OMLADINA Glasilo narodno-radikalnega dijaštva. ------ Leto IV. Ljubljana, svečan 1908. Štev. H. <9 D Z? d V. M. Zalar: Svobodna šola. Korotanski: O politični organizaciji dijaštva. O veri in verstvu. VSEBINA: h Q) Listek. Priloga. (S Ponatis dovoljen le z navedbo vira. Hip ^7 c .............. Omladina izhaja enkrat na mesec ter stane za celo leto K 4—; za dijake K 2—; posamezna številka 40 vin. — Dopisi naj se blagovole pošiljati uredništvu najkasneje do 20. vsakega meseca v Ljubljano na Breg št. 12. — Le frankovana pisma se sprejemajo. — Upravništvo je v tiskarni J. Blasnika naslednikov v Ljubljani, Breg št. 12. o o o Reklamacije so poštnine proste, če imajo na naslovni strani pristavek ^reklamacija" in Če SO odprte. -.........................................: -== Zaradi rednega pošiljanja »Omladine« je natanko naznaniti naslov in bivališče ter vselej vsako izpremembo bivališča. 1 Oblastem odgovoren Mihael Rožanec. — Izdaja eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva. — Tisk J. Blasnika naslednikov. RAZNO. Ocena „Svobode“. Kako cenijo najnovejše svobodomiselno narodno-napredno glasilo lastni pristaši, o tem nas je poučil občni zbor aka-demičnega društva „Trig!av“ v Gradcu, kjer se je z veliko večino odklonila „ Svoboda" kot oficijelno glasilo nar.-naprednega dijaštva — zaradi nezrelosti! V prvi števiki „Svobode“ čitamo poziv na odbore „naših društev", da pomečejo one člane, ki so proti »Svobodi", čez prag. Pričakujemo torej v Gradcu vsak moment katastrofe — purifikacije. Vprašanje je le — v koliko se bodo odbori pokorili povelju »Svobode". Nam in našim prijateljem pa je ta pojav potrdilo sodbe, ki smo jo izrekli o svobodomiselno-narodno-napredni »Svobodi". Veseli nas le, da soglašajo z nami tudi trezni nasprotniki. Počitniški vseučiliškl kurzi. »Zaveza avstrijskih jugoslov. učiteljskih društev" namerava prirediti v glavnih počitnicah vseučiliške kurze ter poživlja učiteljstvo, da se zglasi, ker je prireditev odvisna od števila slušateljev. Idejo pozdravljamo kar najtopleje in želimo, da ne ostane prireditev omejena zgolj na učiteljstvo, ampak se je vdeleži v kar najobilnejšem številu tudi druga slovenska inteligenca — zlasti tudi slovensko dijaštvo. O slovanskih vseučiliških kurzih bodemo še spregovorili. Odprto pismo gosp. cand. prof. Ivanu Steblovniku, rednemu članu »Triglava" v Gradcu. Na obč. zboru akad. podružnice »Družbe sv. Cirila in Metoda" dne 6. decembra 1907 ste mi po mojem odhodu javno očitali, da sem »paktiral z Zarjani in jih skušal pridobiti za Taborjansko listo". Ker smatram za osebno žaljenje, ako se mi očita kaj sličnega, obrnil sem se seveda nemudoma na Vas in Vas prosil za tozadevni dokaz ozir. zahteval od Vas zadoščenja. Nato se je razvila mej nama kratka korespodenca, katero iz popolnoma prostih razlogov objavljam dobesedno, v teku katere pa niste Vi ne le ničesar dokazali, ampak celo na takšen način psovali, da ste me naravnost izzivali, da Vam tukaj javno očitam, da ste v zgoraj omenjenem slučaju lagali in Vas še posebe poživljam, da me tožite. — Slovensko javnost, posebe še slovensko dijaštvo vseh struj pa prosim, naj pazno prečita predvsem zadnje pismo te korespodence. Potem se bo o marsičem prepričala, česar doslej še ni verjela 1 Naj slede pisma! Moje pismo gospodu Steblovniku: Velecenjeni! , V Nem. Gradcu, dne 9. dec. 1907. Povedalo se mi je, da ste Vi na občnem zboru akademične podružnice dne 6. t. m., potem ko sem že odšel trdili, da sem jaz agitiral mej Zarjani in sklepal ž njimi zvezo glede akademične podružnice. — Poživljam Vas torej, da svojo trditev dokažete, drugače sem primoran izjaviti, da ste vedoma govorili neresnico. Preskrbel bom, da bodo v slučaju, če Vi svoje trditve ne dokažete ozir. mi ne daste popolnega zadoščenja, zvedeli o Vašem kavalirskem postopanju vsi člani akademične podružnice. Spoštovanjem cand. jur. Milan Korun m. p. Velecenjeni! Gradec, dne 11. dec. 1907. Odgovarjaje na Vaše cenjeno pismo od včeraj, morem le z začudenjem konštatovati, da obžalujem Vaš slab spomin, vsled katerega se ne spominjate več, kaj ste tik pred volitvami v kavarni „Wien“ poleg biljarda, na katerem sem ravno igral, govorili z gosp. K. (v originalu je celo ime, katero sem pa okrajšal), in pozneje nižje v spodnjem delu kavarne z SVOBODNA ŠOLA. Iz govora fil. V. M. ZALARJA na celjskem shodu.*) Od naprednega človeka zahtevamo, da se orijentira v vseh vprašanjih, ki mu jih stavlja današnja doba in da v vseh vprašanjih zavzame stališče napredka. „Svobodna šola“ je eno onih vprašanj, ki danes z vehementno silo trkajo na vrata. Nad vse umestno je torej bilo, da se je tudi razgovor o tem predmetu stavil na dnevni red II. slov. narodno-radikalnega shoda, še več, bila je to direktna dolžnost prirediteljev shoda.. Veliki pomen šolske vzgoje je danes splošno pripoznan. Zato ni čudno, da različne institucije, razni interesentje bijejo ravno za šolo ljut boj. Ali pri tem se zapostavlja pravi cilj šole, ki nima biti nič drugega kot oni zavod, v katerem se tradirajo pridobitve človeštva, ne da bi se pri tem kršil svobodni razvoj učencev, oni zavod v katerem se vzgajajo koristni in etično popolni člani človeške družbe. Eo ipso je to že tudi svobodna šola. Danes šola ni več to, kar bi morala biti, danes jo imata v oblasti dva faktorja, ki zahtevata, da služi v prvi vrsti njima: cerkev in država. Cerkvi in državi je v prvi vrsti ležeče na tem, da si vzgojita — ne ljudij — ampak nositeljev gotovih idej, podložnikov gotovih autoritet. To se s pojmom šole ne združuje, zato je treba, da se te nezdrave razmere odstranijo, da se šola vrne šoli. Če bližje premotrimo celo vprašanje, vidimo, da je jako komplicirano. Cel kompleks vprašanj je pred nami, cela vrsta je zahtev, ki jih stavljamo imajoč pred očmi idealno šolo. Predvsem zahtevamo za učenca svobodni razvoj njegovih zmožnostij, t. j. na eni strani odstranitev vsega tega, kar tak razvoj ovira ter vpeljavo tega, kar ga pospešuje. In tu je naša kardinalna zahteva, da bodi poučevalni jezik na vseh šolah in v vseh predmetih materinski jezik. Z govorom je dana podlaga celemu velikanskemu napredku človeštva, govor je nositelj vse kulture, vsa človeška moč je v govoru. Jezik ni nič drugega kakor posebna oblika govora. Logično konsekvenco tega glede na šolo je izpeljal že pred 3 stoletji slavni češki pedagog Jan Amos Komensky: zahteval je, da bodi materinski jezik podlaga poučevanju. Ali do danes to načelo v naši ljubljeni Avstriji še ni prodrlo, *) Cenjeni čitatelji naj nam ne zamerijo, tla še le danes prinašamo izvleček iz referata na 11. nar.