Vsebina II. zvezka. Stran Frančišek Asiški in moderni subjektivizem (Dr. Jos. Gruden) 49 Ob mejah brezkončnosti. (Kanonik Ivan Sušnik) 53 ,,Novi svetovni nazori11. (Dr. A. Ušeničnik) 61 Zor poljske književnosti. (Prof. Jan Magiera) 6o Od absolutizma do konstitucije v Rusiji. (L. Lenard) 74 Novosti o sv. Cirilu in Metodu. (Dr. Fr. Grivec) 80 Kulturni pomen ruščine. (Dr. A Ušenižnik) 85 Nove knjige. Dr. Jos. Gruden: Das soziale Wirken der Kirche in der Diozese Laibach. (A. U.) — H. Pescli: Lelirbuch der Nationaloko-nomie. (A. U.).............................................................. 89 Listek. Kulturni boj na Francoskem. - Zanimiva sodba o Slovencih. Cerkvene razmere v Rusiji. — Knez Chlodwig Hohenlohe o jezuitih. — Talija: O socialnoj demokraciji. - O dušnih boleznih. Leposlovna knjižnica II. - Slovenska dijaška zveza 94 „Čas“ izhaja po desetkrat na leto. Naročnina: 5 K, za dijake 3 K. Naročnino sprejema: „Čas‘ v Ljubljani, ali pa: „Leonova družba* v Ljubljani (po položnicah). .............Tiskarna »Katoliškega tiskovnega društva* v Postojni.......... Dijaški kcnvikt Križanke-Ljubljana Frančišek Asiški in moderni subjektivizem. Revni, ponižni redovnik asiški — junak našega časa! Skoraj se zdi neverjetno, a vendar je tako. Francoz Paul Sabatier — kalvinski duhovnik in učenec brezbožnega Renana — ga je prvi predstavil modernemu svetu, in njegovo delo (Vie de S. Francois d’ Assise) je bilo sprejeto s tolikim priznanjem, da je doživelo že triintrideset izdaj. Henry Thode in Zimmerman sta napisala učene knjige o vplivu sv. Frančiška na renesanso umetnosti. Pesnika Oskar Wilde in Jorgensen sta vsa navdušena za njegovo osebnost, polno miline in poezije. Učenjaki pa z neutrudljivo pridnostjo raziskujejo najstarejše zgodovinske vire, ki poročajo o njem in njegovem delu in se trudijo, da iz zastarelih pergamenov posnamejo kolikor mogoče natančno podobo tega zanimivega moža. Frančišek, frančiškansko gibanje, je sedaj predmet raziskavanju modernih zgodovinarjev in slovstvenikov. Število znanstvenih razprav o njem je neštevno in narašča še od dne do dne.1) Za naš čas je gotovo veselo znamenje, da ima še zmisel za tako vzvišene zgodovinske pojave, kakor je Frančišek Asiški. Vendar bi se motil, kdor bi pri njegovih modernih biografih iskal znanih mu potez spokornega, ponižnega svetnika in vernega sina katoliške Cerkve. Napravili so iz njega modernega junaka z revolucionarnim značajem, čigar življenje in delovanje je bilo »odpor proti družini, odpor proti družbi, ki ga je obdajala,, odpor proti skvarjeni duhovščini in Cerkvi" (Chamberlain: Grundlagen str. 374). Nadeli so mu lastnosti in težnje, ki so značivne za naš čas, a so bile Frančiškovi dobi neznane. ') Navedenim imenom so še pridejati: Chamberlain (Grundlagen des XIX Jahrhundertes), Goetz in Boehmer (izdajatelja zgodovinskih virov o svetem Frančišku), Schniirer (»Franz von Assisi")• Angleži: Rawnsley, Knox Little Robinson i. dr. 4 Ne tajimo, da je na osebnosti asiškega svetnika marsikaj, kar prija modernemu človeku, kar se strinja z njegovim stremljenjem. To je pred vsem tisti nežni misticizem, ožarjen od poezije, ki prepleta vse Frančiškovo življenje. Čim večja je sedaj disharmonija med poezijo in življenjem, čimbolj se je zavedajo nežno čuteča, pesniška srca, tembolj mora vplivati kot spomin na izgubljeni raj zgled moža, kjer je bilo oboje združeno v har-moniško enoto. Ni kmalu najti bolj poetiške osebnosti, kakor je bil sv. Frančišek Asiški, bodisi da ga gledamo, ko se odpravlja — mladoleten mladenič — z vitezi v tuje dežele, da si prisvoji kraljestvo, ali ko zbira okoli sebe »božje viteze«', svoje redovne brate, ali ko pridiguje »svojim sestram", pticam na polju. Vsaka molitev, vsak njegov govor, skoraj vsaka beseda je izliv pesniškega navdušenja. Zato se ni čuditi, ako se umirajoč s himno na ustih poslavlja od sveta. Na dovzetna srca bode sv. Frančišek vedno vplival kot razodetje iz jasnih višav poezije. Pa ni samo lesk miline in poezije, ki je mnoge navdušil za Frančiška Asiškega. Njegovi moderni biografi in ljubitelji so ga postavili v nasprotje proti cerkvi in cerkvenemu naziranju in to je naenkrat dvignilo njegovo veljavo v očeh evropskega razumništva. Sabatieru je sv. Frančišek predhodnik reformatorjev 16. stoletja, zastopnik modernega verskega subjektivizma, ki smatra religijo le za pojav čustvenega in duševnega razpoloženja, ki prezira dogme in cerkveno oblast in si sam ustvarja svoje verske ideale. (Vie de S. Frangois. Introduction). Tak Frančišek je seveda naši dobi sorodnejši, a zgodovinski ni. In po pravici so očitali treznejši učenjaki francoskemu zgodovinarju, da je izobčil Frančiška Asiškega iz srednjeveškega verskega naziranja in ga kot modernega junaka postavil v boj proti cerkveni hierarhiji. — Chamberlain je Sabatiejeva izvajanja še poglobil in našel na Frančišku še mnoge jako moderne lastnosti. V svojem obsežnem delu (Grundlagen des XIX. Jahrhundertes. Band l.und II.) razpravlja o ujem na mnogih mestih. Po Chamberlainovem mnenju je zasluga sv. Frančiška v tem, da je nasproti dogmatiškim naukom povdarjal evangeljsko življenje in mu središče vere ni bil razum, temuč volja (str. 873). Zlasti pa je našel v njein uresničeno ono moderno stremljenje po osvoboditvi osebnosti. Frančišek Asiški se ni držal izhojenili struj, ki mu jih je odkazala cerkev, hodil je svoja pota in brez posredovanja hierarhije sam občeval s svojim Bogom. V zasledovanju svojega življenskega namena je pretrgal vse družinske, družabne in cerkvene vezi, ki so ga zadrževale. Sam si je določil življenja pot in zmagovito strl vse, kar ga je zadrževalo na njej (str. 874). S tako filozofijo je Chamberlain srečno izluščil iz Frančiškovega življenja tiste »pravice individua", ki jih oznanujejo moderni pesniki a al Suderman in Gerhard Hauptmann v svojih dramah, pravice, da se vsakdo »izživi" po svojih idealih ne glede na tiste omejene, nizkotne nazore, ki vladajo »v dolinah", in da sme „žrtvovati pravici do osebnega življenja" tudi to, kar je sicer navadnim ljudem sveto in nedotakljivo. Seveda Frančišek Asiški takrat še ni toliko napredoval, da bi žrtvoval tudi vero in nravnost kakor moderni, a princip je baje pri njem isti. Predmet mnogoterim razpravam in učenim delom je dalje razmerje sv. Frančiška do narave. Pravijo, da je krščanstvo človeka postavilo v nasprotje z naravo in ga učilo odpovedi in zatajevanja v občevanju z njo. Narava je pod prokletstvom in človeku nevarna. Odtod ona trda askeza, odpoved življenju in njega dobrotam. Frančišek pa se je postavil sredi narave. Vsa narava mu je bila draga sestra, iz njenega naročja je izšel. Zato je tudi pticam pridigoval blagovest o zveličarju . . . (Chamberlain. Orundlagen 927.) »Še na smrtni postelji je pozdravljal »mater zemljo", brate: solnce, veter in ogenj, sestre: luno, zvezde in vodo in slednjič sestro smrt." (str. 887.) S tem je premostil prepad med naravo in človekom in odprl nove perspektive umetnosti, ki je zdaj zapustila zastarele tradicionalne oblike in se pričela opirati na opazovanje narave. Giotto je učenec Frančiškove šole in z njim se pričenja renesansa umetnosti. - Kdo ne spozna, da je Chamberlain s takim tolmačenjem osebnost Frančiškovo zelo približal modernim težnjam? Naturalizem, brez zatajevanja in askeze je rek prvih mislecev in pesnikov. Harmonija med človekom in naravo v mišljenju in življenju je tisti raj, ki se obeta za bodočnost. Zato proč s krščanstvom, ki moti to harmonijo! Gothe ni mogel slišati o križu in Schiller si je želel tiste srečne čase nazaj, ko je še poganski naturalizem vladal na svetu. Hauptmann pa v svojem „Potopljenem zvonu" napoveduje dobo, ko bode odpravljen krščanski evangelij trpljenja in zatajevanja in se bode izpremenil v kult lepote in narave. Mojster Henrik pravi: „So aber treten alle \x'ir ans Kreuz - \vo endlich durch der Sonne Kraft erlost 4’ Der tote Heiland seine Glieder regt Und slrahlend, lacliend e\v'ger Jugend voil, Ein Jungling in den Maien niedersteigt." Ali ima res Frančišek Asiški s temi modernimi težnjami kaj opraviti ? Odgovori naj nam Jorgensen. Tudi na tega znamenitega danskega pesnika in