322
Vrabec.
Iz „Žive".
Vrabec se šteje med naj bolj navadne in hkrati naj bolj zvite ptiče. Kjerkoli stoji kočica, pri kteri se kerpica polja prostira, ondi je tudi vrabec. Večkrat se z lastovko pod eno streho udomi; ali ni različnejih sosedov od nju. Lastovka je kakor vitka olikana gospodična, vrabec pa prost, neotesan potepin. Na njem ni nič oglajeuega in čistotnega, nič lahkega in mičnega, kakor na lastovki, ktero povsod ko milo gostinjo pozdravljajo in sprejemajo. Vrabec je pro-stak, proletarec z vso prederznostjo in zvijačnostjo svojega nizkega rodii. Povsod ga sovražijo in preganjajo, in že v sv. pismu stoji: ^Ne kupi li se pet vrabcev za dva beliča?" Gerda barva njegovega odela, tamni plajšč , rajavi klobuk in umazane berke, kakor tudi čokljata postava, bučni let, hoja, glas in obraz — vse, kar je kolina njem, razodeva nizki rod njegov in plitve misli.
Al zaničevani Paria se maščuje za to tudi brez obzira s pra ciniško nesramnostjo nad ljudmi in živalmi. Nič mu ni svetega; tuje imetje, krasne umetnosti, nravo in šege: vse jemlje lahkoumno, vse graja in ogerduje; njega ne vežejo ne kervne vezi ne čutje prijatelsko. Pravi grabež ie. Da bi ne bil tako   prederzeo in tako   gerd,   bi se vsaj
s svojimi burkami morebiti temu in temu priljubil; pa vse, kar je dobrega na njem, zatemnuje groba podlost njegova.
Stavljenje gnjezda, pri druzih pticah delo stanovitne ljubezni in umetnosti, njemu kar ne beli las. Zavistno ob-letuje čisti in terdni stanek lastovčin, kterega si je s pridnim gibanjem na naj ugodnejšem mestu postavila, odkodar ee odpera razvid na dvorišče in cesto. S sirovim nasiljem ga napade, kedar se ga naj manj nadjajo, tako da pre-hvapijene vlastnice pobegnejo brez dolzega uperanja; vrabec pa se brani v osvojenem sedežu z derzovito zlobo, ako vlastovičja rodovina sopet sega po zgubljeni vlastini. Njegovo pravo je: „Kdor jejači, tatlači", — druzega ne pozna brezvestni neznabog. Zato jo pa vendar marsikrat tudi skupi; zakaj nagloma prileti množica lastovk, kedar ravno na jajcih sedi, ter ga živega zazidajo v gnjezdo, ktero si je z razbojniško silo osvojil.
Mnogokrat se posilno ugosti tudi v gnjezdo čaplje ali kavke, tako rekoč kot gostač pri bogatem gospodarji; toda ni vselej varno, s takimi gospodi sosedovati. Ako se pa vendar le mora dela lotiti, berž je gotov ž njim, ter pušča vse droge skerbi samici, ktera tukaj še ni oproščena ali emancipirana, in s ktero prej ko s sužnjo kakor z družico ravna.
Ce je ravno netek , ki nikoli sit ni, vendar mu celo nič skerbi ni za vsakdanji živež. Preleu, da bi si sam živež pridobival, zanje povsod, kjer ni sejal. Na žitnem polji, na kozolcih in v skednji je njegova miza vedno po-gernjena, in dokler ima ratar le zernice še na polji ali na dvorišču, se tudi vrabec preživljuje. On in sternad — njegov stric — vedno sta zvesta nepovabljena gosta pri ra-tarji, kterih se mu ni moč iznebiti. Vrabec ozobava perve češnje ua drevesu in zadnje popaberkva. Pri vsem tem je pa še žaba izbirčen, da nikdo tako. Nobenega grojzda ne bo popolnoma ozobai, več ie'ta od grojzda k grojzdu in si naj lepše jagode izbera; na stročje naj raje hodi, dokler je še mehko, in ua klasje, dokler je mlečno.
Pozimi pa mu te gostije preminejo, in tedaj upokoji svoj gladni želodec s čimur koli, prebira v smeteh in po gnojnišču vsake drobtine in luščine, obskakuje konjske obroke, lovi pajke in druge žižce in posebno spomladi, dokler še žito ni šlo v klasje, in dokler svoje mlade pita, pobira gosence po drevji, s čimur vsaj nekoličkaj škodo po-vračuje, ktero sicer dela na polji. Viditi je, kako koristna ptica bi mogel biti, ko bi hotel dobro storiti in vsaj poleti s samimi žižči zadovoljen biti. Toda žitno zernje mu gre čez vse. Za ratarjem poskakuje na polji, priskakljuje k mlatiču na gumno, za hlapcem priletava v stajo, celo v čumnate priletava, vse pretakne in preverta in kjer koli kaj najde za svoj kljun, to vzame in odleti.
Da, prigodilo se je celo, da je golobičem golžun pre-kljuval, da bi mehkega zerna dobil iz njega. In tako ta pajdaš biva tat, razbojnik, umorivec, naklada greh na greh, in to je tek njegovega življenja. Ljudje imajo vrabca v obče za škodljivca in tatu; tudi pravijo, da je sila nagle jeze, in da ga toraj blezo večkrat mertud zadene. Res je,
da pade včasi raz streho, od kerča zvit.