-rad. shodu — krivdo naj tudi v tem slučaju pripisujejo pomanjkanju prostora. kar ravno mi Slovenci najbridkeje občutimo. — Kakšne so sicer razmere na teh pseudo-naših šolah, ve vsak od nas. V pogosto tesni, zaduhli sobi sedi oziroma tlači se po 80 in še več učencev. Kakšen je pri tem pouk, to si lahko predstavljamo. Ni mogoče, da bi se učitelj bavil z vsakim posameznikom, ni mogoče, da bi ljubeča roka vzgojiteljeva gojila individualne zmožnosti gojenčeve. Nešteto zmožnih glav izgubljamo vsled te šablonske vzgoje. In koliko je vreden en sam zmožen človek, to vemo ceniti ravno mi Slovenci, kot malokdo drug. Ena naših najnujnejših šolskih zahtev mora biti torej: omejitev števila učencev v enem razredu. Moderna doba je prinesla načelo, da izobrazba ne sme biti odvisna od premožnosti ali nepremožnosti. V teoriji se temu načelu pač nikdo več ne upira — praksa je drugačna. Visoke šolnine, dragi učni pripomočki onemogočajo nepremožnemu, da bi študiral. Sedanji sistem oproščenja šolnine je nezadosten; vrhutega pa so — osobito na visokih šolah — visoke takse, od katerih ni oprostitve. Kdor na pr. ne more vplačati 249 K, ne more postati doktor filozofije, pa naj je še tak učenjak. Zato zahtevamo, da se odpravi vsa šolnina in vse takse na vseh šolah, od najnižje do najvišje. Dalje zahtevamo, da se iz javnih sredstev dajejo nepremožnim učencem učila, ozir. prispevki za učna sredstva. Dozdaj smo se ozirali le na objekt vzgajanja, na gojenca. Imamo pa seveda tudi glede subjekta poučevanja, glede učitelja svoje zahteve. Danes je splošna izobrazba učiteljstva, kakor jo nudi učiteljišče, nezadostna. Predvsem pa je nezadostna njegova pedagogična izobrazba. Na učiteljišču se čuje danes malo ali nič o antropologiji, socijologiji, psihologiji, pedopsihologiji, pedagogiki, etiki, estetiki i. t. d. — in vendar so to polja, na katerih se mora vsak dober učitelj orijentirati. Zahtevamo torej za učiteljstvo višje izobrazbe, ki pa seveda mora biti svobodna ter v znanstvenem oziru na višini dobe. Vem, da je naše učiteljstvo vkljub velikim nedostatkom učiteljišča izobraženo, ali zaželjenih uspehov pri pouku ni, ker so mu vezane roke, da se ne more svobodno gibati. Današnja šola je ukovana v neštete fermane, naredbe, ukaze, odloke, i. t. d. i. t. d., ki popolnoma onemogočajo učitelju, da bi ravnal tako, kakor mu veleva njegov pedagoški takt. Naj-li učitelj vzgaja svoje gojence tako, da bodo na vsako stran neodvisni, mora biti sam neodvisen — ne samo pedagoško neodvisen, temveč tudi znanstveno. Danes govoriti o znanstveni neodvisnosti učitelja je utopija. Spominjam le na ona mesta v starem zakonu, ki govore znanosti dijametralno nasprotne stvari: stvarjenje sveta ali znani „čudež“, ko se je na povelje Jozue ustavilo solnce na nebu — tu mora učitelj ne-le molčati, ampak mora direktno govoriti proti svojemu prepričanju, mora lagati — in laž v vzgoji? — Znanost se nikdar in pod nobenimi pogoji ne more prilagoditi kakim verskim bajkam. Tako nastaja konflikt: to kar bi povedal v eni uri učitelj, podrl bi mu v drugi uri katehet in narobe; to je pa pedagogično popolnoma nedopustno; edina rešitev iz tega konflikta je: Verstvo mora iz šol ven, to je ortodoksno cerkveno verstvo. Za učiteljstvo pa zahtevamo popolno neodvisnost razuma in pedagogične metode. Roko v roki s tem mora iti državljanska svoboda. Klerikalizem je bil, ki je z onimi znanimi besedami § 54: „Ko bi vedenje učiteljevo izven šole žalilo dostojnost učiteljskega stanu, rabila se bodo disciplinarna sredstva neglede na sodno preganjanje" — n^stežaj odpri šolska vrata svojemu nečednemu namenu: spraviti pod sebe oni faktor, ki je v šoli najodločilnejši. Brezštevilne klerikalne denuncijacije so nasledek tega paragrafa. Učitelj je tisti, ki do danes državljansko ni enakopraven drugim stanovom. Zato zahtevamo odstranitev zloglasnega § 54, zahtevamo državljansko enakopravnost učiteljstva z drugimi stanovi. Treba pa je dalje, da je učitelj tudi gospodarsko popolnoma neodvisen. Gospodarska neodvisnost nujno izpopolnjuje razumovo, pedagoško in državljansko neodvisnost. Časi gospodarske odvisnosti učiteljstva niso še minili. Nujno potrebno je, da se plače učiteljem zvišajo, da se jim zasigura eksistenca, ki jim bo omogočala, da se bodo mogli posvetiti z vso vnemo vzgoji novega pokolenja. Ozrimo se še na kratko na organizacijo in upravo šolstva. Naj citiram zahteve, ki jih je v tem oziru formuliralo moravsko učiteljstvo na svojem shodu v listopadu leta 1906 v Olomucu in kojih konečni cilj je šolska samouprava. Moravsko učiteljstvo pravi: „Zahtevamo reorganizacijo krajnih in okrajnih šolskih svetov; to naj bodo demokratični, konstitucijonalni zbori postavljeni na temelju splošne, enake in tajne volilne pravice. Vse delovanje v teh zborih mora biti javno in podrejeno javni sodbi. V njih naj bo enakomerno zastopano učiteljstvo in drugo prebivalstvo, da ne bo niti jeden niti drug stan vladal na škodo šoli. Šolski sveti naj bodo prosti cerkvenega vpliva". Na eni strani je torej treba, da pridejo v te korporacije strokovnjaki-učitelji, na drugi pa ljudstvo, kot tisti, ki šoli izroča svojo deco. — Reforma šolske uprave bi bila obenem tudi prvi korak k izvršitvi glavnega našega cilja: k ločitvi šole in cerkve. To je najprimitivnejša zahteva. Konflikt med svobodno in konfesijonalno šolo je temeljnega značaja. Saj je naloga konfesijonalne šole, da vsili človeku gotovo konfesijo - proti njegovemu razumu, proti njegovi volji; svobodna šola pa zahteva svoboden razvoj posameznika. Svobodna znanost in konfesijonelno verstvo pa se ne dasta spojiti, nepremostljiv prepad je med obema. Prepričani smo, da je empirija in le empirija podlaga znanstvenemu raziskavanju. Zato odklanjamo vse druge vire, predvsem pa odklanjamo razodetje. Tu znanstveno raziskavanje, tam avtoriteta: biblija, dogme, papeževa nezmotljivost i. t. d. Ali se da ta prepad premostiti? Ne, vsaj pošteno premostiti se ne da! Kdo še ni čul o indeksu : index librorum prohibitorum. Poglejmo si ga: Kant, Descartes, Spinoza, Spencer, Malebranche, Comt, Diderot, La Metrie, Feuerbach, D’Alembert, Condillac itd. itd. — cela moderna filozofija na indeksu. In zdaj roko na srce — ali je mogoč mir med znanostjo in med ortodoksno dogmatičnim verstvom? Za nas edino prava logična konsekvenca je: divorgon — ločimo se; cerkveno verstvo mora iz šole ven! Ugovarja se, češ da je cerkev danes jedina zaščitnica morale, in da mora v interesu morale ostati cerkveno verstvo v šoli. Ne, nasprotno, ravno v interesu morale mora cerkvena vera 11* ven iz šol. Poglejmo le nazaj na srednjo šolo. Ne da se oddisputirati fakt, da na srednji šoli ogromen odstotek dijakov »izgubi vero“. Zakaj — tega ne bom raziskaval, če sodim po sebi in po svojih ožjih tovariših, je tej prikazni predvsem vzrok moj bivši katehet in Wapplerjeva »Katholische Glaubenslehre". Tu konštatiram samo faktum in pristavljam kot