Ogled po šolskem svetu. Iz Nadanjesela. Dragi Tovarš! v svojem listu žtev. 8. pod dopisom j,Iz Notranjskega. A. ?" seni svojo in sploano željo učiteljev postonjskega okraja očitno naznanil, da bi se častiti dobrotniki in vsi drugi goapodje s svojimi dobrotami pri delitvi učilnih pripomočkov tudi v naš okraj oberniti blagovolili; — pa glej! danes ti morem veselo novico naznaaiti, da se je moja in splošna želja tukajinjih učiteljev že vresničila; ker dobila je moja šola, kakor tudi več drugih tega okraja lepo darilo učilnih pripomočkov vsled priporočila in določbe prečastitega goapoda deželnega solskega nadzornika naalednje stvari, ktere so se naknpile iz onih tiauč goldinarjev, ktere je slavna IjabIjanska hranilnica za naknpovanje učilnih pripomočkov velikodušuo darovala. Moja šola je dobila: 1 iztis ,,Slovenske slovnice za pervence", 1 iztis MDie Unterklaase", 1 iztis ,,Phyaik und Chemie", 1 iztis ^Kratek popis ceearstva Avstrijanskega sploh in njegovih dežel", potem zemljevid slovenaki ,,Avatrija", ,,Evropa" in ,,obraz cele zemlje v polutaha, -Blednjič pa tudi za kazavni poduk ,,Naravoalovje za Ijudgke šole" v barvanih podobah od Janeza Štangenbergerja. Za to res lepo darilo se v svojem in svojih učencev imenu očitno zahvaljujem vsem, ki so (o darovali in pripomogli, da se je naše šole epominjalo! Alojzi Kušar. Iz Železnikov. Kolikorkrat nam pride nov list ,,Tovarša* v roke, se oziramo v njem po iineiiih novih udov nase učiteljake družbe; pa žalibog! veliko prevečkrat jih zastouj iščemo, In bati se je, da bo novi imenik kranjskih učiteljev le zopet kazal premalo zvezdnato obnebje. To pač ni prav! Le preresnično je namreč, da vsaka družba (naj ima še tako blage namene) brez udov je mertvo ali pa vsaj hirajoče telo; koliko inoč pa ima mertvo ali pa hirajoče truplo, tudi vsak lahko dobro ve. Da more učiteljska družba biti krepko, čversto, močno in tedaj delavno telo, treba ji je neobhodno materijalne podpore; potem bi se še le lahko razvijala, potem bi še le mogla pokazati svojo djansko moč. Zmed mnogih reči, ki bi bile kaj koristne za učiteljako društvo in njeiie ude, bi bilo pač tudi to, da bi si nakupovala ona razua potrebnih knjig tudi raznoveratne iolske priprave, učne pripomočke itd., kakoranih se dandanašnje po večjih mestih neizrečeno veliko in tako mičnih na prodaj ponjuja, da ae človek ne more prečuditi. Lansko leto nam je bil napravil gosp. knjigar Sallmayer v politehniki na Dnnaji razstavo tako mnogoverstnih učnih priporaočkov in solskih reči, da se jih nismo mogli nagledati, ter načuditi se vsem tem prelepim in koriatuim zbirkara. Menda noben radoveden otrok ne opazuje na somuju razpostavljenih sladkarij tako natančno, kakor smo ogledovali nii to razatavo; le akoda, da se je bila ta razatava vse prepozno napravila, in je prav na drobno ni bilo mogoče ogledati. Mnogokrat Bem mielil poprej že na to razstavo, iu porodila se mi je v glavi tale misel: Naša kranjska učiteljska družba naj bi si omislila od vsakega uovega, učuega pripomočka en eksemplar; naj bi imela v Ljubljani svojo lastno sobo za bukvarnico in za shranovanje vseh teh reči. To bi bil nekaki učiteljski muzej. Udje učiteljske družbe in gg. pripravniki bi imeli pravico, hoditi v to sobo, prebirati ondi knjige, ter ogledovati ia si tudi ponarejati potrebne šolske in učne pripomočke. Se