169 2019 OCENE IN POROČILA, 165–178 gradu in gospostva tudi nikoli niso upravljali mini- steriali, temveč od samega začetka oskrbniki. Mli- narjeva obravnava gospostva in edicija dveh urbarjev, prvega iz leta 1498 in drugega iz leta 1636, se konča s prodajo deželnoknežjega gospostva (kar je le-to postalo leta 1456 z izumrtjem Celjskih) v zasebne plemiške roke. Prav specifičnost belopeškega gospostva, ki je bilo po svoji geografski legi in gospodarski strukturi (raz- vito rudarstvo in fužinarstvo) bistveno drugačno od drugih gospostev kranjskega in širšega alpskega pro- stora, je Janeza Mlinarja privedla k pripravi kritične izdaje dveh njegovih najstarejših ohranjenih urbarjev. Pri tem se je zavestno odpovedal običajni praksi ta- belaričnega prikaza vsebine urbarjev, s katero se, kot je pojasnil, zlahka izgubi osnovna povedna vrednost. Starejši urbar z letnico 1498, ki ga lahko ozna- čimo še kot srednjeveškega, je nastal v okviru Ma- ksimilijanove reforme finančne uprave in se ohranil v fondu vicedomskega urada za Kranjsko v Arhivu Republike Slovenije. Mlajši iz leta 1636, nastal ob prodaji gospostva rodbini Eggenberg, je nasprotno ohranjen v dveh čistopisnih izvodih v zbirki roko- pisov Koroškega deželnega arhiva v Celovcu in v pozneje nastalem izvlečku, najdenem v belopeškem gospoščinskem arhivu v osrednji slovenski arhivski ustanovi. V pričujoči objavi so v največji možni meri upoštevana uveljavljena edicijska načela za pripravo tekstnokritičnih izdaj tovrstnih besedil. Mlinarjeva izdaja vsebuje v uvodni študiji še obravnavo žitnih, površinskih in preostalih mer, denarnih sistemov ter podložniških obveznosti in dajatev. Nadvse koristen in uporaben je daljši nemški povzetek, umeščen še pred samo edicijo urbarjev in ne šele na konec mo- nografije. Nemalo truda, premisleka in iznajdljivosti je zah- tevalo identificiranje in lociranje toponimov. Zaradi nedvoumnosti je avtor v imenskem in krajevnem ka- zalu ohranil izvirne oblike osebnih imen, originalne toponime, od katerih jih je peščica morala ostati ne- identificiranih, pa je ustrezno opremil s kazalkami k današnjim imenom, tako slovenskim kakor nemškim in italijanskim. Dragoceno je stvarno kazalo, v kate- rem najdemo več specifičnih, drugje malo znanih ali sploh neznanih pojmov. Mlinarjeva kritična izdaja bo lahko uporabna za zelo različne raziskave, zgodovinske in druge, od je- zikoslovnih do geografskih in okoljskih. Odveč bi bilo naštevati, kaj vse prinaša in kakšna vprašanja ji lahko predstavniki posameznih strok zastavijo. Želeti je seveda, da bi v doglednem času – ne šele čez četrt stoletja, ampak po možnosti najpozneje čez četrt de- setletja – ugledalo luč sveta tudi nadaljevanje, in sicer objava urbarjev iz druge polovice 17. in iz 18. stoletja, s katero bi podobno kot za belokranjski prostor do- bili zaokrožen prikaz še enega obmejnega in nikakor ne nepomembnega dela slovenskega ozemlja v luči urbarjev skozi tri stoletja zgodnjega novega veka. Po- trebe po takšni ediciji vsekakor obstajajo. Pisec teh vrstic je denimo pogrešal pričujočo objavo kolega Ja- neza Mlinarja vsaj že desetletje, ko se je moral sam prebijal skozi izvirnike, četudi samo v zvezi s parcial- nimi vprašanji. Povpraševanje po nadaljevanju objave se bo z Mlinarjevim »prvencem« zagotovo močno povečalo tudi med strokovno in ljubiteljsko javnostjo v lokalnem okolju. Zdi se, da naključja niso naklju- čja in da je radovednost javnosti pogosto potešena ob ravno pravšnjem času. Tako najbrž ni slučaj, da je bil prostor Zgornjesavske doline prav v zadnjih letih deležen bolj poglobljenih zgodovinskih raziskav, ki so v glavnem našle mesto v tematski številki Kronike iz leta 2016. Boris Golec Andrej Rahten: Med Kakanijo in Wilsonio. Poklicne in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla. Ljubljana, Celovec, Dunaj: Mohorjeva založba, 2018, 259 strani. Znanstvena monografija slovenskega zgodovinar- ja in diplomata Andreja Rahtena obravnava življenje in delo slovenskega avstro-ogrskega konzula in gene- ralnega konzula v ZDA in Kanadi, člana podporne- ga štaba slovenskega dela delegacije Kraljevine SHS na Pariški mirovni konferenci 1919, jugoslovanske- ga parlamentarca, člana jugoslovanske kraljeve vla- de in jugoslovanskega poslanika v Argentini Hansa Schwegla oz. Ivana Švegla. Monografija je razdeljena na relativno kratkih petnajst poglavij. V prvem poglavju avtor predstavi zadnja dese- tletja »Kakanije« – Avstro-Ogrske monarhije. V drugem poglavju predstavi rod, otroštvo in prva leta življenja Hansa Schwegla. Hkrati opiše tudi življe- nje in delo njegovega strica Josefa Schwegla. Sorod- stvene vezi so igrale pomembno vlogo pri vključitvi mladega