122
Politični obzornik
Ob opciji na južnem Tirolskem
Neposredno pred sedanjo vojno je pričela Nemčija veliko akcijo za izselitev Nemcev iz tujih držav, kjer žive več ali manj odrezani od svoje domovine. Ne da bi se spuščali v razloge tega velikega preseljevanja ljudi, je potrebno poudariti nekaj dejstev, ki so važna tudi za nas.
Po vojni je ostalo okoli 30 do 40 milijonov ljudi, ki so se šteli za narodne manjšine. Ob novi razmejitvi Evrope se na narodnostne meje ni oziralo tako, kot bi bilo potrebno. Imperialistična Evropa je tako nasilno ureditev nekaj časa sicer lahko prenašala. Narodnostno vprašanje pa je danes brez dvoma eno izmed težkih vprašanj, ki je pričelo Evropo razjedati in je povečalo število nezadovoljnih s sedanjim stanjem. Manjšinska zaščita, ki so jo večji del morale sprejeti samo manjše države, je bila formalna. Tudi Društvo narodov je bilo za vprašanje manjšin gluho.
Sedanja vojna, bolj mir, ki ji bo sledil, bo moral reševati tudi to vprašanje na novi podlagi. Osnovne smernice, na podlagi katerih naj bi se to vprašanje reševalo, so iskale ˇ vsem času po vojni zlasti prizadete manjšine. Zlasti tiste manjšine, ki niso uživale mednarodne zaščite in ki so se združile v stalni organizaciji Manjšinskih kongresov. Ta naj bi v njihovem imenu postavljal njih zahteve pred svetovno javnostjo in jih na zunaj zastopal. Izkazalo se je, da se je ta kongres izneveril svoji nalogi. Zaigral je namreč veliko politiko, kot so jo zahtevale velike države. Njegova največja zahteva je bila zahteva po avtonomiji za manjšine. To načelo pa manjšin ni moglo zadovoljiti, kajti gotovo je, da vse streme za tem, da se prej ali slej združijo s svojim narodom v popolno enoto. Tudi je bilo kmalu zatrto vprašanje samoodločbe, ki ga je postavil Wilson takoj po vojni kot temeljno načelo, na podlagi katerega naj bi se reševala narodnostna vprašanja v Evropi. Smatrati se je pričelo za revolucionarno geslo. Strašili so, da bi zahteva po samoodločbi lahko dovedla do vojne. Do nje je prišlo, kot vidimo, vseeno in po drugi poti.
Z okupacijami in vojno je medtem rešila Nemčija del svojih manjšin. Seveda so s tem nastala spet nova narodnostna vprašanja za Evropo, ko so celi narodi izgubili svojo svobodo. Istočasno pa je začela Nemčija reševati tudi vprašanja glede drugih svojih manjšin in sicer z njih preseljevanjem v domovino. Podobno je v začetku lanskega leta storila tudi Italija, ko je pozvala svoje izseljence iz zamejstva domov in sicer brez kake mednarodne pogodbe. Deloma prisilno, deloma z mednarodnimi pogodbami pa je rešila to vprašanje Nemčija, ki je sklenila tako pogodbo s Sovjetsko Rusijo, Baltiškimi državami in 21. okt. 1940 z Italijo, kar nas posebe zanima. Nobena od teh pogodb do sedaj še ni bila objavljena.
Predlog za izselitev Nemcev iz Južne Tirolske je dal Hitler že 7. maja 1938, ko je v svojem govoru poudaril, da so Rimljani in Germani zamudili ugodno priliko, ko bi lahko potegnili jasno in naravno mejo na Brennerju. Sledila sta nato pogodba in poziv na vse nemške prebivalce na Južnem Tirolskem, da se do 31. decembra 1939 izjavijo za izselitev v Nemčijo, ali pa da ostanejo v Italiji in s tem izgube vse pravice, ki jim kot manjšini gredo. Skoraj enako bo stanje onih, ki se ne izrečejo ne za eno in drugo in ostanejo italijanski državljani. Opcijsko glasovanje je bilo končano 31. decembra lani. Opcija se je vršila v sedanji bocenski pokrajini ter v določenih delih Videmske, Tren-tinske in Belunske pokrajine. Vsak Nemec je smel zahtevati od občinskega urada, da mu brez vsakih formalnosti izda glasovnico in sicer ali belo za opcijo za Italijo ali oranžno za opcijo za Nemčijo in s tem za izselitev. Slednja glasovnica je bila pisana dvojezično, prva pa samo v italijanščini.
Rezultati glasovanja so bili naslednji:
Opcijsko pravico         Glasovalo  za:
Pokrajine:	je imelo:	a) Nemčijo	b) Italijo	Ni glasovalo:
Bolcanska:	229.500	166.488	27.712	35.300
Trentinska:	24.453	13.015	3.802	7.636
Videmska:	5.003	4.576	337	690
Bellunska:	7.429	1.006	6.423	—
Skupno:                        266.985                185.085               38.274               43.626
Poleg teh je glasovalo še 280, za katere pa še ni ugotovljeno, v katero izmed gornjih pokrajin spadajo. Pretežno nemška je bila le Bolcanska pokrajina.
