«r< 10.
Izhaja           i«
in 25. vsakega   L>i? >L            mesca,
it   Velja celoletno    > 2 gld. 50 kr,       )*& polletno lgld. 30 kr. J«
BEIEP11I.
Kratkočasen in podučen list za slovensko [judstvo.



List 20.
V Celovcu 25. oktobra 1871.
Leto III
Tipo Sajb.
(Amerikanska črtica posl. L. Š.)
Naš junak Tipo Sajb ni bil ne lep, ne izobražen in Bog ve, da ne sijajnega rodu, ampak pravi zamorec grde glave, debelih ustnic, kratkih, volnastih las, pa črne kože, da si črnejše misliti ne morete. Težko in okorno se je obračal, počasi razumeval, o vsem le malo umel. Pri vsem tem se bodo pa čitatelji prepričali, ko preberejo to povest do konca, da je bil ta mož vreden vsega spoštovanja in da je bil častitljivega značaja.
V Ameriki je divjala grozovita medsebojna vojska, ktere se še vsakdo spominja, ker se je nedavno vršila. Južne države (konfederirci) velike amerikanske republike so povzdignile smrtno orožje proti severnim (unio-nistim), ker so poslednje zahtevale, naj se sužnost odpravi. Onim puntarskim državam se pridruži tudi severna Karolina. Ko začno tu zbirati vojake, povzdigne se tudi John Fernald, do sedaj priprost naselnik, do časti kapitanske. Eo mu vlada naroči, naj ji pošle dva ali tri zamorce, ki bodo pomagali Eoanoke-Island vtrjevati, odgovori s ponosnim glasom: „gotovo" in odide domu, da premisli, kako zadovoljiti tej obljubi. Treba je vedeti, da je imel John Fernald, ki je bil reven dedič zapravljivega očeta in deda, edino in še to zel6 zapuščeno naselbino (plantago) Mosmor, edinega konja, ki je moral nositi gospodarja v boj, pa nekoliko krav in svinj.
Družine je imel malo: enega sužnja po imenu Tipo Sajb, ženo tega sužnja Marcy, njeno dete, z imenom Scipio Africanus (Fernaldu so se dopadala polno-glasna stara imena) in Afrodito, navadno Frita imenovano, mlado zamorko, ki je opravljala hišna opravila, med tem ko je Tipo Sajb s svojo ženo njive obdeloval.
Živelo se je v tej hiši, kakor sploh pri naselnikih. Gospodar je dokazoval sužnji Friti s psovkami in ko-robači, kako je treba varčno delati, gospodinja pa je ponavljala iste besede zdaj z ostrim jezikom zdaj s sitnim miniranjem. Tipo in njegova žena sta se pečala, kakor sem djal, na polji z obdelovanjem in spravljanjem revnih pridelkov. Ta zamorec je bil gospodarju desna roka, — da še več — brez njega bi Fernald moral popolnoma pod nič priti, pa vendar ni imel druzega sužnja, kterega bi bil mogel za gori omenjeni namen vladi poslati. Fernald, reven kakor je bil, ne bi mogel, če bi šlo za življenje, toliko denarja dobiti, da bi kupil druzega sužnja. Iz te nezgode, misli, zamore ga samo eno rešiti. Moral bi Marcy Tipo in Scipiona prodati, za ta denar kupiti druzega sužnja in ga poslati na odločeno mesto. Friti je namenil, naj opravlja zanaprej ne samo hišne, temveč tudi vse opravke, ktere je do sedaj Marcy opravljala. To osnovo precej izpelje.
Tipovo ženo in dete proda nekemu trgovcu, ki ju odpelje na jug.
Ali kaj je občutil, kaj djal Tipo Sajb, ko mu nekega dne ugrabijo ženo in dete? Kaj je občutil, ve edini Bog —   kaj je djal? glej sledeče:
„Massa" *, reče Fernaldu, „vi ne ljubite svoje male missy (gospodične) Alice?"
„„Se ve da jo ljubim, moj Tipo"".
„Pa kaj bi vi massa storili, ako bi malo gospodično tuji ljudje odgnali v daljne kraje — tako daleč, da ne bi nikdar o nji ne culi, in je nikdar več ne videli?"
„„Neumnosti, Tipo!"" zaupije kapitan Fernald. »cPri vas zamorcih se more kaj tacega dogoditi, ali moje dete — to so vse druge reči""!
„Ne razumem massa, nikakor ne zapopadem", odgovori Tipo, majaje s žalostno, pobešeno glavo. „Scipio je bil res črn, mala missy Alica pa je bela kakor jajce; pa tudi jaz sem črn, in ljubim zarad tega moje dete, ki je meni podobno, ravno tako goreče, kakor vi svoje. Ne morem nikakor tega razumeti, massa Fernald".
Tipo je stal a sekiro podprt blizo gospodarja; pogled njegov, neizmerno žalosten, pa nikakor maščevalen, uprl se je v zemljo; revež je premišljeval nemilo osodo svojega življenja, ktero je občutil, ali zapopasti ni mogel. Fernald, vznemirjen in jezen, je pokal s svojim korobačem in mlatil ž njim po travi in cvetju, ne vede, kaj naj odgovori. Preide nekoliko minut. Fernald čuti, da njegova zmešnjava strašno raste. V resnici, on je bil o tem času s svojim plašnim licem v popolnem nasprotji s tihim prežalostnim Tipom. Nazadnje se vzdigne, zamrmra nekoliko praznih tolažlji-vih besedi in se naglo skrije v hišo. Nobeden ne omeni le z besedo tega dogodka; pa kapiten se je sledeče tedne, zadnje pred svojim odhodom k vojni, posebno dobrotljivo obnašal proti svojemu sužnji, molčečemu Tipu, kteremu je to močno v srce segalo, akoravno se je delal, kakor da tega ne opazi. Kapitan Fernald odide na vojsko, Tipo sedaj svojo marljivost pospeši, delaje na polji od zore do pozne noči, med tem ko se uboga Frita zvija pod dvojnim bremenom svojih opravil. Gospa Fernaldova, se boreča s tugo, nesrečo in revšino, nevarno zboli.
Njena edina hčerka, mila, krasna, triletna Alica, je s svojo milobo in otročjo nežnostjo materno srce težila, s svojo angeljsko nedolžnostjo celo hišo napolnjevala.
„Kako je gospi?" vpraša Tipo nekega večera — mesec dni po odhodu gospodarjevem — grede" v kuhinjo po posodo, v ktero je navadno mleko molzel.
BPSlabo, slabo"", odgovori Frita osorno, in doda': „„Tudi jaz pridem, da ti pomagam krave pomolzti, prej moram še malo missy Alico v postelj spraviti"".
„Ni treba Frita", odgovori zamorec, „sam lehko opravim".
*) Tako pravijo v Ameriki snžnji svojim gospodarjem.
154
Pa Afrodita, ki je posebne naklepe snovala, gre" vendar za njim. Tu začne strašno žalovati in tožiti čez svojo nesrečo in neprenesljivi jarem, nazadnje pravi:
„„Tipo, jaz mislim od tu pobegniti"u.
„Pobegniti? Pa kam, Frita?"
„„Kam? No na sever. Moraš vedeti Tipo, naši gospi je zmeraj slabeje, ravno prej mi je naročila, naj ti rečem, da pojdeš po zdravnika"".
„Kje stanuje zdravnik?"
„„Prvi, kterega moreš najti, stanuje v Vestonu. Gospa misli, da pojdeš k njenemu bratu in mu poveš, kako boleha, pa da bo težko ozdravela"".
„Mili Bog, Frita! ali je tako nevarno bolna"? !
„„Zdi se mi"", odgovori Frita z malomarno mrzloto, „„zato sem sklenila prej uteči, pred-enj pride sem massa Charles, ki nas gotovo ne bo dobro imel, ako njegova sestra umrje ali živi. Dobro poznam močvirje, kjer se nekteri naših skrivajo, ter čakajo priložnosti, da utečejo na sever"".
