263 2023 1.01 Izvirni znanstveni članek DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.2.02 CC-BY-NC-ND Jure Vuga dr., Kvedrova 16, SI–6000 Koper E-pošta: jurevug@yahoo.com ORCID: 0000-0003-4487-3383 Fragmenti dveh domnevnih gotskih arhivoltov stranskih portalov koprske stolnice IZVLEČEK Članek opozarja na skoraj povsem spregledane elemente gotskih arhivoltov (z zobčasto obrobo in motivi vitičevja z listi trte in drobnimi grozdi), vzidane nad baročna okna v severni in južni fasadi koprske stolnice, ki do zdaj niso doživeli ustrezne strokovne obravnave. Z naslonitvijo na arhivske vire, ki dokumentirajo prenovo koprske stolnice sredi 18. stoletja, obsežneje osvetljuje prezidavo stranskih portalov katedrale, ob domnevi, da so bili ohranjeni frag- menti nekoč njun sestavni del. Na podlagi pozornega opazovanja tipologije in obdelave kamna obeh domnevnih gotskih portalov na severni steni stolnice predstavlja ugotovitev, da je originalen le portal iz belega istrskega kamna v bližini mestne Lože. KLJUČNE BESEDE fragmenti, arhivolte, vegetabilna ornamentika, stranski gotski portal, beneška gotika, stolnica Marijinega vnebovzetja v Kopru, cerkev San Lorenzo v Vicenzi, Andriola de Santi, Giorgio Massari ABSTRACT FRAGMENTS OF TWO HYPOTHETIC GOTHIC ARCHIVOLTS PERTAINING TO SIDE PORTALS OF THE KOPER CATHEDRAL The article focuses on the almost completely overlooked elements of Gothic archivolts (with a dentelle bordure and tendrils with vine leaves and tiny clusters), built above the Baroque windows in the northern and southern façades of the Koper cathedral, which have until now not been subject to an appropriate expert-based analysis. By relying on archival sources documenting the renovation of the Koper cathedral in the mid-eighteenth century, the article sheds more light on the reconstruction of the side portals of the medieval cathedral, assuming that the preserved fragments were once their integral parts. By careful observation of the treatment and typology of the stone of the two alleged Gothic portals on the northern wall of the cathedral, we have established that only one is original, namely, that made of white Istrian stone in proximity of the town Lodge. KEY WORDS fragments of archivolt with vegetal ornaments, side Gothic portals, Venetian Gothic, Koper Cathedral of the Assumption of the Virgin Mary, San Lorenzo in Vicenza, Andriola de Santi, Giorgio Massari 264 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 Uvod Romanska stolnica Marijinega vnebovzetja v Kopru je bila postavljena v 11. stoletju. Potem ko so leta 1348 Benečani zadušili upor nepokornih Kopr- čanov, so se začela prenovitvena dela v notranjščini stolnice, ki so bila sklenjena s posvetitvijo cerkve leta 1377. V tem razdobju sta najverjetneje nastala tudi dva stranska gotska portala stolnice. Njuno ovršje s kamnitima gotskima arhivoltoma, opremljenima z reliefnim motivom vitice in drobnih grozdov ter nazobčano obrobo, se je deloma ohranilo. Klesance so gradbeniki med radikalno baročno prenovo sredi 18. stoletja sekundarno uporabili za izdelavo lokov nad tremi baročnimi okni v severni in južni fasadi katedrale. V izčrpni literaturi o koprski stolnici doslej ni bilo namenjenega veliko prostora vprašanju stran- skih portalov stolnice pred baročno prenovo. 1 Tudi v obsežni študiji Helene Seražin o opusu arhitekta Giorgia Massarija, vodje prenovitvenih del koprske stolnice sredi 18. stoletja, ki z navedki iz arhivskih listin najbolj zadovoljivo osvetljuje to tematiko, osta- jajo nekatera odprta vprašanja. 2 Alisi in H. Seražin sta edina, ki sta bežno omeni- la polkrožne klesance z vegetabilnim motivom. Alisi jih zmotno povezuje s pleteninasto ornamentiko in uvršča v 11. stoletje: »Iz tega obdobja [11. stoletja] so tudi razni fragmenti lokov, ki so tvorili portal takrat- ne stolnice z zavoji vitic in listi ter grozdi trte, ki jih zdaj vidimo deloma uporabljene kot okvirje nad širo- kimi stranskimi okni s plitkim segmentnim lokom in deloma vzidane v zunanji vogal zakristije.« 3 Helena Seražin dekorativni vzorec na klesancih opredeljuje kot akantove liste (pravilneje: spiralno spodvite vitice z listi trte in drobnimi grozdi), vzidane nad baroč- na okna na severni in južni fasadi stolnice: »Skrb za bogatejše kamnoseške kose lahko opazimo pri podi- ranju ladijskega dela stolnice, /…/ kamne z motivom akanta, ki so najverjetneje krasili arkadne loke, so uporabili za okenske okvirje.« 4 Za razliko od Alisi- ja, ki omenjene fragmente povezuje s srednjeveškim portalom, avtorica domneva, da so pripadali obro- bam arhivolt v glavni ladji. Drugje v literaturi nisem zasledil omembe obrav- navanih kamnitih segmentov loka z zobčasto bordu- ro in motivom vitičja, ki so ena redkih ohranjenih reminiscenc arhitekturne opreme srednjeveške stol- nice in so dobili novo namembnost v baročni stavbi. Zaradi odročne postavitve so skoraj povsem neopaz- 1 Gl. zlasti Alisi, Il duomo; Semi, Il Duomo; Mikuž, Stolnica v Kopru; Zadnikar, Romanika; Župančič, Il Duomo romanico, str. 267–276; Prohinar, Stolna cerkev, str. 136–169; Seražin, Arhitekt; Seražin, Arhitekturna prenova, str. 489–504; Sera- žin, Il duomo, str. 39–44; Seražin, Massarijeva prenova, str. 178–220; Seražin, Rekonstrukcija tlorisa, str. 171–176. 2 Seražin, Arhitekt, str. 134–149. 3 Alisi, Il Duomo, str. 11. 4 Seražin, Arhitekt, str. 147. ni, zato tudi niso bili deležni poglobljene strokovne obravnave. Žal težko dostopna lokacija elementov za zdaj ne dopušča natančnih meritev, na podlagi ka- terih bi lahko ponudili idealno rekonstrukcijo hipo- tetičnega ovršja portalov. Če štirim segmentom loka iz severne stene pridružimo šest segmentov iz južne stene, lahko skupno naštejemo kar deset polkrožno obklesanih gradnikov (pri čemer je sredinski kos ar- hivolte prvega okna v južni fasadi najverjetneje ba- ročna integracija). Domnevni ovršji portalov sta morda bili sestav- ljeni vsako iz šestih večjih klesancev (po trije na vsaki strani gotskega loka) ali iz štirih krajših in dveh dalj- ših kosov (po dva krajša na robovih in dva daljša na sredini vsake stranice loka). Pod napuščem severne in južne fasade stolnice sta vzidana dva različna fragmenta parapeta balustrade s trilistno členjenimi odprtinami. Fragment balustra- de, vzidan na vrhu južne stene, je okrašen z reliefno oblikovanimi simboli evangelistov in profiliranim gornjim robom s pasico diamantnih vzorcev. Glede omenjenih dveh fragmentov Antonio Alisi ugotavlja: Slika 1: Lok nad prvim baročnim oknom v južni fasadi, sestavljen iz treh monolitnih blokov (sredinski kamniti blok je verjetno dopolnitev iz 18. stoletja) (foto: Jure Vuga). Slika 2: Povečava sredinskega dela loka nad prvim baročnim oknom v južni fasadi, ki je bil verjetno izdelan v 18. stoletju in oblikovan po vzoru originalnih gotskih kosov (foto: Jure Vuga). 265 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 »Če je bila balustrada prezbiterija, iz katere izvira- ta [obravnavana] fragmenta, enostavna, fragmenta z vojščaki med molitvijo iz Pokrajinskega muzeja izha- jata iz druge, bogatejše balustrade, vendar ne vemo, kateremu oltarju sta pripadala.« 5 Načeloma se stri- njam z Alisijevo domnevo, da fragmenta pripadata notranji opremi stolnice in da je vsaj enega izmed njiju mogoče povezati z balustrado prezbiterija. 