Pregledni œlanki - Review Articles
Interakcije dermatoterapevtikov z drugimi zdravili
Drug-drug interactions with dermatotherapeutics
Simon Ĉakelj
Povzetek: Interakcije med zdravili so lahko ĝkodljive, kadar povzroœijo poveœanje toksiœnosti ali pa zmanjĝanje uœinkovitosti enega oziroma obeh uporabljenih zdravil. Glede na mehanizem lahko interakcije med zdravili razdelimo na farmakokinetiœne in farmakodinamiœne. Uœinek interakcije je lahko aditiven, sinergistiœen, antagonistiœen, lahko pa gre tudi za potenciranje uœinka. Interakcije dermatoterapevtikov v pripravkih za lokalno zdravljenje z drugimi zdravili so vsekakor manj pogoste od ostalih interakcij med zdravili, ker je koĉa izvrstna bioloĝka bariera. Med dermatoterapevtiki pa je mnogo takĝnih, ki se uporabljajo sistemsko. Pri teh zdravilih so interakcije z zdravili iz drugih skupin bolj verjetne.
Kljuœne besede: koĉa, dermatoterapevtiki, interakcije med zdravili
Abstract: Drug-drug interactions are undesired whenever they increase the toxicity or decrease the potency of one or both drugs involved. According to the mechanism, pharmacokinetic or pharmacodinamic interactions are possible between two concomitantly used drugs. Drug interactions can also be classified according to their effect, which can be: additive, sinergistic, potentiation or antagonistic. Dermatotherapeutics in preparations for topical use rarely interact with other drugs due to the excellent barrier properties of the skin. However, several dermatotherapeutics are used systemically and thus, can cause important interactions with other drugs.
Keywords: skin, dermatotherapeutics, drug-drug interactions
1.  Uvod
Sam izraz “interakcija” resda ĝe ne pove, ali gre za slab ali dober uœinek (nekatere interakcije med zdravili se celo izkoriĝœajo v terapevtske namene - antidoti), vendar z izrazom “interakcije med zdravili” obiœajno mislimo “neĉelene interakcije”. Interakcije med zdravili so lahko ĝkodljive, kadar povzroœijo poveœanje toksiœnosti ali pa zmanjĝanje uœinkovitosti enega oziroma obeh uporabljenih zdravil. Nekaterim kombinacijam zdravil se je potrebno izogibati, v veœini primerov pa je bolj kot prepreœevanje interakcij med zdravili, pomembno spremljanje interakcij in prilagajanje terapije ob nadaljevanju dajanja obeh zdravil. Z drugimi besedami: veœina interakcij med zdravili ĝe ne kontraindicira soœasne terapije (1, 2).
2.  Razdelitev interakcij med zdravili
Glede na mehanizem lahko interakcije med zdravili razdelimo na farmakokinetiœne in farmakodinamiœne. O farmakodinamiœnih interakcijah govorimo, kadar prisotnost enega zdravila vpliva na uœinek drugega. Te interakcije nadalje loœimo glede na to, ali gre za delovanje dveh uœinkovin na isti receptor ali ne. V primeru farmakokinetiœnih interakcij pa pride do sprememb pri absorpciji, porazdeljevanju, metabolizmu in/ali eliminaciji zdravilnih uœinkovin. V veœini primerov farmakokinetiœnih interakcij na stopnji absorpcije gre za zmanjĝanje absorpcije iz prebavnega trakta. Najpomembnejĝe
farmakokinetiœne interakcije pa so na stopnji metabolizma (inhibicija, indukcija encimskih sistemov ali pa preprosto “delitev iste metabolne poti” med dvema uœinkovinama). Do teh naœeloma pride ĝele po absorpciji obeh uœinkovin
