Polarna ¿igra (Sterna paradíseo) gnezdi blizu severnega pola, prezimuje pa na južnem. Preleti približno 40.000 km/leto.
Naj ptica
V milijonih Ici razvoja na Zemlji seje narava razcvetela v milijone različnih smeri - prav toliko pa je različnih možnosti za preživetje ptic. Da bi te možnosti lahko izkoristile, so se morale telesno ali z načinom življenja spremenili v milijone različnih oblik in se naučiti milijone različnih navad. Tako najdemo danes med skoraj 10.000 še živimi vrstami ptic zelo različne primerke.
Največja neleteča ptica je noj (Struthio camehis). V višino meri do 2,5 metra, tehta prek 150 kg. V resnici ni nobena skrivnost, zakaj živi prav v Afriki. Sredi brezmejnih, odprtih savan, z malo drevesi. na katere bi lahko pobegnil, je veliko telo dobra obramba pred plenilci, ki jih tam ne manjka - celo tako dobra, da seje noj lahko odrekel eni najbolj razširjenih tehnik obrambe med pticami, begu s pomočjo leta. Niso pa noji največje ptice, kar jih je kdaj hodilo po našem planetu. Ta čast pripada tnoam. izumrlim pticam Nove Zelandije. Po ostankih okostij strokovnjaki ocenjujejo, da je največja moa (Dinornis giga/Ueus) presegala težo 200 kg. V nasprotju z noji pa te ptice niso živele v odprti pokrajini, ampak v gozdovih. S svojo velikostjo so kljubovale eni sami nevarnosti tistega časa in prostora -prav tako že izumrlemu velikemu novozelandskemu orlu. ki je tehtal prek 13 kg (kar je več. kol je teža beloglavega jastre-
Davorin Tome
ba). razpon peruti pa je imel okoli 3 m. Velikost pa moe vendarle ni rešila pred izumrtjem - prav nasprotno. Ko so Novo Zelandijo pred okoli 600 leti naselili ljudje. so bila prav velika telesa neletečih ptic pomemben vir hrane zanje. Prej kot v 100 letih so vse iztrebili. Lep primer, kako lahko novo naseljena vrsta čez noč spremeni pravila, ki so se vzpostavljala na nekem območju dolga tisočletja.
Za največjo letečo ptico je več kandidatov. primat je namreč odvisen od tega, ali
velikost merimo s kilogrami ali centimetri. Po prvi različici jc s svojimi 21 kilogrami na prvem mestu velika droplja (Otis tarda). ki s panonskih ravnic včasih prileti tudi k nam. Po drugi različici je največji klateški albatros (Dionmica exu-lans) z razponom peruti prek 3.5 metra. Albatros velja tudi za ptico, ki najdlje čas skrbi za potomce, lidino jajce, ki ga izvali samica, partnerja valita 85 dni. izvalje-ni mladič zapusti gnezdo po devetih mesecih. v starševski oskrbi pa je še dolgo po tem, ko že leta po zraku. Zaradi tako dol-
foto: Damjan Denac
Poleg izvrstnega teka je nojevo (Strutliio camellus) obrambno vedenje tudi izjemno močna
brca, kije za plenilca lahko pogubna.
svtrpne 19
revija DOPPS - Bcrdlifc Slovenia
NARAVA VEDNO NAJDE POT
fino MM P Bird Life Hungary
Naša najtežja (21 kilogramov) leteča ptica velika droplja (Otis tarda) je žal svetovno ogrožena. Ena najpomembnejših populacij gnezdi na sosednjem Madžarskem.
gega gnezd itvenega obdobja klateški albatrosi gnezdijo le vsako drugo leto.
Naj ptic je seveda še veliko, saj je skoraj vsaka vrsta v nečem »naj«. Ce ne v obliki ali izmeri, pa v barvi ali kakšni izmed navad. Veliko naših »naj« podatkov pa tudi ni dokončnih, saj nas narava preseneča iz dneva v dan. Najmanjša poznana ptica je sršenji kolibri (Mallisuga hcle-nae). Telita le 2 grama, v dolžino pa meri okoli 5 cm, pa še to v veliki meri zaradi dolgega kljuna. Kolibriji so tudi ptice z največjo frekvenco utripa kril. Z natančnimi kamerami so izmerili, da v sekundi zamahnejo do 90-krat. Najdaljšo selitveno pot ima polarna čigra (Sterna paradi-sea). Z gnezdišč na severnih obalah Evrope, Grenlandije in Amerike te čigre vsako leto preletijo razdaljo do Antarktike in nazaj, kar je okroglih 40.000 km. Ker živijo tudi 20 let in več, pomeni, da v življenju preletijo nekajkratno razdaljo do lune. Mali labod (Cygnus coliimbianiis) velja za ptico z največ peresi. Našteli so jih kar 25.216. medtem ko so jih pri rubinastem kolibriju (Acliilochus colubris) našli le 940. Ta komaj .i g težki ptiček je verjetno tudi najmanjši selivec, ki se redno seli prek Mehiškega zaliva. Grahasti plešec (Gyps rueppellii) je vrsta, ki nosi višinski rekord: na višini 11.274 metrov je trčil s potniškim letalom. Največjo hitrost v zraku so
namerili sokolu selcu (Falco peregrinus). Med napadom na plen seje spuščal s hitrostjo 188 km/h.
Najtežji pa je gotovo izbor vrste z naj navadami. Čeprav so naj navade, tako kot naj telesne značilnosti, zgolj posledica prilagajanj za lažje preživetje, tu pravil za izpostavljanje favoritov ni. Tako si ptico z naj navadami lahko izbere vsak po svojem okusu. Sam nepreklicno stavim na cesarske pingvine (Aptenodvtesforstery). Živijo
na najbolj južnem koncu našega planeta, na obalah in v morjih okoli Antarktike. Prehranjujejo se z ribami in sipami, ki jih lovijo v globinah nekaj 100 m, kar je med pticami že samo po sebi svojevrsten rekord. Njihova naj navada pa je povezana z gnezdenjem. Ko se na Antarktiki prične južna zima, samica leže maja ali junija eno samo jajce. Dolžnost valjenja takoj s prvim dnem prevzame samec. Ker gnezda nima. si jajce naloži na narti in ga pokrije s kožno gubo. Samica medtem odide na lov, od koder se ne vrne nekaj tednov. Samec, bolje rečeno samci, saj se jih v kolonije zbere po več tisoč, medtem potrpežljivo čakajo na njihovo vrnitev in pri tem kljubujejo temperaturam, ki se spustijo do -60 °C. in vetrovom, ki dosežejo do 180 km/h - da ne omenim drugih, z našega stališča precej turobnih razmer v okolju, saj na Antarktiki noč pozimi traja več kot 20 ur. V septembru, nekaj tednov po tem, ko so se samice vrnile z lova, se izvalijo mladiči. Na južno polarno kapico se takrat počasi že plazi poletje - dan se podaljša, temperature se dvignejo. Gotovo bi bilo valjenje jajc v takšnih razmerah precej manj stresno za pingvine, a tega si žal ne morejo privoščili. Obdobje, ko ptice (velja tudi za druge živali) potrebujejo največ hrane, je čas. ko imajo mladiče. Takrat morajo naloviti hrano za sebe in za ves naraščaj. In če želijo cesarski pingvini ujeti to obdobje, morajo jajca valili v času najnižjih temperatur, kar jih lahko izmerimo na našem planetu.
foto: Luka flofii
Grahasti plešec (Cyps rueppellii) je vrsta z višinskim rekordom; na višini 11.274 metrov je trčil
s potniškim letalom.
SVET PTIC 20