„Vrli Slovenci: Pravajvera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike.“ A. M. Slomšek. Izhaja Tgak drugi četrtek. Naročniki „SIot. Gospodarja“ ga dobivajo zastonj. Posebej naročen velja s poštnino vred eno krono za celo leto. Posamezne številke veljajo 4 h. — Naročnina se pošilja na upravništvo „Našega Doma“ v tiskjmi »v. Cirila v Mariboru. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice (petit), če se enkrat natisne, po 1K h, dv škrat 25 h,, trikrat S6 h. Slovenski možje in mladeniči! Maribor, to je beseda, katera bi se morala sedaj pogosto slišati med našimi možmi in mladeniči. Za dan 3. in 4. septembra si namreč napovedujejo v Mariboru sestanek možje in mladeniči, ki so istega dnha in iste misli. Kdor želi, da se društveno življenje med Slovenci lepo razvija in hodi po pravih potih; da se naša mladina tesno organizira in v vseh potrebnih rečeh izomika; da se omika in izobrazba dvigne med našim narodom in prodere v vse sloje; da čez vse in v vsem vlada duh živega katoličanstva; kdor to želi, prihitel bo dne 3. in 4. sept. v Maribor, da vidi tam svoje somišljenike in «e z njimi porazgovori ter navduši za skupne vzore! Možje in mladeniči! Ne ustrašite se načelnih nasprotnikov, ki doma sede za polnimi kupicami ter zabavljajo čez vse, karkoli se ne klanja njihovemu liberalnemu razumu! Ne dajte si vzeti poguma od istih, ki pravijo, daje škoda za čas in za majhne stroške, ki jih imate; navdušenje, ki se ga boste navzeli, znanje, ki si ga boste pridobili, to se ne da meriti s časom in de- ..i. ■_________ Zdivjano tele. Šaljiva dogodbica. Priobčil Števo E........ Rilo je po bitki pri Kustoci. Rumeno solnce se je z zadnjimi žarki oziralo na zemljo in obsevalo z rdečkasto svitlobo bojišče in vojake, ki so drug poleg drugega spali večno spanje. — Tam kraj ceste je ležalo truplo nekega častnika, kojemu je bila krogla iz topa odbila obe nogi pri kolenu; iste so ležale nekoliko stran v jarkn. Kar se prikaže na cesti razcapan berač. Zroč iz gozda ubitega častnika, si je mislil: „Sedaj si pa lahko prisvojim dobre čevlje; moji itak niso več za rabo." Fazno ozirajoč se, ako ga kdo ne opazuje, spravi čevlje z nogami vred v malho, ker ni imel časa sezuti jih, potem pa zopet hitro izgine v gozdu. Že se je noč storila, ko dospe berač „Narodnem domu“. Ogled mesta Maribor. ' Ob 5. uri velik koncert na vrtu „Narodnega \ doma“, ki ga priredita „Kat. slov. izobraže- j valno društvo v Studencih pri Mariboru ter ! bralno in pevsko društvo „Maribor“. V po- ! nedeljek, dne 4. septembra: Ob 6. uri j slovesna sv. maša in pridiga v romarski I cerkvi Matere Milosti čč. oo. frančiškanov v ■ Mariboru. Ob 8. uri dopoldne v mali dvo- j rani „Narodnega doma“ prvo zborovanje, f Dnevni red: 1. Stanovska in mladinska • organizacija; 2. Izdajanje in razširjanje j časopisov, knjig in poljudnih knjižic; 3. \ Kako organizovati branje časopisov in knjig ; f 4. Socialni kurzi; 5. Pouk o knjigovodstvu, higijeni, zakonodajstvu; 6. Domače in društvene knjižice; 7. Društvene zabave; 8. Gojitev narodnega petja; 9. Vzgoja voditeljev. Ob 12. uri obed v „Narodnem domu“. Ob 2. uri popoldne drugo zborovanje. Dnevni red: 10. Vzajemnost socialnega dela in duh vzajemnosti; 11. Zavarovanje; 12. Boj proti alkoholizmu; 13. Izseljenci; 14. Skrb za zanemarjene otroke iu kaznjence; 15. Var- stvo žensk; 16. Zveza. — Bralna in izobraževalna ter delavska društva! Udeležite se gotovo po več zastopnikih, možeh in mladeničih, tega velepomenljivega zborovanja! Udeležite se ga vsi, ki se zanimate za društveno delo! Cenjena društva naj javijo naj zadnje do 28. avgusta, ali se udeležijo in koliko zastopnikov utegnejo poslati, in sicer na Kranjskem in Primorskem č. g. Luki Smolnikarju, stolnemu vikarju v Ljubljani, na Štajerskem in Koroškem pa č. g. uredniku dr. Antonu Korošcu v Mariboru. V Maribor! Vrli „Domoljub“ piše: Armada dvanajst tisoč članov se je v par letih zbrala okolu „Slovenskekršč.-soe. zveze“ v naših katoliško slovenskih izobraževalnih društvih. V par letih so vrli možje, ki so osnovali ta društva, več dejanski storili za izobrazbo našega naroda, nogo se je prej storilo v tem oziru od leta 1848. sem. Ponos naših prijateljev je ta lepa organizacija, občudovanje vzbuja celo pri naših nasprotnikih. Lani so se ta društva prvikrat zbrala na Brezjah na vseslovenskem mladeniškem shodu. Nihče, ki je bil takrat navzoč, ne pozabi lepih prizorov, ne pozabi, kako se je zgrinjalo pod vihrajočimi zastavami k Marijini cerkvi na tisoče mož in mladeničev, ne pozabi imenitnega shoda in pobratimstva, ki so ga takrat sklepali mladeniči iz vseh slovenskih pokrajin. Drugo leto na svidenje v Mariboru, smo si trikrat obljubili — in to izvršimo letos 3. iu 4. septembra, Vabili smo vas že v prejšnji številki „Domoljubovi“ v Maribor. Nihče, ki je bil na Brezjah navzoč, naj ne ostane doma. Dolžni smo šta-jarskim možem in mladeničem, da jim povrnemo lanski številni obisk. Tudi v Mariboru se bomo poklonili Mariji, zaščitnici naših društev, Mariji v sloveči, prekrasni' frančiškanski cerkvi mariborski, kar je že samo ob sebi nekaj, kar bi moralo vsakega dvigniti. Prav res hvaležni moramo biti „Slov. kršč.