Okrogla miza revije Kras ZAKAJ IZGINEVA KRAŠKA AVTENTIČNA ARHITEKTURA? v petek, II. decembra 1998 v Lipici iio Mi Revijo Kras podpirajo PETROL V NJENIH PRIZADEVANJIH ZA OHRANITEV NAŠE NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE EMBER 1998 št 29 cena 500 SIT Z? I 1318-3257 Poštnina plačana pri pošti 11OŽM^dbljSnA ' Dunajska 5 p.p. 800 1001 Ljubljana Tel.: +.38661314346 1756800,1756801 Fax: + 38661302 658 r 'J ? ^ Aerodrom Ljubljana o d / s i n c e 19 6 3 D Prava smer! Ob vsakem vzletu in pristanku. Duty&Tax FreeShop Bančne storitve preko telefona ali interneta Doma in v tujini 1 1 Pregled stanja in prometa na vaših računih (žiro, tekoči, devizni) Plačevanje s položnico ali splošnim prenosnim nalogom © http://www.skb.net e-mail:skb.netSskb.si e-mail:infoa>skb.si SKB BANKA D,P, Za Danes. In za Jutri. Slika na naslovnici: Buj (Cotinus coggygria) v novembru na Krasu Fotografija: Fotoagencija Kras NOVEMBER 1998, št. 29 Telefoni revije Kras: 061/121-46-90 061/121-46-95 067/78-434 Fax: 061/121-46-95 SDlJgRSO Informativno revijo Kras izdaja podjetje Mediacarso. d.0.0., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana - telefon: +386-061/12146-90, +386-061/12146-95, fax: +386-061/121-46-95 - Email. Mediacarso@eunet.si-Glavni urednik Lev Lisjak - Odgovorna urednica Ida Vodopivec-Rebolj - Naslov uredništva: Revija Kras, p.p. 17, 6223 Komen, telefon: +386-067/78434 -Maloprodajna cena 500 SIT, 5.000 Lit, 6,00 DEM, 4,00 $; naročnina šestih zaporednih številk s poštno dostavo v Sloveniji 3.500 SIT, za tujino s poštno dostavo 80.000 Lit, 80.00DEM, 60,00 $ - Žiro račun: 50100-60343117 - Devizni račun pri NLB, podružnica Center 900-27620-91455/0 -Tisk: Delo-Tiskama, Ljubljana - Fotografije: Fotoagencija Mediacarso - Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača -Brez izdajateljevega pisnega dovoljenja ponatis ali kakršno koli povzemanje objavljenih prispevkov iz revije Kras ni dovoljeno - Po mnenju Urada vlade R Slovenije za informiranje št. 23/142-92 od 276.1993 sodi revija Kras s prilogami med proizvode informativne narave, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po 5-odstotni stopnji - Mednarodna standardna serijska številka ISSN 1318-3257.-Organizacija tiska: C Korotan Ljubljana d.o.o. Uredništvo HIT IN KRAS 4 Dušan Rebolj 5 Pogovor JAVNI ZAVOD URESNIČUJE SVOJE POSLANSTVO 6 z Albinom Debevcem Dr. Ana Barbič 10g Selma Uršula Muhar TERAN MORAMO ZAŠČITITI! 12 Janja Vupotič, 14 Ivan Kobal £ ■ Uredništvo PRIPOROČILO REVUE KRAS SODELAVCEM 17 Dr. Andrej Kranjc čo Dr. Franc Šušteršič PUTICK O DIVAŠKI JAMI 20 Marko Aljančič 22| Uredništvo NA RADIU IN TELEVIZIJI NAČRTNO O OKOLJU IN PROSTORU 23 Matjaž Ledinek 24 Uredništvo PROJEKT ZA DIRKALIŠČE NA KRASU 25 JE V NASPROTJU Z NAČELI TRAJNOSTNEGA RAZVOJA Dr. Anton Ramovš 26 Borut in Mateja Lozej POVABILO V VOJAŠKI MUZEJ “TABOR” V LOKVI 32 Danilo Pečar 34 Jožko Žiberna V KAČIČE NA OPASILO 36 Majda Maček 38 ■ Uroš Herlec DELAVNICA IN OKROGLA MIZA O KAMNOLOMIH NA KRASU 39 Jolka Milič v pogovoru s Stanislavo Knez 40 Milojkovič ■ ■ Agencija Kras EKSLIBRISI RAZSTAVLJENI. NAGRADE PODELJENE Agencija Kras Dušan Rebolj PET LET IZHAJANJA ČASNIKA “OKO” HIT IN KRAS 061/121-46-90 061/121-46-95 061/121-46-95 061/125-14-22 Rimska ul. 8 1000 Ljubljana Tretjega novembra 1998 se je sestal na tretji seji nadzorni svet delniške družbe HIT - Hoteli, igralnica, turizem - iz Nove Gorice, ki je -podobno kot družba Mobitel - sponzorica revije Kras in jo podpira v njenih prizadevanjih za varovanje ter ohranjanje naše kulturne in naravne dediščine. Predstavniki lastnikov in zaposlenih v Hitu so med drugim tudi pregledali podatke o uspešnem poslovanju družbe v letošnjem triče-trtletju. V devetih mesecih leta 1998 je HIT ustvaril 25 milijard SIT bruto prihodka, to je za 14 % več kot v enakem obdobju leta 1997. Celotni prihodek se je do oktobra letos približal 16 milijardam SIT, kar 9,1 milijarde SIT pa je Hitovo igralništvo odštelo državi za davščine. Na seji nadzornega sveta so povedali, da je k povečanju prihodka prispevalo skoraj štiri petine igralništvo. To neglede na svoje nepoveča-ne zmogljivosti. Zakon namreč tega ne dopušča! Hitove igralnice je v devetih mesecih leta 1998 obiskalo 1,343.000 gostov, kar je za 2,4 % manj kot pred letom. Število obiskovalcev pada, ker so zlasti konec tedna igralniški prostori z gosti prenatrpani. Povečuje pa se še naprej poraba gostov. Je za 8 % večja od pričakovane. V Hitu so zadovoljni tudi z obsegom svoje gostinske ponudbe. Ta se je - izražena v prometu - povečala v letošnjih devetih mesecih v primerjavi z enakim obdobjem leta 1997 za 15 % in se povzpela na 2,6 milijarde SIT bruto prihodka. S tem pa je že presega desetodstotni delež v Hitovem celotnem bruto prihodku. Izdajatelji revije Kras in zagotovo tudi njeni sodelavci se s HIT-ovim vodstvom in zaposlenimi v njem veselimo uspešnega poslovanja, gospodarjenja in uveljavljanja te primorske družbe v slovenskem in širšem, evropskem prostoru! Uredništvo V petek, 11. decembra 1998 v Lipici okrogla miza revije Kras ZAKAJ IZGINEVA KRAŠKA AVTENTIČNA ARHITEKTURA? Dušan Rebolj O kraški avtentični arhitekturi in njenemu soustvarjanju podobe krasa, o razlogih za funkcionalno obnavljanje in ohranjanje te arhitekture ter o razlogih za ohranitev tipične kraš-ke kulturne krajine naslednjim generacijam pripravljamo izdajatelji revije Kras s sodelavci ob podpori njenih somišljenikov okroglo mizo z naslovom "Zakaj izgineva kraška avtentična arhitektura?" Pogovor za omizjem bo v petek, 11. decembra 1998 od 9. do 18. ure v hotelu Maesto-so v Lipici na Krasu. Revija Kras j e za sodelovanje pridobila Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Njeni strokovnjaki s prorektorjem za študijske zadeve prof. dr. Petrom Fistrom in s povabljeni strokovnjaki drugih strok bodo pripravili uvodne informacije v odgovor na vprašanje, zakaj izgineva kraška avtentična arhitektura, in pogovor za omizjem usmerjali v izoblikovanje odgovorov na naslednja vprašanja: 1. Kaj je značilno za kraško avtentično arhitekturo kot eno izmed temeljnih prvin podobe krasa in njegove kulturne krajine? 2. Kakšna avtentična kraška naselja, jedra naselij, zgradbe in druge objekte je vredno ohranjati in zato obnavljati, prenavljati ali nanovo graditi, zakaj in za kakšne namene? 3. Kako obnavljanje in ohranjanje kraške avtentične arhitekture urejajo sedaj veljavni zakoni in podzakonski predpisi? 4. Kakšne so dolžnosti in odgovornost za obnavljanje in ohranjanje kraške avtentične arhitekture investitoijev, projektantov, upravnih organov ter opravljalcev (izvajalcev) prenovitvenih in gradbenih del? Kakšna je pri tem odgovornost države in njenih ustanov? 5. Kakšne so izkušnje investitoijev, projektantov, upravnih organov ter opravljalcev (izvajalcev) prenovitvenih in gradbenih del v njihovih prizadevanjih za obnavljanje in ohranjanje kraške avtentične arhitekture? 6. Kako naj bi zaradi nacionalnih interesov država tudi gmotno spodbujala prenovo in ohranjanje kraške avtentične arhitekture? Katere zakone in podzakonske akte v ta namen še sprejeti oziroma katere veljavne predpise in podzakonske akte dopolniti? Kras je izjemen naravni spomenik s svojim podzemljem, z njegovo prevotljenostjo in z značilnimi Kraškimi pojavi. S svojo tipično kulturno krajino, ki jo odlikujejo poleg vrtač, brezen, dolin, udornih dolin in vhodov v več kot tisoč podzemskih jam tudi človekovi posegi v naravo s kamnitimi ogradami, škarpami, hišami, z gospodarskimi poslopji, znamenji ter gradbenimi elementi in z uporabnimi predmeti iz klesanega in delno obdelanega kamna, žgane gline, lesa, železa, itn., pa je kras tudi na svojem površju izjemen naravni in kulturni spomenik. S svojo še dokaj neokrnjeno naravo, s še ne preveliko urbanizacijo in z relativno redko poseljenostjo vzbuja vse večje občudovanje in zanimanje domače in tuje javnosti ter obeta -tudi po načrtovani razglasitvi za regijski park -izjemne možnosti za razvoj tako imenovanega aktivnega in raziskovalnega turizma. Usmerjen pogovor strokovnjakov raznih strok, upravnih delavcev lokalne samouprave in državnih organov, lastnikov objektov, ki sodijo v kraško avtentično arhitekturo, ter opravljalcev, to je izvajalcev prenovitvenih in gradbenih del, naj bi predvsem utemeljil neizpodbitno potrebo po ohranjanju avtentične kraške arhitekture. Hkrati naj bi predstavil, zakaj se normativna ureditev tega področja kulturne dediščine krasa in vsakdanja praksa varovanja kraške arhitekturne dediščine razhajata. In izoblikoval naj bi jasna napotila vladi in parlamentu ter lokalnim skupnostim, pa tudi investitoijem in opravljalcem (izvajalcem) gradbenih in prenovitvenih del, kako ravnati, da se čim večji možni del avtentične kraške arhitekture prenovi in zavaruje. Izdajatelji revije Kras s širokim krogom sodelavcev in z njenimi podporniki želimo z načrtovano okroglo mizo in z objavo vsega povedanega ter dogovorjenega v tematski izdaji revije prispevati svoj in hkrati pomemben delež k uresničitvi zamisli, naj bi Kras kot zavarovano območje postopno postal s svojimi privlačnostmi eden izmed parkov Evrope za človekovo rekreacijo in za njegov ustvarjalni oddih v vse bolj urbaniziranem in stresnem prostoru združujoče se Evrope. Tildi s svojo enkratno in urejeno kulturno krajino ter arhitekturo, ki to kulturno krajino soustvarja! Na pogovor za okroglo mizo "Zakaj izgineva avtentična kraška arhitektura?" vabimo vse, ki bi radi ustvarjalno sodelovali in pomagali, da se uresničijo njeni cilji! Da si boste zagotovili prostor za omizjem in vsa potrebna gradiva za okroglo mizo, izpolnite v tej reviji priloženo priglasnico in jo čim prej pošljite na naslov: Me-diacarso, d.o.o. - revija Kras, Rimska 8, 1000 Ljubljana! Za dodatne informacije pokličite po telefonu: 061/ 121-46-90 ali 121-46-95! Dušan Rebolj, publicist - direktor Mediacarso, d.o.o., izdajatelj revije Kras, Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana m Pogovor z Albinom Debevcem, direktorjem javnega zavoda Park Škocjanske jame z poročila o delu javnega zavoda Park Škocjanske jame v prvem poletju 1998, ki smo “ ga sredi avgusta poslali Ministrstvu za okolje in prostor,” pripoveduje Albin Debevec, “je razvidno, daje uprava - ki šteje poleg direktorja še vodjo naravovarstvene nadzorne službe, vodjo službe za urbanistično načrtovanje in tajnico, ki opravlja tudi finančna dela - nadaljevala v letu 1997 začeto inventarizacijo v parku, varovala njegovo naravno in kulturno dediščino ter skrbela za usklajen razvoj dejavnosti v zavarovanem območju.. Albin Debevec, dipl.inž., direktor javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija. PARK ŠKOCJANSKE JAME JAVNI ZAVOD URESNIČUJE SVOJE POSLANSTVO Agencija Kras Po sprejetju zakona o regijskem parku Škocjanske jame v Državnem zboru Republike Slovenije 1. oktobra 1996 je vlada R Slovenije 27. novembra 1996 sprejela sklep o ustanovitvi javnega zavoda Park Škocjanske jame in 31. julija 1997 za njegovega direktorja imenovala Albina Debevca, dipl. inž. Direktor organizira in vodi strokovno delo zavoda, njegovo poslovanje, predstavlja in zastopa zavod ter odgovarja za zakonitost in strokovnost dela v zavodu. Zavod upravlja svet zavoda. Posvetovalni strokovni organ zavoda je strokovni svet. Javni zavod Park Škocjanske jame posluje že drugo leto. In ker se to, drugo leto že bliža koncu, smo se pogovarjali z njegovim direktorjem gospodom Debevcem o tem, kaj vse so letos v zavodu naredili... Osebje javnega zavoda Park Škocjanske jame - z leve na desno: direktor Albin Debevec, dipl.inž., tajnica in vodja računovodstva Darja Hrib, vodja naravovarstvene nadzorne službe Tomaž Zorman, dipl.inž., in vodja službe za urbanistično načrtovanje Črtomir Pečar. Ta čas smo se tudi pospešeno pripravljali na prevzem sistema Škocjanskih jam od njihovega sedanjega upravljalca, to je delniške dmžbe HTG - Hoteli, gostinstvo, turizem iz Sežane. Ministrstvu za okolje in prostor smo predložili program predvidenih prevzemnih postopkov in pospešili strokovno ocenjevanje inventariziranih objektov, naprav ter opreme. Poseben poudarek smo namenili izdelavi seznama tistih objektov, naprav in opreme, ki naj bi bili izločeni iz koncesijskega postopka v Sprejemnem centru Škocjanske jame. Za pospešitev prevzema Škocjanskih jam ter pripravo vsega potrebnega za koncesijski postopek o gostinski dejavnosti smo poskrbeli za osnutek uredbe o podelitvi koncesije za opravljanje gostinske dejavnosti v Sprejemnem centru Škocjanske jame”. Da bi bilo poslovanje zavoda kar se da učinkovito in racionalno, so v sodelovanju s celjskim Razvojnim centrom glede na naloge, kijih mora javni zavod uresničevati, pripravili predlog organigrama in sistemizacije delovnih mest. Iluzorno bi bilo namreč pričakovati, da bi samo štirje ljudje v njegovi upravi zmogli vse naloge, ki jih zavodu nalaga zakon o regijskem parku Škocjanske jame. Zato se bo postopno število zaposlenih povečalo na 14. Predvidevajo zaposliti še vodjo komerciale, ki bo skrbel za marketinške in komercialne posle, za promocijo dejavnosti v parku in za delo štirih vodnikov po parku in jamah, naravovarstvenika, biologa in speleologa ter vzdrževalca in finančnega delavca. Tajnica Darja Hrib namreč sedaj opravlja tudi vsa potrebna finančna in računovodska dela. In ker v prenovljeni Gambočevi domačiji v Škocjanu št. 2, kjer je sedež uprave, ne bo za vse dovolj prostora, so izrabili predkupno pravico za nakup bližnjega manjšega stanovanjskega in gospodarskega objekta Škocjan št. 3 z dvoriščem. Albin Debevec z navdušenjem pripoveduje, da zavod obiskuje vse več delegacij, skupin strokovnjakov in posameznikov, ki se zanimajo za zavodovo dejavnost in za novi Park Škocjanske jame z najrazličnejših vidikov - od čisto naravovarstvenega, kul-tumospomeniškega in turističnega do geološkega, speleološkega in arheološkega. In nadaljuje: “Uprava parka uspešno sodeluje z upravo matične občine Divača, s krajevnima skupnostima Divača in Vreme in zlasti s turističnimi društvi Škocjan, Vremska dolina in Rodik. To sodelovanje predstavlja tudi osnovni program načrtovanega razvoja domačij na območju parka, ki ga bo s finančnimi sredstvi za prenovo objektov na območju parka podpiral tudi zavod”. Naravovarstvena nadzorna služba Na vprašanje, kako se uveljavlja naravovarstvena nadzorna služba, ki jo vodi Tomaž Zorman, dipl. inž. gozdarstva, je direktor zavoda poudaril, da je ta služba delovala predvsem v preventivnem smislu: “Tako delo, kije zajelo usmeijanje obiskovalcev, njihovo vodenje po parku in opozarjanje, kako se v parku vesti, ustvarja pri večini obiskovalcev dober vtis. Seveda pa služba deluje tudi nadzorno in s terenskimi ogledi ter prijavami inšpekcijskim službam postopno vnaša v območje parka red, ki si ga prostor zasluži. Tako je, na primer, prijavila onesnaženje Reke z neznanimi snovmi, zemeljska dela v neposredni bližini naravnega spomenika - kapnika v Lipjih jamah, nasilno odprtje in poškodovanje vrat v Veliki dolini ter vandalizem nad informacijskimi tablami Parka Škocjanske jame na Škofeljskem mostu. Odkriva divja odlagališča, s pomočjo domačinov odstranjuje zapuščene avtomobilske karoserije, spremlja prelete vojaških in policijskih helikopterjev ter civilnih turističnih letal nad parkom, itn. Naravovarstvena služba je nadzorovala dela pri postavljanju varovalne ograje na poti proti Razgledišču in ob poti pri Škofeljskemu mostu. Stara, dotrajana vrata je zamenjala z novimi na petih dostopih do Mahorčičeve jame ter Mariničeve jame in Miklovega skednja. Po turistični sezoni 1997 je poskrbela za obnovitev peš poti v Globočak, zlasti za utrditev, ureditev odvod-njavanja in stopnic z ograjo na najstrmejšem delu. Nadzirala je tudi subvencionirano košnjo v parku, gradnjo podpornih zidov in ob- novo makadamske ceste Betanja-Ležeški Gabrk in poljske poti Matavun-Dane pri Divači. Sodelovala je pri izdelavi turistične karte parka, hidrološke karte parka, pri načrtovanju naravoslovne učne poti (gozdne, geološke, speleološke, botanične) in pri postavitvi več razstav (omitološke, jamarske, geološke). Naravovarstvena služba tudi kontrolira delo vodnikov, ki so še vedno odgovorni za razmere v jamah in za ustrezno obnašanje obiskovalcev v njih". Albin Debevec poudarja tudi pomen meritev koncentracije radona, pozitivnih in negativnih ionov ter temperature in prepiha v Škocjanskih jamah, pri katerih sodeluje naravovarstvena služba. Prav tako tudi popis jamskega inventarja ter infrastrukture in njunega stanja, kar je služba naredila skupaj z Inštitutom ra raziskovanje krasa ZRC SAZU. Z Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije sodeluje pri popisu ptičjih vrst v parku in za določitev habitatnih tipov ogroženih in drugih vrst. Upravna zgradba javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija, Škocjan št. 2. PARK ŠKOCJANSKE JAME wC"£2k HM' . -.f \ i VT' . ■ Jani '-■•M M Služba za urbanistično načrtovanje Z * {‘jv -^r { '■ ' Služba za urbanistično načrtovanje, ki jo vodi Črtomir Pečar, je v prvi polovici leta predvsem pripravljala najrazličnejša nujna gradiva in izpeljavo številnih nalog, zajetih v pogodbah z zunanjimi izvajalci. Na primer: dogovor z Družbo za avtoceste R Slovenije o pravilni označitvi lege Škocjanskih jam ob avtocestnem odseku Di-vača-Kozina, priprava seznama naravne in kulturne dediščine v parku za turistični prospekt občine Divača, priprava besedila in slikovnega gradiva za turistično karto parka, strokovne podlage za ocenitev nepremičnin v parku (ruševine, objekti, zemljiške parcele), sestanki za študijo o zbiranju in čiščenju odpadnih voda v parku, sodelovanje na lokacijskih obravnavah za prenovo objektov v parku, nadzor nad obnavljanjem in urejanjem turistične peš poti v Globočak, prezidavo suhih zidov v Škocjanu. Nudila je pomoč in svetovala prebivalcem parka pri pridobitvi potrebnih dovoljenj. V sodelovanju z Društvom oblikovalcev Slovenije je bil opravljen vabljeni anonimni natečaj za ce- lostno podobo parka, izbrani so bili znak in logotip parka pa tudi izvajalec. V izdelavi je tudi odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje parka “Veliko dela je bilo tudi,” nadaljuje direktor javnega zavoda, “z inventarizacijo na področju varstva in razvoja parka, njegovih kmetijskih zemljišč, gozda in gozdnega prostora v parku in s speleološko inventarizacijo Škocjanskih jam. V drugem polletju smo predvsem nadaljevali s pripravo programa varstva in razvoja Parka Škocjanske jame, ki ga izdeluje Urbanistični inštitut R Slovenije. To je zelo zahtevno delo in se bo podaljšalo še v naslednje leto. Veliko pa je bilo tudi dela s pridobitvijo soglasij in izdelavo dokumentacije za zgraditev pločnika v Matavunu, dolgega 180 metrov, ob regionalni cesti