ve, da za to bi bilo treba precej deuarja, ker zastonj, kakor je nainieč sploh znano, na sveti ni uič, še celii amert ne. Treba je torej pred vsem, da pristopijo učitelji vai brez izjembe k dražbi; npamo pa ia terdno se zanaaamo, da, če bo naš t-davni deželni odbor videl, da si družba omišljuje tako potrebne in koristne reči, ji tudi on materijalne podpore nikakor odrekel ne bode. Iz serca želirn, da bi teh besedi ne bil govoril zastonj, in da bi se čule in odinevale povsod, od kjer more priti učiteljaki družbi zdatna podpora in pomoč. — Sedaj pa še nekaj! Ravno mi je došel 11. liat wTovarša", v kterem med drugiin berem to-le: ,,Poskeibelo pa se bode, da se bodo pri novi izdaji slovenskega ,,Abecednika" pisne čerke vravnale tako, da bodo učencem pisni zgled in učitelja vodilo". Prav tako! — Ker pa po našem mnenju potrebuje I. del ,,Abecednika" tudi še nekoliko druzih poprav (in sicer prav občutuo jih potrebuje), bi gotovo ne bilo napak, ako bi koj prihodnji okr. učit. zbori pretresali to reč, kako naj bi se to zgodilo, ker ^več oči več vidi". Na podlagi teh svetov iiaj bi se predelal jjAbecednik*, potem pa naj bi bil glede predelovanja te učne knjige za en posteni čaa mir! Kolika težava prizadeva namreč vpeljava sploanih novih učnih knjig v šole, to je z manoj vred gotovo že marsikaki učitclj prav občutno poskuaal. Tedaj pouavljamo še enkrat: Kedar se bo sploh izdala kaka nova šolaka knjiga, naj se pregleda in pretehta na vse strani do dobrega, in potem naj še le gre v tiskarnico. In tudi na korekturo naj se dobro pazi, ker po slabi popravi tiskarnih pomot pride marsikaki nnarobej" v uene knjige. Jos. Levičnik. Iz Škofjeloke. Že pred zvečer in 31. maja t. 1. je loškim prebivalcera naznanjalo močno streljanje sloveani dan, kteri se je obhajal na čast goapodu Jožefu Kramarju, verlemu in obče spoatovanemu učitelja, kteremu so Njih Veličanstro, presvetli ceaar, podelili zlati zaalužni križec za koristno in spretno djanje na solakem polju in za zaaluge, ktere si je imenovani goapod v 51 letih pridobil za iolatvo. Na tri četerti na deset naa je sklicalo gromenje možnarjev in glasno zvonjenje skupaj; zbrali smo ee z učenci v naši aoli in od tod smo eli vai prazuično napravljeni s aolsko zastavo v farno cerkev k slovesni aveti maši, pri kteri so učenci z orglami prav izverafno peli. Po dokončani sveti maši vernemo se zopet v šolo in za nami prialo je ae veliko povabljenih gospodov goator, meatnjanov in drugih; učence peljemo poteni vse v lepo primerno okinčano aobo pervega razreda. Ob enajali uri pridejo goap. c. kr. kranjaki okrajni poglavar Derbič, ter goapoda jubilanta prijazno nagovore in v prav primernem govoru omenjajo njegnve zaaluge in s trikratnim slavoklicem na preavetlega cesarja končaje svoj govor pripno zlati zaslu/.ni križec na persi gosp. Kramarju, kteri se do solz ganjen ponižno zahvaljuje Njih Veličanstvu, presvetlemn ccsarju, za podeljeno milost, in prosi gosp. c. k. okr. poglavarja, da naj naznani to ponižno zahvalo presvetlemu cesarju; zahvaljuje se gosp. c. k. okrajneinu poglavarju, ki mu je izročil nepričakovano poslavljenje. Potem oberne se k svojirn tovarsem g. g. učiteljem in mesttijanom, ter se prav iz aerca zahvaljuje za podporo pri izverševanju svojega posla in prav ponižno prosi za pomoč še vprihodnje. Gospod prifaraki dekan, kakor nekdanji jubilantov učenec, se v slovenskem govoru milo zahvaljujejo za vae prejele nauke, ki so jih nekdaj dobivali pri gnsp. Kramarju, ter učencem na serce polagajo, da naj se tudi pri molitvi danes slavljenega gospoda spominjajo. 