„Si videla Petra?" vpraša Tipo. „Peter je bil brat Airoditin, ter je pred nekoliko dnevi pobegnil iz ene bližnjih naselbin".
„»Ne skrbi za-nj stari"", odvrne Frita z glavo ki-maje. „„Ce hočeš brez posebne sile svoboden biti, pojdi zvečer z mano proti močvirju"".
„Ali bi mogla ti zapustiti nevarno bolno gospo in malo missv?" vpraša Tipo.
„„Naj bo bolna ali ne bolna, jaz sem sužnosti do grla sita! Zvečer se mi zadnja priložnost podaja, da se pridružim drugim, ker mislijo pred zoro že na pot. Dejala sem Petru, da pridem k njim okoli polnoči"".
„AIi bi se to ne moglo zgoditi tudi jutri zjutraj, potem ko bom poklical zdravnika k bolni naši gospodinji?"
BnNe bodi neumen stari"", odgovori Frita. „„Drugi hočejo nocoj na pot, ko se mesec prikaže, povedala ti pa ne bom, kam se obrnejo. Vsaj sem ti že tako preveč povedala"".
„„Ali nisem mogla oditi, da ne bi tudi tebi priložnosti dala. doseči zlato svobodo. Povej Tipo, kaj misliš storili?""
„Hvala tebi Frita", začne Tipo čez nekoliko časa, in gladi vrat svoji najljubši kravi, „hvala tebi; pa jaz mislim -   naj jaz tukaj ostanem".
„„E dobro, rečem ti, da si največi norec nasvetu"", doda dekle jezno, zadene polno posodo mleka na glavo, ter se obrne iz hleva.
„Počakaj malo, samo malo časa", zavpije Tipo. „Nikar ne misli, da sem ti nehvaležen za lepo ponudbo; vedi, da sem ravno tako željen svobode, kakor ti; pa iz Vestona se ne morem vrniti prej kakor jutri zjutraj, in to je prekasno kakor trdiš. Od tu do Vestona ni nobene hiše; odkar je naš gospodar odšel, ne pride več živa duša sem; ako še jaz odidem, morala bi naša nesrečna gospodinja z detetom poginiti".
„„Gospodar Fernaldni bil tako milostljiv, ko ti je prodal ženo in dete", zavrne ga Frita.
Ta udarec je nenadno zadel velikodušno in mehko srce ubogega sužnja. Zakrvavi od velike bolečine. Nasloni glavo na vrat mlade krave in se britko zjoka; vroče solze kapljajo s črnega obraza.
„Nikar ne misli Tipo, da sem te hotela tako raz-žaliti", začne Frita nekaj zmešana, ko opazi grenko bolečino starega sužnja, „jaz ne razumem, zakaj ne bi tudi ti tako delal, kakor je gospodar s tabo postopal. Brigaj se sam za se, za drugo pa naj Bog skrbi".
Tipo si obriše oči z rokavom svoje debele srajce, pogleda dekle z mirnim nasmehljejem in reče: „Frita, jaz vendar raje to storim, kar bi želel, da bi bil massa tudi meni storil".
Te besede on ni izgovoril tako mehanično, kakor bi je bili izustili mnogi njegovih belih bratov; zlato ono pravilo, ktero veliko ljudi v ustih, ali malokteri v srca nosi, ga je naučila sv. vera, ktera iz najsirovejega, neizobraženega divjaka prestvari človeka tako, da je vreden vsega spoštovanja.
Frita počaka še nekoliko časa, nazadnje se vrne v hišo in zalopi vrata z vso močjo za sabo. Tipo pa odide v svojo stanico, napravi si revno večerjo, ter se vleže in zaspi kakor človek navadno spi, ki dela štir-najst ur na dan.
Prihodnji dan zgodaj zjutraj gre Tipo Sajb k gospodinji, da pozve zapovedi in naloge za pot v Veston, in da se zraven prepriča, je li Frita izpeljala svojo namero ali ne. Kuhinjska vrata najde odprta, v kuhinji, razun stare kodraste mačke, ne žive duše; ognjišče je prazno, brez priprav za zajuterk.
„V resnici je odšla in zapustila gospodinjo samo", zamrmra Tipo. Sedaj začne premišljevati, kaj mu je treba v takih okolščinah storiti. Med tem ko on tako stoji ter si v skrbeh glavo praska, sliši za sabo lehno caplanje bosih nogic. Kmalo se prikaže med vrati mala deklica, oblečena samo v nočno srajčico, tresoča se od mraza in nekoliko od strahu.                                         ,
„„Stric Tipo*", prosi mala, „„pokliči Frito, jaz sem lačna, Frita naj me obleče in prinese jesti; zel6 sem lačna".
„Uboga mala niissv!" izklikne Tipo, in te besede izgovori s tako nežnim glasom, kakor bi prišel glas iz ust kake mile matere.
Deklica pride bliže in položi svojo ročico v veliko črno desnico Tipovo. Ta poklekne na eno koleno, na drugo pa posadi ljubljeno dete, ktero se prime Tipa z obema ročicama okoli vratu, ter se z neizrekljivo milobo nasloni na njegove široke prsi.
„„Stric Tipoje zelo dober"", reče otroče, „rAlica ljubi strica Tipota, pa Alica je lačna!""
„Mala missy mora nazaj v postelj, Tipo pa ji bo prinesel frišnega gorkega mleka; ali bo dobro tako?"
„„0 dobro; pa prinesi mleka tudi mami"", nadaljuje dete. „„Mama je zeld mrzla, in ne odgovori Alici, kedar jo pokliče"".    Tipo se prestraši.
.Mala missy mora Tipu pokazati, kje je mama", pravi zamorec. Dete se spusti z njegovega kolena, prime ga za prst in pelje ga v veliko spalnico, kjer je gospa Fernaldova navadno v svoji bolezni bivala. Zamorec se odkrije in gre s spoštovanjem v sobo. Ne daleč od postelje se vstavi in pogleda lepo, bledo lice, obrnjeno ravno k njemu. Ni mu bilo treba bliže se pomakniti. Je nek poseben občutek, ostreje od očesa ali otipa, kteri človeku gotovo naznani, da je nekje blizo smrt gospodarila. Tak občutek se je vrinil tudi Tipu, tako čuvstvo morda je tudi nedolžno dete, če prav nevede kako, občutilo, ker se je krepko pritisnilo k svojemu črnemu spremljevalcu.
„„Alico zebe"", toži mala. „„Alica neče več dalje tukaj ostati"".
Tipo spusti deklico od sebe, približa se na prstih postelji, pokrije z lepo belo rjuho bledo lice umrle, izide iz sobe ter zakljene vrata za sabo.
„Mala missy naj gre sem", spregovori z blagim tolažljlvim glasom deklici, ktera je stala tresočih ustnic
r
n plašnih oči na spodnji stopnici, „in missy naj pokaže svojo obleko, da bo Tipo mogel Alico obleči, potem bode Tipo kravo pomolzel in Alica bo zajnterk dobila.
rBDobro; pa daj tudi mami gorkega, prav gorkega mleka, da se ogreje, in da bode zopet z Alico govoriti mogla"", prosi deklica z ihtečim glasom.
„Mama ne potrebuje nič več, mala Alica; ona je" sedaj bolše stvari, kakoršnih ji mi ne moremo dati", odgovori Tipo s svečanim glasom.
