SOSESKINI (CERKVENI) »HISI« V BELI KRAJINI
Prispevek k pravnemu narodopisju Slovencev
Josip Žontar
Znani zgodovinar, univerzitetni profesor dr. Eberhard pl. Künss-
herg iz Heidelberga (u. 1941)^ je preživel leta 1937 svoj poletni dopust
na Gorenjskem. Na skupnih izletih me je navdušil za pravno narodo-
pisje in pravno arheologijo. Naslednje leto sem se lotil zbiranja naših
pravnih starin. Na okoli 300 razposlanih vprašalnih pol sem prejel
obilo zanimivih odgovorov. Dobršen del podatkov sem mogel poralbiti
leta 1940 za poljudne prikaze v »Mladiki«.^ Ker so pa naslednje leto
vojni dogodki prekinili svobodno kulturno delovanje Slovencev na
Gorenjskem, nisem mogel nadaljevati z delom, da bi bil zbral objav-
ljene črtice in jih izdal v knjižni obliki. Veseli me pa, da je podal
Sergij Vilfan, deloma tudi na podlagi mojih člankov, zelo posrečen
>Očrt slovenskega pravnega narodopisja«.^
Med gradivom, ki ga leta 1940 nisem mogel več uporabiti, so ostali
zanimivi podatki o soseskinih (cerkvenih) »hisih« v Beli krajini.'' Pre-
jel sem jih za adleško župnijo od znanega jezikoslovca župnika Ivana
Šašlja, za metliško od Al. Štuparja iz Metlike, za dragatuško od A. Jan-
koviča iz Obrha pri Vinici in za podzemeljsko od Mike Starašiniča
na Krasincu. Za ostale župnije (Črnomelj, Semič, Stari trg ob Kolpi,
Vinica) bi bilo potrebno podatke še izpopolniti. Problem soseskinih
hisov je namreč pomemben tudi z vidika slovenske gospodarske zgo-
dovine. Kdaj so nastali, mi za sedaj ni mogoče ugotoviti. Nedvomno pa
segajo v 17. stoletje nazaj.
»His« je tipičen belokranjski izraz in pomeni: hram, zidanico, po-
večini manjšo leseno klet.^ Soseskini »hisi« pa so bili večji in povečini
zidani. Pogosto so stali v neposredni bližini cerkve. Obstajali so pa
^ O njegovem znanstveinem delu prim. nekroloig v Zeitscbriift der Savigny-
stiftung für RechtSigeschichte, 62. Bd., german. Abt., 1942, str. XLIII—LVIII.
^ Mladika XXI (1940), št. 4 do 10.
' Narodopisje Slovencev I. Ljubljana 1944, 217—262.
* Deloma sem se dotaknil tega vprašanja v zvezi z rovaši, prim. Mladika
XXI (1940), 511, enako S.Vilfan, o. d., 246.
^ Wolf-Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, str. 267; Iv. Šašelj, Zgodovina
Adlešičke fare na Belokranjskem, Ljubljana 1887, 41; A. SA^etina, Metlika, Ljub-
ljana 1944, 128.
77 -
Josip Žontar
samo pri podružnicah, ne pri župnih cerkvah. V tem pogledu »his« v
Adlešičih ni izjema, saj se je ločila adleška fara od podzemeljske šele
leta 1789. V adleški župniji so obstajali omenjeni »hisi« v Adlešičih,
Dolencih, na Bednju in v Tribučah. Adleški je prenehal z izposoja-
njem vina leta 1892. To leto je 31. maja uničila silna toča vse vino-
grade daleč okoli. Jeseni nihče ni pridelal vina in ga ni mogel vračati
v soseskin »his«, ki je ostal suh in prazen. Nato je dal župnik Iv. Ša-
šelj prodati vinsko posodje. Dolenjski in bedenski »his« sta prenehala
leta 1889 oziroma 1890. Trtna uš je uničila v tistih letih skoraj vse
vinograde v Veliki Plešivici. Ljudje niso mogli vrniti izposojenih vin.