3Va to gospodu jubilantu vošči učenec 4. razreda primerno voščilo, in h koncu zapoju učenci se cesarjevo pesem, in navdušcni trikratni klici: ,,živio"! končajo to prelepo alovesnoat v loski šoli. Po dokončani slovesnosti v šoli gremo pa na Balantov vert, kjer Bmo vsi skupaj obedovali. Da so bila pri tej priložuosti napravljene vsestranBke napitnice, se tako ve; prav poštene dobre volje amo bili vsi, in še le pozni večer nas je donni spremljeval. Ta veseli dan nam bode nepozabljiv. Gospodu Krainarju pa serčno voščimo, da bi še dolgo dolgo nosil, zdrav in veael svoj častni križec, kterega je bil popolnoma zaslužil. Resnicoljub. Iz Škofjeloke. **) Goapod poročevalec o učiteljakeiu zboru kranjekega okraja v Skofjiloki dne 19. raaja t. I, je hotel v svojem poročilu v 9. liatu ,,Tovarševem" kranjsko in loško šolo zelo počerniti, ter ji ob dobro imri, ki ga že toliko easa imate , pripraviti in častitim bralcem ,,Tovarša" pokazati, da ne zadostujete tirjatvam sedanjega časa, in jih zabavljivo imenuje zgledne šole. Na to umazano obrekovanje odgovarjam gosp. poročevalcu: Kar tiče Hartingerjevih podob, je bilo pri rrieseenem uuiteljskera zboru enoglasno sklenjeno, da imenovanih podob ne obesimo na šolske stene, ampak, da jih hranimo v bukvarnici (vzroki so v zapisniku navedeni); — kakor hitro jih kdo potrebuje, jih vzame iz nje. Prav sraešno se nii zdi to, kar gosp. porocevalec pravi nainreč, da bi ne bili uekteri lako težko konca zborovega čakali. Jaz menini, da izined vseh učileljev ne eden ni prišel v Š. Ilartingarjevih podob gledat, in ko bi bil tudi priael, vendar ni bil ta namen konferencije. Ce se je ravno g. poročevalec (in z njim morebiti še e n gospod) dolgočasil, ker ni ogledaval Hartingarjevih podob, ga moram le milovati, ker s svojim izrekom kaže, da važnost učiteljakih zborov prelnalo ceni, ali je celo ne pozna. Kar piše o šolski sobi namreč, da je prostorna in presvetla, s tem si je pa g. poročevalec zares prav dvomljivo spričalo svoje vsestranske izobraženosli podpisal. Med tein, ko vse vpije: prostorne in svetle sobe delajte za učilnice! g. poročevalcu pride na misel, da pisari zoper take apretnosti. Se ve, da takih baznic niinamo, kakor jo inia goap. dopisovalec za šolsko izbo; pa če ima ravno on tako slabo šolsko sobo, naj vendar nikar ne miali, da drugod boljših imeti ne smemo. Laž je, kar potem pravi, *) ,,Tov." se ne prepira rad; vender je sprejel ta dopis, da se vstreže obema strankama. Kaj je v unem in kaj v tem, naj č. g. g. bralci sami sodijo. Vredn. da so bile šnlske stene le prazne videti. Kedar koli in kdor koli naj pride v omenjeno sobo pogledat, videl bodc na sprednji ateni viaeti podobo odreaenika , sv. Alojzija, šolske postave in aolski red v okvirjih ; kaj več, — ker podoba našega presvellega cesarja se nain škoda zdi, da bi ziniraj v šolskem prahu visela, — ne obešamo radi po Btenah. Tudi lepopiana tabla ni bila ena saina, ampak dve, ena za slovenski, druga za nemški predpis; vi.sele ste pa te tabli ta dan le zato na steni, ker amo tablina stala in druga solska orodja v drnge sobe znosili. Zakaj nek