Ana Zwitter Vitez UDK [811.163.6:808.5]:[81'322.5:81'367] Univerza na Primorskem Fakulteta za humanistične študije Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta ENOTA ANALIZE SPONTANEGA GOVORA: INTERAKCIJA PROZODIJE, PRAGMATIKE IN SKLADNJE V raziskavi odpremo vprašanje enote za analizo spontanega govora in predlagamo enoto govorjeni odstavek, ki je opredeljen na skladenjski in prozodični ravni. Znotraj govorjenega odstavka lahko pragmatično členimo preambulo, v kateri se zgostijo strateška vprašanja formuliranja in pokaže osebni odnos govorca do izrečenega, in remo, ki jo je mogoče analizirati z utečenimi kategorijami skladenjske analize. S predlagano metodologijo analiziramo tri spontane govorne izmenjave v slovenščini. Rezultati na celotnem korpusu kažejo prevladovanje kratkih preambul in podredno stavljenih rem. Po drugi strani opažamo velik vpliv diskurzivnega žanra na zgradbo govorjenega odstavka, saj pri soočanju nasprotujočih si mnenj zasledimo več daljših preambul z raznoliko zgradbo kot pri argumentaciji ali naraciji. Ključne besede: spontani govor, enota analize, govorjeni odstavek, skladenjska analiza, pragmatična analiza, prozodična analiza 1 Uvod Spontani govor se od vnaprej pripravljenega govorjenega diskurza razlikuje po specifiki, da njegovo izrekanje poteka praktično sočasno z njegovim načrtovanjem. Zato so lahko sistematične skladenjske analize spontanega govora zelo produktivne pri razmisleku o govorčevih komunikacijskih strategijah in sredstvih, ki jih pri tem uporablja. Rezultati tovrstnih analiz so ključnega pomena za potrebe poklicnih govorcev, retoričnih usposabljanj, marketinga, sodnih preiskav in pri razvoju orodij za avtomatsko razpoznavanje govora. Jezik in slovstvo, letnik 63 (2018), št. 2-3 158 Ana Zwitter Vitez Poskusi skladenjske analize spontanega govora so pokazali, da so jezikovne enote spontanega govora povsem drugačne kot v pisnih besedilih ali njihovih oralizacijah (Blanche Benveniste 1997, Lacheret 2003). Zato so se številne študije usmerile k preučevanju posameznih jezikovnih struktur, tipičnih za spontani govor. Tako se prispevki v slovenskem prostoru ukvarjajo z rabo zaimkov v otroškem govoru (Kranjc 1999), diskurznimi označevalci (Schlamberger Brezar 2000, 2012), elementi spontanosti v govoru (Verdonik 2007), poudarki in premori (Huber 2012) ) in kazalci stopenj besedilne zgradbe (Smolej 2012). Omenjene raziskave so razširile poznavanje specifik spontanega govorjenega diskurza glede na pisna besedila, umanjkajo pa raziskave, ki bi spontani govorjeni diskurz obravnavale kot celoto. S korpusom govorjenega jezika (Verdonik, Zwitter Vitez 2011) smo dobili možnost celovitih raziskav spontane govorjene slovenščine. Enote segmentacije v korpusu Gos so izjave in vloge. Izjava je definirana kot skladenjsko, leksikalno in semantično koherentna enota, ki pa je precej heterogeno določena na podlagi subjektivne ocene različnih transkriptorjev. Kakovostna metodologija z jasno definiranimi kriteriji analize bi omogočila ne le opazovanje vnaprej predvidenih izstopajočih struktur (ponavljanja, samopopravki, specifičen besedni red), ampak tudi opazovanje strukturiranja govora glede na različne kontekstualne dejavnike govorne izmenjave, kot so profil tvorca sporočila, diskurzivni žanr, odnos med govorcema ipd. V prispevku želimo pokazati primer celovite analize spontanega govora z upoštevanjem interakcije prozodije, pragmatike in skladnje. Na podlagi predstavljene metodologije bomo poskusili definirati enoto spontanega govora za slovenščino in pokazati, kako se spontani govor strukturira pri različnih govorcih in sporazumevalnih položajih. 2 Problem enote analize Pogled na transkripcijo spontanega govora na prvi pogled pokaže na videz nepregledno množico sekvenc različnih dolžin in različnih lastnosti (Primer (1)), ki jo je nemogoče analizirati s tradicionalnimi skladenjskimi prijemi. (1) pa zagrab torbo veš pa takole cukne jst sem tok sem držala torbo da je nisem spustila ne ampak e sem kar tekla C. Blanche-Benveniste (1997: 111) ugotavlja, da »skladnja stavka in propozicij, utemeljena na besednih vrstah in funkcijah, ne zadošča za razlago nekaterih strukturnih postopkov v govorjenem jeziku.« Tudi M. Smolej (2012) ugotavlja, da je »meja med enostavčno (prosto) povedjo in večstavčno (priredno) povedjo v spontano govorjenem besedilu v primerjavi s pisnim (knjižnim) težje določljiva.