konvertita je mogočno vplivala osebnost sv. Frančiška. Proučil je vse najnovejše spise o njem, vglobil se v najstarejše zgodovinske vire. A še več, obiskal je vse znamenitejše kraje, kjer je Frančišek živel in deloval: Greccio in Assisi, Fonte bolombo, Poggio Bustone in goro Alvernijo. Stopinjo za stopinjo je sledil svojemu serafskemu učitelju, da ga spozna v njegovem bistvu, da se vglobi v njegovega duha. In svoje vtise je podal svetu v knjigi „Das Pilgerbuch". Tukaj nam stopa pravi Frančišek pred oči, kakor živi v spominu svojih redovnih bratov iz katoliške cerkve. Tudi onih modernih teženj se dotika Jongersen na nekaterih mestih. „Frančiškov duh", pravi nekje, „je duh spoštljivosti. In predmet tega spoštovanja je življenje in so dobre moči življenja. Frančiškov duh je v najvišji meri oživljajoč duh, torej po definiciji najnovejše filozofije etiški duh." (str. 54). In stari frančiškan ob cerkvi svetega Damiana ga poučuje: „Mnogi mislijo, da naša vera življenje taji, zanikuje in ga sovraži. Toda tako je naš oče Frančišek ni umel. Ni bil sovražnik ljudi, pesimist in mizantrop..... A vendar je bil isti Bog, ki je dejal v začetku: „ Rasti te in množite se" tudi rekel, ko je bil čas dopolnjen: „Kdor ne vzame svojega križa nase in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec." Ti dve besedi si nista nasprotni, ker sta zapovedi istega zakona. Bistvo zakona je namreč ljubezen, vdanost, zatajevanje samega sebe, ljubeznipolna pokorščina proti velikemu svetemu zakonu življenj a." (str. 221.) In tistim, ki se navdušujejo za naturalizem Frančiškov razkriva Jorgensen, skalnate dupline, v Greccio Poggio Bustone in na gori Alverniji, kjer je Frančišek živel s svojimi redovnimi brati v največjem zatajevanju in pomanjkanju. Po tem ostrem, spokornem življenju je vodila pot do tiste radosti, blaženosti in do tiste ljubezenske navdušenosti, ki je objemalo vse stvarstvo in je pravi znak Frančiškovega duha. Lepo razlaga na ta način tudi Gorres v svoji mistiki ono harmoniško razmerje z naravo rekoč: „Ker so svetniki v sebi po možnosti zatrli greh, ki je vzrok raz-pora med človekom in naravo, zato se pa pri njih včasih pojavlja ona harmonija, kakoršna je vladala med njima pred padcem prvih starišev." To je seveda drugačen „naturalizem“, kakor ga razumevajo naši moderni. Odločno ugovarja Jorgensen, da se stavi Frančišek Asiški v nasprotje s cerkvijo, ali tudi z drugimi redovnimi ustanovitelji in svetniki. Bil je vendar le v njem isti duh, kakor v sv. Benediktu, Ignaciju in drugih. Nasprotstvo je umetno narejeno. Katolicizem kujejo v formule in ga istovestijo z nekaterimi pojavi in reki, zato da hierarhiški oblasti ložje nasproti stavijo „demokratiško stemljenje", „dogmatiškim formulam" »evangeljsko življenje". In vendar katolicizem, prav zato ker je vesoljen, te struje združuje v harmoniško enoto. Mnogo nezdravega sanjarstva je v modernem navdušenju za Frančiška Asiškega. Globlje študije o njegovem življenju in delu pa vsekako radostno pozdravljamo. Morda bode vzvišena in ljubezniva osebnost tega svetnika pripomogla do popolnejšega spoznavanja — krščanstva. Dr. Josip Gruden. @J©E3!s3J Ob mejah brezkončnosti. Človek je v vsem svojem delovanju omejen, omejen na čas in na kraj. Pred njegovimi očmi je le sedanjost, preteklost mu je le deloma iz lastne skušnje znana, bodočnost mu je izvečine prikrita. Človeški duh pa le težko prenaša spone, ki ga vklepa vanje omejenost časa in prostora. Zeli si streti te ograje in meje, hrepeni po prostem vzletu, rad bi rešil uganke, ki jih je toliko v duševnem in zunanjem svetu. In vendar najde povsod meje v brezkončnosti, katerih doseči ali prekoračiti ne more. Nobeno grezilo ne seže do dna breznov, nobeno merilo ne izmeri skrajnih višav, nobena tehtnica ne določi teže najmanjšim drobcem! Matematika uporablja količine, ki so neskončno velike in neskončno majhne. Predstavljati si moremo neskončno množino kakih reči nekako tako, da pokladamo predmete drugega za drugim v dolgo, nepregledno vrsto naprej in naprej. Zares brezkončna ne bo vrsta nikdar, za to bi bilo treba tudi brezkončno časa — celo večnost. Ali si zapišimo neskončno veliko število! Pridenimo k številu „1" ničle, trideset, šestdeset in štejmo kvirj-tilion, decilion — ogromna števila - a vendar ne še brezkončna. Sedimo k papirnemu stroju, kjer se na valjar navija na stotine metrov dolg pas papirja in pišimo nanj dolgo vrsto številk. Lahko zapišemo število, ki presega vse naše predstave, toda je li to število že zares brezkončno? In če v enem dnevu brezkončno velikega števila nismo mogli zapisati, ga bomo li mogli v dveh ali treh dneh? Mislimo si veliko, ravno ploskev in določimo na tej ploskvi točko. Geometrija nas uči, da skozi to točko na ploskvi lehko potegnemo na vse strani poljubno — neskončno črt. Naj si bodo te črte še tako gosto postavljene, povsod je mogoče vmes še nove črte med prejšnje položiti. Njihovo število se ne da izraziti, je brezkončno. Predočimo si v prostoru črto, na kateri naj leži ploskev tako, da se more okrog črte kot osi sukati. To ploskev lahko poljubno zasučemo okrog osi, ali pa, kar je isto, okrog te osi moremo položiti poljubno veliko — neskončno veliko - ploskev. Ako je na vsaki teh ploskev zarisanih 5, 10, 100 črt, koliko je črt na vselr ploskvah? Ako je na vsaki ploskvi neskončno veliko črt, koliko jih je na neskončnem številu ploskev? Katero in kakšno število je torej zares neskočno veliko? V matematiki imenujemo ono število neskončno veliko ali neskončno majhno, ki je večje, oziroma manjše, kakor katerokoli s številkami ali znaki izraženo število.1) Je li v resnici možno neskončno veliko število, v tem celo slavni matematiki niso edini. Nakateri (Cantor, Couturat) neskončno veliko število priznavajo, drugi (Gutberlet) zanikavajo. Modroslovci pravijo, da v tvarnem svetu ni mogoča prava neskončnost. Kar je tvarno, ima obliko, a oblika je meja. Vse tvarno je vendarle končno, naj se zdi naši domišljiji še tako brez- ') V matematiki se rabi za neskončno veliko znak (oo), in za neskončno majhno znak (i-). V infinitcsimalnili računih se rabi mesto neskončno majhnih količin njihov kvotient, s katerim je možno račune izpeljavati Teorijo o neskončnih številih ill količinah podaja Cantor: /ur [.elire vom Transfiniten. 1800, mejno in brezkončno! Res pa človek s svojimi čuti vesoljstvu ne more najti konca, ne more ga ne izmeriti s številom in daljnogledom, ne preleteti z domišljijo. In čim bolj napreduje človeško spoznanje, tem večje razdalje se odkrivajo v nebesnih prostorih. A kar je še bolj čudno, brezkončnost se ne odkriva le v velikem svetu, ampak tudi v najmanjšem bitju! Daljnogled odkriva brezkončnost v velikem, a drobnogled brezkončnost v majhnem svetu. Oglejmo si najprej veliki svet! Ozrimo se v prostornine nad nami in krog nas! Nad nami se pne z »zvezdicami posejano" nebo. Koliko je število zvezd? Najprej moramo tu opomniti neke čudne stvari-Tolikokrat se čuje o „neštevilnih“ zvezdah. In vendar je število zvezd, ki jili vidimo s prostimi očmi na nebu jako neznatno in skromno. Neuk človek ne bi verjel. Le vprašajte preprostega navadnega človeka, kaj misli, koliko zvezdic miglja na jasnem nebu? Gotovo bo rekel, da jih je na miljone. In vendar je zvezd, ki jih vidi na nebu prosto oko, le 5 — 6000! Prvi pogled na zvezdnato nebo pokaže, da niso vse zvezde enako svetle Že stari zvezdoznanci so jih delili, kakor so bolj ali manj svetle, v zvezde prve, druge vrste itd Svetlih zvezd je primeroma malo, v prvih dveh vrstah jih štejemo le okrog 85. Raste pa njih število, čim manjše, oziroma čim manj svetle so. Prostemu očesu je vidnih 6 vrst zvezd in število le teh znaša, kakor smo dejali okrog 5000. Toda vse drugače je, če nastavimo na nebo daljnogled (teleskop)! Tedaj se nam prikaže čudovita množica zvezd. In ta množica raste tembolj, čim jačji je daljnogled. Minulo stoletje je silno izpopolnilo daljnoglede. Vsak novi orjaški daljnogled seže dalje v globine svetovnih prostorov in razkriva nove svetove. Tako število zvezd vedno narašča. Moč daljnogledov še ni izčrpana in novi še močnejši daljnogledi utegnejo razkriti zopet nove svetove. Vrste