544
Razne  stvari.
Poglavje iz zgodovine jugoslovanskih jezikov.
(Priobčil J  D.)
Pod tem naslovom je spisal slavni slovanski učenjak prof. dr. V. Jagič v zadnjem zvezku svojega zbornika „Archiv fur slav. Philologie, B. XVII." str. 47 — 87. tudi za nas Slovence zelo zanimivo razpravo, katero je prej predaval v letnem tečaju 1894 na dunajskem vseučilišču. Govori v njej o naselitvi Jugoslovanov po njih sedanjem ozemlju. NaŠ narodni ponos bi utegnil biti skoro nekoliko razžaljen, ker popolnoma pobije Jagič trditev naših največjih jezikoslovcev, Kopitarja in Miklošiča. Toda dokazi njegovi so tako trdni, da se jim moramo ukloniti.
Glede na naselitev južnih Slovanov v pokrajine, v katerih še sedaj prebivajo, je bilo mnenje Kopitarjevo to-le: Vse ozemlje, katero je obsegalo Panonijo, Dacijo, Balkanski polotok, južno-vshodni del Planinskih dežel noter do Jadranskega morja, zaselo je eno samo „slovensko" pleme, ki se je sicer ločilo v štiri rodove, namreč v daške, traške, panonske in karantanske Slovence, toda vse štiri je vezala tesna vez jezikovne sorodnosti. Od Črnega in Egejskega pa do Jadranskega morja se je govoril torej jeden jednoten jezik. To jezikovno je-dinost so pretrgali — po mislih Kopitarjevih — Hrvatje in Srbi, ki so se šele pozneje naselili med Slovenci ter jih liki zagozda razcepili na dvoje. To mnenje je zagovarjal tudi Miklošič in sicer še v drugi izdaji svoje primerjajoče slovnice, govoreč o treh jezikih na jugu: o slovenskem s štirimi narečji (staro-, novo-, daško-, bulgarsko-slovensko), o hrvaškem in srbskem jeziku. Jagič omenja še jednega Slovenca, kateri se je bil pridružil trditvi Kopitarjevi in Miklošičevi, namreč mladega, a žal prerano umrlega Lovra Mahniča („ Pripis Lovro" Šenoine povesti), ki je kot kraljevi učitelj oseške gimnazije 1. 1863. v gimnazijskem izvestju pisal o razmerju jugoslovanskih jezikov proti starosloven-ščini in med seboj ter trdil, da sta si novosloven-ščina in bolgarščina sorodni zaradi rabe polglas-nikov, češ da imajo le Bolgarji in Slovenci motne ali šibke samoglasnike. Mahniču odgovarja Jagič s tem: motni ali šibki samoglasniki ne morejo biti merilo sorodnosti, in sicer zato ne, ker je dognano, da so take samoglasnike imeli tudi Hrvatje in Srbi do 14. stoletja, Rusi pa jih imajo še sedaj; potemtakem bi bili vsi prav tako tesno sorodni. Kopitarja in Miklošiča pa zavrača Jagič tako-le:  stara
slovenščina in  stara cerkvena slovenščina nikakor ne moreta tvoriti jedne jezikovne skupine.
V brižinskih spomenikih se nahaja mnogo oblik, ki so različne od oblik stare cerkvene slovenščine; ti spomeniki so torej odsev narodne stare slovenščine, ali vsaj jednega narečja stare, narodne slovenščine. Take različne oblike so n. pr. glede na glasniški skupini št in M. Kjer rabi v X. stol. stara cerkvena slovenščina šf, govorili so Slovenci brižinskih spomenikov c, kar se je pisalo s k, n. pr. Moku, uze-mogoki, na pomoki. Žd stare cerkvene slovenščine so izgovarjali kakor j (morda se je pred njim čul zobni glasnik), n. pr. tige (= tižde); nosnik e je že takrat bil o, n. pr. uzemogoki, zemlo i. dr. Vrh tega se nahajajo v omenjenih spomenikih pravi slovenizmi: svetemu, nepravdnega, mega, poleg: inoga, mnogoga; acc. pl. in gen. sing. na e: greche, grešnike,  poleg starega gen. na i = -bi,   moki.
Do prej omenjene trditve, da so karantanski in panonski kakor tudi daški in bolgarski Slovenci govorili jeden jezik, privedli so Kopitarja in Miklošiča sami bizantinski povestničarji, Prokopij, Jornandes, Konstantin Porfirogenet, ki pa niso imeli, nikakega slovanskega jezikoslovnega čuta ter so kar na debelo vse rodove, prihajajoče od VI. stoletja naprej čez Dunav proti jugu in zahodu, imenovali z jednim skupnim imenom 2%Xa$rjV0i (Prokopij), Sclaveni (Jornandes) za narodno ime: CUoBn.He. Bizantinci pa s tem skupnim imenom nikakor niso hoteli trditi, da so vse one trume Slovenov jeden sam rod. Čisto nejezikoslovno in silovito postopa oni, ki iz jednega imena, katero nadevljejo povestničarji vsej množini na jug prodirajočih Slovanov, sklepa, da so imeli jeden jedin jezik. Da sta Kopitar in Miklošič to vendar-le storila, je mnogo kriv do sita navajani Konstantin Porfirogenet s svojo znano pripovedko, da sta se med južne Slovane precej pozneje, šele za cesarja Herakleja, preselila dva nova slovanska rodova, Xpo)[3aToc xal Sep^Act, ki torej po mnenju Konstantinovem nista bila v nikaki zvezi z onimi trumami Slovanov, ki so v VI. stoletju prihrule z besarabskih in rumunskih planot doli proti jugu. Kopitar in Miklošič sta cari-grajskemu povestničarju verjela prav do črke, in v tem sta se motila. Danes je kritika Porfiroge-netovo pripovedko vrgla v kot. Danes nihče več ne dvomi, da so oni Slovani, katere Konstantin imenuje Hrvate in Srbe, bili prav tako v onem velikanskem toku južnih Slovanov, ki se je od VI. stoletja naprej pomikal preko Donave noter do Jadranskega morja in južnih  Planin.          (Dalje.)