PO DRAVSKI IN MISLINJSKI DOLINI IN NJUNEM OBROBJU
I.
Pot od Maribora skozi Dravograd in Slovenj Gradec proti Velenju je najbrže premalo izrabljena, in vendar se je mogoče po njej vračati iz severovzhodne Slovenije v osrednjo pa tudi usmerjati samostojne poučne izlete v kraje v Dravski in Mislinjski dolini ali pa od tod na območje Kozjaka ali Pohorja. Tako ali drugače se ponuja vrsta priložnosti, da odkrivamo pri tem ne le geografske, gospodarske, zgodovinske, umetnostnozgodovinske, ampak tudi literarnozgodovinske posebnosti, ki jih kaže vsekakor vključiti v globlje spoznanje in doživetje pokrajine, hkrati pa je treba tudi bolj literarno zasnovan izlet popestriti z geografsko-zgodovinskimi značilnostmi.
Za svet ob Dravi in spodnji Mishnji ter obrobju uporablja geograf Mehk ime Pohorsko Podravje. Sem vključuje tudi hribovje med Dravo in avstrijsko mejo.
Po Dravski dolini je že v rimski dobi peljala cesta iz Poetovia v Virunum na sedanjem Gosposvet-skem polju. Slovenci so prišli sem od dveh strani: z zahoda nekako do Brezna in Podvelke, z vzhoda do Selnice in Ruš. Vmes je bil neprehoden gozd. Kasneje pa je le redko naseljena pobočja Kozjaka in Pohorja naseljeval benediktinski samostan iz Št Pavla v Labotski dohni. To dejstvo je vplivalo na obhkovanje narečja, nekatere značilnosti koroškega narečja segajo namreč do Ruš in v spodnjo Mis-linjsko dohno (Tine Logar). Posebnost glasoslovja je izgovor samoglasnika a kot o in obratno. (Fran Mišic navaja za remšniško narečje na Kozjaku primer: Noga je šla v vado, brez nage je prišla iz vade. Naga je šla v vodo, brez noge je prišla iz vode. Za severni del Pohorja pa navaja Filip Miklavec, domačin iz Ribnice na Pohorju: Ača za vado kazo posejo. = Oča za vodo kozo pasejo.)
Naša pot pelje skozi mariborsko predmestje Studenci. Na levi se sredi polja dviga Pekrska gorca, poprej imenovana Slovenska Kalvarija.
Sestavlja jo granit kot Pohorje, pa se je v ljudski domišljiji povezala z legendo, ki jo je pod naslovom Mariborska legenda upesnil Janko Glazer: Jezen zaradi pregrešnih Mariborčanov je Bog prepustil oblast nad mestom od polnoči do jutra hudiču. Ta je na Pohorju izruval granitno skalo (tam je zdaj Lovrenško jezero), da bi z njo zajezil Dravo. Toda še preden je prišel do mesta, je zapel petelin. Odvrgel je skalo na polje, mestu je bilo prizaneseno. »In skala, namenjena mu v pogin, zdaj kapljico daje mu zlato.« (Čas kovač, Pohorje). Tod pod vinogradi je v jesenskih dneh leta 1917 hodil Janko Glazer iz Maribora v domače Ruše in takrat se mu je porodila pesem Klopotci (Pohorske poti, Pohorje).
»Bahati« Limbuš imenuje Glazer po ljudski zbadljivosti ta kraj v Mariborski legendi. Ljudska pripovedka govori o nesrečnem vitezu, ki ga je hčerka limbuškega graščaka poslala na otok sredi Drave po krono kačje kraljice. Toda ko se je s krono vračal, so ga dočakale kače in se mu ovile okoh telesa, da je utonil. - V Limbušu je bil dvajset let (1823-1843) župnik jezikoslovec Fran Cvetko, ki je zbiral gradivo za slovar in si dopisoval s Kopitarjem. Njegov naslednik je bil Anton Lah (1803-1861). Ta je 1847. leta ustanovil Društvo slovenskega branja v Lembahi. Bil je eden tistih štajerskih piscev, ki so si prizadevaU za uvedbo enotnega knjižnega jezika.
Skozi »blatno« Laznico in obe Bistrici (pri Limbušu in pri Rušah) pridemo v »slavne, pobožne« Ruše. Kraj ni znan samo po tovarni dušika, pač pa ima tudi razgibano narodnokulturno preteklost, ki se veže s sedanjostjo. Ustavimo se pred cerkvijo. Vas se je razvila prav ob zahodnem robu Podravske mejne grofije, katere meja je potekala ob potoku Lobnica tja do srede 12. stol.; šele takrat se je Štajerska razširila do Vrat pri Dravogradu. Po prizadevanju šentpaveljskega samostana so v 14. stol. po-
180
stavili Marijino cerkev, ki je kmalu postala sloveča božja pot. Aiuološka legenda pa baja, da je prednico današnje cerkve dal že v 9. stol. sezidati neki plemič brez otrok. Plačilo ni izostalo: v sedmih letih jih je dobil pet. (Opis današnje cerkve z razgibano baročno notranjščino glej v knjigi Marijana Za-dnikarja, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I, Mohorjeva družba 1973.) Sloveča božja pot je zlasti na tako imenovano ruško nedeljo v septembru privabljala toliko romarjev, da je postala kar gospodarsko pomembna. Zato so Rušani imeli za neljuba konkurenta dve bhžnji božji poti - sv. Areha na Pohorju in Marijino cerkev v Puščavi. Po zgodovinarjevem mnenju se tudi protestantizem v Rušah ni zasidral, ker bi s tem vaščani izgubUi vir dohodkov od romarjev. - Zaman pa so si Rušani prizadevali, da bi dobiU trške pravice. Iz te želje je nastala pripoved, češ da so pred turškimi napadi že bili tržani, ko pa sta enega od takih napadov preživela le dva domačina, je šentpavelski samostan njihove pravice kar zatajil. Tako so Ruše ostale največja slovenska vas. - Pri cerkvi je duhovnik Jurij Kozina že 1645. leta ustanovil gimnazijo, ki je bila več kot sto let največji šolski zavod na Spodnjem Štajerskem. Delovati je prenehala šele 1758 (ali 1760), ko je gimnazijo dobil Maribor. V celoti jo je obiskovalo bUzu 7000 gojencev, tudi plemiških sinov. Vsaj v najnižjem razredu so pri pouku