zvezd so se namnožile. Dočim more ločiti prosto oko le 6 vrst, je odkril daljnogled vedno nove vrste. Do zadnjega časa so šteli zvezdoslovci 16 vrst zvezd, ki so bile vidne z dosedanjimi največjimi teleskopi. V teh vrstah pa število zvezd vedno raste in sicer tako, da je v vsaki zaporedni vrsti približno trikrat večje, kakor v prejšnji. Tako so našteli v peti vrsti 1100 zvezd, v šesti 3200, v sedmi vrsti 13000, v osmi in deveti vrsti 40000 in 142000 zvezd. Argelander je izdelal katalog, ki je zaznamoval v njem zvezde do 9'5 vrste. Njih število znaša 324000. Herschel je cenil število zvezd, ki jih je on uzrl v svojih daljnogledih, na 270 milijonov. Toda če nadaljujemo v rečeni meri, dobimo vštevši 16 vrsto, okoli 430 milijonov zvezd. A daljnogleda Lick in Yerkes (prvega objektiv ima 91 cm, drugega pa 102 cm premera) sta odkrila že 17. vrsto in z njo naraste.broj zvezd na ogromno število okoli 1400 milijonov. Seveda ni še dognano, da bi število zvezd tudi v najvišjih vrstah vedno rastlo v rečenem razmerju. V najnovejšem času leta 1887 je bilo na zvezdoznanskem kongresu v Parizu sklenjeno, vse zvezde na nebu fotografirati. Delo se je porazdelilo med prve zvezdarne na svetu in vsaka izmed njih je prevzela določen del ali pas na nebu. Razne zvezdarne so se lotile dela z veliko vnemo in nekatere izmed njih so sebi odločeno delo že dovršile. Na fotografske plošče je prišlo mnogo predmetov, meglic in zvezdic, katere so očesu nevidne — skušnja je pokazala, da je plošča bolj svetločutna kakor pa človeško oko. Število zvezd na takih ploščah je v resnici ogromno. Omenili smo, da sega teleskopična moč največjih daljnogledov do stalnic 17. vrste. Vprašanje je torej, kaj bo videti še z močnejšimi daljnogledi. Ako se posreči napraviti daljnoglede, s katerimi bi bilo možno ugledati še zvezde 18., 20., 24. vrste, koliko množino zvezd bi se ž njimi dalo ugledati? Ali bi število tudi še nadalje v istem razmerju rastlo? 18. vrsta bi obsegala 2700 milijonov, 20. vrsta celo 24000 milijonov zvezd. Seveda ni treba misliti, da so vse male zvezde tudi v resnici najbolj oddaljene. Veliko bolj verjetno je, da so manjše zvezde v veliki množini nasejane med večjimi zvezdami, le zaradi slabejše svetlobe jih je težje opaziti. Dokaz temu je velika množina dvojnatih zvezd, katerih je ena zelo svetla, druga pa zelo medla (n. pr. Sirius s svojim spremlje-vavcem 10. vrste). Brez dvoma ima velika množica stalnic tudi svoje spremljevavce, kakor naše solnce svoje premičnice, toda zaradi silne razdalje jih je nemogoče opaziti. Zvezd število je torej neštevno. A sedaj se ozrimo še v prostore, ki se v njih suče ta nebroj nebeških teles! V starodavnih časih ljudje o razdaljah svetovnih teles niso imeli nikakih pravih pojmov. Sicer sta Eratosten in Hiparh velikost zemlje in razdaljo do meseca precej natančno zračtinila,') ‘) Prim. «Obzornik" 1905, kar je vsekako občudovanja vredno, toda že o razdalji do solnca nista iinela nikakih jasnih pojmov. Skoro 2000 let je od omenjenih zvezdoslovcev preteklo, preden je znanost in razumnost toliko napredovala, da je bilo z novimi orodji sploh mogoče približno izmeriti solnčno razdaljo. Kepler in Tycho sta svoje orodje toliko izpopolnila, da sta mogla na nebu že kot ene minute natančno izmeriti. In ker Tycho ni mogel pri stalnih zvezdah najti nobene parallakse, zato je bil prav vsled tega še nasprotnik Kopernikovemu sestavu. Slavni angleški zvezdoznanec Bradley (1750) je s svojimi orodji določil kot na eno sekundo, pa tudi on ni našel še nikake parallakse ter je po pravici sklepal, da mora biti najbližja stalna zvezda nad 200000 krat dalje od nas kakor je solnce. Nastopilo je že 19. stoletje in še niso mogli zvezdoslovci izmeriti razdalje niti najbližje stalne zvezde. Krog leta 1835 je Fraunhofer v Monakovem izdelal nov heliometer, ki je bilo možno ž njim določiti kot na desetinko sekunde. Heliometer je daljnogled, ki ima objektiv fazpolovičen in se polovici premičeta, druga ob drugi. S tem orodjem se dajo male razdalje predmetov, n. pr. navidezna razdalja (oziroma kot) dveh zvezd, premer kakega planeta i. dr. zelo natančno določiti. K sreči je prišlo to izborno orodje takoj v spretne roke in slavni zvezdoznanec Bessel je 1. 1837 30 pri mali zvezdici 01 v labudu našel prvo parallakso, ter jo preračunil na 0 35 sekund in daljavo na 9'3 svetlobnih let.’) Poznejši opazovavci so našli nekoliko večjo parallakso (Pritchard 0'46 sek. in daljavo 7‘5 svetlobnih let). Razni zvezdoslovci so se z vnemo lotili trudapolnega dela in iskali pri raznih stalnicah parallakse, oziroma] njihovo pravo daljavo od solnca, toda le pri neznatnem številu zvezd se je dala parallaksa natanko določiti. Nam najbližja stalnica je zvezda Centaur na južnem obnebju s parallakso 3/t sekunde in razdaljo 4 5 svetlobnih let.'J) Za tem so našli še kakih 10 zvezd, pri katerih znaša parallaksa 0’5 — 0'25 sekunde in razdalja 6—12 svetlobnih ') Oddaljenost stalnih zvezd računajo zvezdoslovci po svetlobnih letih t. j. koliko let bi svetloba potrebovala od onih zvezd do zemlje. Svetloba preleti v eni sekundi 300000 km. Od solnca potrebuje svetlobni trak 8 minut in 18 sekund na zemljo, od najbolj oddaljene premičnice (4500 milijonov km) Neptuna pride svetloba na zemljo v štirih urah, v enem letu preleti 9'4 bilijonov km. -) Parallakso zvezde u Centauri so doči'i Henderson na 0 91 sek., Gill in ' Filkin na 0 75 in Roberts 0'71. Dokaz, kako nezanesljivo postane tudi najboljše orodje pri tako majhnih količinah. Tudi parallakso zvezde 61 v labudu so merili opetovauo in našli različno 0 51, 0'46, 0'33 sekund. let, (Sirius 037), pri nekaterih drugih zvezdah so opazovali še manjše parallakse, pri ogromni večini se pa sploh parallaksa določiti ne da, in je torej opravičena trditev, da so zvezde »neizmerno'' daleč od nas. Se li nahaja še kaka druga pot vsaj približno določiti razdaljo skrajnih ozvezdij? Herschel je izkušal na naslednji način ceniti razdalje zvezd: Predočimo si, da so vse zvezde približno enako svetle in tudi enako daleč druga od druge. Seveda niso vse zvezde enako velike in svetle, vendar se pa sme misliti, da so večje in manjše zvezde precej enakomerno raztresene po vesoljstvu. Bližnja zvezda sveti močneje, oddaljena slabeje, tem slabeje, kolikor bolj je oddaljena od nas. Za isto zvezdo se pa da natančno po fizikalnih zakonih določiti njena svetloba, če nam je znana njena razdalja, in narobe smemo iz njene večje ali manjše svetlobe sklepati na njeno oddaljenost. Tako je presodil Herschel, da so najbolj oddaljene zvezde v našem ozvezdju na 490 krat tako daleč, kakor je stalnica Sirius. In ker po novejših preiskavah znaša parallaksa njegova okoli 0'37 sekund, torej razdalja, ki jo svetloba preleti v 8'S letih, bi bile najdalj ne zvezde oddaljene od nas okoli 4300 svetlobnih let. To seveda bi pa veljalo le tedaj, ako svetloba v resnici tudi brez vsake izgube preleti z etrom napolnjeno vesoljstvo. Olbers trdi, da tudi eter nekoliko svetlobne eneržije porabi in ceni to izgubo na 40 Sirijevih razdalj na in na 250 razdalj že na polovico prvotne svetlobe. Razdaljo najbolj oddaljenih ozvezdij in meglic, katere je mogel Herschel še ugledati, ceni on na več kot 10000 svetlobnih let. Slavni zvezdoslovec P. Secclii je svetlobno razmerje posamičnih zvezdnih vrst z novimi orodji photometer imenovanimi natančno določil in ceni razdalje zvezd po njihovi navidezni svetlobi nastopno: zvezde 1. vrste 1 razdaljo zvezde 9. vrste 34 razdalj tt 2. II 1-5 tt tt 10. tt 53 it „ 3. „ 2-4 II II 11. it 83 tt II 4. II 3-7 II it 12. 