SKLANJATEV TUJK, V IZVORNEM JEZIKU ŽENSKEGA SPOLA
Beseda kenning je res ženskega spola (tako je zapisano tudi v Brockhausu) in ima množinslio končnico -ar. S tujkami, katerih osnova se končuje na soglasnik, ravnamo v slovenščini najbolje tako, da jih uvrstimo v slovensko sklanjatev, ki se prav tako končuje na soglasnik. Taki sklanjatvi imamo dve: ženskega in moškega spola (prim, perut in korak). Ker je naša sklanjatev samostalnikov ženskega spola na soglasnik mrtva v tem smislu, da vanjo ne moremo sprejemati tujk, je tujke, ki se končujejo na soglasnik, najbolje sprejeti v sklanjatev moškega spola. Tako sploh delamo ne glede na to, katerega spola je tujka v izvornem jeziku in ali je sploh katerega. Ker je obravnavana beseda splošno sprejeta mednarodna tujka, ki ji gotovo ne bomo iskali domače vzporednice, je prav, če jo tudi pravopisno prilagodimo slovenskemu knjižnemu jeziku: pišemo jo zato z enim n, tj, kening. Sklanjamo jo torej kening keninga itd; v množini seveda keningi keningov itd.
V naši prvi sklanjatvi pa bi bili taki samostalniki čudni brez končnice -a v im. ednine. — Ostala bi še možnost, da beseda ohrani ž. spol, sicer pa je sploh ne sklanjamo (kot delamo z imeni tipa Dolores); to pa se slabo prilega slovenskemu jeziku.
J. Toporišič Fiiozolska fakulteta Ljubljana