugi strani se, paradoksalno, znova vrača vanjo.
Svojega osnovnega cilja, problematizacije vehementnega izstopa strukturalne poetike iz tradicije mimetične estetike, se je namreč Piijevec v vseh treh razpravah lotil iz dveh smeri, oz. po dveh poteh, ki se med seboj dopolnjujeta in delno prekrivata. S poudaijanjem podobnosti in sorodnosti, konkretno z izpostavljanjem ekvivalentov konstitutivne vloge razlike v reprezentativnih pojmovanjih bistva umetnosti od Platona, Aristotela, Baumgartna, Hegla in Taina je skušal pokazati, da je mimesis, heglovsko kanonizirana kot sinteza oz. identiteta čutnosti in ideje, že vedno “kontaminirana" s svojim nasprotjem, izbrisom, negacijo te identitete, torej prav z razliko. Analogno se po njegovem uveljavlja razlika tudi v konceptualizacijah bistva umetnosti v modernih smereh literarne znanosti in v strukturalni poeLiki, ki se prek Husserla in de Saussura utemeljuje na odsotnosti identitete (odsotnost predmetnega odnosa, razlika med znakom in njegovim predmetom oz. referentom). Zanimivo je, da Piijevec vsaj v prvi fazi še ni predpostavil možnosti obratne smeri kontaminiranosti ne-mimesis in nemimetičnosti 7. Dezavtomatizacija kot izstop iz mimesis v smislu identitete čutnosti in ideje je, kot je zapisal, analogna razodtujitvi — kar je morda odmev frankfurtske šole ali vsaj opozarja na persistenco marksističnih sledi v njegovem mišljenju8 — in se pojavlja le v opozicijskem paru z avtomatizacijo oziroma samoodtujitvijo.
Vendar snovanje analoškega niza, ki prevladuje v prvi študiji, že od vsega začetka spremlja ter dejansko motivira prizadevanje, dokopati se do temeljnih implicitnih predpostavk strukturalne poetike, ji slediti do njenih izvirov ter “prodreti do izvorov slehernega in torej tudi struktural-
nega proučevanja umetnosti"9. V zadnji študiji je to prizadevanje sploh postavljeno že povsem v ospredje. Iskanje temeljev, sestopanje k izviru in izvirom pa je seveda eminentno metafizično početje in kaže na to, da je Piijevec vendarle mislil tradicijo mimetične estetike prav iz metafizike. Tudi razlika, ki se sveti iz umetniškega dela in je po njegovem edini pravi učinek umetnosti kot take, zato grozi prerasti v metafizičen koncept. Tega se je verjetno tudi sam zavedal, saj je izrecno zanikal, da bi bila razlika ideja ali bistvo. Razlika pa po njegovem prav tako nima čutnega lika, je vedno v razločitvi, tako rekoč “v nekem nenehnem prenehanju". Umetnlškost umetnine je onkraj tega, kar zajemajo tradicionalne literarne in umetniške znanosti, in je po njegovem ravno v tem, da umetnina preseže ali zabriše svojo izpovedno- mimetično razsežnost. Toda ali to ne pomeni, da seje vendarle ustavila prav v razliki; daje v njej našla svoj izvor; da prebolevanje metafizike torej ni dokončno?
Piijevcu, ki sprva dejansko ni pretresal strukturalističnih konceptov, ampak predvsem “ideološki" projekt strukturalne poetike, je bila namesto centiistične, hierarhične definicije samega pojma nedvomno bolj pri roki metonimična razlaga. Strukturalna poetika naj bi združevala semiotiko, informacijskoteoretično analizo, generativno in transformacijsko poetiko ter numerično estetiko1 °. Takšni razlagi v glavnem sledi tudi zamisel knjige; v njej so kot sorodni pojmi sicer naštete poetična semiotika, informacijskoteoretična estetika in numerična estetika 11, dejansko obravnavane problemske sklope pa je črpal, poleg v podnaslovu navedenih območij, iz kibernetike, komunikacijske in informacijske teorije, delno še iz semiotike.