11 129 It II 5. tt 5-8 razdalj 11 13. It 200 it it 6. II 91 11 it 14. tt 312 tl It 7. II 14‘- it 11 15. tl 486 II II 8. II 22'- 11 tt 16. tl 736 11 zvezde 17. vrste bi imele okoli 1100 razdalj, ali bile bi 1100 krat tako daleč, kakor so zvezde 1. vrste. Ako cenimo srednjo daljavo zvezd 1. vrste približno le na 10 svetlobnih let, tedaj bi potrebovala svetloba od zvezdic 17. vrste 11000 let. Vendar je ta cenitev zelo nezanesljiva, ker vprav v novejšem določene parallakse stalnic kažejo, da so le nekatere zvezde prve vrste 10 svetlobnih let oddaljene (Sirius 8*8, Prokion 10 — 12, Atair 14, a Centauri 40) dočim ima več drugih zvezd iste vrste neprimerno večjo razdaljo (Vega, Aldebaran in Cappela 30 — 40, Regul in Arktur 135, Rigel celo 320 svetlobnih let). Najmanjše zvezdice, katere je mogel še lord Rosse s svojim teleskopom opaziti, bi bile baje oddaljene 20000 svetlobnih let. V jasni noči opazimo na nebu več ali manj širok, nepravilen pas, ki se razteza čez vse nebo, se nadaljuje tudi na južnem obnebju, ter obdaja zemljo oziroma naše obzorje v velikanskem krogu. Ta pas nazivljemo »Rimsko cesto". Na prvi pogled opazimo da so zvezde v bližini te svitle proge najbolj goste, postajajo pa tem redkeje, čim bolj se od tega pasu oddaljimo. Se bolj očita pa ostane ta razlika, ako se nebo opazuje z močnim daljnogledom. Cela rimska cesta se razprši v neznansko množino zvezdic. Te zvezde pa postajajo tem redkeje, kolikor bolj se tečaju celega kroga približamo. V bližini tečaja rimske ceste tudi najmočnejši daljnogled ne pokaže novih zvezd. Z močno povekšavo daljnogleda se sicer prostori med zvezdami povečajo, toda novih zvezd nam ne pokažejo, kar znači, da so zvezde v resnici v teh krajih maloštevilne, in da se v teh krajih zre skozi ozvezdje v daljni svetovni prostor. Herschel in Struve sta ob pasu rimske ceste v obzorju daljnogleda naštela desetkrat večje število zvezd, kakor pa ob tečaju. Herschel je iz tega sklepal, da vse vidne stalne zvezde tvorijo velikansko skupino, ki ima obliko nepravilne, leči podobne megle, v kateri so ob zunanjem pasu zvezde najbrže gosteje nasejane, kakor pa ob sredi. Blizu srede se nahaja tudi naše solnce. In vsa ta skupina obsega nebroj mogočnih zvezd — solnec, katera so dostikrat veliko večja in silnejša, kakor naše solnce. In vendar z ogromnim ozvezdjem naše rimske ceste vesoljstvo ni še izpolnjeno. Daljnogled nam kaže v silnih razdaljah veliko množino večjih in manjših svetlih meglic, katere se deloma z jakimi daljnogledi dajo razpršiti v silno množino malih zvezdici dočim je pri nekaterih vsak poskus zastonj. Mislimo si, da smo od našega ozvezdja, od rimske ceste oddaljeni za njen desetkratni premer, tedaj bi se nam kazala vsa skupina kot svetla meglica okrogle ali podolgovate oblike v premeru 6". Še v večji razdalji bi bila meglica še manjša in morebiti vidna le orjaškim daljnogledom. Niso li morda mnogoštevilne meglice v vsemiru tudi enake skupine zvezd, kakor naše ozvezdje? Z novimi orjaškimi daljnogledi se je dalo mnogo takih meglic razpršiti v neštevilne zvezdice, a obenem pa je isti daljnogled odkril druge še bolj oddaljene skupine, katerih ni bilo moč več razpršiti v posamične zvezde.') Kdo more meriti te daljave, za katere nima človek nobenih pravih predstav in nobenega merila? V kakem stanju se danes nahajajo ti svetovi, katerih svetlobni žarki, odposlani pred 10000 in več leti pridejo še le danes na zemljo? Kako velikanska je v primeri s človekom naša zemlja! Se njenega površja nis; mogli ljudje proučiti. Kako silna je razdalja do solnca, kako velikost naše zemlje izgine v primeri s solncem! Kako mogočno kraljuje solnce s svojimi premičnicami in repati- • cami v vesoljstvu, kako sili njegova vsebina 4500 milijonov km oddaljeni Neptun, da kroži krog njega! In onstran Neptuna se širi prava puščava 8000 krat širši kakor razdalja Neptunova do solnca, preden nastopi svoje gospodstvo drugo sosednje solnce. In to silno nepojmljivo razdaljo moramo 1000 krat in 10000 krat ponoviti, preden dosežemo ona zadnja ozvezdja v vsemiru, katera so še dostopna našim daljnogledom. Vpričo takih razdalj omaga tudi najbujneša domišljija! Steh’, du segelst umsonst, Pilger, vor dir Unendliclikeit! Šenke nieder, Adlergedanke, dein Gefieder, Kiiline Seglerin, Phantasie, \Virf dein mutlos Anker hin. (Schiller). Kanonik Ivan Sušnih. ‘) Spektroskop nam kaže, da je v istini v vesoljstvu silna množina kosmičnih meglic »prasnovi", iz katerega postajajo vsled zgoščenja nove zvezde. „Novi svetovni nazori.. “ Znamenje našega časa je negotov.ost. Pozitivna veda napreduje, a glede na prva in najbolj živa, najbolj nujna vprašanja bega moderna doba brez miru semtertja. Krščanstvo je zavrgla; rada bi osnovala o svetu in vesoljstvu nov nazor, svoj nazor toda nazore poraja dan za dnem; nazora, enotnega in enega nazora pa najti ne more!') Vzor modernih mislecev je — monizem, t. j. radi bi poj-mili ves svet in vesoljstvo enotno. Ko bi ne imeli take zamrze do krščanstva, bi lahko našli to enoto. Ali ni v krščanskem pojmovanju o svetu in vesoljstvu velelepa enota? En Bog je, troedin, vir in cilj vsega. Iz Boga kot pravzroka je vse, kar je bitnosti v stvareh; k Bogu kot pracilju se vse vrača, kar sledi vrojenemu teženju in hrepenenju. Enota je v vesoljstvu; ne, kakor da bi ne bilo nobene raznoterosti; mnogotera in mnogolična so bitja, celo v tvarnih stvareh sta dve počeli (principa), dve prvini (elementa), tvar in lik, snov in sila, materija in energija, v živih bitjih orga- ') Primeri: Dr. E. Dennert: Die Weltanschauung des modernen N a t u r f orseh ers. Stuttgart 1907. Str. 344. - Slavnega Wiganda učenec E. Dennert je zbral v tem delu »svetovne nazore" modernih . prirodoslovcev. »Svetovni nazori," pravi, ,,poganjajo dandanašnji kakor gobe po'dežju," a kakor gčbe tudi ginevajo. Dennert navaja nazore bolj znamenitih zastopnikov moderne vede. Vrstesetu: Haeckel, Wallace, Vervvorn, George Romanes, W. Ost-wald, H. Driesch, I. Reinke. S svojo kritiko pa se obrača Dennert zlasti zoper Haeckela (str. 6 - 113, in zopet 338- 344). V Haeckelovem monizmu, pravi (str. 338), ni nobene točke, ki |i ne bi ta ali oni moderni pritodoslovec bolj ali manj ostro prerekal. Sploh pa sklepa na koncu dela, da dandanašnji prirodoslovci nimajo niti enotne podobe o svetu (gar kein feststehendes modernes Weltbild str. 336), tem manj pa enoten nazor o svetu (Weltanschauung). Podobo o svetu imenuje Dennert vse to, kar je mogoče izreči empirično na podlagi pozitivnih dejstev o svetovju. Nazor o svetli pa imenuje metafizično misel, do katere se kdo dvigne kot filozof in človek na podlagi poprej pridobljene podobe o svetu. Terminologija se nam ne zdi posebno srečna, a jedro je resnično. Pri-rodoslovec kot prirodoslovec, to je zmisel Dennertovih izvajanj, naj zbira in loči in redi rezultate pozitivne, empirične vede. Tu ima še sila dela, ker je še toliko negotovega in dvoumnega. Človek pa mora imeti odgovor na vprašanja: odkod in kam? odkod je svet? odi.od življenje? kateri je zmisel življenja? kaj je cilj vsega hrepenenja? ali je posmrtnost ali je ni? ali je Bog ali ga ni? O vsem tem pozitivna veda ničesar ne ve in ne more vedeti. Tu moreta dati odgovor le filozofija in religija. Prirodoslovec, ki govori o teh stvareh, ns zajema toliko iz svoje pozitvne vede, marveč iz filozofije ali religije, oziroma negacije religije. nizirana materija in dominanta, ki vodi organizacije, ali imenujte te dve prvini kakorkoli; toda v tej mnogoterosti in mnogoličnosti vlada red, vlada soglasje, vlada harmonija. V vesoljstvu je enota harmonije in ta enota harmonije in harmonija enote ima svoj vir in svoje počelo, svoj cilj in svoj namen v enoti božji. V tem zmislu je krščanstvo najlepši monizem! Toda moderni prirodoslovci so izgubili v časovnih nezgodah zmisel za religijo. Ideja božja jim je zoprna, ker ideja božja je ideja, ki terja od človeka odpoved. Bogoveren človek mora izpovedati svojo ničnost pred Bogom in odpovedati se mora avtonomiji želja in življenja. Ideja božja ima v sebi resnice, ki morajo biti vsemu človeškemu želenju in življenju pravec, ravnilo in vodilo. Ne očita se po krivici moderni vedi, da je ne vodi čista ljubezen do resnice, ampak da jo navdihuje le neka čudna bogo-mrznost. Moderna veda se boji, da ne bi našla Boga! Tlieofobija (bogobojnost), to je tisti znak, ki ga nosi na čelu toliko modernih, sicer v mnogem oziru velikih mož — učenjakov! Jako zanimiva sta dva nova poskusa modernega monizma, kako ubežati Bogu. En poskus je zamislil nemški fiziolog Verworn, drugega kemik O s t w a 1 d.') Oba se vjemata v tem, da materializem ne more zadovoljiti mislečega človeka. »Nobeno gibanje atomov, pravi Verworn, ne more premostiti prepada, ki ‘je med tvarnim svetom in psiho (dušo). Materialistični nauk je sicer dobra podmena (hipoteza) za delo, toda kot podlaga za svetovno naziranje docela neraben; še vsak tak poskus z njim se je izjalovil."2) Tudi nič ne pomaga, če izkuša Haeckel duševne pojave tako razložiti, da prideva že najmanjšim tvarnim delcem duševna svojstva. »S tem, pravi po pravici Vervvorn, ne premagamo dvojnosti telesa in duše. Tako le prenesemo dvojnost telesa in duše, ki je v velikem človeškem organizmu, na najmanjše delce materije. Dualizem ni premagan, ker še vedno si ne moremo misliti obojega kot eno."'’) ') Versvorn v govorih: Naturwissenschaft uri d Weltanschauung. Leipzig 1904. Principienfrage in der Natur\vissenschaft. Jena 1905. in v delu: Allgemeine Physiologie. Jena 1Q034. Ostwald pa 'v dveh [delili: Die Oberwindung des wissenschaft!ichen Materialisnius. Leipzig 189). in Voiiesungen iiber Naturphilosophie. Leipzig 1901, 1903. Pri Dennertu o. c. 133. 