6 Stavbna tipologija romansko-gotske koprske stolnice Po osnovnem stavbnem tipu je Marjan Zadnikar romansko stolnico Marijinega vnebovzetja v Kopru uvrstil v skupino triladijskih romanskih bazilik brez prečne ladje s tremi polkrožnimi apsidami v ravni vr- 5 Alisi, Il Duomo, str. 14. 6 Del balustrade s simboli štirih evangelistov je v strukturi kor- ne pregraje nemara zavzemal mesto v bližini prižnice, s katere so med mašo brali evangelije. Članek Pričevanja o gotski kor- ni pregraji v koprski stolnici Marijinega vnebovzetja, v kate- rem uvajam domnevo o kamniti korni pregraji srednjeveške koprske stolnice, je trenutno v recenzentskem postopku. sti na vzhodu in romansko stebrno kripto. 7 Delilni steni med ladjami sta (po navedbi koprskega zgodo- vinarja iz 17. stoletja Nicoloja Manzuolija) sloneli na dveh nizih devetih marmornih stebrov. 8 Od prvotne romanske bazilike sta se ohranila le del severne stene stranske ladje in dobro ohranjena južna stena z zazi- danimi romanskimi okni z lijakastim ostenjem. 9 Odprto ostaja vprašanje videza pročelja romanske bazilike z mestnega trga, ki je stalo približno osem metrov pomaknjeno za prostostoječim zvonikom pred podaljšanjem ladijskega prostora proti zahodu, ki je bilo izvedeno po vrnitvi relikvij patrona svete- ga Nazarija iz Genove leta 1422, najverjetneje sredi 15. stoletja. 10 Domnevam, da je bila fasada grajena iz rjavo-sivih klesancev peščenjaka, podobno kot cam- panile, krstilnica in južna cerkvena stena. V pritlični etaži koprske stolnice so se na trg najverjetneje od- pirali trije polkrožni romanski portali (morda lijaka- sto poglobljeni in profilirani), ki so bili odstranjeni skupaj z integralno romansko fasado ob podaljšanju sakralnega prostora proti zahodu sredi 15. stoletja. 11 Obravnavani, nad baročna okna sekundarno vzidani fragmenti z vegetabilno ornamentiko so najverjetne- je nastali sredi 14. stoletja, kot bom utemeljil v na- daljevanju. Sklepamo lahko, da je romanski vhodni 7 Zadnikar, Romanika, str. 134–146. 8 Doktor prava Nicolò Manzuoli je leta 1611 koprskemu po- destatu Nicolòju Dandolu posvetil svoje delo, v katerem je koprski stolnici namenil naslednje besede: La Chiesa Cathe- drale intitolata S. Maria maggiore è la più bella che sia nella Città. Hà la facciata tutta di pietre bianche, & entro è diuisa in tre parti. Le muraglie che fanno questa separatione stano à volto sopra 18. colonne di bellissimi marmi. In essa sono tre Corpi Santi di S. Alessandro Papa, del beato Nazario, & del B. Elio (Man- zuoli, Nova descrittione, str. 77). 9 Prohinar, Stolna cerkev, str. 136–154. 10 O prenosu relikvij mestnih zavetnikov iz Genove leta 1422 je prvi pisal Manzuoli (Nova descrittione, str. 7–27). Ta podatek je povzel tudi Gardina (Koper, str. 115). Gradnja nove gotske fasade se je zaradi pomanjkanja sredstev začela v šestdesetih letih 15. stoletja. Koprski veliki svet je 24. julija 1491 izgla- soval nadaljevanje trideset let prej začete gradnje oziroma podaljšanja cerkvene ladje proti zahodu. O tem poroča doku- ment, ki ga hrani Kapiteljski arhiv Koper; gre za kopijo »libro D. de Consegli esistente nell'offizio della Cancellaria del Sindicato a carte 162«. Omenjeni arhivski zapis citiram iz Semijeve mo- nografije o koprski stolnici (Semi, Il Duomo, str. 14: …che cum sit che già da trenta anni, ouer circa in qua sia stato dato principio à ditta Fabrica per grandir et ampliar la Ecclesia nostra, nè mai sia stà il modo per la povertà sua dedurla ad un fine se non adesso per esser sta à puoco à puoco adunando assai conveniente quantità di Elemosine, qual etiam non saria bastate al fornir de tal ope- ra, se non intervenisse il pietoso subsidio della Sp. ta. C. /…/). Datacija začetka gradnje gotskega pročelja (kmalu po sredini 15. stoletja) se sklada s slogovno obliko košarastih kapite- lov pritličnega dela cerkvene fasade: ti so po izvoru sorodni kapitelom delavnice Giovannija in Bartolomea Bona, ki je proti sredini 15. stoletja izoblikovala t. i. »Foscarijevo ložo« v nadstropnem delu Palazzo Ducale (gl. Gardina, Koper, str. 119). 11 Fasada koprske romanske stolnice je bila (pogojno) primer- ljiva fasadi bazilike svetega Justa v Trstu (ki je v sedanji obliki nastala v 14. stoletju), s tremi vhodi in rozeto na fasadi, ter pročelju opatije v Rosazzu pri Vidmu, izdelanem iz klesancev rjavega peščenjaka, ki pa ima en sam portal. Slika 3: Lok nad tretjim baročnim oknom v južni fasadi, sestavljen iz treh monolitnih blokov nekdanjega gotskega arhivolta (foto: Jure Vuga). Slika 4: Lok nad tretjim baročnim oknom v severni fasadi (nad krstilnico), sestavljen iz štirih monolitnih blokov (foto: Jure Vuga). 266 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 portal stolnice na pročelju prvotni videz ohranil do rušitve fasade v prvi polovici 15. stoletja in nikoli ni bil predelan. S podaljšanjem cerkvene ladje je pro- čelje dobilo nov portal z arhivoltom v obliki oslov- skega hrbta in listne polkapitele v stilu gotico fiorito, značilnem za likovni milje Bartolomea Bona. 12 Pro- venience obravnavanih fragmentov torej ni mogoče pripisati glavnemu portalu koprske stolnice, saj se ne nazadnje ob rušitvi pročelja ne bi ohranili. Dva stranska vhoda srednjeveške stolnice Koprska stolnica je nekoč imela dva stranska vho- da; enega na severni fasadi, ki je vodil v krstilnico, in drugega na južni fasadi, od koder je ob slovesnostih v stolnico vstopal škof. Takšna razporeditev je značilna za romanske bazilike sorodnih dimenzij, ki navadno premorejo en sam portal (včasih pa nobenega) na stranski fasadi. Iz lepo ohranjene in restavrirane juž- ne romanske stene je razvidno, da v njej ni sledov za- zidanega portala na drugem mestu. Helena Seražin ugotavlja, da sta stara portala dobro vidna na načrtu iz leta 1690, 13 os njune postavitve pa se je ujemala z renesančnim portalom škofa Bartolomeja Assoni- ce iz leta 1518, ki vodi na dvorišče koprske škofije, in s portalom romanske krstilnice na severni strani cerkve. 14 Ob podaljšanju glavne ladje do zvonika in izgradnji nove gotske fasade dodatni stranski portali niso bili izvedeni. Na načrtu inženirja Giacoma Fina iz leta 1690 namreč niso evidentirani drugi stranski portali, zato je očitno, da je stolnica šele v času ba- ročne prenove dobila dodatna portala ob zahodni fasadi. 15 V delu o arhitektu Giorgiu Massariju se je Helena Seražin bolj poglobljeno posvetila tudi vpra- 12 Marković, Koparska klesarska radionica, str. 83–102. 13 Semeniška knjižnica v Trstu hrani že omenjeni načrt kopr- ske stolnice Marijinega vnebovzetja iz leta 1690. Dokument je hranjen pod oznako Biblioteca del Seminario di Trieste (BST), Archivio del Duomo di Capodistria (ADC), b. 271. Podatek je prva objavila Gabriella Serdi leta 1988 (Serdi, Le sculture, str. 123–133; na strani 127 je reproduciran načrt ko- prske stolnice iz leta 1690). Omenjeni načrt za novi korni del koprske stolnice in zgoraj omenjene podatke je objavila Helena Seražin, Arhitekt, str. 135–136, opomba 744. 14 Seražin, Arhitekt, str. 145. 