Iz podatkov je  razvidno,  da  so  imeli pravico  opcije  le  tisti Nemci, ki  so prišli pod Italijo po svetovni vojni. Tako je odpadlo po štetju iz leta 1921. 8.355 Nemcev, ki
123
žive pod Italijo že od Časa pred vojno. Večina teh živi naseljenih v krajih, ki so še danes pretežno nemški, kot n. pr. v občini Gressonev, kjer je leta 1921. navedlo od celotnega števila prebivalcev (1.260) 1.180 kot svoj občevalni jezik nemški. Tako bo ostalo v Italiji še vedno okoli 90.000 Nemcev. Všteti so tu oni, ki so glasovali za Italijo, oni ki sploh niso glasovali in Nemci, ki so bili pod Italijo že pred vojno.
Zanimivo je primerjanje lanskih številk s prejšnjimi štetji, zlasti z onimi iz let 1910 in 1921, ko se je vršilo štetje na podlagi občevalnega jezika. Letos je imelo opcijsko pravico skupno, kot smo videli, 276.265 nemških prebivalcev Južne Tirolske. Glasovalo je sicer tudi nekaj Slovencev in Ladincev, kar pa v bistvu števila ne spremeni. Leta 1921. pa so našteli v istih pokrajinah samo 195.650 Nemcev, poleg 426.638 Italijanov. K temu bi morali prišteti le še Kanalsko dolino z občinami Lipalja ves, Naborjet, Pontabelj, Trbiž, Ukve in Zabnice, dalje Belo peč in del občine Rateče, kjer so našteli leta 1921. nekaj nad 8.000 prebivalcev, od tega 1.106 Slovencev, 4.185 Nemcev in 1200 Italijanov. Seveda na podlagi občevalnega jezika. Tako bi po štetju iz leta 1921. imelo opcijsko pravico nekaj nad 200.000 Nemcev. Lani pa jih jo je imelo neprimerno več. Brez dvoma se ni v povojnih letih število Nemcev na Tirolskem tako povečalo, ampak nasprotno. Veliko večja je verjetnost, da je njih število padlo. Upoštevati moramo pri tem zlasti veliko število izseljencev, ki so zapustili po vojni iz raznih razlogov svoje domove. Tako gre vsa velika razlika predvsem na račun načina štetja. Jasno se pokaže do kako velikih razlik na škodo manjšin se je to štetje vršilo. Vidno bo to še bolj, če pogledamo številke iz leta 1910., ki so bile za Nemce ugodne in ko so našteli v istem področju 263.500 Nemcev. Število odgovarja približno današnjemu, če upoštevamo vse dogodke in spremembe po vojni. Pri tem bi pripomnili, da so se tudi v Trstu vršila štetja na podlagi občevalnega jezika in sicer vedno v našo škodo. Po teh podatkih pa lahko približno ugotovimo tudi, kakšna je bila razlika v našo  škodo.
Kakor je bilo že zgoraj omenjeno, so glasovali lani tudi drugi in ne samo Nemci, za izselitev v Nemčijo. Gre tu pred vsem za Slovence iz Kanalske doline in Ladince. Izkazalo se je namreč, da so italijanske oblasti izročale na zahtevo glasovalne pole v Kanalski dolini tudi Slovencem in to celo takim, ki niso iz Kanalske doline (delavci v Rablju). Glasovali so celo jugoslovanski državljani. Procent, ki je glasoval, je bil celo v Kanalski dolini najvišji in sicer 82%, dočim je znašal v Trentinski pokrajini 53%, v Bellunski samo 13%, v Bolcanski pa 73%. Za italijansko državljanstvo pa je v Kanalski dolini glasovalo samo 6% ali 337 prebivalcev. Po poročilih so Slovenci v Kanalski dolini v veliki večini glasovali za izselitev v Nemčijo in je zato tudi celoten odstotek tako velik. Razlogov, ki so tudi naše ljudi prisilili k temu, da se sami brez potrebe odločijo za izselitev v tujo domovino, tu ne moremo razmotrivati. Z izselitvijo večine Slovencev iz Kanalske doline bi bila ta za Slovence izgubljena. Plebiscit na Koroškem, povojno stanje naših manjšin in sedaj rezultat opcije v Kanalski dolini pomenijo vsekakor za slovensko politiko težke probleme, ki izvirajo iz notranje neenotnosti in s tem zvezanega pomanjkanja vsake moči. Vidimo, da Slovence, ki žive ob mejah, ne veže s središčem skoraj nobena sredotežna sila.                                                                    ž/
124