« V nadaljevanju bomo predstavili nekaj pomembnejših jezikoslovnih teorij, ki so vsaka na svoj način poskušale vzpostaviti dosledne in jasne kriterije za zamejitev koherentnih enot v spontanem govoru. Enota analize spontanega govora: interakcija prozodije, pragmatike in skladnje ... 159 2.1 Jezikovna pragmatika V šestdesetih letih 20. stoletja Austin (1962) v središče svoje analize postavi vsakdanji jezik in formulira teorijo govornih dejanj. Iz tega se razvije jezikovna pragmatika, katere cilj ni več klasična analiza pomena neke izjave, temveč opredelitev vloge govornega dejanja, ki ga neka izjava uresničuje. Zato se t. i. »ženevska šola« pod vodstvom Rouleta (1985) in Moeschlerja (1985) začne ukvarjati s segmentiranjem diskurza na pregledne enote in opredeli tri tipe konverzacijskih enot: izmenjava (najmanjša dialoška enota), intervencija (največja monološka enota, ki gradi izmenjavo), in govorno dejanje (najmanjša monološka enota, ki gradi intervencijo). Govorno izmenjavo ponazarja primer (2): (2) A: Are you ready? B: Why? A: We must leave now. (Moeschler 1985.) Kljub težnji jezikovne pragmatike, da bi poudarila pomembnost konteksta, pa teorija govornih dejanj jezik proučuje na primerih, ki ne izhajajo neposredno iz avtentičnih govornih položajev. Reprezentativna enota jezikovne pragmatike, govorno dejanje, poleg tega ni opredeljena z dovolj jasnimi merili za segmentiranje daljših monoloških enot znotraj večine spontanih govornih izmenjav. 2.2 Makrosintaksa Zaradi neučinkovitosti koncepta stavka pri analizi spontanega govora uvede ekipa GARS1 pod vodstvom C. Blanche-Benveniste (2002) novo enoto, ki temelji na kriterijih »onstran skladnje«: gre za koncept, imenovan makrosintaksa, ki deluje v močni povezavi s prozodičnimi prvinami govorne interakcije. Osnovno enoto makrosintakse C. Blanche-Benveniste imenuje jedro (Primer 3): »to je enota, ki ima znotraj izjave semantično in intonacijsko avtonomijo«. Samo jedro lahko funkcionira kot samostojna izjava, ostali členi izjave pa te avtonomije nimajo. Pred jedrom pogosto najdemo elemente, imenovane predpone, ki pogosto izražajo osebni vidik (selon eux - pravijo) ali mnenje izjavljalca (de toute façon - na vsak način), ki modalizira celotno izjavo. Predpone nimajo avtonomije, da bi delovale kot samostojna izjava (Primer 3): (3) predponal predpona2 predpona3 selon eux de toute façon pravijo na vsak način (Blanche Benveniste 1990: 130.) jedro une année deformation ça suffit amplement pour tout savoir eno leto usposabljanja to bi moralo biti dovolj da se vsega naučiš 1 Groupe Aixois de Recherches en Syntaxe. 160 Ana Zwitter Vitez Vendar drugi raziskovalci (Benzitoun 2010) enoti makrosintakse očitajo pomanjkanje jasno določenega prehoda med enotami, ki bi jih lahko definirali, če bi v analizo vključili še raven prozodije. 2.3 Intonacijska perioda Tudi Anne Lacheret (2003) ugotavlja, da pristopi, ki poskušajo »segmentirati diskurz na skladenjske enote, razvrščene okrog povedkovega jedra in njegovih satelitov«, pri analizi spontanega govora odpovejo. Ker so sodobne jezikoslovne raziskave skoraj neločljivo povezane z različnimi tipi govornih in pisnih korpusov, poskuša A. Lacheret definirati čim bolj enotna merila, ki bi v končni fazi lahko omogočala avtomatsko segmentiranje korpusov. Zato uvede koncept intonacijske periode, osnovan na načelu prototipskih variacij osnovne frekvence F0 in specifične distribucije premorov. Skupek vseh kriterijev predstavlja poseben algoritem, ki ga raziskovalci vključijo v program za segmentiranje, imenovan Analor. Meja intonacijske periode je opredeljena, če in samo če so izpolnjeni naslednji štirje pogoji (2003: 57): - dolžina premora presega 30 stotink sekunde, - razlika med vrhom F0 in povprečjem F0 celotnega signala presega 4 poltone, - razlika med zadnjim vrhom F0 pred premorom in prvo vrednostjo naslednje F0 presega 3 poltone, - v neposredni bližini premora ni polglasniškega označevalca oklevanja. Merila A. Lacheret so tehnično precej zahtevna, vendar predstavljajo enega prvih pristopov, ki omogoča dovolj zanesljivo avtomatsko segmentiranje. Utemeljena so namreč na prepoznavanju odseva govorčevih kognitivnih operacij, ki formalno določenim segmentom podeljujejo konkretno komunikacijsko vrednost. 