od odcepa k Sprejemnemu centru do odcepa turistične poti k vhodu v Škocjanske jame. Uredili bomo tudi vso potrebno cestno signalizacijo, da bo ustrezala evropskim normam, ter vso infrastrukturo, zlasti elektriko, da bo pločnik ponoči osvetljen. Zadnje čase se zavzeto izdeluje načrt za historično prenovo Tkopinovega skednja v Škocjanu. V njem bo etnograski muzej s predstavitvijo nekdanjega dela na polju in spravila kmetijskih pridelkov”. V javnem zavodu Park Škocjanske jame že končujejo inventarizacijo flore in favne, arheologije in hidrologije parka. Pripravljajo se na razširitev dejavnosti sedanje meteorološke postaje, s katero sami merijo osnovne meteorološke podatke in jih sporočajo v Ljubljano. Končali so oceno stanja in varnosti šestih mostov v sistemu Škocjanskih jam, vseh turističnih poti in varovalnih ograj ter oceno kakovosti osvetlitve v jamah. Ukvarjajo se z zamislimi, kako v bodoče odpirati tiste dele Škocjanskih jam, ki so sedaj za obisk zaprte. To so predvsem Mahorčičeva jama in Mari ničeva jama ter poti v Veliki in Mali dolini. Z ustreznimi ustanovami pa uresničujejo tudi zamisel o stalnem monitoringu, to je opazovanju kakovo- sti Reke od njenega izvira izpod Dleta na/ mahnila. meji s Hrvaško v vsem njenem toku mimo Ilirske Bistrice do njenega ponora v Škocjanske jame. “Skrbimo pa tudi za promocijo jam. Letos smo bili na štirih simpozijih in uspeli na dveh mednarodnih kandidaturah. Vključili so nas v mrežo evropskih zavarovanih območij v Alpah ter v sistem parkov v Evropi - Evroparc. To pomeni, da se bo poslej pojavljal Park Škocjanske jame na vseh kartah in zemljevidih Evropske skupnosti. Dobivali bomo tudi najrazličnejšo literaturo o varovanju narave in o parkih kot zavarovanih območjih. Pridružiti pa se moramo še Evropskemu združenju turističnih jam..!” je sklenil pogovor direktor javnega zavoda Park Škocjanske jame Albin Debevec. Če sklenemo vse povedano, se je dejavnost štirih ljudi v upravi javnega zavoda Park Škocjanske jame v drugem letu njegovega poslovanja tako raz- lahko zapišemo. kako ta ustanova uresničuje svoje osnovno poslanstvo, zaradi katerega je bila ustanovljena. To pa je predvsem varovanje ter vzdrževanje njegovih naravnih vrednot ter naravne in kulturne dediščine, načrtovanje razvoja parka in dejavnosti, ki zagotavljajo sedanjo naseljenost prostora, spodbujanje, organiziranje in usklajevanje raziskovalnega dela za potrebe parka, organiziranje parku skladnih turističnih dejavnosti za njegovo obiskovanje, skrb za vodniško službo in ustrezna promocija ter trženje Parka Škocjanske jame v slovenskem in širšem evropskem prostoru. ti IbS 1 C Prednosti in omejitve, problemi in pričakovanja prebivalstva PARK ŠKOCJANSKE JAME ZIV Ana Barbič REGIJSKEM PARKU V začetku oktobra 1998 sta pretekli dve leti od sprejetja Zakona o regijskem parku Škocjanske jame. Domačini vasi Mata-vun, Škocjan in Betanja upravičeno pričakujejo, da bodo ob Škoc-janjskih jamah kot naravni dediščini svetovnega pomena ter drugi bogati naravni in kulturni dediščini regijskega parka živeli lažje in bolje, kar bo morda tudi njihove otroke zadržalo v domačem kraju. Raziskava, ki je v letu 1998 zajela 25 od skupaj 27 gospodinjstev treh vasi, je posebno pozornost namenila doživljanju življenja v varovanem območju: prednostim in omejitvam, problemom in pričakovanjem... Nekaj ugotovitev raziskave, ki jo je naročil javni zavod Park Škocjanske jame, predstavljam v tem zapisu. Zdi se, daje skupnost treh vasi regijskega parka Škocjanske jame dve leti po zakonski zavarovanosti območja v nekakšnem iskanju lastne identitete. Domačini s turističnim društvom na čelu so se doslej uk-vaijali z organizacijskimi in materialnimi problemi ter akcijami in se nekako niso utegnili ukvarjati s problemi odnosov v lokalni skupnosti. Dejstev, kot je odklanjanje vsakršnega sodelovanja - pa čeprav le dveh gospodinjstev - in nepripravljenost sodelovanja 8 od 25 gospodinjstev v skupnih akcijah, ni mogoče prezreti. Prezreti tudi ni mogoče dejstva, da ni nobene ženske v vodstvu edinega lokalnega društva, pa tudi predstavnik skupnosti treh vasi v krajevni skupnosti Divača je moški. Sodelovanje žensk z upravo parka pri raznih akcijah in promociji parka je zelo dobro. Zenske pa se vključujejo tudi v zavodove izobraževalne programe. Zavarovanost območja prinaša prednosti in omejitve. Med prednostmi največ, to je 15 gospodinjstev navaja naravno dediščino parka, 9 jih navaja kulturno dediščino parka, 7 gospodinjstev pa navaja njegov geografski položaj oziroma njegovo prometno dostopnost. Štiri gospodinjstva kot prednost življenja v parku omenjajo prebivalce, med tem ko 2 gospodinjstvi navajata kot prednost obstoječe gospodarske dejavnosti. Da so prednosti lahko hkrati omejitve, pa kažejo podatki, po katerih 12 gospodinjstev navaja kot omejitev naravno dediščino parka, 8 jih navaja kulturno dediščino kot omejitev. 3 gospodinjstva kot omejitev izpostavljajo prebivalce, eno gospodinjstvo pa dojema kot omejitev obstoječe gospodarske dejavnosti. Vrste prednosti in omejitev življenja v regijskem praku Škocjanske jame, kot so jih navedli domačini, so razvidne iz preglednice 1. Da večina prebivalcev sprejema zavarovanost območja kot dejstvo, pričajo odgovori na vprašanje: Ali imate po skoraj dveh letih veljave Zakona o regijskem parku Škocjanske jame kakšne predloge za njegovo spremembo? Samo v 10 gospodinjstvih so izjavili, da imajo predloge za spremembo zakona. Pet od štirinajstih predlogov zadeva razširitev območja parka na naselja Brežeč, Gradišče in Naklo ali jasnejšo opredelitev parkovih meja, 2 predloga navajata natančnejšo opredelitev kriterijev za rabo agrokemičnih sredstev v parku, po 2 predloga pa navajata uvedbo davčnih olajšav za domačine ter zagotovitev finančne pomoči. Preglednica 1: Vrste prednosti in omejitev življenja v Parku kot jih vidijo domačini Področja Prednosti Omejitve Naravna dediščina smo znani v svetu (2x) ne more se graditi (4x) lepota marsikaj je prepovedano (2x) zadovoljstvo, da živiš tu zakonske omejitve nove dejavnosti, turizem (3x) prepovedano nabiranje gozdnih sadežev dobiček mladi ne morejo graditi po svoje je kaj pokazati zakon samo omejuje, ničesar pa ne zagotavlja razvojne možnosti ne smeš sekati lesa lepo okolje ni nadomestil lepo sodelujejo z javnim zavodom nesmiselno postavljene table s prepovedjo možnosti obnove dediščine vožnje v parku zavarovanje pomeni ohranitev omejitev gibanja ljudi po parku Kulturna dediščina trženje popravilo hiš (2x) istovetnost ni finančnih sredstev za obnovo (2x) kraj je znan v svetu in zavarovan omejena gradnja da bodo obnovljene propadajoče hiše omejitev dejavnosti staro je lepo, ni pa vedno praktično Prebivalci treh vasi zaposlitev domačinov starost prebivalcev dobri stiki premalo ljudi ohranjanje dediščine se bolj povezujejo Obstoječe gosp. mladi upajo na del. mesta omejena gradnja dejavnosti možnosti za nove dejavnosti Geogr, položaj/ dostopnost (3x) prometna dostopnost bližina avtoceste Po en predlog zadeva zmanjšanje oziroma odpravo omejitev za adaptiranje ali prenavljanje hiš, zagotovitev zaposlitve za domačine in natančnejšo opredelitev prepovedi. Domačini nedvomno pričakujejo, da bodo od zakonodajalca dobili odgovor na svoje predloge. Na potezi je torej zakonodajalec! Kot vsaka ima tudi raziskovana skupnost treh vasi svoje probleme. Te je treba najprej identificirati ali razpoznati, da bi jih bilo možno rešiti. Da dinamika dogajanj v letih pripravljanja in sprejemanja Zakona o regijskem parku ter v prvih letih po njegovem sprejetju ni samo pozitivna, temveč povzroča tudi probleme, priča podatek, po katerem so v dobri polovici gospodinjstev izjaviti, da so v skupnosti treh vasi problemi, ki terjajo takojšnje reševanje, v 6 gospodinjstvih ne vidijo nobenih problemov, v 6 gospodinjstvih pa za probleme ne vedo oziroma o tem niso razmišljati. Za kakšne probleme gre? Prevladujejo infrastrukturni problemi, kot so ceste, zidovi ob cesti, kanalizacija, čistilna naprava, trasa nad vodovodom, mrliška vežica, obnova trga v Škocjanu in obnova cerkvenega zvonika, popravilo razpadajočih stavb in škropljenje sadnega drevja v Betanji s kemičnimi škropivi. Nekaj vprašanih pa je kot problem navedlo odtujenost med družinami, premajhno sodelovanje v vaseh ter posameznike (brez navedbe imen) kot zaviralce razvoja. Z odgovori na vprašanje o tem, kakšne spremembe želijo vprašani videti na območju treh vasi čez pet let, smo želeti odkriti pričakovanja domačinov, njihovo videnje razvoja. Odgovori kažejo na pragmatično usmeijenost domačinov, saj jih velika večina zadeva uresničitev že zastavljenih ciljev ali rešitev sedanjih problemov skupnosti. Skupaj 40 želja se združuje v naslednja področja: Število odgovorov Kulturna/stavbna dediščina lepo urejeno okolje, urejene vasi 9 obnovitev ruševin, streh, stavb 6 Uresničitev dosedanjih programov zgraditev mrliške vežice, balinišča, otroškega igrišča ter zasebnih apartmajev in prenočišč 7 Ttirizem dosti turizma, več turistov 5 boljše trženje jam 1 Prebivalstvo in zaposlitev več prebivalcev, tudi priseljencev 2 zaposlenost vseh domačinov, po možnosti na območju parka 3 zaposlovanje ljudi iz drugih krajev 1 Odnosi med domačini prijazni, dobri ljudje in zadovoljni domačini 4 Osebne želje nakup zemljišča v Škocjanu I naj ostane tako, kot je 1 Programi in akcije, ki so biti v zadnjih letih usmetjeni v obveščanje in osveščanje domačinov o potrebi po varovanju dediščine parka, so očitno roditi sadove, saj številni domačini želijo v prihodnjih petih letih doseči urejenost naselij in okolja ter obnovljeno stavbno dediščino. Seveda pa so tem željam ob boku tiste, ki zadevajo uresničitev že opredeljenih programov ter razvit turizem. Ta naj bi v prvi vrsti tudi prispeval k stabilnosti ati celo povečanju števila prebivalcev treh vasi, predvsem pa zagotovil zaposlenost vseh domačinov, če le mogoče na območju parka. V letih 1995-1998 seje namreč število prebivalcev treh vasi zmanjšalo od 69 na 68. Nekaj domačinov si žeti predvsem skupnost prijaznih, dobrih in zadovoljnih ljudi, nekaj pa je tudi povsem osebnih želja. Kljub pestri paleti sprememb, ki jih vprašani želijo na območju parka videti čez pet let, pa v odgovorih domačinov pogrešamo predvsem željo oziroma potrebo po Delavci SGP Kraški zidar urejajo površine za turistično pot vključevanju skupnosti treh vasi in parka v širši prostor regije in države ter po povezovanju domačinov (turističnega društva, lokalne skupnosti) s širšim socialnim prostorom. Skupnost treh vasi se mora predvsem izogniti samoizo-laciji in se čim prej povezati ne le s širšim zaledjem regijskega parka, temveč se tudi aktivno, to je ustvarjalno vključiti v snovanje Kraškega regijskega parka, katerega središče bi vsaj na začetku lahko bile tri vasi, javni zavod Park Škocjanske jame pa glavni akter njegovega oblikovanja. Ta si je v dobrem letu od ustanovitve (27. novembra 1996) med domačini pridobil velik ugled, saj si je za prispevek k lokalnemu razvoju na lestvici od 1 (zelo majhen) do 5 (zelo velik prispevek) prislužil povprečno oceno 3,8, takoj za Turističnim društvom Škocjan, katerega prispevek k lokalnemu razvoju je bil v povprečju ocenjen s 4,3. Prof. dr. Ana Barbič, dipl. ped. in psih. -Biotehniška fakulteta - Oddelek za agronomijo, Univerza v Ljubljani, Jamnikarjeva 101, 1000 ljubljena KRAŠKA VINA TERAN MORAMO ZAŠČITITI! Selma Uršula Muhar Teran je rdeče, alkoholno lažje vino, katerega odlike se kažejo v svojevrstni cvetici, polnosti, sadnosti, vinskem ekstraktu in v živahni, intenzivni karminasto rdeči barvi. Vino ne dosega visokega deleža alkohola (10-11 vol. %, prostorninskih odstotkov), ima pa veliko skupnih kislin (8-19 g/l, gramov na liter), kar je odvisno od letnika. Zaradi mlečne kisline (3-5 g/l, gramov v litru) in zaradi drugih varovalnih snovi, na primer polifenolov, ga štetejo za zdravilno vino. V kleti Kmetijske zadruge Vinakras v Sežani, Sejmiška cesta 1/a, enologi predstavljajo široko paleto pridelanih kraških vin in prirejajo njihovo degustacijo - Fotoarhiv KZ Vinakras. B vinorodni pokrajini Primorski je okoliš Kras, lik M kjer so ugodne, vendar zelo posebne pedo-kli-g matske, to je talno-podnebne razmere za goje-nje vinske trte, iz katere pridelujemo kraška vina. Med njimi ima teran, katerega domovina je kraška planota, posebno mesto tako v Sloveniji kakor tudi širom po svetu. Vedeti pa je treba, da izredno trde pridelovalne razmere zahtevajo od vinogradnika in vinarja veliko znanja, skrbi in truda za pridelovanje tega posebnega vina. Gojitev vinske trte in pridelovanje tipičnega rdečega vina terana sega daleč v preteklost. Iz zapiskov rimskega zgodovinama Plinija izhaja, da so visoko cenili kraško čmo vino ne samo Rimljani, saj so ga pod imenom “Pretoriansko vino” severnega Jadrana poznali že Grki. Rimska cesarica Julija je pripisovala svojo visoko starost uživanju “Puciniuma”, ki so ga pridelovali na kamnitih gričih nedaleč od izvira Timave, to je na kraški planoti. V srednjem veku so teran poznali že v drugih deželah, zlasti v Nemčiji, o njem pa je pisal tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske. V tem stoletju sta bila, na primer, kraška pokrajina in teran navdih za razmišljanja in čustva pesnika Otona Zupančiča: “Jaz čutim danes vseh živih dan. Moje srce kipi in polje, moja duša je Židane volje, kot bila bi pila kraški teran. ” Maksimilijan Ripper, nadzornik na kmetij sko-kemič-nem poskuševališču v Gorici, pa je v svoji knjižici, izdani leta 1910 v Gorici, opisal značilnosti terana na takle svojstven način: “Teran ni težak, niti gost, ni trpek, niti tolst, ni mehak, niti mlahav, ni top, niti mrtev, ni zagaten, niti plehek, slednjič ni nežen in ne sladak. Ampak teran je poln in močan, ' je vonjav, cveten in rezek, je krepak in jeklenast, je čil in dobro označen, je poln življenja, svež, pršiv in ščegetljiv, je temnobojen, rubinasto leskeč. Pretežni del površine vinorodnega okoliša Kras se razprostira na kraški planoti z značilno kraško razgibanim površjem, polnim vrtač in uval. To je domovina terana. Povprečna nadmorska višina tega območja je 300 metrov; na južnem delu je planota nekoliko višja in se proti severozahodu znižuje tako, da doseže pri Komnu le še nadmorsko višino 200 metrov. Tod se kaže predvsem Tipični kraški latnik - Fotoarhiv KZ Vinakras. 'V - TS/TS’ ; ::0 vpliv sredozemskega podnebja, medtem ko je planota na vzhodu odprta proti Nanosu. Tam ima stik s celinskim podnebjem. Prepletanje milejšega, poleti vročega podnebja, in ostrejšega podnebja z nižjimi nočnimi temperaturami ter razmeroma siromašna zemlja v vrtačah, tako imenovana terra rossa, vplivata predvsem na višjo vsebnost skupnih kislin in na intenzivno karmi-nasto rdečo barvo grozdja sorte refošk. Iz njega pridelujemo s klasično, tradicionalno tehnologijo samo na Krasu vino teran z vsemi njegovimi karakteristikami ali značilnostmi. (Kraški) Teran z vsemi svojimi karakteristikami uspeva samo na slovenskem in italijanskem Krasu. Že več desetletij prevladuje kot gojitvena oblika trte sorte refošk kraški latnik, ki pa se mora - žal - umikati novejši šparonski gojitveni obliki. Kraški latnik je prevladal po dmgu svetovni vojni. Trsi so sajeni v večji razdalji; na vsake štiri do šest trsov je postavljen v tla močan steber. Na vsakega je pritrjena in na steber dmge vrste oprta prečna lata, ki z nosilnim stebrom tvori kot 120 stopinj. Glede na teranove karakteristike naj bi se kot postopek vinifikacije ali pridelave vina uporabljala predvsem klasična ma-ceracija, to je izluževanje barvnih snovi iz grozdne jagodne kožice z alkoholnim vrenjem, kot dopolnitev pa še hladna maceraci-ja (brez alkoholnega vrenja), s katero se barvne snovi izločajo v mošt z dodatkom žvepla. Vino mora pri tem ohranjati za teran že stoletja poznane organoleptične značilnosti, ki jih zaznavajo človekove čutne celice za vid, okus, vonj, temperaturo, tip itn. v nosu in ustih in ki jih vidijo njegove oči. Zaradi velike koncentracije skupnih kislin v moštu stisnjenega grozdja sorte refošk se mora njihov delež po alkoholnem vrenju z biološkim razkisom zmanjšati na 7-10 g/l. Med tem naravnim pojavom dmgega vretja ali fermentacije se jabolčna kislina, ki prevladuje zlasti v moštu, s pomočjo rnleč-nokislinskih bakterij pretvori v blažjo mlečno kislino in v plin ogljikov dioksid. To daje vinu predvsem svežino in sadni vonj po malinah ali ribezu. Najbolj tipičen teran je mlado, enoletno ali največ dvoletno vino. Mlečna kislina v teranu je koristna in priporočljiva predvsem zaradi svojih zdravilnih učinkov, saj pomaga pri želodčnih in črevesnih obolenjih. Zdravilne polife-nolne sestavine (flavonoidi), ki iz jagodnih kožic z maceracijo preidejo v mošt in s tem v vino, so nevitaminski in neencimski oksidanti. Raziskave so pokazale, da so flavonoidi preprečujejo številne civilizacijske bolezni srca in ožilja. Flavonoidi namreč preprečujejo oksidacijo LDL-holesterola in s tem upočasnujejo arteriosklerozo ali poapni-tev žil, saj šele oksidirani LDL-holesterol okvaija žilne stene in pospešuje arteriosklerozo. Teran je torej vino s tradicionalno zelo cenjenimi lastnostmi, ki jih je treba za njegovo identiteto ali istovetnost in za njegovo prepoznavnost ohraniti. Zaradi terana samega, zaradi Krasa in zaradi Kraševcev! To pa bomo dosegagli le, če bomo ob upoštevanju tradicionalnih postopkov njegove pridelave upoštevali še znanje. Naš cilj je, da ohranjamo v vinu tiste sestavine grozdnih jagod, ki so dobro znane in ki že tisočletja odlikujejo teran - mlado, enoletno vino s svežino, s sadnim okusom in z intenzivno rubinasto do karminsko rdečo barvo in z zdravilnim učinkom. Če se grozdje predela in doneguje na druge načine, se v vinu pridobi druge karakteristike. Lep primer za to je starano vino iz naše kleti, ki se imenuje teranton. Zaradi neobstojnih poli-fenolnih sestavin se s staranjem vina njegove lastnosti spreminjajo. To pa ni več teran! Selma Uršula Muhar, dipl.inž.živilshe tehnologije -enologinja v Kmetijski zadrugi Vinakras, Sejmiška pot 1/a, 6223 Sežana RADON Nekaj osnovnih odgovorov... RADON Zakaj NA KRASU? Janja Vaupotič Ivan Kobal Ko piševa, zakaj radon na krasu in koliko ga je, morava za uvod poudariti najprej to, da so v naravi trije radioaktivni razpadni nizi. To so: uranov (238U), torijev (232Th) in aktinijev (235U). Nizi jih imenujemo zato, ker z razpadom nekega radioaktivnega elementa, člena v nizu, nastane element, ki je tudi radioaktiven. Niz se konča s stabilnim izotopom svinca. Vse tri radioaktivne nize predstavljava na spodnji sliki. Navzdol obrnjena navpična puščica pomeni radioaktivni razpad alfa, poševna puščica od leve navzgor proti desni pa pomeni razpad beta. Poleg imena izotopa je v spodnjem delu predalčka za vsak izotop predstavljena tudi razpolovna doba, to je čas, v katerem pade njegova aktivnost na polovico. Enota radioaktivnega razpada je 1 Bq (Bequerel, po francoskem fiziku Henryju Beqerelu, odkritelju radioaktivnosti), to je 1 razpad na sekundo. Stara enota j e bila 1 pCi in predstavlja aktivnost, ki jo ima 1 g 226Ra, to je 3,7 x 1010 razpadov na sekundo oziroma 1 pCi = 3,7 x 1010 Bq. Koncentracijo radioaktivnega elementa v zraku pogosto podajamo v enotah Bq m-3. Torijev, uranov in aktinijev radioaktivni razpadni niz; navpične, navzdol usmerjene - črne puščice pomenijo razpad alfa, poševne - bele puščice od leve proti desni pa pomenijo razpad beta. 2,2pbx ? 