(Konec sledi.)
326
Vrabec.
(Konec.)
Ako se vrabec kje ugujezdi, ne bo ga De sila ne lest prepodila odondod. Ne občuje se zastonj s človekom; naučil se je od njega zvijačnosti in navzel se derzovitih mi* sel; zakaj tudi med pticami ima slab izgled več naslednikov, kakor dober. Kdor hoče vrabca vjeti, mora zgodaj vstati! Dečkov se varuje in ogiblje, kjer koli jih vidi; in komaj se kdo po kamnu ali grudi zgane, že je vrabec smuk čez verh.
Kar strašila zadeva, vrabec ni le zgolj dvomljivec, marveč je popolna nevera; s prevzetno serboritostjo se vsede na nos ali raztegnjeno ramo strašila, ki je postavljeno za varstvo poljskega sadeža. V njegovi senci se nalašč naj raji gosti; ravno ondi naj bolj krade in pleni, in to tim varneje, čim bolj se druge ptice boje tacih strašil. Je li srečno ušel zernom puške ali razpeti mreži, tedaj remtetuje in čimčaruje zasmehljivo, in cela nepoaajena tropa se nespretnemu lovcu posmehuje iz svojega zavetja.
In kako enomeren, neprijeten je glas vrabčji! V celi babilonski zmesi ptičjih glasov se malo zvukov nahaja, da bi bili tako nemili in neprijetni, kakor jih je v njegovem enomernem narečji. Cela potepušja podlost se pokazuje v njegovih zvukih. Vrabcu pa se dozdeva, da je to prekrasno petje, in on nikogar rajši ne posluša, ko samega sebe; neprestanoma goni in opetuje svoj „čim, čim! rara! štilip! štilip!" in ravno tedaj naj glasneje, kader se sladki pev slavčika naj mileje razlega. To je pač znamenje ple-bejske misli!
Kdo se bo še čudil: da v njegovi hiši ni mira ne ljubezni? V njegovem domačem življenji — ako se more še od domačega življenja govoriti, ker se vedno potepa — vlada zavist, prevara in zlobija; druži se le zato, da lože zvijače uganja, v žlahti pa in  domačem  življenji druzega
ne počenja ko ravs in kavs. Le malokdaj se ugnjezdi vrabec z vljudaejo mislijo na omrežeoem oknicu ubozega vjet-nika ter mu ščebeče o nadi in utehi, ali vgostivši se pod streho zapuščene cerkvice zahvaluje Stvarnika, da cel6 vrabca raz streho pasti ne da brez svoje svete volje.
Tri četertine leta živi vrabec v obilji. Po vertih, po travnicih in sadunosnikih se klati in pleni; jasne dni poletja in jeseni preživuje zgolj na polji, in obletuje v veselih tropah snope in stavke.
Je pa poslednji snop odpeljan in se je po polji in po vertih pustota razgernila in le tropiči vran, kavk in se-nic tjekaj še zahajajo, tedaj se umakne on v svoje zimsko domovališče, na ulice in vaške ledine, na dvore in staje, in tedaj počenja svoj žalostni post. Serboriti ustež umolkne, mraz in glad, ta naj hujša gosta, pritiskata na-nj ter mu vso razujzdanost iz glave izbijeta. Tedaj sedi sker-čen v krogu svojih lačnih bratov; ves razmeršen, z glavo med pleči, in le njegov umazani kljun in černo oko mu virita iz kožuha. Sicer, kader hudo mesti začne, si poišče kako zavetje za dimnikom, in kader strehe mraza pokajo , poseda po strehah proti sonca, ali klaverno kljuje na zamerznjeno okno za miloščino.
Kakor hitro pa se spomladno sončice zasmeja in sneg po strehah kopneti začenja, hej! kako se berž probudi so-pet v njem lahkoumna misel; zasmebovavni krik in bujno poletavanje se spet začenja, — vrabec je iznova stari potepin.
Postni čas je minul in veselo brezskerbno življenje so-pet nastaja; spomlad povsod spet razklada svoje čuda in huda zima je prestana, — povsod mu je dobri Oče iznova mizo pogernii!
In tako tudi mi spomladi glas tega dangubeža v zboru spomladne ptičje muzike pozdravljamo; saj je vendar to tudi glas, ki končno slavi svojega Stvarnika, in toraj mu tudi mi ne zamernjmo njegovega lazaronstva, ker tudi med ptiči mora imeti, kakor med nami, gospode in proletarcev.
In on je, če to v obče vzamemo, tudi k temu ustvarjen; in verh tega je on edina ptica, ki nas v mestih spominja na vesele družbe selških ptičev, in nam tudi še ne-ktere dobre službe skazuje v tem, da nam pokončuje červe in mergolince, ki nam objedajo sadno drevje. Za to dobro, ki ga nam skazuje, mu moramo hvalo vediti in mu privošiti tiste zernja, ki nam jih čez leto pozoblje, da nas saj v svojem „čim, čim, rara" očitoval ne bo, da je človek še huji iakomnež kakor on!