Poznamo ĝe delitev glede na uœinek interakcije: aditiven, sinergistiœen antagonistiœen ali potenciranje uœinka. Sinergistiœni uœinek se od aditivnega razlikuje po tem, da je bistveno veœji, kot bi bila preprosta vsota delovanja dveh uœinkovin. O antagonizmu govorimo, kadar si delovanji dveh uœinkovin nasprotujeta, kadar ena uœinkovina povzroœ naktivacijo druge (npr. s kemijsko reakcijo), zmanjĝa njeno koncentracijo na mestu delovanja, ali pa kadar pride do tekmovanja agonista in antagonista za isto vezavno mesto na receptorju. Pri potenciranju uœinka pa ena od uœinkovin, ki skupaj z drugo povzroœita moœan uœinek, sama tega uœinka sploh nima (3, 1, 2)
3. Interakcije
dermatoterapevtikov z drugimi zdravili
nterakcije dermatoterapevtikov (zdravil za zdravljenje bolezni koĉe) z drugimi zdravili so vsekakor drugaœne od ostalih interakcij med zdravili takrat, ko govorimo o pripravkih, ki se uporabljajo lokalno (dermatikih). Interakcije med pripravki za lokalno zdravljenje in sistemskimi zdravili so namreœ redke, ker je koĉa izvrstna bioloĝka bariera.  Do posebnega primera neĉelenega aditivnega delovanja
asist. dr. Simon Ĉakelj mag. farm., Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, Aĝkerœeva 7, 1000 Ljubljana
122 farm vestn 2006; 57
Interakcije dermatoterapevtikov z drugimi zdravili
dveh zdravil lahko pride, kadar pacient uporablja uœinkovini iz iste skupine ali celo isto uœinkovino za sistemsko in za lokalno zdravljenje.
V  primeru absorpcije lokalno uporabljenega dermatoterapevtika je namreœ moĉno poveœanje uœinka sistemsko uporabljenega zdravila z isto uœinkovino. Tudi do farmakokinetiœne interakcije na stopnji absorpcije lahko pride v primeru zdravil, ki se nanaĝajo na koĉo. Po nanosu nekaterih pripravkov na koĉo se lahko le-tej spremenijo barierne lastnosti, kar lahko vpliva na delovanje oz. toksiœnost drugega dermatika (pripravka za aplikacijo na koĉo, npr.: transdermalnega terapevtskega sistema), ki bi ga uporabili na istem mestu. Primer: transdermalne obliĉe naj bi vedno nalepili na predel œiste, suhe, nemastne koĉe. Samoumevno je torej, da obliĉev ne nameĝœamo na mestih, kjer so naneĝeni dermatoterapevtiki za lokalno zdravljenje (4).
Uœinkovine, ki se po lokalni uporabi vsaj delno absorbirajo skozi koĉo, lahko vstopajo v interakcije z drugimi uœinkovinami/zdravili podobno, kot uœinkovine iz zdravil, ki se uporabljajo sistemsko.
Tudi v skupini dermatoterapevtikov pa je mnogo takĝnih, ki se ne nanaĝajo na koĉo, ampak se uporabljajo na druge naœine, pri œemer je na prvem mestu peroralna uporaba (5). Pri teh zdravilih so interakcije z zdravili iz drugih skupin bolj verjetne.
4. Pregled interakcij
V  nadaljevanju je predstavljen kratek pregled interakcij izbranih dermatoterapevtikov (6, 5). V tem pregledu interakcij, so poleg zdravil za lokalno zdravljenje zajeta predvsem tista zdravila za sistemsko zdravljenje, pri katerih je zdravljenje bolezni koĉe glavna oz. pomembna indikacija (5).
4.1. Antimikotiki
Pri nas je od antibiotikov s protigliviœnim delovanjem za zdravljenje koĉe registriran le nistatin. Uporablja se v obliki mazila, medsebojno delovanje z drugimi zdravili pa ni opisano v povzetku znaœilnosti zdravila (4), niti v mnogo obseĉnejĝem viru - Stokley-evi bazi podatkov o interakcijah med zdravili (7). Zato je opozorilo o moĉnem zmanjĝnaju uœinkovitosti nistatina ob hkratni uporabi klotrimazola, ki ga lahko preberemo v povzetku znaœilnosti pripravka s klotrimazolom nekoliko presenetljivo (4).