Zadovoljna s tem odcaplja mala in prinese kmalo svojo obleko. Z veliko silo in le s pomočjo deklice same, obleče Tipo nazadnje hčerko svojega gospodarja, potem vzame dete na roke, z drngo roko prime posodo, ter gre krave mlezt. Ko Še to dovrši, vrneta se oba v kuhinjo. Tipo najde nekje v omari kos kruha, skuha mleko in pripravi zajnterk detetu, ktero je igraje se z mačkom, že pozabilo na vso tugo in nesrečo. Sedaj sede zamorec na knhinski prag, npre oba komolca na kolena, glavo nasloni na roke in — vtopi se v težke in važne misli. Čuti, da je na razpotji svojega življenja. Pred njim sta se pokazala dva pota. Eden pelje k svobodi, k nebu ubogega sužnja — druga k neprestanemu robovanju, polnemu muk in težav; ker gospod Benet, brat gospe Fernaldove, je bil znan v celi oko- | lici ko človek trdega neusmiljenega srca; če se kapitan Fernald ne vrne živ iz vojske, postane Benet postavni skrbnik male Alice, in vsled tega preide Tipo v njegovo last.
Zamorec  povzdigne  glavo   ter upre pogled čvrsto proti severu.    Naenkrat zašije v tamnem očesu živ ogenj; | na to obrne pogled na malo deklico,   ktera  si veselo z i mačkom igra, ter ga z ostankom svoje jedi pita. Uboga deklica ni mogla slutiti,   da je osoda njenega življenja | položena  v  roke  pri prostega človeka, kteremu je njeni oče vse najljubše vzel.
(Konec prihodnjič).
O zgodovini mlinov.
(Iz BSlovana" poslovenil Andrejčekov Jože.)
Mlin je iznajdba starodavnih časov a še do da-našnega dne" ni dokazano, kdo je bil prvi, ki je to misel tudi dejansko izpeljal. Ako pregledujemo zgodovino starih Grkov, izvemo iž nje, da je bil Mil, sin špar-tanskega kralja Leleksa, ki je živel okoli leta 880. pred Kristusovim rojstvom, iznašlec mlinov, med tem, ko Rimljani pripisujejo to iznajdbo svojemu bogu Pi-lnmnu, drugi Milantu.
Nikakor se ne more dvomiti, da so bili mlini že v najstarejših časih; kajti Mozes pripoveduje, da je Abraham gostil svoje goste s kolači iz najboljše moke, ktere je bila spekla Sara. A kaj je moral delati Samson, ko je prišel Filistejcem v roke? Moral je goniti mlin.
Preden so bili iznajdeni mlini, nadomestoval jih je izdolbeni kamen. V njem se je žito strlo, potem pa presejalo. Ta priprosti način žito mleti je kmalo spod-rinil v rimski državi drugi, katerega je bil, kakor pripoveduje Plinij, vpeljal Numa. Ta način je obstajal v tem, da se je žito, preden se je raztolklo, npražilo, da bi se lože izluščilo. Potem se je žito vsulo v možnar, trlo se  s  šibko palico, da se je izluščilo, potem pa se
je raztolklo v moko. Iz takove moke so Rimljanje mogli peči samo nekove kolače, nikakor pa kruha, ka-koršni je dan današnji v navadi, ker upražena moka ne gre na res (v kvas).
Možnarji, katere smo tu omenili, bili so narejeni najprej iz lesa, pozneje iz kamena. — Etruskanci, ki so bivali v dolnji Italiji, davali so jim bolj cilindrasto podobo, znotraj na stenah pa in dnu so vdolbili brazde, kar je kazala palica, ki je imela na koncu železno špico. Najbrž se je vtikala palična špica v luknjo, ki je bila narejena na dnu možnarja, potem pa se je palica okrog vrtela in se tako žito razmlevalo. Iz tega načina žito mleti so kmalo nastali mlini.
Prvi mlini (molae manuales) so bili ročni mlini ter so jih rabili vzlasti po vzhodnih deželah, kjer so še sedaj v navadi. Bili so sestavljeni iz dveh mlinskih kamenov, iz pregibajočega (castilus) in spodnjega nepremakljivega (meta). Vrteli so jih navadno žene, sužnji in zločinci, pozneje osli. V mestu Meki kažejo še dan današnji kraj, kjer je mlin gonila Fatima, hči Mohamedova. Ker se je za prvih časov omike kruh iz moke vsaki dan pripravljal, zato je imel tudi vsaki naj si bo še tako revni mož svoj mlin. Mozes je zapove-dal, da ne sme nihče vzeti mlin v zastavo.
Iz izkopanih starin pompejskih se jasno razvidi, da so obstajali žitni mlini, ki so jih rabili Rimljani, iz dveh kamenov, izmed kterih je imel spodnji, nepremakljivi podobo masivnega zvišenega stožka (kegelj), pre-gibljivi pa podobo votlega konusa, ki se je vrtel s pomočjo vodoravne ročice. Žito se je vsipalo iz koznlj-kaste odprtine, ki je bila napravljena v gornjem ka-menu, na treče plošče, ki so bile v sredi bolj, na krajih pa manj narazen.
Mitridat Včliki, kralj pontski, je bil neki prvi, ki je vpeljal mline na vodi. Če tudi se ne da ta reč z gotovostjo trditi, toliko je vendar gotovega, da so se razširili vodni mlini v zapadnih deželah še le leta 61. pred Kristom, ko je bil Pompej premagal Mitridata.
Prvi vodni mlini v Evropi so neki stali ob vodotoku, po katerem je voda bila napeljana v Rim, ki pa so se rabili le skrivaj; največ jih je bilo pod goro Janikul. Javno so bili vpeljani mlini še le za rimskih cesarjev Honorija in Arkadija I. 385 po Kr., kar spri-čujejo prvi zakoni tikajoči se mlinov od 1. 398.
Prvi mlini na ladijah so bili narejeni 1. 836. na reki Tiberi blizo Rima. Tekoče vode za gnanje mlinskih koles so rabili v Čehah in s tem je bilo tudi spojeno zidanje jezov. Brevnovska listina pripoveduje o mlinih in jezovih na Veltavi v Pragi, na Labi pri Li-tomericah (1057), o mlinih na Otavi (1045). Prvi znani mlinar je Cten v Boleslavi 1. 1052. Pripravljanje mlinskih kamenov sega tudi v srednji vek. Takovi rovi so bili pri Brevnovu (996), potem v Koštjanskem Ujezdu na Moravskem. —
Kedaj pa so nastali prvič vetrniki ali mlini na veter, se ne da za gotovo določiti. Nekateri menijo, da so nastali za cesarja Avgusta, tedaj ob času Kristovega rojstva; drugi zopet trdč, da so bili postavljeni prvi vetrniki okoli 1. 718 na Češkem. Za gotovo vemo samo to, da so bili vpeljani vetrniki okoli 1. 1040 za časa križarskih vojsk na Francoskem in Angleškem. Prvi mlin na veter je bil postavljen na Nemškem še-le 1. 1395. v Speyer-u, poklicali so iz Holandije moža, kije umel na njem mleti.
Presevanje moke tekoj v mlinu bilo je znano šele  v  16.   stoletji,  če  tudi je bilo še v 17. stoletji na
>
156
Francoskem v navadi, da se je dajalo žito v mlin, moka pa se je doma presevala. Takrat so hodili posebni presevalci od hiše do hiše, ki so presevali moko, kjer je domači sami niso hoteli.
Ko so dospeli mlini do te popolnosti, ostali so stoletja na tej stopinji, dokler se ni v novejših časih kakor povsod, tako tudi pri mlinarstvu mnogo predrnga-čilo, popravilo in zboljšalo.
Mnogo je predrugačil mline sopar, katerega so jeli rabiti mesto vode proti koncu minulega stoletja. Prvi parni tako zvani albionski mlin je bil narejen 1. 1783. v Londonu, če tudi je imel mnogo nasprotnikov; pa ta mlin ni dolgo stal, 1. 1791. je pogorel.