3) o. c. 134. Ostwald pa je napisal celo delo proti materializmu: »Die Ubenvindung des wissenschaftlichen Materialismus. (Leipzig 1895.) Ostwald ne priznava materializmu niti ne vrednosti porabne hipoteze, marveč mu je gola zmota.') Na tej skupni podstavi umujeta ta dva učenjaka tako: Dokler priznavamo tvar in silo, materijo in energijo, dotlej ni mogoče govoriti o resničnem monizmu (če si namreč po tihem mislimo, da enote v Bogu nikakor ne smemo priznati). Kaj tedaj? Razrešiti je treba dvojnost v vesoljstvu, dualizem; strniti je treba dvoličje stvari v eno bitnost. Do sem se oba vjemata. Tu pa gresta narazen. Ost\vald izkuša premagati dualizem s tem, da vse izpremeni v energijo. Doslej so ločili prirodoslovci materijo in energijo. Ost\vald pravi: materija ni nič, vse je le energija! Tako bi bil osnovan monizem energije, energetični monizem. Ne moremo se spuščati podrobno v Ost\valdove teorije;1) nam je le do vodilnih načel. Dvoje mora doseči Ost\vald, če naj se mu posreči drzni poskus. Prvič: dognati mora, da je mogoče izhajati brez materije. Drugič: dokazati mora, da je „psihična energija", ki je počelo duševnih pojavov, istovrstna, da, istovetna z energijami dosedanje materije. Če ne dokaže prvega, ostane dualizem materije in energije; če ne dokaže drugega, ostane dualizem psihične in nepsihične energije. Ali se je Ostwaldu posrečil obojni dokaz? Posrečil se mu ni ne eden ne drugi. Kaj je pravzaprav snov, res da ne vemo, toda izločiti se ne da. Ostwald si je moral izmisliti razne in čudne nove energije, da bi izrinil tvar, „Formenenergie, Volumenenergie, Distanzenergie" in še je ni izrinil. Saj si energije kot nekega svojstva, kakor jo imenuje Ostwald sam, sploh ne moremo misliti kakor na nekem subjektu. Svojstvo je pač le svojina nekega podmeta. In ta podmet energij je tvar. Še manj pa je Ost\vald dognal enoto energije. Že življenja ni mogoče razložiti s samimi fizikalno - kemijskimi energijami, kakor je nepobitno dokazal Reinke v svojih znamenitih delih: „Die Welt als Tat", »Philosophie der Botanik" itd. A celo nemogoče je zvesti duševne pojave na neduševne energije. Zato je Verworm odločno zavrgel Ostwaldovo teorijo. »Ta popolna različnost (prirodne in psihične energije), pravi Verworn, ni nič drugega, kakor ravno tisti stari prepad, ki ') o. c. 236. ■) Primeri Dennert o. c. str. 130 — 187. ga je hotel Ostwald premostiti, prepad, ki loči psihične in telesne pojave!"2) V e r w o r n je obupal, da bi bilo sploh mogoče spraviti dualizem s sveta, dokler priznavamo, da sta duša in svet dvoje, da je nekaj drugega svet zunaj nas, nekaj drugega duša v nas. Če torej hočemo premagati dualizem (in premagati ga mora, kdor hoče ubežati Bogu), moramo zanikati stvarnost sveta zunaj nas. In Ver\vorn jo je zanikal. „Nasprotja med svetom in psiho v resnici ni — to je njegov nauk — zakaj ves svet ni drugega, kakor vsebina duše. Le eno je, in to je vsebina duše.1'1) Tako je rešen monizem kot — psihični monizem. Vervvorn ga imenuje „Psychomonismus.‘‘ Pravzaprav docela nov ta poskus ni. Že večkrat se je pojavil v zgodovini modroslovja tak poskus. A nikdar se ni vzdržal, ker se vzdržati ne more! Venvornov dokaz je sledeči: Kar poznamo osvetli, so le občuti, a občuti so pojavi psihe (duše); torej je ves svet le pojav duše. V tem dokazu tiči tista velika napaka vsega subjektivizma, da ne loči v občutili subjektivne plati od objektivne vsebine, ogledala od predmeta, ki se ogleduje v ogledalu. Če odtrgam cvet, če ga gledam, duham, imam gotovo vrsto občutov: cvet je žametast, rdeč, vonjiv ... A v teh občutih ni vse tvorba moje duše. Vsaj to je gotovo, da je nekaj zunaj moje duše, kar ima taka svojstva, da deluje tako in tako na tipalne brbončice moje kože, da odbija take in take eterske nihljaje na mrežnico mojih oči, da razdraži tako in tako sluznico mojega nosu. Odkod vem to? O tem najpoprej dvomiti ne morem, ker me narava sili na to priznanje. Teoretično se lehko o tem prepiram, praktično je nemogoče zanikavati vnanji svet. Takega filozofa, ki bi praktično in dosledno tajil vso realnost izvun svoje duše, vso realnost svojega telesa in zunanjega sveta, bi vodila pot naravnost v blaznico. Najboljše sodilo (kriterij) vsake filozofije pa je življenje. Če je kaka filozofija zanikanje življenja, je to gotov dokaz, da je jedro tiste filozofije zmota. Zakaj resnica je življenje! O stvarnosti sveta me pa prepričuje tudi razmišljanje, razbor. Če razbiram pojave v svoji duši, opazim, da so dvoje vrste. Z ozirom na ene sem dejaven, z ozirom na druge trpen. Jaz si lehko privabim raznotere predstave in jih zopet zatopim v globine duševnosti, a glede na ') Pi i Dennertu o. c. 138. 'J) o. c. 267. občute nimam te svobode. Če je tu nekaj, naj tudi hočem, ne morem izhoteti, da bi ne bilo. Če gledam, ne morem, da bi ne videl; če duham, ne morem, da bi ne bilo vonja. Še nikdar nisem s samim zanikanjem spravil kakega predmeta s pota. To me pre= pričuje, da je zunaj mene svet, ki mu nisem jaz s svojim hotenjem in predstavljanjem dal biti. To je priča zavesti in če kdo dvomi o tem, mora dvomiti o vsem! Sicer pa je zadnji namen tega monizma — ubežati Bogu, in Bogu tudi tako ne ubeži! Živa zavest moje duše je,, da je v tnnogočem tako onemogla, tako malo stvarivna. Kako bi bilo marsikaj drugače na svetu, ko bi moja duša mogla! Živa zavest moje duše je tudi, da si sama ni dala življenja. Ali je večna? Če je večna, je bila celo večnost v nezavesti. Kdo jo je priklical v zavest? Ali ni večna? Če ni večna, kdo jo je priklical v bitje? Zaman vsi poskusi! Zavest mi priča, da sem jaz, (jaz mislim, torej sem, je pense, done je suis, je dejal Descartes), a duša mi priča, da je Bog (pričanje krščanske duše, testimonium animae chri-stianae, je imenoval ta klic vsake duše Tertullian). Kako je že pel Državi n v veličanski odi o Bogu? — — - v meni vse živenje, Nesito neko hrepenenje Dviguje kvišku me vse cini! Da Ti si, čuti moja duša, Premišlja, tehta, sodit skuša; — Jaz sem - torej si tudi Ti! (Levstik, Poezije j 172.) Dualizem je dejstvo, in brezuspešen je boj zoper dejstva! A da je en Bog, počelo in cilj vsega, to je prav tako resnično, in to je — naš monizem! Dr. Aleš Ušeničnik. 