8 arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 Uroš Lobnik Analiza Vpadnica = izpadnica razpršenega mesta O urbanotvornem potencialu vpadnic od A do Ž A kot AVERZIJA DO AVTONOMIJE AVTOMOBILA, B kot BIVANJSKA VPADNICA , C kot CONIRANJE VPADNICE RAZPRŠENEGA MESTA, Č kot ČASOVNI TRAK MESTA, D kot DIVERZITETA VPADNIC JE DNK MESTA, E kot EKONOMIČNA IN EKO-LOGIKA VPADNICE, F kot FILOZOFIJA PARTICIPACIJE – POOSEBLJENI PARTER, G kot GLOKALNA IMPOTENCA VPADNICE, H kot HOMOGENI KAOS HETEROGENE STRUKTURE ME- STA, I kot IKONE OB VPADNICI IN IKONIČNE VPADNICE, J kot JAVNI POTNIŠKI PROMET, K kot KRAJINA OBVOZNICE IN CESTNEGA OBROČA, L kot LIBIDO LINEARNEGA MESTA, M kot MEGATEKSTURA IN MEGASTRUKTURA, N kot NAČRTOVANA KOMERCIALIZACIJA (NEGACIJA) JAVNEGA PARTERJA, O kot OBSESIJA GLOBALIZIRANE PREPOZNAVNOSTI , P kot PRIMANJKLJAJ PROSTORSKEGA SPOMINA GRADI VIRTUAL- NO MESTO, R kot REALNOST SUBURBIJE – VPADNICA JE IZPADNICA, S kot SAMOORGANIZIRANA FUNKCIONALNA IN OBLIKOVNA SPECIALI- ZACIJA VPADNICE, Š kot ŠOLA PROSTORSKEGA (NE)REDA KOMERCIALNIH VPADNIC – ŠEHEREZADA URBANOSTI ali ŠOLA PROSTORSKEGA (NE) REDA KOMERCIALNIH VPADNIC, T kot TOPOGRAFIJA VPADNICE, U kot UPROSTORJANJE VPADNICE RAZPRŠENEGA MESTA, V kot VEDUTE VPADNICE, Z kot ZELENA POTEZA , Ž kot ŽIVLJENJSKA DOBA VPADNICE Povzetek Vpadnica 20. stol. je bila načrtovana kot infrastrukturni koridor motoriziranih prevoznih sredstev, s podrejeno vlogo pešca ali brez njega. Vpadnica 20. stol. je odraz zahtev in potreb po čim večji avtonomiji avtomobila, ki ne povezuje le grajenega roba s sredico mesta, temveč predvsem mestne centralne pole z difuznimi prostori suburbije. V realnosti mest vpadnica, čeprav je vselej imela izjemen vpliv na urbani razvoj, večinoma ni ele- ment urbanističnega načrtovanja in šele po izgradnji vzpostavlja prostore, s katerimi se postopoma spreminja v pomembno urbanistično dediščino. Zaradi izredno hitre gradnje vpadnic se je površina mest v dvajsetem stoletju večkratno razpršila in prostor, ki je potreboval vpadnice, je večino vpadnic prepustili samopreživetju. Na nemestotvorne podobe vpadnic in sveta vzdolž njih se lepijo najrazličnejši pojmi negativnih posledic hitre urbanizacije; propadnica, pripadnica, prepadnica, prestopnica, prešuštnica, prevodnica, preklopnica itn. Marsikatero mesto (tudi slovensko) ima pomenski in oblikovni odnos do vpadnice kot prometnice, ki ne vodi v središče mesta, temveč je ravno nasprotno usmerjena iz urbane sredice v suburbijo, ki se spreminja v mesto, razpršeno mesto s takšnimi vpadnicami pa v regionalno mesto. Toda ob razumevanju, da vpadnica deluje v več smeri je potrebno uvideti, da se vpadnica ne spreminja samo kot prostorsko oblikovna urbana poteza, temveč tudi kot urbana struktura, ki generira nove oblike in načine strnjevanja razpršenega mesta. Vpadnica se iz pro- metno infrastrukturne poteze spreminja v hrbtenico “Smart” mesta, v kompleksno urbano umerjeno struktu- ro, sestavljeno iz realnega in virtualnega prostora, ki se ciljno vklaplja z naravnim in grajenim prostorom in postaja pomemben gradnik ekološke infrastrukture mesta. Sodobno mesto je v izjemno kompleksnem ter vseobsežnem procesu urbane transformacije, v katerem vpa- dnica ni pomembna samo kot infrastrukturni koridor, temveč kot kompleksna urbana struktura, ki potrebuje in povezuje urbaniste, krajinske arhitekte, prometne načrtovalce, okoljevarstvenike, turistične managerje, strojnike, elektroinženirje, informatike, najbolj pa arhitekta generalista. Pri prestrukturiranju vloge in pome- na vpadnice, tudi zaradi specializacije strok, si bodo morali arhitekti znova pridobiti ustrezno načrtovalsko vlogo, ne le zaradi potreb po vzpostavitvi identifikacijskih potez razpršenega mesta, temveč zato, ker vpadni- ca znova postaja najbolj kompleksna in mestotvorna struktura sodobnega mesta. A kot AVERZIJA DO AVTONOMIJE AVTOMOBILA Vpadnica 20. stol. je načrtovana kot infrastrukturni koridor motoriziranih prevoznih sredstev, v podrejeni vlogi ali celo brez pešca, kot funkcionalni in simbolni svet ’modernega in mobilnega divjaka’. V začetku 20. stol., ko avtomobilska industrija in potrošniki ustoliči- jo 'demokratično' pravico do svobode gibanja, pre- vzamejo specializirani strokovnjaki za načrtovanje infrastruktur, prvenstveno cestnih omrežij in primar- nih cestno-prostorskih potez (prometni načrtovalci), večji del kompetenc pri načrtovanju urbanega razvo- ja. Vpadnice postanejo “avtomobilske vpadnice” in se gradijo skoraj tako hitro, kot se proizvajajo avto- mobili, ‘serijsko’ ter po ‘tekočem traku’. Avtomobil ima v 20. stol. v mestu popolno prostorsko avtonomijo. Prostorska avtonomija avtomobila lega- lizira 'vdor' avtomobila v kompaktne urbane struktu- re, nemudoma ustavi razvoj strnjenega mesta, sproži disperzijo mestnega roba, ‘razosebi’ mestno sredico (pojem “donat” se v Ameriki uporablja za izpraznjeno središče) in podpre nagel, ponekod z državno podpo- ro, razvoj sodobnega razpršenega mesta. Vpadnica postane izpadnica! Dolgoletni negativni vplivi motoriziranega prometa na bivanjsko in naravno okolje zvišujejo odpor do av- tonomije avtomobila v mestih. Motoriziran promet vpliva na uporabo in strukturiranje urbanega parter- ja, degradira prostore historične sredice, ki jo zatr- pajo parkirišča prebivalcev suburbije ali stanovalcev z roba strnjenega mesta v zgoščenih urbanih obmo- čjih, posredno vpliva na depopulacijo strnjenih me- stnih območij. Averzija do avtonomije avtomobila ukine “avtomobilsko” vpadnico. Razvoj mobilne družbe, disfunkcionalnost parterja, nizka kakovost bivanja, dezorientacija in številni dru- gi dejavniki, vodijo v prestrukturiranje funkcionalne- ga profila ‘avtomobilske vpadnice”. Vpadnice na ob- močjih kompaktne urbane strukture, ponekod inte- grirane vanjo, ponekod popolnoma izločene iz nje, po avtonomiji avtomobila po pol stoletja znova sta- vijo na avtonomijo pešca, kolesarja in drugih okolju vzdržnih uporabnikov, ter nikoli več ne bodo samo specializirane motorizirane prometnice! Čas je, da vsaj nekatere med njimi postanejo kompleksne ur- banotvorne vpadnice. B kot BIVANJSKA VPADNICA Vpadnice monarhičnih mest so bile poleg trgov in parkov načrtovane in grajene kot najbolj reprezenta- tivne bivanjske površine mesta. Z avtonomijo avto- mobila tudi monarhične vpadnice postanejo naj- manj želeni bivanjski prostori! ’Avtomobilske vpadni- ce’ zunaj mest generirajo izgradnjo izpadnih, nado- mestnih naselij ob vpadnicah – stanovanjskih sateli- tov (predvsem v Evropi) in megateksturo prostosto- ječih enodružinskih hiš. S tehnološkim razvojem digitalne družbe ter z razu- mevanjem in zvečano možnostjo odprave negativnih vplivov osebnega motoriziranega prometa na urbano strukturo, se ponujajo številne nove možnosti, da me- stne vpadnice znova postanejo kompleksne mesto- tvorne strukture in si povrnejo status kakovostnega bivanjskega prostora. Skandinavci, ki so sredi 20. stol. načrtovali in realizirali pionirske ter najbolj kakovo- stne zasnove bivanjskih vpadnic s stanovanjskimi so- seskami na vpadnicah (Stockholm) in v 60. letih prej- šnjega stoletja vplivali na gradnjo sosesk na vpadni- cah številnih evropskih mestih (tudi slovenskih1), ob 1 Npr. Gosposvetska cesta v Mariboru. 9arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 Uroš Lobnik vstopu v 21. stol. ponovno dokazujejo, da prostor bi- vanjske vpadnicah zahteva specifično, bivanju prila- gojeno strukturiran profil (Köbenhavn). Trajnostno mesto potrebuje in generira specializirane bivanjske vpadnice! Bivanjska vpadnica je vezana na javni potniški promet. Vzpostavljanje in načrtovanje bivanjske vpadnice, nove ali prestrukturirane in dopol- njevanje obstoječih vpadnic, temelji na rehabi(li)taciji mesta v kontekstu povezovanja urbane forme s topo- grafijo in naravo prostora, v katerem se mesto nahaja ter razvija. Vpadnica se lahko z inovativnimi arhitek- turnimi tipologijami, s polifunkcionalnim, bivanju pri- lagojenim parterjem, s specifično urbano opremo, “pametnim” strukturiranjem urbanega profila, znova vzpostavi kot reprezentančni bivanjski prostor. Vpadni- ca ima potenciale, da znova postane (tako kot v 18. stol.) prestižen, morda celo najbolj kakovosten bivalni prostor mesta. C kot CONIRANJE VPADNICE DISPERZNEGA MESTA Enosmerna vpadnica monarhičnega mesta, ki je bila načrtovana brez avtomobila, je po njegovi stoletni av- tonomiji še vedno vitalna urbana struktura. Vitalnost ji zagotavlja njena urbana kompleksnost. Strukturira- nje mestnih vpadnic je med 17. in 19. stol. sledilo kon- ceptu ciljno hierarhično usmerjene urbane poteze, ki je z vsem, kar jo je vzpostavilo, hierarhično pomensko osmišljala njeno lego in vlogo v strnjenem mestu. Razvlečene ‘avtomobilske’ vpadnice razpršenega me- sta so urbani antipod ciljno usmerjenim vpadnicam kompaktnega mesta: so prometni koridorji, ki so se zarili v strnjeno urbano formo ali pa so iz nje izleteli. Vpadnica razpršenega mesta ni prostorsko določljiva, ni funkcionalno enovita, ni profilirana za grajeni pro- stor, skozi katerega poteka, ne vzpostavlja oblikovno poenotenih in nadzorovanih stavbnih nizov, temveč le povezuje, zamejuje ali seka funkcionalno raznolika in- trovertirana stavbna območja – cone. Vpadnica razpršenega mesta zaroblja, seka ali pove- zuje – urbane cone – območja specializirane urbane rabe. Cone vzpostavljajo urbano rabo, ki je odma- knjena od vpadnic, zato prostor vzdolž vpadnic ni ur- banotvorno strukturiran. Vpadnica kot določevalka coniranja ni gradnik kompleksne urbane strukture, ima pa izjemne potenciale, da postane urbanotvor- na. Oblikovanje prostora vpadnice ni odvisno od ra- zvojnih procesov znotraj specializiranih con. Vloga in pomen vpadnice se zvišuje s heterogeno rabo pro- storov. Urbanotvorna vpadnica s faznim, nelinearnim vzpostavljanjem uporabniško specializiranih con vzpostavlja novo načrtovalsko komponento, ki podpi- ra razvoj linijske, heterogene, segmentno raznolike urbanotvorne strukture trajnostnega mesta in po- novno postavlja pod vprašaj stališče C. Alexandra “City is (not) a tree”. Conirana vpadnica v mrežno strukturo mest vrača “drevesno infrastrukturo”, ki podpira razvoj novih urbanih struktur (in arhitektur- nih tipologij), uspešno povezuje raznolike mestne predele, združuje urbanotvorne poteze v pomensko strukturo, ki določa identiteto mesta. Urbanotvorna vpadnica s heterogeno urbano strukturo presega monotono specializacijo coniranih mest. Conirana vpadnica je hierarhično – funkcionalni gradnik mor- fološke strukture sodobnega urbanega tkiva! Urba- notvorno conirana vpadnica je pospeševalec trajno- stne nadgradnje in strnjevanja razpršenega mesta. Č kot ČASOVNI TRAK MESTA Vpadnice monarhičnih mest s palačami, trgi, parki, spomeniki, z usklajenim načrtovanjem parterja in hie- rarhičnim segmentiranjem osne urbane poteze, vzpo- stavljajo morfološko najbolj prepričljiva urbana obmo- čja. Monarhična vpadnica je urbani artefakt (po A. Rossi-ju)2, eden najbolj prepoznavnih in specifičnih gradnikov urbane forme. Vpadnica kot "morfološka" cezura razkriva ustroj in raznolikost urbanih struktur ter tekstur razpršenega mesta, je prostorski rez, usek, ki z grajenima robovoma vzpostavlja najbolj zapomnljiv element prostorske identifikacije – časovni trak mesta! Stavbne nize ali zaporedja prostostoječih stavb vzdolž vpadnic je mogoče subjektivizirati v spominske poteze, hodnike urbane topografije, koridorje urbanistične ar- hitekturne dediščine mesta! Vpadnica razpršenega mesta je nosilka urbanega, ar- hitekturnega in osebnega spomina. V času, ko "sodob- na tehnika z brutalno močjo in brezbrižnostjo vsenao- krog razkopava spomine"3, je zaznavanje urbanega časovnega traka pomemben identifikacijski element. 2 Rossi, A. (1982) The Architecture of the City. New York: The MIT Press. 3 Povzeto iz stavka: …”obvoznica, stavbe, industrijska zemljišča, ograde, ceste, železniška proga, vse to se tod naokoli prepleta, točno tako, kot se stari songline prekine z brutalno močjo in brezbižnostjo, s katero sodobna tehnika vsenaokrog razkopava spomine,” Hetmans, S. (2015). Vojna in terpentin. Ljubljana: Beletrina. Str. 183. Sl. 1: Los Angeles, Willshire boulevard (1920). Sl. 2: Los Angeles, Willshire boulevard (2010). Sl. 3: Sea of Hull (2016). Več kot 3000 ljudi z modro prebarvanimi telesi je poziralo fotografu Spencerju Tunicku v okviru projekta Telesa in človečnost poplavljajo ceste, za potrebe promocije evropske prestolnice kulture 2017. Projekt napoveduje ‘poosebljanje’ prostorov, v katerih je skoraj sto let prevladovala ‘avtonomija’ avtomobila. 1 2 3 10 arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 Analiza Postavlja se vprašanje, kako na potezah dinamičnih vpadnic oziroma njenih segmentih, ki so izrazito pod- vržena kapitalskim interesom, ali na potezah defici- tarnih vpadnic, ki vzpostavljajo monotona urbano degradirana območja, vzpostavljati in ohranjati zapo- mljive prostore, ki strukturirajo urbani spomin? Kaj je urbani spomin danes in kakšen bo jutri? Vpadnica v disperznem, trajno spremenljivem pro- storu mesta ne vzpostavlja linearne časovne struktu- re urbane forme. Razpršena urbana forma podpira nelinearno časovno strukturiranje vpadnic z ohra- njevanjem in preurejanjem historičnih območij, z vzpostavljanjem novodobnih grajenih in naravnih območij, z zviševanjem pričevalno specifičnih obmo- čij, z oblikovanjem in gradnjo karakternih ambientov mono- ali polifunkcionalnih urbanih tekstur – ne gle- de na kakovost uprostorjanja vpadnice. D kot DIVERZITETA VPADNIC JE DNK MESTA S preusmeritvijo urbanega razvoja v difuzno subur- bijo so vpadnice v sodobnem razpršenem mestu kljub oblikovnemu nadzoru, navkljub funkcionalni specializaciji in pestrosti arhitekturnega oblikovanja, v zaznavnem smislu bolj ali manj enake! Unificirana vpadnica naredi prostor vpadnice za neatraktiven, neprepoznaven in brezčasen, pači zaznavanje me- stnega prostora in ima preko popačenega zaznava- nja dolgoročen vpliv na razvoj urbane strukture. Mesta potrebujejo uporabniško diverziteto in hetero- genost vpadnic. Le diverzificirana vpadnica je uspe- šen gradnik morfologije mest (na kar se prevečkrat pozablja). Mesta potrebujejo vpadnice s specializira- nimi segmenti, ki so trajno ali začasno namenjeni samo specifičnim načinom rabe kot tudi specializira- ne "alternativne" vpadnice. Segmentirana specializa- cija vpadnic in “alternativne vpadnice” so ‘DNK’ zapis mesta. V večjedrni urbani strukturi ‘DNK zapis’ ni odvisen od prostorsko oblikovne hierarhije, temveč od deležev pomensko-funkcionalnih ter oblikovno-ambientalno raznolikih odsekov vpadnic (npr. najava vstopa v me- stno sredico,…). Uporabniška in prostorsko identifi- kacijska segmentacija vpadnic je pod vplivom urbani- stične politike in veščine načrtovanja. Segmentno strukturirana diverziteta vpadnic se vzpostavlja več- nivojsko, s kompleksnim načrtovalskim pristopom, ki izhaja iz razumevanja obstoječih urbanih struktur ter razvojnih možnosti in potreb novih območij. E kot EKONOMIČNA EKO-LOGIKA VPADNICE Uprostorjanje vpadnice znova postaja ključna tema urbanega preurejanja mest. Prostor vpadnice razprše- nega mesta ima potencial, da postane najbolj komple- ksen gradnik trajnostne urbane strukture z upošteva- njem raznovrstnih potreb razvoja urbane strukture. Vpadnica je ekologična infrastruktura sodobnega, traj- nostnega mesta. Sodobna vpadnica je ekološka prebu- jevalka mesta – ni prometna žila, ki zastruplja