-socialni zvezi“, da nas vsako lete popelje na drug znamenit kraj.: Tako se bomo učili spoznavati svojo lepo domovino in jo še bolj ljubiti. Tako romanje pa zveže „Zveza“ tudi s poučnim shodom in prijetno zabavo, zato bi bilo prav, ko bi vsako leto naši možje in mladeniči se odločili, da takrat, ko jih „Zveza“ kliče, gredo na daljše romanje, pri katerem „Zveza“ skrbi, daje potovanje kakor mogoče ceneno. To bo vsakoletno'naše skupno vseslovensko romanje, na katerem se bomo v bratovski slogi sešli Kranjci, Štajarci, Primorci in Korošci ter se pomenili, kako delajmo v bodočem letu, da si zboljšamo položaj in da ohranimo sebi svojo domovino. Zato na tem mestu posebno pozivamo očete, da pošljejo svoje sinove na ta shod. Mnogo koristnega se bodo naučili v par urah, mnogo, kar bo, ako bodo izvrševali, celi občini rodilo zlate sadove. V vseh župnijah še ni izobraževalnih društev. Mladi fantje, ki imate korajžo, pridite, da se poučite, v drugem Vam bo potem š!a na roko „Slov. krščansko-socijalna zveza“, le pisati bo treba nanjo, pa bomo tudi pri Vas ustanovili poučno in vzgojevalno društvo. Za vsako župnijo na Kranjskem, kjer še ni izobraževalnega društva, se bo na shodu dobilo po en izvod obširne knjige, kako osnovati in kako delati v društvu. Za one, kjer je že društvo, pa bo pri tej priliki podan velekoristni pouk, kako tudi dalje delati, kakor kaže vzpored v današnji „Domoljubovi“ številki. Naj bi ne bilo nobene slovenske župnije, iz katere bi se ne dvignilo na pot v Maribor nekaj mož in mladeničev. Čitatelji „Domoljubovi!“ Takoj ko preberete te vrstice, na delo pri sebi in svojih prijateljih, da se takoj oglase in sicer vsak pri svojem župnem uradu. Vožnja iz Ljubljane v Maribor in nazaj bo ob tej priliki skoro za polovico cenejša. Veljala bo okolu 7 kron. V nedeljo teden bo to natančno oznanjeno, potem pa naj vsak prinese denar za vožnjo svojemu župnemu uradu, kjer prejme nadaljna navodila. — Možje in fantje, 3. septembra v zeleno Štajersko — v Maribor! Čujte! Čujte! Ptujski nemčurski,Štajerc‘, ki sliši na ime „giftna krota“, ne omeni niti z besedico nesramnih in surovih napadov celjskih Nemcev in nemškutarjev na tamošnji „Narodni dom“. Ta listič, ki prinaša o slovenskih fantih, ako se le malo v kakšni gostilni posprimejo, najnesramnejša poročila, ta nemškutarski bebec molči sedaj o divjih napadih celjske nemške fakinaže na mirne Slovence. Seveda, ako celjska nemška pijana druha! tudi po mestu in s kamenjem napada sl i venske hiše ter pobija šipe in okna, za to nemškutarski „Štajerc“ nima graje. Saj so vendar ti nemški celjski fakini, ki so napadali dne 7. in 8. t. m. celjski „Narodni dom“ sami privrženci nemškutarskega „Štajerca“. Pri teh celjskih razgrajačih pokazala se je nemška omika v najlepši luči. Tu se je pokazalo, koliko je vredna od „Štajerca“ toliko bvalisana nemška šola. Vsa nemška pijana druhal, ki je dne 7. in 9. t. m. razgrajala in tulila ter s kamenjem napadala „Narodni dom“ in „Zvezino tiskarno“, vsa ta druhal je iz nemške šole. Takih surovosti, kakor celjski Nemci, pač ni zmožen najzadnji slovenski hlapec. In to nesramno celjsko nemško surovost odobrava nemškutarski „Štajerc“, Vj vedno trdi, da je prijatelj Slovencev. To si je treba zapomniti! S to nemškutarsko „Štajerčevo“ zalego treba bode korenito obračunati. Zakaj peša vera ? „Štajerc“ se vedno hvalisa, da je kmetski list in da mu je kmetski blagor čez vse. Toda kdor ga pogleda, vidi, da se največ bavi z vero in duhovniki. Se pač vidi, da je večkrat špriean teolog Drevenšek, ki o kmetijstvu in njegovih težnjah nima ne duha ne sluha, njegov urednik. V zadnji številki ta špriean teolog piše o razlogih, zakaj vera peša. Ljudje, kakor on, bi to seveda najbolj znali povedati, da bi le odkritosrčni bili. V zadnji številki pa Drevenšek zopet pred drugim pragom zmeta! Iz severnega dela mariborske okolice. V številki 16 ptujskega „Štajerca“ najdem naslov: „Poškodbe po toči in zavarovanje zoper točo“. Ne verjel bi, da bi celo tudi ta list bil za prepotrebno zavarovanje zoper točo. Pa zakaj si je ta list tako zavzel ? Zato, ker je toča pobila tudi po štajerskih nemških kraj ih. Saj imenuje celo iz Zgornjega Štajerskega različne kraje, kjer je napravila mnogo škode, iz spodnje štajerskih krajev pa ne pove nobenega, kakor da bi tukaj ne imeli toče. S tem je zopet pokazal ta list, ki je glasilo nemčurskih uaprejbedakov, da nima srca za naše ljudstvo, da bi mu hotel v skrajni sili pomagati. Tudi tega ne pove, da so ravno spodnještajerski slovenski poslanci prekoristno zavarovalnico zahtevali. Tudi ne pove, da je gosp. poslanec Robič stavil ta predlog glede zavarovalnice, pa da so bili proti temu predlogu ravno Štajercev! krušni očetje, kakor so Ornig, Stainer, Lenko in Stiger. Sedaj pravi, da bi bila zavarovalnica potrebna, ker je napravila toča po Zgornjem Štajerskem mnogo škode. Vprašam te, „Štajerc“, kaj nas brigajo zgoraje-štajerske stvari, le za spodnje Štajersko se brigaj ! Zakaj pa ne poveš, te vprašam, zakaj so bili tvoji poslanci proti tej zavarovalnici, zakaj se ne poteguješ za korist našega ubogega slovenskega ljudstva. S takšnim ravnanjem zopet kažeš, da hočeš delati le za Nemce, Slovence pa popolnoma pustiti na cedilu. Ti si res kakor pravi zapeljivec in slepar nevednega ubogega slovenskega ljudstva! G. Občina Galnšak v gornjeradgonskem okraju, kjer je dosedaj kraljeval bračkijanec Matjašič, je pri zadnjih občinskih volitvah dne 3. t. m. padla v roke poštene slovenske kmetske stranke. Županski stolec se je torej Matjašiču pošteno prekopicnil in sedaj bo Matjašič moral sedeti malo nižje pri zemlji, da si ohladi svojo vročo kri za Bračka. Kolj in Žaklji, ki so morali zakrivati razpis volitve, niso nič koristili. Slovenski kmetski volilci stoje na straži in zmagujejo čez „gospode“, kakor so Bračko, Vučina, Matjašič in drugi. Dravska dolina. Vse, kar je slovenskega, se je zadnjo nedeljo zbralo v narodni hiši g. Mravljaka v Vuzenici, kjer so podravski diletantje uprizorili gledališko igro. Navzoč je bil tudi nas državni in deželni poslanec Robič. Narodna zavest v dravski dolini se je začela krepiti in Bog dal, da bi si kmalu osvojila tudi one kraje, kjer še vlada tema nemčurstva. Naprej zastava