O zboljšanji mlinov imajo v sedanjem stoletji vsakako Amerikani in Angleži največe zasluge. V začetku 1. 1820. se je začel tudi v Avstriji in na Nemškem bolje obračati pozor na ta imenitni predmet, a sicer zato, ker so se mnogi prepričali, da imajo amerikanski in angleški mlini velike prednosti, pobebno v tem, ker se dobi iz teh mlinov pri enakej množini zrna, primeroma mnogo več in lepše moke, ter je ta moka mnogo bolj sposobna za izvažanje. Na Pruskem so kmalo začeli prenarejati navadne mline po amerikan-sko-angleškej šegi. Vodstvo obrtnijske družbe pruske je objavilo 1. 1825. popolni načrt in popis najboljših amerikanskih in angleških mlinov ter je poslala 1. 1827. dva vajenca iz obrtnijskega ustava, Wolfa in Gauzla, izučena stavitelja mlinov v Ameriko in na Angleško, da bi se izučila ondi praktično mlinarstva ter poslala v domovino popis ondotnih mlinov s podobami vred. —
A. Kessel, stavitelj mlinov, je kmalo preštudiral te obraze a še preden sta se vrnila ta dva popotnika iz Amerike in Anglije, postavil je 1. 1830. v Oranico mlin s štirimi tečaji na vladine stroške z velikimi težavami, ker ni bilo ravno lehko preskrbeti svilnatih sitov, plina i. t. d.
O razširjanji enakih mlinov na Bavarskem si je pridobila tamošna vlada 1. 1828. mnogo zaslug, ko je razpisala sledeče darilo za mline.
„Kdor izdela v dveh letih na Bavarskem mlin z najmanj tremi tečaji po angleško-amerikanskej šegi, ta dobi 3000 goldinarjev. To darilo je prejel 1. 1832 no-rimberški mašinist Spath, ki je dokazal, da je že 1. 1831. takove mline postavil.
Okoli leta 1835. je izdelal tudi dvorni svetovalec Mtiller v Lucernu (po prej nesrečnih poskušnjah 1821 —1822 Heffenberger-ja v Norschachu, Bollinger-ja na Dunaji a 1. 1823., Colliera v Parizu) žitui mlin, pri katerem so nadomestovali mlinske kamene železni valjarji. — Pa ti valjarji niso zadostovali, dokler ni curiški inženir Sulzberger 1. 1834. pomanjkljive MiiHerjeve konstrukcije dokaj zboljšal ter s tem dosegel izvrstni vspeh. Po Miillerju ustanovljena družba na akcije v Frauen-feldu se je trudila na vso moč, da bi se vpeljali takovi mlini z valjarji, dala je pomanjkljive Mullerjeve stroje v Varšavi, Trstu in Frauenfeldu z vspehom prestrojiti ter si je prizadevala tudi drugej takove mline vpeljati. Nekaj časa se je zdelo, da je nastala tovarnikom nova doba delavnosti s temi mlini.
Prusija se je mogla ponašati že 1. 1836 zvečimi parnimi mlini, Berolin sam je imel že tri; v Avstriji pa je bil ustanovljen prvi parni mlin 20. septembra 1836. 1. in sieer v  Šopronu poleg nežiderskega jezera.
V dobi, ko so nastajali po Lyropi amerikanski mlini, napravil je 1. 1836. komisar Hoffmann prvi vetr-nik blizo Vratislave po amerikansko-angleški šegi.
Prvi parni mlini z valjarji, po Sulzbergerjevi metodi narejeni, jeli so mleti 29. oktobra 1837 I. v Mo-gunciji, leta 1838. v Štetinu, potem pa v Monakovem in Lipsku. Brž ko ne so nastali ravno ta čas prvi mlini z valjarji v Pesti in Milanu. Sulzbergerjevi mlini so bili vzlasti pripravni za fabričino izdelavo moke, posebno moke za izvažanje, ker se melivo ni čisto nič razgrelo in ker se je moglo v teh mlinih samo popol-nama suho žito mleti. Od začetka se je moka iz mlinov z valjarji neizmerno hvalila zarad svoje lepote in izvrstnosti, a trdilo se je celo, da ima ta moka v sebi več živnih delcev, nego moka iz navadnih mlinov. Kmalo pa so spoznali tudi pomanjkljivosti mlinov z valjarji, a zato so začeli že leta 1838 po množili krajih nove mline s   kameni po angleško-amerikanski sestavi delati.
Na Saksonskem so bili šele 1. 1838. prvi amerikansko-angleški mlini vpeljani in sicer v Draždanih in Kamenici. Leta 1839. je bil v Reki postavljen krasni mlin po amerikansko-angleškej sestavi, ki je imel 18 tečajev s francoskimi kameni ter je na leto 198.000 stotov moke iz najboljše pšenice namlel. Leta 1840 so se zmenili nekateri kapitalisti na Dunaji, da bi ondi postavili parni mlin. Znamenita tovarna za stroje Coc-kerill-ova v Serraingu pri Litichu dala je zanj stroje ter je vodila njegovo stavbo, in 1. 1842. je začel mleti mlin, ki je imel 16 tečajev. Pri napravi tega mlina so se ravnali po šegi angleško-amerikanskih mlinov (mon-ture a la grosse), tako imenovano plitvo mlenje, to je oni način, ko se mele pri samo enkratnem nasi-panji in pri določeni primeroma majhini oddaljavi obeh kamenov sak sebi različna množina žita (vzlasti pšenice). Pri takovi mletvi pa ni bilo mogoče dobiti tako imenovane dunajske »cesarske moke", ki se rabi za najboljše zemlje. Zato so morali stroj premeniti, da so mleli krupico (Gries).
Pri nekoliko bolj oddaljenih kamenih in z večkratnim nasipanjem dobe se na debelo zmleta zrna, moke pa prav malo. Potem se odstrani moka, iz ostale mešanice, otrob io. krupice, pak se skušajo odstraniti najprej debeli, potem pa tudi drobčkimi otrobi. Iz po tem načinu dobljene krupice napravlja se različna moka, katero skuša pripraviti amerikanski mlinar s pomočjo primernih vreč z enokratnim nasipanjem. Brž ko ne je ta način delati krupico vže star običaj avstrijskih mlinarjev, gotovo je, da se je rabil že 1. 1820.
Na Francoskem je napravil Benoit 1. 1820. poleg svojih novih, po amerikanski šegi sestavljenih mlinskih tečajev tudi tečaje za krupico, ter se je posebno mnogo pečal s krupično mlinarijo. Izvrstno moko iz teh mlinov so si naročevali posebno fabrikanti rezano v (Na-deln), ki so jo z vspehom rabili za različne priprave.
Od nekdaj so si že prizadevali našij mlinarji zboljsati stroje za očiščevanje krupice, njih namen je, da bi se težka zrna krupična ločila od lehkih otrob s pomočjo vetra. Stroji za očiščevanje krupice, ki se rabijo že 40 let, so še dandanes skoraj ravno tisti, kakor so jih imeli od začetka, če tudi so enaki stroji na Francoskem od Benoita in Cartier-a jako hvalevredni.
Ob času dunajske občne obrtnijske razstave L 1845 "<je bilo v Avstriji že 10 parnih mlinov in sicer na Dunaji v Pesti, Trstu, Reki, Lincu, Brna, Ostro-gonu, Benetkah, Lerchen-u (v Vorarlbergu) in Nagvfaltt na Ogerskem, vendar pa žalibog se ni znano, koliko je bilo že takrat izmed 37.300 vodnih ali vetrnih mlinov prenarejenih po amerikansko-angleškej šegi.
Na Češkem so bili postavljeni prvi parni mlini od
157
češke  družbe za  napravo parnih mlinov 1. 1846 in sicer v Pragi na Smihovem in Lovosicah s 24 tečaji.
