Artur Sills: Smrtna past. Ameriški roman. (Dalje.) Priredil Fr. Kolenc — Ne kot gost. Nasprotno, on sploh ne sme slutiti, da si blizu. — Kaj torej naj storim? — Kar ti bom rekla. Znaš špansko in se znaš sukati krog živine. Sedaj je čas, ko žigosajo živino. Pri tem delu sprejmejo vsakega, kdor se ponudi. Pusti si rasti brado, obleči jopič, kakor ga nosijo taki delavci in se javi pri ekonomu. Jutri poveš tvoji družbi, da greš v Patagonijo in se poslovi. Henriku se je načrt dopadel. Svoj čas je že opravljal to službo v Argentiniji, zato je vedel, da tudi sedaj ne bo težav. — Kam pa ti greš? — je vprašal. — Očetova posestva so sosedna z Raoulovimi. Zato bi rada, ako bi šel tje — je odgovorilo dekle mehko. Pogledala je na uro. — Takoj bo dvanajst! Iti moram! — Toda kje in kedaj se bodeva zopet videla? — Jutri greva domov. Prilika se že najde. Le imej zaupanje! Godba je zopet zaigrala. Juanita jo je poslušala, na ustih ji je zaigral smehljaj. — Plešiva še enkrat, predno grem! — je prosil. Diibell se je udal in zaplesala sta. Na okolico nista pazila in tako nis.a videla, da je mornar nastavil nogo. Malo je manjkalo, da nista oba padla. Dalje sta plesala. Pri tem je Diibell pogledal na mornarjev čevelj in se je začel smejati. Kmalu so mu začeli pomagati še tudi drugi. To je mornarja razburilo. Skočil je pokoncu in je začel preklinjati. Liibell je izpustil Juanito, stopil nekoliko nazaj in je premeril mornarja od pet do glave. En majhen Japonec, dva Brazilijanca in en španec so se že postavili za mornarja. Pastir je ostal miren. Za njega pride čas, ko je nered največji. Diibellov položaj pa je bil tudi brez pastirjevega vmešavanja kritičen. Nasproti mu je stalo šest razbojnikov. Iz oči jim je bral žejo po krvi. Sploh se je čudil, da se še nekaj obotavljajo. Mornar je dvignil roko. — Proč, prasec! — je zakričal Dubell in ni odmaknil oči od razbojniške tolpe. To je bilo dovolj. Neki vročekrven Italijan se je z bodalom zagnal proti njemu. Dubell ga je čakal. Pozorno je določil razdaljo in mu je s spretnim udarcem izbil iz roke orožje. Sedaj je pastir privlekel nož na dan. Diibell je hitro segel v žep. Bil je prazen. Revolver so mu ukradli! Brez vsake pomoči je stal sam in je pričakoval konec. V tem trenutku se je vrgla med napadalce in njega Juanita. V desnici steklenica. Iz oči so ji švigale strele. Prejšnja lepota je izginila iz obraza, ko je divje zrla po napadalcih. Ti se niso upali premakniti. Polagoma sta se prerila do vrat. Ko sta bila zunaj, sta obstala. Dubell je vzel v roko steklenico. Stresel jo je in videl, da je polna. Odmašil jo je in poduhal. Osuplo je zrl Juanito. — Vitrioll — je šepetal. — Da — je prikimala Juanita. — V Cafe Peru mora ženska imeti orožje . . . Sedaj pa le hitro! Bežati morašl Mene ne bodo zasledovali. Z Bogom! — Z Bogom! — je rekel Diibell in jo pol jubil. — Ljubim te — je šepetalo dekle. — Obljubi, da prideš v Sv. Martin. Nemo je prikimal. — Bežil . . . hitro po tej poti! Z Bogom! Diibel je stal, dokler Juanita ni izginila v ozki ulici. Potem pa je šel. VI. Večer se je spustil na obširno pokrajino in v Sv. Martinu je zavladala tihota. Domov je prijahal tudi zadnji cowboy na silnem,.napol divjem konju. Pri vodnjaku je napojil žival in jo pustil na pašo. Pred barako pod drevesom je sedel stari Donato. Plel je lasso in se je med delom zamislil v stare čase, ko je bil še mlad in je na divjem konju dirjal po puščavi. Bil je en najboljših krotilcev konj. Zadnji čas je postal nadzornik cowboy-jev in je on sprejemal začasne delavce. Iz zamišljenosti ga je zbudil znan glas. — Dober večer stari! — Mignel je prišel, ki je bil kot krotilec konj njegov naslednik. Donato ga je imel zelo rad in sta mnogo posedevala skupaj. Spustila sta se v razgovor in sta razpravljala ravno o nekem rujavem konju, ki ga je Miguel nedavno kupil, ko sta zaslišala peket konjskih kopit. Ozrla sta se in zagledala tujca na krasnem konju. V tem času je prihajalo mnogo ljudi, ki so iskali dela, zato prihod tujca ni bil nič čudnega. Dubell je pozdravil, povedal zakaj je prišel in čakal dovoljenje, da lahko stopi s konja. — Vi ste Nemec ali Holandec — je začel stari Donato. — Da, gospod. — Oče je bil Holandec, jaz pa sera skoraj vse življenje prebil v Argentini, tako da sem holandski jezik lakorekoč popolnoma pozabil. Donato je prodirno gledal Diibella. S Holandci ni imel dobrih izkušenj, zato za Diibella ni