15 Iz načrta vojaškega inženirja Giacoma Fina, zadolženega za obnovo koprskega mestnega obzidja, je še razvidno, da stol- nica leta 1619 ne bi mogla imeti še enega portala v južni steni na mestu današnjega prvega vhoda, saj je tam stala ob steno stolnice prislonjena manjša stavba, kar izključuje vsakršno možnost, da bi bil eden izmed dveh portalov, ki sta danes del severne stene, izdelan in vzidan na tem mestu ob podaljšanju cerkvene ladje do zvonika. Po Manzuolijevi navedbi je bilo podaljšanje ladje dopolnjeno leta 1490: /…/ 1490 si allungò esso Domo vnendolo con detto campanile che prima era in isola (Manzuoli, Nova descrittione, str. 77). Načrt Kopra, ki ga je inženir Giacomo Fino 1. avgusta 1619 narisal po naročilu koprskega podestata in kapitana Bernarda Malipiera, hrani Archivio di stato di Venezia v fondu Senato Mare, f. 223, format 56,5 x 42, risba s tušem. Za reprodukcijo Finovega zemljevida gl. Caprin, L'Istria Nobilissima; Žitko, Koprski obzidni pas, str. 37–45; Žitko, La pianta, str. 817–834; Fino, Pianta di Capod'Istria; Mavrič, Topografija, str. 135–177. šanju stanja stranskih portalov in navedla obsežne arhivske vire, ki se nanašajo na prenos in predelavo že obstoječih starejših portalov in sekundarno upo- rabo drugega kamnitega cerkvenega inventarja sredi 18. stoletja. 16 Načrt iz leta 1690 verjetno sovpada z načrtom za povečanje cerkve, naročenim istega leta, ki je zabeležen v kapiteljski računski knjigi; 25. aprila tega leta je bilo nekemu protu Francescu iz Benetk za meritve, načrte in potne stroške izplačanih 121 lir. 17 Omenjeni načrt romanske oziroma gotske no- tranjščine se ujema z opisom Nicolòja Manzuolija ter škofov Francesca Zena in Paola Naldinija. 18 V tem dokumentu je zarisano stanje srednjeveške bazilike z dodanim načrtom novega baročnega kora, ki je viden spodaj v narisu (deloma že predrugačenega tlorisa) in zgoraj v preseku. 19 Načrt prikazuje triladijsko bazili- kalno zasnovo cerkve z dvema vrstama devetih ste- brov, ki so nosili notranjo steno glavne ladje, in tremi vhodi (stranska vhoda sta zarisana v sredini severne in južne stene). To pa ni edini načrt, ki prikazuje stanje cerkve z dvema portaloma na sredini stranske ladje. Podobno strukturo stolnice s tremi vhodi je mogoče razbrati tudi iz shematične risbe mestnega načrta iz leta 1619, ki ga je objavil Giacomo Fino. 20 Koprska stolnica, ki zavzema osrednje mesto na risbi mestne- ga tlorisa, je na njem izrisana kot enoten, vzdolžno pravokoten cerkveni prostor brez prečne ladje, ki se na vzhodu zaključuje s tremi apsidami. Na zahodni strani je v stavbno telo že vključen zvonik. Na risbi so označeni trije vhodi, portal na glavni zahodni fasadi ter po en vhod na sredini severne in južne cerkvene stene. H. Seražin meni, da sta bila obstoječa stran- ska portala, ki sta danes vzidana v severno cerkveno steno, prvotno umeščena v sredini severne in južne stranske bazilikalne ladje ter izdelana sočasno z glav- nim portalom. Omenjena portala naj bi, po njeni do- mnevi, ob prezidavah stolnice v 18. stoletju prestavili na vzdolžno steno severne stranske ladje. 21 Domneva o treh gotskih portalih v prvotni fasadi stolnice Edvilijo Gardina ugotavlja, da proporci in mo- dul vrvičastega ornamenta stranskih portalov na se- 16 »[per] contate a M.o. Giacomo Toffoletti [per] g.te n.o: 10 fatte nel far la cornice alla porta uerso il Carmine /.../«. In še: »[per] contate a M.o Alessio Guzi Tagliapietra à conto della Porta uà lauorando uicino all'Altar di S.Rocco…« Arhivski vir citiram po Seražin, Arhitekt, str. 145, opomba 797. Sledi še več plačil za ista vrata v skupnem znesku 129 lir; zadnje je bilo izvedeno 16. novembra 1739 (Seražin, Arhitekt, str. 145, opomba 797). 17 Arhivski vir citiram po Seražin, Arhitekt, str. 135. 18 Manzuoli, Nova descrittione, str. 77; Zeno, Status, str. 84–92; Visitationes generales; Naldini, Corografia ecclesiastica. 19 Nov načrt kora je predvideval tudi postavitev baročnega baldahina nad glavnim oltarjem (po zgledu Berninijevega v baziliki svetega Petra), kar nakazujejo štirje stebri, zarisani v sredini kora (Seražin, Arhitekt, str. 136). 20 Gl. op. 15. 21 Seražin, Arhitekt, str. 145. 267 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 verni steni ustrezajo analognemu gradivu v samem mestu (Fontik, Verzijev portal iz šestdesetih let 15. stoletja). 22 Na podlagi triločne strukture spodnjega gotskega dela cerkvene fasade je predpostavil, da so bili v času njene gradnje predvideni in izvedeni tri- je portali. Po njegovem prepričanju sta bila stranska loka na fasadi do leta 1498 še vedno predrta s po eni- mi vrati v vsaki slepi arkadi. V steni pod arkado v bli- žini stolpa naj bi bili še danes jasno vidni sledovi vrat in zapolnjevanja z belimi klesanci. Oboja vrata so po višini enaka srednjemu bogatemu portalu. Gardina tako sklene, da sta današnja (domnevna) stranska portala iz fasade še vedno inventar stavbnega plašča katedrale v sorodni funkciji kot nekoč in da danes služita kot vhoda na severni steni stolnice. 23 Helena Seražin se je izrekla proti tej hipotezi, saj se zdi, da je razporeditev notranjih ladij prvotne bazilike one- mogočala takšno konfiguracijo portalov na fasadi: »Glede na neujemanje ladijskih osi z osmi stranskih dveh šilastih lokov fasade (načrt iz leta 1690) pa je tudi skoraj neverjetno, da bi bili vanju kdaj vzidani stranski portali cerkve.« 24 Alessandro Quizi, ki se je navezal na Gardinovo teorijo, je predlagal razlago, da so bila štiri podločja z reliefnimi upodobitvami svet- nikov in prerokov iz druge polovice 14. stoletja, ki jih hrani koprski pokrajinski muzej, nekoč vzidana nad tri (domnevne) portale na glavni fasadi, medtem ko naj bi bilo podločje s figuro Janeza Krstnika v skle- pniku del portala, ki je gledal na krstilnico. 25 Guido Tigler je njegovo tezo zavrnil s premislekom, da ši- rina podločij ni kompatibilna s portali in da je prav tako malo verjetno naročilo štirih enakih portalov. 26 Omenjene segmente gotskih arhivolt z reliefnimi upodobitvami svetnikov in prerokov v podločjih so po zadnjih ugotovitvah Guida Tiglerja izdelali be- neški mojstri kamnoseki in jih je mogoče datirati v čas okoli leta 1377. 27 Vrhunska izvedba in reliefna upodobitev koprskega zavetnika na sklepnem kamnu z napisom SAN(c)TVS NAÇARI(us) jih nedvomno umešča v sklop stare koprske stolnice. Predpostavko, da so omenjeni kamniti loki tvorili gotski baldahin ali ciborij nad oltarjem svetega Nazarija, sta predla- gala že Antonio Alisi (1932) 28 in Wolfgang Wolters (1976); 29 ne vidim pravega razloga, zakaj bi tej tezi oporekali. 30 Frontalni profil lokov, prezentiranih v 22 Gardina, Koper, str. 118. 23 Prav tam. 24 Seražin, Arhitekt, str. 149. 25 Quinzi, Un inedito, str. 181–188. 26 Tigler, L’attività, str. 107–118. 27 Podločja in fiale iz koprskega muzeja Tigler primerja s frag- menti kiparskih del iz cerkve Santa Maria in Acumine iz leta 1377, danes v Mestnem muzeju v Riminiju (gl. Tigler, L’attività, str. 107–118; Tigler, Dvanajst reliefov, str. 160– 190). 28 Alisi, Il Duomo, str. 29. 29 Wolters, La scultura gotica, str. 50. 30 K razpravi o obstoju gotskega ciborija v koprski srednjeveški stolnici sem prispeval članek; gl. Vuga, Poskus rekonstrukcije, str. 113–133. mestnem lapidariju, je zaznamovan z motivi stilizi- ranih listov in cvetov na visokih pecljih ter obrobljen z zobčasto borduro. Obravnavani fragmenti arhivolt nad baročnimi okni stolnice po kakovosti obdelave niso primerljivi z umetelno modelacijo arhivoltov nekdanjega kopr- skega ciborija, saj izdajajo večjo robatost in okornost v modelaciji. Po vsej verjetnosti jih je izdelala neka druga skupina kamnosekov, katerih provenienca je težko določljiva, ni pa izključeno, da je bila lokalne- ga istrskega porekla. Figuri prastaršev na bazah ško- fovskega portala odlikujeta težnja po odslikavanju stvarnosti (vključno z izpovednimi nadrobnostmi, kot so noša, preja, motika in čutara) ter sproščena narativnost, ki je primerljiva s sočasnim odličnim ki- parskim aparatom Doževe palače v Benetkah. Ome- njeni fragmenti arhivolte portalov ter dva podstavka s figurama Adama in Eve so morda nastali sočasno in bili del iste kompozicijske celote škofovskega portala, vendar niso delo istega avtorja. 