Glavni vzrok, da so se jeli zboljševati mlini v Avstriji in Nemčiji, bil je vzlasti ta, da so jeli naprav-ljati mline s turbinami. V Nemčiji je bil Nagel, stavi-telj mlinov v Hamburku, ki je postavil prvi mlin s turbino po Tournevronovi sestavi. -
D. Specker, fabrikant strojev na Dunaji, bil je prvi, ki je vpeljal turbine v Avstriji 1. 1840. po sistemu Heuschel-Jouvalski, ter si je sploh pridobil mnogo zaslug o zboljšanji mlinov. Ako še konečno omenimo, da je vpeljal stavitelj mlinov Dannenberg 1. 1848. v Berolinu tako imenovani sesač (exhaustor, aspirator), da bi odpravil Iz žita zrak in tako zmanjšal gorkoto, potem smo navedli vse novejše poprave za zboljšanje mlinov.


Pesem za „larmoa.
(Narodna, zapisal, kakor čul J. Jaklič.)
*


Jest vam imam razodeti, Neke prav čudne reči, Al vi morate verjeti, Ce tudi laži vmes tiči. Šel sem bil na daljne rajže Kače, grile kupovat, Al kjer je preveč korajže, Je nevarno dostikrat.
Imel sem enega konjiča, Mladega in prav bistrega, Ni se bal noben'ga griča, Kadar sem zavsedel ga; Ni ga b'lo nazaj vdržati, Kadar se je prav raznel; Strašno je začel dirjati. Noben polž bi ga ne vjel.
Al kaj se je prigodilo?
—  Kolko naglost vendar stri Enkrat se mi je mudilo, Jezdil sem čez grabne tri, Ogenj sem začel kresati, Bad bi bil tobak kadil,
—  Groza me je pripovedvati Skoraj bi tam mrtev bil.
Ena iskra odletela Po nesreči je v vodo, Nato se je voda vnela, Začne goret' pod mano. Vse na enkrat je zgorelo, Konj in sedlo vse je preč; Da se to ne bo verjelo, To ne hotel bi priseč'.
Še ta čudež bom povedal, Kaj se z mano tam godi; Klical sem, okoli gledal, Kar en orel prileti. V klun me prime, vun me nese, Jest sem vendar živ ostal; Konj je proč na večne čase, O kako bom zdaj kupčeval!
Ljubi oče starašina! Ponižno se k vam podam, Še imam en sodeč vina, Prav drago ga rad prodam; Vem da bote vi kupili, Nate, le pokus'te ga. Potlej bomo se zmenili, Kaj še več imam blaga.
Grilov imam šest krdelov, Deset tavžent je stenic, Osem tavžent je krželov, Žabje volne pet lodric, Pet deset in tri pare Samih grilovih mehov, Tri brljave mačke stare, En raztrgan žakelj nov.
Tud' imam za tri bokale Same polževe krvi, Deset centov prazne hvale, S pajčevne deset vrvi, Imam tri kokoši breje, Pet sto miš in sto podgan, Kdor ne verje, ta naj šteje, Kter' to kup', ne bo golfan.

Prodajal ne bom na dvoje, Ker rajše vse skup prodam; Saj že veste, kako to je; Vam možem se v roke dam. Sami ceno naredite, Naj bo dvajset al deset, Samo tol'ko mi služite, Da bom kupil konja spet.



Dolžnost kristjanska in njeni sad!
(Spisal J. Levičnik).

(Konec.)
Nevtolažljiva zavoljo tolikih silnih in zaporednih vdarcev nemile osode se mati in sin napotita v daljna mestice. — Tukaj se prične plemeniti Alojzij Blaž-kovič, ki je bil kaj marljiv in tudi zel6 učen, ukvarjati s podučevanjem gosposke mladine. Bil je namreč v ptujih, zlasti slovanskih narečjih in v muziki kaj dobro znajden. Trudil in trudil se je, pa komaj si je prislužil toliko, da je srčnoljubi mamki in sebi potrebni živež preskrbel. Marsikaj si je prijetnega odrekel, da je vstregel blagi materi in s tem kaj lepo spolnoval četrto božjo zapoved. — Preživela sta tukaj nekoliko let; ker pa se Alojzijeva prihodnost le noče na bolje obrniti, in je huda vojska še vedno po deželi divjala, sklene se preseliti v daljno Rusijo, nadejaje se, doživeti tam boljših dni in časov. Ker je tudi mati teh misel, kmalo poprodasta svojo opravo, zajameta mali voziček in se otožnega srca odpravita v ptuji, daljni, neznani svet. Srečno prestopita poljsko mejo, preideta deželo in sta že blizo Ruske zemlje. V neki veliki vasi na meji pa se jima pripeti mala nesreča, kolo stare se jima namreč pri vozičku, in dalje ko sta mislila, se morata tukaj muditi.
* *     *
Česar se pač nihče ne bi bil nadjal, se zdaj zgodi. Plemenita gospa Blažkovičeva in njeni častivredni sin Alojzij žalostna sedita pred vaščansko gostilnico, čakaje, kdaj da dobita zopet popravljeni voziček. Pač jima ne bi bilo padlo na misel, da sedita pred eno izmed mnogih lastnin bogatega Natanaela Vrliča in da ravno nasproti stoječa velika in lepa hiša je stanovanje njegovo. In vendar je bilo tako. Pa, glej še bolj čudno naključje! Ravno je bil Natanael v nekem bližnjem gradu pri svojem imenitnem prijatelju sklenil dobro kupčijo, ki mu je zopet obetala marsikaki novi tisoč v žep. Ves vesel pride proti domu in prav je koprnel v srcu po priliki, da bi danes zamogel kako blago in dobro delo storiti. Podoba zdavno minulih časov zibljejo se mu pred očmi in ravno se v srčni hvaležnosti spominja blage rodovine Blažkovičeve, ki je vtemeljila njegovo srečo. Hvaležno se oziravši proti nebu tiho šepeta: „Bog mojih očetov! daj mi priliko, da se zamorem hvaležnega skazati tem blagim dušam; stori jih revne in pripelji jih k meni enako, kakor sem bil jaz onega žalostnega dneva, ko mi je plamen pogoltnil mojo obilno premoženje. Daj mi, da bi bil tudi jaz njim rešenik in pomočnik, kakor so bili oni meni v neizrekljivih stiskah!" — Ravno je bil končal svoje hvaležne zdihe, ko pride blizo svoje gostilnice. Pogled njegov zadene tu na naša dva popotnika in kakor od božjega groma omamljen enako okamnjenemu kipu beseduje sam pri sebi: Ali sanjam? je li moje oko kalno postalo? Nista to plemenita gospa Blažkovičeva in njeni blagi sin Alojzij, rešitelj moje srčno ljubljene Rahele? Ali njuna oprava ne svedoči o blišču in premoženju, skoraj da o revščini! Kako prideta le-sem? Kje je nek moj blagi dobrotnik Blažkovič? —

158
Urno stopi naprej, da bi popotna bolj na tanko pogledal in zdajci z veselim začudenjem zakliče: „Res-nično! vidva sta plemenita gospa Blažkovičeva in bla-gorodni sin Alojzij. O bodi Bog zahvaljen za to milost!"