Zato so hise podrli. Tribuški je končal menda leta 1887. Poročevalec
iz metliške okolice je zabeležil, da so obstajali soseskini »hisi« še do
leta 1941 v Božakovem, Drašičih, Grabrovcu, Lokvici, Slamni vasi in
Treh farah (Rosalnicah). V dragatuški okolici so bili »hisi« v Obrhu
in na Tanči gori. V obeh so prenehali poslovati med leti 1880 in 1885.
V podzemeljski fari so bili »hisi« na Krasincu, ki ga je uničil požar
leta 1890, v Gribljah in Kloštru (Gradcu). Najbrž so bile podobne usta-
nove tudi drugod, n. pr. na Notranjskem in na Krasu. Ob anketi leta
1958-39 nisem mogel zajeti tamkajšnjih predelov. Zato bi kazalo, da
posvete narodopisne ekipe tudi viprašanju hramov žita in vina vsaj nekaj
pažnje. Vse kaže, da so obstajale neke ustanove v gosposkah Planina,
Snežnik, Gutnek, Prem, Senožeče, Vipava, Novi grad in Socerib v 18. sto-
letju, ker jih je ponovno opozarjal kranjslki deželni glavar na oderuško
ravnanje soseskinih ključarjev, ki posojajo revnim ljudem žito (pše-
nico, rž, ječmen, ajdo) z raženim mernikom, terjajo ga pa z vrhanim
nazaj."
»Hisi« so posojali vino ali žito, nekateri tudi oboje. Tribuški le
žito, ker vaščani niso imeli vinogradov. Ob ureditvi posameznega
»hisa« je podarila po pripovedovanju starih ljudi vsaka hiša v so-
seski neko količino žita oziroma vina kot temeljni vložek, ki je postal
last ustanove. Ta temeljna zaloga je potem naraščala z obrestmi. Pri
krasinskem »hisu« — ta je sodil med najbogatejše — je dosegla skupna
zaloga okoli 500 mernikov žita, ki je bilo deloma vskladiščeno v kašči,
deloma pa izposojeno pri vaščanih. Ako so imeli pri hisih večje zaloge,
so prodajali žito doma v kašči ali pa ga vozili za prodaj na semenj.
Upravitelji »hisa«, ki so posojali žito, so beležili v starejši dobi koli-
čino z vreza van jem na rovaše; ti so v snopih zvezani viseli v hramu.
Ob žetvi pa so skribeli upravitelji, da je bilo žito z obrestmi vred po-
brano. Navadno so najeli nosače in hodili z njimi od hiše do hiše, do-
kler ni bil pobran ves dolg z obrestmi vred. Podobno so prispevali ob
ustanovitvi vinskega hrama vinogradniki soseske določeno količino
vina. To vino so izposojali upravitelji »hisa« posestnikom vinogradov,
ki so spadali pod njihov »his«, ako so porabili svoj pridelek ali ga pro-
" Star. stanov, arhiv DAS, fase. 26.
78
Soseskini (cerkveni) »hisi« v Beli krajini
dali. To je bilo zlasti za praznike. V Adlešičih so ga izposojali na stare
mere, na bokale in vedrca. Vendar imena bokal niso poznali, ampak le
umazana« in »požunec«. Tudi .na litre še niso merili. »Vedrce« je držalo
20 mazan = 28 litrov, celo vedro pa 40 mazan = 56 litrov =1 estrajh.
Gribeljska in krasinska soseska, ki sta imeli tudi kleti na Plešivici, sta
točili v svojih »hisih« vino kakor drugod po gostilnah za denar. To pa
utegne biti že poznejša oblika poslovanja. Ostali »hisi« so prodajali le
vino, ki je preostalo od izposojanja soseskinim članom, za denar gostil-
ničarjem in vinskim trgovcem. Nekatere soseske pa so tudi same pri-
delale vino v lastnih vinogradih. Zapis v rovaše je bil enak za žito in
vino, vendar so uporabljali tam, kjer je bila pod eno streho kašča za
žito in zidanica za vino, posebne rovaše za izposojeno žito oziroma
vino.