mesto, temveč mestu distribuira živila, hrano in zrak. Načrtovanje vpadnice je bilo desetletja domena pro- metnih inženirjev, ki so snovali vpadnice kot globalizi- rano prometno krajino (vpadnice so govorile espe- ranto, in ne jezike držav, v katerih so bile grajene). Okoljevarstveni vidiki načrtovanja vpadnic generirajo eko-profile, njihovo načrtovanje zahteva vključeva- nje novih specialistov (arhitekti, krajinski arhitekti, okoljevarstveniki …), ki nekoč le motorizirane vpadni- ce preoblikujejo v pomemben segment ekološke ur- bane infrastrukture. Eko-logika vpadnice pogojuje trajnostne profile. Olm- steadova vpadnica je kot nosilka zelene parkovne po- teze v urbani prostor nedvomno predhodnica eko- -prestrukturiranja prostora vpadnic. Ekologičen profil vpadnice se bo z razvojem novih znanj in tehnologij še nadalje spreminjal in nadgrajeval – sprva v smislu do- polnjevanja in oblikovanja specifičnih profilov (ki so omejevali neposredne negativne vplive motorizirane- ga prometa na urbani prostor), nato pa vse pogosteje v gradnike urbane eko-infrastrukture mesta. F kot FILOZOFIJA PARTICIPACIJE – POOSEBLJENI PARTER VPADNICE Arhitektura, ki vzpostavlja parter tako z zasebnim kot z javnim programom, je pri monarhični vpadnici strukturirala tudi površine za pešce. Vpadnica posta- ne boulevar ali avenija le takrat, ko se grajeni prostor vzpostavlja iz arhitekture. Hiša, razumljena in načrto- vana kot ‘stroj za bivanje’, ni vplivala le na korenito spremembo arhitekturnega jezika, temveč predvsem na odmik od načinov tradicionalnega bivanja družbe tistega časa. Vpadnice so s hišo-strojem dobile ‘ma- šinsko’ logiko, osmislile so prostor urbanega noma- da. Urbani nomadi so bili sprva vezani na avtomobil – v dobrem stoletju pa se je profil urbanega nomada, tako kot profil vpadnic, močno razširil. Delež potreb po specifičnih prostorih za specifičnega uporabnika vpadnic se je zelo povečal, premo sorazmerno s po- rastom neprostorov v parterju sodobnega mesta. Ob ‘avtomobilskih’ vpadnicah je delež neizkoriščenih urbanih površin visok, kar ponuja izjemne potenciale za urbano regeneracijo. Preveč izpraznjenih, človeku neprijaznih, neprivlačnih (s humanega merila degradi- ranih) prostorov, ki uporabnika odvračajo, da bi se gi- bal skoznje, in ga silijo, da se jim, če je mogoče izogiba, je po nekaj desetletjih pripeljalo do tega, da so se me- ščani pričeli samoorganizirati in zavzemati za izgublje- ne, pešcem neprilagojene, nedostopne, nevarne, ne- privlačne, pozabljene površine ali prostore mest. Parti- Sl. 4: Morfološko analitična umetniška upodobitev Pariza razkriva stavbne otoke kot DNK zapis mesta. Sl. 5: Tianducheng (2010). Kitajsko mesto s prepoznavnimi globalnimi arhitekturnimi ikonami, v katerem trenutno živi le 2000 ljudi, čeprav ponuja stanovanja za 200 000 prebivalcev. Sl. 6: Naslovnica knjige Originalne kopije, ki razkriva arhitekturno mimikrijo sodobne Kitajske. Sl. 7: Avinguda Diagonal, Barcelona. Ikonična vpadnica s petdesetimi metri širine in 11 kilometri dolžine, ob kateri so zbrane številne arhitekturne ikone in arhitekturni prostori mesta. Sl. 8: Frank Ghery, Muzej Guggenheim v Bilbau (1997). Muzej, ki je sprožil svetovni trend gradnje ikonične arhitekture, je postavljen ob vpadnico in se nanjo navezuje funkcionalno in oblikovno. Sl. 9: Herzog& de Meuron, Prada, Tokio (2003). Komercialna ikona ob komercialni vpadnici. 4 5 6 11arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 Uroš Lobnik cipacija javnosti – meščanov pri prepoznavanju poten- cialov ter potreb po uporabi prostorov na potezah vpadnic izjemno narašča, kar dokazuje potrebo po poosebljanju prostora. S participacijo uporabnikov so nekatere opuščene infrastrukturne poteze dobile novo rabo in se mestom ponudile kot alternativne vpadnice! (High Line v New Yorku – prostor opuščene- ga segmenta mestne železnice). Alternativne vpadnice generirajo urbanotvorno infrastrukturo, ki potrebuje arhitekte, krajinske arhitekte, urbane sociologe, ekolo- ge. Novodobni profili in koridorji za specializiranega pešca so še marsikje ‘skriti’, tudi ob vpadnicah. Poosebljeni parter dobiva poosebljene uporabnike – tudi neprostore mesta spreminja v prostore. Z ra- zvojem »smart« mest se bo urbana oprema izrazito prestrukturirala, ob vdiranju virtualne resničnosti v realne prostore mesta se širi razvoj novih ‘alternativ- nih vpadnic’, ki širijo načine rabe in seznam tipologij odprtega prostora. G kot GLOBALNA in GLOKALNA IMPOTENCA Ob ali za vpadnicami razpršenega mesta se gradi izje- mna količina brezoblično nekvalitetnih stavb in le malo kakovostne arhitekture, med njimi skoraj ni izo- blikovanih javnih odprtih površin. Nenadzorovano razraščanje urbanega maščevja (sala), s (pre)obsežni- mi površinami za mirujoči promet, dela prostore, po katerih potekajo vpadnice za brezosebne. V suburbiji je gradnik prostora parcela in ne stavba na parceli. ‘Avtomobilska vpadnica’ napaja ogromna introverti- rana, suburbana območja, brez javnih odprtih povr- šin in generira aseptičen, vase zaprt, impotenten ur- bani prostor. Brez raznolikih uporabnikov in program- ske heterogenosti, ki osmišlja načrtovanje parterja, je vpadnica urbano impotentna. S prometno-tehnično globalizacijo prometnic je pro- stor vpadnic podrejen urejanju prometnih površin (dve tretjini površin za promet v mestih pokrivajo po- vršine za mirujoči promet). Mesta imajo in dobivajo urbano impotentne prostore že zaradi standardizira- nega načrtovanja prometnega koridorja (telesa). Pro- metno glokalizirana mestna vpadnica razkriva krea- tivno in kulturno impotenco mesta, nima empatije do urbanega bivanja. Cerda, ki je formaliziral ‘urbani- stično teorijo’, preden je izdelal inovativni načrt za urbano širitev Barcelone”4, je v svojih dveh priročni- kih večkrat poudaril, da je heterogena uporaba pro- stora neizogibna priložnost in nuja sodobnega mesta. Še pred motorizacijo družbe je uvidel, da načrtovanje infrastrukture združuje več dejavnikov in da je mesto najbolj kompleksna kreacija človeštva! Posnemanje nekaterih urbano prepoznavnih vpadnic (globalne arhitekture in njenih lokalnih izpeljank), s prepričanjem, da bodo mesta z izgradnjo uveljavlje- nih globalnih-simbolno prepoznavnih form pridobila na sodobnosti, ali gradnja franšiznih arhitektur ter prostorov vzdolž vpadnic, prinaša mestom globalizi- ran in glokaliziran identifikacijski prostor, ki je v kon- tekstu urbane prepoznavnosti povsem impotenten. Globalizirano in glokalizirano impotenco vpadnic he- terogene urbane strukture je treba preseči, ne le v kontekstu osmišljanja berljivosti mestnega telesa. Duhamorni predeli vpadnic, ki uporabnika, čeprav imajo oblikovane površine, odvračajo, da bi se po njih gibal, najbolj ‘odkrito’ razkrivajo impotentnost urbanih struktur, hkrati pa ponujajo največje poten- 4 Busquets, J. (2009). Cerda and the Barcelona of the Future. Barcelona: Centre de Cultura Contemporania de Barcelona. 