Pač pa je Piijevec v primeijavi z razpravami radikaliziral svoje razumevanje bistvene intencije in temeljnega projekta strukturalne poetike: ne gre ji samo za ma tematizacij o in formalizacijo, temveč za kibemetizacijo literarne in umetnostne znanosti. Večkrat je govoril kar o strukturalno-generativni poetiki (tudi strukturalni in generativni poetiki) in celo prišel do drzno formuliranega sklepa: “Strukturalno-generativna poetika v resnici prevaja te znanosti v območje kibernetike.” 12 S tem je bila kibernetika postavljena v ospredje in hkrati prenesena v podlago; opredelil jo je za univerzalno, temeljno znanost, “ki določa vse druge znanosti, in sicer kot znanosti o sistemih"13. Na podoben način kot že v razpravah je pojem sistema in druge pojme iz teorije komunikacije in informacije vezal v analoške nize z antropološkimi in ontološkimi pojmi ( npr. sistem — bit — bistvo; entropija — šum — kaos — smrt; komunikacija—življenje — red — smisel). Toda obenem je kibernetiko očitno ontologiziral, saj je zapisano tudi, “da je kibernetika znanost o bivajočem v celoti, o bistvu vsega, kar je."14
Takšno ontologiziranje, ki je veijetno res spodbujeno (ali spodbodeno) z globoko heideggeijevsko skepso do planetarnega gospostva znanosti in tehnike 15, s katerim pa je avtor po drugi strani retorično skrajno učinkovito zaostril sodobne procese, je kajpak precej problematično, vendar konteksta, v katerem se suče Pirjevčev premislek, le ne saturira v celoti. Medtem ko v prvi fazi še ni predvideval možnosti ukinitve razcepa med scientističnimi težnjami strukturalne poetike in Gadamerjevo smeijo filozofske hermenevtike, omenjenega v zadnji od razprav , se dajo — ne da bi sam to sicer kakorkoli omenjal ali reflektiral—v nadaljnjem poteku in izteku knjige zaslutiti vsaj nastavki “mehčanja", ki nakazujejo spreminjanje ontologije v hermenevtiko.
V	osrednjem delu so najprej razloženi nekateri pojmi komunikacijske in informacijske teorije ter semiotike, med katerimi so tudi koncepcije jezika in znaka, kijih v razpravah še ni bilo. Postavljena so tudi osnovna razmerja med njimi. Komunikacija, ki je del kibernetike
in se prepleta z njo, se po njegovem mnenju oddaljuje od fenomenologije, iz katereje izšla, ravno z osrediščanjem na sporočanje oziroma sporočilo. Toda le z upoštevanjem recipienta, torej subjektove vloge pri sprejemanju sporočila, ki jo je avtor zajel v okvir informacijske teorije, lahko sporočilo postane informacija. V območju literature in umetnosti gre seveda za specifično estetsko informacijo. Prav v tej točki pa je Piijevec lahko našel stik s sorodnimi sklopi v horizontu lastnega mišljenja, s fenomenološko estetiko, hermenevtiko, interpretacijo. Zato vendarle ni naključje, daje njegov najbolj samostojen poseg znotraj “polja" strukturalne poetike ravno poskus izvirne aplikacije LoLmanovih pojmov v zadnjem razdelku knjige, naslovljenem Informacijsko teoretična analiza pesniških tekstov. Po Piijevčevem povzemanju Lotmana sta v pesništvu, katerega temeljni konstrukcijski princip je načelo sopostavljanja, tj. načelo maksimalne ekvivalentnosti vseh elementov, nasprotujoči si težnji k avtomatizaciji in dezavtomatizaciji, težnja k redundanci, predvidljivosti in ponavljanju in težnja k nepredvidljivosti, v stalni medsebojni napetosti, ali z drugimi besedami, kontaminirani druga z drugo. Sam je to skušal pokazati pri podrobnejši analizi Prešernovih in Kosovelovih verzov. Pri tej analizi z očitnimi interpretacijskimi nastavki je res ostal predvsem v območju semantike in sintaktiko zgolj omenil. Toda knjigo je sklenil z evidentiranjem tistih Lotmanovih sklopov, ki jih sam še ni podrobneje zajel, in z navezavo na pragmatiko; pesniškost se lahko uveljavi le na relaciji tekst—bralec, pri čemer je s strani bralca potrebna posebna pesniška, umetniška ali estetska naravnanost Razen tega se pesniškost oz. umetniškost lahko razkrije le na ozadju že obstoječe pesniške tradicije. Povsem možno bi torej bilo, da je zaslutil najbolj produktivno smer razvijanja “strukturalne poetike" v povezovanju semiotike, zlasti pragmatike in hermenevtike. A to je seveda le spekulacija.