karakte-ristikum, da se mi je nekoč nek ljubljanski četrtošolec pohvalil češ, pri nas v razredu samo dva še malo »verjameta", vsi drugi nič. Profesorji sami tudi v ogromni večini nič vere nimajo. Ali vse to se mora prikrivati, vse to se mora tajiti. Vsak od nas, ki smo preživeli versko krizo, ve, kako težka je ta kriza, kako silno potrebuje tak fant-petošolec svetovalca, da mu v tej krizi svetuje. Nima ga. Profesor mora govoriti o rimskih legijah, o Cezarjevih mostovih, o življenjskem vprašanju ne sme. Ali ni to naravnost grozen status? Laž, hinavščina, kjer bi morala vladati največja odkritosrčnost? In to naj bo javna morala? Ne trdim, da bi bilo z odstranitvijo vere iz šole storjeno vse, da bo šola vzgajala potem same kristalne značaje, samo vzor-ljudi. Ne — tako naiven nisem ! Ali toliko trdim, da bi bil s tem odstranjen sistem neodkrito-srčnosti, hinavščine in laži, ki danes ovladuje vse naše šolstvo, izvzemši visoke šole. Temu sistemu je treba napraviti konec ravno v interesu javne morale. Ločitev cerkve od šole pa zahtevano tudi kot konsekvenco § 14. drž. osn. zakonov, kjer je izrecno rečeno : »Svoboda vere in vesti je vsakemu zajamčena". Dokler pa bo imela cerkev privilegij, da ima v vsakem šolskem uradu svojega zastopnika, dokler se bo na naših šolah prisilno poučevalo ortodoksno verstvo, dokler bo naša šolska mladina siljena, da se udeležuje verskih vaj neglede na to ali kaj veruje ali nič, dotlej nima oni § 14. nobene praktične veljave, prav tako kakor je nima § 2. zakona z dne 25. maja 1868, vsled katerega cerkev ne sme imeti nobenega vpliva na poučevanje v šolskih predmetih izvzemši verstvo. Naj poskusi razlagati zgodovinar našim dijakom po svoji vesti in po svojem prepričanju o naši reformaciji in protireformaciji, o srednjeveškem papeštvu, naj jim pove, kdo je preganjal Prešerna, kdo je ubil Gregorčiča, kdo je sežgal Cankarjevo Erotiko, kdo je pognal na grmado Jana Husa in Giordana Bruna, kdo je dejal na indeks spise Galilejeve ! — Ali pa vi naravoslovci — razlagajte našim dijakom znanstveno o postanku sveta, o postanku organizmov, o postanku človeka, pa bote brž videli, kakšno praktično vrednost ima oni § 2. Če hoče cerkev delati za svoje namene, če hoče propagirati svoje nauke, naj to dela tam, kamor to spada — v cerkvi; niti šola niti učitelj se ne bota v to vtikala, iz šole pa naj se odstrani. Vem, da program, ki sem ga razvil ni lahko izvršljiv, ali izpeljiv je, če združimo vse svoje sile, da ga pomagamo uresničiti. Druge so naloge, ki jih ima naše dijaštvo, druge, ki jih ima dijaštvo na Ruskem, druge zopet so naloge zapadnoevropskega dijaštva — ali je mogoče najti tu kak skupen princip, ali je mogoče postaviti temelj, na katerem se vedno in povsod lahko zida? Mislim, da! Boj za resnico je ona trdna podlaga na katero naj se opira naše delovanje, boj za resnico je ona vez, ki nas spojuje z davno minulimi vekovi, ki nas spojuje s stoletji, ki bodo šele prišla. Del, faza tega boja je boj za svobodno šolo, ki naj ga slovensko narodno-radikalno dijaštvo smatra za sveto svojo dolžnost. KOROTANSK1: O POLITIČNI ORGANIZACIJI DIJAŠTVA. Mi smo politična organizacija. (Svoboda II., 1.) Hočemo, da je djaštvo neovisno i slobodno svakojakim stranačkim dis-ciplinom, da lako kritički promatra sav naš pol. život. (Uredn. Wilder, kot zastopnik hrv. napredne 'pučke stranke na sestanku hrv. napredne omladine ) 1. Slovenci imamo že to smolo, da se med nami še vedno in vedno najdejo ljudje, ki smatrajo svojo malenkost vzvišeno nad vsak drug interes. So to ljudje, ki hočejo na vsak način uveljaviti svojo »individualnost", in naj si bo tudi preko najprimitivnejših pojmov zdravega človeškega razuma. Njih v takozvanih „idejah“ vtelesena častihlepnost jim je na j višje načelo, ki se ga krčevito oprijemljejo in naj se stepejo pri tem tudi s svojo lastno pametjo. Torej pravcati moderni Herostrati. Med slovenskim dijaštvom so se našli Herostratu podobni elementi. Niso znali drugače utešiti svojega nagona, izvirajočega iz častihlepja, pa so šli in so si ustanovili — »organizacijo svobodomiselnega, narodno-naprednega dijaštva". Menda mi ni treba dokazovati, da mora imeti vsaka novo nastopajoča stranka oziroma struja tehtnejše in globokejše vzroke od m orne n-tanih »kapric" ali, recimo, užaljenega samoljubja posameznikov. Temeljiti mora na prepričanju in interesu svojih pristašev. To je conditio sine qua non za vsako stranko ali strujo. Struja pa, ki nima zanesljive opore v tem glavnem in prvem predpogoju, nosi že eo ipso v sebi kal smrti in razpada. Isto velja pač tudi za »svobodomiselno, narodno-napredno" strujo. Ako si pa njeni ustanovitelji tega niso bili v svesti in se tega morda tudi sedaj še ne zavedajo, potem si pač nikakor ne morejo lastiti slave treznih in razsodnih voditeljev. Da sta med slovenskim dijaštvom dve struji, je rezultat dveh nasprotnih si svetovnih naziranj, dveh nasprotujočih si kulturnih stremljenj: na eni strani aprioristični klerikalizem, opirajoč se na duševno varuštvo, na drugi strani pravo svobodoljubje, izvirajoče iz etičnega stremljenja po resnici in lepoti. A na kaj se opira novopečena, recte na novo se »oživljajoča" stara liberalna struja? Začuvši o »reorganizaciji" te struje, sem, odkritosrčno rečeno, z nestrpnostjo pričakoval razglasitve njenega programa; saj pri »starih hišah" te struje o takem »programu" sploh govora ni bilo. In glej čudo! »Svoboda", ki je bila vendar od vsega začetka naperjena proti »psevdosvobodomiselni in frazerski" narodno-radikalni struji, ona in ista »Svoboda" se ni mogla povspeti do »svobodomiselnejše" misije kakor do diletantskega kopiranja »psevdosvobodomiselnega" narodno - radikalnega programa! A propos! Skoro bi jim bil učinil krivico. Vedeli so pač, da kopirani programi še ne opravičujejo njihove ekzistence, da bi tudi s svojim anahronističnim »borilskim stališčem" kot neizogibnim namečkom ne zamogli opravičiti brezpotrebnega in zato škodljivega cepljenja naprednih dijaških vrst. »Hier ist guter Rat teuer," bi rekel Nemec. »Svobodomiselna narodno-napredna organizacija" je bila tu in zdaj je bilo na vsak način treba najti — »preporno točko". Stikali so zdaj in iskali liki onemu, ki za svoj krožnik išče pečenke, ali tistemu nesrečnemu predsedniku, ki je po.