g. poročevalec ni pogledal se v druge naše šnlske sobe? pa aej bi bil fiidi v drugih le taka in enaka šolska orodja videl ali ne videl, kakor bi hotel; ker zdi se mi, da ima ta gospod po svoji volji včasih tudi kratck pogled. Laž je zopet, kar piše o zglednem predpisu, ker pravi, da je 8 tako majhnimi čerkami piaan, da se z naj boljaim pogledom ne more brati. Pri slovenskih in latinskih čerkah je srednja dolgost 26'", zgornja in spodnja po 32'" in pri nemškern predpiau je srednja dolgost 11'", zgornja in spodnja pa po 21"'; in pri tej svetlobi bi se brati ne videlo?! Popraševal sem učence tega razreda, če morejo brati na tabli predpis, in vsi so mi priterdili. Toda to, da g. poročevalec ni mogel brali tega predpisa, izvira od tod, ker je visela tabla v ^taninem" kolu v ,,preavetli" sobi. Pa kaj? aej še table ni videl, kako bi le mogel brati predpis? Da so nektere versfe v neinškem. predpisu z latinskimi čerkarai pisane, se meni prav djansko zdi, če (udi g. poročevalcu ni vaeč; sej nahajarno tadi v nemških berilih cele aesiavke z latinskimi eerkami natianjene, kakor se tudi druge nemške knjige z iinenovanimi čerkami tiskajo. Zakaj g. poročevalca latinske čerke tako v oči bodejo, mi je res ugaujka. Gosp, poročevalec ae dalje terdi, da ,,zgledne" šole v S. in K. akerbe za to, da se v zadnjem razredu slovenšeina pozabi, kar se je je v drugih priučilo. Zoper to hudobno laž moram tukaj očitno protestiraii in g. poročevalca vprašati: Kaj namerjate s tem? Sam aem se preprical, da ae tudi v zadnjem razredu vapešno rabijo ,,Spiaje" in ,,Slovnica" Praprolnikova in ,,Praktisclies slov. deutaches Sprachbuch". Zadnjič pa g. poročevalec priporoča vse to vikšim in deželnim odbornikom v prevdarek. 0 sveta akerb! nam zaoatalim šolmaštrom, zraven pa tudi vikšim g. poročevalec s svojim dopiaoin odpira oči in kaže šolska pomanjkanja, le Bogu hvala, da jih ni! H konca oinenim le še, da se mi zdi, da Vi g. poročevalec radi pometate pred vratmi drugih, in da vse radi grajate, kar doaeči Vam Vaae zmožnoati ne pripuale, dasiravno ate prebrisani. Če vam (edaj kaj svetovati sraem, svetujem Vam, da vprihodnje, kedar bote še o zborih poročevali ^Tovaršu", ostanete pri tej reči, in vse pri miru pustite, kar Vaa ne briga. Resnicoljub. Iz Černomlja. {DaljeJ G. F. Muhič pravi: Tudi jaz sein se namenil nekaj o kmetijstvu govoriti. Ker je pa že moj predgovornik veliko mojih misli povedal, tedaj jaz le še nekaj pridenera. Kmet je res premalo poznal in se vedno premalo pozna naravo; ou ne pozna različnih persti in njih rodovitnoati; premalo ve, ktero žito v tej, ktero v uui persti dobro stori, tako tudi ne zna primerno mešati iu guojiti s pravim gnojem; premalo gleda na živinorejo, ktera (živina) niu delati pomaga in gnoj daje; živina, kakor tudi gnoj sta pa duša kinetijatva. Kmet si pa ni mogel aam pomagati, podučeval ga pa tudi iiihče ui djansko, gospodarakih knjig in časopisov tudi ni niogel prebirati, ker ni hodil v aulo, da bi se bil brati naučil. Veliko, ae ve, jih terdi, da znajo bolje delati, ko uni, ki pišejo, pa ne deiajo; toda to pa ne premiali, da ae Ie skušnje, ne pa zmišljenosti zapiaujejo, torej bc moia to v Ijudnki aoli otrokom dobro v glavo vtianiti, da to skušeni možje pišejo, ne pa gospoda pri zeleni mizi, da bodo potem kot odraščeni zaupanje iineli do (akovih knjig in časopisov. Naj bolje bi še bilo, da bi se mu to ali uno djanako kazalo. V povzdigo kmetijstva bi labko občiue same veliko atorile, ako bi prosile, da bi se jim razdelila CK)er se se l0 "' zgodilo) s toliko brinjem zara.