5 Venturi, R. (1988). Pouke Las Vegasa. Beograd: Iro “Građevin- ska knjiga”. Str. 13. ciale za urbanotvorni razvoj mest. Vpadnice imajo največ potencialov za prostorsko, simbolno in identi- fikacijsko odpravo urbane impotence. H kot HOMOGENI KAOS HETEROGENE STRUKTURE MESTA V ‘megateksturi komercialnega pejsaža’, kot so pro- stor razpršenega mesta poimenovali R. Venturi, D. S. Brown in S. Izenour, “arhitektura preprosto ni dovolj, ker prostorske odnose odrejajo simboli. Arhitekturna oblika v takšni krajini je prej simbol kot prostorska for- ma. Arhitektura ne odreja skoraj ničesar: velik napis in majhna zgradba je pravilo Route 66.”5. Arhitektura in arhitekturna tipologija v prostoru vpadnic razpršene- ga mesta ni edini določevalec prostora, ker ni potrebe oziroma zahtev po hierarhičnem odnosu s tradicional- nim strnjenim mestom. "Neskončna" vpadnica razpr- šenega mesta oziroma urbani prostor ob njej, je nosil- ka ‘globalnih’ in ‘glokalnih’ simbolov, s katerimi se me- ščani in obiskovalci mesta identificirajo. Z ‘avtomobilskimi’ vpadnicami so mesta dobila ne- skončno, nehierarhično množico raznolikih, večinoma časovno omejenih simbolov, ki med seboj tekmujejo za prepoznavnost. Simboli, ki se zbirajo ob vpadnicah, jo predoločajo kot “arhetip komercialne poteze”. Ne glede na lego ali velikost, arhitektura simbolov dvajse- tega stoletja ne usmerja, temveč le določa prostore heterogene urbane strukture. Zato je arhitektura ob vpadnici morala postati ikonična! Vpadnice z urbanotvornim karakterjem homogenizi- rajo oblikovni kaos heterogene urbane strukture. Vpadnica v razpršenih urbanih formah je povezoval- no-urbanotvorni ali ločevalno-infrastrukturni se- gment urbane strukture. ‘Avtomobilska vpadnica’ je infrastrukturno specializirana razločevalka prostora, ločena od prostora mesta (in narave) zaradi negativ- nih vplivov prometa tako na grajeno kot naravno okolje. ‘Urbanotvorna vpadnica’ je določevalka in generator urbanega utripa, integrirana v urbani pro- stor, ki ga osmišlja. Urbanotvorne vpadnice omogočajo zaznavanje in berljivost urbanega prostora, vzpostavljajo horizon- talnost, vertikalnost ali celo večdimenzionalnost (ver- tikalno mesto), statičnemu prostoru dodajajo dina- mično virtualno realnost. Vpadnice s specializiranimi ali multifunkcionalnimi tipologijami odprtega prosto- ra in ‘ikonično’ arhitekturo ustvarjajo prepoznavne prostorske poteze, prostorske sestavljanke, krpanke raznolikih, kratkokrajnih simbolnih območij, ki dolo- čajo merilo mesta in homogenizirajo kaos heterogene urbane strukture. I kot IKONE OB VPADNICI IN IKONIČNE VPADNICE Guggenheimov muzej v Bilbau je sprožil trend gra- dnje ikonične arhitekture. Ikonična arhitektura je produkt avtorske arhitekture "star(t)" arhitektov in "franšiznih" naročnikov. Mesta zaznajo ikonično ar- hitekturo kot odrešiteljico, ki z izstopajočo in neiz- merno privlačno arhitekturno formo, ne glede na funkcijo, virtualno ali realno ponuja upanje na eko- nomski vzpon mest. Mesta so začutila potrebo, da 7 8 9 12 arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 Analiza arhitektura znova vzpostavlja in reanimira urbani prostor, tudi ob vpadnicah. Arhitekturne ikone v devetdesetih letih 20. stol. na- domestijo punktiranje vpadnic z urbanimi poli (strnje- nimi gručami vertikalnih stavb ob križiščih). Primarni cilj danes vseprisotnih arhitekturnih ikon je biti s svo- jo formo in fasadnim ovojem viden, zaznaven, privla- čen, opozoriti nase, promovirati lastnika in uporabni- ka/potrošnika, ne pa usmerjati po prostoru. ‘Arhitek- turne ikone lahko stojijo kjerkoli ob vpadnici, ker so prostorsko hierarhično in kontekstualno odcepljene od prostora, v katerem se nahajajo’6. Ob mestnih vpa- dnicah ni pravil, ki bi določala prostorsko vlogo in po- mene ikon kot urbanih markerjev (hierarhične odno- se), edino pravilo je, da brez arhitekturnih ikon vpa- dnice niso urbanotvorne poteze! Ikoničnim stavbam v nekaterih mestih sledi tudi ikonični odprti prostor. Opazovati in biti opazovan je potreba vsega, kar je ob vpadnicah. Ikonične mestne vpadnice so najbolj voaje- ristični mestni prostori – so predstavnice arhitekturne mode v mestu, zato se vpadnice spreminjajo (vsaj ne- katere) v modne piste. Simptomatično je, da so naj- več arhitekturnih ikon prispevale prav modne konfek- cijske hiše. Ko je na vpadnici veliko arhitekturnih ikon, lahko vpadnica postane ikonična vpadnica – ikonična urbana poteza, specializirana oz. prepoznavna po ar- hitekturnih ikonah, ikoničnih izdelkih, ikoničnih upo- rabnikih ter po ikoničnih dogodkih. Ikonični urbani prostor je npr. beneški Canal Grande – vodna vpadnica s palačami in mostovi (arhitekturne ikone), z gondola- mi in vaporeti (ikoničnimi izdelki), beneškim karneva- lom in zvezdniškimi porokami (ikonični dogodki). Iko- nična arhitektura vzpostavlja reperje dinamičnega ra- zvoja urbanega prostora – vnaša statično strukturo, ki vzpostavlja novodobno topografijo in veduto urbane krajine. Ob vpadnicah so se zmeraj postavljale arhi- tekturne ikone – toda nekatere med njimi so razumlje- ne kot “site-specific". J kot JAVNI POTNIŠKI PROMET “Forma mesta je oziroma mora izhajati iz potreb jav- nega potniškega prometa”7 , je v svojih tekstih pisal A. Soria y Mata, ko je leta 1882 zasnoval koncept li- nearnega mesta (La ciudad lineal). Vpadnica z javnim potniškim prometom je primarna prostorska hrbte- nica mesta – in je pravzaprav edina usmerjeno obli- kovana urbanotvorna struktura. Vpadnica kot nosil- ka javnega potniškega prometa vzpostavlja osi urba- nega razvoja, saj javni potniški promet potrebuje uporabnike. Vpadnice z javnim potniškim prometom so najbolj urbanotvorne poteze mesta. Ob infrastrukturne koridorje, ki se ‘morajo’ preureja- ti v kompleksne urbane prostore, sodi heterogena gradnja, slednjo pa neizogibno generira tudi večsta- novanjska gradnja, ki pa v njihovo bližino noče ali ne more priti, še posebej, kadar načrtovanje prometne infrastrukture poteka ločeno od načrtovanja in reali- zacije razvoja urbanih območij in naselij. Načrtovanje urbane strukture in vpadnic z javnim potniškim pro- metom je neizogibno povezano. Metodologija TOD (Transport Oriented Development) ponuja osnovno izhodišče za načrtovanje urbanotvorne vpadnice. Sinergija urbanističnega načrtovanja s planiranjem razvoja javnega potniškega prometa je nuja. Vpraša- nje je, kako jo vzpostavljati v manjših mestih. Nedvo- mno obstajajo možnosti za rešitve, ki so prilagojene manjšim mestom, njihov seznam pa bo uvedba av- tomobilov brez voznika samo razširila. Kmalu bodo tudi manjša urbana naselja generirala urbani razvoj z vpadnico po metodi, ki podpira urbani razvoj na podlagi javnega prevoza. K kot KRAJINA OBVOZNICE IN CESTNEGA OBROČA Z urbanističnega vidika obvoznica in cestni obroči ne smejo biti načrtovani le kot infrastrukturni koridorji. Obvoznica ni zamejevalec, ampak gradnik urbane strukture. Obvoznica, ki jo urbana struktura z graje- nim tkivom naglo preide ter vsrka vase, postane ‘me- stni’ obroč. Ko se cestni obroč znajde znotraj urbane strukture, ni več samo del prometnega infrastruktur- nega omrežja, kot tudi ni le funkcionalno povezovalni prostor za izmenjave med vpadnicami, temveč je (ne) aktivna urbano-načrtovalska struktura. Cestni obroč, ki ga urbana struktura preseže, ni le funkcionalno he- terogen večpomenski prostor, ki mobilnega uporab- nika usmerja po urbani strukturi, ni le nosilec najbolj pomembnih arhitekturnih simbolov razpršenega me- sta 20. stoletja, temveč najbolj kompleksno oblikova- na programska vpadnica. Cestni obroč je najpo- membnejša vpadnica mesta – os mesta z nakopičeni- mi novodobnimi javnimi funkcijami ter prostori. Obvoznice oziroma zunanji obroči, ki so načrtovani kot fizično ločene entitete, nikoli niso povsem ločeni od mesta – največkrat vzpostavljajo tamponsko ali razvojno cono mesta. Tako kot so nasadi dreves, ki 6 Sudjic, D. (2008). The Language of Things. London: Penguin Books. Str. 15. 7 Choay, F. (1996). The Modern City: Planning in the 19th Centu- ry. New York: George Braziller. Str. 100. Sl. 10: Načrt Obus za Alžir (1933), v katerem Le Corbusier združi infrastrukturni in bivanjski objekt v linijsko potezo, ki naj bi zamejevala razpršeno gradnjo okrog mesta. Sl. 11: Koncept linearnega mesta, ki ga je Soryia a Mata zasnoval leta 1882, sloni na potezi “neskončne vpadnice”, ki je zasnovana kot funkcionalna in simbolna hrbtenica mesta. Sl. 12: Ameriška suburbija iz 70. let 20. stoletja. Na območju “suburbanega maščevja” ni ničesar, kar bi mestu zagotavljalo prostorsko orientacijo. Sl. 13: Llewelyn Park (1853) je eno od prvih načrtovanih suburbanih območij v ZDA, še preden je na razvoj suburbije vplivala ‘avtomobilska’ vpadnica. 