334                                           Književna poročila.
L. Tolstoj, Ljudske pripovedke. Prevedel dr. Ljudevit Pivko. Maribor 1913. 8°. 175 str. Cena broš. 240 K, vez. 3 K. — V tej zbirki je prevedenih 16 krasnih pravljic, legend in črtic velikega ruskega misleca. Tolstoj podkreplja z njimi svoje nazore o delu, lastnini, bogastvu, denarju, jezi, prepiru, odpustljivosti, ljubezni do bližnjega, usmiljenju, molitvi in posvečevanju praznika ter kaže pot, ki vodi k pravi sreči človekovi, h kraljestvu božjemu. Večina teh pripovedk je bilo že prevedenih v slovenskih zbornikih in listih. Dr. Pivko jih je nanovo prevedel, oziroma jim popravil obliko. Slog prevoda je lep, domač. Le en nedostatek utegne motiti bralcev užitek, namreč prevajalec ne pojasnjuje, oziroma prevaja vselej nerazumljivih izrazov (barinja, batjuška, šoba, dvogrivenik, kibitka, tarantas, halat i. t. d.), parkrat rabi tudi manj znane besede in zveze, kar pa nas ne more ovirati, da bi zanimive knjige toplo ne priporočali.                                                            Dr. J. M-j.
Dr. Tad. Stan. Grabowski, SJowieriski poemat na tle polskiem. (A. Žakelj - Ledinski: „Vilkovo"). W Krakowie 1913. Ksi^garnia G. Gebethnera i. Sp. V. 8«. 66 str.
Redka čast je vzdramila našega Rodoljuba Ledinskega iz pozabljenosti. Dr. T. St. Grabowski, vneti iskalec poljsko-slovanskih stikov, je posvetil A. Žakljevi pesnitvi „Vilkovo", objavljeni v 14. letnika Novic (1856, listi 65-67), obširno monografijo. V njej govori o poljski romantiki in slovanstvu, o Bleiweisu in njegovih Novicah, ki so se zanimale tudi za poljsko književnost; obširno se bavi na podlagi Marna, Glaserja in Grafenauerja z življenjem in literarnim delom Ledinskega, posebno še z imenovano pesnitvijo „Vilkovo", zajeto iz poljske zgodovine. Pripoveduje se v njej o knezu Martinu Sapjehi, ki ponuja Vilkovskemu raznih dragocenosti za njegov gradič, toda brezuspešno; Vilkovski ljubi in čuva svoj rodni dom s cerkvico kot relikvijo. Sapjeha se kruto maščuje: povabi Vilkovskega v Kozmin na razkošno tridnevno velikonočno pirovanje, med tem pa njegovi kozaki popolnoma razrušijo vas, cerkev in grad Vilkovo. — Pisatelj podrobno analizira junaka pesnitve v luči zgodovinskih virov, iz katerih bi naj bil zajemal naš pesnik svojo snov; kaže na Slowackega („Jan Bielecki"), Mickiewicza („Pan Tadeusz") in Malczewskega („Marya"), ki so baje vplivali na Ledinskega. -- Žal, da je ves drugi del študije, sestavljen z veliko pridnostjo, zazidan na pesek. Grabowskemu je ostalo neznano, da so hodili naši noviški pesniki po svoje motive raje med Nemce, kakor med Slovane. Kar je rekel Levstik o Koseškem, da hodi iz Trsta „na Nemce, pod koši oprtnimi diha težko, al' znamenja tujih pevcev ne tiska rad na tuje blago', to lahko ponovimo o našem Rodoljubu Ledinskem. Za „Razna pota" je pokazal prof. Strekelj pot k Heblovemu „Wegweiserju", za „Vilk6vo" pa dr. Viktor Hahn,1 urednik odlične poljske revije „Pami^tnik literacki", k baronu Fr. Gau-dyju. Gaudy je v „Deutscher Musenalmanach fur das Jahr 1839", ki ga je izdal skupno z znanim pesnikom Chamissom, objavil na str. 246—254: „Des Sapieha Radie"; pozneje je izšla pesem neizpremenjena tudi v njegovih zbranih delih. Primerjajmo začetek obeh:
„ln dem niedern Steinhaus von Wilkovo      „V zidanim gradiču na Vilkovim Steht der stolze Fiirst Marcin Sapieha        Je prešerno stal Martin Sapjeha,
Miihsam schmeichlerisches Lacheln             Mnogoslavni svitli knez Kozminski;
heuchelnd,          Nužno se je silil v smeh perliznjen,
1 Juliusz Slowacki, Franciszek Gaudy i Anton Žakelj (Rodoljub Ledinski). Przyczynek do historyi motywow literackich. We Lwowie, 1913. Nakradeni autora. (Odbitka z „PamieJnika literackiego" 1913, zeszyt II.) 8°. 9 str.
