POGOVOR Z OBČANI
ŠIŠKA JE ČUDOVIT KRAJ
Naš glavni in odgovorni urednik se je pogovarjal s tovarišem Francem Šetincem, članom sekretariata CK ZKS in odgovornim urednikom slo-venske izdaje »Komunista«, ki se je v Šiško preselil pred pol leta.
B. ŠTULAR: Tovariš Šetinc, postali ste ob-čan Šiške. Kako se počutite? Imate že občutek »domovinske pravice«?
F. ŠETINC: Počutim se dobro. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj živel v tako prijetnem okolju kakor je Soseska šest. Blizu so gozdovi, pot me vodi naravnost od bloka na Mostec ali Rožnik. To je prečudovito. Svoj prosti čas najraje pre-živim v gozdovih. Tudi v službo me vodi pot na vrh Šišenskega hriba, potem pa se spustim proti središču mesta.
B. ŠTULAR: Kaj pa občutek »domovin-ske pravice« ...?
F. ŠETINC: Saj prav to, o čemer sem govoril, ustvarja v meni občutek pripad-nosti Šiški. Sedaj, ko vem, kako lep je moj košček šiške, ne bi več želel živeti v kaki drugi občini.
B. ŠTULAR: Laskate nam, ker omenjate naš časnik kot prve-ga, s katerim ste se srečali v šiški. Ali je to dovolj?
F. ŠETINC: Ne, ni dovolj. Časnik gotovo opravlja hvale vredno poslanstvo. Mis-lim, da bi vsakega občana, ki prihaja ali odhaja, morala pozdraviti ali se posloviti od njega občina v obliki knjižice s podpi-som predsednika občinske skupščine. Da bi mu predsednik zaželel dobrodošlico ali se poslovil od njega in se mu zahvalil za njegov prispevek v življenju občine. V knjižici naj bi bili najosnovnejši podat-ki, ki bi občana seznanili z vsem, kar mo-ra vedeti o občini, v kateri bo živel. Skratka, knjižica bi morala predstaviti novemu občanu podobo občine, njeno preteklost in na kratko tudi njene per-spektive. Za tiste, ki zapuščajo občino, bi vsebino spremenili, morda bi moral biti poudarek na dosežkih, tako da bi odha-jajoči občan začutil, da je v njih tudi nje-gov delež in da so mu občani, ki ostane-jo, hvaležni zanj.
B. ŠTULAR: In ven-dar: kakšno je bilo vaše prvo srečanje s Šiško, pri čemer mi-slim na družbenopo-litično skupnost, na skupnost ljudi, delov-nih organizacij, usta-nov, uradov itd.?
F. ŠETINC: Prvi pozdrav je bila vaša (oprostite: sedaj tudi moja) Tribuna. Se-znanila me je z nekaterimi problemi in me spomnila, da so razen moje poti na Rožnik, razen mojega gozda, ki sega skoraj do našega bloka, tudi še druge reči v občini, problemi, težave, uspehi in kaj vem kaj vse še.
B. ŠTULAR: Lepa mi-sel, ideja, o kateri bi bilo vredno razmisli-ti. Mislim, da česa podobnega nimajo ni-kjer...
F. ŠETINC: Še nekaj sem hotel reči. Ra-zen knjižice bi bil izjemno koristen tudi sestanek, srečanje novih občanov s pred-sednikom skupščine, predsednikom So-cialistične zveze in drugimi predstavniki družbenopolitičnega življenja. Ne vem, koliko ljudi se priseli vsak mesec, goto-vo ne več kakor za eno dvorano. Ali ne bi bilo lepo, če bi organizirali taka sre-čanja? To bi zapustilo v človeku močan, nepozaben vtis, ki bi obvezoval.. .
B. ŠTULAR: Ste se srečali že s svojokra-jevno skupnostjo, od-bomikom občinske skupščine, predstav-nikom Socialistične zveze in drugimi za-stopniki javnega živ-ljenja vaše ožje skup-nosti?
F. ŠETINC: Dobil sem vabilo za zbor volivcev, vendar se ga nisem udeležil, ker sem bil odsoten. Žena je bila povabljena na prireditev ob dnevu žensk. Vabilo je bilo toplo napisano, brez suhih forrnal-nosti in obrabljenih fraz. To mi je bilo všeč. Starejši prebivalci Soseske šest pravijo, da je tod malo sestankov. Ali je to res, moram še preveriti. Nekaj jeze je bilo v zimskem času, ko so prvič zelo slabo splužili ulice. Direktorju podjetja »Snaga« sem pisal o tem in mislim, da je opozorilo zaleglo.