10 11 12 13 13arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 Uroš Lobnik so pomagali varovanju srednjeveških obzidij, generi- rali idejo za zeleni obroči mesta (ring), ob katerih so se postavile stavbe nove buržoazije, prostor napred- ka in kultiviranja mesta (galerije, muzeji, knjižnice, opere, gledališča, akvariji, luna parki, parki), tudi ob- voznice vzpostavljajo območja, ki jih je mogoče akti- virati v prid razvoja mest: v prepoznavno trajnostno krajino, ki povezuje grajeno strukturo z naravnim prostorom. Tako obvoznica kot cestni obroči lahko ohranjajo ali regenerirajo naravni prostor. Urbano ‘pasivna’ infra- strukturna obročasta območja je mogoče spreminjati v urbano aktivna območja: v območja ‘pasivne urba- ne rabe’ (krajinski parki), v območje ‘energetske in- frastrukture’ mesta’ , v “ekološke koridorje”, v urba- notvorne prostore, ki označujejo vstope na vpadnice. Obvoznica in cestni obroči so generatorji urbane kra- jine mest! L kot LIBIDO LINEARNEGA MESTA Linearno mesto, ki ga A. Soria y Mata koncipira leta 1882, vzpostavlja široka in neskončna mestna vpadni- ca, “ena sama cesta v širini 500 metrov in v dolžini, ki je pač potrebna”. Koncept linearnega mesta s poli- funkcionalim infrastrukturnim telesom po sredini, ki je “širok pas za vlake in tramvaje, cevi za vodovod, plin, električne kable, rezervoarje, vrtove, in v interva- lih za javne stavbe”8, učinkovito odgovarja naraščanju potreb in deleža prebivalstva v mestih. Špančevo ide- alizirano linearno mesto s široko vpadnico je “mesto prihodnosti, ki se lahko razteza od Cadiza do St. Peter- burga ali od Pekinga do Bruslja”9! Idejo širitve mesta s ciljem preprečevanja disperzne urbanizacije podeželja, v prvi polovici 20. stol. nad- gradijo progresivni arhitekti – v formi trakastega me- sta najbolj prepričljivo in vplivno Miljutin, v formi ve- četažne linearne multistrukture z vpadnico na njeni strehi pa Le Corbusier v Alžiru (bivanje v objektu z avtocesto na ravni strehi). Ideja linearnega mesta kot kompaktiranega traku se izkaže za heroično-utopično vizijo arhitektov 20. stol. Urbano kompaktirana infra- strukturna poteza, ki iz središča mesta steče skozi naraven prostor do bližnjega naselja ali sosednjega mesta in pri tem obvaruje naravno krajino ter pode- želje pred razpršeno poselitvijo (pred razpršenim mestom), je razvojno tako močno omejena s časovno in ekonomsko komponento, da ne zmore generirati strnjenega razvoja sodobnega mesta. Realnost mesta, ki raste ob vpadnicah, je razpršena suburbija. V suburbiji, kjer se pozidujejo parcele ob vpadnicah, libido linearnega mesta ne ugasne – libi- do linearnega mesta je integriran v razpršeno urbano strukturo in podpira njeno zgoščevanje! M kot MEGATEKSTURA IN MEGASTRUKTURA Vpadnice, ki omogočajo gibanje po prostrani teksturi razpršenega mesta brez vidnega konca (roba), dolo- čajo megateksture in megastrukture. Nastanek in razvoj urbanih megatekstur je v večini primerov od- visen od vpadnic, ki jih sekajo ali obrobljajo. Ker je grajeni razvoj z vpadnicami usmerjen navzven, se urbani rob ne kompaktira, se ne more izoblikovati in je celo nezaznaven – v večini primerov vstop v mesto na vpadnici ni več definiran drugače kot s prome- tnim znakom, ali pa še to ne več, nekatera mesta ni- majo več tabel, ki bi označevale vstop vanje (kot npr. 8 Collins, G. L. in Flores, C. (1986). Arturo Soria y la Ciudad Line- al. Revista de Occidente, Madrid. 9 A. Soria y Mata predstavi idejo linearnega mesta (La ciudad Linear) s serijo člankov v časopisu El Progreso med letoma 1882 in 1883. Sl. 14: London, projekt za Silicon roundabout 2014, sloni na konceptu trajnostnega uprostorjanja vpadnice v strnjeni urbani strukturi. Sl. 15 in 16: Prestrukturiranje območja Seoulske vpadnice, ki je prekrivala reko Cheonggyecheon, v bivanjsko vpadnico z linijskim parkom vzdolž renaturaliziranega območja (2008). Tel Aviv). Vpadnica generira disperzni rob kot mega- urbano-teksturo in v tem oziru nima smisla vztrajati na predpostavki, da lahko arhitektura ob vpadnicah zaustavi proces širitve mesta ter hkrati generira gra- jeni rob mesta. Grajeni rob razpršenega mesta se vzpostavlja kot razpoznavna megatekstura, ki jo ‘ustavlja’ druga megatekstura (npr. gozdna ali kme- tijska površina). Razvoj megastruktur in megatekstur je vezan na izgra- dnjo vpadnic – posredno na javni potniški promet, območja z najvišjimi gostotami uporabnikov (nakupo- valna središča, športni centri s stadioni). Vpadnica razpršenega mesta je povezovalka megastruktur in megatekstur. Urbane megastrukture in megateksture se povezujejo po principu zadrge – vpadnica je pro- storska zadrga, ki povezuje ali razvezuje večdimenzio- nalni urbani pejsaž, opredeljuje raznovrstnost preple- tanja megateksture in megastrukture! N kot NAČRTOVANA KOMERCIALIZACIJA (NEGACIJA) JAVNEGA PARTERJA Odprte površine med parcelami vzdolž in v zaledju vpadnic se v 20. stol. ne strukturirajo kot javna večna- menska odprta površina pešca. Odprti prostor ‘avto- mobilske’ vpadnice je podrejen načrtovalskemu nor- mativizmu motoriziranih prometnih površin s skrbjo za varnost in distribucijo uporabnikov, ne pa njihovi socializaciji. Izraba lastniških parcel ob vpadnicah te- melji na maksimiziranju finančnih in prostorskih izko- ristkov, zato so možnosti za vzpostavljanje javnih od- prtih površin zatrte v kali. Vzdolž vpadnic so funkcijo javnih odprtih površin, ne pa vselej vlogo in pomen, prevzele komercialne "javne" površine, ki znotraj objektov in na zasebnih zemljiščih zadovoljujejo po- trebe prebivalcev. Ob vpadnicah je prostor socializaci- je podrejen prostoru komercializacije. Komercialna javna odprta površina (Shopping Mall, tematski park) je v funkciji potrošniške dobrine, ki se je sposobna izjemno hitro prilagajati potrebam in kulturnim navadam uporabnikov, zato se trajen, pre- poznaven, dolgotrajno spominsko zapomnljiv javni odprti prostor vzdolž vpadnic skoraj nikoli ne vzpo- stavlja (tudi tam ne, kjer bi se moral ali bi lahko bil). V večini primerov je peš parter oblikovan na potezah komercialnih vpadnic, kjer se raba objektov in odpr- tega prostora hitro spreminja. Odprti prostor se vzpostavlja kot univerzalna komercialna površina, ki se je sposobna odzivati na potrebe komercialnih pro- gramov v objektih in se skoraj ne odziva na specifične potrebe mimoidočega posameznika ali interesne skupine posameznikov. Odprti prostor se s komercia- lizacijo tematizira - kliče tematskega uporabnika. O kot OBSESIJA GLOBALIZIRANE PREPOZNAVNOSTI Komercialna vpadnica deluje kot nakupovalno sredi- šče, nakupovalno središče pa kot majhna komercialna vpadnica. Gibanje po vpadnici razpršenega mesta je zelo podobno pomikanju med bogato naloženimi na- kupovalnimi policami veleblagovnic. Objekti vzdolž 14 15 15 14 arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 komercialne vpadnice so nanizani kot produkti na na- kupovalnih policah, čakanje na zeleno luč pred sema- forjem pa spominja na čakanje v vrsti pred blagajno. Prostor ob komercialni vpadnici je podvržen tržni logi- ki trgovine, ki vzpostavlja funkcionalno nadzorovan prostor, kjer prevladuje obsesija prepoznavnosti. Ob komercialnih vpadnicah disperznega mesta ni nič bolj pomembno kot vzpostavljanje globalizirane pre- poznavnosti prodajalca oziroma objekta prodaje – zaznava fizičnega prostora skoraj ni pomembna in je omejena na ‘gps’ ter tablice z napisi (znake) – upo- rabnik sicer ve, kje se nahaja, pozabi pa, kako je do tja prišel. V sodobnem razpršenem mestu