2.4 Teorija izrekanja in govorjeni odstavek Teorija izrekanja Emila Benvenista (1966) temelji na ideji, da vsak govoreči subjekt v svojem izrekanju pušča sledove svoje subjektivnosti. To teorijo je dodatno razvil Antoine Culioli (1992) in posebej poudaril pomembnost razumevanja procesa tvorjenja in interpretacije sporočil. Culioli ugotavlja, da »se ne moremo več zadovoljiti s poenostavljenim modelom komunikacije, ki ponazarja črno skrinjico med oddajnikom in prejemnikom, ki, kot pove že njuno ime, oddajata in prejemata« (1999: 11). Zato Culioli udeleženca v govorni izmenjavi poimenuje soizjavljalca. Teorijo izrekanja nadgradita Mary-Annick Morel in Laurent Danon-Boileau v svojem delu Grammaire de l'intonation (1998).2 Avtorja izhajata iz ugotovitve, da v spontani govorni izmenjavi govorčeve osnovne komunikacijske strategije odseva prozodija, ki zato igra ključno vlogo pri segmentiranju govorne verige na manjše 2 Slovensko Slovnica intonacije. Enota analize spontanega govora: interakcija prozodije, pragmatike in skladnje ... 161 enote. Prva hipoteza temelji na predpostavki, da ima vsak od štirih prozodičnih kazalcev (osnovni ton, jakost, tempo in premori) v govoru svojo osnovno strateško vlogo. Tonska višina pomaga pritegniti in ohraniti pozornost naslovnika, jakost predstavlja strateško sredstvo pri ohranjanju pravice do besede, trajanje označuje stopnjo pripravljenosti določene formulacije, premor pa omogoči sintezo tistega, kar je že bilo izrečeno. Prozodični kazalci v spontani govorni izmenjavi delujejo sočasno. Glede na osnovne vrednosti prozodičnih kazalcev sklepamo, da govorec sklene miselno enoto takrat, ko pokaže nizko stopnjo interesa do pozornosti naslovnika (padec tonske višine), in takrat, ko ga ne bo več zanimalo, ali bo ohranil besedo ali ne (padec jakosti). To pomeni, da osnovno enoto analize spontanega govora lahko določimo s sočasnim padcem osnovnega tona in jakosti. Povezanost znotraj enote spontanega govora pa ohranjam z naraščanjem osnovnega tona in jakosti. To enoto M&DB poimenujeta govorjeni odstavek. 2.4.1 Zgradba govorjenega odstavka Razčlemba notranjih elementov govorjenega odstavka temelji na oblikoskladenjskih in diskurzivnih kriterijih. Govorjeni odstavek vsebuje vsaj eno remo, ki sledi eni ali večim preambulam, včasih in pod določenimi pogoji pa remi sledi še postrema. Tipična zgradba govorjenega odstavka je torej naslednja (Primer 4): (4) preambula rema postrema mais c'est bon elle est décapotable la bagnole pa saj bo šlo to je kabriolet tale avto (Morel, Danon Boileau 1998.) Preambula je uvodni, začetni del govorjenega odstavka. V francoščini je preambula izjemno nezgoščena, sestavljena iz več nanizanih elementov, med katerimi ni očitne skladenjske vezi. Vezalo3 predstavlja vez med tistim, kar je že bilo izrečeno, in tistim, kar sledi, gledišče in modus dajeta tistemu, kar bo izrečeno v remi, ocenjevalno in modalno vrednost, okvir zameji območje, v okviru katerega bo rema izrečena, leksikalni del pa uvede predmet, o katerem se bo v remi govorilo. Elementi preambule si sledijo v naslednjem vrstnem redu (Primer 5): (5) preambula = vezalo + gledišče + modus + okvir + leksikalni del Preambula v govorjenem odstavku pripravi celotno kontekstualno podlago za izvedbo nadaljnjih elementov govorjenega odstavka. Gre za izredno pomemben del govorjenega odstavka, ker združuje največ prvin, ki kažejo na sočasno planiranje, tvorjenje in usmerjenost k naslovniku. 3 Vezalo ima primerljivo vlogo z bolj znanima terminoma konektor (Halliday 1976) in diskurzni označevalec (Schiffrin 1988), saj ustvarja vezi med deli besedila. 162 Ana Zwitter Vitez Rema sledi preambuli, vendar jo Morel in Danon-Boileau (1998: 45) v nasprotju s klasičnim poimenovanjem reme kot informativnega jedra izreka obravnavata s komunikacijskega vidika: kot »izraz svoje enkratne trenutne pozicije, ki jo govoreči ponudi v sodbo sogovorcu«. Rema je običajno zelo kratka. Včasih se rema zaključi s posebnim končalom,4 ki je podano s šibkimi prozodičnimi vrednostmi. Pa vendar govorjeni odstavek ni popolnoma neprožno opredeljena enota: ob dvigu F0 na koncu reme se lahko sosledje preambule in reme rekategorizira v novo preambulo za nadaljnje enote (Primer 6): (6) [ preambulal + rema 1 + F0+ ] > preambula2 + [ x ]. 3 Metodologija Glede na predstavljene pristope analize spontanega govora se zdi, da ima metodologija govorjenega odstavka dve ključni kvaliteti: globalnost pristopa in prilagodljivost opredelitvenega aparata (Zwitter 2002). Omenjena metodologija namreč spontani govor analizira s prozodičnega, pragmatičnega in skladenjskega vidika. Obenem pa v analizo zajame govorno izmenjavo kot celoto in šele na podlagi ugotovitev o ključnih načelih njenega delovanja preučuje posamezne prvine. 