208—1—| u 7.11tf let ”Thf' Pa ^.410* let AC Th J 8.2 dni ~T Ra ^1.7 “Fr "T Fr 21 min At 0.9 min T itT" Po ^».810 =RiiT Bi 211 ps Po Bi -^.16 min fj Pb -stabilen 8ooo_ Crh/ Bqm 7000. 6000_ 5000_ 4000_ 3000_ 2000_ 1000_ i! | i .<2, .<2. .<2. (O (O (O (D P o o Območja koncentracij radona v zraku slovenskih jam. Radon nastaja z radioaktivnim razpadom iz radija Vsi elementi v teh treh nizih so kovine, razen radona, ki je žlahten plin in nastaja z radioaktivnim razpadom iz radija. V naravi tako nastaja v kamninah, pride zaradi odrivne energije v prostor med zrnci in od tam z difuzijo ali konvekcijo potuje dalje. Radona seveda nastane več, če je vsebnost radija v kamnini večja, vendar je tudi od lastnosti kamnine odvisno (poroznost), koliko ga pride v okolico. Če pride v ozračje, se hitro razredči, če pa pride v zaprte prostore, na primer v hiše, podzemne rudnike, kraške jame, nam povzroča probleme. Kot vidimo iz leve slike, imata radonova izotopa 220 (toron) in 219 (aktinon) zelo kratki razpolovni dobi (55 oziroma 4 sekunde), zato razpadeta blizu mesta svojega nastanka in ju le redko najdemo v našem okolju. Zato - ko govorimo o radonu, če posebej ne poudarimo - imamo v mislih izotop 222. Tako je tudi v tem prispevku! Radon povzroči kar 15 odstotkov primerov raka na pljučih Ker so elementi, ki neposredno nastajajo z razpadom radona, kovine (zaradi kratke razpolovne dobe jih imenujemo tudi krat-koživi razpadni produkti), jih najpogosteje najdemo v zraku kot radioaktivne aerosole. Pri dihanju vdihani radon skupaj z zrakom izdihamo, aerosoli pa se zadržijo v pljučih. Tam so podvrženi biokemijskim in fiziološkim procesom ter razpadajo naprej. Pri tem oddajajo delce alfa in beta ter sevanje gama. Za tkivo so predvsem nevarni delci alfa, ki imajo najvišjo energijo in s svojimi poškodbami lahko povzročijo raka. Ti procesi so zelo zapleteni in tudi ne še dokončno pojasnjeni, zato jih tu ne opisujeva. Poudarjava le, da radon skupaj s svojimi kratkoživimi razpad-nimi produkti prispeva približno plovico k obsevni dozi, ki jo prejme človek iz vseh naravnih virov ionizirnih sevanj, in da prispeva precejšnji delež k raku na pljučih (okrog 15 %). V skrbi za zdravje izdajajo mednarodne organizacije priporočila za omejitve koncentracij radona. Tako so mejne vrednosti, ki jih predlaga Mednarodna komisija za radiološko zaščito ICRP - International Commission on Radiological Protection - Mednartodna komisija za radiološko zaščito) in ki se jih zaenkrat držimo tudi pri nas: od 200 do 600 Bq nr3 v bivalnem okolju in od 500 do 1500 Bq m-3 v delovnem okolju (1). Radona je veliko v zgradbah, ki so nezadostno izolirane proti zemljišču Apnenec ima v primerjavi z drugimi kamninami (na primer granitom) sorazmerno nizko vsebnost radija, zato bi na kraškem svetu v talnem in zunanjem zraku pričakovali nizke koncentracije radona. Po drugi strani pa je kras prepreden s podzemnimi špranjami, z rovi in jamami ter z drugimi kraški- RADON Koncentracije radona v zraku slovenskih šol. 700_ mi značilnostmi, ki radonu omogočajo, da od mesta svojega nastanka, preden razpade, prepotuje daljše razdalje kot sicer. Rezultat tega so lahko visoke koncentracije radona v zraku kraških jam in v zraku zgradb, ki so nezadostno izolirane proti zemljišču, na katerem stojijo; še zlasti, če so zgrajena nad kakšno razpoko ali manjšo jamo. Doslej smo v Sloveniji preiskali radon v vseh 12 turističnih jamah in še v 23 drugih jamah (2,3,4). V turističnih jamah smo analizirali zrak vzdolž turističnih poti, v drugih jamah pa na nekaterih značilnih točkah, kot so večje dvorane, križišča, najnižje točke in podobno. Število vzorcev je bilo zelo različno, odvisno od velikosti jame, na primer 20 v Postojnski jami in samo 2 v Peklu. 600_ 5gfi 500. 400. ž 300. S> 200. 100. 146 koncentracija radona j Bqm"3 Zaradi omejitve s prostorom predstavljava na strani 15 samo območja koncentracij radona. Kot se vidi, so vrednosti zelo različne. Ni treba posebej pojasnjevati, da so odvisne od velikosti in oblike jame, od števila prezračevalnih jaškov, od razlike med temperaturo zunaj in v jami in še od številnih dragih dejavnikov. Na zahtevo Zdravstvenega inšpektorata RS opravljamo v Postojnski jami še dodatne, bolj zahtevne in kompleksne meritve radona in njegovih razpadnih produktov. Pokazalo se je namreč, da obsevne obremenitve vodnikov, voznikov lokomotiv in vzdrževalcev presegajo mejne vrednosti (5). Obsevne doze, kijih prejmejo turisti med nekaj obiski, so zanemarljivo nizke. V Sloveniji smo izmeriti radon tudi v vseh 730 vrtcih (6), 890 šolah (7) in v okrog 1000 naključno izbranih hišah ter stanovanjih (8). Rezultati za šole so grafično prikazani na stiki desno zgoraj, medtem ko zaradi omejenega prostora stik za vrtce in domove ne predstavljava. V veliki večni zgradb so koncentracije radona pod 100 Bq ur3, žal pa je tudi precejšje ševilo zgradb s koncentracijo radona več kot 600 Bq m-3. Zdravstveni inšektorat RS je v letu 1997 financiral dodatne preiskave radona v šolah in vrtcih s koncentracijami radona nad 1000 Bq nr3, v letu 1998 pa financira dodatne preiskave v šolah in vrtcih z vrednostmi med 600 in 1000 Bq m"3. Študijo opravlja Center za radon, ki ima sedež na Institutu Jožef Stefan in v katerem sodelujejo strokovnjaki Instituta Jožef Stefan iz Ljubljane, Fakultete za znanosti o okolju iz Nove Gorice in Zavoda za gradbeništvo iz Ljubljane. Namen študije je ugotoviti obsevno obremenitev osebja in otrok ter učencev. Če je ta prevelika, izda zdravstveni inšpektorat odločbo za sanacijo, to je zavarovanje objekta pred preveliko koncentracijo radona. Nekaj šol so že sanirati, drage so v postopku sanacije, odločitev o preostalih pa bo znana predvidoma do konca leta 1998. Kakšnih 70 % šol in vrtcev, potrebnih zavarovanja proti radonu, je na krasu Okrog 70 % šol in vrtcev, ki so potencialni kandidati za sanacijo (takih s koncentracijo radona nad 600 Bq nr3), je na kraških tleh. Nekaj šol je že dobilo odločbe Zdravstvenega inšpektorata RS, imajo že izdelan sanacijski načrt in čakajo, da jih uresničijo. Ponekod že potekajo sklepne meritve, ostali objekti pa so vključeni v letošnjo preiskavo. Nekatere dejavnosti, povezane s sanacijami šol in vrtcev na krasu, smo tudi predlagali v sofinanciranje iz programa Phare. Zal pa je bila naša vloga iz nam ne povsem razumljivih razlogov med tistimi, ki so bile prijazno zavrnjene. Kot je v tem sestavku zapisano, moramo kljub nizki vsebnosti radija v apnencu prav zaradi kraških značilnosti tudi na kraškem svetu pričakovati probleme, ki spremljajo radon v bivalnem in delovnem okolju. V kraških jamah lahko znižamo obsevne obremenitve delavcev z omejevanjem njihovega časa, prebitega v jami. Omejitve delovnega časa v šolah in vrtcih (kljub morebitnemu veselju učencev in otrok) ne moremo predlagati kot primeren ukrep. Zato je nujno treba z gradbenimi posegi odstraniti ali izolirati prevladujoči vir radona, zaradi katerega so njegove koncentracije v zraku prostorov prevelike. Pri sanacijskih ali varovalnih ukrepih moramo vsako zgradbo sicer obravnavati I Z ustreznimi gradbenimi posegi so poleti 1998 v prostorih podružnične šole Srečka Kosovela v Lokvi znižali koncentracijo radona v zraku. kot poseben primer, vendar najprej posumimo na osnovno ploščo in temelje, na krasu pa še na bližino razpok in špranj v podlagi. Viri: (1) ICRP (International Commisson on Radiological Protection), 1993: Protection Against Radon-222 at Home and at work. - Publication 65, Pergamopn Press, Oxford, England. (2) Kobal, I. - Smodiš, B. - Škofljanec, M., 1986: Radon-222 air concentrations in the Slovenian Karst caves of Yugoslavia,- Health Phys, 50, 830-834. (3) Kobal, I,- Smodiš, B,- Burger, J,- Škofljanec, 1987: M. Atmospheric 222Rn in turist caves of Slovenia,- Yugoslavia. Health Phys., 52,473-479. (4) Kobal, L - Ančik, M. - Škofljanec, M., 1988: Variations of 222Rn air concentrations in Postojna cave,- Radiat. Prot. Dosim., 25, 207-211. (5) Kobal, I,- Dujmovič,P. - Vaupotič, J., 1996: Ocena doz, ki sojih prejeli delavci Postojnske jame zaradi vdihavanja radonovih razpadnih produktov v prvi polovici leta 1996,- US-DP-7481. (6) Vaupotič, J. - Križman, M. - Planinič, J. - Pezdič, J. - Adamič, K. - Stegnar, P. - Kobal, I., 1994: Systematic indoor radon and gamma measurements in kindergartens and play schools in Slovenia,- Health Phys„ 66(5), 550-556. (7) Vaupotič, J., 1994: Poročilo o opravljenih raziskavah radona v osnovnih in srednjih šolah v Sloveniji,- US DP-6963. (8) Križman, M. - Ilič, R. - Skvarč, J. - Jeran, Z., 1996: A survey of indoor radon concentrations in dvvellings in Slovenia,- In proceedings Regional Congress Radiation Protection in Neighbouring Countries in Central Europe, Portorož, 66-70. Dr. Janja Vaupotič, dipl. inž. farmacije - Fakulteta za znanost v okolju, Vipavska 13, 5000 Novas Gorica; Institut Jožef Stefan, Jamova 39, 1000 Ljubljana. Dr. Ivan Kobal, dipl. inž. kemije - Fakulteta za znanost o okolju. Vipavska 13, 5000 Nova Gorica; Institut Jožef Stefan, Jamova 39, 1000 Ljubljana. PRIPOROČILO REVIJE KRAS SODELAVCEM Marsikateri sodelavec revije Kras je vprašal v njeno uredništvo, kako naj bo njegov prispevek za objavo napisan. Vselej odgovarjamo približno takole: Prispevek za revijo Kras je lahko napisan tudi na roko, vendar mora biti rokopis čitljiv. Imena ljudi, ustanov in zemljepisna imena naj bodo napisana z velikimi črkami... Seveda priporočamo tipkopisno napisane besedila s pisalnim strojem, če avtor nima možnosti napisati svojega prispevka z uporabo osebnega računalnika ter s tiskalnikom natisnjenemu besedilu in slikam priložiti še svoje besedilo na računalniški disketi. Na disketi naj bo označeno, v katerem programskem jeziku je besedilo napisano in pod kakšnim geslom je shranjeno. Priporočamo programski jezik Word for Windows ali v ASCI formatu! Priporočamo, naj ima pisni prispevek na začetku nadnaslov, glavni naslov in avtorjevo ime s priimkom. Uvodni odstavek naj bralca predvsem uvede v vsebino prispevka in mu pove, kaj najpomembnejšega je v njem in zakaj. Tako bralcu olajša odločitev, ali bo prispevek prebral do konca ali ne. Na koncu, pod črtico, naj bodo ob ponovljenem avtorjevem imenu in priimku (če avtor s tem soglaša!) navedeni še njegova izobrazba oziroma poklic in sedanja zaposlitev z nazivom oziroma funkcijo ter naslov s poštno številko, na katerem je avtor običajno dosegljiv! Prispevku priloženo barvno ali čmobelo slikovno gradivo naj bo jasno, z ostro in razločljivo resolucijo (raster, črte). Vsaka slika, risba, fotografija in vsak film naj ima kratek opis, kaj predstavlja, kdaj je nastal (najmanj leto nastanka) in kdo je avtor (ime in priimek). Na eno stran revije Kras je mogoče uvrstiti eno računalniško napisano stran in četrt besedila z vidnim naslovom in vmesnimi naslovi ter z eno primemo veliko sliko. To je kakšnih 4.500 znakov besedila. Uredništvo zato priporoča sodelavcem, naj njihovi sestavki ne presegajo dveh strani in pol strani ali 9.000 znakov in treh slik. To omogoča uvrstitev prispevka na dve sostrani revije, na levo in desno stran! Priporočamo tudi, naj avtor uredništvu olajša medsebojno sporazumevanje. Zato naj pripiše, na kateri telefon, mobilni telefon, faks, elektronsko pošto je dosegljiv. To uredništvu omogoča za objavo pripravljeno in urejeno besedilo pravočasno predložiti avtorju v pregled in potrditev! Uredništvo Po mednarodnem simpoziju ALCADI ’98 o zgodovini speleologije in krasoslovja v Alpah, Karpatih in Dinaridih SIMPOZIJ Zgodovinski pomen našega Krasa Andrej Kranjc je še vedno živ Med 25. in 31. majem 1998 je bil v Liptovskem Mi-kulašu na Slovaškem mednarodni simpozij ALCADI '98 o zgodovini speleologije in krasoslovja v Alpah, Karpatih in Dinaridih. Ta je bil letos že četrti v vrsti dvoletnih ALCADI simpozijev (tretji je bil leta 1996 v Postojni), kar dokazuje, da sta se tako zamisel kot ime ukoreninila v speleoloških in krasoslovnih krogih, ki se zanimajo za zgodovino speleologije in krasoslovja. Simpozij so organizirali Uprava slovaških jam. Slovaška speleološka zveza in Slovaški muzej varstva narave in jamarstva iz Mikulaša. V prostorih tega muzeja, v dveh zgradbah v centru mesta, so potekale sim-pozijske dejavnosti. Na Slovaškem seje zbralo kakšnih 40 udeležencev iz 12 držav. Prišli so ne samo iz tako imenovanih “ALCADI dežel” (Avstrija, Bosna, Češka, Hrvaška, Italija, Madžarska, Poljska, Slovaška in Slovenija), ampak tudi izTTmcije, Nizozemske in Velike Britanije. To kaže na širši pomen oziroma na širše zanimanje za ta dogodek. Iz Slovenije nas je bilo šest udeležencev, žal vsi le iz Postojne (z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in iz Postojnske jame), čeprav zgodovina speleologije in krasoslovja na Slovenskem po pomenu daleč presega državne okvire. Zato je škoda, da iz Slovenije ni bilo udeležencev še iz dragih organizacij! Da je kras na Slovenskem širšega pomena za zgodovino krasoslovja in speleo- logije, najbolje kažejo prispevki, predstavljeni na tem simpoziju. Vsega skupaj jih je bilo 29, med njimi sicer le eden, ki je bil posebej posvečen našemu krasu. Avtor Andrej Kranjc je pripravil predavanje z naslovom “Mission of J.A. Nagel to Carniola in 1748”, v katerem j e predstavil Naglo ve raziskave na našem krasu in njegove izsledke z vidika sodobnega krasoslovja in današnjega poznavanja krasa na Slovenskem. Med dragim je Nagel tudi naredil prva načrta Svete jame pri Socerbu in Vilenice pri Lokvah. V Vilenici, za katero je zapisal, da je najlepša jama, kar jih je videl na Kranjskem, je tudi izračunal starost kapniškega stebra na 90.720 let! prvi podrobnejši rezultati raziskav naših ledenih jam. Christoph Gauchon iz Francije je predstavil dva prispevka, oba tesno vezana na naš kras: o vpeljavi termina “karst” v Francijo sredi 19. stoletja, česar do sedaj nismo podrobneje poznali, in o raziskavah v zvezi z življenjem B. Hacqueta (predvsem z njegovim poreklom in rojstnim krajem), avtorja temeljnega dela iz leta 1778 o Kranjski “Oryctographia carniolica...”. Pa tudi v tretjem Gauchonovem predavanju o jamah in speleologiji v delih J. Verna ni mogel mimo Škocjanskih jam, ki so pisatelju služile kot vzorec za opis Pazinske fojbe. Zato pa so številni dragi avtorji omenjali naš kras, njegove raziskave, dogodke in raziskovalce v zvezi s svojimi prispevki. Naštevam jih kar v zaporedju: Karl Mais z Dunaja je ob 250-let-nici dunajskega naravoslovnega muzeja podrobneje govoril o J.A. Naglu (kije tudi avtor prvega načrta Postojnske jame), slišali pa smo za nam dobro poznana imena Schreibers (raziskovalec močerila), Hoch-stetter (izkopaval je kosti jamskega medveda v Križni jami), Bauer (po njem se imenuje dvorana v Gradiš niči), Lorenz (njemu na čast je Putick imenoval jamo na Planinskem polju) in tudi med ilustracijami jih je bilo veliko iz naših krajev. Isti avtor je predstavil še dva prispevka - o W. Haidingerju, predvsem poznanem kot izdajatelju strokovnih geografskih, krasoslovnih in speleoloških del (tiskal je tudi prispevke raziskovalca našega krasa Adolfa Schmidla), in o Fuggeiju, ki je raziskoval ledene jame. V Fuggerjevih objavah so tudi Italijanska avtorja A. Gallaroti in M. Tavagnutti sta v dveh predavanjih predstavila prvega goriškega speleologa C. Sep-penhoferja, ki je raziskoval tudi po Krasu, ter krasoslovca in hidrologa C. Huguesa, ki je veliko storil za poznavanje kraških vodnih razmer v Istri. V predavanju T. Hazslinszkyja iz Budimpešte o električni razsvetljavi v jamah ima Postojnska jama vodilno vlogo, čeprav je iz njegovega seznama jam s tako razsvetljavo videti, da v tem Postojnska jama ni bila povsem prva na svetu. Tudi Kinga Szekely z Madžarske, kije predstavila jame, objavljene v 19. stoletju v tedniku Vasamapi Ujsag, je pokazala več primerov z našega krasa, med njimi ilustracije o Postojnski jami in Sveti jami ter o Škocjanskih jamah. Naj za konec povzamem: čeprav se je le eno predavanje (slovenskega avtorja) neposredno nanašalo na zgodovino našega krasa, je več kot tretjina vseh pre- Jasovskajaskyna (Jasovska jama) je v "Agteleško-slovaškem krasu", to je krasu, ki je vpisan v Unescov Seznam svetovne dediščine... Na fotografiji stoji ob sporočilu o tem vpisu direktor muzeja v Mikulašu inž. Marcel Lalkovič, avtor zbirke pesmi z naslovom "Jamska žena". davanj govorila tudi o zgodovini našega krasa, čeprav so morda obravnavala popolnoma drugo tematiko. To potrjuje naše trditve, da je tako za razvoj krasoslovja in speleologije kakor tudi za njuno zgodovino naš kras odločilnega pomena. Ta trditev pa ima gotovo večjo težo, če to povedo tuji strokovnjaki, kot če to ponavljamo mi samim sebi! Na eni popoldanski ekskurziji in na dveh celodnevnih akskurzijah smo se udeleženci seznanili z najpomembnejšimi deli slovaškega krasa in obiskali nekaj najbolj znanih jam, seveda s poudarkom na zgodovini. V okviru simpozija je bila še vrsta drugih prireditev. Gostitelj je pripravil ogled posebnih razstav muzeja v Mikulašu, ob vhodu v Demanovsko ledeno jamo so tistikrat odkrili spominsko ploščo G. Buchholtzu, pripravili so še razstavi o dosedanjih simpozijih ALCADI (od leta 1992 do leta 1996) in o znamkah z jamsko vsebino, v galeriji pa so postavili razstavo domačega slikarja P. Petraša z naslovom “Jame navdihujejo” Širši pomen simpozija ALCADI potrjujeta udeležbi generalnega sekretarja Mednarodne speleološke zveze P. Bosaka in predsednika njene komisije za zgodovino K. Maisa, ki je nekaj prostih ur izrabil za sestanek te komisije. Poleg usmeritev in napotkov za bodoče delo ter nekaj zadolžitev so na tem sestanku sprejeli tudi odločitev o podeljevanju “Schmidtove medalje" po kraso-slovcu, ki je zaslovel predvsem z delom “Die Grotten und Hohlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas". To njegovo delo običajno imenujemo “Prva sodobna speleo-loška monografija”, veliko pa je tudi objavil o jamah po Krasu. Daje vse potekalo v vzornem redu in po programu, so skrbeli člani organizacij - prirediteljic, ki jih nikakor ni mogoče poimensko našteti, vsekakor pa je treba