upoštevali tudi slovenščino. - V zvezi s šolo pa so ruške verske igre. Uvedel jih je župnik Luka Jamnik 1680. leta, igrah so jih skoraj vsako leto do 1722. Šlo je predvsem za mirakle, ki so proslavljali Marijo. Igrah so na prostem pri cerkvi na ruško soboto in nedeljo, ko so prihajah romarji. Nastopali so dijaki in nekateri menihi benediktinci. Govirili so predvsem latinsko, zaradi romarjev pa tudi nemško in slovensko. Ni pa ohranjeno nobeno besedilo, o poteku poroča le kronist Jožef Avguštin Meznarič sredi 18. stol (Glazer, Slavistična revija 1950). Janko Glazer je napisal pesem Neznancu, ki je prvi uvedel slovensko besedo v duhovne gledališke igre v Rušah (Pohorske poti). - V devetnajstem in v začetku dvajsetega stoletja, ko se je na Štajerskem krepila slovenska zavest, hkrati z njo pa nemška nestrpnost, so se Ruše v bUžini nemškutarskega Maribora živahno narodnostno udejstvovale. Tu je bUa ena najstarejših podeželskih čitalnic. Narodnoobrambni značaj je imelo tudi planinsko društvo. Že 1901. leta je učitelj Davorin Lesjak ustanovil Podravsko podružnico slovenskega planinskega društva (Maribor jo je dobil šele 1919. leta!) Učitelj Davorin Lesjak je bil sploh duša narodnokultur-nega življenja v kraju, ne le planinstva. (Tinetov dom pri Arehu je poimenovan po njem.) Tako se je leta 1909 dogovoril z dr. Pavlom Turnerjem, da popelje pesnika Aškerca v nekatere kmečke hiše, kjer naj bi dobil snov za zbirko Pohorske cvetlice. Toda Aškerc, ki je sicer že prišel v Maribor, se je od tam kar vrnil v Ljubljano. - Živahno gledahško dejavnost je že pod Avstrijo vodil drugi narod-nokulturni delavec - učitejj Tomaž Stani, Med obema vojnama je po njegovem zgledu nadaljeval domačim Franjo Sornik. Ruško amatersko gledahšče je združevalo ljudi različne strankarske pripadnosti in je zaslovelo po vsej Sloveniji, posebno poletni oder. Ruški igralci so nastopali tudi pri Arehu na Pohorju in tu uprizarjali »pohorsko ohcet« ob verzih pohorskega pesnika Jurija Vodovnika. (V kulturnem domu je doprsni kip Franja Sornika, delo Gabrijela Kolbiča.) - Zaradi slovenskega značaja so si Ruše prislužile vzdevek »mah Beograd«. Avstrijski Nemci so postavih tovarno dušika, da bi se tu zasidral nemški kapital. Da bi dobih zemljo od kmetov, so jo preplačali. Ob tem se je porodila ogorčena pesem Janka Glazerja Rojakom, ki so tujcem prodah rodno zemljo (Pohorske poti). S tovarno dušika oz. delavcem, nekdanjim sošolcem, ki zdaj ne ve, ah bi ga tikal ah vikal, je povezana še Glazerjeva pesem Sanje - očitek, da so se nekdanji tovariši zaradi različnega družbenega položaja drug drugemu odtujih (Čas kovač). - Narodno zavednost so Rušani pokazali tudi med okupacijo. Leta 1942 je bilo v dopisu orožniške postaje zapisano: »Večji del tukajšnjega prebivalstva je fanatično slovensko razpoložen.« Na trgu v bližini cerkve je spomenik padlim, delo Gabrijela Kolbiča, z verzi Janka Glazerja.
Zunaj središča, ob cesti proti Fali, je pokopališče. Na njem je grob pesnika Janka Glazerja (ob desnem zidu). Na spomeniku so verzi iz njegove pesmi Prabit: »Ločitve kraj - združitve kraj tu pod to travico zeleno /Vsi bomo skupaj, bomo eno/ v prabit se vrnemo nazaj.«
Pred potokom Lobnico se na levo odcepi Glazerjeva ulica. Prvi dve hiši sta povezani z Jankom Gla-zerjem (1893-1975), osrednjo pesniško osebnostjo podpohorskega in pohorskega sveta. Prva je njegova rojstna hiša, druga kasnejši dom. Sin trdnega kmeta, vnuk kovača in verjetno potomec steklarjev, pravi v pesmi Rodovnik: »Mi smo jok kovačev, /mi smo rod z glažut:/ ded koval železo,/ pra-ded lil je kremen-/ dvoje trdih rud ...« (Čas kovač). Spomin na prednika in njegovo kovanje je tudi pesem Ded (Čas kovač). Pesmi s pohorsko motiviko so nastajale najprej med prvo vojno, ko je iz vojaške pisarne v Mariboru hodu peš domov (zbirka Pohorske poti 1919), in ko je bil med drugo vojno kot izgnanec ločen od doma (zbirka Ob jesenskem ekvinokciju 1946). »Ko iz daljave gledam naše
181
kraje, jih vidim bolj živo, kot sem jih nekoč videl v resnici... In vsaka malenkost, vsak odtenek -vse mi je drago in gragoceno.« Taka »malenkost«, povezana z njegovo domačijo, je npr. voda, ki pada v korito (pesmi Voda žubori in Pozdrav v domovino, obe v zbirki Ob jesenskem ekvinokciju). Še bolj kot z domačijo in Rušami pa so Glazerjeve pesmi povezane s Pohorjem; izzvalo jih je srečanje s Po-horci (Drvarska, Stari Žagar) pa z gozdovi, posekami, pašniki, opuščeno glažuto (Domotožje, Sredi posekane planje. Motiv s Pohorja). Ob kaki poseki - frati, ki jo je prerasel ciproš z rdečkastimi cvetovi, je mogoče najbolje doživeti pretresljivo izpoved Ciproš. Ob tej pesmi je Glazer izjavil: »Kjer so nekoč stala mogočna drevesa, polna moči in rasti, tam je zdaj samo še kri iz njihovih ran. Ko sem v taki zvezi ugledal posekani gozd in krvavordečo irato, se mi je to strnilo v spomin na sina, ki je padel mlad, kakor pade posekano drevo.« (Gozdno gospodarstvo Marobor je z redkim kulturnim posluhom na posameznih delih Pohorja postavilo table z ustreznimi Glazerjevimi verzi. - O pesniku v njegovem okolju je mogoče prebrati sestavek Nade Gaborovič, Tak pesnik nenehno oživlja v rodovih, CZN 1972, Glazerjev zbornik.)