Bistveno veœ je registriranih azolnih antimikotikov (6). V razliœnih pripravkih za lokalno uporabo so bifonazol, ekonazol, flutrimazol, ketokonazol, klotrimazol in mikonazol. Moĉna je navzkriĉna preobœutljivost med ekonazolom in mikonazolom. Klotrimazol zmanjĝuje uœinkovitost amfotericina in drugih polienskih antibiotikov (npr. nistatina). Soœasna uporaba klotrimazola z drugimi lokalnimi pripravki ni priporoœljiva (4).
Med strukturno razliœnimi antimikotiki je potrebno omeniti ĝe amorolfin in terbinafin. Amorolfin v zdravilnem laku za nohte nima interakcij z drugimi zdravili. Podobno velja za terbinafin v pripravkih za lokalno uporabo (4).
Od antimikotikov sta za sistemsko zdravljenje bolezni koĉe in podkoĉnega tkiva registrirana ketokonazol in terbinafin. Medtem ko ob lokalni uporabi obeh, kot smo ĉe omenili, ne prihaja do interakcij z drugimi zdravili, pa so pri sistemskem zdravljenju moĉna kar ĝtevilna medsebojna delovanja. Zdravila, ki zmanjĝajo kislost ĉelodœnega
soka (antacidi, zaviralci H2 receptorjev, zaviralci protonske œrpalke), zmanjĝajo absorpcijo ketokonazola, zato naj bi bolniki ta zdravila vzeli vsaj 2 uri pred zauĉitjem ketokonazola ali 2 uri po njem. Soœasno z izoniazidom ali zdravili (npr. rifampicin), ki inducirajo presnovne encime, se ketokonazola ne sme jemati, ker bi priĝlo do zmanjĝanja njegove koncentracije v krvi. Ketokonazol zavira doloœene jetrne encime iz skupine P450 (ĝe posebej encime CYP3A). Tako je moĉno poveœanje koncentracije soœasno uporabljenega terfenadina, cisaprida, peroralno danega midazolama in triazolama. Zaradi poveœane koncentracije cisaprida ali terfenadina se lahko podaljĝa doba QT v EKG-ju. Moĉne so tudi prekatne tahikardije vrste torsade de pointes. Tudi teh zdravil bolniki ne smejo jemati soœasno s ketokonazolom. Podobna je ĝe interakcija z zaviralci reduktaze HMG-CoA (hidroksimetilglutaril koencim A), kot sta npr. lovastatin in simvastatin. Ob intravenskem jemanju midazolama je potrebno ustrezno spremljanje bolnika, ker se sedativni uœinek midazolama lahko podaljĝa. Interakcije so moĉne ĝe s ciklosporinom, antikoagulanti, metilprednizolonom ter morda z busulfanom in takrolimusom - odmerke teh zdravil je treba vœasih zmanjĝati. Izjemoma pa se lahko med zdravljenjem s ketokonazolom po pitju alkohola pojavi podobna reakcija kot po jemanju disulfirama: rdeœica, izpuĝœaj, periferni edem, slabost in glavobol, ki pa v nekaj urah popolnoma izginejo (4).
Ĝtudije in vitro so pokazale, da terbinafin zavira delovanje jetrnega encima CYP2D6, zato bi lahko zmanjĝal izloœanje zdravil, ki se presnavljajo s pomoœjo omenjenega encima (tricikliœni antidepresivi, zaviralci b-adrenergiœnih receptorjev, selektivni zaviralci prevzema serotonina in zaviralci monoaminooksidaze vrste B). Tudi sam se pretvori v jetrih in sicer s konjugacijo ali oksidacijo. Podobno kot pri ketokonazolu bi soœasno jemanje terbinafina z zdravili, ki inducirajo presnovne encime, lahko zmanjĝalo njegovo koncentracijo v krvi. Zdravila, ki zavirajo aktivnost jetrnih encimov iz skupine P450, kot je npr. cimetidin, pa koncetracijo terbinafina lahko poveœajo. Kadar je potrebno soœasno jemanje omenjenih zdravil, prilagodimo odmerek (4).