Popotnika strme gledata, kako da tukaj na ptuji zemlji kdo njuno ime izreči ve"; slednjič pa gospa spozna Vrliča in veselo zakliče: „Kaj vi, dobri Natanael! ste tukaj? Kakor se vidi, vam dobro gre! Ali glejte! nas je dober Bog strašno obiskal; ob vse premoženje smo, mojega nepozabljivega moža pa, ki vam je bil tako dober, že krije Jamna rnogila! — Kakor v sanjah posluša Natanael dogodbo težke nesreče, ki je zadela blago Blažkovičevo družino , nazaduje pa veselo roke sklene, jih k nebu povzdigne in reče: „Za-hvalim Te, Bog mojih očetov, ker si uslišal glas mojih iskrenih prošenj!" —
Zdaj od daljoega popotovanja ni bilo več govora. Mladi plemenitnik in njegova mati sta mogla na dom Natanaelov, kamor ukaže jadrno tudi nju siromašne reči prenesti. Veselje cele Vrličeve družine je bilo neizrekljivo; saj so pač vsi goreli od hvaležnosti do nepozab-Jjivih svojih nekdanjih dobrotnikov. Vrlič koj da vrav-nati celo zgornje nadstropje svoje lepe hiše v njuno stanovanje; naroči iz bližnjega mesta za obadva raznovrstno obleko; za postrežbo postavi pod njuno poveljstvo nalašč lepo opravljenega strežeja; naj boljše jedi in pijače so jima bile vsakega dne na izbero; kupi jima tudi lepo novo kočijo, kinčano z grbom plemenitih Blaž-kovičev; čvetere najzalše vrance plača s težkim denarjem in jih jima podari, da bi se po svojem stanu za-mogla voziti na obiskovanja k sosednim grajšinam. Branila sta se sicer toliko bogatih daril, ali Vrlič si ni dal ugovarjati in se ne odvrniti od svojih sklepov. Bil je mož eden izmed tistih redkih, ki imajo dar, spoznati resnico pregovora; „slajše je dati, ko vzeti." —
Živeli so tako naši poznanci nekoliko časa skupaj, kakor najbolj srčno združena rodovina. Bili so zadovoljni, srečni in veseli; če komu, njim gotovo nič ni .manjkalo na svetu. Ali Natanael je snoval še druge namene, ki so se mu tudi kaj srečno speljali, kakor bomo iz naslednjega spoznali. — Nekega dne odide nekako zamišljen od doma- Ves drugačen se vrne nazaj. Sreča se mu je brala na licu, ko stopi v sobe plemenite Blažkovičeve, ter naznani nji in Alojziju povabilo žlahtnega grofa Železnina, ki je imel v bližnji soseščini bogato posestvo. Železnin ni zmiraj tukaj stanoval; le včasih je prišel pogledat svoje gospodarstvo. Vrlič je bil ž njim v velikih kupčijskih zavezah in tudi v posebnem prijateljstvu, hotel je toraj tudi naše Blažkovičeve ž njim soznaniti in sprijazniti. Bogato napravljeni se vsedejo prihodnjo nedeljo o poldnevu gospa Blažko-vičeva, zali njeni sin Alojzij in Vrlič v kočijo, s čvete-rimi čilimi vranci napreženo, ter odrdrajo proti Železni-novi grajšini. V velikej dvorani jih pričakuje stari Železnin in njegova mlada prezala hčerka Terezina. Prijazno jih obadva sprejmeta, ter peljeta v znotranje bogato opravljene sobe. Kmalo se vsedejo k obedu in tem dalje govorijo, tem bližej so tudi njih srca. S posebnim dopadenjem je stari Železnin opazoval olikano obnašanje Alojzijevo. ter z radostjo poslušal njegove nčene in modre govore. Proti večeru se ločijo, pa le, da bi se kmalo kmalo zopet videli. Železnin je namreč hotel, zdaj z svojo hčerko dalj časa tukaj ostati. Odšle so se med seboj tako pogosto obiskovali, da je svet kmalo jel sumiti in govoriti: mladi ptuji  plemič Alojzi
Blažkovič bo postal zet bogatega Železnina. In ta govorica ni bila prazna. Krasna Terezina je imela sicer že dovolj snubačev, ali stari Železnin je bil odločil dati jo le onemu v zakon, o kterem se prepriča, da je res omikanega, nepokvarjenega, blagega srca in da je kolikor toliko po stiskah že skušan. Tacega pa je ravno najdel v Alojziju, spoznaje ga po zagotovilih Vrli-čevih in tudi po lastni presoji. — Pa ne le očetu je do-padel Alojzij; tudi nedolžno srce Terezinino se je bilo sklenilo z najiskrcimi čutili zalega "mladenča in postala sta v kratkem najsrečniša, mož in žena. Zamolčali pa ne smemo, da vse to je bilo delo hvaležnega Vrliča; zakaj koj prve trenutke, ko se je bil snidel s takrat še nesrečno gospo Blažkovičevo, se je bila zgojila misel te zaveze v njegovem srcu. Pričel je b:l namreč tisti dan ravno od Železnina in o prvem naznarMu nesrečnih slučajev spregovoril sam s seboj: Čakai le! zdaj hočeffl vrniti Alojziju rešitev moje Ei \&e s kra3no mlado in bogato gospo!
Kako srečno se mu je bilo vse steklo po volji, smo povedali. —
* *     *
Živeli so odslej naši blagi znanci vsak na svojem domu srečni in zadovoljni. Železnin se čisto nič ni ke-sal, da si je zbral zeta po lastni svoji volji, — boljega moža ne bi bil mogel presrečni Terezini dobiti. —
AU hudi temni oblaki so se jeli tudi nad Rusijo kupičiti, oblaki vojske. Stari Železnin svetuje Alojziju, naj gre v svojo domačijo ogledat, bi se H dale njegove lastnine zopet prestrojiti in stanovrlne narediti. Blagi zet svojega tasta rad in urno uboga, ter se z obilnimi denarji odpravi proti svoji mili domovini. Najde jo sicer vso poteptano od mnogih ondi bitih vojsk, svojo grajščino še vedno v razvalinah a sovražne čete so bile že odtod in zbirale se ravno za odhod v Rusijo. Naglo najame Alojzij umetnikov in delalcev, pozida in prestroji svoj grad, tastu pa sporoči, ktera težka skušnja čaka njegovo domovino. Železnin svoje posestvo proda in še prej, da se približa sovražni Francoz, se preseli z materjo in ženo Alojzijevo na novi dom. - Tudi Vrliču so svetovali, naj se umakne vojskini nevihti; ali zidal je mož na moč božjega varstva in na svojo obilno srečo. Ni se motil. Vojska res večini vse pobere, ne-kterim pa stoterne dobičke da. Tudi Natanael je postal po mnogih prestanih nevarnostih slednjič  milijonar.
Nasprotno se pa tudi Železnin ni kesal, da je zapustil domovino ter zarano odnesel pete. Grajščina njegova je bila spoznana ko imeniten in važen kraj za sovražno ojjrambo; spremenjena je bila v trdnjavo, pa pri prvem sovražnem navalu poteptana v prah in pepel. Nad posestvom Blažkovičevem pak se je bil vnovič razlil blagoslov božji v obilni meri; Alojzij in Terezina sta postala oče in mati najprisrčniših otrok, ki so bili veselje in kratek čas staremu Železninu in materi Alojzijevi.
Vrlič pa, kolikorkrat je slišal, kako srečno in dobro se jim godi na Čavaljskem gradu, je vselej s solznim očesom proti nebu zdihnil in molil: Bog mojih očetov! zahvalim Te, da si slišal glas mojih najiskre-nejših prošenj in želj in dal mi doživeti veselo zavest, da sem srečno poplačal moj   obilni   dolg!