Slave! Oplotniški naprej bedaki so še vedno pijani zmage, ker so zmagali v prvem in tretjem razredu vsled nebrižnosti slovenskih kmetskih volilcev, ki niso sledili glasu svojih voditeljev. Kakor vsak pijanec rad zmerja, tako tudi oplotniški naprejbedaki zmerjajo in psujejo po vseh listih čez kmete in duhovnike, ki nočejo ž njimi. Sram jih bilo! Napadi na Slovence v Celju. Dne 7. avg. je razdivjana nemška druhal ob navzočnosti mnogih celjskih odličnjakov napadla s kamenjem celjski Narodni dom in Zvezino tiskarno. Na večer dne 7. t. m. se je pridrla tolovajska tolpa broječa kakih 100 do 150 ljudij pred Narodni dom, kjer je začela vpiti „Pereat“, „Abzug“, Nieder mit den Windischen“ itd. Na ugovor nekaterih Slovencev je navzoča policija prosila razgrajače, naj gredo od Narodnega doma. Nato so v resnici šli, toda ne domov, ampak pred Zvezino tiskarno, kjer se tiska „Domovina“, in so tam naprej rjuli. Nasproti Zvezine tiskarne se zida nova dekliška šola. Na stavbišču so se oborožili s kamenjem in ga začeli metati v Zvezino poslopje. Ker so bile vse žaluzije zaprte, niso napravili posebne škode. Od Zvezine tiskarne so se vrnili s kamenjem oboroženi zopet pred Narodni dom, kjer se je začelo pravo jerihonsko vpitje in bombardiranje. Kamenje, večje od otroške glave je z vso silo frčalo proti „Narodnemu domu“. Poškodoval se je na mnogih krajih zid in pobitih je bilo osem velikih šip. Kamenje je bilo metano z vso silo, kajti pobite so šipe v drugem nadstropju. Med razgrajači je bilo tudi nekaj boljših ljudi, vsled česar si seveda policija ni upala vmes poseči. Dne 9. t. m. se je zbirala celjska fakinaža v tolpah celi večer v bližini Narodnega doma in dragih slovenskih hiš, da bi v neopaženem trenutku napadla po tolovajsko posamezne osebe in pa hiše. Slovenci so se pa po dnevu dobro pripravili in organizirali za večer, tako, da niso mogli poulični tolo- vaji ničesar storiti. Tisto noč so zopet napadli Zvezino tiskamo, kjer so pobili več oken in poškodovali šaluzije. Napad se je moral zvršiti okoli polnoči. Napravili so znatno škodo. Slovenci, podpirajte slovenske obrtnike v Celju, ki trpijo veliko pod nemškim nasilstvom. Svoji k svojim ! Iz Staregatrga pri Slovenjgradeu. Lani je bil v naši okolici mladeniški shod in tedaj je bilo splošno navdušenje med mladeniči. A sedaj je menda to že ponehalo in vse gre zopet v starem tiru naprej — mladeniči, le lepo dremljite in spite — lahko noč. Kaj pa ko bi se zdramili in se enkrat pokazali tudi na odru ? V tem oziru so naša dekleta veliko bolj podjetna, že parkrat so igrale — pa vas ni sram, da boste zaostali za dekleti? Nazarje v Savinjski dolini, Dan 13. avgust je bil za nazarsko Marijino dekl. družbo nepozabljiv dan veselja. Še-le oktobra bo imelo leto dni svojega obstanka, pa gorečnost druzbenk si je že oskrbela krasno zastavo, h kateri lahko s ponosom gleda in se je z veseljem drži. Med radostnim petjem jo nesejo dekleta med okusno okinčanimi maji v cerkev k blagoslavljanju, ktero so gornjegrajski dekan vlč. g. Dovnik dobrotljivo prevzeli in ji pri zabijanju žrebljev dali geslo: „Poreče Gospodu: Varuh moj si ti in moje pribežališče, moj Bog, v katerega zaupam“. Družbenka Barbara Vratnik, ki je zastavo z dragocenim trakom obdarovala, je imela lep izrek: „Marijo ponižno častiti, zastava nas moraš učiti“. Vednega spomina vreden je bil izboren govor g. dekana ter je bil izstok učenega, dobrega, družbo ljubečega srca, utemeljen na izrek: „Kdor stoji, naj gleda, da ne pade“. Zanimiva je bila razlaga, kaj pomeni zastava sploh, in posebej družbena, ki soude opominja k edinosti, k srčnosti, k vojski, k zmagi. Po dokončani službi božji je bila družbena procesija, in konec svečanosti slovesno „posvečenje“ vseh Marijinih družnikov prebi. Dev. Mariji. Hvala prelepa vranskim dru-žbenkam, ki so čez visoko Oreto skupno prihitela se naše svečanosti udeležit, in so se s svojim ponižnim obnašanjem vsem prikupile. Hvala tudi polzelskim dekletam, ki so s svojo pričuj očnostjo nam povišala veselje ; in vso priznanje vsem drugim družben-kam, največje pa onim iz srečnih Slovenskih goric, ki jih dolga pot od nemške meje ni zadrževala priti v gornjo Savinjsko dolino, obiskat in počastit nazarske Marijine hčere. Ti pa „Zastava Marije, vihraj! Vodi dekleta v svet raj!“ * * * Koroške misli. Dne 4. septembra mora se nas slovenskih koroških fantov prav veliko udeležiti shoda slov. kršč. socialne zveze v Mariboru. Posebno fantje iz Podjunske doline naj se mnogobrojno udeležijo shoda, ker ni tako daleč in tudi železnica ravno ni predraga. — V kratkem bodo volitve v državni zbor za velikovški okraj na mesto umrlega državnega poslanca Careja. Fantje, uplivajte tudi vi na može, da bodo šli vsi kot en mož volit našega poslanca — slovenskega moža, ki ima tudi srce za ubogo ljudstvo. —- V Dobrlivasi je vihrala na cerkvenem stolpu ob priliki premicije g. Sekola slovenska zastava. To nemčurjem menda ni bilo po volji — jaz pa pravim, da se bodo morali naši preljubi nemčurčki še marsičesa privaditi, ko bodo začeli naši mladi in čili slovenski koroški fantje nastopati. Kaj ne? Vi boste možje! Velikovec. Franc Žmavcer v Ricinji nad Dravo je gnal v sredo, dne 16. avgusta iz Železne Kaplje ovce v nemški Št. Vid za nekega Alojza Oehnerja. Bilo jih je 22, izmed teh štiri črne. Ves utrujen od dolgega pota je zvečer blizu Tamiša v tinjski fari se vlegel pri cesti v travo, da si nekoliko odpočije. Ovce so se zraven pasle. Ko se zbudi, ovc ni več. Ne ve se, ali so se ovce kam poizgubile v velikih brankovskih gozdih, ali jih je kdo odgnal in ukradel. — Po dolgi in hudi suši smo dobili v soboto, dne 12. avg. spet potrebnega dežja. Bogu hvala! Hajda in drugi