Hansa Schwegla na šolanje na Dunaju na ustreznih pripravljalnicah za avstrijske diplomate in ostale visoke položaje v Habsburški monarhiji. V naslednjem poglavju se avtor posveti delu di- plomata Schwegla v njegovem prvem obdobju v ZDA. Nato v petem poglavju predstavi njegovo delo v Winnipegu v Kanadi, kjer na podlagi arhivskih virov zajame vse njegove prepire in težave na tem delovnem mestu znotraj diplomatskih krogov Habs- burške monarhije. V šestem poglavju z značilnim na- slovom »Stavkokaz v Koloradu« predstavi Schweglo- vo delo kot konzula v Denverju. V poglavju o vojnih izzivih se posveti dejavnosti habsburške diplomacije v ZDA in Schweglovi vlogi pri tem. Podrobno opi- še primer diplomatskih predstavnikov poslanikov 170 2019OCENE IN POROČILA, 165–178 ZDA v času tik pred prvo svetovno vojno in v času same vojne. Zanimiv je tudi avtorjev prikaz dejavno- sti Konstantina Dumbe, avstro-ogrskega poslanika v ZDA, vključno s škandalom, ki ga je odnesel s polo- žaja. Značilno za prvi del monografije, ki obravnava Schweglove dejavnosti pred prvo svetovno vojno in med njo, je opiranje na arhivske vire dunajskih diplo- matskih arhivov pa tudi poznavanje ozadij zgodovine posameznih pokrajin in držav, v katerih je Schwegel deloval. V osmem poglavju avtor nadaljuje s Schweglo- vim življenjem po koncu prve svetovne vojne oz. po koncu njegove kariere avstro-ogrskega diplomata. V tem času si je Schwegel pričel urejati svoje posestvo, ki ga je po predsedniku ZDA Woodrowu Wilsonu poimenoval »Wilsonia«. Zanimivo in polno novih spoznanj je poglavje o Schweglovem delovanju na Pariški mirovni konferenci, kjer avtor popiše njegovo aktivno vlogo pri pridobivanju stikov slovenskih de- legatov na konferenci z ameriško delegacijo oz. celo s samim ameriškim predsednikom Wilsonom. Nato v desetem poglavju predstavi še razmere v novi jugo- slovanski državi. V enajstem, dvanajstem in trinajstem poglavju avtor opiše Šveglovo pot od poslanca jugoslovanske- ga parlamenta, izvoljenega na Radićevi listi, do člana kraljeve jugoslovanske vlade in poslanika v Argenti- ni. Tu se v prvi vrsti opira na njegov dnevnik, hkrati pa tudi na poznavanje diplomatskih dejavnosti. Po upokojitvi se je Švegel vrnil na svojo posest »Wilso- nio«, ki je doživela svoj propad v času komunistične Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Delo Andreja Rahtena predstavlja pomemben prispevek ne le k poznavanju življenja in dela doslej v zainteresirani javnosti relativno nepoznanega avstro- -ogrskega in jugoslovanskega diplomata, ampak tudi k določenim aspektom in vprašanjem zgodovine kon- ca 19. in prve polovice 20. stoletja na slovenskih tleh. Matjaž Klemenčič Trevor Shaw: Škocjanske jame 1920–1940. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2018, 185 strani. Najnovejše monografsko delo izpod peresa Tre- vorja Shawa, dolgoletnega raziskovalca Krasa (krasa), častnega člana Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, prihaja kot zelo dobrodošlo delo. Obravna- va raziskovalnih podvigov, spodbujanja in promocije turističnega razvoja ter vodenja jam med obema sve- tovnima vojnama, ko so prešle pod italijansko upravo, je do sedaj ostala večinoma še neraziskana tema. Dela Trevorja Shawa, in pričujoče ni izjema, odli- kujejo pester nabor še neobjavljenega arhivskega, dokumentarnega in slikovnega gradiva, zlasti arhi- va jamskih odsekov planinskih društev, raziskoval- nih klubov in turistično promocijskih publikacij iz medvojnega obdobja. Avtor je zbral vire italijanskih upraviteljev jam, dostop do široke palete gradiv pa mu omogočajo tudi osebna poznanstva. Stalnica Shawovih publikacij so tudi bogate (še neobjavljene) ilustracije, fotografsko gradivo, načrti, tabele s ceniki in statistiko obiska, skice in zemljevidi, ki nedvomno obogatijo delo. Avtor v uvodnih mislih izpostavi, da gre pri knji- gi za »zapolnitev vakuma« o objavah o Škocjanskih jamah v obdobju 1920–1940. V uvodnem delu se na kratko posveti predstavitvi jamskega sistema, zgodo- vini raziskav in obiska do leta 1920, nato oriše lastni- ško strukturo jam po drugi svetovni vojni. Uvod tako sintetizira čas pred osrednjim obdobjem raziskave, ki se mu posveča, in po njem. Razprava o obravna- vanem obdobju se začne v drugem poglavju, kjer se avtor posveti težavam, ki so nastopile s »spremembo nacionalne« oziroma bolje rečeno politične oblasti na območju jam. Nova, to je italijanska oblast, se je mo- rala soočiti ne zgolj z drugačnimi pravnimi in admi- nistrativnimi strukturami, temveč tudi z zanemarje- nostjo jame zaradi štiriletne vojne, ki je zaznamovala tudi to območje. Jamo so tako ponovno odprli leta 1923 (za obiskovalce uradno šele čez dve leti).