ščena zenilja, ktera je gotovo rodovitna, ker brinje ne raste v prepuati persti. Posestniki naj bi jo potem anažili in z murbinim drevjem obaadili. To naj bi se aploh povsod na Dolenskem zgodilo, ker je tukaj že tako gorko podnebje, da ae lahko s svilurejo pečajo. Pod murbinim hladom raste pa (udi kaj rada trava, in tu naj bi se pa ne paalo, anipak rajše kosilo, in živina doma v hlevu hranila, ker bi bila potem takem veliko lepaa in bi tudi v hlevu gnoj delala, ne pa ga na paai zgabljala, kjer nič ne koriati. K boljšemu stanju kmetijstva bo pomagala (udi veliko kmetijska eola v Beču, kamor ee ljadaki učitelji v jeaenskih počitnicah sklicujejo in o kmetijstvu podučujejo. Ti učitelji lahko potem ne le mladino, ampak tudi še odraščene kmete pri vsaki priložnoati o kmetijskih zadevah podučujejo, izobražnjejo in vnemajo. Pervi nam iz te šole znani g. J. Levičnik v nTovaršu" koristne vednoati o kmelijatvu razlaga. *) Ravno tako skerbi in bo skerbela tudi sl. c. k. kmetijska družba za napredek in zboljšanje kmetijatva; sej je že izdala v slovenskem jezika več goapodarskih knjig itd. Ljudski soli je pa tudi sveta dol/.nost, da kmečke otroke že v pervi mladosti vnema k delavnoati, jim za to in uno veselje zbuja, jim v lastnoatih pridelkov pripoveduje, jim pojasnnje, koliko bi bilo bolje, ako bi se živina doma kermila, ne pa po brinju preganjala, kjer otroci zlati čas zgubljajo in šolo zanemarjajo; naj se jim pove, koliko bi bilo bolje, ako bi ae taki občinaki kraji posnažili in obsejali z nemško deteljo, ktera bi se lahko trikrat in štirikrat koaila itd. Ljudski učitelj naj tudi uecnceni kaže, kako je škoda za toliko praznega proatora, kjer bi se lahko zasadilo sadno drevje, pod kterim bi tudi veliko lepaa trava rastla, ker bi je aolnce tako ne žgalo; imeli bi po tem dovolj žlahtnega zgodnjega in poznega aadja za ae in se za na prodaj, tako ga pa stradajo, nezrelega klatijo, jedo in potem zbole, včaaih pa še zato kteri uinerje. —• Tako bodo otroci že v mladosti veaelje h kmetij8tvu dobili in ohranili, in ko odrastejo, bodo postali dobri, unini, raarljivi in skerbni kmetje. G. M. Stanonik: Vse je res, kar sta gg. predgovornika povedala. Kmet je bil res dolgo časa neveden in še dandanašnje mu •) 6. Tomšič je to šolo popisoval v BNovicah". Pis. manjka skušnje in omike. ,,Novicea so veliko pisale za kmeta o vseh rečeh, iz njih bi se bil lahko veliko naučil, ako bi jih bil prebiral; toda kmet nima kmali zanpanja do piaarij, ker ve, da take stvari pišejo goapoda, kterej ni nikoli kaj prida upal, in aicer zato ne, ker so (o navadili ee pri svojih ojstrih grajščakih, ,,ferboltarjih" i. t. d. Dobro bi bild, da bi ae kinet podačeval, in za tega delj naj bi se vaačani ob dolzih večerih aklicovali in prepričevali, in bi se jira tu to pa uno pojasnovalo in dokazovalo, kaj je prav, kaj ne i. t. d; Spoznavši alabe navade in neumno kmetovanje, goapodaratvo in goepodinjstvo naših Ijudi, narekoval sein učencem v teh zadevah podučna pisma, kterih ao ae morali učiti iz glave, da bi se jih se pozneje apominjali in da bi jih avojim ataraem povedali. Morda bodo kaj aadu obrodila. To