poznejši pridelki še si bodo opomogli. Trušnje pri Velikovcu. Dne 13. avg. je obhajalo veiikovško veteransko društvo pri nas cesarsko slavnost. Lastnik cerkvice sv. Erazma v Zgornjih Trušnjah, g. Races-berg, je dal cerkvico lepo okrasiti. Pri sv. maši, ki jo je imel menih olivetanec iz Tancenberga, je lepo popeval združeni šentjurski, želinjski in šentštefanski pevski zbor. Na dvorišču je po sv. maši bila defilacija velikovških in dobrloveških veteranov. V lepih besedah sta slavila č. g. olivetanec in prejšnji velikovški okrajni glavar g. Majer-hofer iz Celovca našega presvetlega cesarja kot krščanskega vladarja. Po slavnosti so bili na pošti otroci šmarješke in želinjske šole pogoščeni. Spodnji Dravograd. V torek, na 15. t. m. je bil tukaj v gostilni „na pošti“ koncert, katerega so priredili gojenci Pestalozzivega zavoda z Dunaja, kateri skoraj vsako leto pridejo na letovišče na Leše pri Prevaljah. Imenovani gojenci so že lani meseca avgusta bili tukaj, ter napravili v poštni gostilni koncert. Letos se ta veselica ni posebno dobro obnesla in je bila tudi nekoliko sla-beje obiskana kakor lani, ko je prišlo na veselico mnogo radovednega ljudstva iz vseh krajev. Gnštanj. Dne 6. t. m. je bil tukaj pri nas strašen vihar. Podiral je drevje, trgal opeko s strehe, prevračal kozolce itd. Na fužinah je nesel veliko opeko s strehe. Na Prevaljah je podrl uto, pod katero sta vedrili 2 ženski, ena z otrokom. Uta se podere — ženski pa spod. Ženski, ki je imela, otroka, se je posrečilo ubežati izpod razvalin — a ono je zasulo. Sedaj leži bolna in težko bo okrevala. Tudi po lesih je napravil vihar mnogo škode. Dobrlaves. 6. avgust je bil za celo do-broljsko faro vesel praznik, kajti daroval je prvo sv. mašo naš rojak g. Janez Se kol-Veselo so grmeli topiči, razni slavoloki z lepimi slov. napisi, slov. trobojnica na stolpu farne cerkve, druge zastave so pričale veselje. Veličasten je bil sprevod od doma g-novomašnika do cerkve. Pridigali so č. g-S. Bayer, župnik grabštanjski, nekdanji pri-micijantov katehet. Pri obedu pa nas je razveseljevala godba na lok, domači pevci, pevke družice in pa šmiholsko- pliberški kvartet. Lep je bil drugi dan izlet v Goselno-vas. Ginljivo je bilo na postaji v Goselni-vasi slovo od duhovnega očeta g. Bergmanna. Fik, fik se je nas kar vstrašil, ko je nas bilo toliko in ko so zagrmeli gromoviti živio-klici. Na mnoga leta g. novomašnik! Iz podjunske doline. Neki dopisnik „Iz popotne torbe“ pravi, da bi skoraj ne našel „Narodnega doma“ v Doberlivesi, ker ne nosi nobenega napisa. Na to se mora odgovoriti, da napisa zaradi tega ne nosi, ker še nism0 dobili gostilniške koncesije za narodno pO' slopje. Ker pa dopisnik v številki lista „Nas Dom“ z dne 27. julija tirja in „opozarja“, da se mora zahtevati v trgovini g. Paara le narodno blago, ima celo prav. Narodno blago si je g. Paar pravočasno založil in mu je bilo treba merodajne osebe še na to opomniti. Le pridno naj torej kupujejo pri njem in zahtevajo narodno blago, g. Paar bo vsakemu ž njim lahko postregel v prijazni slovenski besedi. G. dopisniku tudi svetujemo, zato poskrbeti, da zavedni rodoljubi pridno trgovino g. Paara obiskujejo in tudi pri njem kupujejo. Saj on rad in lahko postreže z izbornim, svežim blagom. Poskrbi naj tudi, da zavedni ljudje ne bodo nosili svojih trdo zasluženih krajcarjev samo našim nasprotnikom v žep, kajti mi moramo v prvi vrsti skrbeti za obstanek našega domačega narodnega trgovca. Ponikva pri Pliberku. V nedeljo, dne 30. julija je bilo pri nas nekaj lepega. Blagoslovil se je križ na sredi vasi, kateri že od leta 1767. ni bil popravljen, kakor so kazale številke na zahodnji strani. Sedaj pa je lepo slikan in lep vrtec okoli, katerega prej ni bilo. Želeli smo vsi, da bi bila ta slavnost popoldne, pa ker zavoljo pogreba visokorodne gospe grofinje Sofije Turn ni moglo biti, so se pripeljali naš preč. g. dekan Simon Bauer že ob pol devetih. Naši fantje so močno streljali, dekleta pa so prelepo okinčale novi križ. Prisrčna hvala jim za ves trud in delo, kar so ga storili. Ob deseti uri je bil blagoslov, po blagoslovu pa so nam preč. g. dekan v lepi pridigi razložili, kaj pomeni beseda križ in opominjali na svetnike, kateri so naslikani: na prvi strani sv. Peter in Pavel, na drugi strani sv. Jožef in sv. Rok, na tretji sv. Andrej, na četrti sv. križ Jezusa Kristusa, kako jih moramo častiti in voljno in Bogu vdani nositi križe sedajnega življenja, ako hočemo enkrat doseči nebeško veselje. Vsa čast in hvala jim za to! Na to so se še z našimi sosedi pogovorili in se odpeljali. Na večer pa smo se malo pohladili tam pod lipo ter malo poživili z dobrim pivom. Naši fantje in dekleta so peli lepe slovenske in narodne pesmi. Ostalo bo nam vse dolgo v spominu. Iz Št. Krištofske gore. Na praznik Sv. Lovrenca se pri nas vsako leto obhaja cerkveni shod. Iz vseh krajev pride ta dan veliko ljudi. Toliko ljudstva, kakor se je letos zbralo, pa že dolgo ne pomnimo. Prišli so letos kot tretje leto romarji iz Galicije in Sel, ki so na predvečer kaj lepo popevali. Na dan sv. Lovrenca so prišli s procesijo Otmanjčani. Za dež so prišle prosit posebne procesije iz Št.