5 Jugoslovanom o poljski književnosti. I. Zor poljske književnosti.1) Poljaki so na zgodovinskem pozorišču in pred Evropo nastopili šele v 10. stoletju po Kr., ko je njih knez Mieszko I. leta 066, odprl prosto pot luči krščanske vere in skupno s svojim narodom prejel sv. krst. Oženil se je s češko kneginjo Dubravko (Dabrowko); iz Češke je prišla tudi kultura k Poljakom. Občevanje med Češko in Poljsko, začeto po Mieszku, je trajalo več let; vladarji enega in drugega naroda so si dolgo prizadevali, da bi ustvarili močno krščansko državo proti nemškim markam. Ta misel je vodila poljskega kralja Boleslava Hrabrega (f 1025), ko si je svojil Češko in Lužico; ista misel je vodila češkega Bfetislava, ko je ob času neredov v Poljski šel nad Krakov. Poslednji Pre-mislovci so pa res združili češko krono in poljsko žezlo, katero jim je odvzel šele Vladislav Lokietek (1306--1333). Lokietkov sin, Kazimir Veliki (1333 — 1372) je živel v tesnem prijateljstvu s Karlom IV., »očetom Češke'1, in prvemu Jagielloricu so pomagali Čehi z Žižkom na čelu odbijati križarske čete na grumvaldskih poljanah (1410). Iz Češke so tudi prvi misjonarji prišli na Poljsko; za njimi so takoj prišli do Visle frankovski menihi in nemški redovniki. Ti so v Poljsko uvedli latinski cerkveni jezik, ki je polagoma prodiral iz cerkve v knežje in kraljevske pisarne, v dvorske in plemiške domove, zagospodoval pri sodnijah, pridobil zase peresa in pergamente; predavanja v stolnih (kathedralnih) šolah in na vseučilišču (ustanovljenem leta 1364, obnovljenem in razširjenem leta 1400) so širila gospodovanje latinščine. Poljaki so se tako oprijeli latinščine, da v 16. in 17. stoletju skoraj ni bilo plemiča, kateri ne bi znal latinskega tako dobro kakor svoj materini jezik. Ni torej čuda, da so začetki književnosti pisani izključno v latinskem jeziku. To so večinoma kronike, ki popisujejo ‘) Odlomek te razprave je prinesel hrvaški list »Sijelo", ki pa je prenehal izhajati. poljsko zgodovino. Pozneje so' se pojavili latinski pesniki, Poljaki, ki skoraj lahko tekmujejo z rimskimi pesniki. Polagoma pa vztrajno je tudi poljski jezik prodiral v književnost; pravopis ali način izražanja poljskih glasov z latinskimi črkami je bil prirejen po vzoru češkega pravopisja. Prvi koraki poljskega književnega jezika so: prevod očenaša in vere, opazke pridigarjev nad latinskim evangeljskim tekstom, krajše cerkvene pesmi, in slavna viteška himna, pevana pod Qrunwaldom, pesem »Bogu Rodzica Dziewica, Bogiem slawiena M.arya." Polagoma se pojavljajo daljši poljski rokopisi, razne pridige in psalterji, prevodi nemških obsodb, prevod zakonika Kazimirja Velikega (,(Statut Wišlicki 1349), dokler se ni pojavila poljska tiskana knjiga: „Žy\vot Chrystusa“ in „Rozmowy krola Salomona z Marcholtem." Ko je pa izšla tiskana poljska pesem, je to pomenilo jutranjo zarjo poljske književnosti. To je bilo v 16. stoletju, v prvi dobi poljske književnosti, ki se tudi imenuje „prvi zlati vek". V 16. stoletju je plemstvo (szlachta) zavzelo gospodujoče stališče. Njega zastopniki so upravljali deželo; brez dovoljenja državnega zbora ni mogel kralj ničesar storiti, celo pri izbiri neveste je bil vezan; meščanstvo je bilo brez pomena, ker mu je bila posest zemljišča prepovedana, kmet je bil navezan na zemljo (glebae adscriptus), seliti se ni smel, svojemu gospodarju je moral plačevati davek in tlako delati. V prvi polovici 16. stoletja ni bilo skoraj nobenih vojsk; trgovina po Visli do Gdanska je bila zelo živahna in je donašala mnogo bogastva. Prejšnji vitezi so postali bogati posestniki, ki so imeli vse pogoje za izobrazbo in za književno zanimanje. Tisk je olajševal branje; v Krakovu so že v prvih letih 16. stoletja tiskali knjige, izprva latinske, pozneje tudi poljske. Treba je bilo Poljaka le še vspodbuditi k globljemu razmišljanju in k pisanju. K branju in mišljenju je Poljaka vzpodbudil že humanizem. Humanizem je v poljske duhove vpeljal pojme starega veka; vsak poljski poslanec se je imel za tribuna, domovino svojo so pa po rimskem vzoru začeli nazivati republiko (Rzeczpospolita). V evropsko življenje jih je pa pritegnila reformacija. Reformacija je dala poljskim pisateljem nagib, da so latinsko pero odložili in začeli pisati v materinem jeziku. „Wurtem-berške novotarije", kalvinsko krivoverstvo in ariansko apostolstvo so našle mnogo pridružencev Poljski. Naenkrat je vzplamenela besna verska borba, ki je trajala skoraj celo stoletje; ta borba ni, kakor 5* v Nemčiji, z ognjem in mečem pisala svoje zgodbe, ampak metala oblake brošur in letakov med brate plemiče. A vsi so pisali v narodnem jeziku, ker so hoteli, da jih ves narod razume. Prvi, s katerim se navadno začenja poljska književnost, je Nikolaj Rej iz Naglo\vic, čigar 4001etnico rojstva so Poljaki slavili leta 1905. Rej je pisal v poljskem jeziku, ker latinskega ni toliko znal, da bi mogel v Ciceronovem jeziku izražati svoje misli. Oče ga je pošiljal v nižje in višje šole, toda sinko ni nikjer nič delal in šele na dvoru tenczynskega vojvoda se je toliko latinščine naučil, da je razumel dela latinskih pisateljev. Z njih peresom pa ni mogel pisati, dasi bi bil silno rad 'kaj pisal. Bil je prešinjen s Kalvinovo krivo vero, zlagal je verske pesmi, prevajal psalme in ostro napadal katoliško duhovništvo. Navdušeni reformator in sovražnik Rima se je polagoma umiril in v poznejših letih se ni več zanimal za verska vprašanja. Njegova „Postylla" je bila res zelo cenjena, da so jo celo katoliški duhovniki uporabljali pri razlaganju evangelija; še več, celo ruski pop se je skliceval na postilo „Sv. Reja"; vendar je Rej rajši opisoval plemiško domače življenje. Pisal je v prozi in naslikal podobo življenja in kulture poljske v 16. stoletju, sliko domače izobrazbe v „Zrkalu“ („Z\vier-ciadlo") „v katerem se vsak stan lahko ogleda". V „Zrkalu“ opisuje Žy\vot czlowieka poczci\vego" („Življenje dobrodušnega človeka"). Po lastnem življenju in izkušnji riše pisatelj vzgojo plemiškega dečka, njegovo mladeniško izobraževanje in moška leta. Deček se uči brati in pisati, pouče ga v glavnih verskih resnicah, vadi se v viteških delih, jaha in strelja, nauči se nekoliko latinščine, potem gre v spremstvu učitelja na tuje, tam spozna dobre strani in duha tujih narodov, vrne se v domovino, nekoliko časa sodeluje v javnem življenju, se oženi in umiri na svojem posestvu in živi srečno in zadovoljno. Reformacija je dala Poljski nekoliko navdušenih domoljubov. Med temi je razun Reja znamenit Andrej Modrzewski, imeniten mislec in politiški pisatelj. Dasi je bil sam plemič, je vendar zahteval, da mora biti enako kazensko pravo za kmeta in za plemiče, da naj bodeta za uboj oba enako kaznovana, ker je bil po tedanjem zakonu neplemič za vsak uboj kaznovan s smrtjo, a plemič je bil za neplemiško glavo k večjemu kaznovan z denarjem, za plemiško je pa sedel eno leto in šest tednov v ječi. Zahteval je tudi, da bi bilo meščanom dovoljeno kupovati zemljišča, kar jim je poljski državni zakon zabranjeval. Rimu ni bil naklonjen in je sanjal o tem, kako bi se ustanovila samostojna narodna poljska cerkev. Ta misel je bila v Poljski za časa Sigmunda Avgusta (1548 — 1572) precej popularna, drugoverci so ta načrt zelo priporočali in poslednji Jagiellonec je dolgo omahoval, dokler se ni naposled odločil, da ostane zvest veri svojih očetov. V nasprotnem taboru je bil duhovnik Stanislav Orze-c h o w s k i, tisti, ki se je oženil in branil postavnost svojega zakona, isti se je v poznejših letih zavzemal za edino pravo vero, za oblast papežev in škofov. Apostelj katoliške vere, ki je spreobračal razkolnike in protestante, apostelj, ki se je ogreval za močno katoliško Poljsko, to je v drugi polovici 16. stoletja slavni jezuit Peter Skarga (1536 — 1612), dvorni pridigar kralja Sigmunda III. Vaze (1587 — 1632). Velik pojav v poljski zgodovini. Mnogo imenitnih rodovin je spreobrnil h katoliški veri. S svojimi spisi je pripravil tla za cerkveno unijo (leta 1596), ki je velik del Rusinov združila s ka-katoliško cerkvijo. Ustanovil je mnogo bratovščin (bratstva) in dobrodelnih društev. Napisal je ,,Življenje svetnikov" („Žywoty šwu‘tych), ki govori o 366 svetnikih, med njimi mnogo poljskih. Se danes se to delo v marsikateri kmetiški koči in v starih dvorcih hrani kot dragocen spomin. Kot pridigar se je najbolj proslavil s politiškimi govori, ki so naslovljeni „Državnozborske pro-povedi" (Kazania sejmowe). Kakor poljski Jeremija graja rojake, da z neslogo in sebičnostjo pokončujejo domovino, grmi proti onim, ki v škodo domovini zlorabljajo svoje visoko stališče, priporoča okrepitev vladarjeve moči in domovinske ljubezni in preti s propadom države, če se ne poboljšajo. Niso ga poslušali in prerokovanje se je izpolnilo. Navdahnjenega pridigarja je naslikal na pretresljivi sliki Jan Matejko. Za bodočnost in celoto Poljske se boje vsi zelo številni politiški pisatelji. Tudi Orzechovvski je slutil neko politiško nesrečo. Vendar je največ politiškega razuma pokazal kraljevski dvornik Luka Gornicki, ki je želel izpremeniti poljsko vlado in jo urediti po beneškem vzoru. Kralju je hotel dati oblast nadzorstva, vlado pa izročiti kraljevskim