posebej omeniti dušo simpozija, to je direktorja muzeja iz Mikulaša inž. Marcela Lalkoviča. Morda lahko ob tej priložnosti omenim, da Pesem iz zbirke "Jamska žena” Marcel Lalkovič Glasba pred hotelom Kras je kot zdravilo v atmosferi večera na koncu tedna sredi poletja kot iz tenkih pajčevin Kot kresničke se kotalkajo otroci po trgu V tone glasbe segajo razpoloženjski obrisi ljudi pod dotikom prvih z\>ezd Avti leno blodijo po mestnih ulicah ki se nikamor ne izgubijo Oddaljeni odmevi pokrajine zapolnjujejo stole na terasah in naključni pešci vstopajo v barvitost trenutka ki je ovil nek trg je gospod Lalkovič zelo dober poznavalec slovenskega krasa in njegove zgodovine ter hkrati “jamski poet”, ki je v zadnji knjižni izdaji svojih pesmi z naslovom “Jamska žena” objavil tudi vrsto pesmi o našem krasu. Tisto, ki jo je posvetil Titovemu trgu v Postojni, stavba Inštituta za raziskovanje krasa ZRS SAZU. ALCADI ' 98 je bil vsekakor uspešno izpeljan in za našo zgodovino zelo pomemben, zdaj pa le še nestrpno pričakujemo zbornik, v katerem bodo objavljena predavanja. Tako bo zanimiva snov, predstavljena na simpoziju, dostopna tudi tistim, ki na njem niso bili. Izredni član SAZU dr. Andrej Kranjc -dipl. arheolog, dr. geografskih znanosti -znanstveni svetnik na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Titov trg 2, 6230 Postojna Čist moder nebesni svod kot da bi pozabil da prihaja večer Poslopje starega gradu se veličasmo klanja na vse strani in jamske vile se natihem preletavajo Ženske v lahkih polemik oblekah počasi pijejo črno kavo Ob zvokih glasbe se v njihove misli krade predstava dušljive noči Ima podobo zagorelega telesa ki pod tenko odejo slasmo valuje pod vplivom strasti Topel polemi večer je in košček jamske votline kjer po celodnevni utrujenosti nočni metulji sreče tudi danes zaspano zapirajo svoje velike oči JAME NA KRASU Die Kronprinz Rudolf-Grotte im Kustenlande Putick O DIVAŠKI JAMI France Šušteršič Pozornost znanstvenega sveta k Divaški jami je, kot pravilno ugotavlja Rado Gospodarič, pritegnil članek VVillama Puticka, objavljen leta 1889 v Mittheilungen des k.k. Geo-graphisches Geselschaft na Dunaju (št. 2-3, str. 74-79). Pričakovali bi opis jame, podoben tistemu, ki v isti številki istega časopisa predstavlja nekatere jame ob Planiškem polju. Že hitro branje pa pokaže, da ga je pisec napisal v hitrici in verjetno po naročilu, s prozornim namenom, da se pristavi svoj lonček k operetni smrti avstroogrskega prestolonaslednika Rudolfa Habsburškega. Ta je namreč januarja 1889 skupaj z Mary Vetsera v Mayerlingu storil samomor. Med vrsticami pa je zapisanih nekaj informacij, ki morda ne odstirajo presenetljivih skrivnosti, a naredijo bralcu sliko o tedanjem dogajanju bolj plastično. Vsebina članka o Rudolfovi jami Na začetku zvemo, daje “naša” visokost, ki je tako ljubila naravo, nekoč obiskala tudi skrivnostno podzemlje krasa na jugu monarhije. Sledi dolg seznam pokrajin v cesarstvu, kjer posamezne točke že nosijo pokojnikovo ime. Nato ponovi, da je njegova cesarska milost, prosvetljena z znanostjo, obiskal tudi podzemlje Krasa. V nadaljevanju zvemo, da je prav prestolonaslednikovo zanimanje za naravoslovje usmerilo pozornost strokovnih združenj h kraškemu podzemlju in spodbudilo raziskovanje suhih in vodnih jam, tako pa posredno mnoge napravilo bolj dostopne. Se posebej seje izkazalo kmetijsko ministrstvo. Take raziskave imajo ne le neposredni gospodarski pomen za neškodljivo odvajanje poplavnih voda ali iskanje vodnih virov, temveč so velikega pomena tudi za samo geologijo in hidrologijo. Seveda pa zaradi hitre prestolonaslednikove smrti še ni pravih rezultatov, čeprav imajo že nastavki veliko vrednost. Neukega bralca Putick pouči, kako si približno sliko o kraškem podzemlju lahko ustvari vsakdo, ki vsaj nekoliko pozna svetovno znano Postojnsko jamo, podzemski tok Pivke in njen ponovni izvir iz Planinske jame. Isto velja za Divaško jamo, nedvomno del podzem- skega spleta Reke, ki ponira pri Škocjanu. To podzemlje je enako vredno ogleda kot Postojnska jama. Ponovni pojav Reke v Timavi, ki ga vse bolj potrjujejo raziskave Primorske sekcije nemškoavstrijskega planinskega društva, so poznali že Rimljani. Šele po tem bombastičnem uvodu, ki zavzema več kot polovico članka, zvemo, daje Divaška jama v bližini Divače, tik ob železniški progi Divača-Pula. Odkrita naj bi bila 11. maja 1884, okoliščin njenega odkritja in imen odkriteljev pa Putick ne navaja. Sledi nekoliko pesniški a povsem stvaren opis vhodnega “lijaka” in začetnega dela jame do sedanje Modrijanove dvorane. Poznavalec jame lahko posamezne podrobnosti, kijih navaja Putickovo besedilo, razpozna brez težav. Sledi sodobnemu bralcu težko užitna apoteoza ali poveličevanje prenikli vodi, njenemu tisočletnemu delovanju na kamnino in oblikovanju čudovitih sigovih tvorb. Opisa podzemskih prostorov ni več; mimogrede zvemo le, da je jama v celoti dolga več kot 600 metrov in da šibka jamska svetilka ne more osvetliti velikih prostorov. To lahko naredita samo magnezijeva luč in bengalski ogenj, ki obiskovalcu pričarata pravljični svet Najlepši prostor jame je Zakladnica (Schatz-kammer). Na konču članka bralec zve, da je lastnica jame divaška občina, kije skupaj z Av- strijskim turističnim klubom jamo naredila dostopno množičnemu obisku. S tega stališča je bilo posebej ugodno, da jo je v spremstvu princa Filipa Coburškega in pod vodstvom predsednika Avstrijskega turističnega kluba 31. januarja 1887 osebno obiskal prestolonaslednik Rudolf Habsburški in ob tej priložnosti dovolil, da nosi njegovo ime Die Kronprinz Rudolf-Grotte. S tem je jama postala odprta javnosti. In vodnika se lahko najame na železnioški postaji v Divači. Okoliščine nastanka članka Dejstvo, da je članek o “Rudolfovi” jami izšel le nekaj mesecev po njegovi smrti, nakazuje, daje to prigodniško pisanje. K temu govorijo slabo pretehtana vsebina, malopove-den do nabuhel slog in pretiran poudarek pokojnikovega zanimanja za kraško podzemlje, še posebej pa navajanje spodbud, ki naj bi jih prestolonaslednik Rudolf Habsburški dajal naravoslovnim znanostim. Morda sem krivičen, toda iz literature, ki je o njem na voljo v slovenščini, bi kaj takega težko sklepal. Je pa to morda zanimiva kost za zgodovinarje!? Članek o Divaški jami neposredno sledi nadaljevanju Putickovega precej daljšega in bistveno boljše napisanega prispevka o kraš-kem podzemlju Notranjske. Iz besedila se da ugotoviti, daje bilo to besedilo oddano že jeseni 1886 in je na objavo čakalo nekaj let, medtem ko je šel prispevek o Divaški (Rudolfovi) jami - ki po svoji vsebini niti ne sodi v časopis Mitthelungen des k.k. Geographisches Ge-selschafis - v tisk še prej, preden se je črnilo, s katerim je bil napisan, posušilo. Putick je jamo, kajpada, obiskal, saj bi sicer ne mogel opisati posameznih podrobnosti. Vsekakor pa je ni resno raziskoval. Do Modrijanove dvorane je opis solidno konkreten, naprej pa zaplava v meglo. Prav verjetno je, daje bila jama takrat urejena za turistični obisk samo do tja? V hitrici je Putick ni pregledal do konca, njeno pravilno dolžino pa so mu lahko povedali drugi. Kot enemu med najboljšimi jamarji svoje dobe bi pohod do konca sorazmerno lahke jame vsekakor ne pomenil tršega oreha Verjetno gaje k površnosti silila nuja pravočasno opozoriti monarhijo, da so na preljubega pokojnika mislili tudi v Divači. Verjetnejša se zdi nekoliko drugačna razlaga.. Priložnost, da izvrstno promovira turistično jamo, ki je slučajno že nosila pokojnikovo ime - v trenutku, ko o njem govori vsa monarhija - sta začutila divaška občina in njen partner Avstrijski turistični klub. Ker nista premogla primernega pisca, bi pričakovali, da se bosta obrnila na raziskovalce Škocjanskih jam Mariniča, Hankeja ali Mullcrja. Prav možno je, da so to tudi poskusili, a imenovani niso sprejeli naročnikove interpretacije o odkrivanju jame. Putick namreč navaja, da sojo odkrili 11. maja 1884 (tako pravi voxpopuli tudi danes, isti glas pa ve povedati še to, dajo je odkril legendami Tentava-jamski vodnik Gregor Žiberna). Vendar R. Gospodarič pripominja, da so ob ponovnih meritvah leta 1984 na koncu jame odkrili Mariničev in Miilleijev podpis z datumom 8. junij 1867. Torej je imela vsaka stran svoj pogled na potek dogodkov, kar pa že zadostuje za nesoglasje. Tedanji najemnik jame, Avstrijski turistični klub, je verjetno zato pridobil Putička, da napiše kaj o jami. In zanimivo je, da seje Puhek, ki v drugih člankih ne skopari z imeni, v ;;.NY/A Raziskovalec VVillam Putick (v sredini, spredaj) s svojo ekipo med raziskovanjem Gradišnice junija 1886 Sliki: foto arhiv Notranjski muzej Postojna. S tem pa se vračam k začetni temi -zakaj seje Putick sploh lotil pisanja o Divaški jami, če je sam ni raziskoval? Slavospev ministrstvu za kmetijstvo, ki je podpiralo njegove raziskave na Notranjskem, bi lahko pomenil, daje zaslutil priložnost za pridobitev novih simpatij in s tem tudi sredstev za svoja nadaljnja raziskovanja. Vprašanje pa je, ali bi si v tem primem upal poseči tako daleč zunaj svojega raziskovalnega območja in ali bi mu uglajenost dovolila, da izrabi tako morbidno priložnost. svojem zapisu o Divaški (Rudolfovi) jami ognil navedbi njenega odkritelja. Tretja možnost je bila, daje za pisanju prigodnega članka Pu tička pridobilo kar uredništvo časopisa Mittheilungen des k.k. Geographisches Geselschafts samo. Upoštevati pa moramo, daje vedenje o jami razširil šele Pu tičkov članek in da uredništvo o njej dotlej verjetno niti ni slišalo. Če pa bi že bilo tako, bi Putick verjetno ne zavzel tako izrazito Idealističnega stališča in verjetno pisal bolj “nevtralno”. Skriti namigi Putick v svojem članku izrecno pove, da sta vhodni odprtini Divaške jame v sigi. Ta podrobnost neposredno dokazuje samo to, da je bil res tam. Posredno pa pove precej več! Že dolgo traja razprava, ali sta Najdena jama (severno od Planinskega polja) in Lip-pertova jama, ki je po Puticku rti videl nihče več, morda identični, torej ista jama. V že omenjenem članku o notranjskih jamah Putick piše, da je bil vhod v Lippertovo jamo odprt po enodnevnem kopanju. Vhod v Najdeno jamo pa je, enako kot vhod v Divaško jamo (in komaj še katero), v masivni sigi. Zelo malo se zdi verjetno, da Putick enodnevnega kopanja v sigi ne bi bil omenil, saj bi mu bilo enako zanimivo kot pri Divaški jami... Sledilo bi torej, da Najdena jama jama in Lippertova jama nista identični, da nista ista jama z dvema imenoma? Dmga zadeva se bolj tiče Divaške jame. Kot njen najlepši del Putick omenja “Zakladnico”, ne pove pa, kje je, niti ne pove, kakšna je - še najmanj pa pove, daje kakorkoli težko dostopna! Torej je o njej slišal govoriti -morda kar Tentavo - sam pa je najbrž ni videl... Čeprav Divaško jamo kar dobro poznam, bi se težko odločil, kateremu njenemu kotičku bi pripisal ime Zakladnica. Domnevam, da so ga izrekli prvi raziskovalci, štirinajst let pred Tentavo, ta pa niti ni vedel, kaj in kje naj bi Zakladnica bila. Spomnim naj, da se isto ime pojavi tudi v Tentavovi zgodbi o skritem predelu jame, v katerega vhod naj bi on zakril (O tem smo v reviji Kras že nekaj brali!). Del štorije, ki govori o tej zadelavi, je do podrobnosti podoben dosti bolj podprtim informacijam o raziskavah in ponovnem zapiranju dihalnika v Povirju. Tentava, kakršnega poznamo in se ga spominjamo, bi si prav lahko pripisoval zasluge za dejanja, ki so jih opravili drugi, posamezna raznorodna izročila pa povezal v romantično zgodbo - in nas še poslednjič pretental! Dr. France Šušteršič, dipl. inž. geologije, doktor geoloških znanosti - Univerza v Ljubljani, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Montanistika - Odsek za geologijo, Aškerčeva 12,1000 Ljubljana Dušanu Novaku v spomin! ■ g sesutem računalniku se je ■ I brez sledu izgubilo pismo pri- ■ X jatelju. Zadnje, nikoli odpo- Y slano Dušanu Novaku..! Dušan, ki se nikdar ni navadil na računalnik, jaz pa zgolj napol, bi se mi hudomušno nasmehnil, češ, prestara sva za to novo tehniko. Jezil sem se na neizrečeno, a docela predstavljivo prijateljevo pripombo. Jezil nase, ki bi jo bil zakrivil, saj v njegovih upravičenih besedah - kot vselej v podobnih primerih - ne bi bilo niti kančka zlobe in privoščljivosti. Tak je bil Dušan -iskren značaj, veder, navdušujoč in razumevajoč, vedno pripravljen pomagati. Tako se je končalo najino pisno obiskovanje v polstoletnem neskaljenem prijateljstvu. Štirinajst dni pozneje smo Dušana spretnih na njegovo zadnjo pot! Vse se je začelo z njegovim pismom in vabilom k sodelovanju ob koncu najinih gimnazijskih let, ko sva bila člana dveh prirodoslovnih krožkov, med najdejavnejšimi takrat; on v Ljubljani, jaz v Kranju. Kmalu nato s\>a se osebno seznanila in postala prijatelja. Najino prijateljstvo se je poglobilo na ekskurziji krožkarjev iz vse Slovenije na kras, ko nam je prof. Pavel Kunaver odkrival lepote podzemeljskega sveta. Spoznala sva, da so naju oba jame začarale za vedno. Spominjam se najinih izletov. Kadar sva se odpravila na Gorenjsko, je Dušan prišel že večer prej v Kranj in prespal pri nas, da sva lahko odrinila že navsezgodaj. Kadar pa sva se namenila na dolenjsko stran, sem podobno užival gostoljubje njegove matere v Ljubljani. Vmes pa so si najina pisma podajala roke, kolikor nama je lahko sledila pošta. Po dve pismi, tri pisma na teden sva si pisala. Koliko sva si imela povedati! Kako sem se razveselil vsakega njegovega pisanja! In koliko se je vsega tega nabralo z leti! Vsa pisma skrbno hranim. Preštel jih še nisem! Bila so dolga in kratka; včasih ena sama beseda, zapisana v naglici, značilni za Dušana. Posebej v zadnjem času, ko sva tesno sodelovala. Jaz kot urednik Naših jam, Dušan kot njihov upravnik. Ne vem, kaj si kdo predstavlja pod to uradniško oznako -upravnik - pri reviji, kjer vsi delamo zgolj iz veselja! A dvajset let je Dušan skrbel ne le za redno izhajanje revije, za katero je zmeraj primanjkovalo denarja, ampak tudi krepko pomagal pri uredniškem delu in sodeloval kot avtor; napisal je poldrugo stotino različnih prispevkov. Večinoma sam se je brigal za finance, pri čemer je pogosto sam nabiral oglase, pisal prošnje za subvencije in pošiljal poročila. Sam je skrbel tudi za ekspedit in ročno razpošiljal revijo ter pobiral naročnino. Poskrbel je za zamenjavo Naših jam s tujimi revijami, ki so obogatile knjižnico Jamarske zveze Slovenije. Skliceval je seje uredništva, jih vodil in pisal zapisnike, opominjal na zadolži- tve. Le kje je jemal energijo, da je poleg zahtevnega poklicnega dela zmogel vse napore in našel čas še za vse to!? Še več! Dušan nikdar ni pozabil na obilico zadolžitev in skrbi, ki si jih je na-lagal sam. Ne spominjam se, da bi ga bilo treba kdaj za kaj prositi, še manj priganjati ali opominjati. A res je tudi, da časa nikoli ni zapravljal. Vselej se mu je mudilo. Celo na strokovnih in družabnih srečanjih, na razstavah in drugih prireditvah sva se včasih komaj pozdravila, spregovorila nekaj besed; zadnjih dvajset let večinoma o Naših jamah. Nikjer se ni zadrževal dlje, kot bi bilo potrebno, čeprav je bil družaben in rad v družbi. Ob redkih priložnostih smo lahko spoznali njegovo družabnost in občudovali bogato znanje - ne samo v njegovi ožji specializaciji, hidrogeologiji, v kateri mu ni bilo para, marveč tudi široko obzorje naravoslovca in kulturno razgledanost razumnika. Dušana ni več! Nenadoma, nepričakovano, mnogo prezgodaj, ko bi, komaj v pokoju, rešen vsakdanjih službenih dolžnosti, lahko začel uresničevati stare, vedno odlagane projekte. Eden med njimi ostaja nedokončan tudi najin skupni projekt o katastru kraških izvirov s hidrografskimi zaledji, kjer živijo človeške ribice. Prav na to sem ga spomnil v neodposlanem pismu, izgubljenem v razsutem računalniku! “Zdaj”, sem mu predlagal, “lahko kot 'svobodna’ upokojenca, kar nikakor ne pomeni kaj več prostega časa, navsezadnje vendarle skupaj prepotujeva teren! ” To vabilo je Dušan pričakoval Že dolgo in se ga veselil... Tak je bil in ostal Dušan do zadnjega! Mladeniško zagnan in kljub skoraj sedmim križem še vedno navdušen za vse lepo, ne brez prirojene skrbi za uspešno nadaljnje delo. Še vedno je rad prihajal v jamarski klub Železničar, katerega soustanovitelj je bil, živo spremljal delo in spodbujal mlajše kolege. In s kakšnim veseljem in s kakšnimi pobudami je pred leti prišel k reviji Kras in se uveljavil kot marljiv sodelavec, pisec in priljubljen vodnik na ekskurzijah po kraškem svetu! Dušan Novak, odličen hidrogeolog in speleolog, neugnan raziskovalec in izjemen poznavalec slovenske dežele, nam je kot neutruden in plodovit pisec zapustil bogate sadove svojega dela. Z obsežno, nedokončano dokumentacijo nas je zavezal k novim raziskavam. S svojim delom in zgledom nam bo ostal svetal vzor. Pogrešali ga bomo kot raziskovalca in kot človeka! Če veljajo za koga, veljajo prav gotovo zanj besede, ki nas tolažijo ob bridki izgubi: Naj Ti bo lahka zemlja domača, ki si jo srčno ljubil! Marko Aljančič Dogovor o sodelovanju med Ministrstvom za okolje in prostor ter RTV Slovenija NA RADIU IN TELEVIZIJI SLOVENIJE NAČRTNO O OKOLJU V Ljubljani sta 4. novembra 1998 minister za okolje in prostor dr. Pavel Gantar in direktor TV programov Radiotelevizije Ljubljana Janez Lombergar podpisala dogovor o programskem sodelovanju med ministrstvom in RTV Slovenija v oddajah in serijah oddaj, namenjenih varovanju okolja in prostora. To je pomembna odločitev dveh ustanov, ki napoveduje združitev znanja o okolju in prostoru ter odgovornost za njuno varovanje ter sporočevalskega znanja in tehnologije za sodobno množično komuniciranje. Ljudje namreč okolje in prostor uporabljamo, a ga tudi z neodgovornim ravnanjem uničujemo. Zvečine zaradi svoje neosveščenosti, včasih tudi zaradi svoje sebičnosti! Seveda pa bo poslušanost in gledanost oddaj iz podpisanega sodelovanja odvisna predvsem od tega, v kakšnem dnevnem času bodo, kajti slišati in videti bi jih moralo čim več ljudi, zlasti šolarjev in doraščajoče mladine! V Ministrstvu za okolje in prostor ter na RTV Slovenija ugotavljajo, da ima Radiotelevizija Slovenija v svojem delovnem programu več projektov, namenjenih varovanju okolja in prostora. Njihov cilj je informirati, izobraževati in vzgajati o okolju in prostoru ter oblikovati pravilen odnosa javnosti do okolja in prostora. Zato so se dogovorili sporazumno in v tesnem sodelovanju pripravljati radijske in televizijske oddaje ali serije oddaj, ki bodo posredovale poslušalcem in gledalcem skrb za okolje in prostor. Skupaj se bodo pridruževali tudi mednarodnim informativnim, izobraževalnim in dokumentarnim oddajam ali serijam oddaj o okolju in proštom. Vsako jesen najpozneje do 15. oktobra bosta Ministrstvo za okolje