|Sebastijana, Šmarjete in Šentjurija. Šentjurski gospod župnik Poljanec nam je razložil življenje sv. Lovrenca in nas spodbujal k pravi krščanski srčnosti. Bralo se je 8 sv. maš, kar je za nas veliko število. Prisrčne pozdrave in na svidenje prihodnje leto! Za Lipaljoves v Kanalski dolini, kjer je letos dne 3. avgusta požar povzročil velikansko nesrečo," se bode pobiralo po občinah in cerkvah. Potreba je res velika. Škoda je cenjena nad tristo tisoč kron. Potreba je še tem večja, ker je predlanskim zasula hiše in polja znana grozna povodenj in ker j e letošnja suša uničila večino poljskih pridelkov. Usmilite se v krščanski ljubezni ubogih pogorelcev v Lipaljivasi in jim priskočite na pomoč. Ljubi Bog vam bode poplačal vašo milosrčnost! * * ■* Strašne posledice nepremišljene šale. Na železniški progi Petrozseny-Lupeny (Ogrsko) se je nedavno vozila v III. razredu služabnica Marija Szabo. Pri sebi je imela 15 litrov špirita. Slučajno se je razlil na vse strani, V sosednem vozu je bil kmet Todor Gligor, ki se je hotel pošaliti ter z gorečo smodko užgal špirit, ki je pritekel iz sosednjega voza. Plamen se je naglo razširil in obljel služabnico in še dve ženski, ki ste bili ž njo v vozu. Prestrašene reve se niso spomnile, da bi dale znamenje, da se vlak ustavi. Na prihodnji postaji so poskakale vse tri v plamenih skozi okno, a bilo je prepozno ter so v groznih mukah umrle. Nepremišljenega kmeta je zgrabil krč, da so ga nezavestnega odnesli. Ali spi zajec res z odprtimi očmi? Dosedaj so celo vsi znaustveniki trdili, da spi zajec odprtih oči, ker ima prekratke trepalnice, da bi si oči pokril. Nedavno pa je dokazal Eisenmender v Frickovi „Rundschau“, da ta trditev ni resnična. Eisenmenger je preiskal več sto zajcev, pa ni nobenega našel, pri katerem bi se trepalnice ne dale potegniti preko oči. Bajka o zajčjem spanju odprtih oči je nastala zato, ker zajec ne vstaja rad, temuč pusti, da se mu lovec in pes približa, toda natančno opazuje nevarnost. Kadar postane nevarnost velika, plane kot blisk pokoncu ter zbeži. A lovci in gonjači mislijo, da je moral spati, dasi so videli, da je imel odprte oči, češ, sicer bi se mu ne mogli tako približati. Eisenmenger je tudi opetovano videi mlade zajce, ki so brezskrbnejši spali zaprtih oči. Kako s» nastali časnikarji. Italijanski pisatelj Aldo Chierici piše v predgovoru k svoji najnovejši knjigi: Ko je ljubi Bog ustvaril ljudi, je mislil, da bi bilo dobro, ako bi si vsak človek z lastnim delom služil svoj kruh. Zato je dal z angeljskimi trobentami nekega dne sklicati vse ljudi. Najprej jih je preštel, potem pa velel prinesti veliko vrečo, v kateri so bili vsi poklici in posli ter jih pričel delili med ljudi. Tako je postal eden mizar, drugi inžener, tretji krojač itd. V svoji preveliki modrosti je napravil Bog, daje bilo pametno razdeljeno. Kdor je imel dolg jezik, je postal odvetnik; kdor je bil bojevit, je postal vojak; kdor je bil brzih nog in dolgih rok, je postal blagajnik; kdor je bil nagnjen k dremanju, je poslal minister itd. Tako je Bog delal in delil, dokler se ni vreča izpraznila, ter ni pozabil napraviti tistih, ki so se imeli pokoriti za velike grehe, za učitelje in mestne pomožne uradnike. Ko je razdelitev bila končana, je hotel Bog ljudi zopet odstraniti, tedaj pa se oglasi izza božjega prestola porogljiv glas: „Ali meni ne daš nobene službe, gospod ?“ In res je bil Bog pozabil na onega človeka, ki se je ali slučajno ali namenoma skrival za nebeškim grmovjem, da prisluškuje in potem kritikuje. „Da,“ je rekel Bog, „razdelitev je končana, kakor vidiš, vreča je popolnoma prazna.“ Bog je potem malo pomišljal, nato pa se obrnil k ljudem rekoč: „Kot dobri božji otroci morate za tega-le skrpati kako preskrbo, sicer vam še napravi — kdo ve kak — škandal!“ Ljudje so sicer mrmrali, toda ustavljati se ni nihče upal. Vendar je sklenil vsakdo v srcu, kakor je to vedno tako, kadar je človek prisiljen kaj darovati, da prepusti od svoje profesije najhujši del. Tako n. pr. je dal odvetnik svoje laži, umetnik svoje skaženo delo, vojak svojo strast za dvoboj, a učitelj del svoje revščine. Samo pesnik je dal nekaj boljšega: svoje sanje in svoje navdušenje. Dragi Bog ni bil s to mešanico posebno zadovoljen. „Kaj naj počnemo sedaj s tem tukaj ?“ je vprašal. Nato mu je človek odgovoril z ironičnim smehom : „Ne brigaj se. gospod, prebil se bom skozi življenje kot časnikar!“ To reče ter ponosno odide. Napoleonova velikodušnost. Napoleon I. se je pripravljal na vojsko zoper Angleško. Veliko čet je imel že zbranih na obrežju z namenom, da jih ob ugodni priliki prestavi čez morsko ožino na angleška tla. Ko je taboril v Boulogne, dospeta tja dva angleška vohuna, ki sta hotela skrivaj zopet doseči angleško. V to svrho zrežeta s svojimi noži nekoliko desk, jih sestavita in zbijeta v obliko čolna, ki-je bil tako majhen, da bi ga bi! lahko človek naložil in na ramah nesel. S to le pripravo sta hotela preveslati ono morsko ožino, ki se je niso upali prepluli do najnovejšega časa niti čolni z močnim strojem. Ko dovršita svoje delo, od-veslata in hočeta doseči neko angleško ladjo, ki je krožila v tistih vodah. Ali straže ju zapazijo in dobite. Odpeljejo ju zopet na kopno. Njiju drzen poskus je povzročil v taboru občo pozornost; vsakdo je želel videti te drzne ljudi in njihovo plovno orodje. Napoleon, ki je postal tudi pozoren, ju pokliče pred se. „Je-li res,“ vpraša, „da sta hotela s to lupino prebresti morje.“ „Ce dvomite, veličanstvo, le dovolite nama in videli bodete, kako bova šla.“ „To ste drzni in podjetni možje“, odgovori cesar, „jaz občudujem pogum, kjerkoli ga najdem; nečem pa, da bi tako očividno postavljala svoje življenje v nevarnost. Vidva sta prosta, da, hočem vaju tudi odvesti na krov kake vaše ladje. Recita v Londonu, da jaz cenim pogumne može, če so tudi moji sovražniki.“ Moža, ki bi bila kot vohuna gotovo ustreljena, če bi ju Napoleon ne poklical pred se, sta dobila prostost in Napoleon ju je povrhu še obdaroval z nekoliko zlati. To dogodboje Napoleon rad pripovedoval svojim sovjetnikom na otoku sv. Helene. Izposojena hrabrost. V nekem mestecu v severni Češki obhajajo veteranci petdesetletnico. Povabljen je seveda tudi polkovnik posadke. Ta se na koncu slavlja poslovi od vseh veterancev, najbolj pa se pomudi ob slovesu pri nekem starem možu, ki se mu blišče na prsih dve hrabrostni medalji. „V katerih bitkah ste pa bili, hrabri vojak?