svetovavcein. Poljski državni zbor se je shajal samo enkrat na dve leti in še takrat samo za šest tednov. Gornicki je zahteval trajen državni zbor; razun tega je zahteval stalno vojsko, za njeno vzdržanje naj se pa naloži davek, ki je bil takrat v Poljski smešno majhen. Tudi drugi politiki so opozarjali na pomanjkanje trdnjav in utrdb na vzhodnih mejah, kjer so Tatarji večkrat plenili deželo, na pomanjkanje obrambnih mest na južni meji s turške strani in na nevarnost severne meje, kjer je Ivan Grozni ustvarjal bodočo moskovsko državo. Vendar so vsi opomini ostali brez uspeha pri poslušavcih, ki jim je bilo tako prijetno v svojih dvorcih pri bogato pogrnjenih mizah, med veselimi prijateljskimi gosti. Cvet tega blagostanja in veselega družabnega življenja ka-koršnega ni bilo nikjer drugje, je slavna »Babinska Republika" (Rzeczpospolita Babinska). Gospod Pszonka je rad bival v krogu gostov, vabil jih na obisk v Babinu, kjer so se dneve in tedne zabavali. Tam so gostovali politiki in hetmani kakor Tarnowski in državni kancelar Zamojski; ni manjkalo tudi drugih odličnih mož, ki so se s svojimi deli proslavili. Glava vseh je bil Nikolaj Rej, poleg njega je bil pogosto Trzecielski, biograf Reja, očeta poljske literature. Včasih je v Babin prišel najodličnejši pesnik, kateremu je Rej vedno dajal prvenstvo, Jan Ko c h a n o w s k i. Rej je namreč koval preproste verze v ne posebno pesniškem jeziku; Rej ni poznal drugih dežel razun Male Poljske in nekoliko Litve, ni imel temeljite izobrazbe niti znanstvenih študij, bil je samouk, — Kochano\vski se je pa učil v kraljevski akademiji, študiral v Padovi in Benetkah, poznal Italijo in Francosko, nobeden starih pesnikov mu ni bil neznan, ustvarjal je ne samo v jeziku Horaca in Tibula, ampak tudi v materinskem jeziku je pel tako vzvišene pesmi, da se mu je cela Poljska klanjala. Eden izmed babinskih gostov, Paprocki, je drzno rekel o njem, »da bi še bogovi morali po poljsko govoriti, če bi se s Kochanowskim pogovarjali", — ker je pesnik do tolike dovršenosti povzdignil poljski jezik, »da je povedal vse, kar glava misli, da je včasih bil kakor blisk jasen in hiter, a včasih tožen kakor pesem stepna": Po\viedzial \vszystko, co pomyšli glova. A czasem byt piornn jasny, prijdki, A czasem smutny jako piešri stepovra. Kochanowski (1530 — 1584) je bil v Parizu, ko je bil na francoskem Parnasu s slavo ovenčan Peter Ronsard. Slavni Ron-sardov izrek: »Zločin je zanemarjati materin jezik in prekopavati po starem pepelu (latinskem)", je naredil velik vstisk na Poljaka. Dasi je bil prej veščak v latinskih elegijah in odah, se je zdaj obrnil k svojemu jeziku in pisal religiozne poljske pesmi. Ko se je vrnil v domovino in našel mesto na kraljevskem dvoru, je začel prepevati v domačem jeziku in v domačih napevih. Prešinjen domovinske ljubezni poje domoljubne in politiške pesmi, žaluje nad porazi domovine, ko so Tatarji opustošili vzhodne dežele, toži o pomanjkanju viteškega duha in sloge med rojaki. Kedar ga je vesel trenutek pripeljal v družbo tovarišev pri vrčih medu, takrat je pel svobodne in šaljive pesmi, pisal »Fraszke" podobne „Figlikom“ Rejovim. V resnih urah je v verzih prevajal »Psalme" Davidove. Ta prevod je šola pesniškega jezika za potomstvo. Mickiewicz je izpopolnjeval svoj jezik ob »Psalmih" Kochanowskega. Poljskega glasbenika, duhovnika Gomolka je tako navdušil pesniški prevod, da je uglasbil psalme Io \viahski" piše (1907 str. 13 14) o Slovencih: »Med Jugoslovani imajo Slovenci največ političnega zmisla; sicer so majhen narod, a bodo še igrali odločilno ulogo... To je skrajno demokratičen narod, obenem pa katoliški še bolj kakor Poljaki. Ako bo poljski ,ljudski cen trum' (centrum lu-dowe) pri novih volitvah pridobil znatno število mandatov -- kakor se splošno pričakuje — bo našel v slovenskih poslancih najbližje zaveznike" ... Zahteva narodne avtonomije je edina točka resnega nesoglasja med Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo deželno avtonomijo; ideja narodne avtonomije se je po mnenju poljske revije rodila pri Rusinih, ki so najslabši politiki v Avstriji, ta ideja je neplodna in neizvedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se Kranjska narodno okrepi; potem naj bi nastopili s programom, da se s Kranjsko združijo slovenski okraji sosednjih dežel. Poljaki in Čehi bi tak program podpirali, in Slovenci bi gotovo rajši imeli tako deželno avtonomijo kakor-pa fikcijo narodne avtonomije. f. a. Cerkvene razmere v Rusiji. — Kar nanagloma so se cerkvene razmere v Rusiji bistveno izpremenile. L. 1905 je bila s tolerantnim ukazom razglašena verska svoboda, prestop h katoliški cerkvi dovoljen. L. 1906(17 — 30oktobra) je bila priznana verska svoboda večini ruskih sekt, posebno ,starovercem'. Moč starovercev, utrjenih po 250-letnem preganjanju, je v nekaterih ozirih še večja kakor moč državne cerkve. Glavna sekta starovercev so »popovci", ki imajo svojega metropolita v Beli Krynici v Bukovini; ,,popovci" so sploh priznani kot najboljši kristjani med Rusi. Zato je posebno zanimivo, kako bodo staro-verci vplivali na verske razmere v Rusiji. Razni ruski prijatelji unije so že pred desetletji menili, da bodo staroverci najprej pripravljeni za unijo, če se doseže verska svoboda v Rusiji. A to mnenje se najbrže ne bo uresničilo, vsaj v večjem obsegu ne. — Ruska uradna cerkev se pripravlja na cerkveni zbor (sobor), ki se ima letos vršiti. Posebna komisija že dolgo dela priprave za cerkveni zbor. Večina komisije je odločila, da se bode cerkveni zbor sklical na podlagi verske resnice, ki uči, da so škofje zbrani na cerkvenem zboru nezmotljivi. Manjšina komisije (med temi posebno laik Aksakov in duhovnik prof. Svetlov) pa ne priznava razločka med škofi, nižjem duhovništvom in verniki. Zastopniki manjšine napadajo večino „predsoborske" komisije, očitajo ji „papizem“ itd. Ruska cerkev se nikakor ne bo mogla izogniti treznejšim razpravam o svojem razmerju do rimsko-katoliške cerkve. Dobri poznavava ruskih verskih razmer trdijo, da bi bil zdaj za vero in cerkev velikega pomena katoliški časopis v ruskem jeziku, a izhajati bi moral v Rusiji. F. G. Knez Chlodwig Hohenlohe o jezuitih. - Spomini bivšega nemškega državnega kancelarja kneza Chlodvtdga Hohenlohe so pred par meseci, ko so izšli, povsod vzbudili veliko senzacijo. Po naših mislih se njihova trajna vred- nost da skrčiti na par strani, kjer se nam razodeva duševno obzorje, ki ga imajo diplomatje stare šole, vse drugo je drobiž, intrige in spletke, ki ne razodevajo velikega duha. Eno se knezu Holienlohu pač ne da odreči: dar opazovanja, ki ga ima aristokrat, ki je že zgodaj spoznal življenje in družbo. Nekaj pa nas posebno zanima: kako si diplomat — Hohenlohe predstavlja svet in vse višje probleme in kaj ga je vodilo v „kulturnem" boju proti jezuitom. O tein razpravlja O. Pfiilf S. 1. v 1. zvezku letošnjih „Stim. aus Mar. Laacli." Na boj proti jezuitom je kneza Hohenloha, ki je bil po rodu katoličan, posebno gnal znani theolog Dollinger, ki je Holienlohu sestavil tudi znani govor proti jezuitom v državni zbornici 15. maja, leta 1872. Kako medlo in zmedeno je bilo Ho-henlojevo naziranje o božanstvu, o katerem je semtertja zaradi lepšega premišljeval, kaže sledeči odstavek iz njegovih ,,Spominov" (citiran v originalu): ,,Die Allgegemvari, die Allmacht usw. fithren zu Unsinn ... Der Begriff des personlichen Oottes darf nicht zu \veit gefatit \verden (wie bei Spinoza) waruni soli sich nicht, gerade wie sich im Gehirn des Menschen das Selbst-bewusstsein bildet, a n einer S t e 11 e des Universums ein Selbstbe\vusstsein bilden, dass zu dem fraglichen Teil des Universums in demselben Verhaltnis steht, wie die menschliche Seele zum Korper? Wir liatten dann eine in ihren Aufierungen beschrankte, der Naturkraft untergeordnete, aber immer nocli recht ansehnliche Personlichkeit." Tako se semtertja zrcali svet v duhu vplivnega diplomata. Zelo smešen pa je bil strah mogočnega nemškega državnega kancelarja pred jezuiti. Ta strah je bil pri njem bolnostno razvit, prava fobija, da rabimo tehniški izraz psihiatrije. Domišljeval si je, da imajo jezuitje izdelan cel bojni