Leopold Podlogar Iz zgodovine kranjskih trgov. 14. Ribnica. ,„ (Koiiec.) Župnija ribniška je prastara. Župnija sv. Petra v Ljubljani je mejila nekoč na Cerknico (Lož) in na Ribnico. Ta pa preko kočevskega sveta ua Belo Krajino, kjer se šele leta 1228. omenjajo župnije.1 \ se drugo, kar je flanes vme.s, je nastalo pozneje. Ko je ustanovil cesar Friderik III. dne 6. decembra 1461 ljubljansko škofijo, je ostala še skoraj vsa Dolenjska pod oglejskim očakom. Ko je pa zatrl papež leta 1751. oglejsko očakovino, je ostala Ribnica in z njo skoraj vse druge dolenjske župnije pri goriški nad.škofiji. Cesar Jožef II. .je pa hotel, da se deželne meje ujemajo s škofijskimi: zato je zabteval leta 1786.. cla se odtrgajo od gori.ške Jiadškofije vse župnije, ki so doslej spadale tja, in da se pridružijo ljubljanski škotiji — tu vzamemo v poštev le Dolenjsko. Papež Pij \ I. je odobril eesarjevo naredbo in odredil, naj se uveljavi njegovo pismo. izdano 8. marca 1787. \ veljavo je stopila ta, sprememba 1. junija 1787. S tem dnein je prišla starodavna ribniška župnija pod Ijubljansko škofijo. Da so očaki in pozneje goriški nadškofje lažje upravljali prostrano škofijo, so jo razdelili v naddiakonaie. Na Kranjskem jih je bilo šest, zraven pa še dva dekanata: metliški in vipavski. Med naddiakonati najdemo tudi ribniškega. Veliki diakon (arhidiakon, Erzpriester — odtod ribniška spakedranka srezprestar«) je bil očakov, oziroma pozneje nadškofov na-mestnik. On je nadzoroval župnike, kaplane in drugo duhovščino. Čuval je nad duhovnim življenjem vernikov in je poročal o vsem svojemu višje-mu pastirju v Oglej, pozneje v Gorico. Neki zapisnik, pisan okoli leta 1600., nam pove, katere župnije so takrat spadale pod velikega diakona v Ribnici. To so bile: Ribnica, Lož, Bloke, Škocijan pri Turjaku, Dobrepolje, Kočevje, Mozelj. C rmošnjice. Poljane, Kostel, Osilnica, Reka, Steberk (Lož).2 Razdelitev župnij na po-samezne naddiakonate se je pa vedno spreminjala, zato tudi za ribniški naddiakonat ni bila ta razdelitev vedno ena in ista. Izmed ribniških naddiakonov nam je znanih več. Omenjeni naj bodo: L e n a r t W ii r f e 1 (1505—1538) se je boril za obseg naddiakonata. Vaccano (16"52—1649). prej župnik v Dobrepoljah, je postal škof bibenski in stolni prošt ljubljanski. Schonleben d r. I v a n L u d o v i k . prej stolni dekan v Ljubljani (1667—1678). On je nadzoroval zidanje cerkve pri Novi Štifti in vložil v jabolko več svetinj, zraven pismo, pisano od n.jega 17. febiuarja 1671. V njem nove. da je to cerkev začel zidati graščak Janez Jakob Kizelj 1. 1641. Schonleben je bil sloveč zgodovinar (1618—1681). Ule Valentin (1787—1803) je bil poslednji ribniški naddiakon ob času, ko je bila Ribnioa združena z ljubljansko škofijo. Njegova jjodoba se še hrani v ribniškem župnišču. Donia je bil iz Loža. rojen 10. februarja 1749. posvcčen 1773. umrl v Ribnici 16. septembra 1803. Ob njegovem času je kaplanoval v Ribnici Valentin ^"oclnik (1788—1793). Lle je užival častni 1 Grudeu, Dom in svet. 1902, 294. 