tako v sta- tičnih kot v dinamičnih, urbano razvitih, podrazvitih ali degradiranih urbanih strukturah, ni nič bolj važno, kot dosegati potrošniško prepoznavnost. Obsesija globalizirano poosebljene potrošniške prepoznavno- sti vodi v primanjkljaj prostorskega spomina. Na vpadnicah disperznega mesta prevladuje obsesija komercializirane prepoznavnosti, ne lokacije, temveč uporabnika in kolektivno poosebljene identifikacije potrošnika. Potrošniška kultura z ‘avtomobilsko vpa- dnico’ ukinja tradicionalni, fizično stabiliziran pro- storski spomin, ki izhaja iz povezovanja prostora ter objekta in podpira razvoj dinamične merkantilne ur- bane krajine, ki potrebe po neprestani spremenljivo- sti zadovoljuje z vnosom arhitekturnih ikon (princip ikoničnosti) in vse pogosteje tudi urbane interaktiv- nosti (razosebljena identifikacija potrošnika). P kot PRIMANJKLJAJ PROSTORSKEGA SPOMINA GRADI RAZŠIRJENO RESNIČNOST Obsesija globalizirane prepoznavnosti okupira prosto- re ob vpadnicah – gradi in bo gradila prostore nadna- cionalnega "potrošniškega" spomina oz. prostore s primanjkljajem lokalnega prostorskega spomina. Merkantilna urbana krajina, ki se je na potrebe po atraktivnosti prostora odzvala z arhitekturnimi ikona- mi, potrošniški svet vse bolj prilagaja uporabnikom v kontekstu poosebljene socializacije in ob tem na širo- ko odpira vrata virtualni resničnosti. Potrošniška kul- tura ukinja tradicionalni, fizično stabiliziran prostorski spomin, ki izhaja iz povezovanja prostora ter objekta in ga zamenjuje s kratkotrajnim, dinamično spremen- ljivim prostorom virtualne resničnosti. V statični pro- storski spomin se vriva virtualni prostorski spomin, in s prepletom fizičnega ter virtualnega sveta razširja resničnost. ‘Razširjena resničnost’ prilagaja zaznava- nje prostora specifikam in potrebam posamičnega uporabnika in ne fizičnim prostorskih značilnostim. Ob najbolj merkantilnih vpadnicah nastajajo obrisi digitaliziranih urbanih krajin - virtualiziranega mesta. Vpadnice postajajo nosilke "vzporednih" digitalizira- nih mestnih krajin, ki so že ali še bodo položene pre- ko realnega prostora (AG –agumentedreality– praksa prelaganja virtualne slike v realni svet), zato da bi poosebljale uporabo fizičnega prostora, oziroma pri- lagajale prostorske informacije aktivnostim posame- znega uporabnika, obenem pa vzpostavlja nove obli- ke socializacije. Digitalizirana krajina bo omogočila poosebljeno vodenje uporabnika javnega potniškega prometa, pešca, kolesarja ali voznika. Vpadnica je prostorska poteza, na kateri je najlažje razbrati, da sodobno mesto postaja večdimenzional- ni urbani pejsaž, ki ga opredeljuje tudi svet vzpore- dnih, virtualnih urbanih krajin, ki nadomeščajo pri- manjkljaje prostorskega spomina. Razvoj virtualnih krajin preoblikuje prostor komercialnih vpadnic v prostore nadnacionalnega "potrošniškega" spomina. Virtualno mesto je obenem komponenta “smart” mesta. Smart mesta bodo ponudila visoko stopnjo poosebljanja javnih odprtih površin in nedvomno so vpadnice tisti urbani prostori, ki bodo to tudi najbolje uresničili in dokazali. Z razvojem smart mest se bo prestrukturirala urbana oprema. Klasična prometna signalizacija najbrž ne bo več potrebna, zvišala se bo količina poosebljenih in (ne)potrebnih informacij. Gi- banje po komercialni vpadnici je podobno igranju računalniške igrice, uporabniki se sami odločajo za hitrost gibanja po prostoru in skozi objekte ob vpa- dnici, pokukajo v zaledje ter sprejemajo odločitve, kako daleč bodo prodrli. Gibanje uporabnikov preha- Analiza Sl. 15 in 16: Prestrukturiranje območja Seoulske vpadnice, ki je prekrivala reko Cheonggyecheon, v bivanjsko vpadnico z linijskim parkom vzdolž renaturaliziranega območja (2008). 16 15arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 ja iz ene v drugo stopnjo (nizanje raznolikih svetov – parterjev izjemno raznolikih terenov), toda prihod na cilj pomeni le uspešno izogibanje vsem komercializi- ranim oviram v smeri gibanja. R kot REALNOST SUBURBIJE – VPADNICA JE IZPADNICA ‘Avtomobilska’ vpadnica dvajsetega stoletja prenese potrebo po povezovanju mestnega roba z mestno sredico na potrebo po povezovanju mestnega sredi- šča z urbanimi poli in suburbijo. Vpadnica postane izpadnica, sproži proces dekoncentracije mest in prične povezovati mestna središča s suburbijo. Pre- bivalstvo večine strnjenih mestnih središč se redči, suburbana populacija pa strmo narašča. Novodobni prostori in programi se kopičijo pretežno v smeri iz strnjenega mestnega območja proti suburbiji, zato se vpadnica skoraj v vseh pogledih strukturira tudi kot nosilka prostora suburbije – kot izpadnica! Na izpadnici so: nakupovalna središča, športno-rekrea- cijski centri, obrtne cone, specializirane klinike, živi- nozdravniki, P+R območja, pokopališča, tematski parki (tehnološki, zabaviščni, zoološki, krajinski), le- tališča. Vpadnic razpršenega mesta ne osmišlja in ne določa urbija, temveč suburbija! Za izpadnice – prostorske poteze iz urbane v subur- bano krajino, ki podpirajo samoregulirane procese urbanizacije velja, da so gradniki razpršene urbane strukture, ki jih ne oblikovno ne urbano ni mogoče kvalitetno nadzorovati. V ZDA so sredi 19. stol. načr- tovali suburbijo kot nov model mesta (Los Angeles), ki bo urbano strukturo znova povezal z naravnim prostorom (oziroma širitve mest v “prerijo”). Prvo načrtovano suburbano območje je bil Llewellyn Park, ki so ga pričeli graditi leta 1853 na površini šti- ristotih akrov v New Jerseyju. Do leta 1868 se vzpo- stavita še suburbiji Bostona in New Yorka. Suburbija, ki se je sprva načrtovala in gradila kot sestavni del metropolitanskega življenja10, z avtomobilom posta- ne prostor brez oblikovnega omejevanja. Izpadnice podpirajo razvoj razpršenega modela me- sta. Izpadnica je prostorska hrbtenica razpršenega mesta, ob njej se zgoščuje razpršeno mesto oziroma njegovi deli. Z izpadnicami se širi površina strnjenega mesta; na določenih segmentih vpadnic se vzposta- vljajo najvišje gostote uporabnikov, nekatere vpadni- ce se programsko specializirajo, kot npr. vpadnica, ki je usmerjena proti določeni urbani megastrukturi (kot je npr. letališče, turistično in športno rekreativno območje), nekatere izpadnice so ciljno usmerjene in se strukturirajo v ‘linearno mesto’. Vpadnica je gra- dnik strnjenega mesta, izpadnica pa ima potenciale, da postane vpadnica, če izpelje procese strnjevanja razpršenega mesta. Vse izpadnice imajo izjemen po- tencial zgoščevanja ter kompaktiranja urbanih struk- tur. Izpadnice se s procesi strnjevanja urbane struk- ture (pomembno je arhitektovo delo in interdiscipli- narno povezovanje) preoblikujejo v vpadnice regio- nalnega ali metropolitanskega mesta! S kot SAMOORGANIZIRANA SPECIALIZACIJA VPADNICE Suburbija (tudi slovenska) je prostor novodobnega mesta – odraz lahkotnosti zahodnega udobja, poo- sebljenega zadovoljevanja potreb in pričakovanj no- vodobnih meščanov. Neustavljivo dinamična subur- 10 Rybczynski, W. (1999). A Clearing in the Distance. New York: Touchstone. 