3.1 Govorjeni odstavek v spontani govorjeni slovenščini Poglejmo na primeru, kako in kje se v slovenščini kažejo meje in notranja povezanost govorjenega odstavka. Govor smo transkribirali v programu Praat, ki omogoča vzporedno opazovanje skladenjskih in prozodičnih struktur. 0 3 T ime (s) Slika 1: Primer transkripcije v programu Praat: segment 0-3. 4 Morel in Danon Boileau to govorno prvino imenujeta ponctuant, M. Schlamberger-Brezar (2000) uporabi izraz končaj, v tej raziskavi pa smo ga poimenovali po analogiji z izrazom vezalo, torej končalo. Enota analize spontanega govora: interakcija prozodije, pragmatike in skladnje ... 163 Prva propozicija pa zagrab torbo veš je prozodično popolnoma povezana z drugo pa takole cukne, saj ni zaznati nobene modulacije tonske višine ali jakosti. Govorka torej nima namena skleniti govorjenega odstavka, propozicija pa ima vlogo reme, ki zaradi neprekinjenih prozodičnih kazalcev postane preambula za nadaljevanje. 350 300 250 200 150 110 —Time- M— \ v r V \ \ K , cukne M sem m lok sem držala 35 32 ' i-le (5} Slika 2: Primer transkripcije v programu Praat: segment 3-6. Na koncu druge propozicijepa takole cukne opazimo močan dvig tonske višine, ki ji sledi 35 stotink sekunde dolg premor. Dvig tonske višine in jakosti pomeni, da si govorka želi nadaljevati in ohraniti pozornost naslovnice, zato je tudi segment pa takole cukne rekategoriziran v kontekstualno podlago temu, kar sledi. Slika 3: Primer transkripcije v programu Praat: segment 6-9. Ker segment jst sem\ ne predstavlja skladenjsko zaključene enote, se tudi ta priključi naslednji propoziciji tok sem držala torbo da je nisem spustila. Ta je s skladenjskega vidika sestavljen iz glavnega in odvisnega stavka, na prozodični ravni pa gre za homogeno strukturo z močnim dvigom tonske višine na zadnjem naglašenem zlogu besede spustila, ki mu sledi 39 stotink sekunde dolg premor. Visoko intonirano vezalo ne odseva govorkino željo, da bi ohranila besedo in pozornost naslovnice. 164 Ana Zwitter Vitez Slika 4: Primer transkripcije v programu Praat: segment 9-12. V segmentu (9-12) ampak e sem kar tekla opazimo sočasen padec tonske višine in jakosti na zadnjem naglašenem zlogu besede tekla, čemur sledi premor. Ti kazalci kažejo, da govorke ne zanima več, kako bo ohranila pozornost naslovnice ali sploh obdržala besedo, kar pelje k sklepu govorjenega odstavka. Predstavljena metodologija omogoča, da se skladenjsko zaključena rema, ki na prozodični ravni kaže željo govorca po nadaljevanju, rekategorizira v preambulo za naslednjo remo. To pomeni, da izoliranim elementom ne moremo pripisati dokončne vloge v izmenjavi, temveč je njihova vloga vedno odvisna od komunikacijskih strategij udeležencev, ki se v veliki meri kažejo skozi prozodijo poteka izmenjave. Spontani govor v slovenščini je torej možno členiti na manjše koherentne enote z upoštevanjem interakcije prozodije in skladnje na naslednji način: - konec govorjenega odstavka se kaže s sočasnim padcem tonske višine in jakosti na zadnjem naglašenem zlogu skladenjsko zaključene enote, - povezanost znotraj istega govorjenega odstavka lahko opazimo prek dviga tonske višine na zadnjem naglašenem zlogu skladenjsko zaključene enote. V korpusu smo s pomočjo interakcije prozodije in skladnje zaznali 58 govorjenih odstavkov, zgrajenih iz 161 preambul in 147 rem. To v povprečju pomeni, da je en govorjeni odstavek v povprečju zgrajen iz treh preambul in treh rem, od katerih sta prvi dve rekategorizirani v preambulo s pomočjo sočasnega dviga tonske višine in jakosti, zadnja rema pa zaradi padca tonske višine in jakosti govorjeni odstavek zaključi. Na podlagi segmentacije v govorjene odstavke bomo v analitičnem delu analizirali notranjo zgradbo govorjenega odstavka pri različnih diskurzivnih žanrih. 3.2 Korpus Korpus zajema tri izmenjave med šestimi govorci, ki se med seboj dobro poznajo. Vsak par govorcev predstavlja en starostni razred: od 20 do 34 let, od 35 do 59 Enota analize spontanega govora: interakcija prozodije, pragmatike in skladnje ... 