da moja se žena skuštrala ne bo i več si obleke zmečkala tako.«
M a n d e 1 c. Širne, duša. Levstika si posekal. No, idimo. Zdravstvujte, gospod Pol-še. (Gre, Jenko in Bril za njim. Kitara,
pesem.)
Da moja se žena skuštrala ne bo ...
(Pesem ugaša.)
Martin (se dvigne iz ozadja, ko je pesem utihnila. Pristopi k mizi. Vzame šop listov v roke. Lista. Vzdihne zadiv-ljeno.) Vaje . . . (Cez čas, bere.) Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Valentin Zarnik, Ivan Tušek . . . (Živo.) Slava, slava! (Ginjeno.) In tudi mene so družbe vrednega spoznali . . . Blagoslovljeni! (Poljubi liste.) Floreant, crescant! (Zastor.)
#    #     *
Mandelčevo stanovanje. Nedelja, 13. maja. Ura na steni kaže pol dvanajsto. (Eežiser ž njo ne bo imel torej preveč posla!) Visoka solnčna luč je napolnila sobo. V sobi so Erjavec, Tušek in Mandelc. Erjavec in Tušek se skupno učita. Seveda Ho-rac. Mandelc bere ob oknu nemški časopis. Erjavec. Integer vitae, scelerisque pu-rus. . .
Tušek. Unbescholten und sittenrein . . . Mandelc. Kdo stavi, da sploh ne bo padel?
Tušek. Kaj Bril!
Mandelc. Smešno. Sevastopol. Stavita! Erjavec. Koliko, Tine! Mandelc. Kar hočeš. Tri bokale vina, kraške črnine. Velja! Erjavec. Naj pa velja. Mandelc.   Tušek  je  za  pričo.   Plačal boš.   Canrobert  se   je   imenitno   osmešil. (Odloži list,  pogleda  na uro.)   Pol  dvanajstih, in še vedno samo mi trije. Erjavec. Saj veš, kaj pravi Prešeren. »Mrtvih ne budi.«
Tušek. Kaj mrtvi. Matura, matura. Mandelc (živo). Vrag naj nese maturo. Jaz pravim Vaje, Vaje! Ali kaj preveč zahtevam! Malo zvestobe in točnosti. Največ sem se žrtvoval, pa imam to za plačilo. (Zunaj je čuti, da nekdo prihaja.) No vendar. Finalmente . . .
1:500 (09i7e5*5310                    J                   'O                   IS                  53*
l'H'H'l't*mt-------i--------1--------1--------1
NOVO GLEDALIŠČE V BERLINU, TLORIS.
Zarnik (vstopi). Bog i narod. (Se ozre.) Dobra je ta, nisem zadnji. Mandelc (bridko). Slaba tolažba. Kje sta pa Bril in Jenko? Zarnik.  Ne presedaj,  predsednik.  Jaz ju nimam v žepu. Tušek. Že pri maši ju ni bilo. Mandelc. Saj res. Pa čakamo! Zarnik (se zasmeje). Toda gospod častni sočlen. Kje so ta visoki žlahtnik ostali? Tine! Omen. Zaprimo svoje Muzine dvore. Mandelc.  Preden imamo dogovorjeni šesti  zvezek  Vaj!   Prosvedujem,   branim se. Živel Sevastopol. (Uradno.) Na red! Zarnik. Do poldne. Niti minute čez. Mandelc. Prvi po abecedi. . . France. Erjavec. Imam nekaj, a ni primerno. Pravljico, bi dejal. . . Zarnik. Beri. Pravljica je vedno primerna, kadar nič boljšega ni. Erjavec (razvije list), »Jaslice ali Mir ljudem na zemlji.«
Zarnik (veselo). Ne, France. Tega pa ne bomo poslušali v maju. Oddaj za domačo božično nalogo. Erjavec (spravlja list). Saj sem rekel. T u š e k. Pa stvar je strašno smešna, dejal bi, izvorna satira. Zarnik. Daj, pogledam. Erjavec. Strpi se. Bral boš za božič, ko bo primerno.
Mandelc.   Nobenih   otročarij.   France, beri, ali pa daj Zamiku, naj on. Erjavec.   Predsedniku  se   seveda  pokorim. (Da list Zamiku.) Pa daj po tihem.
55