11 Kitayama, K. (2010). Tokyo Metabolizing. Tokyo: Noboyuki Endo. Uroš Lobnik bija prevzema statični urbani strukturi s historičnim urbanim jedrom prebivalce in večino javnih funkcij (v Evropi že več kot pol stoletja). Za pretežno samo- organiziran, funkcionalno in oblikovno specializiran razvoj na posamičnih parcelah, potrebuje suburbani prostor ‘neskončno’ izpadnico. ‘Neskončna’ izpadni- ca ne vzpostavlja oblikovno diferencirane urbano- tvorne poteze, temveč prostore, ki so se sposobni neprestano programsko samo-specializirati, samo- -organizirati ter samo-regulirati. Samoorganizirana raba prostora ob vpadnicah in iz- padnicah ni motnja v razvoju urbane strukture, tem- več logičen in evolutiven proces, ki izhaja iz ekonom- skih sposobnosti mest. Nenačrtovana samo-speciali- zacija prilagaja spremembo rabe prostora vzdolž vpadnic ekonomskemu povpraševanju in noče biti generator kvalitetnega urbanega razvoja. "Samore- gulirana specializacija" vpadnic nima večjega vpliva na razvoj širšega urbanega prostora, kar dokazujejo izkušnje in praksa japonskih mest, v katerih so vpa- dnice programsko in oblikovno povsem samostojni, specializirani urbanotvorni koridorji11, ki se ne prila- gajajo urbanim strukturam v zaledju oziroma se za- ledje ne prilagaja njim. Najbolj značilni primeri “sa- moorganiziranih vpadnic” so vpadnice z avtosaloni ali vpadnice z nakupovalnimi središči. Procese samo- -specializacije večine vpadnic in izpadnic generira lega vpadnic in morfologija urbane strukture. Pro- gramska samospecializacija se izvaja predvsem ob vpadnicah, ki vodijo do megastruktur v suburbiji (npr. letališče, sejmišče, zoološki vrt), vpadnice z av- tosaloni po navadi nastajajo ob vpadnicah, ki tečejo skozi degradirano urbano območje do avtoceste. "Samoregulirana specializacija" vpadnic vzpostavlja oblikovno dihotomijo in funkcionalno prepoznavne mestne predele (nekateri pridobijo negativno, nekate- ri pa pozitivno stigmo). Bojazen, da programska speci- alizacija vodi v preprogramiranost, ki bo negativno vplivala na razvoj urbane strukture, je odveč! Trajno- stno mesto potrebuje vpadnice, ki se specializirajo gle- de na uporabnike kot tudi glede na lego v urbanem prostoru. Prevzemajo nove programe in pridobivajo nove uporabnike – v specializirane vpadnice se preu- rejajo degradirani naravni in opuščeni infrastrukturni koridorji obstoječe in bodoče urbane strukture: opu- ščene železniške proge, renaturalizirani rečni rokavi (kolesarske poti) ali regijski parki. S specializacijo lahko vpadnice vzpostavljajo nova identifikacijska mestna območja in zvišajo heterogenost namenske rabe povr- šinv mestu. Ne obstajajo več samo prometne vpadni- ce, ki povezujejo razpršene robove mesta s sredico. Porajajo se nove, specializirane vpadnice za kolesarje, pešce, plovila, javni potniški promet. Š kot ŠOLA PROSTORSKEGA (NE)REDA Tako izpadnica, ki je vpadnica regionalnega mesta in vpadnica strnjenega mesta, ki je večinoma komercial- na poteza, vzpostavlja oblikovno nadzorovani kaos. Ob vpadnicah razpršenega mesta oblikovni red ni in 16 arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 dnic se vzpostavlja na nivoju zaznavanja specifik ra- znolikih urbanih struktur in ne več le na ikonografiji stavb volumna, stavbni masi ter ornamentu oziroma krasilnem ovoju stavb. Kompleksno načrtovane vpa- dnice policentrične mestne strukture niso več samo prometne usmerjevalke, temveč so karakterne pro- storske povezovalke, ki s svojo topografijo omogoča- jo berljivost morfološke strukture razpršenega mesta in vzpostavljajo identiteto urbane forme. Topografija vpadnic zagotavlja identiteto razpršenega mesta. U kot UPROSTORJANJE VPADNICE RAZPRŠENEGA MESTA Pomikanje po novodobnih vpadnicah velikih mest je duhamorno, obremenjujoče – spomniti se je potreb- no na severnoitalijanska mesta – urbano maščevje (urbani salo) se nabira ob vpadnicah ali za vpadnica- mi, "prekriva" nekdanje naravne predele ter briše zaznavo umestitve tradicionalnega mesta v naravni prostor. V širitvi sodobnega urbanega maščevja, ki ga podpira birokratsko urbanistično načrtovanje, ni ni- česar, kar bi razpršenemu mestu zagotavljalo pro- storsko orientacijo (oziroma sploh nikoli ni bilo ekvi- valentne rešitve) in specifično identiteto (princip ume- ščanja grajene strukture v naravni prostor). Dokler ne naletimo na nekaj stavb iz prve polovice dvajsetega stoletja, sploh ne vemo, kje se nahajamo. Videti je, kot da za uprostorjanje vpadnice v razpršeni urbani strukturi ni potrebe! V 20. stol. so urbani poli vpadnic – strnjena območja novodobne centralnosti, ključna prvina uprostorja- nja mesta. Lego urbanih polov so določale pozicije križišč, uprostorjanje mesta je bilo pretežno odvisno od načrtovanja in izgrajevanja cestnoprometnega omrežja. Uprostorjanje vpadnic z urbanimi poli se je izkazalo za prezahtevno in neuspešno. Razvoj in iz- gradnja urbanih polov na vpadnicah je v večini pri- merov ustavljena, funkcionalna raba in njihov grajeni razvoj pa nista več odvisna od strukturiranja grajene- ga zaledja vpadnic. Mnogi urbani poli so doživeli večji odklon od načrtovanega in so namesto živahnih ur- banih središč postali ‘Potemkinove vasi’. Funkcijo uprostorjanja vpadnic konec devetdesetih let 20. stol. prevzameta arhitekturna ikona in urbana tekstura. Prednost uprostorjanja z arhitekturno iko- no je v tem, da umeščanje in oblikovanje arhitektur- nih ikon ob vpadnicah ni preddoločeno. Arhitekturna ikona je lahko prostostoječa, lahko pa generira zgo- ščevanje grajene strukture – stavbni otok, stavbno polje, megateksturo. Arhitekturna ikona se lahko specializira, samopozicionira, samoregulira in glede na vpadnico dislocira, oziroma je lahko nekoliko od- maknjena od nje, še posebej če vzpostavlja hetero- geno polifunkcionalno prostorsko rabo (Sewa s štiri- indvajseturnim športno-rekreacijskim centrom ob južni vpadnici v Bolzano). Uprostorjanje z arhitektur- nimi ikonami na vpadnicah in ob njih generira omrež- je javnih funkcij policentričnega mesta. Uprostorja- nje policentričnega mesta z razprševanjem arhitek- turnih ikon podpira strnjevanje mesta, ikonični stavb- ni nizi in otoki pa zvišujejo prepoznavanje izrazito monotonega urbanega tkiva, ki raste med njimi in podpirajo urbanotvorno načrtovalsko komponento – veduto mesta. Analiza ne more biti navzoč (kaotičen oblikovni red je že v me- rilu urbane opreme)! Red programsko samoregulira- ne komercialne vpadnice ni podrejen formam objek- tov, temveč dejavnostim, ki se (samo)organizirajo v objektih in prostorih vzdolž vpadnice. Na potezi pro- gramsko samoregulirane vpadnice dominira red pro- padanja, ki ni odvisen od starosti objektov, temveč od dejavnosti bližnjih konkurentov (glede na potrebe mesta in njenih uporabnikov). Življenjska doba ko- mercialne vpadnice ni odvisna od grajene strukture ob njej, temveč od neposredne bližine sorodnih de- javnosti in povpraševanja potrošnikov. Na potezi vpadnice je oblikovni red podrejen informi- ranju in prepričevanju specializiranega profila upo- rabnika. Na potezi izpadnice je red v prostoru podre- jen prostorskemu usmerjanju uporabnika in struktu- riranja rabe prostorov ob njej. Na metode oziroma red oblikovanja vpadnice razpršenega mesta ne vpli- va več njeno oblikovno strukturiranje, temveč se- gmentno strukturiranje (preko participacije, eko-lo- gika), ki vzpostavlja funkcionalno prestrukturiranje vpadnice v zaključenih območjih. Poenotena urbana oprema je ‘passe’. Edina realnost novodobnega me- sta je “Smart” urbana oprema z vključevanjem novih profilov strokovnjakov (programerji, komunikologi). T kot TOPOGRAFIJA VPADNICE Morfološka prepoznavnost razpršenega mesta od su- burbije (zaradi prenažiranja s prebivalci) do strnjenih mestnih območij (zaradi depopulacije), ni več odvi- sna od nekoč elementarne potrebe po zaznavanju konteksta umeščanja objektov v prostor in prepozna- vanja arhitekturnih tipologij, temveč od načrtovane- ga in naključnega vzpostavljanja kompleksnih urba- nih struktur. Vpadnica 21. stol. je kompleksna urbana struktura, ki združuje infrastrukturne, okoljevarstve- ne in pomensko oblikovne prvine. Oblikovna prepo- znavnost kompleksnih vpadnic razpršenega mesta je odvisna od principov združevanja raznolikih prvin načrtovanja, od interdisciplinarnega načrtovalskega pristopa in principov strukturiranja raznolikih urba- nih profilov. Prepoznavnost in uporabnost komple- ksne