4.2.  Uœinkovine za mehœanje in varovanje koĉe
Glede na to, da gre za uœinkovine, kot so urea, dimetikon, silikonska olja, itd., vgrajene v pripravkih za lokalno uporabo, interakcij z uœinkovinami iz drugih zdravil ne moremo priœakovati.
4.3.  Uœinkovine za oskrbo ran in razjed
V to skupino spadajo pripravki z nekaterimi solmi (npr. cinkove in aluminijeve) ter pripravki z dekspantenolom, ki se pojavlja tudi v kombinaciji s heparinom in alantoinom. Interakcije teh z drugimi zdravili niso znane. Potrebno pa se je izogibati kombinaciji uporabe pripravkov s proteolitiœnimi encimi (tripsin, kolagenaza, sutilain) in antiseptikov, teĉkih kovin, dodatkov za kopanje ter mil, ker vsa ta sredstva inaktivirajo kolagenazo (4).
4.4.  Antipruritiki z antihistaminiki, anestetiki, itd.
Antihistaminik dimetinden nima interakcij z drugimi zdravili, kadar ga uporabljamo lokalno (v obliki gela). Po peroralni uporabi iste
farm vestn 2006; 57
Pregledni œlanki - Review Articles
uœinkovine pa pride do interakcij s pomirjevali, antidepresivi, antipsihotiki, antiepileptiki, hipnotiki in alkoholom, ki jim poveœa sedativni uœinek. Soœasno dajanje zaviralcev monoaminoksidaz se odsvetuje, ker lahko zveœa antiholinergiœni uœinek in depresivni uœinek antihistaminikov na osrednje ĉivœevje. Tricikliœni antidepresivi in antiholinergiœna zdravila imajo lahko pri antihistaminikih dodaten antiholinergiœni uœinek. V to skupino spadata ĝe dva antihistaminika, ki se uporabljata peroralno: loratadin in cetirizin. Med hkratnim zdravljenjem z loratadinom in cimetidinom, ketokonazolom, flukonazolom, eritromicinom ali fluoksetinom se zaradi inhibicije metabolizma z encimi citokrom P450 zveœa serumska koncentracija loratadina, kar pa ne povzroœi pogostejĝih stranskih uœinkov. Vseeno je priporoœeno previdno kombiniranje teh zdravil. Med soœasnim jemanjem cetirizina in teofilina (zlasti odmerkov cetirizina, veœjih od 400 mg) se lahko zaradi zmanjĝanja oœistka cetirizina poveœa serumska koncentracija in pojavi relativno predoziranje cetirizina. Pitje alkoholnih pijaœ in jemanje pomirjeval (npr. cinolazepama, flurazepama, midazolama, nitrazepama ali zolpidema) med zdravljenjem s cetirizinom lahko povzroœi zaspanost in zmanjĝanje psihomotoriœnih sposobnosti (4).
Pri nas ni registriranega pripravka z lokalnim anestetikom za nanos na nepoĝkodovano koĉo (6). Sicer pa se lokalni anestetiki lahko uporabljajo v obliki krem, obliĉev, raztopin... Zanimiv primer je npr. v kremo vgrajena kombinacija lidokaina in prilokaina, ki tvorita evtektiœno zmes. Lokalni anestetiki se bolj kot druge uœinkovine absorbirajo skozi nepoĝkodovano koĉo. Zato je tudi pri pripravkih za lokalno uporabo potrebna previdnost pri soœasni uporabi antiaritmikov (npr.: tokainid in meksiletin), s katerimi lahko pride do aditivnih ali pa celo sinergistiœnih toksiœnih uœinkov (8).
Interakcij med krotamitonom (sredstvom proti prĝicam – akaracid), ki se uporablja lokalno v obliki emulzije ali kreme, in drugimi zdravili ne poznamo (4).
