Moderna šola. Utopija iz Devete dežele. Poročal na ufiit. vežeru t Ljubljani Karel Wider. (Dalje.) Odšla sva na vrt, ki je bil jako velik in lep. Približno v sredi so bila štiri šolska poslopja, vsako z dvema razredoma, in sicer vsako kakih 100 korakor oddaljeno od drugega. Obednice in kuhinje so bile daleč proč od šol. Na nasprostni strani pa so bile spalnice. Ves vrt pa je bil razdeljen v gredice, le en del je bil izpremenjen r park s senčnatimi stezicami. Tu sem sya se napotila. Sicer nisetn imel vefi dosti časa, ako sem hotel priti v pravem času domov v nebesa; bilo je Damreč še zgodaj spomladi in dnevi še kratki, pot v mojo nebeško domačijo pa dolga, torej se mi je bilo treba podvizati, posebao ker se mi bo treba vračati sedaj od zemlje navzgor in ne vera, če pojde to tudi tako hitro in lahko, kakor je šlo oavzdol. Ead bi pa zvedel od svojega kolege iz Devete dežele v MŠolskem listu" kaj nataučnejega. Ta uredba mi je bila povsem nora in zato sem hitel vprašati: »Kaj pa je s »Šolskim listom?" Namen njegov mi ni jasen; najbrže sem prisostvoval premalo časa vašerau pouku". nPričakoval sem, da pridete s tem vprašanjem'1, mi odgovori, Rsaj takega lista nimajo menda dosedaj še nikjer na naši zemlji. Naj vam torej na kratko povem njegovo zgodovino in ujegov pomen. Eodil se je iz potrebe. Tudi mi smo imeli prej za vsak posamezen predmet knjige. Te 80 stale mnogo denarja in so si bile vedno enake. Leto za letom so rabili učenci eno in isto knjigo, recimo berilo, ena cela generacija skoro je čitala eue in iste pripovesti in opise, mlajši otroci so jih znali že od starejših na pamet in pri ujih razlagi ali čitauju ni bilo nikakega zanimanja. Vrhutega se je knjiga strgala ali izgubila, in treba je bilo kupiti nove, kar je stalo zopet muogo denarj*. Ear pride nekemu učitelju naše dežele na misel, kaj, kt> bi nadomestili knjige z listom, primernim otroškemu duševnemu obzorju. Malo zagovornikov je našla začetkoma ta izborna misel, temveč pa nasprotnikov. A vendar si je jela počasi pridobivati tal iu ni minilo od tega 10 let, pa se je že uresničila. Za poizkušojo so uvedli na nekaterih šolah nŠolski list"; ta poizkušnja se je obnesla izborno, in v par letih je bil ta list splošno uredea na vseh ljudskih šolah in vse knjige izbacnene iz naših fiol. Nastala je sicer zaradi tega velika revolucija v šolstvu, a danes uvidi vsak prednost nŠolskega lista" pred prejšDJimi knjigani in že se dela pri naši vladi na tem, da se temu slavnemu možu, ki nam je dal nŠol»ki list", postavi na enem naših n«glepših trgov v našem mestu krasen spomenik". »Pri nas ne časte tako takih ueiteljev, kakor jih pri vas", pripomnim z žalostnim glasom. ^Takega učitelja bi pri nas proglasili za norea". BTudi pri vas pridejo do spoznanja, da zasluži tudi učitelj priznanje". »Povejte mi, gospod kolega, kaj v notranji uredbi tega lista. Morda propagiram v svoji domovini misel šol. lista, četudi se izpostavim nevarnosti priti v blaznico". Seveda sem se moral lateči zopet k laži, a upam, da se mi to ne šteje v greh. nŠolski list je urejen slično drugim večjim politiškim dnevnikom. Ima glavnega urednika in 4 podurednike. Vsi ti so vzeti ia učit. stanu. Ti urejajo list, ki izhaja vsak mesec dvakrat in sicer za Tsak razred posebna izdaja. Ker so pri nas vse ljudske Sole petrazredne, in to bodisi v glavnem mestu ali v zadnjem gorskem kotu, zato je za ljudske šole pet različnih izdaj. Za prvi razred začne seveda izhajati list šele tedaj, kadar že poznajo otroci nekaj črk. Ima tudi ilustracije. Vsaka številka prinaša potrebno snof iz raznih učnih strok; tako razen dnevnih novic, pravljic in resničnih zgodb tudi opise krajev in dežel, povesti iz domače in tuje zgodovine, opise iz živalstva, rastlinstva i. t. d. Vse to pa primerno stopnji nazorja otroškega duha ia pa primerno etnemu času po nekem gotovem redu, odobrenem od deželne iičiteljske skupščine. Ker dobe učenci vsakih štirnajst dni nov list v roke, se ni bati nezanimanja pri pouku, njihov duh dobiva redno nove še neznane hrane, privadijo se opazovati življenje, privadijo pa tudi čitanju listov. Narod, ki dandanes ne čita mnogo dobrih časopisov, je izgubljen. Knjige, posebno leposlovne, sladkor življeDJa, dnevni list, poln novic, novih iznajdb, slik iz soeialnpga življeDJa, tak list je pa sol življenja. In soli je životu potreba bolj kakor sladkorja. Tako vzgajamo mi mladino za življenje". Medtem sva prišla do konca vrta in se obrnila na nasprotno stran. Ear zaslišim od daleč lepo ubrano petje. Obstojim in poslušam. Ko utihne petje, vprašam svojega cicerona: ,Kako učite petje in kdaj pojete?" nPevskih ur — samoobsebi umevno — nimamo. Pojemo, kadar nanese prilika in kadar smo veseli. Največ pa pojemo pod milim nebom. Pojemo samo narodne pesmi, ker so te lahke in lepe; umetne pa samo take, ki so se popolnoma udomačile med narodom. Imamo tudi posebne vrste narodnih pesmi, ki jih pojemo pri igrah in plesih. Tudi plešemo namreč, in ples in igre nam deloma nadomestujejo telovadbo". »Apropos", mu prestrižem govor, Bvaših telovadnic še nisem videl. V tako vzorni deželi imate gotovo tudi vzorno urejene telovadnice". (Konec.)