165 let, od 60 do 80 let. Konverzacije so različne tudi na ravni diskurzivnih žanrov: prva konverzacija predstavlja razpravo o organiziranih vlomih, druga konverzacija zajema soočanje različnih mnenj o nujnosti psihiatrične pomoči, tretja pa predstavlja argumentirano debato o prostorskem načrtovanju v Ljubljani. Tabela 1 predstavlja podatke o gradivu: dolžino, število besed na posameznega govorca in število besed v celotni konverzaciji. Izmenjava Trajanje (sek) Govorec Št. besed na govorca £ Število besed 1 115 A 106 427 B 321 2 225 C 621 902 D 281 3 178 E 310 574 F 264 Tabela 1: Podatki o gradivu. 3.3 Priprava in transkripcija gradiva Gradivo je bilo transkribirano v programu Praat (slike 1-4), ki omogoča vizualizacijo prozodičnih kazalcev (jakosti, tonske višine in trajanja). Zaradi lažjega branja smo v analičnem delu absolutne višine prozodičnih kazalcev prenesli v relativne nivoje jakosti in tonske višine (Tabeli 2 in 3). Izmenjava Govorec Šibka (I-) Srednja (I=) Močna (I+) 1 A 50-63 dB 64-76 dB 77-90 dB B 60-71 dB 72-83 dB 84-95 dB 2 C 45-58 dB 59-71 dB 72-85 dB D 40-53 dB 54-66 dB 67-80 dB 3 E 40-53 dB 55-66 dB 68-80 dB F 35-48 dB 49- 61 dB 50-75 dB Tabela 2: Relativne stopnje jakosti. Izmenjava Govorec Nizka (F0-) Srednja (F0=) Visoka (F0+) 1 A 90-150 Hz 151-210 Hz 210-280 Hz B 140-210 Hz 211-280 Hz 281-360 Hz 2 C 90-120 Hz 121-150 Hz 151-190 Hz D 110- 170 Hz 171-230 Hz 231-280 Hz 3 E 70- 110Hz 111-150 Hz 151-190 Hz F 60-100 Hz 101-140 Hz 141-180 Hz Tabela 3: Relativne ravni tonske višine. 166 Ana Zwitter Vitez 3.4 Pravila transkribiranja in označevanja Analizirane izmenjave smo najprej transkribirali v slovenskem črkopisu, vendar smo se trudili ohraniti dejansko akustično podobo besed, kar je skladno s pogovorno ravnjo zapisa v slovenskem govornem korpusu Gos (Verdonik, Zwitter Vitez 2011). Nato smo transkripcije segmentirali s pomočjo prozodičnih shem v programu Praat in pomembnej ša vozlišča označili na prozodični ravni transkripcije. Znotraj preambule smo elemente kategorizirali glede na njihovo pragmatično vlogo v diskurzu, znotraj reme pa smo označili skladenjsko zgradbo segmenta (Tabela 4). Transkripcija pa zagrab torbo veš pa takole cukne Členitev preambula rema preambula rema Pragmatika/ , ,,b, ■ vezalo skladnja priredje vezalo vezalo priredje Prozodija F0= I+ F0+ I+ Tabela 4: Primer transkripcije in oznak na prozodični, pragmatični in skladenjski ravni. 4 Analiza Analiza temelji na predpostavki, da je s pomočjo segmentacije na govorjene odstavke mogoče zaznati univerzalne težnje strukturiranja spontanega govora v slovenščini. Po drugi strani pa želimo ugotoviti, kako je notranja zgradba govorjenega odstavka pogojena z diskurzivnim žanrom in odnosi med udeleženci. Zato poskušamo na skladenjski in pragmatični ravni ugotoviti skupne lastnosti vseh treh govornih izmenjav, nato pa specifike njihove notranje zgradbe interpretirati glede na kontekst, v katerem potekajo. 4.1 Preambula V preambuli so nanizani vsi nastavki upovedovalnih postopkov govorca pri formulaciji, vsi njegovi osebni pogledi in omejitve glede določenega izreka, skratka vse, kar zaznamuje osebni pristop govorca k izrekanju in zaradi česar je spontani govor tako drugačen od vnaprej pripravljenega govorjenega ali oraliziranega pisnega diskurza. Ti segmenti torej pripravljajo teren za tisto, kar bo povedano (torej remo). Zgradbo preambule smo preučili s kvantitativno in kvalitativno analizo različnih konfiguracij njenih sestavnih elementov. Pri tem smo analizirali dolžino preambule (glede na število njenih elementov) in pogostost posameznih elementov preambule. Enota analize spontanega govora: interakcija prozodije, pragmatike in skladnje ... 167 4.1.1 Dolžina preambule Analiza treh izmenjav je pokazala naslednje značilnosti dolžine preambule (Graf 1): Izmenjava 1 Izmenjava 2 Izmenjava 3 Graf 1: Dolžina preambule v analiziranih izmenjavah. Obravnavane izmenjave imajo skupno značilnost zelo pogostih kratkih preambul z enim elementom, najmanj pa je dolgih in zelo dolgih preambul s štirimi ali več elementi. V izmenjavi 1, kjer prevladuje naracija, pripovedovalka B tvori veliko število kratkih preambul, govorka A pa ima dolžine preambul enakomerneje razporejene. Zdi se, da govorka pri svoji pripovedi potrebuje le skladenjska vezala (in), udeleženka v vlogi poslušalke pa se odziva z daljšimi, čustveno obarvanimi preambulami (ma joj ampak), kar ponazarja primer v Tabeli 5. Govorka A in so točno vedl kam it ne Členitev preambula rema končalo Pragmatika/skladnja vezalo priredje Prozodija F0+ I+ F0+ I+ F0+ I+ Govorka B ma joj ampak Členitev preambula Pragmatika/skladnja vezalo vezalo vezalo Prozodija