časniških inseratih iskal — društva, kateremu bi mogel predsedovati, in po napornem stikanju in iskanju se jim je res posrečilo iztakniti »rešilno desko" v obliki apriorističnega strankarstva ali strankarskega apriorizma. In danes vsekakor lahko z zadovoljstvom konštatirajo, da so se srečno »individualizirali". Če tudi njihova »individualnost" na vse zadnje ne obstoja v ničemur drugem, kakor v tem, da so se prav nesvobodomiselno in nesvobodoljubno vpregli v jarem absolutne strankarske discipline, to je zanje kočno vendar irrelevantno. »Individualni" so pa le in s tem punctum ! »Vi ste izven-strankarski, mi smo pa strankarski", te besede so postale bojni »šlager" novodobnih svobodomiselnih apostolov. No, previsoko smo cenili razsodnost in zdravi smisel slovenskega dijaštva, da bi se le za hip zamogli vdajati kakemu pesimističnemu razpoloženju vzpričo nastopajoče renesance trhlega »Ilirijansko-Triglavansko-Savanskega" liberalizma. Naši liberalci so si dobro v svesti svoje notranje puhlosti, nejasnosti in razoranosti, zato pa postajajo kričavi in skušajo svojo notranjo pomankljivost prikrivati in nadomestovati z vnanjim sijajem in pompom. S tem morda res hipno imponirajo malim in nevednim, a naj bodo uverjeni, da s pompoznim ropotanjem trajno ne morejo navezati nase nobenega treznega slovenskega dijaka. To vse bi nas pustilo na vse zadnje hladnokrvne — vsakdo ima pač pravico, da se zabava po svoje! A dejstvo, da novoletna številka »Svobode" kar oficijalno proglaša dijaško organizacijo za politično organizacijo, to dejstvo nas sili, da izpregovoriino ne morda v interesu naše struje, ki jo bo ravno ta čin najmanj omajal, temveč v interesu slovenskega naprednega dijaštva sploh v obrambo njega svobodnega razvoja resno in odkrito besedo, ne samo na adreso dijaške, marve sploh slovenske napredne javnosti. Drugod, kjer strankarski šovinizem še ni povsem pokvaril zdravega razuma, bi tudi drugi poklicani činitelji interes učeče se mladine drugače umevali, kakor ga žal pri nas z nizkega stolička golega strankarskega egoizma. Da se n. pr. pri nas napreden in svobodomiseln dnevnik prav nič ne straši, z lahkomiselno reklamo politično strankarstvo med slovenskim dijaštvom kar naravnost podpirati in razširjati, je žal le novo žalostno poglavje o naši dolini šentflorjanski. Narodno-radikalna struja je iz vsega začetka vsikdar in povsod povdarjala svojo popolno neodvisnost od katerekoli naših političnih strank. Saj se je rodila v odporu proti indolentni strankarski blaziranosti ter se je postavila na stališče samopomoči in samoizobrazbe. Neodvisnost od političnih strank je in mora biti predpogoj vsaki svobodni in svobodomiselni dijaški struji. Uvažuje, da nam le popolna emancipacija od vsakojakega, torej tudi strankarskega apri-orizma daje zanesljivo jamstvo, da se bo dijak res lahko svobodno in brez strankarskih ozirov razvijal, si je postavila narodno-radikalna struja izvenstrankarsko stališče jednim prvih svojih principov. Tega principa se je struja do zdaj vsikdar zvesto držala in ta princip jo naravno ostro loči od kateresibodi strankarske struje. In preko tega principa „združevati“ se ali sklepati gotove „kompromise“, recimo, z našo liberalno strujo, reklo bi se sankcijonirati strankarski apriorizem. S tega stališča je pač le pozdravljati, da je eksekutiva narodno-radikalnega dijaštva principijelno se izrekla zoper vsakoršno eventuelno »združevanje" z liberalno organizacijo kot tako. — N a c i j o n a 1 i z e m in svobodomiselnost ste vodilni ideji, ki združujeta dijaštvo v narodno-radikalni struji. Na kulturnih idejah sloni torej organizacija narodno-radikalnega dijaštva. Absurdno pa je, hoteti dijaštvo organizirati in diferencirati na podlagi strankarsko-političnih načel. Slovenski dijak je kot tak pač lahko naroden, to je njegova človečanska in socijalna dolžnost, je tudi lahko svobodomiseln, saj je tudi svobodomiselnost v prvi vrsti le izvir čutnega stremljenja po duševni prostosti; absolutno nemogoče pa je, da bi dijak kot tak, torej kot individium, ki se nahaja šele v duševnem razvoju, mogel imeti kakoršno-koli stalno in fiksirano politično naziranje, v kolikor namreč politične stranke niso samo zastopnice kulturnih idej, temveč v isti meri tudi gospodarskih interesov, in, recimo, tudi političnih načel v ožjem smislu besede. — Reklo bi se, zatiskati si oči pred resnico, ako bi hoteli tajiti, da narodnostna ideja kot taka — naj se me ne umeje napačno 1 — torej narodnost kot ideja brez praktične in realne podlage vedno bolj zgublja na privlačni sili. Ako je bila v dobi narodnega preporoda, v časih taborov že narodnostna ideja sama ob sebi strankotvorna, ako je bil n. pr. — kar je za tedanjo dobo posebno karakteristično — eden tedanjih narodnih prvoboriteljev, goriški dr. Lavrič v pregorečem idealizmu celo toliko skru-pulozen, da se mu je zdelo naravnost poniževalno in oskrunljivo za narodnostno idejo, pečati se v politiki z »vsakdanjimi življenskimi" potrebami, pa se zdaj ravno v politiki bolj in bolj uveljavlja navidezno sicer materija-Iistično, a edino realno načelo: primum vivere, deinde p h i 1 oso p h a ri; ljudstvo hoče najprej živeti, potem pride šele drugo, saj se le gmotno zasiguran narod zamore tudi intelektualno in moralno povzdigniti na višjo stopinjo. S tega stališča torej narodnostna ideja zadobiva za vsakega modernega človeka realnejši pomen. Narodnost postaja preko prvotne romantične navdušenosti pravemu narodnjaku pozitiven pojem za realno, torej tudi gospodarsko delo za narod. Skratka: gospodarski momenti silijo bolj in bolj na površje, narodnostna ideja pa postaja vodilen motiv praktičnemu smotrenemu delu za narod. Za to delo pa treba priprave in vspričo splošne kompliciranosti tega vprašanja pač nič manjšega študija kot za vsako drugo znanost. Isto velja pač tudi za politične probleme v ožjem smislu te besede. — Jasno in naravno je potemtakem, da nam je politika veda, ki jo kakor vsako drugo treba proučavati in študirati brez apriorističnih predsodkov in strankarskih ozirov. Smatramo za dolžnost slehernega slovenskega inteligenta, da si s samostojnim proučavanjem po možnosti sam ustvarja svoj politični nazor. Slovensko dijaštvo naj se povspne na nivo, da mišljenje v svoji višini pač ni brezpogojno kopiranje in akceptiranje, temveč samostojno prodiranje in ustvarjanje! Obstoječe, stranke naj nam ne bodo nič več kot predmet objektivnega opazovanja in primerjanja. Da nam pri tem treba popolne strankarske neodvisnosti, je naravno in ob sebi umljivo, saj nam je le s pomočjo te omogočeno svobodno kritično presojevanje. Ako bi se vse slovensko dijaštvo postavilo enkrat na to stališče, bilo bi sčasom veliko manj političnih diletantov, bilo bi pa tudi veliko manj strankarskega dogmatizma in fanatizma, ki se kaže ravno pri strankarjih nezadostne izobrazbe. Z novimi idejami in mislimi bi nastopilo tudi medsebojno spoštovanje, tolerantnost do drugega prepričanja. Dokler se bo pa dijaštvo vpregalo v strankarske jarme, pa sploh objektivno biti ne more iz naravnega razloga, ker mu to strankarska disciplina zabranjuje; ono lepo idealno stremljenje po resnici pa se le prevečkrat umakne strankarski zaslepljenosti in strasti. Dobro