in prostor ter RTV Slovenija na osnovi svojih programskih izhodišč ter predlogov in pobud določila plan skupnih projektov za naslednje leto. Za vsako naslednje leto bosta pripravila podrobnejši medijski načrt o spremljanju pomembnih dogodkov, pojavov in problemov v zvezi z okoljem in prostorom oziroma načrt za tako imenovano pokrivanje posameznih tem. Zasnove, scenarije oziroma besedila za oddaje, ki bodo nastajale skupaj, bosta pred pripravo strokovno pregledali obe strani in jih tudi pisno potrdili. Za oddaje, ki so v bistvu novinarsko obravnavanje tematike o okolju in proštom, si RTV pridržuje svojo novinar- IN PROSTORU Uredništvo sko neodvisnost ob spoštovanju profesionalnih in etičnih meril novinarskega dela. Ministrstvo za okolje in prostor seje v dogovom zavezalo sofinancirati skupne oddaje in serije oddaj, o čemer se bosta ministrstvo in RTV Slovenija dogovaijala z ustreznimi pogodbami. Tako namreč določata Zakon o javnih naročilih in Odredba o načinu oddajanja subvencij, dotacij in dmgih transferov iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Vse oddaje ali serije oddaj, ki bodo skupni projekti Ministrstva za okolje in prostor ter RTV Slovenija, bodo tako predstavljeni tudi v javnosti - bodisi s pomočjo ministrstva, z njegovim sodelovanjem ali pa skupaj. Obe strani si bosta prizadevali tudi za čim širšo in vsestransko javno promocijo skupnih oddaj ali serij oddaj. Revija Kras bo svojim bralcem napovedovala radijske in televizijske oddaje o skrbi za okolje in prostor ter o njunem varovanju pred onesnaževanjem in nesmotrno rabo. Še zlasti tiste, ki se bodo s svojo vsebino in prostorsko naravnanostjo dotikale krasa nasploh in pokrajine Kras! EKOLOGIJA Domala sto kubičnih metrov organskih in medicinskih odpadkov, odpisanih gospodinjskih strojev, odsluženih avtomobilskih karoserij, z nafto prepojene zemlje in ostankov od zakolov so slovenski jamarji v letošnjem projektu domžalskega Heliosa odstranili iz petih jam in brezen. V okviru projekta za sanacijo ali očiščenje kraških jam so v Heliosovem skladu za ohranjanje slovenskih voda s strokovno pomočjo Ministrstva za okolje in prostor izbrali pet jamarskih društev, ki so jih gmotno podprli s po 300.000 tolarji za očiščenje petih jam in brezen. Čiščenje se je pričelo 22. marca, na svetovni dan vode. V Heliosov sklad za ohranjanje voda se steka po 50 tolarjev od vsakega prodanega litra njegovih vodnih premazov. V Heliosu iz Domžal so se za ustanovitev posebnega ekološkega sklada odločili, ker se mm/m f///BK tKBRBt MSBBK zavedajo pritiskov civilizacije na okolje, v katerem ima voda ključno vlogo. Onesnaženost bogatega podzemnega sveta na kraških tleh ogroža predvsem bogate zaloge pitne vode. zato je bila odločitev Heliosovega vodstva za akcijo, v kateri bi očistili pet kraških jam, pravilna. Jamarsko društvo Železničar iz Ljubljane je 13. junija očistilo Babjo jamo na pobočju Ostrega vrha pri Trebnjem. Iz jame - v njeni bližini je vrtina za zajemanje pitne vode - so jamarji odstranili gospodinjske odpadke, med katerimi so bili tudi deli kmetijskih strojev, avtomobilski plašči in zračnice ter akumulatorji. Jamarji iz ljubljanskega Društva za raziskovanje jam so 26. in 27. junija iz 60-metrskega vhodnega brezna jame Brinščica pri Brezovici v občini Hrpelje-Kozina s 45-tonskim avtodvigalom potegnili deset kubičnih metrov odpadkov, med njimi tudi odslužene avtomobilske karoserije. Jama je v rezervatu za eno izmed zajetij Rižanskega vodovoda. Največ odpadkov - 50 kubičnih metrov - so iz Ravbarjeve jame pri Sežani 24. junija potegnili jamarji Jamarskega društva Sežana. Ravbaijeva jama se začenja z dvajset metrov širokim breznom, krasi pa jo velika kapniška dvorana. Pomemben prispevek Heliosovega sklada za ohranjenje slovenskih voda OČIŠČENIH KRAŠKIH JAM Matjaž Ledinek Iz Brezna treh dimnikov na Logaški planoti so člani Jamarskega društva Borovnica odstranili nekaj kubičnih metrov zemlje, prepojene s kakšnimi 170 litri odpadnega olja. Odstranjevanje sodov z onesnaženo zemljo je bilo težavno, saj ima 27 metrov globoko brezno ozek vhod. Pod breznom tečejo podzemne vode Ljubljanice in Bistre, s tega območja pa se napaja tudi podtalnica Borovniškega vršaja, kjer črpajo vodo za Vrhniški vodovod. Jamarji Društva za raziskovanje jam Simon Robič iz Domžal so 25. septembra iz lijakastega Severjevega brezna na pobočju Javorščice pri Moravčah odstranili za dve traktorski prikolici odpadkov od klanja živine, pomešanih z ostanki farmacevtskih in kemičnih izdelkov. Vseh pet očiščevalnih akcij je naletelo na zelo ugoden odziv med jamarji in med okoliškim prebivalstvom. Pri čiščenju jam in brezen so prizadevno sodelovali s pomočjo ali pa s spodbudo tudi predstavniki lokalnih oblasti in nekatera podjetja. Poleg povsem merljivih neposrednih očiščevalnih učinkih je očiščevalna akcija odigrala tudi pomembno ozaveščevalno vlogo. Očiščene kraške jame bodo posebej označene, kar naj bi morebitne nove brezvestne onesnaževalce odvračalo od nerazumnih, naravi in ljudem zelo škodljivih dejanj, ter jih usmerjale, da bodo poslej odlagali odpadke na urejena odlagališča. V tej luči je bil izjemno pomemben tudi prispevek slovenskih medijev, ki so očiščevalne akcije pozorno spremljali in o njihovih učinkih sproti poročali. Zaradi uspešno izpeljanih čistilnih akcij v naštetih kraških jamah so se v Heliosu odločili, da bodo s svojim skladom za ohranjanje slovenskih voda v letu 1999 pomagali ne le oživljati slovenske krajevne vodnjake, ampak tudi nadaljevali čiščenje onesnaženih kraških jam! Matjaž Ledinek - Katedra HIT, d.o.o., Tyrševa 23, 2000 Maribor Takole so se 27. junija 1998 v velikem zabojniku nabirali odpadki, ki so jih iz brezna jame Brinščica pri Brezovici na Krasu spravljali na površje jamarji ljubljanskega Društva za raziskovanje jam! Fotografiral Matjaž Ledinek ODPRTI PISMI Javno vprašanje Jolke Milič in javni odgovor dr. Pavla Gantarja PROJEKT za dirkališče na Krasu je v nasprotju z načeli trajnostnega razvoja Uredništvo Na prve nove pobude za gradnjo dirkališča na Krasu, točneje na gmajni pri Povirju blizu Sežane, letos pomladi se je revija Kras odzvala že v 26. številki s protestom svojega rednega sodelavca Kraševca Jožka Žiberne, dipl. pravnika, z naslovom "Roke proč od matičnega Krasa!". Potem je uredništvo stvarne možnosti za uresničitev takega projekta na prostoru načrtovanega Kraškega regijskega parka, o katerem revija Kras redno piše, preverilo na Ministrstvu za okolje in prostor. V njegovih okvirih namreč delujejo tudi upravni organi države Slovenije, ki dovoljujejo sprejemljive in preprečujejo nesprejemljive posege v prostor in okolje! Dobili smo odgovor, da je zamisel na območju, ki bo z ustanovitvijo Kraškega regijskega parka razglašeno za zavarovano, neuresničljiva! Oktobra letos, 1998, pa je na odprto pismo publicistke, prevajalke in pesnice Jolke Milič iz Sežane z naslovom “Kraševci prav nič nezaupljivi do dirkališča”, objavljeno v Sobotni prilogi časnika Delo, odgovoril v istem časniku minister za okolje in prostor dr. Pavel Gantar. Ministrov odgovor na zahtevo Jolke Milič, naj pristojni natočijo čistega vina, pohjuje odgovor, ki gaje uredništvo revije Kras prejelo pomladi... Javno vprašanje Jolke Milič in javni odgovor dr. Pavla Gantarja objavljamo v avtentičnih besedilih! Javno vprašanje: Kraševci prav nič nezupljivi do dirkališča Odprto pismo sežanskemu poslancu LDS Davorinu Terčonu, gospodu županu dr. Benjaminu Joganu, ministru za okolje in prostor dr. Pavlu Gantarju, strokovnjaku iz vrst Zelenih Slovenije dr. Dušanu Plutu, Inštitutu za raziskovanje krasa pri SAZU in vsem tistim, ki jim je Kras pri srcu! Že nekaj časa zaskrbljeni prebiramo o načrtu za gradnjo večnamenske steze na povirski gmajni. V Delu pa smo 1.10.1998 prebrali, da so sežanski svetniki dokončno podprli družbo Equinox holdings iz Ljubljane in sežanski Kars, ki nameravata uresničiti omenjeni projekt. Predlagatelju so dali zeleno luč, da lahko začne postopek za spremembo prostorskih ureditvenih načrtov. Prej smo se tolažili, da sami svetniki naše občine le ne morejo odločati o tako pomembnem in občutljivem vprašanju, marveč da bo volja ljudi izražena na referendumu, potem pa smo 2.10.1998 čisto zgroženi prebrali, da referenduma sploh ne bo. Mnenja smo, da bi referendum moral biti, ker smo prepričani, da so zainteresirana za to gradnjo prikazali Povircem in vsem drugim to svojo namero le s pozitivne plati, ne da bi jih soočili z negativnimi in postranskimi neprijetnostmi oziroma s škodljivimi učinki. Ogorčeni smo nad tem sklepom, ker menimo, da taka gradnja ni sprejemljiva za občutljivo kraško okolje. V času, ko se vsepovsod po svetu ljudje nadvse zavzeto borijo proti slehernemu posegu v okolje, se nam zdi ravnanje sežanskih svetnikov skrajno diletantsko in neodgovorno. Zato sprašujemo zgoraj omenjene, naj vendarle javnosti posredujejo svoje uradno, predvsem pa strokovno mnenje o tej gradnji. Skratka, da nam natočijo kozarec ali sod čistega vina in nas s tehtnimi argumenti pomirijo. Jolka Milič, Sežana, in še osem sopodpisnikov (podpisi so shranjeni v uredništvu) Odgovor na javno vprašanje: Kraševci prav nič nezaupljivi do dirkališča Pobuda za gradnjo dirkališča na Krasu se je v javnosti pojavila že Z. 1995 in že takrat sprožila ostre proteste, naslovljene na Ministrstvo za okolje in prostor. Na proteste smo odgovorili z negativnim mnenjem o projektu gradnje dirkališča in o tem obvestili tudi občino Hrpelje-Kozina. Podrobnosti o načrtovani večnamenski stezi na Povirski gmajni v občini Sežana nam sicer niso znane, na podlagi odprtega pisma pa lahko ocenimo, da predvidena dejavnost ni v skladu z vrednostjo naravnega okolja in prostora, ki je del načrtovanega Kraškega regijskega parka, ki ga podpira tudi občina Sežana. Hrupna in okoljsko agresivna dejavnost bi se namreč odvijala na izjemno vrednem naravnem prostoru z nadpovprečno krajinsko in biotsko raznovrsMostjo. Omenjeni posegi so v nasprotju z vsakršnim, tudi minimalnim režimom varovanja. Opozarjamo tudi na izjemno občutljivost podzemnih voda vodonosnika s kraško poroznostjo, ki zajema veliko sklenjeno območje zahodnega in južnega dela Slovenije in katerega sestavni del je tudi obravnavano območje. Projekt dirkališča na Krasu je v globokem nasprotju s temeljnimi načeli trajnostnega razvoja in trajnostnega urejanja prostora, ki je tudi eno temeljnih izhodišč politike prostorskega razvoja, ki jo pripravlja ministrstvo. Pridružujemo se opozorilu v odprtem pismu in priporočamo občinskemu svetu Sežana, da dobi celovito in vsestransko informacijo in da ponovno presoja o navedenem predlogu večnamenske steze. Na ministrstvu pa ocenjujemo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenj za navedeni poseg v prostor in okolje. Zato tudi svetujemo morebimim investitorjem projekta dirkališča im Krasu, imj ne izgubljajo časa in deimrja za projekt, ki ga ne bo mogoče izvesti. dr. Pavel Gantar, minister za okolje in prostor Skica kraškega sveta pri Kamni Gorici in Podutiku. PODOBA KRASA KRAS PRED VRATI LJUB UANE in izdelki iz njegovega apnenca Anton Ramovš IMa severozahodnem delu Ljubljane, zahodno od Dravelj, se v Kamni Gorici med Kamnogoriško in Pilonovo cesto in Cesto Andreja Bitenca vzdiguje apnenčev hrib. Večinoma ga pokriva gozd, le na zahodnem delu je tam razgiban travniški svet. Na vzhodnem delu je med Kamnogoriško in Pilonovo cesto nekdanji Vodnikov kamnolom (Alojzija Vodnika) z razkosanim in globoko razjedenim sivim apnencem, ki je nekdaj segal do Vodnikove apnenice. Velikanske množine tega kamna je apnenica spremenila v apno, kar dokazuje tudi zravnani svet med apnenico in kamnolomovo steno. Precej obsežnejši kraški svet sestavljajo na zahodnem delu Podutika hrib Strnica med Podutiško cesto in potokom Glinščico in se čez cesto med Glinicami in razpotjem s Podutiško cesto vleče naprej proti severozahodu v Krasje. Z roba Strnice je Lovrenc Vodnik lomil apnenec za različne izdelke in žganje apna. -'^f- m amnogoriški kras obdajajo '/ mlade kvartarne naplavine in nanesena preperina per-X>. mijskih glinenih in peščenih -*b"- kamnin, s katerimi se apnenčev hribec stika s permijskimi plastmi ob Cesti Andreja Bitenca. Obsežnejši podutiški kras meji na vzhodni strani na naplavine Glinščice, na zahodu pa ga omejuje prelom ali bolje kar prelomna cona, ki se vleče od nižinske zajede pod zahodnim spodnjim delom nekdanjega kamnoloma čez preval od križišča cest iz Podutika in Šentvida v Kucjo dolino. Ob prelomu se kraški apnenec stika s starejšim zgomjetriasnim dolomitom, ki so ga tektonske sile zdrobile v dolomitni pesek, ponekod kar v dolomitno moko, samo tu in tam so vmes ostali še bloki kolikor toliko sprijete kamnine. Uspeh tektonskih sil ob trdnejšem apnencu dokazujejo tudi mnogi peskokopi ob Podutiški cesti, posebno pa velik peskokop nad Kucjo dolino. Geološka zgodovina gliniškega apnenca Gliniški apnenec se je rodil v spodnjejurski dobi, to je pred kakšnimi 205 do 200 milijoni leti, v plitvem toplem Tetidi-nem moiju, ki je takrat pokrivalo obsežno dinarsko karbonatno ploščo sedanje južne Slovenije. V moiju se je nabiralo različno apnenčevo blato; največ je bilo enoličnega, usedenega na počasi se pogrezajočem morskem dnu. Ko se je dno umirilo, je nastalo Izvotljena skala gliniškega apnenca nekaj glinenega ah lapornega blata. Po krajših presledkih seje vsakokrat znova začelo pogrezanje morskega dna in zgodba se je ponavljala. Tako so nastajali debeli skladi in plošče, med njimi pa tanke glinene ah laporne pole. V nemirnem moiju so rasle okrogle kroglice iz apnenčevih ovojev, ooidi, ki so dah oolitni apnenec s kakšen milimeter debelimi zrnci. Na morskem dnu so tu in tam živeli polži in školjke, vendar je v teh kraš-kih apnencih le malo okamnelega življenja. Cianobakterije so posredovale vegaste obročkaste ovoje in ustvarjale onkoide ter onkolitni apnenec. Poleg omenjenih kamnin je nastalo tudi nekaj apnenčevih breč. Apnenec je kdaj pa kdaj pogledal na kopno, razjedale so ga vode in pustile v plasteh in med njimi večje in manjše luknje. Pozneje jih je zapolnjeval kalcit in od zunaj navznoter puš- čal širše in ožje, prostorom vzporedne obroče. Nastale so kokarde, ki so za gliniški apnenec zelo značilne. Razkazujejo se nam na portalih iz tega kamna. Ponavadi zunaj rahlo porjave različno obarvani in k nekdanjim praznim prostorom usmeijeni obroči razodevajo gliničana. Pri iskanju fosilov moramo imeti že precej sreče, vendar fotografije kažejo, kaj se nam vseeno lahko posreči najti! Nad nekdanjim Vodnikovim kamnolomom v Podutiku so polžje hišice, vehke kakšen centimeter, je pa tam v apnenčevem bloku kakšnih osem centimetrov visoka hišica, največja, kar sem jih videl v glinškem apnencu. Redke so lupine megalodontidnih školjk, in so največkrat polomljene. So pa kraji, kjer jih je več in so celo dobro ohranjene. Še redkejše kot polžji in školjčni ostanki so korale, fotografiji pa kažeta, kakšne smemo pričakovati pri vztrajnem iskanju. Kamnogoriški in podutiški kras Spodnjejurski gliniški apnenec je bil prvotno lepo skladnat z vmesnimi ploščami in tankimi glinenimi ah lapornimi lezi-kami med njimi. Nad njim so se naložile mlajše jurske in kredne plasti, kijih v ostankih najdemo tudi še v širši okolici. V novem Zemljinem veku pa so se sprostile tektonske sile, ki so razkosale obsežno apnenčevo skladovnico; veliki deli kamnitih skladovnic so se ob prelomih sem in tja premikali in dva velikanska kamnita bloka sta obstala na ozemlju sedanje Kamne Gorice in Podutika. Takrat sta imela nad sedanjimi spodnjejurski mi apnenci še mlajše kamnine. Vode so jih v davnih milijonletjih od miocenske dobe naprej odstranile in razkrile sedanji spodnjejurski apnenec, ki je bil pri prejšnjih tektonskih dogajanjih razpokan ter tu in tam zdrobljen. Voda je po površju raztapljala apnenec, glodala v njem najrazličnejše oblike, najbolj pa ga je razjedala v pretrtih delih in ob večjih ali manjših razpokah. Ob njih je ustvarjala manjše in večje luknje in se spuščala čedalje globlje v podzemni svet. Nastale so tudi manjše jame. Večja jama je na severni strani kamnogoriškega krasa južno od Dolnic, majhno brezno pa zeva v zgornjem delu njegovega travniškega sveta. V podu- tiškem krasu je najbolj znano Veliko Brezarjevo brezno na Krasju. V zgornjem delu sedaj opuščenega velikega kamnoloma v Podutiku je bila okoli 20 metrov dolga, tri metre široka in kakšnih 20 metrov globoka jama s prav čednimi kapniki. Stena opuščenega kamnoloma razkazuje razjedeni podzemski svet, v luknjah in večjih prostorih se je nabrala rdečkastorjava preperina, ostanek raztopljenega apnenca. Blizu spodnjega konca Kucje doline zgine potok v več požiralnikih v podzemlje; ko je manj vode, izgine prej, ko je vode veliko, pa ponikne v zadnjem požiralniku. Potok pobira vodo po južno vzhodnem pobočju Toškega čela in precej časa še teče po Kucji dolini, ki je nastala v prelomni coni med spodnjejurskim apnencem in zgomje-triasnim zdrobljenim dolomitom. Ponikni potok pride spet na površje na južnovzhod-nem koncu Stmice kot zajeten kraški studenec. Z vodo iz Kucje doline dobiva še večji del tistega, kar pronica skozi razjedeni apnenčev svet Krasja in Stmice. Rimski nagrobnik iz gliničana, ki so ga našli v Zgornji Šiški in je sedaj v Narodnem muzeju v Ljubljani. Površje Stmice in Krasja je vsevprek globoko razjedeno in daje videz razmetanega oglodanega skalovja. Med štrlečimi, z lišaji in mahom poraslimi apnenčevimi ostanki seje nabralo dosti rjavkaste in rdečka-stoijave preperine, ki daje kamnogoriškemu in podutiškemu krasu kar bujno drevje in dmgo rastlinstvo. Gliniški apnenec -gradbeni kamen skozi stoletja Nekje v Podutiku, najbrž tam, kjer je bil pozneje Vodnikov kamnolom, ali pa v Kamni Gorici, mogoče celo na obeh krajih, so že Rimljani lomih gliniški apnenec. A. Mullner v svoji knjigi Emona, Archaelo-gische Studien aus Krain (1879, V. Klein-mayr & Fed. Bamberg, Laibach, 342 strani) omenja na 20. strani na kraju z izpričanimi rimskimi kamnoseškimi deli, napisi na kamnitih ploščah in z dmgim Koseze z draveljskimi kamnolomi in ostanki zidov na pašnikih ter naselje Glinico, kjer so bili najdeni srebrniki, ki so bili v obtoku med leti 238 in 260 našega štetja. Rimljani so imeli od Zlatka, ki so mu rekli tudi Rimski studenec in ki je bil med Kamno Gorico in Podutikom, napeljan vodovod skozi Koseze ter Zgornjo in Spodnjo Šiško v Emono. Vzdolž vodovoda je najbrž peljala tudi cesta (Mullner, prav tam, str. 54). Pri gradnji vodovoda od Zlatka v Emono so gotovo uporabili tudi precej gli-niškega apnenca, nalomljenega v okolici. Isti gradbeni kamen so uporabili tudi pri nekaterih emonskih hišah in dmgih delih. Iz gliniškega apnenca so izklesali tudi nagrobnik, ki so ga našli