4.5. Antipsoriatiki
Kot antipsoriatika za lokalno zdravljenje sta registrirana dva analoga vitamina D: kalcipotriol in kalcitriol (6). Za pripravke s kalcipotriolom niso znane interakcije. Bolniki jih dobro prenaĝajo tudi v kombinaciji s fototerapijo, acitretinom ali ciklosporinom oz. v kombinaciji z lokalnimi kortikosteroidi (4). Ker po uporabi kalcitriola na koĉi niso ugotovili pomembnega poveœanja koncentracije v plazmi, je medsebojno delovanje s sistemsko uporabljanimi zdravili malo verjetno. Kalcitriol naj bi uporabljali previdno v kombinaciji z zdravili, ki poveœujejo koncentracijo kalcija v serumu (npr.: s tiazidnimi diuretiki) ter z dodatki kalcija ali velikimi odmerki vitamina D. Kalcitriol v mazilu ima rahel potencial za draĉenje, zato lahko soœasna uporaba s sredstvi za luĝœenje, adstringensi in draĉeœimi pripravki koĉo dodatno draĉi (4). Pri psoriazi se lahko uporablja tudi pripravke za lokalno zdravljenje, ki vsebujejo salicilno kislino. Kliniœno pomembne interakcije teh pripravkov z drugimi zdravili niso znane, moĉno je le poveœano draĉenje koĉe v kombinaciji z dermatoloĝkimi in kozmetoloĝkimi pripravki, ki koĉo moœneje izsuĝujejo (4). Derivati antralina se uporabljajo kot keratolitiki. Za antralin, ki se v obliki kreme uporablja na lasiĝœu pri psoriazi, ni podatkov o medsebojnem delovanju z drugimi zdravili (8).
Retinoidi, kot je acitretin, se uporabljajo za sistemsko zdravljenje psoriaze. Acitretin deloma izrine fenitoin iz njegovih vezavnih mest na
beljakovinah. Takega uœinka na vezavo beljakovin pa niso opaĉali pri soœasnem dajanju acitretina in antikoagulantov kumarinskega tipa. Kombinirano zdravljenje z vitaminom A ali drugimi peroralnimi retinoidi (npr. tretinoinom ali izotretinoinom) je kontraindicirano, ker bi lahko podobnost njihovih mehanizmov delovanja vodila v simptome, podobne hipervitaminozi A. Podobno kot acitretin tudi tetraciklini lahko poviĝajo intrakranialni tlak. Zato se priœakuje, da bi kombinacija teh zdravil povzroœila medsebojno ojaœitev tega neĉelenega uœinka. Acitretina se ne sme jemati v kombinaciji z metotreksatom, ker so ob soœasni uporabi metotreksata in etretinata opaĉali poveœano tveganje za hepatitis. Uĉivanje alkohola povzroœa pretvorbo acitretina v etretinat, ki je teratogen. Za to odgovorni presnovni proces ĝe ni popolnoma raziskan. Ker pa je nemogoœe izkljuœiti tvorbo etretinata, tudi œe se ne zauĉije nobenih alkoholnih pijaœ, morajo ĉenske v rodnem obdobju uporabljati uœinkovite metode kontracepcije ĝe 2 leti po konœanem zdravljenju z acitretinom (4).
V teĉkih primerih psoriaze, ko so drugi naœini zdravljenja neuœinkoviti ali neustrezni, se lahko uporablja tudi imunosupresiv ciklosporin. Ta spada med zdravila z izredno veliko medsebojnimi delovanji, ki jih na tem mestu nikakor ne moremo vseh naĝteti. Omenimo naj le, da z nefrotoksiœnimi zdravili prihaja do sinergistiœnega toksiœnega delovanja, da njegovo koncentracijo v krvi spremenijo zdravila, ki vplivajo na delovanje encimskega sistema CYP3A, s katerim se ciklosporin presnavlja, ter da zmanjĝuje uspeĝnost cepljenj, uporabi ĉivih atenuiranih vakcin pa se je potrebno izogniti (4).