2 Izvcstja M. dr., 1891, 37. . . ' 59 naslov naddiakona do svoje smrti. Po novi razdelitvi ljubljanske škofije so bili pa ribniški župniki le dekani. Ribniški naddiakoni so veliko dobrega storili za svoj naddiakonat. Kakor v Kranju na Gorenjskem so imeli tudi v Ribnici naddiakoni du-hovsko šolo. Skrbeli so sami za duhovski naraščaj. V svoji šoli so poučevali sami ali pa imeli za to sposobne duhovnike. Te vrste šola je bila nekaka srednja šola, ki je usposobila dijaka za visoke šole, O tej šoli izvemo iz životopisa Burkart Zinka, župana v Meniugenu na Švabskem. Rojen je bil ta mož v Mindelheimu. To mesto je bilo last pl. Teck. Ko se je Friderik Ortenburški poročil z neko -vojvodkinjo, jo je spremil v Ribnico Zinkcrv stric, Martin Zink. V Ribnici je postal grajski pisar. Kot tak je obiskoval menda arhidiakonovo šolo in postal župnik v Kočevski Reki (omenjen že 1378). Leta 1407. je prišel Burkart Zink kot enajstleten deček v Reko k stricu. Ta ga je poslal v ribniško šolo. To je srečno dovršil. Stric ga je silil na visoko šolo, da se tam pripravi za duhovski poklic. Zinku pa to ni dišalo. Zapustil je strica in odšel domov. Pozneje se je obrnil na strica v Reki. Mogoče bi bil šel z njegovo podporo na visoko šolo. Bilo je pa prepozno — stric je bil že umrl.3 Iz poročila tega Zinka torej spoznamo, da so imeli v Ribnici ueke ¦vrste srednjo šolo, v kateri so se mladeniči pripravljali za visoke šole. Ta šola je bila prva te vrste na Kranjekem; prej se taka v deželi nikjer drugje jie omenja. Ribniška šola je bila tudi pozneje na glasu. Veliki diakoni so skrbeli, da se stari sloves šole ni izgubil. Učitelje nahajamo omenjene v 17., 18. in 19. stoletju. Zlaia knjiga ribniške šole iz leta 1808. nam našteva tudi najpridnejše učence. Zapisana so imena učencev iz No-tranjske, Goriškega, Hrvatskega, Bele Krajine. Iz Gorenjske bodi omenjen Franc Prešern (1808). Njega je poslal njegov stric s Kopanja v Ribnico k prijatelju Alojziju Bon. Humlu, ki je bil dekan in župnik v Ribnici (1807 do 1817). Iz ribniške šole sta bila sprejeta v benediktinski samostan v Melku tudi dva Ribničana: brata Henrik in Ivan. Pozneje sta prišla v samostan sv. Ulrika in sv. Afre pri Augsburgu. Henrik je postal prior, Ivan pa sub-prior. Oba sta samostansko življenje prenovila in vpeljala prejšnji strogi red. Pisala sta v latinščini. Henrik: »Pripravo na smrt«, Ivan: »Kristusovo življenje«. TJmrla sta istega leta: Henrik 1. majnika 1456, Ivan 26. aprila 1456. Samostanski kronist ju imenuje: »Christi bonus odor — prijeten duh Kiistusov« (II. Kor. 2, 15). V samostanski kroniki je podpisan Ivan: Ego frater Joannes de Reiffnic,4 oppido sito in Caruiclia. Izined dekanov si je postavil v Ribnici trajen spomin I g n a c i j H o 1 z a p f e 1 . ki je sezidal veličastno ribniško cerkev. Rojen je bil v Tržiču 15. julija 1799. V mašnika posvečen 1823 je služboval v Kamniku, Mengšu. pri Sv. Jakobu v Ljubljani. v Črnomlju, od leta 1848. do smrti 21. januarja 1868 pa v Ribnici. Leta 1865./1866. je dal podreii staro cerkev. Leta 1866., 29. oktobra. je bil blagoslovljen za novo cerkev temeljni kamen. Dovršitve stavbe pa Holzapfel ni dočakal. Leta 1868., 8. novembra, je bila c-erkev blagoslovljena, popolnoma dovršena in posvečena pa 13. julija 1873. Holzapfel ,je bil neutruden, skrben dušni pastir iii vclik prijatelj šole. Vse svoje veliko premoženje (80.000 goldinarjev) je zapusiil za napravo zavoda gluhonemih v Ljubljani. V mladih letih je zlagal tudi pesmi na-božnega in resuega značaja.5 * Slovenski Učitelj, I, 130; Mittheil., 1900, 1. « Argo, ITI. 82. 5 Jezičnik, XXIII, 78. 60 V protestantovski dobi je ostalo ribniško ljudstvo katoliško. Gospoda v gradovih se je oklenila nove vere; njih vpliv pa Ribničanov ni omajal. 1'rimož Trubar bi bil sicer rad osrečil Ribničane s svojimi verskimi novo-larijami, pa je našel gluha ušesa. Zanašaje se, da bodo grajski pripomogli,