Ivan Vesenjak: Obtožujemo SDS. V belgrajski bolnici ležita ranjena: voditelj največje hrvatske stran ke Stjepan Radič in njegov zvesti pristaš dr. Iv. Pernar; zagrebško pokopališče pa ima dva nova groba politikov te stranke: sedem osirotelih otročičev s svojo materjo ne bo na tem svetu več videlo svojega očeta Pavla Radiča in hrvatski siromašni otroci ne več svojega dobrotvora dr. Basaričeka. Toda niso samo grobovJ in ranjen- ci, katere je zadela maščevalna roka obrazumljenega Puniša Račiča, še strašnejše za nas Jugoslovane je pa dejstvo, da ustvarja sovraštvo vedno večji prepad med Hrvati in Srbi. In če se vprašamo, kdo je resnični krivec te rodbinske in narodne žaloigre, dobimo odgovor: samo nesrečna, usodepolna politika Samostojne demokratske stranke in metode njenih voditeljev. Zato obtožujemo mi Pribičeviča in njegovo stranko. Oni so moralni krivci strašnega krvavega dogodka v narodni skupščini, oni so krivci prepira med Hrvati in Srbi ter glavni krivci nezadovoljstva državljanov SHS z ureditvijo in gospodarskim stanjem naše države. Kaj je treba pomniti? Ureditev naše države bi bila že od vsega začetka drugačna, ako ne bi bilo Pribičeviča in njegovega usodepolnega, za vse Slovence in Hrvate pogubonosnega vpliva ob ustanovitvi države 1. 1918, dalje v ustavotvorni skupščini leta 1920 in 1921 ter še pozneje v politiki leta 1923 in 1925. Vse te letnice značijo nesrečen in za državo škodljiv vpliv Pribičevičeve stranke. Ko se je pogajal leta 1918 v Ženevi dr. Korošec, dr. Trumbič, in dr. Cingrija v imenu Narodnega sveta z zastopniki Srbije in to vlade in opozicije, so sklenili dogovor, po katerem bi bili mi Slovenci, Hrvati in Srbi iz bivše Avstro-Ogrske svoja posebna, Srbiji jednakopravna država, tedaj je preprečil to Pribičevič. Zatajil je Narodnemu svetu v Zagrebu ta dogovor in v sporazumu s Pašičem pre prečil dr. Korošcev in dr. Trumbičev načrt. S svojim ravnanjem je tedaj tudi odbil ter potisnil na stran Stjepana Radiča in njegovo stranko. V ustav. skupšč. je bila druga prilika, da se uredijo odnošaji med Srbi, Hrvati in Slovenci ugodnejše za Hrvate in Slovence. Pa zopet je bil Pribičevič z dr. Žerjavom in s Pucljevo »samostojno«, da so politično izdali in zabarantali resnično političnoupravno in gospodarsko samoupravo nam Slovencem in Hrvatom. Vidovdanske ustave in centralizma ne bi bilo, ako ne bi bili zanj Pribičevič, Žerjav, Pucelj in njihovi tovariši. To je nepobitna resnica. Kdor je ali iz politične kratkovidnosti in nesposobnosti, ali iz strankarske zagrizenosti ali celo osebne dobičkarije storil ta greh, ta je nesposoben, da zdaj govori o reviziji, ker s tem uganja podlo hinavstvo ali pa ubija svoje lastno politično dete. Zaupanja na nob«n način ne zasluži. Št enkrat priložnost! Da bi lzvedel svojo nakano in svojc načrte do kraja, je nastopil Pribičevič in Žerjav tiransko in krvoločno. Politično se je s Pašičem dogovoril, da odločuje Pribičevič s svojimi v Sloveniji, v Hrvatski de Osijeka ter v severni in srednji Dalmaciji — v ostalih delih pa Pašič s svojimi. To je bila doba v letih 1923 in 1925, doba najstrašnejše strahovlade nad Ilrvati in Slovenci in najostudnejše zlorabe moči v zasebne in strankarske svrhe. Tedaj je cvetela korupcija in je Tiszov učenec Pribičevič gasil vsa načela o svobodi in pravici. TisoČe hrvatskih kmetov so zaprli, njih vodja Stjepan Radič se je zatekel pred tem nasiljem in grozotami v inozemstvo, a Slovenska ljudska stranka je pod vodstvom dr. Korošca bojevala najsrditejše parlamentarne boje, kar jih pozna naša slovenska politična zgodovina. Nismo pozabili, da je Pribičevič in Žerjav s svojo stranko zatrl vse naše časopisje — »Slovenskega Gospodarja«, »Stražo« in »Domoljuba«. Nismo pozabili, da so žandarji morali duhovnike in ljudstvo špijonirati celo v cerkvi, pa se jim je ta ostudni nalog gabil. Nismo pozabili, da smo bili zasramovani in obrekovani kot »protidržavni elementi«. Nismo pozabili, da so se preganjali uradniki v političnih uradih, na pošti, na vseh javnih zavodih in posebej še v šolah. Sveta ni bila ne svoboda posameznika, ne spo štovanje pred občinsko samoilpravo. Delavec in kmet sta bila v smrtni nevarnosti, ako sta si upala izraziti svoje prepričanje. Orjuna se je vdinjala skoraj vsa tej kliki, ki je hotela vladati brez naroda in proti narodu. Gospodarsko so uničili naše ljudi in naše kraje, na korist stranki in posameznikom. Ostudno hinavstvo in sramotna dobičkaželjnost se izražata v tem, kako so postavljali sekvestre, kako občinam komisarje, kako so »nacijonalizirali« podjetja s tujim kapitalom, kako so z veriženjem valute, z razsipavanjem in brezvestnim gospodarstvom uničili pri Jadranski banki in pri Slavenski banki ter po drugih zavodih največji del slovenskega premoženja našemu skrbnemu ljudstvu. Zaključek. Strašni vzgledi nesposobnosti in pokvarjenosti so to in zato tej stran ki in njenim voditeljem nihče verovati ne more in ne sme. Hujše kakor prasci na vrtu so delali politično in gospodarsko ti ljudje ter zlorabljali našo lepo državo in oblast v njej. Sedaj kriCe po svobodi, ki jim je nihče ne krati, sedaj govore o korupciji, ki je z izvoznicami vred njihov izum in je sedaj ni, sedaj govore o reviziji ustave, ki so jo oni ustvarili. Pustite jih na vlado, pa bodo zopet ravno takšni kakor so bili, zato je za zastopnika svobodeželjnega, delavnega in poštencga slovenskega ljudstva stvar jasna: mi obtožujemo te ljudi in to stranko kot krivce, zato ž njimi nič, z drugimi, posebno s Hrvati, vselej radi.