Književna poročila.
335
Miihsam seine Stirn von Falten glattend,     Nužno čelo gerbasto je gladil, Miihsam nur nach milden Worten              Nužno sladkih besedi iskal je,
haschend,           De prijazno bi se pogovarjal
Gegen den ergrauten Herrn Wilkowski,      Z beloglavim Vilkovskim gospodam. Klopft den Szlachcic traulich auf die          Prav prijazno ga tolklja po rami;
Schulter,          Pravi šlahčič mu, in pan ga zove,
Nennt ihn edler Herr und Herzensvater:     In kar več še, serčni, mili oče. »Fordre, was du willst, es soli dir              „Tirjaj le, kar hočeš, vse ti dal bom.
werden.         Zarotim per Materi se Božji,
Bei der Mutter Gotfs von Czestochowa     Ki časfmo jo Lehi v Čenstohovim, Schwor ich's, Alles will ich gern               De ti dal bom vse, kar boš poželeli
gewahren;          Srebra in zlata bom dal na kupe,
Silber, Gold und Ungarwein und               Polne sode vina z Madžarije;
Stiefeln,          Čevljev vezenih, kožuhov pestrih,
Meinen Schecken, hčrst du's, meinen         In še šarca, slišiš, konja — šarca,
Schecken —          Ki je blisk mu brat, in ki mu para
Nur verkaufe mir dein Gut Wilkovo.          Ti ne najdeš po Ukrajni daljni;
itd.                                 Vse to dam ti, če prodaš Vilkovo! . . .
Ledinski je gostobesednejši kakor Gaudy: 173 verzov izvirnika je razblinil na 311. S posebnim veseljem se je pomudil pri opisu kozminskih bakhanalij, kjer je dodal trubadurskega šlahčiča, ki toži „zvezdi-devki svoje bridkosrčne bolečine", in pa prizor, kako sezuje stari Vilkovski mladi kneginji čeveljček, ga nalije do vrha z dragim vinom in ga izpije na njeno zdravje. Drugih bistvenih dodatkov ni. Tako je treba prepisati vse poljske vplive na Ledinskega na račun Nemca Gaudvja, ki je prevajal poljske pesnike. S tem se je vsa lepa zgradba Grabowskega zrušila v prah, seveda tudi njegova trditev o vplivu jugoslovanskega narodnega pesništva na kompozicijo in formo »Vilkova". Žal mi je, da ne morem ponoviti dragemu Zvonovemu sotrudniku slavospeva, s katerim je pozdravil njegovo študijo dr. Lenard.
Dr. J. Š.
Dr. Feliks Koneczny, SIowianoznawstwo a sIowianofilstwo. (Przemo-wienie na zatoženiu „Towarzystwa s!owiariskiego" w Krakowie). Krakow 1913. 8°, 24 -j- 8 str. — Iz zbirke: Biblioteka Slowiariska. Dzial I. Tom I.
Pričujoča brošura prinaša govor dr. Konecznega, urednika „Šwiata Sk>wiari-skiego", na ustanovnem občnem zboru krakovskega „Slovanskega društva". Že od 1. 1901. je obstajal v Krakovu »Slovanski klub", ki je med Poljaki prvi začel buditi zanimanje za slovanska vprašanja ter razpršil marsikatero megleno predstavo in predsodek o slovanstvu; bil pa je vendarle preveč ekskluziven in akademicen ter niso mogle njegove ideje prodreti med širše kroge, med katerimi ideje šele lahko postanejo meso in kri. Temu je odpomoglo lani ustanovljeno „Towarzystwo slowiahskie", ki je imelo nepričakovan uspeh: ogromno število članov in vedno bolj rastoče zanimanje za slovanski problem. Društvo prireja predavanja, širi znanje slovanskih jezikov, literature, umetnosti, zgodovine, zemljepisja, trgovske in industrijske vede i. t. d., ter izdaja v istem zmislu tudi publikacije. In ravno prva njegova brošura je pričujoča knjižica.
G.Koneczny popolnoma upravičeno zavrača trditev, da temelji slovanstvo na plemenski krvni sorodnosti ter prepušča to vprašanje antropologom; specifično »slovanska" kultura bi bila le umetna poza; misel, da gre pri slovanskem vprašanju samo za »kulturno zbližanje", je prazna fraza, ker bi ne bilo razlike v razmerah