Značilne so bile obresti od izposojenega žita in vina. Krasinski
»his« je zahteval 5 četrtin od mernika žita. Za druge »hise« ne poznam
določb. Glede vina pa se ujemajo vsa poročila. Povsod so jemali 50 %
obresti. Ob trgatvi so morali vrniti poldrugo količino vina, ki so jo
med letom popili v kleti ali odnesli domov. Povsod gre za ustanovo, ki
pripada podružnični cerkveni soseski. Upravljali so jo vsako leto od
vaščanov izvoljeni (navadno 2—3) ključarji »cerkvenjaki«. Za svoje
poslovanje so odgovarjali edinole soseščanom. Odločno so se uprli vsa-
kemu poskusu, da bi predlagali račune župniku ali da bi dopustili
nadzorstvo županu. Iz skupička, ki so ga dosegli ključarji pri uprav-
ljanju »hisa«, so oskrbovali cerkvene potrebe, vzdrževali »his«, pod-
pirali obubožane domačine, ponekod so imeli soseščani plačano pogreb-
nino. Seveda tudi pojedina pri letnem obračunu ni izostala. Opisanega
poslovanja cerkvenih »hisov« pa ne gre mešati z ostalim delovanjem
ključarjev, n. pr. tu pa tam so posojali tudi denar na obresti (na Kra-
sincu po 50%), prevzemali ob žegnanjih darove (oblacije), n. pr. žito,
krače in maslo na Krasincu, kokoši v Kloštru, ter jih prodajali.
Zusammenfassung
^HISI«-WEINKELLER UND GETREIDESPEICHER DER FILIALKIRCHEN
(NACHBARSCHAFTEN) IN WEISSKRAIN
Auf Anregung des Univ. Prof. Dr. Eberhard Frh. v. Künssberg (Heidelberg)
hatte der Autor im Jahre 1918 Fragebogen über Gegenstände der reciitlichen
Volkskunde und Rechtsarchäologie in Slorvenien ausgesandt und die so zuge-
gangenen Mitteilungen in kleineren Berichten teilroeise veröffentlicht. Von
noch übriggebliebenen Material bringt er hiemit einiges über Weinkeller und
Getreidespeicher, welche in den Pfarren Adlešiči, Metlika, Dragatuš und Pod-
zemelj bei den Filialkirchen bestanden und durch alljährlich gervählte Kirchen-
pröbste für die Nachbarschaft betreut wurden. Begründet wurden diese Insti-
tutionen durch Wein- und Getreidespenden der Angehörigen der Ortsgemeinde.
Hier lieh man im Laufe des Jahres Wein, bzro. Getreide aus, wofür entspre-
79
Josip Zontar
chende Zinsen in natura (bei Wein 50 %) eingefordert rourden. Der gesamte
Geschäftsverkehr wurde auf Kerbhölzern eingetragen. Einzelne Weinkeller
schenkten den Wein wie in Gastwirtsclxaften aus, meist aber verkaufte man
den unverbrauchten Rest an Wein und Getreide an Gastwirte, bzw. Händler
oder auf Märkten. Besonders charakteristisch mar, daß die Kirclienpröbste für
ihre Wirtschaftsführung nur der Nachbarschaft verantwortlich waren. Sie wie-
dersetzten sich entschieden jedem Verlangen, dem Pfarrer Rechnung zu legen
oder dem Bürgermeister eine Aufsicht zu gestatten. Inmieferne solche Einrich-
tungen noch anderswo, z. B. am Karste oder in Nordistrien bestanden, ist noch
nicht zur Genüge erforscht. Jedenfalls muß festgestellt werden, daß Mitte des
18. Jahrhunderts der Krainer Landeshauptmann wiederholt auf die wucherische
Handlungweise der dortigen Kirchenpröbste aufmerksam machte, da sie ar-
men Leuten Getreide mit gestrichenem Masse liehen, mit gupfenem aber zu-
rückforderten.
80