31 Premeščanje portalov v času baročne prenove Na podlagi dokumentov, ki jih hrani Kapitelj- ski arhiv Koper, je Helena Seražin sklepala, da sta kamnoseka Giacomo Toffoletti in Alessio Guzzi v letih 1738 in 1739 na severno steno prestavila dva in situ ohranjena poznogotska portala, obrobljena z vrvičastim ornamentom. 32 Iz ohranjenih zapisov lah- ko predpostavimo, da je kamnosek Toffoletti v letih 1739 in 1749 na novo izdelal dva portala na južni fasadi iz skromnih ostankov prej obstoječega portala (dva podstavka s figurama Adama in Eve iz sredine 14. stoletja), združenih v hibridno celoto s pilastri re- nesančne edikule iz beneške delavnice Lombardo. 33 31 Na podlagi razpoložljivih dokumentov ni mogoče z gotovo- stjo trditi, ali je omenjeni portal gledal v smeri škofijske pala- če ali krstilnice. Oba objekta sta bila enakovredno pomemb- na in bi upravičevala postavitev reprezentativnega portala na stolnici. Manj smiselno se zdi, da bi v 18. stoletju portal iz severne stene prenesli na južno steno in obratno, kakor da so predelali že obstoječa portala na dotičnem delu objekta. 32 Seražin, Arhitekt, str. 145. 33 Kot ugotavlja Helena Seražin, je »portala na južni steni, kot dokazujejo računske knjige, Toffoletti izdelal povsem na novo v letih 1739 in 1749, toda iz starih, v 14. in na prehodu iz 15. v 16. stoletje nastalih kosov« (Seražin, Arhitekt, str. 145). V okvire dveh južnih portalov so bili predelani štirje pilastri edikule, ki je nekoč hranila oltarno sliko Marije z detetom in svetniki Vittoreja Carpaccia ter je bila verjetno postavljena nad enega od stranskih oltarjev (morda sv. Roka). Sorodna renesančna edikula se je ohranila v frančiškanski cerkvi v Pi- ranu (rekonstruirana v 19. stoletju). Koprski škof Francesco Zeno je ob vizitaciji nedvoumno zapisal, da je bila v letih 1660–1662 slika Vittoreja Carpaccia na oltarju svetega Roka: »L'altare di S. Rocco con la sua Pala di pitura antica di Carpaccio e le figure in mezzo dilla Ma. Vergine à man distra di S. Rocco di S. Giuseppe di S. Ger.Mo. (Girolamo) et à man sinistra di S. Se- bast.no S. Nazario, S. Giorgio.« Archivio Storico Diocesano di Trieste, Archivio della Diocesi di Capodistria, b. 40, »Episcopi Francisci Zeno. Tomus Quintus. Visitationes Generales Prima & secunda Ab Anno 1660 Usque ad 1664. E n°: i.«. fol. 6. 268 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 Sam domnevam, da ohranjeni portal pred krstil- nico ni originalni gotski portal in da ni nastal soča- sno z njegovim pendantom na severni fasadi, temveč je bil izdelan kasneje, med sredino 18. in koncem 19. stoletja. Ta »psevdogotski portal« je najverjetneje ba- ročna ali historicistična kopija estetskih rešitev nje- govega dvojnika na isti steni. Zdi se, da to potrjujejo očitne razlike v materia- lu. Medtem ko je podstavek portala pred krstilnico izdelan iz belega istrskega kamna, je kamen samega portala drugačne konsistence, najverjetneje iz sive- ga apnenca, kar se najbolje vidi na spoju podstavka in pilastrov portala. 34 Od svojega dvojnika se vidno razlikuje po barvi, razpokanosti kamna (originalni gotski portal je veliko bolj razpokan), ohranjenosti, različnih znakih erozije in morda (pogojno) tudi na- činu obdelave (sl. 8). Na podlagi opažanj torej sklepamo, da omenjena portala nista nastala sočasno. Originalni je verjetno le tisti, vzidan bližje glavni fasadi, izdelan iz belega istrskega kamna v natančneje nedoločljivem času od sredine 14. do konca 15. stoletja. Iz že citiranih arhi- vskih zapisov morda lahko domnevamo, da je kam- nosek Giacomo Toffoletti dobil plačilo za izdelavo okvirja vrat, ki gledajo na nekdanjo krstilnico Jane- za Krstnika, preurejeno v kapelo Karmelske Matere Božje oziroma Carmine (v izvirniku: nel far la cornice 34 Brez kemične analize ni mogoče natančno opredeliti tipolo- gije kamna, domnevam pa, da gre za tip sivega apnenca ne- znane provenience, ki ne izkazuje značilne granulacije sivega nabrežinskega kamna. H. Seražin omenja, da je kamnosek Toffoletti dele portalov izdelal iz kamna, ki ga je priskrbel sam: »Dejstvo, da ju je (podboja obeh portalov) Toffoleti iz- delal iz kamna, ki ga je priskrbel sam, dopušča možnost, da kamni, uporabljeni za oba južna portala, sploh ne izvirajo iz stare stolnice« (Seražin, Arhitekt, str. 146). alla porta verso il Carmine), 35 in ne za njihovo presta- vitev iz južne fasade stolnice, kot je domnevala He- lena Seražin. Kakor so graditelji ob baročni prenovi poenotili videz (renesančnih) južnih portalov, lahko sklepamo, da so morda na podoben način vztrajali tudi pri formalni enotnosti obeh portalov na severni steni (pri čemer je bilo treba enega izdelati ex novo). Druga odprta možnost, ki jo na tem mestu pred- lagam, je, da je omenjeni klesar prejel denar za izde- lavo preprosto oblikovanega baročnega okvirja vrat, ki so ga v 19. stoletju, v duhu historicizma, zamenjali z neogotsko repliko njegovega pendanta. Ta poseg je primerljiv tistemu arhitekta Enrica Nordia, ki je leta 1894 načrtoval neogotsko biforo, vzidano v zahodno fasado Lože, za katero je dolgo veljalo prepričanje, da je originalna in da je bila tja vzidana iz hiše Sabini. 36 35 Arhivski vir citiram po Seražin, Arhitekt, str. 145, opomba 797. 36 Renata Novak Klemenčič je nedavno opozorila, da je gotska bifora na zahodni fasadi koprske Lože, ki naj bi bila sem vzi- dana okrog leta 1900 iz stare hiše Sabinijev, v resnici neogot- ska dozidava. Pokrajinski arhiv Koper namreč hrani natančen načrt te nove bifore za Ložo iz leta 1894, ki ga je izdelal ar- hitekt Enrico Nordio. Načrt, ki ga je objavila omenjena av- torica, v Pokrajinskem arhivu Koper najdemo pod oznako SI PAK KP 340, [Zbirka načrtov], a. e. 42 (Novak Klemenčič, Slika 5: Detajl psevdogotskega portala na severni steni pred krstilnico, kjer je vidna razlika med belim istrskim kamnom baze in drugim tipom kamnine okvirja (foto: Jure Vuga). Slika 6: Detajl originalnega gotskega portala na severni steni stolnice (foto: Jure Vuga). 269 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 Gotska oblika portala, tuja baročnemu okusu, nje- gova dobra ohranjenost in natančna izdelava robov, ki se zdijo izdelani strojno, podpirajo to sedaj prvič predlagano tezo. 37 Enrico Nordio, str. 175–188). Morda bomo nekega dne v ar- hivu našli tudi načrt omenjenega gotskega portala koprske stolnice, ki ga je nemara prav tako izrisal Enrico Nordio ali kak drug arhitekt konec 19. stoletja. 37 Smiselna se zdi razlaga, da je bil omenjeni portal izdelan v 19. stoletju pod vplivom historicističnih arhitekturnih ten- denc. Izdelavo kopije originalnega beneško-gotskega portala in njeno interpolacijo v bazilikalno steno nasproti krstilnice je morda odredil eden izmed tržaških zgodovinarjev in arhi- tektov, ki so bili kot korespondenti in konservatorji dunajske Centralne komisije zadolženi za Istro, med njimi zgodovinar Peter Kandler, od leta 1856 konservator za Primorsko, ar- hitekt Giovanni Righetti, od leta 1876 konservator za Trst z okolico, arhitekt Enrico Nordio, od leta 1902 konservator za okraje Koper, Poreč in Trst, ter Stefano Petris, profesor v Kopru, od leta 1884 konservator za okraja Koper in Poreč ter od leta 1902 konservator za okraj Koper in Istro. Podatke v opombi povzemam po Hoyer, Giovanni Righetti, str. 221. Slika 7 in 8: Podstavka z reliefnima figurama Adama in Eve (foto: Jure Vuga). 