vpadnice razpršene urbane strukture vzposta- vlja njena topografska strukturiranost. Vpadnice funkcionalno in zaznavno pomensko opre- deljujejo območja, skozi katera potekajo ali jih zame- jujejo. Topografsko prepoznavnost vpadnice kot urba- nega koridorja v megateksturi razpršenega mesta vzpostavljajo funkcijsko in morfološko diferencirana območja megatekstur. Topografska prepoznavnost na najvišjem, kompleksnem nivoju, zahteva strukturira- nje raznolikih sektorskih urbanih profilov, ki omogo- čajo zaznavanje gradbenih obdobij, območij prepo- znavnih arhitekturnih stilov, specifičnega javnega prostora, kot tudi varovanje in nadgradnjo reliefnih oziroma ključnih topografskih značilnosti narave kraji- ne, v katero je umeščena urbana forma. Topografska prepoznavnost vpadnice v merilu razpršenega mesta deluje le, če načrtovano strukturiranje urbanega pro- fila vpadnice ohranja ali nadgrajuje zaznavanje teks- ture in strukture funkcijsko divergentnih območij. Za kompleksno oblikovane vpadnice je ključnega po- mena tudi odpiranje pogledov na urbano formo, tako z roba mesta kot znotraj urbane strukture in je odvi- sno od načinov uprostorjanja vpadnice razpršenega mesta. Topografska prepoznavnost večsmernih vpa- 17arhitektov bilten • architect's bulletin • 207 • 208 12 Lerner, J. (2014). Urban Acupuncture, Washington: Island Press. Str. 64. Uroš Lobnik V kot VEDUTE VPADNIC Evropska mesta so v sedemdesetih letih 20. stol. ohranila pričevalnost srednjeveških mestnih vedut z odločno zavrnitvijo trenda gradnje nebotičnikov. Le četrt stoletja pozneje so se evropska mesta ob eks- panziji urbanega razvoja in v tekmi v gradnji najvišjih nebotičnikov v Aziji (ponovno tudi v Ameriki), odre- kla doslednemu preprečevanju gradnje v višino ter liberalizirala urbanistično določilo maksimalnega vi- šinskega gabarita. Tako ekonomsko uspešna kot neu- spešna mesta vzpostavljajo novodobne vedute, ki jih določajo vertikale – vertikalni gozdi, gruča vertikal, osamelci ... Modifikacijo vedute mesta omogočajo le izjemno vi- soki finančni vložki, zviševanje vedute je namreč izkaz ekonomske moči ter urbanega prestiža. Forma razpr- šenega mesta s prevladujočo nizko grajeno strukturo se spreminja z dinamiziranjem volumna urbane struk- ture, pogosto in večinoma ob vpadnicah. Načrtovanje vedute vpadnic je lahko oblikovno harmonizirano orodje načrtovanja urbane forme (npr. vertikalni pol, postavljen ob vstopno-izstopno točko vpadnice v sti- ku z mestnim obročem). Na konceptualnem nivoju združujejo vertikalne stav- be tako urbanizem kot arhitekturo. Vertikalne stav- be gradijo večnivojsko mesto, ki programsko koeksi- stira na več nivojih. Ker lahko ima najvišji nebotičnik le eno samo mesto, praviloma le nek krajši čas, arhi- tekti in naročniki stavijo na zapomnljivo, specifično formo vertikale (od vrteče, vzpenjajoče, preložene, založene, suličaste, zobate, ali pa na specifične, kom- pleksne strukture, kot so linearne, členjene). Veduta novodobnih mest stavi na heterogenost! Z kot ZELENA POTEZA V modernistično funkcionalističnem mestu 20. stol. je vpadnica specializirana prometna infrastrukturna po- teza s funkcijsko ter nivojsko diferenciacijo uporabni- kov (pešec, kolesar, javni potniški promet in avtomo- bil) v ‘zelenem’ parkovnem parterju. Ekstenzivni par- kovni parter funkcionalističnega mesta ni zmogel prestrukturirati in generirati novodobnega mestnega prostora, ker ni bil ekonomsko vzdržen (vzdrževanje parka), sploh pa ne konkurenčen ekonomskemu po- tencialu pozidave prostora vzdolž vpadnic. V 19. stol. je Olmstead razumel, da preseljevanje pre- možnejših slojev iz industrijskega mesta zaradi pre- naseljenosti in vse slabših bivalnih pogojev v suburbi- jo (razvoj ameriške suburbije je posledica bega iz in- dustrijskega mesta v 19. stol.) pomeni nevarnost po- polne izolacije suburbije od mesta, zato v času, ko še ni bilo avtomobilov, vzpostavi ‘park s cesto v njem’ kot povezovalni element dveh raznolikih konceptov urbanizacije. Olmsteadovo ‘metropolitansko mesto’ je skoraj stoletje pred ‘funkcionalističnim mestom’ generiralo nov koncept urbanega razvoja, ki je pove- zoval "parkovno mesto" individualnih (in ne kolektiv- nih) stavb s strnjeno strukturo degradiranih industrij- skih mest. ”Peš, kolesarska in kočijaška vpadnica” so nedvomno predhodnice krajinske, parkovne struktu- re vpadnice trajnostnega mesta. ‘Avtomobilske’ vpadnice, ki so zaradi negativnih vpli- vov motoriziranega prometa na strukturiranje urba- ne forme ter bivanjske razmere, odmaknjene in izo- lirane od naselij, ponujajo izjemne potenciale za "renaturalizacijo" oziroma vzpostavljanje zelenih koridorjev razpršenih mest (kar bo še bolj očitno s prevlado električnega avtomobila, car-sharing). Obenem se s specializacijo profilov vpadnic kot tudi z mešanjem profilov uporabnikov odpirajo številne nove možnosti za strukturiranje ‘zelenih vpadnic’ trajnostnega mesta (najbližje je načrtovanje prome- tne infrastrukture na Finskem z modelom ‘gozdnega mesta’). Tudi ekološki profili vpadnic bodo vse bolj prispevali k zviševanju deleža zelenih površin ob vpadnicah in bodo številne vpadnice prestrukturirali v ‘zelene poteze’ mesta. Ž kot ŽIVLJENJSKA DOBA VPADNICE Življenjska doba vpadnic, podrejenih motorizirane- mu prometu od razpršenega roba do središča ali ene- ga od središč mesta, se je z 21. stol. iztekla. Sodobna vpadnica se prilagaja morfologiji urbane strukture in novim mestnim potrebam, vzpostavlja in omogoča reintegracijo obstoječih ter razvoj novih, bolj kom- pleksnih urbanih tkiv ob zavedanju, da so "ulice in ceste oder mesta, njihova scenografija pa je preveč pomembna, da bi služila le eni funkciji, zato morajo omogočati večnamensko rabo skozi ves čas.”12. Večina vpadnic, tudi tistih, ki so bile "historično" načr- tovane kot enovite linijske prometne poteze, se preo- blikuje glede na potrebe po zviševanju deleža bivanj- sko kvalitetnega okolja, po ’rekonstrukciji’ tradicional- nih konceptov vpadnic (avenija, bulevar) in uvajanju novih načinov rabe vpadnic kot gradnikov urbanega prostora. Raba prostorov vzdolž vpadnic se s speciali- zacijo tako parterja kot objektov ob njem pospešeno prilagaja potrebam različnih skupin uporabnikov in se prostorsko segmentira na posamične funkcijske sklo- pe – cone. Če je v monarhičnem mestu oblikovna hie- rarhija stavbnega tkiva urbani parter podrejala kolek- tivni uporabi (tudi možnosti nadzora nad večjimi ma- sami ljudi), se v trajnostnem razpršenem mestu obli- kovno funkcionalna struktura parterja ter stavbnega tkiva prilagaja potrebam uporabnikov. Vpadnica z za- poredjem specializiranih nizov uporabe deluje po principu sita: v intenzivno zgoščeno pozidanih prede- lih mesta se vpadnica preoblikuje v površino za pešce in kolesarje (v promenado) v najbolj dinamične pro- store mesta, ki programsko niso vezani samo na histo- rično sredico, temveč pretežno na prostore zunaj me- stnega disperznega urbanega roba (na katerega imajo naselja ali mesta svoj vpliv). Življenjska doba vpadnic je odvisna od sposobnosti profiliranja vpadnic v vitalna urbana območja, ki (re) animirajo potrebe uporabnikov, širijo nove progra- me in načine uporabe odprtega prostora, privabljajo nove uporabnike, ohranjajo urbani spomin, ponuja- jo interaktivne prostore, prostore osebne kontem- placije. Življenje mest je odvisno od življenjskega utripa vpadnic in življenje vpadnic od utripa mesta – vpadnice so najbolj vitalen bivanjski prostor mest! Sl. 17: Burgos&Garrido, Rio Madrid Project (2008-10). Prestrukturiranje območja madridske vpadnice M 30 v trajnostno urbano potezo z umestitvijo vpadnice pod zemljo, ureditvijo linijskega parka kot ključne zelene poteze mesta in obnovo infrastrukture. 17 17