159
Gospodarske drobtine.
vemo. Edini, ki se je za nas potegoval, bil je naš Einšpieler; pa bila je vsaka njegova beseda glas vpijočega v puščavi. Pred-poslednji dan še le, t. j. v 19. seji prišel je na dnevni red vla-din predlog o prenaredbi volilnega reda. Zagovarjal je Einšpieler vladin predlog ter kazal, da je volilen red v tem vladinem duhu sploh veliko boljši, primerniši in pravičniši od do-zdajnega; ker pa je pomanjkljiv, se ima ravno zato vzeti v posvet, da se popravi. Konečno izroči pismen predlog: a. deželni zbor prizna in Sprejeme vladin predlog ter vladi izreče vso hvalo; b. deželni zbor obžaluje, da zavoljo premalega časa ni mogel na tanko prevdariti tega predloga; c. naroči se pa deželnemu odboru, naj ga na tanko pregleda in pretrese ter prihodnjemu deželnemu zboru poroči. Pri glasovanji je ostal Einšpieler na cedilu; vladin predlog se je naravnost zavrgel, čujte, kaj je dr. Luggin, poročevalec, med drugim kvasil zoper vladin predlog! Rekel je: „Vsled vladinega predloga bi Slovenci dobili posebne svoje volilne okraje, to je .punctum saliens", dežela bi se jela po narodnosti deliti" — torej proč s takim predlogom. Slovenci! kaj pravite k temu? — Izročil je Einšpieler tudi slovensko prošnjo polit, društva „Trdnjave", slavni deželni zbor naj blagovoli napraviti in visoki c. k. vladi predložiti predlog zakona „o narodnostih" tak, kakoršen je tisti, kterega je visoko c. k. mi-nisterstvo predložilo deželnemu zboru kraljestva češkega: „da se tak zakon o ^narodnostih" izda tudi za deželo koroško". Da glede tega Slovenci kaj dosežemo, treba je nam samim naravnost se obrniti do visoke vlade, ktera nas gotovo prezirala ne bode, ako se sprava s Čehi srečno dovrši. Kako pa je s to spravo? Če ne motijo vsa znamnja, je sprava kolikor gotova. Na cesarjevo besedo, s ktero je sploh češko pravo priznal, spregovorili so cehi že svojo besedo v deželnem zboru ter dotično adreso z 18 „fundamentalnimi" (temeljnimi) članki v prilogi izročili svitlemu cesarji. Važno je, kar je v deželnem zboru dr. Rieger govoril ob ti priliki: „Obseg adrese in njegovih prilog more imeti svetovno-zgodovinsko veljavo, more dati novo, vse drugačno ustavo, kakor smo jo imeli do zdaj". Res, po tem takem ustava tudi za nas druge dobi prijaznisi obličje; na tej podlagi in v tem duhu se morejo pomiriti in spraviti avstrijski narodi. Vsled teh temeljnih člankov cehi pripoznavajo Ogrsko pogodbo, sploh pa povdarjajo naravnost, da se ima ohraniti in varovati državna edinost. Skupne državne zadeve se skupno povdarjajo v delegacijah avstrijsko-ogiskih zastopnikov. Namesto dosedajnega državnega zbora stopi torej „kongresdelega-t o v". Namesto sedajne gosposke zbornice pride starešinstvo ali senat, ki bi pa imel to nalogo, pretresovati in potrjevati državne pogodbe, razsojevati prepire med posameznimi deželami itd. Znotrajne zadeve bi se obravnavale v deželnih zborih, ki torej dobijo veče pravice. Tudi državna vlada bi se predruga-čila. Zraven državnega ministerstva na čelu bi posebno mini-sterstvo oskrbevalo zadeve ne-ogrskih dežel. V posameznih deželah bili bi odgovorni dvorni kancelarji, S tem smo v kratkem posneli, kar zahtevajo Čehi \ svojih zgor omenjenih predlogih. Predložili se bodo ti državnemu zboru, ki se v kratkem snide na Dunaji, v kterega tudi cehi zato pridejo. Nadjati se je, da jih državni zbor večidel — če ne popolnoma — sprejeme. Kajti štel bode državni zbor menda 139 — tedaj nad dve tretjini — spravoljubov, in samo 63 ustavovercev. Za zdaj se je o> tem veliki ministerski zbor skupno posvetoval s presvitletn vladarjem; sklepi niso še znani. Vedeli so zato ustavoverni listi že poročevati, kakor bi se stvar že jela malo štuliti, kar pa ni res. Rakovo pot delo ne more več iti; bilo bi .sicer gotovo po Avstriji, česar jo Bog obvaruj!
Beust je za Avstrijo postal skor nemogoč. Slišalo se je zato, da pride na Angleško kot avstrijski poročnik; veselili bi se avstrijski domoljubi, ako Avstrijo za zinirom zapusti. Vpljir njegov se kaže poguben, kajti ustavoverna klika se menda sicer ne vle.".e in obtihne.   Zmešnjava utegne sicer postati vedno hujši.
Ife*
Klobase se dolgo drže, ako se zakopljejo t sol in zraven so tudi prav okusne in tečne, sol pa zato tudi nič ni slabejša. Drugi način, klobase čez leto dobre ohraniti, je ta, da se po zimi v zaseko (sesekano salo) polože in dobro zadelajo. Ako jih ob letnem času skuhaš, so ti močno okusne.
Dober ocet iz jabelk. Mnogi tožijo, da ne morejo dobiti dobrega očeta (jesiha) iz jabelk. Tega kriv je samo hladen hram, kjer se ocet hrani. Ako hočeš dober ocet dobiti, dem ga v tako shrambo, da hode kolikor mogoče ves čas imel 20—22 stopinj toplote in da bo čep v sod zmiraj odprt. Ako poleti hitro hočeš jesiha imeti, deni sodek mošta pod streho iz opek na solčno stran in kmalo se ti bo skisal.
Mravlje iz stanovanj se preženejo najlože, ako deneš na tisti kraj, kjer je gnjezdišče, malo posodo s kamnenim oljem (petrolejem) in kedar izhlapti, prilij ga še nekoliko. Ne bo dolgo in mravlje se bodo pozgubile, ker smradu tega olja ne morejo trpeti.
Smešnice.
Fant, ki se noče ženiti. Ko neki fant sliši, da se mora ženiti, bil je silno žalosten, ker se je ženitve močno bal. Njegov oče ga začne jezno obirati: „Ti tepec ti! kaj se boš bal ženitve? Mar nisem bil jaz oženjen?" — Jokaje na to fant odgovori: „Vi ste pač lahko imeli, vi ste vzeli mojo mater, a jaz sem prisiljen čisto tujo žensko jemati." —
Ženska, ki nič dolžna ne ostane. Pohajkajoča po-redneža srečata žensko, ki je bila polna osepnic. „Na tej je pa vrag grah mlatil" zabavlja se eden drugemu. Ženska, ki je te besede slišala, hitro pristavi: „Pri tem mlatu ste pa vi bili tepec!" —
Da le eno oko zatisneš! Nek enook človek je vprašal svojega zdravnika, bo mar lahko ali težko umiral. „0 prav lahko," odgovori mu zdravnik, „da le eno oko zatisneš, pa je."
Zastavice.
45.    Kteri pevec z nosom poje?
46.    Nobeden ne more povedati, kaj sem jaz nego jaz sam?
47.    Jaz nemam, pa ne želim imeti, ako pa imam, želim dobiti, ako dobom, pa nemam, kaj je to?
48.    V kterej pinji pa nahajamo najboljše maslo?
49.    Po kterih brvih se nikoli ne hodi?
Vganjka zastavic v 18 listu: 39. danes; — 40. brana; — 41. srce; — 42. zrkalo; — 43. kedar ga pes popade; — 44. v tretje.
Ogled po svetu,
Avstrijsko - ogerska  država.   Deželni zbori so končan'.   Kar zadene koroškega,  mu Slovenci nobene hvale ne
160
"Vidi in čnti se to že med dijaško mladino. Ob priliki, ko se je na Dunajskem vseučelišču predstavljal novo izvoljeni rektor, godil se je škandal, kakor bi si ga človek skor ne mogel misliti. Ministru Jirečeku, ki je prišel z Beustom in drugimi ministri k slovesnosti, so dijaki na vse grlo jeli kričati in žvižgati, Beustn pa od veselja ploskali z rokami in klicali „hoch". Dr. Jireček primoran zavoljo take surovosti dvorano zapusti, Beust pa — mirno ostane, kakor bi se hotel prilizevati dijakom. To je Fač od več!
