Sv. Tarcizij
Ob koncu III. zvezka knjitro »Izgledi bogoljubnib otrok« se bere v pesniški obliki prelepa dogocba \i prvih ('•asov krščanstva. Naj jo povo tudi »Angeljček« v prosti. nevezani obliki.
V prvih treh stoletjih po Kr. so pagani pomorili veliko kristijanov, ker niso hotdi Jeztisa zatajiti in ma-likov moliti. Posebno v Rimu so jih neusmilieno mučili in pomorili na tisoče. Mrliče so kristijani pokopavali v podzemelj-kih v kamon izsekanih votlinah. katere ime-nujemo katakombe. Katakombe so bile ob jednem tudi cerkve. v katerih so prvi kristijani službo bc>žjo obliajali; tukaj so bili pri sv. maši. pri spovecli. pri sv. obhajilu itd.
Nckofi jo bilo zoput jako veliko kristijanov v ječi, kateri bi morali kmalu umreti mučeniške smrii. Okako J>i bili radi šc jedenkrat sv. obhajilo prejeli. predno gredo v srart! Toda kdo si bo upal iz katakomb \ ječ-o prinesti prcsv. rešnjc Telo? Daljna je bila pot po tlicah rimskega mesta. in pagaai so poznali vse krščaiske duhovnike. Ko bi se bil le kateri prikazal na ccsti, ne-usmiljeni Rimci bi ga bili takoj zgrabili in umorili; pa še najsvetejši Zakramenl bi mu   bili vzeli in oskranili.
Takrat je v katakombab maševal pobožni mašnik Dijonizij. Ko so bili navzoči kristijani obhajani. rad bi
25
bil častitljivi mašnik sv. obhajilo poslal tudi ubogim jetnikom, ki so se v ječi pripravljali na strašno muče-niško smrt,
Sv. maša je minula, presv. rešnje Telo je bilo na altarju pripravljeno; Dionizij se obrne in gleda, <3e bi med zbrano družbo mogel dobiti koga, ki bi ga mogel varno nesti zaprtim kristijanom v ječo. Tu se oglasi deček. po imenu Tarcizij, ki je Dijoniziju pri sv. maši stregel. ter poklekne pred mašnika. Dečkov obraz je bil tako lep in nedolžen, da ju bil videti kakor angelj. Tar-čizij nastavi svoji ijoki, da bi sprejel Najsvetejše. »Ti si premlad. dete moje.« pravi mu mašnik prijazno. — »Zato, ker sem mlad. ne bodo mi pagani ničesar prizadejali. Ne bodo si mislili, da imam presv. Zakrament pri sebi, in jaz ga najvarnejše ponesem v ječo. 0. kako se ve-selim te velike časti. Prosim vas, prečastitljivi oče, spol-nite mi to prošnjo!« Solze stopijo dečku v oči in lica mu zarude. ko spregovori te besode. Prosi lako nujno, da si mašnik misli, Bog botle pomagal pogumnemu, pobožnemu otroku. Dijonizij položi sv. rešnje Telo v lanen prt in ga skrbno zavije. Potem ga zavije še v drugi prt in izroči dečku predragi zaklad.
»Pomisli,« pravi mu še, »pomisli. koga nosiš pri sebi. Obljubi mi. ali hočeš zvesto varovati Zveličarja?«
»Rajše hočem umreti, kakor da bi si dal uropati svojega Boga,« odgovori Tarcizij. Na prsi pod obleko skrije sv. obhajilo, položi  roki navskriž in hitro odide.
Ko je šel po mestnib ulicah, stala je pri mestnih \Tatih ncke velike hiše imenitna gospa. Ta gospa ni imela otrok. in Tarcizij. ki se je bližal, zanimal jo je, ker je bil tako lep in nedolžon; rada bi ga bila po-sinovila.
»čakaj jeden trenutek, ljubi otrok.« ptavi mu in stopi predenj. »Povej mi, kako se imenuješ in kje sta-nujejo tvoji stariši y«
«Jaz sem Tarcizij. sirota,« odgovori ji smehljaje se, »stanovanja nimam!«
»Pojdi v mojo hišo in odpočij si; nekaj se imam s teboj zgovoriti. 0. da bi imela tacega otroka, kakor si ti!«
»Zdaj ne. dobra gospa, zdaj ne. Nobenega trenutja ne smem zamuditi.«
26
»Pa mi obljubi, da prideš jutri; to-le je moja hiša.«
»Ako bom še živel, pridem,« odgovori deček pri-jazno. Gospa gleda za njim in si misli: za njim pcjdem. Kmalu potem zasliši šum in strašno vpitje; ustavi se. Ko zopet utihne, gre za clečkom.