je tudi resnica, da nimamo dobrib rokodelcev, še za domače najpotrebniše reči ne; torej sem že (udi večkrat terdil, da bi bilo veliko veliko bolje, ako bi ae mladenči pošiljali rokodelstva in kmetijstva učit, nameato po svetu ^hauairat", kjer ae nič prida ne nauče in si nič ne prihranijo, ampak maraikteri še dolg narede, doma pa zeraIjisče hira zavoljo pomanjkanja delalcev. Kar pa zadeva davke, s kterimi jc naaa dežela preobložena, pomagali bi temu lahko možje, ki so bili izvoljeni, da bodo dohodke preeenjevali. Ako so bili pravi možje za to voljeni, bodo gotovo te čiste dohodke cenili. G. A. Jeršinovic: Zakaj da je kmetijstvo tako zaostajalo, resnični so vsi vzroki, ktere so gg, govorniki naštevali. Kar se je pa o podučevanji kmetijstva govorilo, marsikaj cika na me, ker sera bil vlani na Dunaju v kmetijski šoli. Tudi pisalo ae je že, da bi ti Dunajčani druge učitelje podučevali; toda (erdim, da se ni mogoče v šestih tednih toliko naučiti, da bi mogel učitelj drugim biti. Uni, ki so nas učili, tiili so sami dohtarji. Od nas bi se Ie tirjalo, da bi učence nekoliko o teh veduostih podačevali, in jaz aein to tudi storil. Podučeval sem nekaj čaaa v nedeljski šoli iz kmetijakih knjig, potem so pa .šolarji čisto izostali. Okrajno poglavarstvo premalo otroke v šolo sili. G. M. Germ: Tudi naši vikši so bili veliko krivi, da se kmet ni omikoval v kraetijakih predmetili, ker niso zapovedali in tndi ne nasvetovali, da bi se bilo o teh koriatnih rečeh podučevalo. Ker se pa zdaj to dovoli in še celo na aerce polaga, naj se tedaj v aoli kolikor mogoče o kmetijstvu podučuje, starji naj se pa od mlajših uče. Ako slarai učifelja apoatujejo, poterdili bodo gotovo njegov nauk in ae njegovih naavetov poprijemali. Pripravnega orodja nani res manjka, toda s čim si ga hoče revni kmet kupiti, ki večkrat še za sol niina denarja? Tukaj naj bi kmetijaka družba nekoliko pomagala, aaj s kakovim plugom, da bi se Ijudje navadili drugače orati. Tudi umno sejali ne znajo. Kar učitelj napačnega zapazi, naj vclike po malih podučuje. •— Kar zadene žlahtnih tert, kakor je g. Borštnik omcnil, tako jaz mislim in terdim, da hoče žlahtna terta tudi pripravno zeinljo in primeren kraj imeti, sicer bo rodila le )es in perje, ne pa grozdja; vinearji bi bili kmalo primorani posodo poprodati, ker bi je ne imeli a čim napolnovali. Ozrimo se pa.tudi nekoliko tia ženski spol! Pregovor pravi, da dober gospodar derži en vogel, dobra gospodinja pa tri vogle hiše. Ako je to rea, tako se tudi sme reči, da slaba gospodinja tri vogle podere, t. j. da tri četertine preinoženja lahko zapravi. Ker skušnja uči, da je to zelo res, ne smemo tedaj učitelji gospodinjatva prezirati in le dobre gospodarje gojiti, ampak nii muramo kolikor mogoče tudi naiik o umnem gospodinjstvu pospeševati, potem bomo še le svojo nalogo ziniioni bolj doverševali. G. F. Schonbruiiii: Slabe navade ao naj več krive, da so v v naaih krajih takovi reveži. Otrok ne vidi in ne sliai nič dobrega in poauenianju vrednega od svojih slaršev. Starai nc gledajo nič na izrejo otrok. Ko olroci odraatejo, postaiiejo gizdavi. Kupujejo si predraga oblačila. Marsikdo bi si mislil, da belokranjska obleka ni draga, a gotovo je dražja ko černa. Belo sukno delajo iz boljše volne, černo ali sivo pa iz slabejše. Kjc pa mladenči iu dekleta denar dobivajo, da si tako drago obleko omišljujejo, ve lahko vaakdo. — Starši doma poinaiijkanjy terpe, se jočejo iu ne vejo, kje bi dobili krajcarje za potrebue ret-i, njihovi otroci se pa brezskerbno liapajo. Starši lezejo v dolgove in potem ao vedne tožbe. V naši vkolici se silno veliko izdaja samo za kolcke ali štempeljne, ker se ljudje za vsako inalenkost tožujejo. V na.