V domači hiši živi Alenka Glazer, hčerka Janka Glazerja, literarna zgodovinarka in pesnica (zbirki Ujma 1968 in Branike 1977). Njen pesniški svet, čeprav bolj razbolel, je še tudi povezan z domačim okoljem (»Ne, nisem se še odtujila zemlji,« pravi v Zakoreninjenosti; v Sozvočju pa poje o bistri Lob-nici: »Belo se peni Lobnica...«), a bolj kot s pohorskimi gozdovi živi z Dravo: globoko, kalno, potuhnjeno, skoraj grozljivo (Utrujenost, Oživljena pravljica - zbirka Ujma, Gomile ob reki - zbirka Branike). Kjer se odpre pogled na naraslo Dravo, je pravo okolje za doživetje take pesmi.
Ob Lobnici se je kot sin ravnatelja glažute rodil Franc Minafik (1887-1972). Proučeval je lekarništvo in zdravstvo na Slovenskem, uredil lekarniško zbirko v mariborskem muzeju, za naše območje pa je najpomembnejše njegovo delo Steklarstvo na Pohorju (1966) - zgodovina nekoč pomembne gospodarske panoge pod Pohorjem in na njem. Od enajstih glažut na slovenskem Štajerskem jih je bilo na Pohorju kar šest, najstarejša je obratovala že 1677, zadnja je prenehala delovati 1908.
Če bi se od Lobnice odpravili še malo naprej po klancu proti Fah, bi v gozdu nad cesto (tu je Kluža) bolj zaslutili kot videli ostanke t i. Turškega zidu. Postaviti so ga dali šentpavelski menihi, da bi zaustavili Turke. Pripovedka pravi, da so Turki ob cesto postavih škaf, v katerega je vsak pred odhodom v boj vrgel novec, tako da je bil škaf zvrhano poln. Ko so se po boju preživeli vračali in pobrali vsak svoj novec, pa niti vrha niso posneU, toUko jih je padlo.
Nad Rušami je raztreseno pohorsko naselje Smolnik. V skalovju ob Lobnici raste po pravljici čudodelna trava somovica. Ob polni luni jo je jelen in nikoli ne zboh. Somovica je torej za pohorske jelene to, kar je za Zlatoroga triglavska roža. - S Smolnika je bil doma Marko Glaser (1806-1889), nabožni pisatelj, ki je pomagal pri premestitvi sedeža lavantinske škofije v Maribor. Njegov nečak je bil Luka Hleb (1826-1874). Po očetovi smrti je moral pustiti šolanje in prevzeti kmetijo. A tudi kot kmet je bil s prijateljem Davorinom Grizoldom (1817-1871) buditelj narodne zavesti na severnem pobočju Pohorja. Tudi Grizold je bil nadarjen kmečki samouk, spreten govornik in pevec, sodelavec Drobtinic in Novic. - Kasneje se je na Smolniku rodil Ivan Robnik (1877-1948), kot učietelj narodnobrambni delavec na Kozjaku.
Mogočni pohorski gozdovi, samotne domačije, Lobnica so prizorišče družbenokrltičnega romana Antona Ingoliča Šumijo gozdovi domači (1968).
Pri morebitnem izletu na vzhodni del Pohorja od vzpenjače do Areha ne kaže prezreti nekaterih zanimivosti:
Pri razvahni Bollenkove cerkve se domislimo legende: Hudič se je ponudil svetniku, da mu sezida cerkev v eni noči, toda prvi romar bo njegov. Najprej je prišel volk z ovco. Volk je ostal hudiču, ovca Bolfenku. Legenda je v zvezi s svetnikovim imenom - Wolf-gang.
Pri obisku počitniškega doma Glažuta se ponuja podroben opis življenja, ki ga prav za to nekdanjo steklarno - imenovano Glažuta medvedov - navaja Minafik v Pohorskih steklarnah. Ta steklarna je obratovala okoh 130 let, do 1889. Steklarji so bili v začetku priseljenci iz severne Češke, govorili so nemško narečje, ki se je tu polagoma spreminjalo v t. i. glažutarsko nemščino. Slovenščini glažu-
182
tarskih delavcev pa so domačini pravili glažutarska slovenščina. Minafik navaja tudi pripovedko o krošnjarjenju s steklom po sejmih. Neki krošnjar si je spravil krošnjo kar v cerkev sv. Areha, da bi bila na varnem. Med potjo pa ga je tako dolgo zasledoval vitez, v katerem je prepoznal cerkvenega patrona, dokler ni krošnje odnesel iz cerkve.
O nastanku Arehove cerkve je nastala pripovedka, ki jo je oblikoval Jože Tomažič pod naslovom Vitez sezida cerkev (Pohorske legende, Slovenčeva knjižnica 1944): Henrik Rogaški ni spoštoval meje med svojo in samostansko posestjo na Pohorju. Tudi prošnje sestre Zofije niso zalegle. Lotila se ga je huda črevesna bolezen in še gobavost Sestra ga je spremljala na Pohorje, a ob napadu volkov je izkrvavela. Henrik jo je prinesel k puščavnikovi kapelici in jo tem pokopal. Tedaj je bil ozdravljen gobavosti. Nad sestrinim grobom je dal sezidati cerkev svojega patrona. Po smrti so ga pokopali v njej. Odslej prihajajo romarji, da bi jih čudodelna studenčnica ob cerkvi ozdravila črevesnih bolezni. Tomažič navaja še romarsko pesem o Arehu (Henriku in njegovi sestri Zofiji) » ... Mu je črevca prebrala, jih lepo oprala, nazaj zložila ino drugič zašila.« - Tu se domishmo tudi Glazerjeve pesmi Pohorski svetniki - hudomušne personifikacije treh pohorskih cerkva - svete Urše, svetega Areha in svetega Urha (Pohorje).
(Opis vseh umetnostnozgodovinskih zanimivosti na tem delu Pohorja in pod njim - Ruše, Limbuš itd. - najdemo v knjižici Jožeta Curka, Mariborsko Pohorje, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije.)