B. ŠTULAR: So So-sesko šest že povsem uredili?
F. ŠETINC: Čeprav še naprej gradijo stanovanjske bloke, je takšna, kakršna je, prečudovita. Naglica, s katero so as-faltirali ulice, urejali zelenice, sadili dre-vesa in grmičevje, postavljali otroška igrišča itd., me je presenetila. Bojim se le, da vsega tega ne znamo ceniti, kakor da je naše. Ko se Ijudje vselijo v no-va stanovanja, puščajo pred blokom vse nastlano s papirjem, kartoni in podob-nim. Nekateri se ne potrudijo, da bi vse to lepo počistili. Če hoče imeti lepo ure-jeno in snažno stanovanje, naj mu bo pri srcu tudi čistoča okolja, naselja.
B. ŠTULAR: Imate občutek, da se stano-valci »zapirajo« v svo-ja stanovanja, da je premalo družabnosti, premalo pristnejših stikov med stanoval-ci v bloku in prebi-valci naselja?
F. ŠETINC: To je bolezen sodobne urba-nizacije. Premalo smo razmišljali o tem, kako se ji izogniti, da ne bomo tudi v tem podobni drugim zahodnim deželam. V našem stopnišču se še nismo sešli, da bi se pogovorili vsaj o tem, kako bomo gospodarili s tistim, kar je skupno — s hodniki, z neposrednim okoljem, kletni-mi prostori itd. To je tudi moja krivda. Razmišljam o tem, da bi povabil sosta-novalce na kavo. Nekdo mora dati pobu-do. Usoda nas je »združila«, morda bomo desetletja živeli skupaj, zato nam ne more biti vseeno, kakšni bodo naši od-nosi, ali bomo imeli okrog bloka zelenje in cvetje ali smetišče.
B. ŠTULAR: Ste Ši-ško poznali že od prej?
F. ŠETINC: Neposredno po vojni sem bil nekaj časa v Šiški. Iz tistih časov mi je ostala v spominu pusta, dolgočasna.
Potem Šiške nisem več obiskal. Ta leta, ko sem bil Bežigrajčan, sem se sicer večkrat peljal skozi šiško, se pravi po Celovški, toda pogled iz avtomobila je premalo, da bi si človek ustvaril vtis o novi podobi te občine. Odkar sem Šiškar, sem na svojih sprehodih odkril mnogo novega, marsikaj me je presenetilo, oči-tal sem si, da premalo poznam ta del Ljubljane. Sram me je bilo. šiška je v povojnih letih zelo napredovala, lepša je in nič več dolgočasna. Poslopja ob Ce-lovški so mi prejšnja leta zakrivala tisto, kar je nastajalo kot nova Šiška, čeprav je tudi ob tej glavni »arteriji« marsikaj novega. Tam, koder je bilo še po vojni polje, so sedaj najlepši predeli Šiške. Je pa še precej pomanjkljivosti. Ne mo-rem razumeti, da, denimo, asfaltiramo vse ulice in steze in stezice, ki vodijo skozi naselje Soseska šest, pozabimo pa na Osterčevo, ki je še vedno makadam-ska, Čeprav povezuje novo naselje s Ši-šensko ulico. Najbrž ne sodi več v ob-močje Soseske šest. Kaj pa solidarnost?
B. ŠTULAR: Spomni-li ste me na pogost očitek, da v Soseski šest živi samo »elita«, češ tam ni proletar-cev. Kaj mislite o tem?
F. ŠETINC: To je žaljivo za prebivalce naselja. Prava »elita« živi v razkošnih vi-lah, ki jih pa v Soseski šest ni. Upam, da smo že preživeli primitivno pojmovanje proletariata kakor Ijudi s krampi in lo-patami. Res so sedaj cene stanovanj astronomske in nedosegljive družini s poprečnimi dohodki, toda to ne velja sa-mo za stanovanja v našem naselju. Toda še pred dvema letoma so bile cene ob-čutno nižje, skoraj za polovico. Če gre-mo za več let nazaj, je bila situacija še ugodnejša. Takrat so se priseljevali v So-sesko šest tudi proletarci, kvalificirani delavci, tehniki, podoficirji itd. Najbrž niso prebivalci našega naselja krivi, da imamo tako slab sistem stanovanjske graditve, tako slabo stanovanjsko poli-tiko?!
B. ŠTULAR: Kako je s trgovino, servisi, go-stišči itd.?
F. šETINC: čeprav me žena včasih poš-lje v trgovino, vendar vem o tem pre-malo, da bi lahko sodil, ali je dovolj raz-vita ali premalo. Vem samo to, da so »na kupu« tri samopostrežne trgovine, ki se po kvaliteti postrežbe in izbiri blaga bi-stveno razlikujejo med seboj. Otroški vr-tec je velik in lep, vendar še vedno pre-majhen, da bi lahko sprejel vse otroke, ki so varstva potrebni. Žal mi je mater in otrok, ki jih srečujem pred šesto uro, ko zaspani hitijo v otroški vrtec. Ta naš delovni čas, ki pričenja v tovarnah ob šestih, je vse prej kot sodoben.
B.   ŠTULAR: za pogovor!