je označil dr. H. Tuma strankarstvo dijaka z Ibsenovimi besedami: „Ein Partei-programm ist eine Saugpumpe, die jede Liebe zur Wahrheit aussaugt". Vsaka moderna dijaška struja je strankarsko neodvisna. In to neodvisnost cenijo in negujejo drugod, kjer jim je svobodno dijaštvo vzvišeno nad slepim strankarskim „materijalom“, tudi politične stranke same, ker so si v svesti, da jim bo le tako dijaštvo zamoglo prinesti novih mislij in idej. Tako se je n. pr. hrvatska napredna pučka stranka, ki je sploh napredna in svobodomiselna stranka na Hrvatskem, kar sama izrekla za neodvisnost dijaštva, češ: „Hočemo, da je djaštvo neovisno i slobodno svakojakim stranačkim disciplinom, da lako kritički promatra sav naš politički život". Zadnji „Hrvatski Djak" pa piše : „Hočemo, da našim listom kao i čitavim našim pokretom stvorimo medju hrvatskim djaštvom takove odnošaje, da se ono ne če lučiti po prom e n- ljivim dnevnim političkim pitanjima — jer je to nonsens (pogotova n. pr. kot sred nješkolaca [!]) — več da tu razliku čini kulturna i socijalna naprednost, odnosno konzervativnost". — Drugod se smatra strankarska neodvisnost dijaštva kot nekaj za mladino saino-obsebi umevnega in se kolikor mogoče čuva, samo pri nas Slovencih je mogoče, da se pod gotovimi svobodomiselnimi „avtoritetami“ vzgajajo mesto pravih svobodomiselnih mož strankarski priganjači. Res značilno za moralni nivo gotovih ljudij! Absurdno dijaško strankarstvo naj jim zagotovi svobodomiselni naraščaj?! „Absurdnost" je edina prava označba takega početja sosebno, če si ogledamo politično konstelacijo na Slovenskem, ter se malo pobližje popečamo s „šlagerji“ o. s. n. n. d. (Dalje prih.) O VERI IN VERSTVU. *) PISMA STARIH IN MLADIH. II. Odgovor prvemu pismu. Strinjam se z Vami večinoma tudi v prepornih točkah. Moja napaka je bila le ta, da sem se semtertja malo dvoumno izražal. Odgovarjam pred vsem na Vaše trditve glede vprašanja po smotru življenja. Upam, da bo več kot prazna špekulacija, ako pridemo tukaj na jasno. Saj bi bilo treba v boju za svobodo mišljenja marsikaj predrugačiti, ako bi bili moji nazori pravi. Zdi se mi, da je to vprašanje ravno toliko čustveno, kot ono o postanku sveta. Saj nam tudi ne pove resnice, ampak nam vstvarja le hipoteze. O poslednem menda res lahko trdimo, da je brezplodno in torej nepotrebno, o onem pa ne. Le poglejmo, kako globoko je utemeljeno v naši naravi! Vsak hoče živeti. Za človeka, ki mu gre materijelno slabo, ne more imeti vživanje samo nobenega pomena, zato si išče drugih smotrov. V obče velja: človek pogreša vero lahko, dokler mu gre dobro, kakor hitro pa ga zadene kaka nesreča, postane zopet veren. Tako vpliva volja na naše nazore tam, kjer nas eksaktna veda zapusti. Znano Vam je, da priznava na primer vsakdo le onim predmetom prvo vrednost, kjer lahko kaj doseže. Za kar pa človek nima posebne nadarjenosti, to zanj kratko-malo ne eksistira ali pa mu je vsaj brezpomembno. Zato revnega človeka čutno uživanje ne more zadovoljiti. Potreben mu je drugačen smoter, tega pa mu more dati le vera. Skrb za rodbino je materijalistu res lahko tak smoter, a le tedaj, ako upa omogočiti svojim otrokom z delom materijelno uživanje. *) Pod tem naslovom bodemo vnaprej prinašali pisma o verskih vprašanjih. Rubrika je odprta vsem, ki želijo spregovoriti resno besedo o teh življenjskih vprašanjih modernega človeka. Utopije in ideali res lahko nadomeščujejo vero, dokler so sami vera. Lahko govorimo o „lepem in dobrem", ako priznavamo ta dva pojma kot nekaj absolutnega. Toda vse to pade, ako pride veda in nam pove, da to pravzaprav ni nič druzega, kot pogoj za materijelno uživanje, kar pa je revnim ljudem nesmisel. Zlasti potrebna nam je vera, ako moramo resignirano priznati, da je svet večna krivica. Zdaj sem delil ljudi v revne in premožne. To je le bolj splošno. S tem še nočem trditi, da ni tudi med revnimi takih, ki nimajo vere. Toda njihovega števila ne smemo precenjevati, saj rabim besedo vera v najširšem pomenu. Oni so le izjeme. Nasprotno jih je tudi med bogatimi, zlasti med onimi, ki so duševno izobraženi, veliko, ki jim čutni svet ne more biti dovolj. Knez Bolkonski ni videl takrat le oblakov nad seboj, ampak tudi Francoze in vse njihovo vrvenje, ki se mu je zdelo tako majhno. — Rekel sem prej, da nam vzori ne morejo zadoščati in vendar si mislim ravno v njih vero bodočnosti. Seveda je treba potem korak globlje. Naloga sveta je neskončno izpopolnjevanje in stremljenje po absolutni lepoti, na katero moramo verovati. To, kar nam je za napredek koristno, se v družbi uveljavi, to je etika in vest. Ako torej posluša človek svoj notranji glas, izvršuje svoj del na neskončni stavbi. To se seve ne da dokazati, ker je vera. Vera je torej pesnikom, filozofom — in jaz bi pristavil, tudi trpečemu ljudstvu — tako potrebna, kot vsakdanji kruh. Zato je ves boj proti njej zastonj. Ali saj ne gre proti veri sploh, ampak le proti sedaj škodljivi konfesiji. S tem pa je tako-le : Ljudstvo čuti, da si vere ne more samo vstvariti, zato se oprime krčevito tega, kar se vrže med njega, ako je slučajno primerno njegovi naravi. Tega si ne da vzeti tako dolgo, dokler mu ne pridete na pomoč in mu ne pokažete novih ciljev. Do tedaj pa so vsi naši argumenti razuma odveč. Namesto, da blatimo, kar jim je sveto, naj bi apelirali na čustvo, sicer bomo vzgajali le verske fanatike, dosegli pa ne bomo ničesar. Nisem prepričan o resnici stavka, da je danes prenehala med kulturnimi narodi vstvarjajoča verska sila. Zdi se mi, da se je ohranila v svoji prvotni jakosti, le da je postala — ne vem kako bi se dobro izrazil — bolj notranja, ne sili več tako s tako vehemenco na dan, ne išče si božanstva več izven sebe, izven človeštva, ampak v lastnem duševnem življenju, v življenju in napredovanju človeške družbe. Rabim li napačen izraz, če imenujem ta pojav intenzo verske sile? Mislim si stvar tako: v dobi kulturne stagnacije, v času absolutno nevednih mas izražala se je verska sila popolnoma drugače kakor danes. Bilo je njeno delovanje bolj ekstenzivno, to je, vstvarila je potom čustva, fantazije podobo božanstva, ki je odgovarjalo ednostavnosti duševnega življenja tisočev, milijonov, katerih duševno življenje pa je bilo tudi kolikor toliko jednako. Tem vsem je odgovarjal enoten tip božanstva in verska sila, ki je po mojem mnenju individuu in družbi immanentna, ni le božanstva vstvarila, ampak je ta ideal, ko je bil enkrat spopolnjen in je odgovarjal vsem zahtevam, skušala kolikor mogoče razširiti. Pojavila se je torej v dveh oblikah: za prvo je vstvarila božanstvo, za drugo je ta ideal razširjala, v obeh slučajih pa je bila po mojem mnenju ena in ista vstvarjajoča sila. Tako si tolmačim zgodovino verskih bojev. V tem vidim celo vprašanje