Iz Ruš čez dravski most na cesto Maribor-Dravograd. Pri Bistrici (poudarek Bistrica!) se odcepi cesta na Kozjak k Duhu na Ostrem vrhu. Včasih se sicer laično uporablja ime Kozjak za celotno pogorje do Dravograda, vendar je primerno le za vzhodni del do Remšnika. Ime Kobansko pa so vzdeU Kozjaku Pohorci, in sicer po kobanici-ogrinjalu iz lubja, a domačini ga neradi shšijo. Kozjak je bil zlasti do druge polovice 19. stoletja izpostavljen močnemu nemškemu vplivu. Organizacija Südmarka, ustanovljena za širjenje nemškega prostora, je odkupovala posestva za nemške kmete. Gospodarsko so bili ti predeU pred prvo vojno usmerjeni na severno stran, kjer so bila večja naselja (Arvež, Lučane, Ivnik). Po vojni so se Avstrijci potegovali, da bi Kozjak pripadel Avstriji, dokončno je bila meja določena šele 1921. leta. Zasluge za ohranitev slovenstva (Duh je dobil naziv Windische Festung) so imeh posebno prizadevni učitelji, tako Alojz Majcen in Ivan Robnik. - Med obema vojnama so si ljudje iz revščine pomagali s tihotapljenjem, a čez mejo so spravljah tudi partijsko literaturo in komuniste. O revščini in praznoverju v 20. stoletju govori knjižica Josipa Jurančiča Iz šole za narod (1930). Pisec je učiteljeval na Remšniku, a bržkone so podobne razmere bile na celotnem Kozjaku. Leta 1944 pa do osvoboditve je na Kozjaku deloval Lackov bataljon oziroma odred. O razmerah na Kozjaku, o pomoči in vključevanju domačinov v partizansko gibanje, o akcijah, delovanju tehnike pripoveduje knjiga organizatorja partizanstva na Kozjaku - Franca Zalaznika Leona Dolga in težka pot 1941-1945, in sicer njen drugi del Dnevnik s Kozjaka (Obzorja 1963).
Duh na Ostrem vrhu predstavlja jedro raztresenih kmetij. Pri nekdanji kapelici so se v 16. stol. ob večerih zbirali skakači k svojim obredom. Protireformatorji so to versko sekto zatrh, kapehco pa po-žgah. Sedanja večja cerkev sv. Duha iz druge polovice 17. stol. je doživela poznobaročno predelavo, ob koncu 17. stol pa je dobila še obrambno obzidje. V leposlovni obliki je življenje na Kozjaku pred drugo svetovno vojno in med njo (od 1937 do 1944, tihotapstvo, izdajstvo, partizansko gibanje) opisal Anton Ingolič v romanu Čovek na meji (1952). Junak romana Štefan Hleb je doma z osamljene kmetije Visole, ki jo je pisatelj postavil ob mejo zahodno od Duha. Po njegovih besedah pa mu »ni šlo le za prikaz življenja ljudi ob meji, pač pa tudi in predvsem za človeka, ki živi na meji dobrega in zlega, ki se išče in se najde šele po dolgotrajnih notranjih bojih in pretresih« (Moje pisateljevanje). - Duh je povezan z ubojem Djure Djakoviča, organizacijskega sekretarja CK KP J, in Nikole Hečimoviča, sekretarja Rdeče pomoči. Ubita sta bila 1929 v Šelovi grapi vzhodno od Duha. Do leta 1949 sta bila pokopana na vaškem pokopališču (spominska plošča na nekdanjem grobu). Pod cerkvijo sta njuna doprsna kipa. Njuno zadnjo pot je leposlovno obdelal Ivan Potrč v Zločinu (1955). V šoli je pregledno urejena spominska razstava o obeh revolucionarjih in o Lackovem bataljonu. (Glej tudi knjižico Kozjak v zbirki Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji.)
Na desnem bregu Drave tik nad železniško progo je graščina Fala. V počitnicah 1878 in 1879 je bil tu bogoslovec Anton Aškerc kot domači učitelj v družini grofa Zabea. V konteso Pio se je brezupno zaljubil. »Težo socialne razlike je spoznal v dvojni meri, ko je občutil, da se ji mora z molkom odpovedati« (M. Boršnik). Mogoče je prikrit odsev te tihe ljubezni v pesmih Madona, Poroka in Najlepša pesem. - Iz vasi Fala je bil doma in tu je živel shkar Alojz Šušmelj, ki je pred vojno v 30 hnorezih Kobanskih motivov upodobil svet in ljudi s Kozjaka Leta 1942 so ga ustrehh Nemci. O slikarju, zlasti
183
o motivih in vzdušju na njegovih shkah, pripoveduje novela Anton Ingoliča Peter je še vedno med nami (Izbrani spisi 10, Jesenske disonance).
Na Fali - ki je dobila ime po brzicah na Dravi - je bila še pod Avstro-Ogrsko zgrajena prva hidroelektrarna na Dravi. Dokler je bila še edina, so še lahko pluli splavi skozi pretočni kanal. Prvi splavi so bih na Dravi že v 14. stol., zadnji decembra 1941. Do druge svetovne vojne je bilo ob reki 45 pristanov. Splave so spremljali čolni-rance, razen splavov pa so les, sadje in drugo prevažali tudi v plitvih, širokih ladjah - šajkah, in to do nastanka železnice 1863. (Podroben in zanimiv opis splavarstva na Dravi: Miloš Šubler, Nekaj o rancah in flosariji v pohorskem Podravju, Kmečki glas 1969.) - Med dravske splavarje se je 1937. leta s ponarejeno splavarsko legitimacijo za tri tedne »vrinil« pisatelj Ingolič in kasneje opisal življenje splavarjev pa lastnikov splavov ter lesnih trgovcev v romanu Na splavih (1940).
Pri Fali se bregovi Pohorja in Kozjaka skoraj povsem pribhžajo - začenja se Brezenska soteska.
Ob cesti, ki se odcepi proti Lovrencu na Pohorju, je Puščava s cerkvijo, ki so jo v 17. stol. v pozno-renesančnem oziroma zgodnjebaročnem slogu dali sezidati benediktinci iz St Pavla (opis glej v knjigi M. Zadnikarja, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 1:, tudi v cerkvi je nazoren opis stavbe in njene zgodovine). V zvezi s to cerkvijo je pripovedka Romanje v Puščavo (Jože Tomažič, Pohorske legende 1944).
Pri jezu sedanje hidroelektrarne Ožbalt so imeh partizani urejen prevoz čez Dravo (Na desnem bregu Drave je spominsko znamenje, dobro vidno z vlaka.)