ši fari tudi kaj sadja pomanjkuje, le tii pa tam se vidi kako čežpljevo drevje, ktero po sili zraste. Creanje nosijo iz drugih fara k nain prodajat, kakor da bi pri nas ne inogle rasti. Temu bomo morali ueitelji pomagati, da bomo učence bolj o sadjereji podučevali iu v njih veaelje za aadjerejo zbujevali. Kaj slabo in gerdo navado imajo pa tudi delavci. Ako grea delavca prosit, prasal bo, koliko niu boa dal piti, ali pa že ve, kako ta ali uni goapodar dclavce gosti. Ako zvečer z dela grcde ne vriska in ne pleae, ue dobiš ga več. raj.se doma atrada. Pri naa nima kmet druzega za prodaj, kakor kaj vina, marsikteri ga pa malo pridela, in še to mora za delavce hranili. To navado bo pa pri nas, v vinskih krajih, težko odpraviti, ker gospodarji ne morcjo najemnikom kljubovati. G. P. Boratnik: Kar g. Germ terdi o nerodovitnosti žlahtnih tert, ni res. On terdi nanircč, da žlahtna (erta sicer pri nas raate, toda da čisto malo grozdja obrodi. To pa ni res, — poglejmo n. pr. Suhor*}, tain je g. župnik žlabtne terte zaaadil, rodijo obilno ia vino je izverstno, pravili so, da se ne loči skoraj nič od naj boljšega fraucoskega. G. M. Germ: Meni je pravil kmet iz naše fare, da si je zasadil žlahtnih tert, ki so res prav čedno rastle, toda čiato malo obrodile; v naših krajih bi dobili tedaj od žlahtnih tert malo piti. **) G. M. Stanonik: Pri naaih Ijudeh (udi zgledi ne pomagajo. Gospoda župnika Volčič v Dragatuši in .Školic na Suhorji sta dajala •) Suhor, majhena fara malo nad Metliko proti Novemu raestu. Pis. **3 Na Suliorji so prišle terte v nov vinograd, v neizserkano zemljo, zatorej morda dobro store. Kjer je pa že nežlalitna terta dolgo rastla, težko se bo tam žlahtna obnesla. Tako jaz mislim, skušal nisem. Pis. izverslne zglede v vsakem oziru kmetijstva, se bolj pa g. Homač v Cernornlji; kdo jih poHiiema? — nihče. Še v tem ne, kar bi lahko brez vseh deiiarnih stroškov storili, n. pr. v sadjereji. Za žlahtne terte se naš vinčar ne briga' da le veliko piidela, pa je zadovoljen; kakova je roba, ni mu mar, še ne počaka, da bi grozdje dozorelo, že popred odterga, ker ne porajta , ali vino proda ali ne, ali pa odkrito reči: ker ga naj rajše sain izpije. Sej je piav, da niina naš kmet močnega vina, je manjkrat pijan. G. J. Kavšek: Dragi tovarši! Ako hočemo te naštete slabe navade nekoliko zatreti; ako hočemo Ijudstvo k delavnosti spodbadati , moramo pri mladih začeti, staro drevo se ne dd več šibiti. In da bomo to dospeli, moramo jim najpervo prav živo priporočevati varčnost. Pripovedujmo jim, kako daleč zabrede zapravljivec in kakšni so ti naisledki. Povejmo in pokažimo jim, da se mora tudi pri inulein varovati, ne pa si misliti: kamor je šla krava, naj gie še tele itd. Podučujmo tudi o času setve. Pri nas seje kme(, kedar se rau zdi, po zimi, ko kopno postane, pa gre pšenico sejat in potem ima malo žeti. Ako pogledamo n. pr. goreuskega kmela, on ima na tanko določeno, kteri teden ali mesec bo to ali uno sejal, zatorej ima