“ „V nobenih, gospod polkovnik.“ „Kako pa pridete do teh medalij?“ „Gospod polkovnik,“ je jecljal vojak, „gospod polkovnik, jaz sem si izposodil sukujo z medaljami vred“. Prišel k vojaškim vajam s štirimi otroci. Pretekle dui je bil pozvan k vojaškim vajam v Gorico domobranski rezervist Andrej Sever, doma iz Riheuberga, a stanujoč v Prvacini. Sever je oženjen in ima štiri otroke, od katerih ima naj starejši kakih 7 let. Ker se nahaja žena baje v Aleksandriji, mora za otroke sam skrbeti ter jih nadzorovati. Zaradi tega je prosil, da bi ga oprostili od vojaških vaj, a prošnje mu niso uslišali. Prišel je v Gorico, da se predstavi vojaški oblasti, a ob jeduem pripeljal je seboj tudi štiri otroke, katerih ni vedel doma nikomur izročiti in za katere bi torej naj za časa vaj skrbela vojaška oblast. Vojaški oblasti pa ni preostalo drugega, nego da je oorostila Severa vojaških vaj ter ga poslala domu z otroci. Velikanska iznajdba. Dne 11. t. m. so se na vojaškem strelišču na Dunaju v navzočnosti vojaških tehnikov vršile poiskušnje z oklepom, ki sta ga že pred več časom izumela Atanazij Janopol in Anton Loibl. Vse kaže, da se bo ta izumitev obdržala in da bo velikega vojaškega pomena. Oklep, ki sta ga izumitelja od leta 1903 sem vedno popravljala, je le 9 milimetrov debel. Pri ti vaji so streljali na oklep celö iz bližine 2 metrov, kar doslej še niso. Krogle, ki so še enkrat večje kot je debelost oklepova, v tem oklepu kar izginejo. Videti je samo odprtino, kamor je kroglja zadela, na drugi strani pa ni sledu kake poškodbe, izbočitve ali razpoke. Kakor hitro namreč prileti kroglja v oklep, se svinčeni del kroglje razdrobi v prah, jekleni plašč kroglje pa se v oklepu popolnoma poplošči in stlači. Ta oklep bi izvrstno služil topništvu v varstvo proti šrapnelom, pehoti kot varstvena stena, posebno v rovih, pri municijskih vozovih; tudi za ladjine oklepe se bo dal ta oklep porabiti, ako se ga podebeli in poveča. Naprsni oklep stane okoli 10 K. Največjo pozornost je vzbujalo pri vojaških izvedencih to, kako so kroglje v oklepu popolnoma izginjale. Kako je vdova Čapla jajce valila. Po nemškem prirodi! P. Leskovar. Vsa zasopihana in prestrašena, v obrazu rudeča ko kuhan rak, priletela je dekla Marička h gospej Čapli v sobo. „Gospodinja, slišite, pridite hitro, naša koklja, ki sedi na jajcih, bo crknila!“ Gospodinja, ki je imela — mimogrede bodi povedano — svojih 120 klg., je kar skupaj žoknila na svojem širokem stolu, tako jo je pretresla ta novica. Čez nekaj časa se ji izvije iz grla dolgozategnjeni „Kaaaj“, na kar začne delati z rokami in nogami, da bi se spravila pokonci. Ko se ji to posreči, čapla okorno, vsled strašne novice bili so ji vsi udi trdi, proti kolarnici. Tam že najde deklo Maričko, ki je tarnajoč čepela pri gnjezdu ter obupno' pogledovala enkrat na poginjajočo kokoš, pa zopet na sopečo gospodinjo. „Pipika, pipika!“ klicala je vdova pridno kokljo in jo božala po glavi. Toda žival jo je komaj slišala, vedno globokeje je povešala glavo. „Neumnica!“ zakriči čez nekaj časa nad deklo, „kaj čepiš tukaj in zijaš, drži ji nekoliko glavico kvišku, da bo lažje dihala! “ „Saj nič ne pomaga,“ odgovori jezno dekla, „ali ne vidite, da je že mrtva?“ „O joj, o joj!“ začne tarnati debela Čapla, „uboga žival! In jajce! Kaj naj naredimo z jajci? Jutri je že zadnji dan in ravno danes mora žival poginiti? Ali še ni mogla en dan počakati! Zdaj so vsa jajca za nič!“ „Veste kaj, dajmo jih na peč, tam je lepo toplo; mogoče, da se piščeta le še izvalijo.“ Gospodinja Čapla je s tem predlogom zadovoljna. Marička prime košaro z jajci in jo nese v sobo na peč. Medtem je gospodinja prinesla toplomer, katerega dene k jajcam. „Štiriintrideset stopinj, to je premalo. Marička, naloži še drv!“ črez nekaj minut gre vdova zopet merit. „Štirideset stopinj!“ zakriči vsa prestrašena. „Veliko preveč! Ti prismoda ti, ali hočeš piščeta prej speči, predno se zležejo ?“ Tako je šlo to delo celo popoldne. „No, sedaj že uvidim, tako ne gre naprej,“ meni slednjič gospodinja, „to je zelo nezanesljivo in še celo po noči, kdo bo tedaj kuril in stal pri peči? Sedaj si moramo nekaj drugega iztuhtati! “ „Toda, kaj naj storimo?!“ „Ti še vprašaš? Pod odejo jih vzamem, k sebi v posteljo!“ Marička se zakrohoče na ves glas. „Saj niste koklja!“ „Tiho! Kajti razumeš! Telesna toplota je najboljša in enakomerna. Boš videla, jutri imamo piščeta!“ Marička se še vedno krohota. „Ali je to kaj slabega,“ nadaljuje gospodinja razjarjena, „če vzamem jajca k sebi v posteljo? Ali naj pustim teh petnajst jajec uničiti, če jih tako lahko rešim.“ „Vi boste jajca zmečkali!“ „Bomo videle!“ pravi debela gospodinja. „Meniš li, ker nisem tako suha, kakor ti, da se bom s celim truplom vsedla na nje? Ne, tako neumna nisem!“ „Kako pa potem mislite napraviti?“ „No, to je kaj lahko! V robec jih bom zavezala ter privezala s trakom na trebuh. Če mirno ležim na hrbtu in potegnem odejo čez se, ne dvomim, da ne bi imela uspeha. “ Marička je začela premišljevati. „Zdaj mi že to ni tako neumno“, meni slednjič. „Aha, zdaj prideš tudi ti na to! Tako praktična gospodinja kot sem jaz že najde pripomoček! “ „Veste kaj, lahko se vam pripeti nesreča, zato dajte meni polovico, naj tudi jaz poskusim.“ „No, naj pa bo! Sicer se ne bojim, da bi jih zmečkala, toda imej tudi ti svoje veselje!“ „Radovedna sem, katera bo imela zjutraj več piščet, vi ali jaz.“ „Le tiho, le tiho; pazi sedaj na jajca, jaz grem medtem pripravljat večerjo, da prideve preje v postelj. Sedaj je šele pol šestih, toda v takem slučaju se ne sme nič zamuditi.