Pri Podvelki se odcepi cesta v Ribnico na Pohorju. Tu sta na prelomu stoletja živela zanimiva literarna samorastnika brata Peter in Filip Miklavec. Njuna rojstna hiša je stala zunaj vaškega jedra, v zaselku Orlica (desno od ceste Ribnica-Radlje). Leta 1956 so Petru vzidali spominsko ploščo v takrat še stoječo hišo; zdaj stare hiše ni več, poleg je nova, plošča pa spravljena. Starejši brat Peter Miklavec (1859-1918) se ni mogel šolati, domačo kmetijo je prepustil mlajšemu, sam pa se presehl v Javšnikovo kočo in se kljub številni družini posvetU učenju in pisanju. (Javšnikova koča še stoji v zaselku Hudi kot levo ob cesti Ribnica-Radlje.) Kot samouk se je učil slovanske jezike, najprej slovaščino in češ-čino. V njegovo kočarijo so prihajale revije iz širnega slovanskega sveta - Srbije, Slovaške, Češke, Poljske. On pa je iz svoje pohorske samote pošiljal članke o naših literarnih, zlasti pa narodnostnih in šolskih razmerah v češke, a tudi poljske in ruske liste, s slovanskimi zadevami pa je seznanjal slovenske bralce. Z vso vnemo se je lotil prevajanja, predvsem iz poljščine. Prevedel je vsa pomembnejša dela H. Sienkiewicza. Pisal je tudi originalno leposlovno prozo pod psevdonimom Podravski (zgodovinska povest Tlačanje, avtobiografska Pod slamnato streho). Kritike njegovega jezika, ki ga ni imel priložnosti kultivirati, so ga močno prizadele, pa je tožil o »kranjski oholosti«. V domačem kmečkem okolju je ta svojevrstni mož veljal pač za čudaka. Božidar Borko ga je imenoval »prvega slovenskega poklicnega prevajalca in najoriginalnejšo osebnost v vrstah slovenskih književnikov ob koncu prejšnjega stoletja,« in še zapisal, da je njegova »življenjska drama menda edinstvena v zgodovini slovenske književnosti«. Pokopan jena ribniškem pokopališču (na levi strani malo pod križem sredi pokopališča). Napis na grobu pravi: »Tukaj počiva samorastnik Peter Miklavc-Podravski - pisatelj in prevajalec slovanskih literatur...« Petrov brat Filip Miklavec (1863-1910), ki je prevzel domačo kmetijo namesto brata, je bil prav tako hterarni samorastnik. Po bratovem zgledu se je tudi on učil slovanskih jezikov, predvsem češčine. Pisal je gospodarske članke, zbiral po Pohorju ljudsko blago in v Domu in svetu objavil dve povesti: Kamenar (1897) o življenju v kamnolomu pohorskega granita pod Veliko Kopo in Roža in trn (1899) iz kmečkega življenja. Še danes tehten je njegov spis Ribnica na Pohorju (DS 1899, psev. L. Vrbovski). Zanimiv je tu opis domačega narečja, ki ga je proučeval, zlasti je zbiral izraze. Tako ugotavlja, kako besede kažejo, katera obrt na tem področju je bila domačega, katera tujega izvora (mlinarji, Žagarji in tkalci imajo skoraj za vse predmete domače izraze, kovači, mizarji in čevljarji pa uporabljajo nemške.)
Med obema vojnama je bil v Ribnici kaplan Jože Lampret Ta je v Dejanju 1938 objavil razpravo Tvarno-duhovna struktura župnije Ribnica na Pohorju. To je temeljita analiza duržbenih, gospodarskih, moralnih in političnih razmer v vasi, podprta s številkami. Pisec izpodbija mnenje o »romantičnosti« pohorskega življenja. - V Ribnici se je izteklo življenje igralca Staneta Severja. Na hiši nasproti cerkve je plošča z napisom: »V tej dvorani je 18. decembra 1970 zadnjikrat nastopil vehki slovenski igralec Stane Sever s Krotkim dekletom Dostojevskega in tako sklenil svojo umetniško in življenjsko pot.« Vsako leto na ta dan obude v Ribnici spomin na igralca.
184
o podružnični cerkvi svetega Lenarta pri pokopališču je ljudska domišljija spletla pripoved, češ da je nekje za njo v zemlji kovač, ki razbija ob svetih večerih, in da so tam skriti zlatniki, in če močno stopiš na tisto mesto, zadoni. Podkev za oltarjem pa je povezana s pripovedko o Turkih.
O nastanku Ribniškega jezera pravi pripovedka, da je bilo prvotno na vrhu Uršlje gore. Ko pa so tam sezidali cerkev, je zvon pregnal povodnega moža - jezernika, zato se je z jezerom vred preselil na Pohorje.
(Nadaljevanje in konec v prihodnji številki) B o ž e n a   Orožen  Gimnazija v Celju
185
PO DRAVSKI IN MISLINJSKI DOLINI IN NJUNEM OKOLJU
(Nadaljevanje in konec)
Soteska ob Dravi se razširi v Radeljsko polje. Na desnem bregu Drave ob cesti Radlje-Ribnica je vas Vuhred. Nekoč so tu izdelovali šajke, ob Dravi pa je bilo pomembno splavarsko pristajališče. Ko je okoli leta 1840 šel peš čez Pohorje ilirec, profesor v Celju, Ivan Macun, je ravno naletel na tesarje, ki so tesah kakih 40 šajk. - V vasi se je kot sin gostilničarja rodU Ivan Vrban-Zadravski (1841-1864). To je naš prvi prevajalec Shakespeara. Že kot mariborski dijak se je učil tudi angleščine in za almanah Lada (1864), ki ga je uredil, pripravil dober prevod drugega prizora 11. dejanja Romea in Julije, torej že štirideset let pred Cankarjevim prevodom te tragedije. Ob njegovi smrti - podlegel je jeüki, ko je komaj začel študirati filologijo - mu je Božidar Flegerič zapisal: »Ljubil si umno Šekspirjevo vilo, večih jezikov sladkost si poznal. / Cenil najbolj si slovenščino milo, mlado življenje si Slavi podal.«
Radlje so se poprej po Marenberžanih imenovale Marenberg. Eden od njih je sredi 13. stol. ustanovil tu ženski samostan, v katerem so našle zavetje hčerke štajerskih in koroških plemiških družin. Novejše poslopje iz 17. stol. še stoji ob robu kraja sredi zelenja nad cesto. Samostan je ukinil Jožef 11.
- Z Radljami je povezana ena od »turških« pripovedk. Domačini so Turkom postavili zasedo in veliko jih je utonilo v Dravi. Njihov poveljnik pa se je takrat mastil s petelinom in ni hotel verjeti sporočilu o porazu, češ prej bo zapel pečeni petelin, kakor pa bo Turek premagan. A petelin je zapel. Poveljnik je poslal stražnika pogledat, ali plavajo po Dravi klobuki ali rdeče kape. Plavale so kape in bilo jih je toliko, da bi lahko prišel na drugi breg po suhem. Takrat so jo preostali Turki brž pobrisali.
