e la sua montagna. Med drugimi je na tem simpoziju sodeloval tudi Valentino Simonitti s temo »Slovenci doline reke Torre. Preteklost in sedanjost skupnosti, ki umira.« Tudi sicer so se nastopajoči s svojimi prispevki lotevali v glavnem zgodovine Beneške Slovenije. Ome- nil bi še simpozij v Attimisu iz leta 1982 in s temo: Attimis in njegovo ozemlje v znamenju zgodovine. Omenjam ga pa zaradi tega, ker bo v Attimisu simpozij tudi letos, vendar s po- globljenim interesom za zgodovinska dogaja- nja. Sodelovati je vsekakor treba, ker »Centro di studi Neviani« sooblikuje zgodovinopisje slovenskega naroda. Vinko ŠRIBAR G. G. Corbanese: II Friuli, Trieste e 1'Istria nel periodo veneziano (Grande atlante storico, cronologico comparato). Udine 1987. Med recenzijami, ki sem jih pripravil za 38. številko Arh. vest., je bila prva knjiga istega avtorja, tudi pod enakim naslovom, vendar za čas do vključno zgodnjega srednjega veka. Temu delu smo posvetili zelo veliko pozorno- sti, ker je to bilo prvič, da so v kakšni italijan- ski zgodovini posvetili toliko pozornosti Alp- skim Slovanom. Prva knjiga je izredno po- membna tudi za nas, slovenske arheologe. Druga knjiga nadaljuje oris zgodovine Furla- nije, Trsta in Istre v visokem in poznem sred- njem veku in vse do nove dobe. Za arheologe naj bi te vrstice veljale predvsem kot opozori- lo, da je izšel tudi drugi zvezek historičnega atlasa tistega prostora, ki je bil za nas vedno zelo pomemben. Kot arheolog se ne čutim pristojen, da bi recenziral historični tekst in pa kartografsko obravnavo obdobja po letu 1000, vendar me ta tekst navdušuje, ker nam daje možnost pregleda nad zgodovino poznega srednjega veka istih ljudstev, ki smo jih obrav- navali v obdobju zgodnjega srednjega veka. Zdi se mi, da tudi ta, drugi zvezek Corbanese- jevega atlanta, zasluži vso pozornost iz meto- doloških razlogov. Zdi se mi, da bi več Corba- nesejevih kartogafsko-metodoloških prijemov v tem zvezku arheologi lahko s pridom upora- bili tudi za demonstracijo in študij v arheolo- ških obdobjih. Avtorju je videti, da je šolan za velikega sistematika, ki zna zelo veliko pojmov spremeniti v kartografski jezik. De- jansko je ?nal skoraj vse pojme spremeniti v karte razširjenosti. Na ta način je čitanje njegovih besedil spremenjeno v vizualno do- življanje kartografskih pregledov. Corbanese to počne tudi z vsemi drugimi pojmi, ki jih je lahko urediti po določenih kazalih, kot, npr., kronološki, abecedni itd. Tako se je obsežno zgodovinsko besedilo o Severovzhodni Italiji, Istri in Julijskih Alpah spremenilo v »atlant« doslej najbrž neznane kakovosti. Menim, da si ne moremo dovoliti, da te knjige ne bi spozna- li. Corbanese je prinesel v zgodovinoslovje prijeme, mimo katerih pisanje študij o zgodo- vinskih in arheoloških obdobjih ne bo več moglo. Vinko ŠRIBAR G. C. Susini: Epigrafia romana. Guide alio studio della civilta romana dir. da S. Calde- rone e S. D'Elia ,X, 1, Jouvence 1982. 228 str., 64 tabel. Susinijeva Rimska epigrafika ni nov poskus klasičnih uvodov v vedo, kakršnih imamo kar nekaj zelo dobrih, od R. Cagnata (Cours d' epigraphie latine, Paris 1914 ), I. Calabi Li- mentani (Epigrafia latina, Milano: izhaja do- ' polnjeno v novih izdajah) in E. Meyerja (Ein- fiihrung in die lateinische Epigraphik, Darm- stadt 1973), ampak je vodič, ki želi opozoriti na nove in doslej manj opažene oz. zanemar- jene vidike študija epigrafike in prispevati k bolj stimulativnemu čitanju rimskih napisov. Študij rimskih napisov je namreč ključnega pomena za vsakega, ki se ukvarja z antično zgodovino; avtor v kratkem uvodu citira be- sede Artura Solarija, učitelja, ki ga je visoko cenil: »Če hočete resno študirati antično zgo- dovino, se naučite razumeti napise; študirajte epigrafiko ali pa pojdite sadit zelje!