Žal je knjiga pač ostala le torzo. Metonimično drsenje prek problemskih Jeder strukturalne poetike in Pirjevčevo nerazločevanje strukturalizma in informatiške teorije v njej17 torej ni navadna pomota ali samo nesporazum. Paradoksalni delni rezultati in včasih sporni samovoljni zasuki le logično sledijo notranji dinamiki njegove misli, ki si z nenehnim vzpostavljanjem konvergenc, stičišč, vozlišč in analogij z lastnimi teoretskimi, filozofskimi in literarnoznanstvenimi pogledi vztrajno išče samosvoje poti skoz pokrajine neraziskanega.
OPOMBE:
1 Misel Je Piijevec na podoben način formuliral na več mestih. Prim. Vprašanje strukturalne poetike: teze in gradivo, str. 1 -2; Strukturalna poetika in literarna znanost, str. 194; Strukturalna poetika: kibernetika, komunikacija, informacija, str. 6-7.
2 Prim. članek Darka Dolinarja Temeljne zamisli literarne znanosti pri Dušanu Pirjevcu, Delo, Književni listi, 21.3. 1991, str. 13.
3 Misel o tem, da pravi pristop k strukturalni poetiki ne pomeni prisvajanja in polašČanja njenih metod, se v komaj različnih formulacijah ponovi v vseh treh razpravah. Prim. Vprašanje strukturalne poetike, str. 2; Nauka o književnosti, str. 380; Strukturalna poetika in literarna znanost, str. 195.
4 Vprašanje... str. 4-5; prim. tudf Nauka o književnosti, str. 385.
5 Francois Wahl, La philosophic entire Vavant et I'apres du structurallsme, v: Qu'est-ce que le structurallsme?. Paris, Seuil, 1968, str. 423, in op. 2, str.423 si.
6 Spomenka Hribar, Dušan Piijevec in vprašanje o bogu, v. Pirjevčev zbornik, Maribor, Obzoija, 1982, str. 206.
7 Kasneje povzemam Pirjevčevo razumevanje Lotmana, Iz katerega bi se dalo sklepati, da Je v knjigi ta problem že postavljal nekoliko drugače, bolj domišljeno; tudi če to drži, pa vendarle iz tega ni izpeljeval daljnosežnejših konsekvenc.
8 Piijevecje npr. še leta 1972 pisal, da “misliti ontološko difercnco ne pomeni misliti prod ali mimo Marxa, temveč z njim". Prim. Vprašanje..., str. 18.
9 Strukturalna poetika in literarna znanost, str. 195.
10 Pri naštevanju Je v posameznih razpravah sicerzajel različno število členov. Prim. Vprašanje..., str. 3, in Strukturalna poetika in literarna znanost, str. 187.
11 Strukturalna poetika, str. 6.
12 N.d., str. 16.
13 N.d., str. 23.
14 N.d., str. 24. Podobna misel stoji tudi na strani 28: “... kibernetika, kakor razume sama sebe, ni samo znanost, marveč mnogo več, saj se v njej uveljavlja novo razumevanje vsega, kar je, in tudi človeka."
15 Na Piijevčcvo kritiko strukturalističncga scientizma s heideggrovskih pozicij npr. namiguje Rastko Močnik. Prim. Rastko Močnik, Teoretik za vse čase, spremna beseda v: Roman Jakobson, IJngvistični in drugi spisi, Ljubljana, Škue, Filozofska fakulteta, 1989, str. 261 in op. 9.
16 Strukturalna poetika in literarna znanost, str. 191.
17 Tudi na to nerazločevanje opozaija Rastko Močnik, n. d., str. 261, op. 9.