krščanskega mučeništva. Zgodovina mi tudi pravi, da tip božanstva ni nikjer trajen. Je ideal, ki prevladuje tisočletja in ostane na zunaj enoten, a neopaženo se spreminja, kakor se spreminjajo duševni boji, duševno življenje človeške družbe. Je velik korak od Mojzesa do Jezusa, od Jehove do krščanskega boga — toda ni li še večji od nebeškega Očeta prvih kristjanov do kralja nebes in zemlje, zapovednika angeljev in svetnikov današnje katoliške cerkve? Zdi se mi to dokaz, da vstvarjajoča verska sila ni prenehala tudi v času, ko je veda začela prodirati v najširše sloje. In ako smatram božanstvo za ideal, pri katerem so osebnost, nadnaravnost v današnem verskem smislu le predstavljajoče oblike, tedaj smem še korak dalje: ni li n. pr. socijalno-demokratična slika človeške bodočnosti tudi božanstvo, ki je zgubilo le svojo osebnost, se preselilo iz nebes na zemljo? Ne veruje li vanj tisoče in tisoče bednega ljudstva, niso že tisoči šli zanj v boj, ne šteje li tudi na stotine mučenikov? Torej: vstvarjajoča verska sila ni prenehala, ona živi, deluje kakor nekdaj, vstvarja svoje ideale kakor pred tisočletji. In nič ne škoduje, da je to božanstvo (ideal človeške sreče) vera boja za kruh in življenjski blagobit. Prvotno je ravnotako kakor krščanstvo produkt filozofije, čustva, fantazije, četudi po rezultatih znanosti in vede korigiranega čustva in fantazije. V masi je še-le postalo, kar je a zategadelj 'ni moglo zgubiti značaja vere, kakor ga krščanstvo ni zgubilo, ko je v konfesijah postalo zavarovalnica in rešilnica grešnega človeka. Je li zato Kristov nauk manj vreden, ker so se ga prvi kristjani oklepali pred vsem v pričakovanju skorajšnega konca sveta, je li krščanski bog postal manj ideal, ko so konfesije raztrošile njegovo vsegamogočnost ter jo porazdelile posameznim svetnikom in svetnicam? Je sila v človeštvu, ki vstvarja danes kakor pred tisočletji bogove; ni ponehala in ne poneha nikdar. V posamezniku pa je vstvarjajoča verska sila z napredovanjem kulture še-le prav začela delovati in je močnejša kot nekdaj. Prej je zadostoval človeku verski tip, danes zadostuje tako generalizirano božanstvo le še masi. Pred stoletji so bili redki možje, ki so se odpovedali konfesiji kot pred-stavljateljici tipičnega božanstva — danes je verski boj v vsakem petošolcu, in pri tisočih se rušijo nazori tipične vere, vstvarjajoča verska sila vstvarja pri stotinah samostojno, popolnoma individualno versko naziranje — božanstvo ... V stotinah je žal verska sila preslaba, v teh je porušena vera očetov, a na razvalinah ni vsklilo nič novega življenja: kultura je zadostovala, da podere, a ni zadostovala, da na novo sezida. O tem vprašanju si Vam bom dovolil posebej pisati. Konstatiram le, da se mi zdi duševno-neugodni položaj „materijalista“ jasen dokaz, da tudi v takem človeku ni zamrla verska sila. «5»^*«SS><5^»^>«5S»^S2?«SZ><5a*<5a*<$& SLAVA: MLADOLIBERALKE. Skoro na vsaki strani zadnje „Svobode“ čitani poziv na slov. dijakinje, naj se združijo v o. s. n. n. d. Domišljava struja mladih liberalcev si namreč pripisuje velik vpliv na naše študentke. Pa kakor je njih trditev, da pomeni nastop „Svobode“ velik napredek v slov. dijaštvu, le prazna fantazija, tako je tudi fantazija vse, karkoli si domišljajo o dijakinjah. Motijo se naši liberalni tovariši in liberalne tovarišice, ako mislijo, da se bomo dale tako hitro privesti v liberalni tabor. Danes zahtevamo pred vsem svobode in to v vsakem oziru. Hočemo se svobodno izobraževati in kakor nas ne smejo ovirati verski predsodki, tako tudi ne programi političnih strank. Strankarski fanatizem zamori ženi lastno razmišljevanje prav tako, kakor verska prenapetost. V zadnji »Svobodi" kliče neka Marica dijakinje, naj se združijo v liberalni klub; dijaki naj izdelajo načrt nove organizacije in dijaki naj prirede prvi sestanek mladih liberalk. Kakor se vidi, imajo ta dekleta jako malo moči in poguma, ker prepuščajo vse delo svojim tovarišem. Kljub temu pa si pripisujejo veliko zaslugo, češ, da so one ustanoviteljice prvega slov. ženskega dij. krožka, ter si polagajo na glavo lavorov venec, ker so one zasnovale »začetek svetovne izobrazbe." Kaj, ko bi se hotele te dijakinje ozreti malo okrog sebe in videle bi, da je luč »svetovne izobrazbe" posijala kam drugam že prej nego k njim. Na tem mestu naj povem liberalnim tovarišicam, da so se začele zavedati slov. dijakinje že prej, predno jih je opozorila na to »politična stranka" Svobodašev. Predno pa so naznanile svoj nastop v časniku, so si napravile dober temelj. Prej so pa pač premislile, kam naj korakajo. Pogledale so v klerikalno strujo in našle so tam predsodke, ki nasprotujejo modernemu svetovnemu nazoru. Ozrle pa so se tudi v lib. stranko in videle so, da jim je ta prav tako škodljiva kakor klerikalna. Ako se bodo naša dekleta izobraževala v lib. klubih, ki imajo edini namen vzgojiti navdušene lib. strankarice, ne bodo Slovenci imeli treznomislečih žen. Torej proč od tod, kjer ni prave svobode, proč s predsodki, apriorizmi in ekstremi! Nar.-rad struja pa je ona, ki nam nudi vsega. Le tu se moremo prosto, izvenstrankarsko izobraževati. Stremimo po pravi izobrazbi, ki ne bazira na klerikalnih predsodkih niti ne na liberalnih programih. Ker se hočejo naše liberalke načeloma pečati s politiko, naj povem, da hočemo tudi me poznati politične in socialne razmere. Spoštovati in grajati hočemo vsako stranko kakor zasluži, ne pa obdajati liberalne stranke z glorijolo, druge pa pehati v temo. Tudi me upamo na žensko vol. pravico, a zato se nočemo že zdaj vzgajati za kako posebno stranko, temveč pripraviti se hočemo tako, da se bomo mogle odločiti šele po dijaških letih za to ali ono politično strujo. Sedaj pa smo dijakinje in ne aktivne politikarice, hočemo biti v dijaški organizaciji in ne v politični stranki! Zato, tovarišice, vas svarim, ne dajte se zapeljati kakemu lib. dijaku ali kaki zapeljani tovarišici. Dobro premislite, predno se odločite in informirajte se prej še kje drugje. Naj vas ne navdušujejo zakrpane glave, ne jubilejni sabljarski turnirji, ne birokratična frakarija, ne formalno in kvantitativno napredujoče glasilo, ne strankarske podpore lib. tovarišev; navdušujte pa se za samopomoč in samoizobrazbo, za prirejanje ljudskih knjižnic in predavanj ter za impozantne shode nar. radikalcev. In po tem zgledu delajmo tudi me! (3)!§3@Jia]|SJ|S}[S](§](33@3l2l©l©j(§J(a!