270 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 Če bi ohranjeni originalni gotski portal izvorno stal pred vhodom v krstilnico, njegove lege kasneje ne bi spreminjali. Stranska vrata na severni steni v neposredni bližini fasade so nastala šele z uresniči- tvijo Massarijeve vizije, kar je razvidno iz načrta Gia- coma Fina in tlorisa stolnice iz leta 1690. Zato se zdi najbolj verjetno, da ta portal izvira iz južne stene in ga je mogoče identificirati s škofovskim portalom. Bazi, na katerih stoji edini originalni stranski gotski portal (prvi portal na severni fasadi stolnice, ki gle- da proti mestni Loggi), sta verjetno iz 18. stoletja. Izvorno je morda slonel na bazah z upodobitvama Adama in Eve, ki sta ostali in situ kot podstavka dru- gega renesančnega portala nasproti škofije. Umešče- nost omenjenih gotskih podstavkov do danes ostaja nezadovoljivo pojasnjena. Wolfgang Wolters je menil, da sta bila podstavka izdelana kot sestavni del monumentalne kompozicije sarkofaga svetega Nazarija. 38 Guido Tigler podstav- ka uvršča v sredino 14. stoletja in ugotavlja, da sta bila že izvorno namenjena podbojem vrat; zapisal je, da »ta odlična reliefa sodita v sam vrh beneškega ki- parstva iz obdobja okraševanja na Doževi palači v 14. stoletju in zanesljivo nimata nič opraviti z domnev- nim ciborijem v stolnici«. 39 Tiglerju se najustreznej- ša zdi primerjava s podstavkoma podbojev vhodnih vrat kapele sv. Izidorja v cerkvi sv. Marka, ki ju velja časovno umestiti v obdobje doževanja Andrea Dan- dola (1343–1354). 40 Dož Dandolo je naročil obnovo 38 Wolters, La scultura, str. 50. 39 Tigler, Adam, str. 182. 40 Za kapelo svetega Izidorja gl. Favaretto, La Cappella. omenjene kapele, ki so jo leta 1355 vnovič posvetili. 41 Zanimiva je tudi primerjava motivov na portalnih bazah vhoda kapele svetega Izidorja s tistimi na ko- prskih podstavkih (prastarša po izvirnem grehu): kot iz mnogih drugih portalov tudi iz teh zveni glasno svarilo pred grehom, zato je logično, da so mu stav- barji dodelili najpritlehnejšo lego ob vhodu v sveti hram. 42 Poleg figur Adama in Eve sta vredni pozor- nosti dve spremljevalni gracilni elongirani drevesci: na tistem ob Adamu je obešena slabo vidna okrogla posoda (morda čutara), medtem ko Eva v srednjeve- ški noši prede volno in jo navija na vreteno. Možno je, da je prvi portal v severni steni starej- ši, kot je predpostavil Gardina (čeprav ni mogel biti del opreme glavne fasade, kot je domneval omenjeni avtor), 43 in da je nastal sočasno s podstavkoma s po- dobama Adama in Eve, s katerima je kmalu po sre- dini 14. stoletja tvoril enotno kompozicijo. Vrvičasta ornamentika tega portala je dovolj generična in se v beneški arhitekturi pojavlja dovolj zgodaj, da bi to bilo mogoče. V nasprotnem primeru moramo pred- postaviti, da je na tem mestu stal portal, izdelan sredi 14. stoletja, ki ga je obravnavani portal nadomestil in o katerem nimamo podatkov. Primerljivi spomeniki z beneškega ozemlja Na podlagi analogije z loki nad baročnimi okni lahko dokončno ovržemo že navedeno Alisijevo 41 Tigler, Adam, str. 182. 42 Prav tam. 43 Gardina, Koper, str. 118. Slika 9: Portal palače Malipiero v Benetkah (wikipedija). 271 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 domnevo, 44 da omenjeni fragmenti sodijo v kate- gorijo pleteninaste ornamentike iz 11. stoletja, in potrdimo v tem članku prvič predlagano tezo, da so bili obravnavani fragmenti najverjetneje sestavni del večje trecentistične strukture, primerljive portaloma beneških palač Malipiero 45 in Angusdio 46 ter portalu cerkve sv. Lovrenca v Vicenzi. 47 Fragmentom (dom- nevnih) koprskih portalov je v kontekstu beneškega stavbarstva mogoče najti vzporednice v gotskem por- talu palače Malipiero pri San Samuele (hišna številka 3201) ob Canalu Grande v Benetkah, ki ima na zu- nanjem obodu pas zobčastega friza in pas stiliziranih lističev, medtem ko so v preplete vitic v osrednjem polju »ujete« tudi nekatere živali. Luneto nad vrati obdaja sestavljeni (kompozitni) okvir z zunanjim ro- bom iz palmetnih vzorcev in notranjostjo, zapolnje- no z viticami, ki jih poseljujejo živali in cvetovi. Po- ljubne predelave so morda predrugačile izvirni vrstni red elementov kamnitega friza. Sklepnik je originalni in kaže, da je bil friz izvorno zasnovan v obliki got- 44 Alisi, Il Duomo, str. 11. 45 Palača Malipiero pri San Samuele (hišna številka 3201) ob Canalu Grande v Benetkah je bila v 15. stoletju povišana za eno nadstropje in predelana v 17. stoletju (pročelje je pripi- sano krogu Baldassareja Longhene). Na trg se odpira šilasto- ločni portal z reliefi iz 12.–13. stoletja (Venezia, str. 338). 46 Beneška palača Agnusdio s hišno številko 2060 v rione Santa Croce ob Ponte del forner na Fondamenta Pesaro (v bližini Ca Pesaro) s konca 14. stoletja. Ulični vhod je oblikovan iz predelanih reliefov iz 13. stoletja in luneto z angeli grbonosci iz zgodnjega quattrocenta (Venezia, str. 351). 47 Cerkev svetega Lovrenca so frančiškani dali pozidati med letoma 1280 in 1344. Majestetični portal na pročelju iz okoli leta 1344 je najpomembnejše delo gotske skulpture v Vicenzi (Chierichetti, Vicenza, str. 58; gl. tudi Mantese, Memorie sto- riche). skega loka, kar potrjuje kasnejšo datacijo z začetka trecenta. 48 Koprska domnevna portala bi utegnila biti po- dobna tudi portalu beneške palače Agnusdio (ime- novane po pateri s konca 14. stoletja z Jagnjetom božjim, Agnus Dei, vzidanim nad portalom). Palača s hišno številko 2060 v rione Santa Croce ob Ponte del forner na Fondamenta Pesaro (v bližini Ca Pesaro) ima ovršje portala sestavljeno iz romanskih frizov iz 13. stoletja, ki so bili na tem mestu sekundarno upo- rabljeni, in luneto z angeli grbonosci iz prve polovice quattrocenta. 49 Okoli lunete je nad vrati friz, ki je bil naknadno sestavljen v šilast lok z uporabo segmen- tov kamnitega okvirja iz zrelega duecenta. 50 Zobčasti profil je vpisan na zunanji in notranji rob arhivolte ter uokvirja bogat valujoči preplet vitičja in listja, so- roden koprskemu, vendar je vklesan v globljem relie- fu, bolj razgibano modeliran ter poseljen z živalmi in drugimi figurami (sl. 5, 6). 51 Sorodno, vendar razkošnejšo ornamentiko s figu- ricami patriarhov in prerokov med listnimi volutami zasledimo na šilastoločnem arhivoltu glavnega por- tala cerkve sv. Lovrenca v Vicenzi, ki ga je mogoče datirati okoli leta 1344 (sl. 7). 52 48 Dorigo, Venezia romanica, str. 457. 49 Venezia, str. 351. 50 Dorigo, Venezia romanica, str. 457. 51 Portal palače Malipiero je sestavljen iz petih kosov na levi in štirih na desni strani gotskega loka. Portal palače Agnusdio je sestavljen iz večjega kosa med dvema krajšima na levi strani in treh kosov (ter enega drobca) na desni. Koprska cerkvena portala sta morala biti večja od portalov omenjenih beneških palač ter sta bila sestavljena iz večjih in številčnejših klesan- cev, ki so bili poljubno (nesimetrično) razporejeni. 52 Chierichetti, Vicenza, str. 58. Slika 10: Portal palače Angusdio v Benetkah (wikipedija). 