F0= I+ Tabela 5: Primer kratke preambule pri naraciji. Tudi v izmenjavi 2 opazimo številne kratke preambule in manj številne daljše preambule. Vendar v povprečju zaznamo bistveno več daljših preambul. Zdi se, da gre za vpliv okoliščin, v okviru katerih govorca soočata različni mnenji glede čustvene stabilnosti skupnega prijatelja. Primer v Tabeli 6 kaže, kako dolga preambula je potrebna, da govorec izrazi mnenje, ki je izrazito drugačno od mnenja njegove sogovorke. Pri tem uporablja vezala, ki pomagajo pri ohranjanju stika s sogovornico (lej, veš kaj, veš), skladenjska vezala (ampak), izraze modalnosti, ki definirajo stopnjo gotovosti njegovega izrekanja (ne vem), izpostavi pa tudi ločeni leksikalni del (to), s katerim nakaže vsebino reme. 168 Ana Zwitter Vitez Govorec C lej ne vem no sej veš kaj ne vem ne ampak recimo veš to Členitev preambula Pragmatika vez mod vez vez vez mod vez vez vez vez leks Prozodija F0= I+ F0= I+ pavza Govorec C jaz nimam nčproti temu ne Členitev rema končalo Pragmatika/skladnja gl. stavek Prozodija F0-I- F0-I- Tabela 6: Primer dolge preambule pri soočanju različnih mnenj. Tudi v izmenjavi 3 zasledimo veliko kratkih preambul in precej manj dolgih preambul s tremi ali štirimi elementi. V povprečju pa govorca formulirata svoje argumente z izrazito kratkimi preambulami, v nekaterih primerih pa jih sploh ne potrebujeta in formulirata jasne, skladenjsko enostavno prepoznavne reme (primer v Tabeli 7): Govorec E bolnco tlačjo v središče mesta ne Členitev rema končalo Skladnja priredje Prozodija F0+ I+ F0+ I+ Govorec E in zapravljajo grozljive milijarde v centru mesta za bolnco Členitev preambula rema Pragmatika/ Skladnja vezalo priredje Prozodija F0+ I+ F0+ I+ Govorec E trgovski centri pa zabavišča grejo pa ven iz mesta Členitev rema Pragmatika/ Skladnja priredje Prozodija F0+ I+ F0-I- Tabela 7: Primer kratke preambule pri argumentaciji. Na podlagi kvantitativne in kvalitativne analize lahko ugotovimo, da se v vseh izmenjavah najpogosteje pojavljajo kratke preambule, manj pogosto pa dolge preambule. Glede na diskurzivni žanr lahko ugotovimo, da so kratke preambule značilnost jezikovnih manifestacij, kjer govorec pripoveduje o nekem dogodku ali argumentira svoje mnenje, dolge preambule pa so tipične za soočanje nasprotujočih si mnenj. Enota analize spontanega govora: interakcija prozodije, pragmatike in skladnje ... 169 4.1.2 Zgradba preambule Po analizi dolžine preambule želimo ugotoviti, katere elemente preambule posamezni govorci uporabljajo pri vsaki od analiziranih izmenjav. Na podlagi Grafa 2 vidimo, da so v vseh izmenjavah najpogostejši element vezala, ostalih elementov je bistveno manj. Pa vendar izstopa druga izmenjava, kjer lahko zaznamo tudi prisotnost elementov, kot so gledišče, modus, in ločeni leksikalni del. Izmenjava 1 Izmenjava 2 Izmenjava 3 60 40 20 0 60 40 A 20 ■ B ffff* 0 II . , v 60 40 20 0 Graf 2: Zgradba preambule v analiziranih izmenjavah. V prvi izmenjavi je nabor elementov preambule pri obeh govorkah skrčen predvsem na rabo vezal. Obe govorki nastopata v vlogi pripovedovalk in uporabljata predvsem elemente, ki jima pomagajo pri strukturiranju pripovedi (primer v Tabeli 8). Gre predvsem za časovne izraze (pol, in) in fatična sredstva ohranjanja stika z naslovnikom (a veš). Govorka B pol smo kupl pa to ta drugo kluko Členitev preambula rema Pragmatika/skladnja vezalo priredje Prozodija F0+ I+ F0+ I+ Govorka B k pa samo zapreš ne Členitev rema končalo Pragmatika/skladnja podredje Prozodija F0+ I+ F0+ I+ Tabela 8: Zgradba premabule pri naraciji. V drugi izmenjavi opazimo, da so elementi preambule precej bolj številni in raznoliki kot v ostalih dveh izmenjavah. Primer v Tabeli 9 kaže, da govorec uporabi pester nabor elementov preambule, da izrazi svoje mnenje. Pri tem uporabi skladenjska vezala (ampak, ko), gledišče kot neposreden izraz lastnega stališča (jaz vidm) in modalne elemente (čist drži, jasno), s katerimi izraža stopnjo gotovosti v tisto, kar bo formuliral v remi. 170 Ana Zwitter Vitez Govorec C mislm čist drži in vse kul in jasno ne Členitev preambula Pragmatika vez modus vez modus vez modus vez Prozodija F0+ I+ F0+ I+ F0+ I+ F0+ I+ Govorec C ampak ke jz vidm Členitev preambula Pragmatika vezalo vezalo gledišče Prozodija F0+ I+ Govorec C da on v bistvu .se se čist enak lahko Členitev rema Skladnja podredje Prozodija Govorec C spasi tud s tem Členitev >> Pragmatika >> Prozodija