4.6. Antibiotiki in kemoterapevtiki za uporabo v dermatologiji
Med antibiotiki za lokalno zdravljenje imamo pri nas registrirano tetracikliœno fusidno kislino, aminoglikozid gentamicin, mupirocin ter kombinacijo aminoglikozida neomicina in polipeptidnega antibiotika bacitracina (6). Za prve tri uœinkovine velja, da v pripravkih za lokalno zdravljenje ne povzroœajo medsebojnega delovanja z drugimi zdravili. Ob uporabi kombinacije neomicina in bacitracina pa je zaradi moĉnosti kumulativnega toksiœnega uœinka potrebna previdnost pri soœasni sistemski uporabi nefrotoksiœnih ali ototoksiœnih zdravil, kot so streptomicin, kanamicin, polimiksin B. Tudi soœasno lokalno zdravljenje z drugimi zdravili ni priporoœeno. Zaradi moĉnosti ojaœanja nevromuskulatornega zaviralnega uœinka bolniki z miastenijo gravis in tisti, ki jemljejo nevromuskulatorne blokatorje, ne smejo uporabiti kombinacije neomicina in bacitracina (4).
Srebrov sulfadiazin je kemoterapevtik za lokalno zdravljenje, ki pri soœasni uporabi s pripravki, ki vsebujejo proteolitiœne encime, le-te lahko inaktivira zaradi prisotnosti srebra. Pri soœasni uporabi cimetidina in srebrovega sulfadiazina pa je moĉno pogostejĝe pojavljanje levkopenije (4).
Med t.i. druge kemoterapevtike spada metronidazol. Medsebojni uœinki zdravil so glede na majhno sistemsko absorpcijo po lokalni uporabi metronidazola skrajno malo verjetni. Vseeno lahko omenimo, da je moĉno medsebojno delovanje med metronidazolom in disulfiramom, alkoholom (antabusni uœinek), s kumarinskimi antikoagulanti pa je moĉno stopnjevanje antikoagulantnega uœinka (4).
Pripravki z aciklovirjem (lokalno uporabljano protivirusno uœinkovino) ne povzroœajo interakcij z drugimi zdravili (4).
farm vestn 2006; 57
Interakcije dermatoterapevtikov z drugimi zdravili
4.7.  Kortikosteroidi – dermatiki
Za lokalno zdravljenje na koĉi se hidrokortizon, alklometazon, hidrokortizonbutirat,           betametazon,           fluocinolonacetonid,
metilprednizolonaceponat in mometazon uporabljajo v razliœnih farmacevtskih oblikah (dermalne emulzije, raztopine, kreme in mazila). Naœeloma velja, da kliniœno pomembno medsebojno delovanje lokalnih kortikosteroidov in drugih zdravil ni moĉno. Le ob soœasni uporabi fluocinolonacetonida in ketokonazola na istem mestu lahko pride do draĉenja koĉe. Pozornost pa je potrebna tudi pri soœasni uporabi sistemskih in lokalnih kortikosteroidov, saj bi lahko (ob nanosu na zelo veliko povrĝino koĉe), priĝlo do okrepitve ĉelenih in neĉelenih uœinkov teh zdravil (4).
Nekateri ĉe omenjeni kortikosteroidi so lahko vgrajeni tudi v pripravke za lokalno zdravljenje v kombinaciji z antiseptiki, antibiotiki ter drugimi uœinkovinami (predvsem salicilno kislino). Za interakcije kortikosteroidov v teh pripravkih z drugimi zdravili velja podobno kot za pripravke s samimi kortikosteroidi (6, 4).