(S)[§Jl§]|Sj[3)(3]iaj[gJ|33[3][§)(3]!S] LISTEK. Nekaj o naših razmerah v Trstu. Življenje slovenskega dijaka v Trstu se bistveno razlikuje od življenja njegovih drugih tovarišev. Res, da se tu lahko svobodneje giba, res, da ga tukaj (vsaj v toliki meri ne, kakor drugod) ne nadzorujejo ali je »klerikalec, ali liberalec ali celo naroden radikalec". Zato pa je v svojem delovanju, v svojem stremljenju osamljen. Drugod, v manjših mestih ima dijak nekak vpliv na someščane, če pa drugega ne, ga vsaj vpoštevajo. Že ime dijak daje veljavo. V Trstu pa ima dijak popolnoma drug pomen. Tu ne tvorijo dijaki že del inteligence, če tudi v širšem pomenu besede, marveč tu je dijak inferioren človek, ki ni vpoštevanja vreden, dokler ne postane vsaj doktorski kandidat. Seve, da to velja pretežno za slovenske razmere, ker Italijani znajo ceniti svoje dijake in jih znajo tudi vzgajati zase. Tu niso dijaku, kakor drugod, široko otvorjena vrata v čitalnico i. t. d. tu mora šele trkati in ponižno prositi, ali ne zamerijo, ako pridejo dijaki čitat kak časopis, seve proti temu, da uredijo dotičnemu društvu, zavodu knjižnico ali karsibodi. Tu je dijak kvečjemu sposoben pisati reklamacije ob času volitev (kar seve stori z največjim veseljem, le da more koristiti narodni stvari) ali pa vabila za kak ples ... Zgoraj sem omenil, da je dijak navezan sam nase. To se je ponovno dokazalo proti koncu lanskega leta. Ferijalno akademično društvo „Balkan“ je bilo že v prvi polovici lanskega leta sprejelo v svoj program pravo narodno izobraževalno delo. In res, izvzemši nekatere točke, ki so ostale, ali pa so morale ostati na papirju (javna predavanja!) izvršuje vestno ta program. Ena izmed glavnih točk tega programa je ustanavljanje ljudskih knjižnic v naši okolici. Zelo smo jih pogrešali in skrajni čas je bil, da smo pričeli. Nahajajo se pač tu pa tam knjižnice v kakem bralnem društvu ali v župniščih, toda večina jih je popolnoma nezadostnih, cele občine pa so brez tega izobraževalnega sredstva. Iz mesta so prodirali in še prodirajo socijalisti, ki hočejo interna-cijonalizirati naše primitivne okoličane t. j. jih italijanizirati. Proti taki nevarnosti se more ljudstvo boriti le z izobrazbo, a to si pridobi predvsem potom knjige. Zato smo šli visokošolci in srednješolci veseli, polni upov na delo, mislili smo, da nas bodo od vseh strani podpirali narodni krogi — a glej! nihče se ni zmenil za naša vabila, nihče se ni spomnil, da se gre za narodno delo velike važnosti. Toda nismo se ustrašili; tudi brez podpore naših »rodoljubov" smo začeli zbirati in nakupovati knjige — zaznamovati smemo dva zadovoljiva vspeha našega truda: dobro urejeni knjižnici na Opčinah in pri Sv. Ivanu. Pač marsikatero bridko smo v tem času že okusili. Veselica pri Sv. Ivanu, prirejena v prid ljudskim knjižnicam je po brezbrižnosti gospodov narodnjakov in vsled klerikalnega terorizma donesla skoraj deficit — le povoljni izid zadnjega koncerta »Balkana" v dvorani »trgovskega izobraževalnega društva" je omogočil priprave za novo vzorno knjižnico, ki jo ustanovimo v najkrajšem času v Rocolu. Tako delamo v Trstu na polju ljudske prosvete brez podpore najbolj interesovanih krogov sicer, a vendar uspešno. Koliko lažje in s koliko večjim veseljem bi lahko nadaljevali, ko bi nas tržaški rodoljubi moralno in gmotno podpirali! Toda malo je zanimanje teh krogov za resno stremljenje in delovanje slovenske tržaške mladine! Čudovito veliko zanimanja pa so pokazali v nekaterih slučajih, kateri jim niso popolnoma nič v čast. Naj le omenim predobro znani slučaj denuncijacije enega srednješolca — zato ker je baje agitiral za socijalizem . . . -— Še nekaj mi je na srcu, kar hočem v tem kratkem poročilu še omeniti: razmere na tržaških srednjih šolah. O pangermanizmu, slovanofobstvu profesorjev se je zadosti govorilo in tudi pisalo. Tudi o renegatstvu in o vzrokih padanja števila slovenskih srednješolcev ne bodem pisal. Danes naj spregovorim nekaj o šolskih knjižnicah in o poduku slovanskega jezika. Po statistiki je na tukajšnji gimnaziji 155 Slovanov, 156 Nemcev in 151 Italijanov. Samoobsebi umljivo je, da imajo Nemci najboljšo in največjo knjižnico. Razun tistih knjig, katere dobi ta knjižnica v dar, si lahko kupi s podporo od vlade vsako leto do 30 drugih knjig. Slovenska šolska knjižnica na gimnaziji pa ima od vlade celih 20 K podpore na leto. Zdaj si lahko predstavljamo to knjižnico. Da ni mogoče si naročiti kak leposloven list, ali pa kupiti kako dražjo knjigo si vsak lahko misli. Še žalostneje so razmere na tukajšnji c. kr. realki. Tam imajo dijaki na razpolago nemško, italijansko, francosko in angleško knjižnico, le o kaki slovenski knjižnici ni ne duha ne sluha, čeprav obiskuje to šolo nad 70 slovenskih dijakov!! Dalje podučuje slovenščino (kurz slovenščine sega samo do petega razreda!!) profesor (renegat!), ki ni niti zmožen slovenščine ... Krasne razmere, kaj?? Častne za srednješolstvo v Avstriji! Komentarja k tem razmeram ni treba pisati, napravi si ga lahko vsak sam. Zabeležil sem tukaj (morda malo pesimistično) nekaj temnejših stranij našega življenja, zbral sem nekaj žalostnih resnic ter jih podal svojim tovarišem, da si morejo napraviti sliko „delle nostre dolenti note“. M. F. Iz mariborske gimnazije. Nekaj časa sem je opažati sistematično germanizacijo tukajšnje gimnazije. Dela se sicer tiho in previdno, ali po gotovem načrtu in tiha voda močno dere. To delovanje se pojavlja v izpodrivanju Slovencev. Odkar je šel dr. Tiller, ni več na mariborski gimnaziji slovenskega zgodovinarja in vendar je ravno zgodovina tisti predmet, v katerem se lahko narodnost vzbuja, pa tudi zatira. Isti pojav se je ponovil lani, ko je dobil prof. dr. Poljanec dopust. Dasi je bilo treba med drugim poučevati prirodopisje v 1. in II. b, torej v razredih, kjer se še ne sme zahtevati od učencev, da morajo znati nemški, je vendar bil imenovan za suplenta Nemec, čeravno je bilo dovolj slovenskih prosilcev. Značilno je tudi, da je od 56 učencev 1. razreda bilo le 15 šolnine oproščenih. Odredba, da morajo prvošolci v prvih 6 tednih izkazati najmanj red „povoljno“, je zločin in bilo bi le pravično, ako bi se slabši redi zlasti v predmetih, ki se poučujejo nemški, izpregledali. Tako je bilo dosti učencev, ki so imeli v slovenskili predmetih „odlične“ in „hvalne“ rede, v nemških pa se jim je vrinil en ali dva „zadostna“ in zato so morali plačati šolnino. Za Slovence še ni jednakopravnosti v šoli .... Dijaška gimnazijska knjižnica tudi ni najvzorneje urejena. Tudi ona mora služiti germanizatoričnim težnjam profesorske manjšine. Dasi kustosa gimnazijske knjižnice ne znata slovenski, vendar jih to nič ne ovira, da bi ne upravljala dijaške gimnazijske knjižnice, v kateri so tudi slovenske knjige. Zato ni čudno, da se slovenska literatura zanemarja popolnoma, o novodobnih slovenskih pisateljih, modernih slovenskih leposlovnih revijah ni ne duha ne sluha. Najmanj, kar bi se moralo zahtevati, je, da se slovenske knjige ločijo od nemških in združijo v poseben oddelek, katerega bi oskrboval slovenski profesor, ki pozna naše slovstvo in ki ne bi priporočal n. pr. V. zvezek Stritarjevih »Zbranih spisov" z »Lesen Sie das, es sind schone Novellen drinnen," dasi so v imenovanem zvezku samo poučni in kritični spisi. Značilno za slovensko profesorsko večino je, da ji je lani nemška manjšina začasno prepovedala govoriti slovenski. Slovenski značaj naše gimnazije trpi tudi na tem, da število slovenskega dijaštva polagoma pada, ne sicer zelo, ali če bo šlo tako naprej, se bo sčasom že nekaj poznalo. Koncem šolskega leta 1905 je bilo na naši gimnaziji 342 Slovencev, 1. 