272 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 Ob trenutnem stanju raziskav je skoraj nemogo- če natančno določiti prvotno lego portalov. Morda sta bila sestavljena vsak iz šestih večjih klesancev (po trije na vsaki strani gotskega loka) ali iz štirih kraj- ših in dveh daljših kosov (po dva krajša na robovih in dva daljša na sredini vsake stranice loka). Kamniti elementi so se na vrhu loka stikali. Graditelji baročne stolnice so (nekoliko obklesane) gradnike z lahkoto razprli v popolnoma sovpadajoč segmentni lok, ki so ga ob straneh baročnega okna podstavili s klinastima konzolama, na kateri je lok (v novi funkciji) oprt. Usoda domnevnih gotskih arhivolt stranskih portalov ob baročni prenovi stolnice V stenah koprske stolnice je vzidanih kar nekaj ohranjenih fragmentov stare bazilike, kot so skulptu- ra Marije zavetnice s plaščem, tondo z Veronikinim prtom, relief Vstalega Kristusa in fragmenta neopre- deljive gotske balustrade pod napuščem strehe tako na severni kot južni fasadi. Sekundarno uporabljeni klesanci šilastoločnih arhivolt dveh trecentističnih stranskih portalov (deloma pripadajočih obstoječima bazama) so se ohranili, potajeni in skoraj nerazpo- znavni, v plašču baročne cerkve. Ob prezidavi sre- dnjeveške bazilike so bili nad omenjenimi baročnimi okni (predvsem iz praktičnih in manj iz sentimental- nih vzgibov) vzidani monumentalni kosi dveh dom- nevnih gotskih arhivolt stranskih portalov. Zaradi nedostopnosti in predvsem zaradi nepričakovane sekundarne rabe, ki je povsem predrugačila prvotni videz originalne strukture gotskega portala, niso bili deležni večje pozornosti. Šilasta arhivolta z vegetabilno ornamentiko, ver- jetno prvotno vzidana nad stranskima portaloma, sta se ob prenovi stolnice v slogu baročnega klasicizma zdela dovolj tuja, da ju graditelji niso ohranili in so ju raje razdrli ter uporabili kot nosilne loke nad tremi baročnimi okni: dva v južni in enega v severni steni stolnice. Vsem ohranjenim fragmentom sta skupna način obdelave in ponavljajoč se dekorativni vzorec vitičastega prepleta z listi, obrobljenega z ozkima zobčastima pasovoma. Lok baročnega okna v sever- ni steni, ki gleda na krstilnico, je sestavljen iz štirih klesanih gotskih kosov. Prvo in tretje baročno okno v južni fasadi pa sta zaključeni vsako s po tremi več- jimi klesanci (pri čemer je sredinski kos arhivolte prvega okna najverjetneje baročna integracija). Če štirim fragmentom loka iz severne stene pridružimo šest tistih iz južne, lahko skupno naštejemo kar de- set polkrožno obklesanih in z vegetabilno motiviko okrašenih srednjeveških gradnikov. V isto skupino sodijo tudi nekateri okrnjeni fragmenti, označeni z istim dekorativnim vzorcem in razvidno rahlo uslo- čeni, ki so vzidani v steno zakristije. Na omenjenem objektu lahko naštejemo tri manjše kose, ki se jim pridružujejo fragmenti, vgrajeni v vogala zakristije (dva na zahodnem in eden na vzhodnem vogalu). Nadgradnja stranskih ladij koprske stolnice je potekala med letoma 1738 in 1742. 53 Omenjeni ele- menti nekdanjega volta nad portalom so na robovih zaznamovani z motivom ozkega zobatega friza, nji- hovo vidno naličje pa je ozaljšano z motivi valujočih spodvitih vitic, listov trte in drobnih stiliziranih za- metkov grozdov. Ti dekorativni elementi se dosledno pojavljajo na vseh fragmentih (na severni in južni fa- sadi ter tistih, vzidanih v stene zakristije v času njene gradnje v letih 1721–1722). 54 Na podlagi stilnih razlik torej fragmentov ni mo- goče razdeliti na dva ločena portala. Zdi se, da so kamnoseki sredi 18. stoletja domnevno poškodovani 53 Seražin, Massarijeva prenova, str. 178–220. 54 Prav tam. Slika 11: Portal cerkve San Lorenzo v Vicenzi (wikipedija). Slika 12: Fragmenti gotskega arhivolta, vzidani v steno zakristije (foto: Jure Vuga). 273 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 segment gotskega loka na prvem oknu v južni steni nadomestili z novim klesancem (umeščenim v sredi- ni loka), ki so ga namenoma dopolnili s sorodno, a bolj ploskovito in shematizirano dekoracijo (sl. 3). Ta intervencija bi utegnila zadovoljivo pojasniti, zakaj so bili izločeni odvečni kosi (morda prekratki ali poško- dovani) istih arhivolt vzidani v stene zakristije (sl. 9). Obenem pa izpričana integracija gotskega loka sredi 18. stoletja potrjuje, da so baročni mojstri kopirali gotske predloge in bi to lahko storili tudi v primeru »psevdogotskega« portala pred krstilnico. V času gotike predelan romanski protirij Vemo, da je bil južni škofovski portal (»porta del vescovo«), nasproti škofove rezidence, opremljen z romanskim protirijem. Prvi ohranjen zapis o tem kamnitem nadstrešku z dvema levoma stebronosce- ma nam je zapustil Nicolò Manzuoli leta 1611, 55 pri- čevanje pa je potrdil akademik Gian Rinaldo Carli leta 1743, ki naj bi ga videl na lastne oči pred rušitvijo sredi 18. stoletja ob prezidavi stolnice in predrugače- nju obeh portalov. 56 Zamenjava romanskega južnega portala z gotskim (od katerega sta se nedvomno in situ ohranila podstavka s figurama Adama in Eve iz sredine 14. stoletja in mu je, kakor domnevamo, pri- padal tudi kamniti portal, kasneje premeščen na se- verno steno, 57 morda pa tudi gotski arhivolt, kasneje vzidan nad baročna okna) je nedvomno vplivala tudi na videz romanskega protirija. Romansko strukturo so v času gotike nedvomno predelali, da se je prila- godila prostorskim razmerjem novega portala. Od domnevnega romanskega protirija, kot je prezentiran v pritličju Pokrajinskega muzeja v Kopru, sta namreč najverjetneje originalna le nedvomno romanska ka- pitela (in slabo ohranjena marmorna skulptura leva v mezaninu istega muzeja), medtem ko sta kubična podstavka z levjim obličjem in obstoječa stebra v pri- tličju muzeja najverjetneje nadomestila originalne elemente protirija v poznejšem času. 58 Ne gre izklju- čiti možnosti, da so bili gotski segmenti loka, ki so 55 Manzuoli, Nova descrittione, str. 77. 56 Ostanke romanskega protirija, ki sestoji iz levjih piedestalov, ki nosita stebra iz peščenjaka in originalne marmorne roman- ske kapitele z vegetabilno ornamentiko, hrani koprski pokra- jinski muzej (Manzuoli, Nova descrittione, str. 60; Carli, Delle antichità, str. 94–95). 57 Edini originalni gotski portal (verjetno že omenjeni škofov- ski portal) iz belega istrskega kamna z vzorcem vrvi v obrobi so med prenovo premestili na severno steno nasproti palače Del Bello ob Trubarjevi ulici v bližini mestne Lože. Prvi sem predlagal domnevo, da portal v severni steni pred krstilnico ni originalni, temveč psevdogotska kopija iz 18. ali 19. stoletja, ki v drugačnem kamnu reproducira originalni pendant v isti fasadi. 