« Knjiga je smiselno razčlenjena na tri dele: 1. Rimski napisi, 2. Epigrafika: sporočilo in zgodovina, in 3. Kako se znajti v stroki in kako raziskovati; vsak od teh delov pa na vrsto poglavij, ki jim vedno sledijo dragoceni biblio- grafski napotki. V prvem poglavju prvega dela (Epigrafika) opredeli pomen rimske epigrafike v antiki in danes od kurzivnih napisov na zidovih, namenjenih kratkotrajni uporabi, pa napisov na predmetih za domačo rabo, na keramiki, steklenih in bronastih predmetih, nakitu etc. (t. i. instrumentum domesticum), ki so s trgovino prepotovali dolge razdalje, do monumentalnih počastilnih, sakralnih in na- grobnih spomenikov, ki so želeli sporočilo ovekovečiti »za večno« (titulis manebis in ae- vo, na spomenikih boš ostal za večno). Opo- zarja na širši kontekst, v katerem je treba gledati napis: bazo oz. zgradbo, ki ji napis pripada; samo besedilo napisa; pisavo, v ka- teri je napisano; širše okolje, ki mu je bil napis namenjen. Za določene vede so napisi edini vir, oz. eden od glavnih virov: za študij abeced, paleografijo, v veliki meri za onomastiko in prozopografijo. V naslednjih poglavjih se do- tika najrazličnejših vidikov epigrafske temati- ke. Rimski napisi dokumentirajo rimsko civi- lizacijo predvsem v luči posameznikov in nji- hovih družin; v nasprotju z grškimi napisi, ki jih sestavljajo navadno zelo majhne črke, so rimski pogosto izklesani v monumentalnem slogu, ki je vsakomur zbudil zanimanje, sporo- čilo je bilo mogoče prebrati že na daljavo. Rimski napisi so znak pismenosti in pisava je bila eden glavnih instrumentov akulturacije. Včasih lahko prištevamo med produkte rimske kulture tudi italske, judovske, neopunske, pal- mirske in druge napise in napisi iz provinc nam prek »latinskega filtra« ohranjajo domače imenoslovje in domači umetniški izraz. Vseh rimskih napisov je danes približno 300.000, daleč največ jih je bilo najdenih v Rimu in drugih velikih provincialnih prestol- nicah, npr. v Taragoni, Narboni, Lionu, Kolo- niji, Saloni, Akvinku, Nikomediji, Efezu, Aleksandriji, Leptis; in v Italiji še v Akvileji, Pozzuolih in Sirakuzah. Napise moremo glede na namen, za katerega so bili postavljeni, razdeliti na pet večjih skupin: zgodovina posameznikov, ki se odraža predvsem v na- grobnih napisih; izraz religioznosti: napisi, posvečeni bogovom in različnim boštvom; na- pisi s političnim sporočilom: počastilni napisi, fasti, hvalnice, komemorativni napisi; razni predpisi in opozorila: pravna besedila, kole- darji, mejniki, miljniki; premični napisi: ins- trumentum, vojaške diplome, ostraka. Zgo- vorni so že zgolj naslovi poglavij: govorijo o tem, kako so se napisi ohranjali in prenašali iz roda v rod (3.); kako se je napis vklapljal v širši kontekst spomenika oz. okolja, ki mu je pripadal (4.). Dalje govori o epigrafski proizvodnji (5.), temi, ki ji je avtor posvetil znano monografijo II lapicida romano; nato o pisavi, jeziku, zgradbi napisa (6.). V zadnjih petih poglavjih obravnava napise po skupi- nah, na katere jih je bil razdelil, in ki smo jih omenili zgoraj. Opozarja, kako redko je mo- goče najti napis in situ, pa še takšne napise spremljajo včasih okoliščine, ki terjajo po- sebno pojasnilo: npr. miljniki, odkriti in situ, na katerih je vklesano število milj, ki je ne- dvomno mnogo manjše od razdalje, ki jo nava- ja. Verjetno so jih v delavnici opremili z napisom in bazično številko, ki so ji kasneje z barvo dodajali ustrezna dopolnila. Spomenike so često uporabljali za gradbeni material ali okras in avtor kot zgled navaja napise iz Narone, vzidane v hiše vasice Vid pri Metkoviču, neredko pa so napisi za krasi- tev cerkva in lepih vil, posebej če so bili iz dragocenega marmorja, prepotovali tudi mnogo daljše razdalje, npr. od Male Azije do Italije. Največkrat so v negotovih časih pozne antike utrdili mestno obzidje z nagrobniki z bližnjih pokopališč. Ves srednji vek so za gradbeni material porabljali kamne z napisi in jih pri tem neusmiljeno prilagajali novim po- trebam: lepo štelo Barbijev, ugledne oglejske družine, so, npr., prežagali na dvoje in še danes služi za podboj pri vhodu v cerkev Sv. Justa v