F0+ I+ Tabela 9: Zgradba preambule pri izražanju nestrinjanja. V tretji izmenjavi prevladujejo predvsem vezala, ponekod v preambuli opazimo tudi ločeni leksikalni del. V primeru Tabele 10 vidimo, da govorec v preambuli zaporedno naniza vezala, ki mu pomagajo pri argumentaciji (dobr, ampak, vsaj zdej), nato z okvirom (tist kar se na nov prpravla) zameji območje, v okviru katerega bo izrečena rema. Govorec F ja ja dobr ampak vsaj zdej Clenitev preambula Pragmatika vez vez vez vez vez vez Prozodija Govorec F tist kar se na nov prpravla Clenitev preambula Pragmatika okvir Prozodija F0+ I+ Enota analize spontanega govora: interakcija prozodije, pragmatike in skladnje ... 171 Govorec F bi pa lahko te prastrahove opusti ne Členitev rema končalo Skladnja gl. stavek Prozodija F0-I- F0-I- Tabela 10: Zgradba preambule pri argumentaciji. Iz analize je razvidno, da govorci, ki imajo vlogo pripovedovalca in se osredotočajo predvsem na podajanje informacij, tvorijo predvsem preambule, sestavljene iz enega ali več zaporednih vezal. Govorci, ki se na pripoved odzivajo ali so vključeni v čustveno soočanje različnih mnenj, pogosto uporabijo bolj raznolik in manj predvidljiv nabor elementov preambule, ki vključujejo modalne prvine in izražanje svojega stališča z glediščem. 4.2 Rema Po ugotovitvah, do katerih smo prišli pri analizi preambule, lahko rečemo, da je rema privilegirani del spontanega govora: gre za tisti del izrečenega, ki ga po vseh uspešnih in neuspešnih postopkih umeščanja in nizanja elementov preambule govorec uspe in more formulirati. To je informacijsko najbolj zgoščen del govorjenega odstavka in s skladenjskega vidika tudi najpopolnejši. Graf 3 predstavlja rezultate skladenjske analize rem vseh šestih govorcev (razmerje med enostavčnimi in večstavčnimi povedmi, ki so razdeljene na podredja in priredja): Graf 3: Skladenjska kategorizacija rem v korpusu. Večina rem v korpusu predstavlja podredja (49 %) in enostavčne povedi (39 %), pojavi pa se 11 % priredij. Da bi bolje razumeli skladenjsko zgradbo reme, smo prevladujočo kategorijo, podredja, analizirali glede na tip odvisnika in glede na govorce, ki jih tvorijo (Graf 4): 172 Ana Zwitter Vitez 20% 18% 16% 14% 12°% 10% 8% 6% 4% 2% 0% I I I II. Časovni ■ A BB BC Prilastkov D E F Pogojni Graf 4: Tipi odvisnikov pri različnih govorcih. V korpusu prevladujejo predmetni odvisniki, najdemo pa tudi nekaj načinovnih, vzročnih in časovnih odvisnikov. Vendar raba podredij ni povsem enakomerno razporejena med govorci. Govorci A, C in E, ki v dialogu prevzemajo vodilno vlogo, izstopajo po rabi predmetnih odvisnikov. V primeru Tabele 11 govorec C v preambuli najprej izpostavi svoje gledišče (jaz vidm), nato pa naniza serijo rem v obliki predmetnih odvisnikov, s katerimi poda primere rešitev, na koncu pa povzame svoje stališče v obliki enostavčne povedi. Govorec C ampak ke jz vidm Členitev preambula Govorec C da on v bistvu se čist enak lahko spasi tud s tem Členitev Rema Skladnja predmetni odvisnik Govorec C da on gleda druge ženske Členitev rema Skladnja predmetni odvisnik Govorec C da gremo mi ven na pir Členitev Rema Skladnja predmetni odvisnik Govorec C da si najde tam eno in jo gre zbušit Členitev rema Skladnja predmetni odvisnik Govorec C in to je lahko njegova terapija ne Členitev rema Skladnja enostavčna poved Tabela 11: Zgradba reme pri dominantnem govorcu. Enota analize spontanega govora: interakcija prozodije, pragmatike in skladnje ... 173 Govorka B uporablja predvsem časovne odvisnike, kar je razumljivo, saj gre za pripoved o kronologiji večkrat ponovljenih tatvin v govorkinem stanovanju (primer v Tabeli 12). Govorka B ko so nas okradl Členitev rema Skladnja časovni odvisnik Govorka B ko so noter pršli Členitev rema Skladnja časovni odvisnik Govorka B so točno vedl Kje iskat Členitev rema Skladnja gl. stavek Tabela 12: Zgradba reme pri naraciji. Enostavčne povedi so v remah relativno pogoste, predvsem v izmenjavi 2, kjer govorca neeksplicitno podajata svoje mnenje (in res te težave to so hude stvari no) in v izmenjavi 3, kjer govorca dajeta iztočnico za nov argument (primer v Tabeli 13): Govorec E no sej pravna Je šla zdej v mesto Členitev preambula rema Skladnja enostavčna poved Govorec F pravna je šla zdej v mesto ja Členitev rema Skladnja enostavčna poved Tabela 13: Zgradba reme pri argumentaciji. Priredij je v korpusu relativno malo (suml smo sam nismo vedl kako sploh notr pridejo ne), zato težje slepamo o njihovem pojavljanju v določenem diskurzivnem žanru ali pri določenem profilu govorcev. Na podlagi kvantitativne in kvalitativne analize reme opazimo, da pri dominantnih in čustveno bolj angažiranih govorcih prevladujejo predmetni odvisniki. Naracija je po pričakovanjih zaznamovana s časovnimi odvisniki, pri argumentaciji pa prevladujejo enostavčne povedi, ki funkcionirajo kot iztočnica za nov argument. 