58 S stilno in primerjalno analizo je mogoče prepričljivo poka- zati, da domnevno edina na ozemlju Slovenije ohranjena ori- ginalna leva protirija (leone stiloforo) ne izpričujeta lastnosti romanske skulpture, temveč sta najverjetneje shematično delo iz časa gotike. Za ustrezno utemeljitev te domneve snu- jem ločen prispevek. predmet te razprave, nemara izdelani kot nosilni čle- ni obočne strukture v gotiki predelanega romanskega protirija. Skladno s to alternativno hipotezo, ki ni v neskladju z doslej navedenimi ugotovitvami, bi lahko deset klesancev idejno uredili v tri identične šilaste loke, enega frontalnega in dva lateralna, medtem ko se je protirij s hrbtno stranico naslanjal na cerkveno steno. Zaključek Vsem ohranjenim fragmentom sta skupna na- čin obdelave in ponavljajoč se dekorativni vzorec vitičastega prepleta z zobčasto borduro. Nad baroč- nim oknom v severni steni so vzidani trije večji kosi, dve okni v južni steni pa v zgornjem delu uokvirja še šest kosov različnih velikosti (pri čemer je eden izmed večjih kosov najverjetneje kasnejša reproduk- cija originala, verjetno iz 18. stoletja). Nekaj manjših fragmentov je vgrajenih v zunanjo steno zakristije. Domnevamo, da je iz desetih fragmentov loka raz- lične dolžine mogoče sestaviti dve šilastoločni ovršji stranskih gotskih portalov stolnice. Žal dolžine kle- sancev trenutno ni mogoče izmeriti. Glede na število kosov se zdi, da sta bila gotska loka razmeroma vi- soka. Rušitev romanske glavne fasade stolnice se je pričela med letom 1422 (letnico vrnitve relikvij kopr- skih svetnikov iz Genove) in sredino 15. stoletja, ko se je pričela gradnja nove gotske fasade. Malo verjet- no je, da bi se v prvi polovici 15. stoletja odstranjena romanska oprema glavnega portala ohranila in bila reintegrirana ob barokizaciji stolnice sredi 18. stole- tja. Prav tako se ne strinjam z umestitvijo segmentov arhivolta, ki jo je predlagala Helena Seražin. Po njeni domnevi naj bi ti krasili arkadne loke v notranjšči- ni bazilike. Tovrstnih kamnitih elementov bi mora- lo biti zelo veliko, da bi lahko z njimi prekrili vse obode lokov v glavni ladji in zagotovili enoten videz cerkvene notranjščine. Za ta namen se tudi ne zdijo primerni, saj postavljeni v širokem razponu verjetno ne bi zagotavljali zadostne nosilnosti stene glavne cerkvene ladje. Bazi portala v južni steni, nasproti škofije, s fi- gurama Adama in Eve iz sredine 14. stoletja sta ostanek originalnega gotskega portala, ki je stal na tem mestu in bil kasneje premeščen v severno fasado. Visoka kvaliteta reliefov prastaršev pa ne sovpada z robustno modelacijo vitičevja na omenjenih elemen- tih domnevnega ovršja istega portala. Gre torej ne- dvomno za delo dveh različnih delavnic. Dopuščamo možnost, da so virtuozni beneški scalpellini izdelali portal z omenjenima podstavkoma brez ovršja, ki ga je prispevala druga kamnoseška delavnica. Odprta ostaja tudi alternativna hipoteza, da segmenti loka niso pripadali ovršjem dveh stranskih portalov, tem- več trem lokom sredi 14. stoletja predelanega roman- skega protirija, prislonjenega ob južno steno kate- drale. V času predelave južnega romanskega portala, 274 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 od katerega sta se na tem mestu ohranila le reliefa prastaršev Adama in Eve, so morda cerkvene oblasti lokalnim kamnosekom naročile izdelavo treh okra- šenih gotskih lokov, s katerimi so nadzidali obstoječi protirij in dosegli bolj monumentalen učinek. 59 Z osvetlitvijo omenjenih ostankov dediščine beneškega gotskega stavbarstva ugotavljamo, da je s pozornim opazovanjem iz stoletne pozabe mogoče prebuditi še prenekateri delec žlahtne zgodovine Kopra. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Archivio Storico Diocesano di Trieste, Archivio della Diocesi di Capodistria b. 40, »Episcopi Francisci Zeno. Tomus Quintus. Visitationes Generales Prima & secunda Ab Anno 1660 Usque ad 1664. E n°: i.« LITERATURA Alisi, Antonio: Il Duomo di Capodistria. Roma: Alisi, 1932. Caprin, Giuseppe: L'Istria Nobilissima. Trieste: »Italo Svevo«, 1905. Carli, Gian Rinaldo: Delle antichità di Capodistria: ragionamento, in cui si rappresenta lo stato suo a'tempi de'Romani, e si rende ragione della diversità de'suoi nomi. Koper: Comunità degli Italiani di Bertocchi: Centro Italiano »Carlo Combi«, 2020 (faksimile dela iz leta 1743). Chierichetti, Sandro: Vicenza, città del Palladio, Gui- da artistica illustrata. Milano: Moneta, 1969. Dorigo, Vladimiro: Venezia romanica. La formazione della città medioevale fino all'età gotica. Venezia: Is- tituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti, 2003. Favaretto, Irene: La Cappella di Sant’Isidoro. Venezia: Marsilio, 2008. Fino, Giacomo: Pianta di Capod'Istria di com.ne dell' ill.mo sig.r Bernardo Malip.o Podesta e Cap.o, P.o agosto MDCXIX. Koper: Histria Editiones, 2009. Gardina, Edvilijo: Koper, stolnica Marijinega Vne- bovzetja, pritlični del pročelja. Dioecesis Justino- politana: Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije (ur. Samo Štefanac et al.). Koper: Tiskarna Vek, 2000, str. 112–123. Hoyer, Sonja Ana: Giovanni Righetti, inženir, arhi- tekt-konservator. Razprave iz evropske umetnosti: za Ksenijo Rozman (ur. Barbara Jaki). Ljubljana: Narodna galerija, 1999, str. 221–237. 59 Vprašanje prvotnega videza romanskega protirija terja po- drobnejšo obravnavo, ki je predmet drugega prispevka. V primeru gotske predelave obočne sheme protirija so lahko nad razmeroma ozkimi romanskimi kapiteli položili še širši kubus, na katerega bi se nemara lahko vcepili obravnavani kamniti arhivolti. Luglio, Vittorio: L'antico vescovado Giustinopolitano. Trieste: Luglio, 2000. Mantese, Giovanni: Memorie storiche della Chiesa vi- centina. Vicenza: Accademia Olimpica, 1958. Manzuoli, Nicolò: Nova descrittione della provincia dell’Istria. Venezia: Giorgio Bizzardo, 1611. Marković, Predrag: Koparska klesarska radionica i donji dio pročelja katedrale u Kopru. Annales, se- ries historia et sociologia 20, 2000, str. 83–102. Mavrič, Tim: Topografija Finovega Kopra in njegova urbana zasnova. Koper: urbana geneza: ob 400-let- nici (ur. Deborah Rogoznica). Koper: Histria Editiones, 2020, str. 135–177. Mikuž, Janez: Stolnica v Kopru. Maribor: Obzorja, 1980. Naldini, Paolo: Corografia ecclesiastica o sia descrittione della cittá e della diocesi di Giustinopoli detto volgar- mente Capo d’Istria. Bologna: Forni editore, 1700. Novak Klemenčič, Renata: Enrico Nordio in gotska bifora na koprski Loži. Zbornik za umetnostno zgodovino 51, 2015, str. 175–188. Prohinar, Vanja: Stolna cerkev Marijinega vnebovze- tja v Kopru: stavbna zgodovina in pregled obno- ve južne stene. Varstvo spomenikov 44, 2008, str. 136–169. Quinzi, Alessandro: Un inedito san Filippo Aposto- lo, Giunta alla scultura trecentesca a Capodistria. Saggi e memorie di storia dell'arte 30, 2006, str. 181–188. Semi, Francesco: Capris, Iustinopolis, Capodistria. La storia, la cultura e l'arte. Trieste: LINT, 1975. Semi, Francesco: Il Duomo di Capodistria. Poreč: Co- ana & Figli, 1934. Seražin, Helena: Arhitekt Giorgio Massari (1687– 1766): sakralna arhitektura na Goriškem, v Furla- niji, Istri in Dalmaciji. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2007. Seražin, Helena: Arhitekturna prenova koprske stol- nice v prvi polovici 18. stoletja. Acta Histriae 9, 2001, št. 2, str. 489–504. Seražin, Helena: Il duomo di Capodistria/Koper. The heritage of the Serenissima. The presentation of the ar - chitectural and archaeological remains of the Venetian Republic. Proceedings of the international conference Izola–Venezia 4.–9. 11. 2005 (ur. Mitja Guštin et al.). Koper: Založba Annales, 2006, str. 39–44. Seražin, Helena: Massarijeva prenova koprske stol- nice. Zbornik za umetnostno zgodovino 40, 2004, str. 178–220. Seražin, Helena: Rekonstrukcija tlorisa roman- ske stavbe koprske stolnice. »Hodil po zemlji sem naši ...«. Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici (ur. Alenka Klemenc) Ljubljana: Založba ZRC, 2001, str. 171–176. Serdi, Gabriella: Le sculture sulla facciata del Duo- mo di Capodistria. Atti e memorie della società is- triana di archeologia e storia patria, n. s. 36, 1988, str. 123–133. 