“ Točno ob šestih sta zlezli ohe koklji s svojimi jajci v postelj. Vsaka je pazila, da ne stare jajca, zato sta ležali tiho in mirno. Debela gospodinja je celo položila dve odeji na se, da je pot kar tekel raz nje. Seveda ni mogla celo noč zatisniti očesa. Vsake četrt ure je pogledala, če še ni nič živega. Res, okoli 11. ure po noči je prišlo prvo pišče iz lušine, ob štirih drugo. Zjutraj začne uboga gospodinja premišljevati, kdo bo vstal. Obe ste valili. Vsled tega je minola sedma ura, manjkalo je samo nekaj minut na osem, ko je postalo debeli koklji to stanje neznosno. „Marička, Marička!“ je zakričala, da I sta se majhna piščanca na njenem srcu boječet skrila. „Ne smem vstati, sicer se jajca shladijo“, zakliče dekla skozi steno v odgovor. „Kaj še, za trenotek že smeš!“ Kmalo je dekla v sobi. „Koliko piščet že imaš?“ bilo je prvo vprašanje gospodinje. „Tri“, bil je odgovor. „Jaz imam dosedaj samo dva“, pravi vdova slabovoljno, ker jo je dekla prekosila. Čez nekaj časa vpraša dekla: „Kaj pa naj sedaj počnemo?“ „Ena mora ostati v postelji. Najboljše je, če jaz ležim. Prinesi svoja jajca k meni.“ Marička se začne zopet smejati. „Kaj pa zopet mekečeš? Ali je to kaj slabega?“ „No, slabega ni nič, pa tako strašno smešno!“ Nato prinese ostala štiri jajca, vošči gospodinji mnogo sreče in gre na svoje delo, v prvi vrsti seveda zajutrek kuhat. Po dne pridejo še štiri piščeta na svetlo, tako da je ostalo zvečer samo šest jajec. „Zdaj se ne izplača, da bi delile“, meni zvečer gospodinja, „te bom že jaz imela“-Tako se je začela druga noč. Toda gospodinja Čapla je bila že preveč utrujena od bedenja v prejšnji noči. Nehote je zaspala. Imela je lepe sanje. Bilo ji je, kakor da se je pripeljala v Trst. Prišla je tudi do morja. Ker je bilo grozno vroče, šla se je v morje kopat, toda ni bilo dna, začela se je potapljati. Plavala je z vso silo, da se obdrži na površju, toda voda ji je segala vedno višje in višje. Slednjič se je zbudila, ko je ravno obupno zaklicala na pomoč. Plavala je še vedno, toda ne v morski vodi, ampak v svojem potu in v smrdljivi tekočini, ker je v spanju zmečkala jajca. „Marička, Marička!“ kričala je z groznim glasom. Ta prileti vsa prestrašena. „Za božjo voljo, kaj pa je?“ „Jajce sem zmečkala!“ Zdaj se je začela Marička smejati, smejala se je vedno bolj in bolj. Nazadnje se je začela tudi gospodinja smejati in smejali sta se obe, da sta bili vsi solzni. Preoblekli sta posteljo. Marička pa še dolgo ni mogla zaspati, vetluo jo je silil smeh. Mislila si je: „Saj sem vedela, da se bo kaj takega pripetilo ti debeli Čapli.“ Španski kralj Alfonz XIIL v Lurdu. Dne 27. julija t. 1. ob desetih dopoldne je španski kralj Alfonz prišel z automobilom iz Pau v Lurd ter se je nemudoma podal v sveto jamo, spremljan od princa asturij-skega, vojvode sotomayorskega in drugih oseb iz spremstva. Kralj je bil v svetlosivi obleki z rozeto častne legije v suknjini luknjici, na glavi je imel panamaklobuk, v roki preprosto lahko palico. Vest o kraljevem prihodu se je kakor blisk naglo razširila po mestu, domačini in tujci so prihiteli, da bi videli kralja. Predno je šel v jamo, ! dal je kralj kupiti v bližni trgovini desetero ] velikih, težkih voščenih sveč, katere so precej \ postavili k nogam kipa Matere božje in jih i prižgali. Nato je Nj. Veličanstvo šel v sve-I tišče samo, pokleknil je na pripravljen kle-l ealnik ter je tako dolgo molil, da je mogel ■ priti monaški škof msgr. du Curel (-Siirej)j I ki je nadomestoval po duhovnih vajah za-I držanega prev. gosp. tarbskega škofa, ter da je mogel kralja pozdraviti in mu pojasniti jamske posameznosti. Vidno ginjen si je kralj dobro ogledal vse dele jame ; nato se je podal k studencu, da pokusi njegovo vodo, in v znamenje posebne mi' losti si je izprosil za spomin kupico, v kateri so mu ponudili čudodelno vodo. Potem se je kralj podal v cerkev sv. rožnega venca, kjei* ga je pri velikih vratih sprejel škof nimski (Nimes), msgr. Beguinot z mitro in škofovsko palico; djal je, da je dobrodošel in mu je ponudil blagoslovljene vode — kakor to naroča cerkveno obredo-slovje — s katero se je kralj Alfonz poškropi!. Ko je kralj vstopil, zadonele so mogočne orgije v ognjevitih glasih španske narodne himne. V cerkvi je bilo natlačeno-polno ljudstva, zlasti romarjev iz Nimes-a-Veliko ginjeni e je prešinjalo množico, ko se je kralj Alfonz globoko priklonil pred velikim aliarjem in pokleknil na pripravljeni klečalnik. Ker je celebrant ravnokar zapel „Credo“, ostal je kralj do konca sv. maše, pri kateri so nimski romarji v popolnem gregorijanskem napevu zapeli prekrasni, po svojem lastnem škofu uglasbeni p Ave Marija“ in ginljivi „O salutaris hostia“. Se-le po Tedeum je kralj zapustil cerkev sv. rožnega venca ter se je s svojim malim spremstvom skozi stolp podal v gornjo baziliko, kjer sta mu msgr. Beguinot in msgr. du Curel pripovedovala, kar je bilo potrebno. Istotako se je kralj zanimal za dragocenosti in spomenike, shranjene v cerkveni zakladnici. Posebno ginjen je kralj opazoval kelih, ki ga je cerkvi daroval njegov oče; podaril ga je cerkvi Naše ljube gospe v Lurdu, ko je bil še princ asturijski. Na vse zadnje je kralj še molil pred velikim altarjem in je zapustil cerkev; prej pa je še rekel nimskemu škofu : „Ko sem obiskal malone že vsa imenttnejša svetišča v svoji deželi, bilo mi je na tem, da molim tudi v najslavnejši cerkvi na Francoskem!“ Ko so se odprla doslej zatvorjena velika vrata, zadonel je tisočeri: „živio kralj Alfonz XIII., živel katoliški kralj, živela Spinska!