Med tem je prišel Tarcizij do velikega prostora, kjer je ravno nekaj dečkov hotelo igro pričeti.
»Jednega še manjka!« vzklikne neki deček. »Kdo naj se še gre ?«
»Glej.« pravi neki drugi, »tukaj gre Tarcizij. ki ga že dolgo nisem videl. Pojdi sem, Tarcizij, in itraj se z nami! Kam pa letiš tako hitro ?« Dečka prime za roko.
»Zdaj ne morem, Petilij, res ne morem. Jmam nekaj prav važnega opraviti.«
»Pamoraš!« zavpije drugi inga zagrabi. Bil je to močan in prepirljiv deček.  »Pojdi se z nami igra, !<t
»Prosim te,« reče preplašeno ubogi d«ček, »pusti me, naj grem!«
»Ne.« odgovori zlobni deček. »Kaj pa nosiš tukaj-le v nedriju ? Pa že kakšno pismo! No, to se ne bode spri-dilo, če ga jaz hranim pol ure. Daj je sem!« siloma zagrabi presv. rešnje Telo.
»Ne, ne!« odgovori Tarcizij in se ozira proti riebu.
»Hočem videti,« pravi mu nasprotnik jezno. »Ho-čem videti, kaj nosiš s seboj.«
Nato zaene suvati in tepsti Tarcizija. Množica ljudij se zbere in gleda, kako drži deček roki križema skle-njeni in se cla sovati in tepsti. Noče se tepsti. a Naj-svetejše drži trdno, četudi si zlobni dežek, ki je bil veliko večji in močnejši, vse prizadene. da bi mu ga vzel.
»Kaj je to? Kaj je neki to?« povprašuje slehrni. Memo pride neki imeniten Rimijan. Ko zagieda Taroizija, pravi zaničljivo : »Kaj da je to? Mladič je krščanski pes in nese svetstvo kristijanom.« To rekši gre dalje. Drugi pagani pa so bili zvedavi; hotoli so svetstvo videti in zaničevati.
»Pokaži, kaj neseš s seboj,« kličejo dečku. Neki kovač ga udari s pestjo po obrazu, da jame krvaveti. Tudi drugi ga bijejo, dokler se ves otekel in ranjen ne zgrudi na tla. Tarcizij je bil napol mrtev. a roki je ie zmiraj trdo držal na prsih. Ravno so mu hoteli iztrjati
dragoceni zaklad. kar razprši močen udarec pagane na-razen; nekateri popadajo na tla, drugi zbežijo. Bil je vdik. močan častnik. ki je divjake tako prestrašil in razpodil. Bil je kristijan in je poznal Tarcizija. Ko so pagani odšli, poklekne častnik in solznih očij vzdigne raztepenega in omedlelega dečka. Nato ga prijnzno vpraša: »Tarcizij, ali si hudo ranjen ?«
»To nie ne de. Kvadrat.« odgovori deček in smeh-ljaje se spreglcda. »Toda sv. obhajilo imam pri sebi. Zdaj moraš ti skrbeti, da ga pagani no vzamejo.«
Kvadrat dene dečka na rame in se veseli. da sme nesti ne le dečka, ki je postal mučenec. marveč tudi preljubeg-a Zvelič-arja samega. Deček počiva na pnsih močnega vojščaka, pa še zmiraj z rokami trdno drži ])rcsveti Zakrament.
Neka gospa ju sreča, postoji in natančneje pogleda, kaj da nese častnik. »Ali je mogoče!« vsklikne. »Ali je to Tarcizij, ki sem ga ravno kar videla še tako lepega?' Kdo je to storil?«
»Dobra gospa,« odgovori Kvadrat. »hudo so ga zdelali. ker je kristijan.«
Oospa pogleda otroku v obraz. Še odpre oči, po-gleda jo smehljaje se in umrje. Tega pogleda ni nilvedar pozabila in kmalu potem je postaJa kristijana.
Kvadrat prinese mrtvega dečka s presv. reSnjim Telesom k Dijoniziju. Mašniku skoro solze niso pustile gledati, ko je privzdignil dečkove roke in vzel iz nje-govega nedrija Najsvetejše. Prla sta bila še lepo zganjena, kakor je bil izročil dečku.
Kristijani so pokopali truplo sv. Tarcizija v kata-kombah. Zdaj se častijo njegove svetinje v neki cerkvi rimskega mesta; on pa naj v nebesih prosi za ljubo mladino, osobito pa za one srečne otroke, ki se pri-pravljajo za prvo sv. obhajilo.