ImeMuia je povezano z mitnico. Tu je namreč bila od 12. do 19. stol. deželna mitnica. Okoli leta 1780 je na Spodnji Muh nastala železarna, ki je predelovala železo iz bhžnje okolice. (V kraju je muzejska zbirka.) Skoraj tik ob glavni cesti je na Spodnji Muti umetnostno zanimiva cerkvica Šentjanž, ki sega še v romansko dobo. (Opis v knjigi M. Zadnikarja, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 1/.]
- Kot nasprotje prizadevanju Nemcev, da bi s pomočjo Schulvereina potujčevali otroke, je tu pred prvo vojno delovala Ciril-Metodova šola. Med leti 1908-1919 jo je vodil Anton Hren, po rodu Dolenjec. Bil je mladinski pisatelj in narodnoobrambni delavec. Opozarjal je na raznarodovalno delo Nemcev na tem območju in na potrebo po reorganizaciji našega narodnoobrambnega dela. - V Muti je živo ustvarjanje upodabljajočih umetnikov - amaterjev (slikar Anton Repnik, kipar Boris Jerčič).
Pod Pohorjem je Vuzenica, trg že od konca 13. stol. Ko so še tovorih, je bilo tu pomembno križišče ob poti, ki je vodila iz Mislinjske doline čez Pohorje v Dravsko dohno. Ob Dravi pa je bilo posebno v 16. stol zelo živahno splavarstvo. Vuzeniški splavarji so imeh svojo bratovščino. - Starejši del naselja je pri župni cerkvi. (Opis cerkve glej v knjigi M. Zadnikarja, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 1.) - O veljavi slovenščine na tem področju govorita dve vuzeniški_ prisegi iz leta 1715, nastali še preden se je tu razvilo knjižno delovanje. - V trgu se je rodil Janez Simone (1739-1804), jožehnski pisec, ki je prerodno deloval in si prizadeval, da bi se v mariborskem okrožju uveljavil osrednji knjižni jezik. - Tu je bil 1838-1844 za župnika A. M. Slomšek. Prišel je iz Celovca. Kot šolski , nadzornik za svojo dekanijo je učiteljem in duhovnikom posebej priporočal nedeljske šole, češ mladina iz teh hribovskih krajev se ne more redno šolati. Tudi sam je poučeval v nedeljski šoli in takrat napisal knjigo Blaže inu Nežica v nedeljski šoh (1842), ki sojo ljudje močno uporabljah. Na svoji »ilirski turneji« po slovenskih deželah je Slomška obiskal Stanko Vraz, da bi ga pridobil za ilirizem, a ni uspel Iz Vuzenice je Slomšek odšel v ŠL Andraž za kanonika in šolskega nadzornika. - Slomškov kaplan v Vuzenici je bil Jožef Virk (1812-1880), ki je nedvomno pod Slomškovim vplivom začel pes-nikovati (Sem deklica mlada, vesela ...) - Iz Vuzenice je bil doma Josip Mravljak (1892-1953), pisec vuzeniške in dravograjske zgodovine. - Kot na sosednji Muti je tudi v Vuzenici razgibano likovno življenje. V trgu so plastike kiparja amaterja Janka Dolenca. Mlade hkovnike vabijo vsako leto v slikarsko kolonijo.
Zahodno od Mute in Vuzenice se Dravska dolina drugič zoži v Trbonjsko sotesko. V Trbonjah se je rodil Jožef Hašnik (1811-1883). Kot mnogi drugi duhovniki je na Slomškovo spodbudo začel pisati slovenske pesmi in zlagati napeve (zbirka Dobrovoljke 1854). Ko je služboval na celjskem območju, je spadal med tiste, »ki so si zlasti izza drugega desetletja 19. stol. vneto prizadevali, da opremijo domačo veselo družbo s slovenskimi pesemskimi teksti ter odvzamejo nemški pesmi v njej sijaj edinega primernega besedila« (Kidrič). - V Trbonjah in na Pohorju se dogaja povest Tlačanje Petra Miklavca
- Podravskega (DS 1895). Pripoveduje o fantih, ki jih je graščak leta 1847 hotel spraviti k vojakom in poslal nadnje može - lovce. Pred njim so se fantje zatekh k pohorskim drvarjem.
219,
Dravograd je nastal na mestu, kjer sta se v rimski dobi križali cesti iz Poetovia in Colatia (sedanji Stari trg pri Slovenjem Gradcu) v Virunum, Staro ime iz 12. stol. je Traberg in tudi ljudsko poimenovanje je Traberk. V 17. stol. so kraj imenovali Spodnji Dravograd. Tudi tu je bilo od 16. stol. živahno rečno brodarstvo - šajkarstvo, uničila ga je šele železnica 1863. leta. Ker je bU to obmejni koroški trg, so se zaradi ponemčevanja v njem naseljevali nemški priseljenci. - Od tod je bil doma Peter Končnik (1844-1919), več let profesor in ravnatelj celjske gimnazije, pisec slovenske slovnice za ljudske šole (1883). - Prežihov Voranc sega v svojih potopisih Od Kotelj do Belih vod tudi semkaj. V spisu Ob versajskih plotovih piše: »Tiste štiri fare, ki so jih Versajci pripojili slovenski zemlji osemnajstega leta, sem pozneje dobro spoznal, saj je bil med njimi tudi Traberk s svojimi velikimi sejmi, kamor sem hodil z očetom spoznavat Juda, Nemca in Kranjca. - Pri izlivu Meže v Dravo je velika stavba, nekoč last lesnega trgovca Pernata. Z njim začenja Voranc potopis Od Meže do Poljane. Pripoveduje, da se je lastnik povzpel iz nič, pa spravljal ljudi na beraško palico.
Na desno se odcepi cesta v Libeliče. Na poti so Črneče. Tu je od 1908-1941 župnikoval Jozei Roz-man-Celovški, urednik Mohorjeve družbe in celovškega časopisa Mir in publicist
Libeliče imajo posebno plebiscitno zgodovino. 1920. leta so namreč spadale v cono A in bi zato morale pripasti Avstriji. Toda vaščani so hoteli priti pod Jugoslavijo in tako so ta del zamenjali z Avstrijci za,manj obljudeno ozemlje onkraj Drave. - V Libeliče je rad poromal Ksaver Meško, ko je bil še kaplan v Šentanelu onkraj Strojne, po duševno tolažbo k župniku Vogrincu. »S svojo ne samo lepo in dobro, ampak vedno tudi modrosti polno besedo me je vsakikrat okrepčal in poživil, da sem se vračal potolažen in hvaležen mu,« piše v spominskem spisu Tiste stezice. - O Libeličah pripoveduje tudi Prežihov Voranc v potopisu Ob versajskih plotovih, posebej o hlapcu Stermicu, ki da je tihotapil h-teraturo, bombe in granate čez mejo in sta se zanj pulUi obe državi, ko so ga iz hleva na avstrijski strani ukradh »januarju«.