bil ravno navdušen. Miguel pa je zelo želel, da bi bil tujec sprejet. Diibellov krasni konj in srebrna oprava na njem sta takoj vzbudila njegovo zanimanje in je že sklenil, da mora oboje dobiti. Z igro bo to lahko. Donatu je nekaj šepetal in posledica tega je bila, da je bil Diibell sprejet med cowboy-je. Ko je Diibell nekoliko potem z drugimi cowboyi sedel krog ognja in je slastno rezal kos pečenke, se je iulil popolnoma zadovoljnega. To življenje se mu je dopadlo. Betka in brat sta že precej časa uživala Las Casasovo gosloljubnost. Prvotni namen, da bi ostala le en teden, sla izpustila iz vida; ameriška zemlja ju je očarala. Gregor je bil izvrstno razpoložen. Las Casas mu je dal na razpolago enega nadzornika, tako da se je lahko naučil vsega, kar je hotel vedeli o živinoreji. S spremljevalcem je vsak dap prehodil eu del posestva. Med tem pa je gospodar sam posvečal pozornost Betki in si prizadeval, da jo zabava. Priredil je »rondeo«, pogon živine od vseh strani. Zgodaj zjutraj sta odjahala ven. Ko sta dospela na konec drevoreda, ki je vodil na velikanske pašnikc, je Raoul namignil spremljevalki, da ustavi konja. V začelku sta na lahko, polem pa bolj močno slišala neki glas, ki je bil podoben daljnemu grmenju ali topovem strelu. — Ali slišite? — je vprašal Las Casas. — To je mukanje. »Rondeo« se je začell Betka ga je gledala in skrivaj občudovala. Jahala sta dalje in na neki višini uslavila. Od vseh strani so tirali živali proti eni ločki. Od leve, od desne, pred njima so se gibale velikanske črede. Za njimi je dirjalo do petdeset konjenikov. Belka je nepremično sedela na konju. Ni premafcnila oči od prizora. Casas je molčal poleg nje. Z obraza mu je sijal ponos. Ko pa se je od trenulka do trenulka ozrl na Belko, ki je bila zatopljena v gledanje, ni mogel prikriti nekega čudnega žara, ki mu je gorel v očeh. Enkrat so se oči obeh slučajno srečale in Betka je z zadovoljslvom opazila, da občuduje njeno lepoto. »Rondco« se je končal. BcLka in Raoul s(a obrnila konje proti domu. Molčala sta. V srcu se je Tzbujalo neko nevarno čustvo, a z besedo nista upala na dan. Kakor hitro se je Dubell vživel t novi položaj, si je stavil vprašanje, kako bi najlažje zadostil svoji nalogi. V Buenos Airesu je že poizvedel, na kakih virih temelji Casasovo velikansko posestvo. Kar je izvedel, mu je vzbudilo misel, da mora Raoul razpolagati z nekim skrivnim bogastvom, ker posestvo samo ne more prinašati ogromnih vsot, s katerimi Gasas razpolaga. Pastirsko službo je vestno vršil. To mu ni bilo težko, ker je bil vajen. Zabavam tovarišev je redno prisostvoval. Ko so po sobotah prenehali z delom, so odjahali v vaško gostilno in so tam pili. Gostilničar je bil Ilalijan, po imenu Fernando. Razen goslilne je imel trgovino z drobnarijo, kakršno so pastirji radi kupovali. Neke nedelje je Dubell, kakor tudi drugi pastirji, odjahal v Fernandovo gostilno. Konj je bil osedlan s srebrno opravo. Konja je privezal k drevesu, sedlo je snel z njega in ga položil na tla. Ko je vstopil v gostilno, je izročil revolver Fernandu. V tem kraju je tak zakon, da se gostu ne sme dali žganja, dokler ne odda orožja. Eakor je navada. je Dubcll povabll edlnega gosta v gostilni na kozarec žganja in ko sta izpila par kozarcev, je ta predlagal, da gresta ven gledat igro. Diibell je bil pripravljen in ko sta plačala, sta vzela revolverje in odšla. Pred gostilno se je razprostiral z drevjem obdan prostor in lam se je vršila igra. Gledalci so v krogu sedeli. V sredi je čepel neki možakar pred starim zabojem: to je bila miza. Pred njim sta bili potegnjeni po tleh dvc črti v razdalji 20 metrov. Na eno črlo je stopil en pastir, v roki z zavito kostjo, ki je bila na obeh koncih gladko zbrušena in okovana z železom. Pozorno je meril in potem zagnaJ kost v zrak. Kost je na drugem koncu padla na tla. — Suerte! — je nekdo zaklical. — Suerte! — je ponovil pastir, ki je stal pri cilju in se je nagnil nad kost. Oni, ki je vrgel, je šel k zaboju, pobral srebrnike, ki so bili na njej in jih vtaknil v žep. — Ali bi ne poizkusil enkrat tudi ti? — je vprašal tovariš Dtibella. Ta je čutil, da on kot novinec mora pokazati svojo spretnos.t zato je stopil naprej in je vrgel na zaboj 4 dolarje. Oni, ki je prej vrgel, je položil na zaboj ravno toliko. Diibell je vzel v roko »tabo« — tako se imenuje ona kost — in je stopil na črto. Pozorno je meril in vrgel. c*--si. DalJe Prihi