Trstu; temelji za zidovje Sv. Donata v Zadru so v veliki meri sezidani iz napisnih kamnov - če navedemo le dva primera iz bližnje okolice, podobnih je v imperiju nešteto. Nekatere napise moremo še danes občudo- vati v skoraj identičnem ambientu, v kakrš- nem so se nahajali v antiki. To velja npr., za nekropolo v Pompejih - pri vratih Porta Nuce- rina, ali nekropolo v Šempetru pri Celju, največkrat pa se nahajajo v muzejih in zbir- kah. Prvi pravi lapidarij je v 18. stoletju zasnoval v Veroni Scipione Maffei, ki je tudi avtor prvega modernega priročnika Ars critica lapidaria. Prvi prepis rimskih napisov izvira iz 8.-9. stoletja po Kr. in se hrani v švicarskem samostanu Einsiedlu, med najbolj znanimi prepisovalci pa je bil nedvomno Ciriacus iz Ankone. Sledijo prve zbirke napisov, posebej v 17. stoletju (Gruter), pa vse do Mommsena, ki je v 16 zvezkih monumentalnega dela Cor- pus inscriptionum Latinarum s sodelavci izpe- ljal veliki projekt objave vseh latinskih napi- sov rimskega imperija. Mommsenov Corpus se še danes dopolnjuje v enaki obliki, dopolnju- jejo pa ga tudi številne epigrafske monografi- je, ki temeljijo na drugačnih načelih izdajanja napisov. Nekateri napisi se omenjajo zgolj v antični literaturi in so danes zgubljeni, le izjemoma pa lahko primerjamo besedilo na napisu z besedilom pri avtorju, tako Tropaeum Alpium v La Turbie, seznam pod Avgustom premaganih alpskih ljudstev (CIL 5. 7817), ki ga je prepisal Plinij Starejši (n. h. 3,20,136). Rimski forumi in pokopališča so bili pravi vidni arhiv napisov, pred katerimi so se ljudje ustavljali in jih brali; nagrobni napis jih je k temu včasih izrecno povabil: siste et lege. Zaradi večje berljivosti so bile včasih na ka- men pritrjene bronaste črke, ali pa so bile izklesane črke pobarvane rdeče. Z napisi se je rimski človek srečaval na vsakem koraku: z napisi na miljnikih, ko je potoval, z donator- skimi napisi na mozaičnih tleh bazilik, z napisi na mozaičnih tleh lepih vil, s pozdravi ali opozorili (salve, eave canem), z napisi na stopnicah gledališč, na skalah jamskih svetišč, z napisi na predmetih, ki jih je jemal v roke (mazila, zdravila, pečati, napisi na nakitu, steklenih čašah itd.). Spomenik pa ne govori le z napisom, temveč tudi s figuralnimi in simboličnimi upodobitvami, ki ga včasih spremljajo. Eno najzanimivejših poglavij je posvečeno procesu nastajanja napisov - od obdelovanja kamnitih blokov v kamnoseških delavnicah, do vklesavanja napisov. Z odkritjem tovorov s potopljenih ladij, ki so prevažale marmorne bloke, je bilo mogoče natančno ugotoviti, do katere stopnje so jih obdelali delavci v kamno- lomih. Prevažali so jih predvsem po morjih in rekah, npr. istrski kamen do Pada in po Padu do raznih italskih mest. Naslednje stopnje obdelave kamnite površine in izvedbe napisa je mogoče razbrati z ohranjenega spomenika; so zgovorna priča o različnih stopnjah akultu- racije določenega okolja. Lahko jih razdelimo na štiri faze: 1. prva obdelava kamna in klientovo naročilo, 2. osnutek napisa, osnovna razdelitev besedila, 3. impaginaeija: poprejš- nji zapis besedila na kamnu (ordinatio) in 4. vklesavanje besedila. Različne napake v bese- dilu kažejo na različno izobrazbeno oz. kul- turno stopnjo bodisi izvajalcev, bodisi naroč- nikov in so s tega stališča še posebej zanimive. Latinska pisava se je razvila iz evbojske predloge, vendar je doživela v nekaterih etrur- skih centrih pismenosti velike modifikacije. Z rimsko oblastjo je prodrla do zadnjih kotičkov imperija. V visoko razvitih vzhodnih provin- cah so latinske napise postavljali predvsem rimski državljani in predstavniki državne oblasti, v zahodnih pa je bila prav pismenost eden najvidnejših znakov romanizacije. Za latinske napise je značilen lapidarni stil - izraz je v uporabi še danes! -, katerega se- stavni del so večinoma zelo običajne kratice, in širom po imperiju se na rimskih nagrobni- kih srečavamo s posvetilom božanskim Ma- nom (D. M.) in z drugimi