Blizu odcepa ceste proti Ravnam preidemo že v Mislinjsko dohno.
Pri Otiškem vrhu se dvi^a. Kronska gora s cerkvijo sv. Petra, baročno stavbo z dvema zvonikoma. Pohorski ljudski pesnik Jurij Vodovnik, ki je z južnega dela Pohorja prišel tudi v Mislinjsko dolino, je v naivni, nekoliko trdo zveneči pesmi Od graške in šmarske doline proslavil tudi to cerkev: »Svet Peter tam blizu koroškega je, / ta cerkev najlepša črez druge je vse, / dva turna nam kažeta, de je svetnik / svet Peter apostel res en bil velik.« (Opis cerkve: M. Zadnikar, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti 1.)
V ozadju Slovenjega Gradca se dviga Uršlja gora. Cerkev na njenem vrhu, ki ji je dala ime (starejše ime Plešivec), je iz obdobja protireformacije. Njeno gradnjo je nadzoroval Tomaž Hren in jo 1602. leta posvetil. - Po legendi je sveta Uršula pribežala z Jutrovega čez Pohorje, kjer se ni mogla ustaliti, tu pa i je bilo posebno všeč (Sveta Uršula roma, Jože Tomažič, Pohorske legende, 1944). Druga pripovedka pripoveduje, da zaradi svetnice ni imel več obstanka povodni mož v jezeru na vrhu. Zato se je preselil na Pohorje. Ponoči si je sposodil vole pri nekem kmetu, da so mu vozili vodo. Zjutraj jih je kmet našel vse potne, toda vsak je imel za rogom mošnjo denarja. Po drugi inačici so voh prevažah vodo po mostu iz megle (France Kotnik, Storije 1, Koroške narodne pripovedke in pravljice, 1924).
Slovenj Gradec - »mestece med gorami« ga je imenoval Ksaver Meško - je sam lahko cilj umetnostnozgodovinske ekskurzije. Osrednja umetnostna spomenika sta cerkev sv. Elizabete in sosednja, nekdaj špitalska cerkev sv. Duha z upodobitvijo pasijona. Tu je delovala baročna slikarska delavnica družine Strauss pa delavnica kiparja in rezbarja Janeza Jurija Mersija, zdaj tu ustvarja Jože Tisnikar. Umetnostni utrip sta mestecu pomagala ustvariti pokojni župnik Jakob Soklič z zgodovinsko in umetnostnozgodovinske zbirko ter akademski slikar Karel Pečko z umetnostno galerijo, kjer prirejajo tudi mednarodne razstave. - Glej knjižico M. Zadnikarja Umetniški spomeniki Slovenj Gradca. Zbirka Kulturni in naravni spomeniki Slovenije.
Po pripovedki je bilo tu, med Pohorjem in Uršljo goro, nekoč jezero. Nad Legnom pa je stal grad. Graš-čakova hčerka je utonila v jezeru. Graščak je dal izdolbsti sedlo, da je voda odtekla, in so našli dekletovo truplo. V hčerkin spomin je dal graščak na tistem mestu sezidati cerkev svete Elizabete, prednico sedanje župne cerkve.
Starejšo zgodovino od mesteca ima bližnji Stari trg. Tu je bila namreč že antična naselbina in poštna postaja Colatio. Ko se je razvilo novo naselje Slovenj Gradec (pridevek Slovenj je kraj dobil, da bi se ločil od Nemškega Gradca), je starejši kraj dobil ime Stari trg. (O cerkvi sv. Pankracija na gričku Grad nad Starim trgom glej omenjeno knjižico M. Zadnikarja ali opis v knjigi istega avtorja Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti. I.)
V Starem trgu se je rodil Anton Brezovnik (1853-1933), šolnik in mladinski pisatelj. - Tu je župnikoval Davorin Trstenjak, Vrazov vzhodnoštajerski rojak in nekdanji ilirec. V Stari trg je prišel s Ponikve 1879 in ostal tu do smrti 1890. leta. Takrat si je prizadeval za ustanovitev revije Kres v Celovcu (1881), pisal življenjepise in večkrat nekritične etimološke spise. Pri Trstenjaku sta preživljala po-
220
čitnice pisateljica Pavlina Pajkova in njen mož Janko, takrat profesor v Brnu. Trstenjak je bil Pajkovi model za duhovnika, pastorkinega strica, v noveli Mačeha (Kres 1882). - V Starem trgu je potekalo otroštvo kiparja Franca Bernekerja, ki se je rodil kot nezakonski sin na Legnu pri Slovenjem Gradcu. Mati je dobila službo pri kaplanih v Starem trgu (spominska plošča na hiši št. 3). Deček je bil - kot pripoveduje v avtobiografiji - mnogo pri župniku Trstenjaku, prebiral je knjige in že kazal risarsko nagnjenje. Pozneje je dobila maü službo v župnišču na Selah pod Uršljo goro. Berneker je hodil na počitnice k tamkajšnjemu župniku Koprivi tudi še pozneje. Najbrž so zato ljudje govorili, da je župnikov nezakonski sin. Tako pripoveduje Prežihov Voranc v Nebeškem sejmu (Od Kotelj do Behh vod).