275 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 Štefanac, Samo: Kiparstvo 15. stoletja. Dioecesis Justi- nopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije (ur. Samo Štefanac et al.). Koper: Tiskarna Vek, 2000, str. 144–205. Tigler, Guido: Adam z motiko, Eva pri preji. Dioe- cesis Justinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije (ur. Samo Štefanac et al.). Koper: Tiskarna Vek, 2000, str. 182. Tigler, Guido: Dvanajst reliefov s poprsji svetnikov in prerokov. Dioecesis Justinopolitana. Spomeni- ki gotske umetnosti na območju koprske škofije (ur. Samo Štefanac et al.). Koper: Tiskarna Vek, 2000, str. 160–190. Tigler, Guido: L’attività di tre generazioni di una maestranza di scultori nella seconda metà del Trecento a Venezia, Aquileia e Capodistria alla luce di tre malonte opere a Rimini. Historia ar- tis magistra: amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata (ur. Renata Novak Klemenčič in Samo Štefanac). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univer- ze v Ljubljani, Slovensko umetnostnozgodovin- sko društvo, 2012, str. 107–118. Venezia. Milano: Touring Club italiano Espresso, 2005. Visitationes generales. Status dioecesis Justinopolitanae sub episcopo Francisco Zeno 1660–1680 (ur. Ro- berta Vincoletto). Koper: Histria editiones, 2012 (Histria documenta, 4). Vuga, Jure: Poskus rekonstrukcije »ciborija Svetega Nazarija« v srednjeveški stolnici Marijinega vne- bovzetja v Kopru. Annales, Series Historia et Socio- logia 30, 2020, str. 113–133. DOI: https://doi. org/10.19233/ASHS.2020.08 Wolters, Wolfgang: La scultura gotica veneziana 1300–1460. Venezia: Alfieri, 1976. Zadnikar, Marijan: Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture. Ljubljana: Dr- žavna založba Slovenije, 1982. Zeno, Francesco (Franciscus): Status Dioecesis Justi- nopolitanae sub Episcopo Francisco Zeno – anno 1661. Folium Dioecesanum Tergestinum 6, 1870, str. 84–92. Žitko, Salvator: Koprski obzidni pas in mestni tloris na karti Giacoma Fina iz leta 1619. Kronika 37, 1989, št. 1–2, str. 37–45. Žitko, Salvator: La pianta di Giacomo Fino (1619) nel contesto del ruolo politico-amministrativo e socio-economico di Capodistria nel XVII secolo. Acta Histriae 27, 2019, št. 4, str. 817–834. DOI: 10.19233/AH.2019.33. Župančič, Matej: Il Duomo romanico di S. Maria di Capodistria. Atti e memorie della Società istria- na di archeologia e storia patria, n. s. 39, 1991, str. 267–276. Župančič, Matej: Romanska stolnica sv. Marije v Kopru – vnovič (Prispevki h gradbenemu razvo- ju). Mednarodna znanstvena konferenca 1400-let- nica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri, Koper, 12.–14. oktober 2000. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2000, str. 28–29. SUMMARY Fragments of two hypothetic gothic archi- volts pertaining to side portals of the Koper cathedral In its original form, the Romanesque Basilica of the Assumption in Koper had two side portals (in- stead of four, added according to the design of Gior- gio Massari in the eighteenth century), like most medieval churches of comparable size. The Roman - esque portals were substituted with Gothic portals in the fourteenth century. The first portal was sup - ported by bases featuring the figures of Adam and Eve and supposedly topped with an ogival archivolt, enriched with rinceaux, leaves, and stylized grapes, with two strips of indented frieze on the upper and lower parts of the archivolt. It probably served as an entrance for the clergy and was located in front of the bishop’s palace. The second similar portal gave access to the baptistery. In this article, the surviving parts of the two Gothic side portals of the medieval basilica in Koper are presented for the first time. Four blocks of the fourteenth-century archivolt are walled up above a Baroque window in the north- ern façade, and three large pieces are located above each of the two windows (the first and the third) in the southern façade. Due to their inaccessibility and unusual secondary function, which completely changed their original distribution and purpose, the said Gothic pieces have been largely overlooked until now. The above-mentioned friezes with rinceaux are comparable to those featured on the portals of the Malipiero and Agnusdio palaces in Venice, in which iconographically richer friezes with rinceaux were reused in Romanesque style. The two hypothetic ogival archivolts, pertaining to the side portals of the medieval basilica in Koper, may also be regarded as simplified versions of the main portal of San Lor- enzo in Vicenza, erected by the Venetian sculptor and architect Andriolo de Santi between 1342 and 1344. It is safe to assume that one of the two ar- chivolts in question corresponds to the bases of the portal with the images of Adam and Eve from the mid-fourteenth century. They probably remained in situ and were incorporated into the new portal, set up in the eighteenth century with Renaissance pillars from the Lombardo workshop, taken from the ae- dicula that housed Vittore Carpaccio altarpiece Sacra 276 JURE VUGA: FRAGMENTI DVEH DOMNEVNIH GOTSKIH ARHIVOLTOV STRANSKIH PORTALOV KOPRSKE STOLNICE, 263–276 2023 conversatio. The fourteenth-century portal may have been topped by an archivolt decorated with rinceaux, leaves, and small stylized grapes as well as a toothed frieze on the edges. An alternative hypothesis also remains plausible, namely, that the arch segments did not belong to the side portals, but rather to the three arches of the Romanesque-Gothic protirio leaning against the southern wall of the cathedral, perhaps rebuilt in the mid-fourteenth century. Dur- ing the Baroque reconstruction of the cathedral, the original portals were dismantled. The large curved blocks, supposedly pertaining to the ogival archivolt, were laid out in a segmented arch (supported by two corbels) and incorporated above three Baroque win- dows. The southern façade “thermal window” exhib - its a Baroque integration of the central section of the arch. It seems that the eighteenth-century stonema- sons replaced an unsuitable part (perhaps an exces- sively short or damaged segment of the pre-existing archivolt) and emulated the original ornament to obtain a homogeneous unity. Rejected fragments of the same structure, unsuitable for the new function, were incorporated into the two corners and into the external wall of the sacristy. The current portal, lo - cated in front of the baptistery, is not made of Istrian stone, but of another type of grey limestone, which can be seen by noting the difference in the cracks and the signs of erosion of the two twin portals on the northern wall. Its good conservation and the pre- cise cutting of the edges lead us to suppose that it was designed as a faithful eighteenth- or late nine- teenth-century pseudo-Gothic copy. As is evident from archival sources, the stonemason Giacomo Tof- foletti was paid to frame a new portal in front of the baptistery “in far la cornice alla porta uerso il Carmine” and not to move the pre-existing portal and wall it up in that place, as was previously assumed. Another plausible explanation would instead be that it is a late nineteenth-century addition by the conservator Giovanni Righetti, since 1876 responsible for the protection of monuments in the city and province of Trieste, or perhaps by Enrico Nordio or Stefano Petris, from 1902 onwards both conservators for the district of Capodistria.