pa tudi obilnišo žefev, G. M. Stanonik: Kar zadeva čns setve, mora se ravnati po kraju. Topli Belokranjci ne smejo tistikrat sejati, ko merzli Goienci. Pri nas pozneje ko se seje, boljše storf; kajti, ako bi pri nas ozimino zgodaj sejali, zrastla bi pred snegom prevelika, in potem bi sognjila. Skuenje so nas že učile. (Konec prih.j Iz Ribnice. Priserčno se zahvaljujem veiiitn g. g. učiteljskim pripravnikom v Ljubljani, preč. g. g. duhovnoin in dragirn sosedom, prijateljem in znancein v ftibnici za Ijubezen iu. čast, ki ste jo skazovali niojemu rajiikeiiiu sinu Josipu pii pogrebu na nebohodni dan, ter ste s tem meni in moji družini hladili pekočo serčno rano. Jož. Raktelj, učitelj. Iz Ljubljane. Letos bode od 16. aug. do 24. sept. t. 1. gospodarska šola za učitelje na Kranjskem, Stajerskem, Koroškem, Primorskem in v Dalmaciji v nemšketn jeziku v Gradcu. Iz Kranjskega bode šlo v to šolo ali ta tečaj osem učiteljev z dežele. Vsaki dobi povračilo za pot fje in nazaj (po železnici za 3. razr.), potem pa za čas med potjo in za čas učenja še na dan 2 gold. av. v. Pri nastopu popotvanja dobi vsaki povračilo za pot do tje in trelji del šesttedenskega zneska od c. kr. vlade na roke, drugo pa v dveh obrokih v Gradcu. Prositi v to šolo smejo samo učitelji z dežele ; učitelji mestuih šol, realk, učiteljskih izobraževalisč i. t. d. smejo, kolikor bode prostora, iti kot gosti na svoje stroške v to šolo. Prošnje v (o šolo naj se oddajajo pri c. kr. poglavarstvih zadnji čas do 24. t. in. Volilo se bode z dogovorom deželnega odbora in kmetijske družbe. Prednost bodo imeli učitelji iz tistih krajev, kjer se napravljajo ali kjer se pričakuje, da se bodo napravile gospodarske nadaljujoče šole; dalje bode ee oziralo na tiste učitcljc. kteri šc niso bili v tej šoli na Dunaju; vendar se tudi ti s tera ne izključujejo, ker teh ne sme biti čez tretjinko v letošnjo šolo poklicanib. — Pri XIX. splošnem nemškem učiteljskem zboru (8., 9. in 10. t. m.) na Dunaji so bili iz Kranjskega g. g. učitelji: Lesjak, Putre, Eppich, Tomšič, Belar (iz Ljubljane), Juvan (iz Černomlja) in Govekar (z Iga). — Postave in ukazi zastran ljudske šole so se tudi že v slovenskem jeziku začele tiskati in izdajati v c. k. založbi šolskih knjig. Št. 1 obsega postavi od 25. maja 1868. I. in od 14. maja 1869. I., in velja 3 kr. — Katoliiika družba bode po undanjem sklepu začela bolj goreče delati na slovsfvenem polji za nravno oliko ljudstva. V ta namen bode pogosto na svitlo dajala inajline knjižice, ako bo moč vsaj po 12 vezčikov na leto v pripravni obliki. Občinstvo želi čitati in močno se pogresajo knjižice mično-podučnega obsega. Kar je v bukvarnici slovenskega, je veči del tudi že med Ijudstvom; tedaj je treba zmiraj kaj novega. Gospodje, ki imajo kaj primernih rokopisov ali hočejo kaj enacega izdelovati, naj po.šiljajo rokopise katoliški dražbi (ali vredništvu Zg. Dan.) s pristavljenimi pogodbami, pod kterimi so voljni ji rokopise prepusliti, ako bodo primerni, da se na dan spravijo. Naj gledajo pisatelji na resnično korist, omiko, poduk in nravno povzdigo Ijudstva, kakor je primerno delati katoliški 'družbi. Tudi z dobrim svetom utegne marsikdo pomagati, n. pr.: kaj bi se poslovenilo, čosa ljudstvo posebno potrebuje itd. Udje katoliške družbe bodo bukvice dobivali zastonj, drugi po primerni ceni. (9Dan.")