v Zgornji Šiški in je sedaj v Narodnem muzeju, in nagrobnik, kije vzidan v južni zunanji steni cerkve sv. Lenarta v Spodnjih Gameljnah. Najdena nagrobnika in še nekaj dmgih obdelanih predmetov iz gliničana kažejo, da so imeli že Rimljani nekje v bližini Podutika, Kamne Gorice ali Glinice tudi kamnoseško delavnico, iz katere so prišli prav tako dobri izdelki, kot sojih izklesati iz marmorja. Po odhodu Rimljanov so novi naseljenci tudi lomiti kamen, vendar je o njihovih izdelkih prav malo znanega. Tri kamnoseške družine V 19. stoletju pa so se začele tri družine ukvaijati s kamnoseštvom. V Podutiku je nastala ob sedanji Podutiški cesti Vodnikova delavnica. Prvi, za katerega vemo, da se je tam načrtno začel ukvarjati s kamnoseštvom, je bil Lovrenc Vodnik, ki je imel v Podutiku tudi svoj kamnolom. Iz podeželskega Podutika je delavnico kmalu prestavil na začetek Kolodvorske utice v Ljubljano. Bil je pravi mojster in izpod njegovega jeklenega dleta je prišlo veliko dobrih in lepo izdelanih predmetov. Umrl je leta 1885. Njegovo dediščino je prevzel Alojzij Vodnik, ki ga tudi odlikujejo kakovostna dela. Veliko je ustvarjal skupaj z arhitektom Jožetom Plečnikom in uresničil je Kozolec z babami iz gliničana na Poljanah pri Ljubljani. Spomenik Babnikovih na Šentviškem pokopališču. precej njegovih načrtov. Po Alojzijevi smrti leta 1936 je delavnico prevzel njegov nečak Alojzij Jankovič. Iz Vodnikove rodovine so se kamnoseštvu spet zapisali Stanko Vodnik st., ki ima kamnoseško delavnico ob sedanji Dolniški cesti v Kamni Gorici, in sinova, ki pa - seveda - ne obdelujejo gliniškega apnenca. Z gliničanom so se ukvarjali tudi Kunovarjeva rodbina, nadalje Satlerjevi v Dolnicah in Tomanovi v Ljubljani, ki so imeli tudi apnenico na začetku Dolnic. Gli-niški apnenec je med obema vojnama uporabljal še gradbenik Dukič. Po drugi svetovni vojni pa so kamnoseškim mojstrom in lastnikom kamnolomov v Podutiku, Strniti in Kamni Gorici kamnolome podržavili in od takrat ni več izdelkov iz tega kamna. Seveda so se takrat uveljavili lepši in deloma tudi boljši kamni, s katerimi se gliničan ni mogel meriti. Najpomembnejši kamnoseški izdelki iz kraškega gliničana V prejšnjih časih so kamnoseki obdelovati gliniški apnenec za najrazličnejše izdelke, ki sta jih potrebovala kmet in meščan. Vse polno je še sedaj po Ljubljani in naseljih med Šiško, Šentvidom ter Podutikom portalov, oknikov, kamnitih stebrov pri vhodnih vratih, stebričev pri kamnitih ograjah, podstavkov za spomenike in znamenj, bilo pa je tudi precej kamnitih vodnja- kov, bab in dmgih priložnostnih izdelkov. Toliko vsega, kot iz redko katerega drugega kamna v okolici Ljubljane. Slike kažejo samo nekaj tega iz kraškega spodnjejurske-ga apnenca na pragu Ljubljane, kar se je še ohranilo v današnje dni. Med mnogimi portali je najimenitnejši lepo oblikovani in mojstrsko izdelani portal pri Martanovi hiši v Medvodah iz leta 1849. Od stebrov, razsutih po raznih delih širnega ljubljanskega prostora, kaže slika dva izmed štirih enakih pri vratih na šentviško pokopališče. Iz gliničana je izklesano tudi kužno znamenje, ki stoji sedaj pri cerkvi v Stanežičah. Bogato je bil oblikovan spomenik Babnikovih na šentviškem pokopališču, izklesan v napol romanskem in napol gotskem stilu. Precej se je še ohranilo nadzemnih delov vodnjakov. Iz leta 1875 je eden takih pred nekdanjo Vodnikovo hišo ob PODOBA KRASA W-‘- 1* * d» Celovški cesti v Dravljah in drugi pri Marta-novi domačiji v Medvodah, ki je sedaj postavljen na dvorišču kiparja Franceta Rotarja v Medvodah. Tu in tam še najdemo lične grobo obdelane velike kamnite posode za cvetje. V prejšnjih časih tudi ni bilo kozolca, ki ga ne bi podpirale kamnite babe, globoko zakopane s spodnjim razširjenim koncem v zemljo. Taki kozolci vedno bolj izginjajo, nekaj pa se jih je vendarle ohranilo. Med najpomembnejše izdelke, izklesane iz kraškega gliniškega apnenca, pa spadajo Kavškov most čez GUnščico v Podutiku in obnovljeni apnenici v Podutiku in Kamni Gorici. Vsi trije so razglašeni za kulturni, zgodovinski in tehniški spomenik. Opestnik ob Resljevi cesti 30 v Ljubljani. Kavškov most -najlepši kamniti most Obnovljeni svodasti kamnitni most ob novem mostu čez Glinščico v Podutiku ima na vsaki strani ograjo iz dveh vrst kvadrov ghniškega apnenca. Na sredini zahodne strani je nad lepo obdelanim velikim podstavkom steber s kapelico in v njej Marija z Jezusom. Na nasprotni strani je v sredini ograje nizek nadzidek iz dveh blokov gliniškega apnenca: na levem je bilo na izdolbenem in oglajenem polju vklesano “Kavškov”, na desnem polju pa je bilo vklesano “most”. Dmgo besedilo so po vojni uničih do neprepoznavnosti. Mostje bil dograjen leta 1902, kar dokazuje vklesana letnica. Brez pretiravanja smem trditi, da je Kavškov most najlepši kamniti most takšne velikosti in starosti v Sloveniji. Izklesala gaje roka enega izmed najboljših kamnoseških mojstrov iz obdobja v začetku 20. stoletja Alojzija Vodnika iz domačega kamna. Obnovljeni apnenici v Podutiku in Kamni Gorici Tehnično dovršeno in estetsko oblikovano podutiško apnenico je postavil leta 1875 Lovrenc Vodnik iz razbčno velikih in grobo oklesanih blokov gliniškega apnenca ter jo v notranjosti lonca obzidal s kosi trdega, proti visoki temperaturi obstojnega kremenovega peščenjaka. Pet močnih, iz domačega apnenca pozidanih opornikov daje okrogli apnenici oporo, hkrati pa je okras enoličnemu okroglemu loncu. Po katastrofalnem potresu leta 1895 je Alojzij Vodnik, Lovrenčev sin, sezidal apnenico v Kamni Gorici, ker podutiška ni bila več kos velikim potrebam po apnu pri obnovi hudo prizadete Ljubljane in okolice po potresu. Kamnogoriška apnenica pa je za razliko od podutiške kvadratna s poldrugim meter debelim obodom, ki je na vogalih odebeljen na dva in pol metra. Zaradi tako utijenega lonca apnenica ni potrebovala opornikov. Lonca obeh apneninc sta približno enako proštoma, se pa po višini in premeru nekoliko ločita med seboj. Vanju so vsakokrat naložiti po 50 do 60 ton apnenca iz kamnolomov ob apnenicah ter dobiti od 20 do 30 ton apna ter zanj pokuriti približno 70 kubičnih metrov drv ati dva vagona in pol premoga. Apnarstvoje v Podutiku in Kamni Gorici najbolj cvetelo do prve svetovne vojne. V podutiški apnenici so na leto skuhati po pet apnenic, to je polnitev, po prvi svetovni vojni manj, zadnjo pa so skuhati leta 1945. V kamnogoriški apnenici so do prve svetovne vojne skuhati kar po 15 do 17 apnenic na leto, med obema vojnama so v njej zakurili približno petkrat na leto, po drugi svetovni vojni pa so skuhali po tri apnenice. Leta 1959 so skuhali eno in hkrati zadnjo. Po drugi svetovni vojni sta apnenici začeli propadati. Podutiška se je na enem koncu malodane že sesula, v kamno-goriški pa se je zmšil že spodnji del lonca. Obe so uničevale drevesne korenine, medtem ko se je v loncih nagrmadilo vse polno različne navlake. Z velikim prizadevanjem in neomajno vztrajnostjo so ju po desetletju velikih naporov in s finančno pomočjo takratne občine Ljubljana-Siška, Ministrstva za znanost in tehnologijo ter Ministrstva za kulturo obnovili. Kavškov most v Podutiku ter obnovljeni apnenici v Podutiku in v Kamni Gorici naj z drugimi izdelki iz kraškega gliniškega apnenca ohranjajo tehnični, kulturni, spomeniško pričevalni, študijsko dekumentacijski in vzgojno izobraževalni namen! Dr. Anton Ramovš, doktor geoloških znanosti -častni član Prirodoslovnega društva Slovenije, Kumerdejeva 5,1000 Ljubljana Fotografije so iz knjige Gliničan od Emone do danes. Avtorica fotografij obnovljenih apnenic je Minka Bricelj. Leta 1995 obnovljena Vodnikova apnenica (Lovrenc Vodnik) v Podutiku, postavljena leta 1875. Obnovljena Vodnikova apnenica (Alojz Vodnik) v Kamni Gorici, zgrajena okrog leta 1895. SPOZNAVAJMO KRAS Pogovor s Srečkom Rožetom, zbirateljem vojaških starin Povabilo VOJAŠKI MUZEJ V LOKVI Borut Lozej, Mateja Lozej Srečko Rože velja za enega izmed največjih zbirateljev vojaških starin na svetu. Del svoje vojaške zbirke ima razstavljen v lokavskem obrambnem stolpu Tabor, ki je kot beneški stolp tudi razglašen za umetnostni in arhitekturni spomenik. IMa vprašanje, od kot takšna ljubezen do vojaških starin, s smehom odgovarja, da je to, sodeč po besedah staršev, prirojena napaka. Obisk pri Srečku Rožetu sva izrabila za pogovor z njim, saj sva na ta način želela bralcem revije Kras predstaviti svoje doživetje na obisku pri njem v muzeju Tabor. Srečkova strokovnost in hkratna preprostost sta presenetljivi; njegovo pripovedovanje zares pritegne. In priznava, da je bila njegova zbirateljska pot od prvih začetkov do sedanjega vojaškega muzeja "Tabor" Lokev zares trnjeva... "TABOR" ■n 5. i Takole je odgovarjal Srečko Rože o sebi in svojem zbirateljstvu: Praviš, Srečko, da je tvoja ljubezen do vojaških starin nekako prirojena? “Ja, tako pravijo starši! Moja prva slika v vojaški uniformi je nastala, ko mi je bilo štiri leta. Na njej sem slikan s čutarico, z bajonetom in z vojaškim pasom. Iz mojega šestega leta je ohranjena slika, na kateri sem v popolni bojni uniformi in s puško... Pri sedmih letih sem prvič deaktiviral ali razstavil ročno bombo in jo naredil neškodljivo... Pri sedemnajstih letih ali nekaj mesecih več sem že imel kar lepo zbirko militarij, to je vojaških predmetov. Prejšnja država pa ni bila temu naklonjena, saj so mi jih velik del odvzeli. Po odsluženju vojaškega roka v Bileči sem spet začel zbirati vojaške starine. Tako se z njihovim zbiranjem ukvarjam že štirinajsto leto. ” Si med največjimi zbiralci vojaških starin. Ali bi povedal, koliko razstavnih predmetov obsega tvoja zbirka? "Moja zbirka šteje 62.244 različnih razstavnih predmetov. Sedaj dobivam vsak dan kakšnih deset novih. V Taboru imam razstavljenih le okrog dvanajst odstotkov celotne zbirke vojaških starin, nekaj več kot štiri tisoč predmetov. Samo vojaških uniform imam 2.291, vendar jih zaradi prostorske stiske razstavljam v muzeju v Lokvi le 171. Poleg lokavskega muzeja imam še osem razstav v Sloveniji, dve v Avstriji ter po eno v Nemčiji in Švici. ” Odkod ideja o predstavitvi svoje zbirke prav v lokavskem stolpu Tabor? “Zbirko sem imel najprej v domačem kraju, v Krepljah pri Dutovljah. Vendar je soba, široka 4 metre in dolga 5 metrov, kmalu postala premajhna. Takrat se je govorilo, naj bi stolp Tabor v Lokvi uredili v ribjo restavracijo. Takratni župan lokavske krajevne skupnosti Franc Čok pa je imel posluh za moj predlog, da smo skupaj s krajevno skupnostjo Lokev in Občino Sežana za silo obnovili notranjost stolpa. Pač toliko, da sem mogel postaviti razstavo, kar je trajalo pet mesecev. In dogovorili smo se, da sev občinskih okvi- rih v zvezi z zbirko predstavlja vojaški muzej Tabor Lokev, ob njem pa še moje ime”. Ali to pomeni, da se s tem pravzaprav predstavlja tudi vas Lokev? “Ja! Poleg vojaškega muzeja predstavljam obiskovalcem tudi pomembne kulturne in turistično zanimive točke vasi Lokev, saj je to eden izmed načinov poudarjanja in populariziranja pomena vasi v občini ter hkrati prispevek k poznavanju in ohranjanju njene kulturne in naravne dediščine. Tako predstavljam tudi vaške vodnjake, kale in lokve, pa še kaj posebej privlačnega! ” V muzeju imaš razstavljene ne le vojaške predmete, ki sicer prevladujejo, ampak je v njem tudi nekaj starin iz vsakdanjega življenja naših pranon in pranonotov... Ali to pomeni, da te ta zgodovina tudi zanima? “Seveda! Zanima me predvsem zgodovina slovenskega prostora. Zanimata me zlasti tukajšnja arheologija in etnologija od pradavnine do današnjih dni. Zato imam v muzeju tudi prazgodovinske kamnite sulice, puščice in osti, iz starega veka so rimski kratki meč - gladius, grško bodalo, sulice, puščice iz brona in železa, prav tako rimske fibule, svinčenke za rimske prače in rimski kovanci, iz srednjega veka in časov turških vpadov v ta prostor pa imam v muzeju pašin pas, okrašen s poldragimi kamni... Zanimajo me tudi obdobje Marije Terezije in njena oblast v naših krajih, pa Napoleonovi časi in obdobje Ilirskih provinc. Seveda pa je moja skrb usmerjena pmd-vsem na vojaške razstavne predmete in zlasti na primerke vojaškega orožja in opreme vseh vojska, ki so tod bile. Zanima me, navsezadnje, tudi kronika vseh petih fantov slovenskega rodu, ki služijo v francoski tujski legiji... Iz vsakega prelomnega obdobja imam zato v muzeju razstavljenih nekaj najbolj reprezentativnih primerkov!” Kaj pa Tabor kot trdnjava, ki naj bi nekdaj služila za obrambo pred turškimi vpadi? Kakšen je njen zgodovinski pomen? “Tabor je bil zgrajen leta 1485 za obrambo pred Turki. Ko so turški vpadi v ta pm-stor ponehali, je stolp služil najprej za sušenje žit in za žitnico na relaciji med Lokvijo in Ljubljano. Pozneje so v njem domovala različna prosvetna društva, ki so nastajala med leti 1883 in 1923, dokler jih fašizem v svoji potujčevalni vnemi ni ukinil. Leta 1934je v njem začel delovati fašistični urad. Med drugo svetovno vojno so v njem imeli fašisti in italijanska kraljeva vojska svoje skladišče, leta 1943 pa so se vanj naselili Mongoli v nemški uniformah oziroma nemški vojaki. Po osvoboditivi so stolp uporabljala razna športna in mladinska društva. ” In končno se je v Tabor vselil Srečko Rože s svojo največjo orožarsko razstavo, na kar je znameniti tabor čakal kar petsto let! “Ja, tako pravijo domačini!” Kako je sploh mogoče nabrati oziroma zbrati toliko nuzejskega materiala na enem mestu? “Zelo težko! Pot do take muzejske zbirke je bila zares trnjeva. Na začetku še posebej, saj me nihče ni jemal resno, kaj šele, da bi me poskušal razumeti! Sedaj je lažje. Ljudje me poznajo in poznam številne druge zbiralce. Stvari iščem in kupujem po sejmih, dražbah, precej pa jih dobim z vztrajnim iskanjem ali mi jih ljudje podarijo. Prav je, da se ob tej priložnosti zahvalim vodstvom enot Zveze združenj borcev vsepovsod po Sloveniji in vsem tistim nekdanjim partizanskim komandantom, ki so mi prinesli ali poslali najrazličnejšo opremo, orožje, zapiske, poročila... Zahvaljujem se tudi predsedniku krajevne skupnosti Lokev Živoju Racetu, Občini Seža- na, vodji enote Proizvodna obrt SCP Kraški zidar Marjanu Macarolu, dipl. inž., ter poveljniku MORS Postojna Milanu Šajnu! ” Je kaj takega v muzejski zbirki, kar posebej izstopa? “O, ja! Precej je takega! Edinstveni primerek na svetu je doprsni kip Svetozarja Boro-jeviča in njegova uniforma v zlatu, kakršna je na svetu le še ena v muzeju na Dunaju. Potem je sablja z zlatim ročajem nemškega rajha, kakršnih je ohranjenih samo šest. Tako sabljo so podarjali najvišjim vojaškim častnikom. Prav gotovo je to tudi plinska maska za otroke, ena izmned treh ohranjenih. Je nekakšen inkubator, kakršne so izdelali Angleži za preteča nemška letalska bom-bardinarja Anglije med drugo svetovno vojno. In to sta zagotovo tudi edina na svetu ohranjena uniforma ogrske garde cesarja Franca Jožefa iz leta 1848, na kateri je našitega 5,47 kilogramov srebra, ter prav tako edina ohranjena uniforma generala hrvaških domobranskih letalskih enot..!” Muzej je razvrščen v treh stolpovih nadstropjih. Kako bi ga v kratkem opisal? “Muzej je v bistvu pranje človeških možganov... Človek oziroma obiskovalec je, ko vstopi v muzej, civilist in tarča med dvema nasprotujočima se velesilama. V prvem nadstropju je predstavljena I. svetovna vojna, obiskovalec pa je v njem postavljen med avstroogrsko in italijansko vojsko. V drugem nadstropju je obiskovalec tarča nacifašistične propagande in partizanske Osvobodilne fronte, ki prerase v komunizem. V tretjem nadstropju pa so pred obiskovalcem vse uni- forme, ki so se od leta 1780 do leta 1991 vojskovale v naših krajih. In tam so razstavljeni tudi eksponati, ki tvorijo arheološko in etnološko zbirko našega prostora. V tem nadstropju je obiskovalec kot civilist vklenjen v polmesec. Izhod pred smrtjo mu je samo pot po stopnicah navzdol. ” Vpisan si tudi v Guinessovo knjigo rekordov! Zaradi česa? “Vanjo so me vpisali leta 1989, ker sem v roku šestih mesecev zbral največ razstavnih predmetov. Bilo jih je več kot štiri tisoč!” Dobil pa si tudi številne pohvale in priznanja, ali ne? “Dobil sem najvišje priznanje NATO pakta za vojaški muzej v Lokvi, odlikovanje komandosov NATO pakta, italijanskih karabiner-jev, slovenske vojske, civilne zaščite, družbe Mercedes in še kaj. Vsega skupaj je to 18 odlikovanj in pohval”. Lastnik Vojaškega muzeja Tabor Srečko Rože vabi v Lokev na Krasu vse, ki jih zanima ogled muzejske zbirke. Muzej je odprt ob sobotah in nedeljah med 9. in 12. ter med 14 in 18. uro. Med tednom se je mogoče za obisk muzeja dogovoriti po telefonu na številko 067/67-107, ki jo lahko pokličete tudi iz bifeja, ki je v pritličju stolpa Tabor! Borut Lozej, Mateja Lozej, oba inž. varstva pri delu -Orlek 40, 6210 Sežana Zbiralec militarij in lastnik vojaškega muzeja Tabor v Lokvi Srečko Rože s priznanjem NATO, ki mu ga je 6. junija 1995 izročil poveljnik vseh Natovih podčastnikov v zahodni Evropi g. Ruben A. Blackman. Umetnostni in kulturni spomenik 340 let Prvotno mala božjepotna cerkev v Klancu (sedaj Klanec pri Kozini) so baje zgradili že v prvem tisočletju našega štetja. Kakor sedanja je bila posvečena sv. Petru apostolu. V njeni grobnici so pokopavali plemiče in premožne ljudi iz raznih delov Istre, med njimi tudi grofe Gravisi. Razglašena je za umetnostni in kulturni spomenik! ■.... m aj je navajalo premožne lju- jf di, da so se dali pokopati v |8^L to cerkev in njeno pokopa-j lišče? Danes bi težko verje- -JHL li, da je bil to pravi razlog, vendar ... ustna predaja pravi, da zaradi zavetnika te božjepotne cerkve - svetega Petra. Ta svetnik je ključar nebes in se je računalo, da na “sodnji dan” bodo te duše blizu nebeških vrat, ko jih bo sv. Peter odprl. Tako bodo med prvimi prišle v raj. O graditivi prve božjepotne cerkve sv. Petra v Klancu obstaja legenda, ki pravi, da se je ogromen in ostuden modras poleti sončil na gričku pri Klancu. Zaradi vročine da je popil vso vodo iz bližnjih izvirov. Ker se nadlege domači sami niso mogli rešiti, so se zaobljubili sv. Petru, da mu bodo na tistem gričku zgradili cerkev, če jih reši strašnega modrasa. In sv. Peter je prišel na zemljo, z nebeškim ključem udaril modrasa po glavi tako, da je poginil. Krajani so obljubo izpolnili; v zahvalo za rešitev so zgradili cer- SEDANJE CERKVE SV. PETRA V KLANCU PRI KOZINI Danilo Pečar * kraški ter - zvonik, zgrajen nad cerkvenim vhodom kot raven zid in ima eno odprtino, dve odprtini ali tri odprtine za zvonove. Tako ime najdemo v starejši literaturi. Zadnje čase se za tako vrsto zvonika uporablja tudi naziv “preslica”, pa tudi “ v obliki jedra" (veijetno prevod iz itabjanskega “campanile a vela”. Zvonik v obliki kraškega tera je leta 1880 predvidel tudi projektant Simon