“ Kakor bi to navdušenje, ki se je polastilo množice, neslo mladostno in pri-kupljivo prikazen kraljevo, dospel je do voza; ljudstvo pa ni nehalo dajati duška svojemu navdušenju s klici in s tem, da je mahalo s klobuki iu robci, metalo cvetlice in ponujalo cele šopke. Ko je kralj vstopil v svoj automobil, se je zahvalil zbrani množici za nepričakovane ovacije, priklanjajoč se zapored na vse strani. Potem je vzel šofersko opravo z očali in masko. Med neprestanimi klici: »živijo kralj, živijo Španska!“ je automobil v polni naglosti zdirjal proti Tarbes. Vtis, katerega je napravila mila oseba mladega vladarja pri vseh navzočih, bil je silno ugoden, njegovo obnašanje v cerkvi 'n zunaj tako vspodbudljivo, pravo kršč. vero spričujoče, da ostane vsem vdeležencem ^ vednem prijetnem spominu, da bo pa tudi drugim odličnim osebam v dober vzgled. A. Pozor! Cifaj! Pozor! Citaj! Bolnemu zdravje! Slabemu — moč! Pakraške kapljice ia slavonska zel, to sta danes dve naj priljubljenejši ljudski zdravili med narodom, ker ta dva leka delujeta gotovo in z najboljšim uspehom tor sta si odprla pot na vse strani sveta. Pakraike kapljice: Delujejo izvrstno pri vseh želodčnih in črevesnih boleznih ter odstranjujejo krče, bolesti iz žeiodca, vetrove in čistijo kri, pospešujejo prebavo, zganjajo maie in velike gliste, odstranjajo mrzlico in vse druge bolezni, ki vsled mrzlice nastajejo. Zdravijo vse bolesti na jetrih in vranici. Najboljše sredstvo proti bolesti maternice in madron; zato ne smejo manjkati v nobeni meščanski in kmečki biši, — Naj vsakdo naroči in naslovi: Peter Jarlllć, lekarnar v Pakracu štev. 101, Slavonija. — Denar se pošilja naprej ali s postnim povzetjem. Cena je sledeča (franko na vsako pošto): 12 steklenidic (1 ducat) 5 S, 24 stekleničlo (2 ducata) 8 K 60 v, 30 uteklenlčlo (3 ducati) 12 K 40 v, 48 stekleničlo (4 ducati) 16 K, 60 slekleničio (5 ducatov) 18 K. — Manj kot 12 stekleničic sc ne razpošilja. vuiihIm» aiel» Se rabi z vprav sijajnim in najboljšim uspehom proti sušici, zastarelemu kašlju, bolečinam v prsih, zamolklosti, hripavosti v grlu, težkemu dihanju, astmi, proti bodenju, kataru iu odstranjuje gosto sline ter deluje izvrstno pri vseh, tudi najstarejših prsnih in pljučnih bolečinah. — Gmnm je. sledeča (franko na vsako pošto): 2 originalni steklenici 3 K 40 v; 4 originalne steklenice 5 K 80 v; 6 originalnih steklenic 8 K 20 v, Manj kot dve steklenici se ne razpošilja. Prosim, da se naročuje naravnost od mene pod naslovom: 17 5—26 I P. Jurišič, lekarnar v Pakracu 101, Slavonija. Bmniai m i m ll■lllnlllllln^l .——WMSK—B——m——smh—g——ct—ad ^ Ä A k za stojmo na živinskih sejmih s tekočimi številkami nareja na zahtevanje točno in po coni Tiskarna bv. Cirila v Mariboru. Za veleč, duhovščino in samostane se priporoča cerkveno laneno platno v vseh potrebojočih širinah. Bombažne tkanine in pravo Rumburgarsko laneno platno za telesno in posteljno perilo. Velika izbera črnili štofov n. pr. Peruvien, Dosking, Brasil, Kamgarnov v vsih kakovostih za talarje, obleke, površnike i. t. d. Velika zaloga izgotovljenih oblek n. pr. salonskih oblek, površnikov i. t. d. Fine Atlas-Satin posteljne odeje, z lepo belo podvleko podšite, komad 3 gld. do gld. 3'50; k odeji spadajoče površne rjuhe ali prti iz fine „Linzer“ tkanine, komad po gld. 1’70 do 2 gld. — Zanesljivo pravo lanene žepne robce, čisto bele in z barvanimi robi. Telesno, posteljno perilo, kakor tudi talarji, obleke in površniki se na željo po meri pod popolnim jamstvom dobrega dela izvršujejo pri našem narodnem krojaču. Vzorci se na željo takoj odpošljejo. — Poštna naročila točno in zanesljivo. S spoštovanjem tovamišica zalog-a Mtiaaafaktvtmega blagra „pri Amerikancu“ t» 4 CiraJsB&l trg * — J?1 A It IB O fil — «rajski trg * Alojzi} Gniusek. Čitaj! — Naroči! — Ne bo Ti žal! Svoji k svojim! Svoji k svojim! Prva narodna tovarna kmetijskih in poljedelskih strojev Josip Pfeifer-ja Mlatilnica (Cerilica). S samo vzdigajooim pokrivalom k varstvu proti nezgodi ako les ali kamen vedno v mlatilnico ne pride. Za gonitbo z roko zadostujeta 1—2 osebi. Za vitelj se kolo prestavi nižje in zadostuje 1 slabejši konj. — Rudeče medeni ležaji imajo prednost. v Hočah pri Mariboru (Štajersko). Ročna mlatilnica. Ta slika predstavlja ročno mlatilnico,, katera je zaradi njene trpežnosti, vsled izvrstne konstrukcije in zvestega dela skozi leta sem od'g. kmetovalcev najbolj vpeljana. To z veseljem spričuje istina, da če v eno občino ena takih mlatilnic pride, se naroči v kratkem Času še več ravno takih, kar dokazujejo tudi mnoga pohvalna spričevala. — Boben mlatilnice je mahalni, kateri dostavlja mahalno kolo. Osišče je jekleno in se vrti v rudečih medenih ležajih. Boben se s stranskimi vyaki lahko prestavlja kakor je potrebno. Zobje so štiri-voglati, ki izvršujejo čisto mlat. Kolesa so proti nezgodi zelo dobro zakrita. Vse te prednosti zedinjene, omogočijo, da mlatenje lahko izvršujete 1—2 osebi. Oena 130 Jkroii. Več kakor 200 spričeval od gospodov: častitih nadžupnikov, župnikov, veleposestnikov in posestnikov potrjujejo te velikanske prednosti mojih strojev. Oen» I l<> kron. Jamči se eno leto. — Vitelj za enega konja v zvezo mlatilnice (cerilice) z osjo od vitelja do mlatilnice 7 metrov v dolgosti. En srednji konj ali vol zadostuje celi dan za gonitev mlatilnice v mlatitvi._______________________ .Jamči se eno leto. Ta cela garnitura z navadno mlatilnico 138 gld. (276 kron), z mlatilnico (cerilico) 145 gld. (290 K). Močnejši vitelj za dva konja 90 gld. (180 kron). Vitelj brez vsega lesa 20 kron ceneje. Hazne uradne pečate KUVERTE priporoča IM&rria sv. Cirila v Mariboru DOCCOOOO Cement najboljših vrst, kakor tudi smodnik prodaja na debelo in drobno po nsjnižjih cenah 13 1-8 trgovina pri Smolniku v Prevaljah.