4.8.  Uœinkovine za zdravljenje aken
Pri nas je v pripravku za lokalno zdravljenje aken registriran retinoid adapalen (6). Gel z adapalenom ima lahko na koĉi draĉeœ uœinek, zato kombinacija z drugimi draĉeœimi sredstvi ni priporoœljiva. Posebna pozornost je torej potrebna pri kombinaciji adapalena s pripravki, ki vsebujejo ĉveplo, resorcinol ali salicilno kislino (8). Interakcije s sistemsko uporabljenimi zdravili pa niso verjetne zaradi majhne absorpcije (4). Antibiotik klindamicin, ki se uporablja v obliki dermalne emulzije, raztopine in v gelu, naj ne bi povzroœal kliniœno pomembnih interakcij z drugimi zdravili (4). Podobno tudi za kremo, ki vsebuje azaleinsko kislino, doslej ni znanih interakcij (4).
Za sistemsko zdravljenje aken se lahko uporablja retinoid izotretinoin. Med zdravljenjem z njim bolniki ne smejo jemati vitamina A, ker se lahko pojavi hipervitaminoza A. Kot smo ĉe omenili pri retinoidu acitretinu, ki se uporablja za zdravljenje psoriaze, bi lahko pri kombinaciji retinoidov in tetraciklinov priĝlo do seĝtevanja neĉelenega uœinka - poveœanja intrakranialnega tlaka. Zato se zdravila iz teh dveh skupin soœasno ne uporabljajo (4).
4.9. Druge uœinkovine
V tej skupini bomo omenili finasterid in minoksidil (uœinkovini za zdravljenje pleĝavosti) ter pimekrolimus in takrolimus (za zdravljenje atopijskega dermatitisa).
Kliniœno pomembnih interakcij med finasteridom, ki se jemlje peroralno, in drugimi zdravili niso ugotovili. Minoksidil se kot dermatoterapevtik v obliki raztopine uporablja za lokalno zdravljenje. Ker se ista uœinkovina sistemsko uporablja za zdravljenje hipertenzije, obstaja pri hipertenzivnih bolnikih, ki se zdravijo s minoksidilom, ob dodatni lokalni uporabi moĉnost manjĝega poveœanja koncentracije minoksidila v plazmi. Soœasna uporaba minoksidila s kremo etametazondipropionata sistemsko absorpcijo minoksidila zmanjĝa, pri kombinirani uporabi s tretinoinom ali antralinsko kremo pa so opazili poveœano absorpcijo minoksidila (4).
Za pimekrolimus in takrolimus medsebojno delovanje z drugimi zdravili ni raziskano. Zaradi zelo majhne absorpcije pa ni verjetno. Vseeno je predvsem pri uporabi teh zdravil na veliki povrĝini in soœasni terapiji z zdravili, ki se presnavljajo s CYP 450 3A4 ali pa ga inhibirajo, potrebna previdnost. Pimekrolimus in takrolimus se namreœ presnavljata izkljuœno s tem encimom (4, 8).
5. Literatura
1.    Mutschler E, Derendorf H. (1995): Drug actions Basic principles and therapeutic aspects. Medpharm Scientific Publishers, Stuttgart.
2.    Overview of Drug-Drug Interactions: https://www.cedrugstorenews.com. Pridobljeno 12. 4. 2006 s svetovnega spleta.
3.    Hardman JG., Gilman A, Limbird LE. (1996): Goodman & Gilman’s The pharmacological basis of therapeutics. 9th ed. McGraw-Hill, New York.
4.    Agencija Republike Slovenije za zdravila, Povzetki znaœilnosti zdravil: www.zdravila.net. Pridobljeno 4. 4. 2006 s svetovnega spleta.
5.    Vuœko Mole S, Krbavœiœ A, (2003): Anatomsko-terapevtsko-kemiœna (ATC) klasifikacija zdravil (slovenski in latinski prevod). 3. izd. Ljubljana: Zavod za farmacijo in za preiskuĝanje zdravil
6.    Register zdravil republike Slovenije IX, Inĝtitut za varovanje zdravja Republike Slovenije, 2005.
7.    I. Stokely: Stokely’s Drug Interaction, sixth edition, Nottingham, UK, 2003.
8.    www.RxList.com. Pridobljeno 4. 4. 2006 s svetovnega spleta.
farm vestn 2006; 57