HrvaŠko. V vojaški granici se je minule dni vnel krvav pnnt, ki se je kar precej zadušil. Kaj mu je bilo vzrok, ni jasno; gotovo je, da je tega nekriva narodna, domoljubna stranka Da bi se bil punt iz Prage zatrosil in navozlal, je hudobno natolcevanje. Pri vsem tem so pa pokazali Magjari, da nimajo dobre vesti in da bi prej ali slej vender sopet se utegni silen boj Tzdigniti zoper nje.   Naj bojo torej previdni in — pravični!
Nemško. V Monakovem so zborovali odpadniki katoliške crkve; končalo se je zborovanje pa brez vsega pomena. Mini-sterstvo to neverno stranko očitno podpira; kajti izreklo je nauk o papeževi nezmotljivosti kot državi nevarnega. — V Berolinu je zbran nemški državni zbor.
Prusi bi našim avstrijskim ustavovercem radi pokazali svoje simpatije, ter se ž njimi ljubili 1
Vrancoiko bode nemške posadke kmalo spravilo iz dežele. Zanimivo je, kar vladini listi poročajo o minuli vojski. Končalo je vojakov vseh skup 89.000 na bojišču in po bolnišnicah. Padlo jih je samo pri "VVorthu 26.000, pri Sedanu 10.000, v Parizu 17.000 itd. Sovraštvo do Nemcev narašča od dnu do dnu. Napoleon bi se spet rad polastil cesarskega prestola; privržencev Tsaj še dosti ima — zlasti med francosko vojsko. Republikanci in njih Thiers utegnejo torej še posla do grla dosti dobiti. Sicer je po državi mirno.
Rusko misli s Francosko stopiti v ožjo dotiko. Sniti se misli ruski car tudi s turškim čarom. Hvalinsko morje nameravajo zvezati s črnim morjem.   Stalo bode delo na 80 miljonov.
V Cetfnji se je slovesno krstil mali princ črnogorski; pri banketu je črnogorski knez napil srbskemu knezu Milanu na .zdravje ter sta oba izrekla željo, naj bi se srbski narod kmalo znebil ptujega jarma.   Želja je to gotovo vseh Slavjanov!

Razne novice.
(..Tabor"). Pod tem naslovom bo z novim letom v Mariboru začel izhajati nov beletrističen in znanstven list na celi ireliko-četvrtinski poli in sicer dvakrat v mescu. Cena mu bode na leto 4 gld. Meseca novembra in decembra se bota dva lista razposlala na ogled. Uredovanje prevzame naš slavnoznani g. Davorin Trstenjak, župnik na Ponikvi (Sudbahnstation Ponigl.) Priporoča se gorko vsem izobraženim Slovencem.
(„Sršeni")i h umoristično-satiričen, illustrovan list, bo g. Ivan Železnikar v Ljubljani začel izdavati koncem tekočega meseca. Naročnina znaša za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gl. 50 kr., za četrt leta 80 kr.
(..Kranjsko ljudsko šolstvo"), knjižica prav zanimiva ne samo za kranjske, temveč tudi za druge učitelje in sploh vse prijatelje šolstva. Spisal in založil bivši učitelj v Idriji, g. J. Lapajne.   Dobiva se v Ljubljani po 30 kr.
(Slovenski jeilk) se je deloma venderle vpeljal za učni jezik v kranjske gimnazije in ljubljansko realko. Pravo! Storil se je s tem lep korak naprej. Se ve da, trkali in beračili so Slovenci tudi že do sitega.
(Strašni požari) v severni Ameriki. Pogorela so mesta Manistre, Windzor, Chicago in 4 velike vasi. V Chicagu se je ogenj 8. t. m. vnel po kamnenem olju; bil je ta požar tako strašen, kakor je težko kdaj zadel ktero mesto. Mesta, ki je štelo 370.000 duš, ste blizo 2 tretjini pokončane. Tudi je veliko ljudstva storilo smrt.
(Lakota) silno razsaja v Perziji. Tako je na primer v okrajini Chorasan v glavnem mestu, z imenom Mešed, 80.000 prebivalcev umrlo za lakoto.   Bog pomagaj !
Tobak strop ta mladino. Kakor piše „S1. G." je neki angleški zdravnik pri 38 fantih, v starosti od 9—15 let, nasledke prezgodnjega kajenja opazoval in vse to razglasil. Pri 27 je opazil očitna znamnja, da so bili po tabakovem strupu (nikotinu) ostrupljeni. Vrh tega se je pri 22 pokazalo, da krv redno ni obtekala in želodec dobro ni prekuhal, da je dušna delavnost nekoliko pešala in se pokazalo poželenje po močnih pijačah. Pri 3 fantih bilo je srce nekaj oslabljeno; pri 8 se je krv spridenakazala, pri 10 pa nespečnost, (da niso spati mogli), pri 4 slednjič bilo je nebo oteklo. ' Starši in reditelji pozor tedaj!   ' ¦
Darovi za Imekov spominek:
Prenesek iz 19. lista
53.  Jan. Čibašek, f. osk. v Medgorjih     .   .   .
54.  M. Holibar, dek. svetovalec v Vetrinji .    .
55.  V. Link, župnik v Hodišah   .:....
56.  Urban Kuhar, župnik v Škofičah ....
57.  Lovro Sever, župnik na Dholici    ....
58.  Peter Čare, župnik v Grabštajnu      .   .   .
59.  Janez Kolar     „   v Brezi......'
60.  Jan. Šuštar     „      v Kernskem gradu   .    .
61.  Jan. K. Leder, župnik v Porečah     .    .   .
62.  Andr. Tavčar, dekan v Gospi sveti   .    .   .
63.  L. Konjič, župnik v Otoku......
64.  Ludovik vitez Gutmansthal Benvenuti   .   .
95 gl. 80 kr.
•
— „  50
- „  50
1 *   -
- ,  50 20 „  -
V Celovcu 24. oktobra 1871.
Vkup . 125 gl. 30 kr.
Odbor.
Žilna cena.

V Celovcu po vaganu: pšenica 6 gld. 10 kr., — rež 4gld. 22 kr., — ječmen 3 gld. 8 kr., — oves 1 gld. 92 kr., — ajda. 2 gld. 70 kr., — turšica 3 gld. — kr., — pšeno 5 gld. 90 kr.
Korzi na Dunaji 20. Oktobra 1871
Kreditne akcije 291 gld.  90 kr.] Nadavek na srebro 118 gld. 15 kr. Narodno posojilo 67   „    70  „   j Napoleondori    .   .    9  „  40 V,
Listnica Besednikova. Čč. gg. pisateljem: L. G. pri sv. L. Vaše pismo prejeli ter storili po Vaši blagi volji. Za obljubljeno podporo prav lepo prosimo. — Š. G. v K. S poslanim razveselili, pride kmalo na vrsto, prosimo večkrat kaj. — M. T. v Lj. Poslana povestica brez posebne zanimovosti, zato ne moremo je natisniti.
Čč. gg. naročnikom : J. T. v Vat. Vaš napis imamo lito-grafiran kakor druge in Besednik se Vam iz Celovca redno pošilja. Brž ko ne je na Vašej pošti pomota? Naročnine za drugo polletje^ nismo še prejeli. Reklamirane liste smo Vam poslali. — A. Š. G. Prejšnjih Bes. tečajev imamo še nekaj, pa so po- * mankljivi. Pri I. tečaju manjka št. 6, drugem letniku št. 1—4 in 7. ako ju vendar zahtevate, veljata oba letnika vkup 1 gl. 50 kr. — Čitalnica v R. Poslano hvaležno prejeli. Manjka do konca t. 1. še 1 gld. 10 kr., ker 3. marca t. 1. poslani 1 gld. 50 kr. so bili na dolg za II. polovico 1870. — A. Ž. v Lj. Nismo še prejeli! List g. J. Š. pošiljamo na g. Fr. K., ker so počitnice pri kraji. —
Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni vrednik: A. Biser. — Tiskar: J. in Fr. Leon.