Uggowitzer (glej skico!). kev in jo posvetih sv. Petru... Tako pravi legenda! Ta, prvotna cerkev v Klancu je pripadala plebaniji in pozneje župniji Dolina. Šestega januatja 1650 je takratni avstrijski vladar ustanovil kaplanijo v Klancu. Njen prvi kaplan je bil g. Gregorij Lavriha. V času kaplanovanja njegovega naslednika g. Andreja Meriše pa so leta 1627 začeli graditi v Klancu novo, sedanjo cerkev, in jo zgradili leta 1659, kakor to pove vklesani napis na kamniti plošči, vgrajeni na zunanji strani prezbiterija te cerkve. Ista letnica, to je 1659, je vklesana tudi na sklepnem kamnu prezbi-terijevega “slavoloka”. Cerkvena ladja je znotraj dolga 23,50 metra, široka 8,12 m in visoka 6,57 m. Prezbiterij je znotraj dolg 8,49 m, širok 5,65 m in visok 6,57 m. Zidovi cerkvene ladje so debeli 1 m, zidovi prezbiterija pa so debeli 0,73 m. Nad vhodom v cerkev je zvonik v obliki kraškega tera*, s prostorom za tri zvonove, čeprav v njem sedaj visita le dva zvona. Cerkev ima tri oltarje. Glavni oltar ima v sredini kip sv. Petra apostola. Smatra se, daje kip naredil neznani mojster italijanske šole v 14. stoletju. Ob straneh sta na levi kip sv. Pavla in na desni kip. sv. Lovrenca. Oltar ima tabernakelj iz marmorja in kamna. Glavni oltar v cerkvi sv. Petra z njegovim kipom v sredini, na levi kip sv. Pavla in na desni kip sv. Lovrenca - Fotografirala Olga Knez, 1995 Mogočna, prastara lipa pred cerkvijo v Klancu pri Kozini, zaščitena kot naravni sporne _ ■ Fotografiral Danilo Pečar, 1995 Desni oltar ima v sredini kip lurške Matere Božje, ob straneh sta na levi kip sv. Jožefa in na desni kip sv. Barbare. Levi oltar ima v sredini kip sv. Andreja, na levi kip sv. Janeza Nepomuka (z vklesano letnico 1817) in na desni kip sv. Antona Padovanskega. Tudi ta oltar ima tabernakelj iz marmoija in kamna. Vsi kipi v oltarjih so izklesani iz marmoija, le kip lurške Matere Božje je iz mavca, medtem ko je kip sv. Andreja izrezljan iz lesa. Nad krstnim kamnom je zelo lep relief iz belega marmoija, ki prikazuje sv. Janeza Krstnika, ki krsti Jezusa Kristusa. Ob tristoti obletnici duhovnije (1627-1927) je akademski kipar Franc Gorše iz Ljubljane naredil kip presvetega Srca Jezusovega. Kip je izrezal iz klanskega hrasta v enem kosu, le dela rok sta pridodana. Na kipovem postamentu ali podstavku je pritijena lesena plošča z napisom: CHRISTO REGI 1627 1927 V cerkvi je tudi kor. Od leta 1897 so bile na njem orgle. Ko je župnijo Klanec upravljal g. Alojz Kocjančič, je pokvarjene orgle zamenjal za stari harmonij. Leta 1996 so leseni kor nadomestili z železobeton-skim. Cerkev je imela tudi leseno prižnico, ki pa jo je g. Rado Sonc, ko je bil upravitelj župnije Klanec (1954-1961) dal od- straniti, ker... da bo cerkev brez prižnice delovala bolj estetsko!? Kje je prižnica končala, ni znano! Votlina na desnem oltaiju, posvečena lurški Materi Božji, je bila okrašena s kapniki, ki so jih krajani poiskali in prinesli iz vseh znanih in dostopnih kraških jam na območju te duhovnije. Na tako urejeno in opremljeno votlino so bili farani zelo ponosni, Leta 1931, potem ko je prišel v Klanec kot župnik in dekan g. Gabrijel Piščanec, pa je njegova sestra in kuharica gdč. Marija Piščanec “ugotovila”, da se na kapnikih nabira prah. In je njen brat dal kapnike odstraniti. Prejšnjih sedemdeset let se prah ni nabiral... Farane je to zelo prizadelo. V cerkvi sta dve grobnici. V mali grobnici, blizu krstnega kamna, je pokopanih 17 oseb. V večji grobnici, kije v sredini cerkvene ladje, se ne ve, koliko oseb je pokopanih. Iz prostora pod pokrovno ploščo poteka odprtina v smeri glavnega oltaija. Mrliške kovčke so dajali v to odprtino in z vsakim novim položenim kovčkom so prejšnje premaknili za kovček naprej, tako da je najbližji izhodu iz odprtine padel v kostnico, ki je bila verjetno zgrajena ob zgraditvi nove cerkve ah pa je del nove cerkve zgrajen na njej. Čeprav sta zgrajeni sedanja in stara cerkev na istem gričku, ni ugotovljeno, ali sta bili zgrajeni na istem mestu. Ustna predaja se razlikuje v nekaj verzijah. Sedanjo cerkev v Klancu so večkrat popravljali in obnavljali. Zadnjič, ko se je leta 1954 udrla cerkvena streha. Leta 1880 in potem še leta 1894 so nameravali cerkvi zgraditi nov zvonik. Načrti zanj so narejeni, do njegove gradnje pa ni prišlo. Pred cerkvijo raste mogočna prastara lipa. Visoka je 29 metrov, obseg debla meter visoko od tal je 6,70 m, obod krošnje pa meri 61,80 m. Lipa je razglašena za naravni znamenitost in je zaščitena (enako kot lipe pri cerkvah sv. Petra v Gabrovici, sv. Martina v Slivju in sv. Tilna v Svetem, vse na Krasu!) Leta 1904 so kaplanijo Klanec povzdignili v župnijo. Tako je kaplanijska cerkev po 254 letih postala župnijska cerkev. Od njene zgraditve jo sedaj upravlja že petinštirideseti duhovnik - župnijski upravitelj g. Milan Pregelj. Danilo Pečar, upokojenec -Klanec pri Kozini 11, 6240 Kozina KiuaiS ,‘*nV' riis? PODOBA KRASA V Kačiče na OPASILO Jožko Žiberna "V nedeljo gremo v Kačiče na opasilo. Br-jar že pripravljajo. Godli bodo, kot ponavadi. Sleparji. Prišlo bo dosti ljudi in bo veselo, ker bo tudi vrtiljak, rekli so mu ringlšpil. Prišle bodo tudi, kot vedno, Čičke in prinesle zadnje fige. Križanke od Trsta pa bodo imele sardele, pečene na gradeli ali žaru, po šest ali sedem za eno liro. Za žepnino boš dobil dve liri, a jih ne zapravi za kako neumnost!" so mi pred mnogimi leti rekli domači in me vprašali: "Greš z nami?" Kačiče nekdaj in danes Kačiče so majhna vas na robu Brkinov ob stari cesti, ki pelje mimo Divače proti Kozini in naprej proti morju. Ob njej sta sedaj dve novi. Po eni so postale Kačiče znane zaradi kačiškega klanca, kjer je več neprevidnih voznikov zdrsnilo z nje. Tretja pa je nova avtocesta, ki se s postopnim dograjevanjem približuje obali... V tem prispevku pa ni beseda o cestah, pač pa nas zanimata predvsem vas Kačiče in kačiško opasilo, ki mu domačini pravijo kar kačišnica.. Kačiče so stara slovenska vas in njen nastanek sega daleč v zgodovino. Prvič jo omenjajo švarceneški urbarji iz let okrog 1400. V njih piše, da šteje vas štiri hube. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (I, str. 834) pomeni huba v fevdalizmu posestvo, ki naj bi obsegalo med 15 in 20 hektarji površine. Vasje spadala pod goriško grofijo, upravljal pa jo je ministerial iz gradu Švarce-nek nad vasico Podgrad. Ministariali, v srednjem veku stan nesvobodnih v upravnih službah fevdalnih dvorov, so bili grolje Petači, ki so bili po takratni navadi polepšali svoj priimek v Petazzi, tako kot bližnji Rešetarji z gradu Školj v Rossettije. Grad Švarcenek so 11. maja 1713 napadli kmetje, ga v naskoku zavzeli, pobrali vse urbarje in ga zažgali, tako da v spomin nanj stoji sedaj le še nekaj ruševin. Petači so pobegnili v Trst, upravljali pa odrejeno jim ozemlje iz Sežane, kjer je zadnji Petač sezidal veliko sodnijo. Petači so poznani tudi po tem, da so leta 1822 Divačanom prodali veliko zemlje, ki velja danes za jusarsko zemljo. Kakor velja za večino krajevnih imen, se je tudi ime sedanjih Kačič spreminjalo. V raznih virih so zapisane kot Chatzitz, Shotschiez in Kaczies, pod Italijani pa kot Cacitti. Kraj je bil v ti- stih časih zelo pomemben prav zaradi ene izmed najbolj prometnih cest iz notranjosti proti morju in v nasprotni smeri. Viri pravijo, da je vozilo po njej v obe smeri dnevno po tisoč in celo več tovornikov vseh vrst. Tovorili so vsakovrstno blago, v nasprotni smeri pa so prevažali zlasti sol. Med Kačičami in Rodikom je bila mitnica goriške gosposke. Bila je med najbolj donosnimi na območju go-riške grofije. Kačiče so izgubile svoj pomen najprej po zgraditvi cesarske ceste proti Trstu, saj jih je ta obšla. Potem pa še po zgraditvi obeh železnic, južne in istrske. Sedaj vas bolj sameva, saj poteka ves promet po novih cestah, oddaljenih od vasi. Obiskovalce privablja gostilna Osterman zaradi izvrstne kuhinje in prijaznih gostiteljev. V bližini vasi so tudi ostanki mogočne in na Krasu naj večje ledenice, iz katere so nekdaj od pomladi do zimskih dni oskrbovali Trst z ledom. Na 804 m visoki dominantni vzpetini Ajdovščina vzhodno od Kačič so ostanki prazgodovinske naselbine, obnovljene v antičnem času, kije med najbolj ohranjenimi višinskimi postojankami tistih časov. Zato je naselbina razglašena za kulturni spomenik. V vasi pa se je do današnjih dni ohranil tudi poseben običaj - to je opasilo - praznik za mali šmaren, ki ga opisujem v nadaljevanju... Seveda pa opasilo ni značilno le za Kačiče, saj je ta običaj razširjen skoraj po vsej Primorski! Kaj pomeni beseda "opasilo"? Besedo opasilo zasledimo po dosedanjih ugotovitvah prvič zapisano v znamenitem slovatju Vocabolario italiano-sloveno, ki ga je pripravil in leta 1607 v Vidmu (Udinah) izdal redovnik Alasio de Sommaripa. Slovarje ohranjen le v enem izvodu, v fak-similu pa ga je s podrobnejšo obrazložitvijo, ki jo je napisal dr. Lino Legiša, leta 1979 izdala Založba Mladinska knjiga skupaj z občino Devin-Nabrežina ter z Založništvom tržaškega tiska. Sommaripa je v slovatju prevedel italijansko besedo “dedicatione” v “opasilo” (v izvirniku “dedicatio - opassillo”), kar pomeni posvetitev, proščenje. Tako razlaga to besedo tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, v katerem piše, daje opasilo “zahodno žegnanje, proščenje”, in še dodaja “zahodno opasilo sveč okrog stebra”, kar je vsekakor povezano z izvorom te besede in samega poznejšega praznika. Opasilo je vsekakor značilno za “zahodna območja” naše dežele, kar izhaja zlasti iz dela Srednjeveški urbaiji za Slovenijo, v katerem so navedena številna opasila na Primorskem. Vendar je zanimivo, da je njegov avtor dr. M. Kos zapisal to besedo samo v stvarnem kazalu, kjer bralca takoj napoti s pripombo “gl. chirch-tag - proščenje”. Ko pa omenja proščenje v več kot dvajsetih krajih na Primorskem, ne uporablja več besede opasilo, pač pa uporablja besedo proščenje. Tako v opombah tudi pri Kačičah! Zakaj tako, lahko le ugibamo. Pove pa, da seje proščenje v Kačičah “vršilo na dan Marijinega rojstva (8. septembra), ko so pobirali zadevne dajatve, to je po sedem mark, od vsake hube pa še po 3'/2 marke. Iz tega primera in iz naslednjih vidimo, daje imelo proščenje - opasilo za fevdalce in njihove podrejene poseben pomen. Ob proščenjih so namreč pobirali dajatve v blagu, kruhu, vinu, piš-četih, prašičih ali pa v denarju. Pripadale so fevdalcu, deželnemu sodniku, županu ali drugim. Tako so morali, na primer, dajati ob opasilu v Vremah upravniku vsak po eno pišče, dve kupni meri l&A /V- ir/* ovsa, štiri kruhe in nuditi vso oskrbo. V Bukovici so morali nuditi sodniku in upravniku iz Gorice vso oskrbo. V Ločniku je prodal upravnik prvi ples za 40 šilingov. In podobno! Zanimivo pa je, da je v Batujah ob proščenju - opasilu zasedalo gorsko sodišče. Razsojalo je o škodi, ki jo je bil kdo povzročil v vinogradu... In še o izvoru besede "opasilo"! O tem piše dr. Franc Bezlaj v svojem Etimološkem slovarju slovenskega jezika. Iz njega povzemam, da besedo opasilo razlaga kot “proščenje, žegnanje (Kras, Istra), tudi opasilnica”. Po mojih izkušnjah pomeni opasilnica v krajih, kjer so opasila, dejansko vrv, ki ji domačini pravijo v narečju opasivnica. Z njo kmetje opasajo lojtmik, naložen s senom, z žitom ali listjem, da se med prevozom ne izgublja. Tako besedo razlaga tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika, Pleteršnik pa jo razlaga kot pas oziroma kot dolgo vrv, s katero je zavezan voz sena. Celo za opasilo pravi, daje to vrv, potem pa, da je to cerkveni praznik ter po Levstiku dodaja, da so imeli nekdaj običaj na opasilih opasati cerkev s svečami. Bezlaj omenja še Kelemino, ki govori o pasu straž okoli cerkve, Valvasor pa piše celo o opasanju z verigami, kar je povzel tudi dr. Sergij Vilfan v svoji Pravni zgodovini Slovencev, “vendar ne (opasanje - op. J.Ž.) cerkve temveč sejmišča ob cerkvi, ki naj bi bilo tako točno označeno”. Tako naj bi po njegovem mnenju morda prišlo od tako opasanega prostora primorsko ime za opasilo -cerkveno proščenje. Po njegovem mnenju so namreč cerkvena proščenja imela in obdržala precejšen trgovski pomen, kajti takih sejmov seje udeleževalo veliko ljudi tudi iz daljnje okolice ter potujočih trgovcev, ki so jih v času fevdalizma fevdalci ščitili zaradi neredov, do katerih je na takih sejmih pogosto prihajalo. Uveljavili so celo posebna pravila - sejemski red - in prepovedali vsakršno nasilje. Ponekod je opasilo - proščenje - varoval celo poseben sodnik. Za to pa je bilo treba fevdalcu plačati določene dajatve v blagu ali denarju. Vilfan še piše, da so bila opasila važen dogodek in so imela zlasti trgovski pomen, ter meni, da je tak način trgovanja mnogo starejši, kot kaže povezava s cerkvenimi prazniki. Posebej naj bi veljalo to za Primorsko; zlasti zato, ker so se mesta in trgi v notranjosti Primorske v primeijavi z drugimi slovenskimi kraji šib-keje razvijala. S tem se strinja tudi Damjan Ovsec, ki v svoji Veliki knjigi o praznikih ne govori neposredno o opasilih marveč splošno o praznikih. Pravi, da so ti v antiki pritegnili za seboj trgovce in trgovino, zlasti na velikih tekmovanjih in atletskih igrah. Trgovsi so oskrbovali ljudi s hrano in pijačo ter prodajali med dmgim tudi različne spominke. Sejmom so se pozneje po njegovem mnenju pridružila številna cerkvena proščenja, povezana s patroni, ki jih pozna krščanstvo na stotine. Po prelistavanju navedenih pisnih virov, ki pišejo o opasilu, ostaja še vedno vprašanje, zakaj pravijo na Primorskem proščenju oziroma žegnanju opasilo, saj je malo veijetno, da bi to prišlo od opasanja sejmišča, pa tudi cerkve, z verigami in podobnim. Morda je odgovor na to vprašanje v Slovatju slovenskega knjižnega jezika, v katerem piše tudi, daje to “zahodno opasilo sveč okoli stebra”. Ali ni bilo morda to opasanje stebra povezano s kakšnim obredom iz časov pred krščanstvom, kar je pozneje prevzela Cerkev z opasanjem sveč okoli cerkve? Čemu bi sicer opasali steber s svečami, ki je bil sprva morda tudi žrtvenik? Morda so se temu pridružili šele pozneje sejmi? Vem, daje to v nasprotju s tistim, kar pišeta dr. Vilfan in Ovsec. Upam, da bodo končno besedo vendarle rekli strokovnjaki!? Opasilo v Kačičah pred mnogimi leti Razpisal sem se o Kačičah in o opasilu in poskušal dognati njegov izvor. Nič pa še nisem napisal o opasilu v Kačičah, na katerem sem bil pred mnogimi leti, ko sem bil še dijak... Opasilo v Kačičah je bil tistikrat pomemben vaški praznik, na katerega so se posebej in dolgo pripravljali, saj je bil le enkrat v letu. Vse je bilo nekako svečano. Dopoldne je bila slavnostna maša. Zenske in pevci so šli v cerkev, možje pa so večinoma sedli na zid ob cerkvi in modrovali. Utihnili in vstali so, ko je pred koncem maše zazvonil zvon. Po maši so odšle gospodinje, mnoge z debelimi molitveniki v rokah, domov pripravit praznično kosilo, med katerim so bilio vedno štruklji ah orehova potica. Moški pa so sedli v gostilno h kozarcu vina, dokler jih od tod ni pregnala njihova skrb za živino. Popoldne je bilo za mladino, ki se je ogrela, ko so zaigrali Stoparji, muzikantje iz majhne brkinske vasice, in pozno v noč neutrudljivo pihali v svoje trobente ter tolkli po bobnu. Pred cerkvijo so kramarji prodajah blago, za katero so menih, da bo zanimalo kupce. Bili so to čevlji domače izdelave, blago za moške in ženske obleke na meter in narejene obleke, zlasti pa je bila ponudba bogata rešet vseh velikosti in orodja od kos in srpov do strpač, pe-konov in tudi fovčev. Tudi za otroke je bito kaj! Sam sem si za eno liro kupil filko. Drugo liro sem prihranil, da bi si kupil na sejmu, ki je bil tistikrat v domači vasi vsak mesec enkrat, orglice. Računal sem namreč, da bom do sejma dobil od staršev novi dve liri žepnine, kar bi bilo skupaj s prihranjeno liro za opasilo v Kačičah za orglice dovolj. Na brjar nisem šel, ker sem bil premlad; na ringlšpil pa niti pomislil nisem, saj sem bil že v gimnaziji. Domov sem se vračal pred nočjo in še daleč iz Kačič je bilo slišati stoparski čimdarasa, čindarasa, bum, bum, saj so muzikanti igrali brez not in tako niso poznali tistega znaka "p", ki je često nad notami, pomeni pa v glasbi tiho ali tiše. V žepu me je tiščala filka, nožek z lesenim držajem, ki pa ni bil za rabo. Liro sem tako porabil za nekaj - starši bi dejali - po neumnosti... Bito je to pred toliko in toliko leti! Kako je danes, naj povedo drugi! Jožko Žiberna, dipl. pravnik - Erjavčeva 22, 1000 Ljubljana POBUDE Naročnica revije Kras Majda Maček predlaga za razvoj turizma na kraškem podeželju... V VSAKI VASI NAJ BI ODDAJALI V NAJEM GARSONJERO Majda Maček Uredništvu revije Kras! Sem naročnica vaše revije Kras. Všeč mi je in rada jo imam! Že dolgo pa tli v meni želja, da bi nekaj napisala Kraševcem in vsem priseljencem... Kraševec gre težko v svet; in če gre, se v mislih rad vrača, kajti ne more pozabiti trdega dela, lepote pokrajine, dišečih vonjav gmajne, piskanja burje. Vse to živi z njim in v njem! Smo tudi taki Kraševci, ki smo pod silo razmer odšli drugam s trebuhom za kruhom in tam pustili vse svoje moči, si ustvarili dom in družino, a Krasa nismo pozabili in se pogosto vračamo. Na Kras nas vlečejo naravna in kulturna dediščina; tod imamo svoje korenine, ki nas vedno bolj vlečejo nazaj. Kras bi radi pokazali tudi s\>ojim vnukom. A kako, ko se mnogi nimamo več kam vračati?! Kras - pokrajina z milim morskim podnebjem - ima v vsakem letnem času svojsriene čare, ki nas omamljajo in vabijo, da bi za nekaj dni ostali, si obnovili moči, voljo ter tako prerojeni lažje živeli v mestih. Zato razmišljam, kako spodbuditi med domačini zanimanje za kmečki turizem in da bi čim prej v vsaki kraški vasi kdo oddajal v najem in uporabo kakšno garsonjero ali manjše stanovanje. Tako bi se ljudje med seboj bolj zbližali in postopno razvili novo vrsto turizma - turizem na podeželju - tudi na Krasu! Majda Maček - Štrukljeva 14, 1210 Ljubljana-Šentvid Ker se na uredništvo revije pogosto obračajo njeni bralci s podobmnimi predlogi in vprašanji, vabimo lastnike domačij na Krasu, ki že oddajajo v najem opremljene sobe, garsonjere, apartmaje ali manjše stanovanjske enote in omogočajo s tem turizem na podeželju, naj svoj popoln naslov, opis v najem nudenih prostorov in drugih turističnih storitev s cenami ter telefon in telefaks sporočijo uredništvu revije Kras, 6223 Komen, p.p. 17, telefon 067/78-434 ali v Ljubljano na št. 061/121-46-90, fax 061/121-46-95! Prvič jih bomo brezplačno predstavili v rubriki TURIZEM NA KRAŠKEM PODEŽELJU! EKOLOŠKA DELAVNICA o V sredo, 9. decembra v hotelu Jama v Postojni DELAVNICA IN OKROGLA MIZA OKAMNOL H NA KRASU Uroš Herlec Slovensko geološko društvo in Geol< zavod Slovenije, Oddelek za geologijo IMaravoslov-no-tehnične