5 Zaključek Z upoštevanjem interakcije prozodije, pragmatike in skladnje smo prišli do nove opredelitve enote spontanega govora, govorjenega odstavka. Analiza korpusa treh govornih izmenjav v slovenščini je pokazala, da ima tipični govorjeni odstavek 174 Ana Zwitter Vitez v slovenščini dva ključna dela, preambulo in remo. V preambuli so zgoščeni pragmatični elementi, ki med sabo niso povezani s skladenjskimi vezmi, temveč opravljajo pragmatično vlogo pri strateškem formuliranju izreka, v remi pa nastopi ključna informacija, ki jo je mogoče analizirati s tradicionalnimi skladenjskimi kategorijami. Remo govorci s pomočjo prozodičnih kazalcev pogosto rekategorizirajo v preambulo za nadaljnje reme. Kvantitativna analiza je pokazala, da pri vseh treh izmenjavah prevladujejo kratke preambule in podredno stavljene reme. Obenem pa se struktura preambule in reme razlikujeta pri različnih diskurzivnih žanrih: pri čustveno angažiranem govoru je opaziti več daljših in bolj raznolikih preambul, ki poleg vezal vsebujejo tudi gledišče govorca in modalne prvine, ter večji delež predmetnih odvisnikov v remi. Pri naraciji opazimo večji delež časovnih odvisnikov, pri argumentaciji pa večji delež enostavčnih povedi. Predstavljena metodologija in analiza bi lahko omogočili sistematično segmentacijo spontanega govorjenega diskurza tudi na večjih jezikovnih korpusih, pri tem pa se je smiselno zavedati, da gre za časovno precej zahtevno metodo, ki bi zahtevala sistematično usposabljanje kadrov za segmentacijo diskurza v govorjene odstavke. Spoznanja predstavljene raziskave bi bilo smiselno razširiti na celovito preučevanje strukturiranja spontanega govora v različnih sporazumevalnih položajih in pri različnih profilih govorcev, kar bi lahko uporabili za potrebe usposabljanj poklicnih govorcev, pri forenzičnih analizah spontanosti v govoru ali pri razvoju orodij za avtomatsko razpoznavanje govora. Literatura Austin, John Langshaw, 1962: How to Do Things With Words. Oxford: Clarendon. Benveniste, Emile, 1966: Problèmes de linguistique générale. Pariz: Gallimard. Benzitoun, Christophe, 2010: Quelle(s) unité(s) syntaxique(s) maximale(s) en français parlé? Discussions autour de quelques problèmes rencontrés. Travaux de linguistique 60. 109-126. Blanche Benveniste, Claire, 2002: Phrase et construction verbale. Verbum 24/1-2. 7-22. Blanche Benveniste, Claire, 1997: Approches de la langue parlée en français. Pariz: Ophrys, Paris. Culioli, Antoine, 1992: Pour une linguistique de l'énonciation 3. Pariz: Ophrys. Halliday, Michael, Krikwood, Alexander, in Ruqaiya, Hasan, 1976: Cohesion in English. New York: Longman. Huber, Damjan, 2013: Poudarek in pavza v standardnem slovenskem govoru. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Kranjc, Simona, 1999: Skladnja in otroški govor. Jezik in slovstvo 44/6. 197-212. Lacheret Dujour, Anne, in Beaugendre, Frédéric, 2002: La prosodie du français. Pariz: CNRS Editions. Enota analize spontanega govora: interakcija prozodije, pragmatike in skladnje ... 175 Moeschler, Jacques, 1985: Argumentation et conversation. Eléments pour une analyse pragmatique du discours. Paris: Hatier. Morel, Mary Annick, in Danon-Boileau, Laurent, 1998: Grammaire de l'intonation. Pariz: Ophrys. Roulet, Eddy, Auchlin, Antoine, Moeschler, Jacques, in Rubattel, Christian, 1985: L'articulation du discours en français contemporain. Bern: Lang. Schiffrin, Deborah, 1988: Discourse markers. Cambridge: Cambridge University Press. Schlamberger Brezar, Mojca, 2000: Les connecteurs en combinaison avec les marqueurs modaux: l'exemple du français et du slovène. Lingüistica 40/2. 273-282. Smolej, Mojca, 2012: Besedilne vrste v spontanem govoru. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Verdonik, Darinka, in Zwitter Vitez, Ana, 2011: Slovenski govorni korpus Gos. Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko. Zwitter, Ana, 2002: Les stratégies intonatives à l'échange oral en slovène et en français. Linguistica 42. 121-130.