Bolečina v pesmih S.vlvie Plath
Ameriška pesnica Sylvia Plath je bila samosvoja ustvarjalka, ki je Alenka Zor- v šestdesetih letih vznemirila ameriško in angleško literarno javnost z Simomti izrazito osebno, pretresljivo iskreno dn oblikovno svežo poezijo. Rodila se je leta 1932 v Bostonu v ZDA, študirala angleščino v Northamp-tonu in že v najstniških letih objavljala pesmi in črtice. Kot občutljivo dekle je v mladih letih doživljala duševne stiske, zaradi katerih so jo v psihiatrični bolnišnici zdravili celo z elektrošoki. Po diplomi na Smith Collegu leta 1955 se je kot štipendistka Fullbrightovega sklada izpopolnjevala v Cambridgeu, kjer je opravila tudi magisterij iz književnosti. Po poroki z angleškim pesnikom Tedom Hughesom je nekaj časa poučevala v ZDA, po vrnitvi v Anglijo pa se je posvetila zgolj pisanju. Leta 1960 je izšla njena prva pesniška zbirka KOLOS (The Colossus), leta 1963, le mesec dni pred njeno smrtjo, pa roman STEKLENI ZVON (The Bell Jar). Roman pripoveduje o mladem dekletu, ki občuti v duševni stiski življenje kot bivanje pod steklenim zvonom, skozi katerega se svet kaže v popačeni obliki. Pesnica je preživljala zadnje mesece življenja ločena od moža, razpeta med hotenjem po pisanju in realnostjo, ki je zahtevala od nje vedno več moči, trdne volje in samoodpovedovanja. 11. februarja 1963 si je vzela življenje. Pesmi, ki jih je pisala še v zadnjih nočeh svoje stiske, so izšle dve leti kasneje v zbirki z naslovom ARIEL.
Zgodnja lirika Sylvie Plath, ki jo je pesnica pisala v najstniških letih, nima posebne umetniške moči in vrednosti, saj je zavezana predvsem oblikovni dovršenosti. Zaradi umetno zgrajenih besednih zvez in podob, ki so le odsev pesničinega literarnega znanja, je neprepričljiva in zanimiva zgolj z razvojnega vidika. O pesnioini izvirni ustvarjalnosti govorijo šele pesmi, ki so nastale po letu 1956, resnično zrelost in pretresljivo izpovedno globino pa je pesnica dosegla v pesmih, ki jih je pisala od leta 1960 do svoje smrti. To je drzno razodevajoča se lirika, ki tenkočutno odseva pesničin notranji svet. Zavest Sylvie Plath se v njej smelo, skorajda brutalno spaja s temnimi sencami in demo-ničnimi podobami, ki živijo v nedoumljivih plasteh pesničine biti. Strah in mora, bes in obup osamljene ženske, matere dveh otrok, ki doživlja življenje kot pustolovščino in zakleto suženjstvo hkrati, so se utelesili v preprosti govorici; ta vre na dan v podobah, ki brišejo mejo med snom in resničnostjo. Pesnica se v besedah, zaznamovanih s krvjo in izročenostjo smrti, lahkotno poigrava z glasovi in bistroumno prepleta prizore iz svoje duševne drame s humorjem ter jih tako trga iz vsakdanjih čustvenih obrazcev, patetike in samopomilovanja
658