1906 331 in 1907 že samo 318. Da pada število slovenskega dijaštva v Mariboru, je krivo precej tudi dijaštvo samo. S čudovito lahkomiselnostjo se igrajo nekateri s svojo bodočnostjo. Delajo, kakor da jim je vseeno, ali postanejo revni pisarji, ali pa dosežejo primeren poklic, v katerem bodo gmotno samostojni in bodo lahko koristili narodu. Biti »spufani študent" menda ni posebna čast in ravno te vrste ljudje iz gmotnih ozirov najčešče polnijo vrste naših narodnih nasprotnikov. V tem oziru bi torej bilo želeti slovenskemu dijaštvu (ne samo mariborskemu) več resnosti, kajti v primeri z nemškim je število slovenskega dijaštva (zlasti realcev, ki jih je v Mariboru samo 11) relativno še vedno premajhno in nevarnost „bede razumništva" nikakor ne preti, nasprotno, čim bolj bo Slovenstvo napredovalo v boju za narodne pravice, tem več prostora in kruha bo za slovensko inteligenco. „Beda razumništva" nam preti le tedaj, če se bo v dosedanji meri množilo število »izgubljenih dijakov". Če kličemo torej na tem mestu k resnejšim študijam, seveda ne mislimo priporočati brezmiselnega »biflanja", temveč opozarjamo samo na to, da je šola prva. Res je sedanja srednja šola polna nedostatkov in šolska izobrazba nepopolna, ker se uči na eni strani mnogo nepotrebne navlake, na drugi strani se pa za življenje važne stvari izpuščajo, ali iz tega ne izvajamo mi, da se mora šola zanemarjati — kajti le šola nam more dati primerno družabno stališče v življenju, temveč iz tega izvajamo mi potrebo samoizobrazbe, ki se naj ozira pred vsem na tista važna vprašanja človeštva, ki jih šola popolnoma zanemarja. Zatorej manj na promenado po »Gosposki ulici" in več k študijam! Idrijskim »Svobodašem«. Čudne razmere — prav idrijske — so vladale že preje, napete pa so postale še-le letos po vašem prihodu. Hudo ste se zmotili, ko ste menili, da izpreobrnete tukajšnje radikalce tekom nekaj tednov v pristne (!) „Svobodaše“. Vaš ponesrečen naklep se lepo zrcali v psovki „naduti petelinčki"! Gospodje, le „krepko naprej po začrtani poti"!! Vaš dopis je vsestranski: nejasen, nelogičen in še precej drzen. Pišete namreč tako, da javnost misli, kot bi bilo že vse v vaših vrstah. Pa zaenkrat še ne! Ujeli ste jih nekaj! Agitirate res neumorno, dasi pa je vaš napad na radikalce najsilnejši, ste ujeli tu samo enega! Ne razumemo vas, ko pišete: „Sčasoma se bo vse poravnalo, kajti spoznavamo, da bo treba skupnega dela in boja, da dosežemo naše cilje" Zapisali ste, pa sami ne verujete! Vse kaže, da je vaš boj naperjen v prvi vrsti proti radikalcem in ne proti klerikalcem, kakor kričite in povdarjate povsod. Kako spoznavate vi skupno delo in boj (za dosego ciljev), vemo dobro: uničiti mislite radikalno strujo, spraviti njene pristaše v svoje vrste in potem šele začeti „skupen“ boj napredka proti reakciji! Krasno! Čakate pa na trenutek zaman! Veselite se svojih dosedanjih uspehov, mi vam jih ne zavidamo! Saj ste jih dosegli na prav čuden način, ki ni časten za vas, še manj pa za privlačnost vaših principov! Na vprašanje, zakaj ste liberalci, imate prav ednostaven odgovor: ker radikalci simpatizirajo s klerikalci! Vaša spravljivost gre tako daleč, da se vaš pristaš jezi in čudi, kako more „Sokol“ pripustiti radikalce k telovadbi! Pri tem pa ste o dijaškem gibanju tako poučeni, da trdi vaš pristaš, da izhaja »Svoboda" že več let! Lepi uspehi, kaj ne?! Na podlagi takih principov in takega dela se le politično organizirajte, mi bomo — kar smo začeli že v času, ko o „Svobodaših“ ni bilo ne sluha ne duha, in tudi v zanaprej, ko bode otročja politična megalomanija že zdavnej zopet s Svobodo in O. n. n. d. leglo k zasluženemu počitku — stremeli za najvišjim ciljem narodnega radikalizma: neoviranim svobodnim razvojem slovenskega dijaka v samoizobrazbi in delu. Vi pa igrajte don Kišotal. Iz Kranja. Na tukajšnji gimnaziji dijaki zadnji čas jako bolehajo. Dnevno manjka povprečno v vsakem razredu po pet dijakov. Krivo je temu pač največ prehlajenje in — pa stanovanja. Dobe se stanovanja, kjer se zrači vsak mesec enkrat, ali pa nikoli. Večinoma so ta stanovanja luknje z majhnimi okenci na smradljiva dvorišča. Zelo malo je stanovanj, ki bi bila suha. Komisija vpraša v kuhinji pobožno mamko, če so dijaki pridni, kdaj prihajajo domov, če so vsi na stanovanju, ki so se oglasili, potem pregleda še knjige (!) pa je konec. V stanovski izkaz ni treba napisati dijakov iz ljudske šole — in te gospodinje lepo zataje. Včasih je nabasanih po 6 dijakov v majhni, zaduhli, vlažni in hladni sobici. Ali se je potem čuditi, da toliko dijakov zboli? Na sprehod, kjer bi se naužili svežega zraka, navadno ne gredo. Do 5. ure popoludne je navadno pouk, potem inštrukcija, večerja, ob 7. uri je pa že „hora legalis"! Sploh živi dijaštvo v škandaloznih razmerah, katere bomo počasi odkrili javnosti. Teh lepih razmer se seveda ne bo skušalo izboljšati, ampak vprašalo se bo: „Kdo je to pisal? Anathema sit!" Srednješolci! Lansko leto se je sprožila misel, da bi za Božične in Velikonočne praznike daroval vsak dijak in dijakinja vsaj po eno knjigo za „Prosveto“. Marsikdo bi jo bil tudi dal, a je bil prekomoden, da bi jo poslal. In tako leže na marsikaterem dijaškem stanovanju na policah zaprašene knjige, ki bi jih ljudstvo tako rado čitalo. Zato pa naj na vsakem dijaškem zavodu prevzame en dijak ali dijakinja nabiranje knjig in jih ob koncu leta pošlje „Prosveti“. Tekmujmo, kdo bode nabral večjo in boljšo knjižnico. Eden, ki že nabira. * * * Najhujše, kar more človek sebi storiti, je: drugemu krivico storiti. * Ideje, od katerih danes živimo, so še vedno drobtine z revolucijske mize preteklega stoletja. To hrano pa smo žvečili in prežvekovali že skoraj predolgo. Pojmi zahtevajo nove vsebine in'nove razjasnitve. Svoboda, enakost, bratstvo niso več isto, kar so bili v časih pokojne giljutine. Ljudje hočejo le specijalne revolucije, revolucije v zunanjem življenju, v politiki. Pa vse to je lapalija. — Glavno za kar gre, je zr e vo 1 u ci j o n i r a n j e človeškega duha. * Boj za svobodo, to je kar ljubim — za svobodo samo ne dam nič. * Prokletstvo malih razmer je, da napravijo dušo majhno. (Iz I b se n o v ih pisem.) *S&<££>