ustaljenimi formula- mi, na votivnih oltarčkih s posvetili I.O.M. in drugim znanim in manj znanim bogovom, in na počastilnih napisih s formulami, ki označu- jejo državne in mestne funkcije. Zaradi teh značilnosti se zdi, da je rimska epigrafika od severa do juga in od vzhoda do zahoda precej uniformna, in vendar je vsak napis košček zgodovine zase. Susini jih postavi v socialne in kulturne okvire in nakaže možnosti inter- pretiranja antičnih sporočil. V zadnjem delu avtor uvaja čitatelja v stro- kovno delo, seznanja ga z najvažnejšo bazično literaturo, s tem, kako naj se loti dokumenta- cije epigrafskega gradiva. Daje tudi konkretne smernice za pravilno izdajanje napisov. Knjiga smiselno dopolnjuje doslej objavljene epigrafske priročnike in je izredno stimula- tivno branje za vsakega, ki se ukvarja, oz. bi se želel ukvarjati z epigrafiko. Spodbuja ga k drugačnemu in bolj poglobljenemu razmišlja- nju o problemih, s katerimi se srečuje pri epigrafskem delu, in daje njegovemu razisko- vanju širša razsežja. Marjeta ŠAŠEL KOS Duje Rendič-Miočevič: Carmina epigraphi- ca. Splitski književni krug, Izvanredna izda- nja knj. 1, Split 1987. 304 str. in 32 tabel s fotografijami. Pred nami je knjiga, ki ima med jugoslovan- skimi strokovnimi publikacijami čisto po- sebno mesto: namenjena je širšemu krogu izobraženih bralcev, čeprav je njena tematika ozko epigrafska. To je zbirka grških in latin- skih nagrobnih epigramov, oz. daljših, v verzih napisanih epitafov in drugih verzificiranih napisov s področja antične Dalmacije. Pripra- vil jo je eden najbolj uglednih poznavalcev dalmatinske zgodovine, arheologije, epigra- fike in onomastike, dolgoletni profesor antične zgodovine na zagrebški univerzi in direktor zagrebškega Arheološkega muzeja, D. Rendič- Miočevič. Knjiga, ki je priročnega manjšega formata in zelo lično opremljena, je smiselno razde- ljena na več enot. Kratkim uvodnim besedam sledi študija z naslovom Siringe zvuci, osred- nji del knjige pa sestavlja deset grških in 75 latinskih napisov v verzih. Oštevilčeni so teko- če, vseh skupaj je 85. Velika odlika knjige je v tem, da so besedila vseh napisov objavljena dvojezično, na levi strani grški oz. latinski tekst, na desni hrvaški prevod. Sledijo opombe k napisom, kjer so navedene tudi poprejšnje objave, dalje razčlenjeno kazalo, pregled raz- ličnih metričnih shem, v katerih so pesmi zapisane, in seznam strokovne literature in kratic. Sledi daljši francoski povzetek, ki omo- goča, da je knjiga dostopna tudi tujim bral- cem; in 32 fotografij deloma napisov, ki jih avtor obravnava, pa tudi risb, reliefov, kipcev in vedut antičnih mest oz. nahajališč napisov. V študiji daje avtor neke vrste zgodovinski in literarnozgodovinski uvod v tematiko na- grobne in drugačne vrste poezije na kamnu {carmina epigraphica) in poudarja, da v knjigi zbrani epigrami ne pomenijo gradiva v celoti, temveč so v zbirko vključeni le tisti epigrami, ki so dovolj dobro ohranjeni, oz. so lakune v njihovem besedilu tako majhne, da je mogoče vsaj začetne verze dopolniti brez večjih težav. Napisi so opremljeni z vsemi potrebnimi podatki. Pri vsakem je naveden kraj, kjer je bil kamen najden, in tudi kratek oris najdišča, ki je največkrat katero od večjih naselij an- tične Dalmacije. Prvi grški nagrobnik v verzih izvira iz Ise, današnjega mesta Visa na isto- imenskem otoku, ene najstarejših grških kolo- nij na Jadranu iz začetka 4. stol. pr. Kr., katere kolonisti so prišli iz sicilskih Sirakuz. Napis je v dorskem narečju, kakršnega so govorili v Sirakuzah, in govori o Kaliju, ki ga je smrt pokosila na »ilirski zemlji«. Dva epi- grama sta s Farosa (Stari Grad na Hvaru, kolonija egejskega Parosa), eden iz Ulcinja, drugi so iz Salon, največjega antičnega mesta na Jadranu, iz katerega izvira tudi največje število latinskih napisov v verzih. Med najbolj občuteno napisanimi so nagrobniki otrok, ta- ko, npr., epitaf Evzebije, ki je umrla, še preden je dopolnila tretje leto.