Ime svojega domačega Slovenjega Gradca je že v drugi polovici 15. stol. ponesel v svet Matevž Cer-do-Cerdonis de Windischgretz, ki je deloval v Padovi kot uskar pravnih in medicinskih knjig. - Sredi 18. stol se je tu rodil Janez Pavel Ješenak (1755-1827), pisec poučnih spisov za kmete. - S Slovenjim Gradcem je povezana pisateljica Ljuba Prenner (1906-1977), ki je tu živela kot otrok in še kasneje kot odvetniška pripravnica. O življenju v tem malem mestu je napisala roman - kroniko Mejniki (Ženski svet 1936-37). V njem s posmehom slika razmere med leti 1867 in 1933, ozko malomeščansko miselnost, narodnostno nestrpnost v mestecu - imenuje ga Pogorica - »gnezdecu s svojim trgom in štirimi zakotnimi ulicami in ... napihnjenim dostojanstvom«. NekoUko v ospredju je nezakonski sin kmečke dekle Anzej Sribar, ki pride v mestno šolo, postane pisar in končno ravnatelj hranilnice. Z njim je ponazorjen nastanek slovenske meščanske plasti z njenim stremuštvom, narodnostno neodločnostjo, bojazljivostjo. (Šribarjevo stališče ob narodnostnih prepirih med lastnimi otroki: »Bodite Štajerci in Avstrijci!«) Hkrati s tem pa je pisateljica prikazala, kako se je spreminjala struktura mesteca - tudi pomembnejša mesta so sčasoma dobivali Slovenci, začeh so se spopadi med Nemci, oz. nemčurji, in Slovenci: »Sicer pa - saj je tako prekleto nerodno v tem gnezdecu, kjer so se ženih kar vprek - Slovenke z Nemci in Nemke s Slovenci - otroci pa naj bodo - značaji.« Iz ozkega, samozadovoljnega okvira meščanov izstopata dva. Najprej, še v 19. stol, dekan pri Sv. Lenartu - Rosnar; najbrž je imela v mishh Davorina Trstenjaka. O njem v mestecu posmehljivo sodijo, češ »norec je, kaj se neki ukvarja s tem slovenskim rodoljubjem«. Drugi, ki ga je še manj mogoče stlačiti v malomeščanski okvir, je glasbenik, skladatelj Heinz Moli. (Pisateljica je tu imela pred očmi pač domačina, nemškega skladatelja Huga Wolfa.) Moll je tujec v tem okolju in razmišlja: »Kaj naj bo iz človeka, ki je sin in dedič teh ... ozkih src in kurjih možganov.« Ob desetletnici njegove smrti ga v mestu slave in mu odkrijejo spominsko ploščo, a njegova glasba jim je tuja. (Na rojstni hiši skladatelja Wolfa na trgu je spominska plošča.) - Doživetja iz Slovenjega Gradca in okohce so vključena v avtobiog-raiski roman avstrijske pisateljice Gusti Stridsberg Mojih pet življenj (slovenski prevod. Obzorja 1971), in sicer v poglavje Jugoslavija. Balkanski fevdalizem - balkanizirana demokracija (str. 83-160). Pisateljica (z dekliškim priimkom Eckert, po prvem možu Jirkü) je po materi podedovala gradič Hartenstein (zdaj porušeni gradič je bil blizu današnjega športnega letališča). Sem je prišla z možem 1981. leta, ravno takrat, ko so sneli z glavarstva dvoglavega avstrijskega orka, in je ostala tu do leta 1930. Naslikala je življenje tujerodnih graščakov, ki so živeli razkošno, prirejali velike pojedine, plese, hkrati pa drug drugemu podpisovali menice in bili silno daleč od svoje slovenske služinčadi in njihovega jezika. Ona je prebila ta zid, ko se je pri Francu Kavčiču iz Šmartnega, učitelju njene hčerke, učila slovenščine. »Zaljubila sem se v melodijo tega jezika,« piše. Po nekaj mesecih ji je Kavčič že bral Skodelico kave. »Cankar je bil zame religiozno in socialno doživetje. Šele zdaj sem se seznanila z mahm narodom, ki mi je doslej pomenil samo neusahljiv studenec poljedelcev in slug, davkarjev in žandarjev. Nisem vedela, da obstaja tudi slovensko duhovno življenje.« Postala je prva prevajalka Cankarjevih del v nemščino. (O tem piše tudi Franc Kavčič, Cankarjeva prevajalka nemška in švedska pisateljica. Dialogi 1976). - V Slovenj Gradec je pogosto vodila pot Ksaverja Meška, ko je žup-nikoval na bližnjih Selah od 1921-1964, razen med drugo svetovno vojno. V župnišču je njegova soba s Sel s knjigami in rokopisi
Vzhodno od ceste proti Velenju je Šmartno pri Slovenjem Gradcu V cerkvi so slike slovenjegraškega baročnega slikarja J. A. Straussa. Župnišče (sedaj krajevni urad) so Nemci spremenili v zapore. Proti koncu aprila 1941 so za nekaj tednov sem pripeljali Karla Destovnika Kajuha. Trpljenje tukaj je zajel v pesmi V zaporu (Petindvajset nas je tu zaprtih). Materi je takrat poslal Nenapisano pismo iz ječe, zavito v srajci s krvavimi sledovi mučenja. Emil Casar, poznavalec Kajuhovega dela, pravi: »To je prav gotovo prva pesem v slovenski vojni hteraturi teh et, ki jo je navdihnilo pesnikovo lastno trpljenje v okupatorjevih zaporih na Slovenskem.« - Nekako v istem času je bil tu zaprt tudi Ksaver Meško. Ta nadrobno popisuje življenje v zaporu v Križevem potu (poglavje Prva postaja - Šmartno pri Slovenjem Gradcu, Izbrano delo IV.). Bil je skupaj z duhovniki, nekaterimi posvetnimi izobraženci in trgovci. Kajuha ne omenja, verjetno je bil zaprt v drugem prostoru. V prvih tednih okupacije po njegovem pripovedovanju ljudje še niso mogli verjeti, da v Nemcih ni nič človečnosti, a so to ob vsakem ponižanju bolj spoznavali. - Iz Šmartnega je doma geograf Ivan Gams, avtor monograflje našega področja - Pohorsko Podravje.
Po hribovju zahodno nad Mishnjsko dolino so nekoč romaU Korošci k Svetemu Križu nad Behmi vodami, tudi Prežihov Voranc. Ob razgledu od tod je zapisal v potopisu Od Kotelj do Belih vod: »Kako
221
je ta pogled ves drug od pogledov na desno v črnjanski kot. Tam vse divje, temno, skoraj noobljudeno, a štajerska stran polna krtišč, kvotišč in zaplat, koder rijejo Štajerci za vsakdanjim kruhom. Planinskih divjin vajeno oko se kar ne more navaditi te pisane podobe.«
Pri Mislinji se domislimo Žige Zoisa. Bil je namreč lastnik fužin, ki so bile tu pod Pohorjem že od konca 16. stol. dalje. Cesti, po kateri so s Pohorja vozili rudo, so rekli »cojzerica« in »baronova pot«. Baronovo ime se je ohranilo tudi v poimenovanju vrste ajde - cojzla Ker je namreč slana večkrat pomorila ajdo, je Žiga Zois kmetom priskrbel s Češkega in Ruskega posebno vrsto, navajeno mraza. Zato je tu dobila ime po njem.
Pri Doliču se odcepi cesta v Vitanje. Tu je bil cestni prehod že v rimskih časih, medtem ko je skozi sotesko Hudo luknjo stekla cesta šele 1826. leta. BUzu Doliča pa je že konec Mislinjske doline, začenja se doUna Pake.
B o ž e na   Orožen Gimnazija v Celju