načrt, kako uničijo nemško državo: da so se združili pod vodstvom nadškofa Ledohov-skega s poznanjskimi Poljaki, da vržejo s prestola dinastijo Hohenzollern, da preprečujejo germanizacijo Alzacije, da imajo „nemški jezik za jezik Lutrov in hudičev," da so sovražniki vsake narodnosti, da imajo brezmejno moč itd. S tem je HohenloTie odkril, na kakšnem ničevnein temelju je bil zgrajen ves kulturni boj proti jezuitom. Strah je sovražnik vsake svobode, strah ne ustvarja nič trajnega. Ponosno pravi Pfiilf na koncu svoje razprave: ,,Ponosno in upravičeno lahko zakliče nemška redovna provincija družbe Jezusove svojemu velikemu nasprotniku v grob: P r o n i h i 1 o ! Za nič si se boril, nič nisi dosegel I" 5. otsjejia O. U. Talija: O socijalnoj demokraciji. — To je naslov knjižici, (126 str.), ki je izšla v Dubrovniku iz „dubrovačke hrvatske tiskare". Nje zgodovina je zanimiva. Lani meseca maja je imel Etbin Kristan, urednik „Rdečega Praporja", v Dubrovniku tri konference o socialni demokraciji. Na shod je prišel tudi v. g. Talija ter prosil besede. Dogovorili so se, da se zbero v „Bondino kazalište" in tam naj Kristan in Talija javno pred občinstvom dispu-tirata. Res se je zbralo določeni dan polno občinstva v gledališče. Kristan je prvi govoril. Ko pa je imel odgovoriti Talija, so nekateri vsekako najeti delavci zagnali tak hrup in vrišč, da je komisar razpustil shod in z orožništvom izpraznil dvorano. Zato je Talija svoj odgovor napisal, dodal še nekaj študij o socialnem vprašanju in delce dal v javnost. To je postanek te brošure. — V govoru zavrača Talija Kristana ter mu zlasti kaže, kako je drugače govoril na konferenci, drugače na javnem shodu, kjer so bili razni sloji. V dodatku pa pojasnjuje razne napačne misli, ki jih imajo mnogi o socialnem vprašanju. Socialno vprašanje ni samo vprašanje delavstva, marveč je tudi vprašanje agrarno, vprašanje male obrti in trgovstva. Glavni vzrok mu je ekonomski liberalizem. Potem razpravlja, zakaj poljedelstvo propada in kje je rešitev; kako rešiti delavsko vprašanje, kako pomoči mali obrti, kakšna bodi trgovska politika. Tako je lepa knjižica, kratek „manuale“ o socialnem vprašanju. Š. A. Die Grundlagen der Seelensto-rungen je naslov knjigi Julija B e B -m er j a S. 1., ki je predlanskem izdal precejšnje delo o dušnih boleznih. Ta knjiga je izpopolnitev prve. Obedve se naslanjata vseskozi na moderne nevro-in psihopatologe, na Krafft - Ebinga, Kraepelina, Binsveangerja, Monakova in druge. Ni je dušne bolezni, katere bi BeBmer na podlagi vseh virov in lastnih študij v značilnih potezah ne opisal. Dragocena pa je druga knjiga o vzrokih dušnih bolezni, kjer BeBmer svoj bogati empiriški material vporablja za natančno sistematiko, logično razdelitev vzrokov in dispozicij za dušne bolezni. Glavna razdelitev je sledeča: I. Teih Die Korperlichen Ursachen der Seelenstorungen. (1. Kap.: Allgemeine Obersicht. 2. Kap.: Erkrankungen des GroBhirns und ihre seelischen Folgen I. 3. Kap.: Erkrankungen des GroBhirns und ihre seelischen Folgen II. 4. Kap.: Herderscheinungen. 5. Kap.: Prychische Erscheinungen bei diffusen Hirner-krankttngen. 6. Kap.: Funktionelle Symptonie und Funktionelle Krank heiten. 7. Kap: Art der Abhangigkeit psychischer Funktionen vom Organismus und speciell der Hirnrinde.) Temeljito je obdelan zlasti drugi del o duševnih vzrokih psihiških bolezni, ki se posebno kažejo v nevrasteniji in takozvanih fobijah. To navaja pisatelja, da v posebnem odstavku razmotriva razmerje med dušnimi in telesnimi pojavi v živčevju Pisatelj pride do zaključka, da niti monizem niti skrajni dualizem ne moreta obrazložiti vpliva telesnih faktorjev na dušne in narobe dušnih na telesne. Edino aristotelizem, ki uči, da je duša bistvena forma, entelehija telesa, zamore to vprašanje kolikortoliko razjasniti. Neglede na to, da je BeBmer ogromno empiriško tvarino zbral in podal v koncizni obliki — simptome dušnih bolezninam podaja na tipičnih' vzgledih, ki ne zanimajo zgolj strokovnjaka, ampak tudi umetnika, duše-slovca, pisatelja in druge — neglede na to, se pri BeBmerju kaže, kaj premore duh, izšolan v jasni, trezni sholastiki. F. T. Leposlovna knjižnica. II. zvezek: Turgenjev, Stepni kralj Lear. - S. S t e p n j a k, Hiša ob Volgi. Cena broš. K 1 '20, vez. K 2-20, po pošti osem vin. več Katoliška Bukvama v Ljubljani. ..Slovenska dijaška zveza" prosi, da bi ji prijatelji darovali knjig za knjižnico. - Knjige sprejema za dijaško „Zvezo": dr. A. Ušeničnik v Ljubljani. Uredniki: Dr. Fr. Grivec, prof. Evg. Jarc, Dr. A. Ušeničnik. Aleks. Gotzl Ljubljana, Wolfove ulice št. 1 se priporoča prečastiti duhovščini v izdelovanje vseh v njegovo stroko spadajočih del. Na razpolago so načrti, katere na zahtevo pošlje na ogled. Nadalje se priporoča tudi za vsa v stroko spadajoča popravila, katera izvršuje točno in - - - po najnižjih cenah. - - - Najsigurnejsa prilika za štedenje! © © Vzajemno podporno - društvo v Ljubljani - registrovana zadruga z omej. poroštvom Kongresni trg štev. 19 sprejema vsak delavnik od 9,—12. ure dopoldne hranilne vloge ter jih obrestuje po 43/40/o, to je: daje za 200 K 9 K 50 h na leto. Druge hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da - bi se njih obrestovanje prekinilo. -Rentni davek plača hranilnica sama. © s> Dr. Vinko Kanonik sednik. - Gregorič 1. r., predsednik. -Janez Sušnik 1, r., 1. podpred-- Kanonik Kalan Rndrej 1. r., II. podpredsednik. L © 1 1 1 & Ustanov, pred 100 leti .'. INajstarejša .'. svečarska tvrdka Fr. Supevc priporoča velečastiti duhovščini in slavnemu občinstvu zajamčeno pristne če-belno-voščene sveče za cerkev, procesije in pogrebe voščene zvitke itd. izborni med-pitanec, Ljubljana, Prešernove (Slo-1^- - nove ulice) 7, (Perlesova hiša) - J 8#e8?Q3?Q3i!eB§S3#Q3SS3?e3SSS#e3?e3#S3#89fe I $ 1 Gregorčičev spomenik. (O V Gorici se je sestavil osrednji odbor za Gregorčičev spomenik, ki ima nalogo sprejemati radodarne doneske slov. rodoljubov, 5 katerih pomočjo naj bi se postavil dostojen spomenik prerano umrlemu pesniku. Načelnik je deželni poslanec in odbornik profesor Ivan Berbuč. Doneske sprejema začasno izvrševalec oporoke rajnega pesnika prof. Josip Ivančič v Gorici (P. Como 8). 3#Q3.^e3^e3#S3#S3#28ffi3?S3#e>3?e3S83?e3^e3Je Tovarna oljnatih barv, laka in firneža : : : : : Delavnica: Igriške ulice štev. 6 - - - blizu vladne palače. - - - -: : Prodajalnica in pisarna : : : : Miklošičeve ulice štev. 6 - - - za frančiškansko cerkvijo. - - Telefon št. 154. - - Gstan. 1842, - Delovanje z električno silo, - BRRTfl EBERL slikarja napisov, dekoracijska, stavbinska, in pohištvena karja- lakirarja. Mojstra - pleskarja c. kr, državnih in c. kr, priv, južne ------ železnice ------ - - V LJUBLJANI - - Josip Weibl nasled. J. Spreitzer priporoča sl. občinstvu in prečast. duhovščini . svojo izborno . urejeno delavnico Spfcijaliteta : Vaijični zastori, železne konstrukcije, vod. sesalke, napeljevanje vodovodov. , Napravlja troš-kovnike in načrte po poljubnih risbah v različnih slogih ter pošilja poštnine prosto. Cene solidnemu delu Vse poprave izvršuje .. so dokaj nizke po najnižji ceni. .. Fr. Čuden, Ljubljana urar in trgovec, Prešernove ulice . Največja izbera vsakovrstnih ur . Ceniki zastonj. Ceniki zastonj. Priznano lična in : cena izdelava : Knjigoveznica Katoliškega tiskovnega : društva v Ljubljani : Kopitarjeve ulice št. 2. Priporoča se v izdelavo vsakovrstnih knjigove-ških del. napisi za društvene znake se točno izvršujejo I ^_________ priporoča svojo trgovino : s klobuki in čevlji : Ljubljana, Stari trg št. 10. Velika zaloga Solidno blago Zmerne cene L, Mikusch tovarna solnčnikov in dežnikov priporoča svojo veliko zalogo dežnikov in solnčnikov v Ljubljani, Mestni trg 15. Prevleke in poprave izvršd se : dobro in poceni. ; Najnižjetovarn.cene. Ivan Kregar pasar in izdelovatelj cerkvenega orodja in posode, Ljubljana, Poljanska cesta 15, se priporoča v izdelovanje vsakovrstne cerkvene posode in orodja iz zanesljive kovine po uzorcih ali lastnem načrtu v poljubnem slogu. Staro posodo popravi in prenovi, posrebri in pozlati; v ognju pozlačuje tudi .’. strelovodne osti, vse po najnižji ceni .'.