fakultete. Društvo tehničnih vodij -površinsko pridobivanje in Društvo krajinskih arhitektov Slovenije prirejajo pod pokroviteljstvom Ministrstva za okolje in prostor delavnico in okroglo mizo o kamnolomih na krasu. Delavnica in okrogla miza bosta v sredo, 9. decembra 1998 od 9. do 15. ure v Hotelu Jama v Postojni. Osnovna izhodišča Kras je izjemen naravni pojav, po katerem je Slovenija znana širom po svetu. Zaradi velike raznolikosti naravne, kulturne in krajinske dediščine predstavlja kras tudi nacionalno bogastvo in ponos. Zaradi velike ranljivosti prostora kot hidrogeološkega sistema in ekosistema je treba z njim zelo premišljeno gospodariti. Da bi ob upoštevanju bolj usklajenega načrtovanja in delovanju gospodarskih in drugih dejavnosti to bogastvo ohranili, se je Slovensko geološko društvo skupaj z drugimi oiganizatorji odločilo organizirati okroglo mizo o kamnolomih na krasu. Pridobivanje mineralnih surovin je le ena izmed mnogih dejavnosti v proštom. Predvsem pri vrednotenju njene okoljske komponente ima javnost nanjo pogosto v primerjavi z drugimi dejavnostmi preveč enostranski pogled. Kamnolomi so namreč precej kompleksna prostorska komponenta. Pridobivanje surovin v njih ni le ekonomska kategorija, pač pa je povezano tudi s prostorsko, kulturno in socialno politiko, z vprašanjem legalnosti odkopov ter z varovanjem narave. Na eni strani krajine, na drugi geološke dediščine in sekundarnih biotopov. S kamnolomi pa je povezan tudi vidik kulturne dediščine, predvsem ko gre za vprašanja ohranjanja in obnove arhitekturne oziroma urbanistične dediščine, ki spet na dmgačen način dajejo identiteto kulturni krajini. Uporaba kamna je pomembna tudi takrat, ko govorimo o logiki razvoja kulturne krajine. Kamnolomi so bili nekoč številni po vsem krasu; sedaj je le še nekaj aktivnih, drugi so opuščeni, pretežno nesanirani in zaraščeni. Zato se varstvena vprašanja nanašajo tudi na sanacijo starih kamnolomov oziroma na ohranjanje naravne in kulturne dediščine glede na zatečeno stanje. Predstavitev mnenj predstavnikov gospodarske dejavnosti, državne uprave, lokalne skupnosti, okoljevarstvenih oiganizacij, inštitutov, zavodov in društev bo prispevalo k bolj celovitemu pogledu oziroma pristopu k tej dejavnosti in s tem k boljšemu razumevanje in upoštevanje različnih interesov na področju pridobivanja mineralnih surovin. Prikaz in analiza rezultatov aktivnosti, predvsem uspehov in težav, primerov dobrih praks, uporabnosti idr. bosta prispevali k boljšemu razumevanju prostorskih, ekonomskih, naravovarstvenih in okoljevarstvenih ter kulturnih ele- W mentov, ki so povezani s kamnolomi. Poleg tega pa je namen okrogle mize tudi boljše informiranje javnosti o teh vprašanjih. Cilji Cilj okrogle mize je ugotaviti stališča, mnenja in usmeritve udeležencev o pridobivanju mineralnih surovin ter navezati uspešnejše sodelovanje in komunikacije med udeleženci pri nadaljnjem razvoju te dejavnosti. S poznavanjem in razumevanjem ciljev posameznih sektorjev, njihovih pristopov, njihovega povezovanja zunaj določenih projektov, obstoječih in želenih rezultatov ter uspehov in težav lahko pripelje do ustrezne komunikacije in usklajevanja med njimi. Le ustrezna in oiganizirana komunikacija lahko omogoči tudi uspešnejše integralno reševanje že omenjenih vprašanj, ki jih prinaša pridobivanje mineralnih surovin na območju Krasa. Udeleženci delavnice in okrogle mize bodo predstavniki: gospodarske dejavnosti (proizvajalci in porabniki surovin), državne uprave (republiška in regionalna/lokalna raven), lokalne skupnosti (občine, krajevne skupnosti), nevladnih organizacij, inštitutov, zavodov (strokovne ustanove). Poleg potrditve svoje prisotnosti prosimo vsakogar, ki bi se rad udeležil delavnice in okrogle mize, da nam sporoči tudi svoje mnenje o naslednjih vprašanjih: • Ali menite, da je/bo pridobivanje mineralnih surovin na Krasu potrebno? • Katere so prednosti/slabosti pridobivanja mineralnih surovin na Krasu? Vaša mnenja nam bodo pri vsebinskih vprašanjih okrogle mize v precejšnjo podporo! Prosimo vas, da potrditev svoje prisotnosti in odgovore na zastavljeni vprašanji sporočite Slavku V. Šolarju na telefon: 061/168-24-61, fax: 061/168-25-77, e-mail: svsolar@l-ggg.si, Branki Hlad na telefon: 061/178-45-22, fax: 061/178-40-51, e-mail: branka.hlad@gov.si ali Urošu Herlecu na telefon 061/170-46-22, fax: 061/125-81-14, e-mail: uros.herlec@ntf.unHj.si! Uroš Herlec, mag. geologije - predsednik Slovenskega geološkega društva, Aškerčeva 12,1000 Ljubljana POGOVOR Slikarka Stanislava Knez Milojkovič iz Sežane: SELIM SE MALIH STVARI, KI USTVARJAJO Stanislava Knez Milojkovič, avtoportret ŽIVLJENJE" Jolka Milič Slikarka Stanislava Knez Milojkovič se je rodila 12. novembra 1930 v Paračinu in tam tudi končala gimnazijo. Na univerzi v Beogradu je študirala psihologijo, na pedagoški akademiji končala slikarstvo. Izpolnjevala se je na študijskih potovanjih po Italiji, Nemčiji, Češkoslovaški, Švici, Angliji in v Franciji. Največ časa je študijsko živela v Parizu. Doslej je razstavljala na številnih skupinskih razstavah pri Kraljevskem inštitutu akvareli-stov Velike britanije v Londonu. Pesniška zbirka z njenimi ilustracijami je v Tate Gallery v Londonu na Oddelku za umetnost XX. stoletja. Njene slike so v znanih zbirkah pri nas in po svetu. Je svobodna umetnica,' članica Udruženja likovnih umetnika primenjenih umetnosti i dizaj-nera Srbije (Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti in oblikovalcev Srbije). Ukvarja se s slikarstvom, z ilustracijo in z oblikovanjem knjig. Že deset let živi in ustvarja v Sežani. Te podatke o someščanki Stanislavi Knez Milojkovič, s katero sem se pogovarjala za revijo Kras, sem malodane preplonkala iz njenega kataloga izpred treh let. V Paračinu ste potemtakem preživeli svoja mlada leta. Povejte mi kaj o tem! Paračin! Mesto mojega rojstva, brezskrbnega otroštva in prelepe mladosti, gimnazijskih let, prvih zaljubljenj, kopanja v Moravi, igranja tenisa, kolesarjenja in smučanja na bližnjem hribu... V zgodnjih letih sem obiskovala ure klavirja, kar mi je pomagalo, da sem sama začela igrati harmoniko. Sedaj igram samo na orglice. S posebnim veseljem sem hodila na šolske plese...Vse iz tega obdobja je poteklo kot lepe sanje in pustilo najmočnejši pečat za vse življenje! S svojim rojstnim krajem ste še živo povezani, ker tam še vedno živijo vaši sorodniki, prijatelji itn.? Ali pa je to le kraj nostalgije? Navade, ki sem jih pridobila v najzgodnejših letih, me še vedno spremljajo. Mama mi je vcepila ljubezen do vsega, kar je dobro in lepo. Hvaležna sem ji za mnogo tega, a največ za dom, ki nam daje vso toplino življenja. Nostalgija!? Te ni, ker sem vse to prinesla s seboj! Bližnjih sorodnikov v Paračinu ni več. Imam pa prisrčne stike s svojim bratom in z njegovo družino, živečo v Beogradu, ki jo imam zelo rada. Prosim, opišite na kratko glavne postaje svojega življenja! Postaj je bilo več. Pariz je tista, ki mi je dala možnost, da se moje lačno srce napolni z vsem, po čemer sem hrepenela. Tam je bilo moje prvo študijsko bivanje; iz oči v oči - srečanje z deli največjih mojstrov sveta. Dneve in dneve sem prebila v muzejih, pred Louvrom pa sem skoraj vsako nedeljo, ko je vstop brezplačen, čakala, da so se odprla vrata. In z enim sendvičem ostajala v njem do zapiranja. V Parizu sem varčevala, da bi lahko plačevala svoje izpopolnjevanje na Akademiji lepih umetnosti. Ne morem našteti vsega, kar je od tega ostalo v moji duši! Vse to, kar me je napolnilo v tem mestu svetlobe, ki živi in diha s polnimi pljuči od jutra do jutra, sem prinesla s seboj ob vrnitvi v Beograd. Tam sem začela usNarjati zares. V Parizu sem se učila, v Beogradu sem največ ustvarjala. To mi je kasneje prineslo razstave in uspehe, kot na primer v Londonu, kjer me je žirija uvrstila na skupinsko razstavo s člani Kraljevskega inštituta akvarelistov. In kaj še? V Beogradu sem poleg razstav prirejala v svoji hiši slikarska srečanja. To so bila zanimiva druženja s številnimi umetniki, tudi drugih žanrov, s književniki, z igralci, glasbeniki, dramaturgi. Na teh druženjih smo počeli vse sorte: recitirali stihe, igrali kitaro, pripovedovali anekdote, debatirali itn. O njih so večkrat pisali časopisi. Kaj pa potem? Sežana je, upam, moja zadnja postaja Tukaj v miru ustvarjam. Kar veliko! Imam vtis, da mi gre slikanje sedaj bolje od rok kot v mladih letih. Moj duh se ni nič spremenil kljub letom, ki jih nosim To ni paradoks! Tako se resnično počutim in tako tudi živim. Razstave me niti ne zanimajo toliko, kakor si želim, da v svoji hiši naredim galerijo, ki bi imela značaj odprtega ateljeja. Tu bi rada spet prirejala srečanja z ljudmi, ki imajo radi umetnost, kakor se je to dogajalo v mojem prejšnjem domu. Zakaj ste se odločili za študij psihologije, in še prej, se zdi, slikarstva? Ste v psihologiji tudi diplomirali in se šli nato psihologinjo poklicno v kakšni instituciji? Že kot otrok sem se zanimala za psihologijo! Kdaj pa ste začutili oziroma odkrili, da ste slikarsko nadarjeni? Se je potreba po slikovnem izražanju pokazala postopoma ali nenadoma, kot strela z jasnega? Proučevala sem vsak obraz in razmišljala o njem. Zanimal me je značaj ljudi, zato so bili vsi moji šolski zvezki in knjige poslikani z obrazi - posebno profesorjev meni grozne matematike in fizike. Študirala sem psihologijo in ko sem po svojem prepričanju položila dovolj izpitov, sem se odločila za slikarstvo, ker mi tisti vrag - talent - ni dal miru. Na psihologiji nisem diplomirala, vendar se z njo nisem nikoli prenehala ukvarjati. Dokaz je, da v mojem slikarstvu zavzema prvo mesto portret in to psihološko zdiferenciran. Tako sem spojila oba interesa! Rada bi vedela, kaj vas je pripeljalo v Sežano? Za kozmopolita ni nikakršnih meja, ker ni omejen z nacionalizmom. Ljubi vse, kar je na tem svetu dobro in lepo - vse, kar je dano od Boga. S takšnimi pogledi sem izbrala prav to mesto pod soncem, Sežano. In vse tisto, v kar sem se zaljubila leta 1978, ko sem prvič odkrivala lepote Krasa, ki ga prej nisem poznala, čeprav mi je bila dobro poznana alpska Slovenija. Kot planinka sem namreč v študentskih letih in tudi pozneje mnogokrat pričakala novo leto v slovenskih planinskih domovih. Samo na Triglavu sem bila trikrat! Ste na Krasu že dodobra pognali korenine, ali pa se še vedno počutite kot tujka? Ne povsem sproščeni? Kaj je temu krivo? Kras, ta krasni kamen, to njegovo naravo, obožujem! Njegovi ljudje so trdni in nedostopni, kakor je trd in nedostopen Kras sam. Toda, če se ga le dotaknete in odkrijete njegovo notranjost, spoznate, kako je slojevit, kakšne barve in mehkobo poseduje. Kraševec je tak kakršen je svet, na katerem živi! In take vrste Kraševci so me pripeljali sem. To so moji najdražji prijatelji, ki so mi kot družina. Spoznala pa sem še mnogo drugih, a le nekatere med njimi izbrala za prijatelje, meni sorodne po duši in srcu. Rada imam tiste, ki jim duhovnost veliko pomeni... Nikakor se ne počutim kot tujka. Težko mi je le to, da mi razmere ne dopuščajo potovati, se videvati z ljudmi po svetu, kot nekoč, in da bi ti lahko prihajali k meni! POGOVOR Vse to še pride. Prav gotovo! Saj vojne, neurejeni meddržavni odnosi ne morejo trajati večno. Slej ko prej se bodo razmere normalizirale. Upam vsaj! Vseeno pa imam občutek - morda se motim, da ste po naravi ali po sili razmer zelo zadržani, da se tako rekoč držite bolj zase, da stike skoraj s težavo navezujete, čeprav bi radi komunicirali. Kaj po vašem prepričanju vpliva na takšno držo? Preobčutljivost? Slabe izkušnje? Strah pred nepoznane!? Obojestranski predsodki? Redke priložnosti za dialog in sproščenost? Nič takega! Po naravi sem zelo odprta in družabna. Tisti, ki sem jih tu srečala in spoznala, me poznajo takšno! Morda sem si ustvarila napačno predstavo o vas, ker se skoraj ne udeležujete tako imenovanega sežanskega kulturnega življenja - recimo mu tako, čeprav bi včasih zaslužilo kakšno bolj pritlehno ime - oziroma ste le takrat zraven, ko tudi sami nastopate. Drugače pa rajši abstinirate... Kajpada ne gre za osamljen primer; prej gre za sežansko običajno prakso! Jaz, na primer, sem za vas zelo pozno zvedela. Osebno pa sem vas spoznala še kasneje! Ne bi mogla reči, da je to abstinenca. Res pa je, da sem se zaradi mnogih razlogov potegnila vase. Imate prijetne spomine na otroštvo ali mladost? Moje otroštvo, kot iz pravljic, sem prenesla na mladost in trudim se, da mladost v mnogočem zadržim do današnjih dni. Za nekoga mogoče smešno, ampak je tako! Ne vem, kaj bi najraje ponovila iz teh let? Mogoče vse -vprašanje zase so samo planine oziroma planinarjenje, saj bi vsaka vzpetina morala brezpogojno imeti žičnico! Vendar, bi tu na Krasu našla primerne osebe za podobne norosti? Kot nas je, recimo, petnajsterica po neki razstavi mimogrede stopila v gostilno in tam po večerji, ob petju in kitari, ostro debatirala do sprtja! Okrog treh zjutraj smo tako segreti in skregani vstali, da bi se razšli— To je bilo leta 1982! Zunaj pa je medtem napadlo toliko snega, da nismo mogli nikamor. Naši avtomobili so bili ttialodane zasuti; mestni promet se še ni začel. Čez cesto smo zagledali otroški vrtec. Na dvorišču so bile gugalnice pokrite s snegom. Pohiteli smo k njim in se kot otroci začeli na njih gugati in zabavati. Tako smo še isti trenutek pozabili na prejšnje prepiranje zaradi različnim mišljenj. Kar se mojega poklicnega dela tiče, je šlo vse postopno, in vse, kar sem dosegla v življenju, sem dosegla sama. Se bolj sem zadovoljna, ker me nihče v življenju ni podpiral. Hočem reči, da nisem pripadala nobenemu klanu, nobeni organizaciji ali partiji, kar me, iskreno povedano, osrečuje! Sploh ne zveni smešno. Prej modro! Pa vaša beograjska leta? Kdaj ste bili -ne bom rekla srečni marveč - izpolnjeni, na nekakšnem vrhuncu, ki bi ga, če bi se dalo, recimo ponovili? Ko sem iz province prišla v Beograd, sem želela v enem dihu objeti vse in spoznati vse. Nastala je dirka; poleg predavanj, gledališča, razstave, koncerti, kino. Bog ne daj, da ne bi vedela, katera balerina pleše Julijo v novi postavitvi! Takrat se ni potovalo v tujino; tudi televizije v petdesetih letih ni bilo. Zato pa je bilo družabno življenje bogato in raznovrstno. Potem, ko sem se deset let družila s planinci in še šest let z beograjskimi madrigalisti, se je moje družabno življenje razvilo do najrazličnejših in najlepših spoznanj. Tako z njimi kot Z mojimi kolegi slikarji in psihologi je prijateljstvo ostalo čvrsto do danes. Se počutite kdaj prikrajšano, ker živite tako rekoč na podeželju namesto v kakšnem večjem in kulturno bolj razgibanem središču, kjer je zdaleč več priložnosti in možnosti za slikarsko in vsakršno udejstvovanje? Prav nič se ne počitim prikrajšana, ker živim na podeželju. Mnogi umetniki so živeli daleč od velikih mest, da bi ustvarjali v miru. Moja stara hiša, imenujem jo “Moj castello, ” in vrt, poln zelenja ter cvetja, pa moje muce in pes mi prinašajo takšno harmonijo, da se ne bi mogla primerjati z nikakršnim stanovanjem na velemesrnem asfaltu. Saj vsi, ki živijo v velikih mestih, ne uživajo tistega, kar jim mesto daje! Kdor ima rad knjigo, jo bere tako na vasi kot na planini! Svojo prvo razstavo ste imeli v Beogradu šele leta 1971, ko ste bili stari 41 let, na skupinski razstavi pa ste prvič nastopili osem let prej. Kako, da ste tako odlašali, ko pa so običajno umetniki v svoji želji po afirmaciji prej nestrpni kot nasprotno in zelo radi prehitevajo čas? Trinajst let sem se uradno ukvarjala z uporabno umetnostjo - dizajn knjige, plakat, prospekt, etiketa, zaščitni mak... - in naredila več kot dvesto del. Prav toliko jih je v projektih. Vmes sem slikala za svojo dušo. In ko sem začutila, da sem na tem področju dozorela, sem uporabno umetnost pustila, če izvzamem oblikovanje knjig. Začela sem razstavljati in se predstavljati v javnosti kot likovnica. Zelo tenkočutno upodabljate zlasti ženske. Njihovi obrazi, telesa brez ene same odvečne črte ali lise so, kot da bi jih presejali skozi oči - filtre psihologije. Vas lahko štejemo za svojo najbolj gorečo in talentirano zagovornico, ali moramo brati sporočilo drugače? Moški me zelo zanimajo in so me zelo privlačili, ne mika pa me, da bi slikala njihove akte. Slikam izključno njihove obraze, v katerih iščem nekaj posebnega. Dobroto in inteligenco in vse, kar jim daje pečat moškosti ter dostojanstva. To, kar jih dela idealne. Tako so številni moški liki postali moji Kristusi. Čeprav različni, zavestno ali podzavestno, sem vsem vdihnila značaj ljubljene osebe iz moje biografije. V ženskem portretu pa poskušam izvleči vse tiste lastnosti, ki so za žensko lastne. Zakaj slikam ženski akt? To vprašanje bi se lahko postavilo vsem slikarjem v vsej zgodovini umetnosti, ki so slikali golo Žensko telo. Zenski akt je poetičen. Skladna ženska linija, tenko-čutna in elegantna, mi vzbuja domišljijo, tako da je pogosto glasba Čajkovskega ali Adama polnila prostor mojega ateljeja, ko sem ustvarjala svoje “bele labode” in Giselle. Grški slikarji in kiparji se z vami verjetno ne bi strinjali, ker so videvali tudi v moškem golem telesu poleg moči tudi poetičnost, skladnost linij, tenkočutnost in eleganco! Kot mi je znano, v času grške kulture ni bilo žensk na področju slikarstva in kiparst\>a, kakor so bile v literaturi na pri- mer pesnica Sapfo in še nekatere. Kult lepega telesa je bil na takšni ravni, da so ga od Grkov prevzeli Rimljani in potem nadaljevali s tem v renesansi in še pozneje. Primer za to je ne le Sikstin-ska kapela, Michelangelova mojstvovina, ampak tudi stvaritve drugih velikih mojstrov kiparstva in slikarstva, ki so zaljubljeni ustvarjali svoje idole. Pozneje pa je moški akt postopoma prepustil mesto ženskemu aktu. Kaj še radi slikate? Omenili ste muce, psa, vrt. Kaj muce ali pes niso predmeti vaše inspiracije? Znana slikarka Karla Bulovčeva, poročena s pisateljem in dramatikom Ivanom Mrakom, je svojčas narisala nadvse subtilno serijo njunih dragih, pretežno mrtvih muc. Ustvarila jim je nekakšen memento mori spomenik. Kaj pa rože? Ta skrajno fotogenična bitja? Slikam tudi muce, ki so zame vzvišena bitja, kot cvetje, ki ga obožujem! To je moja intima in tega nisem nikoli razstavljala, kakor tudi nisem razstavljala lepljenk, kolažev, s katerimi se dosti ukvarjam. Akvarelna tehnika vam je najbolj pri srcu. Zakaj? Akvarel je zame v slikarstvu tisto, kar je pesem v književnosti. Eno in drugo nastane v trenutku, iz srca, iskreno, kakor stečeta beseda ali barva. Je najbližji mojemu temperamentu. Je težak, ne dovoljuje popravka, ker ga delam s polno vode - mokro na mokro. Zato je moj izziv. Kakor je rekel znani slikar Mica Popovič*, ko mi je odpiral razstavo v Beogradu leta 1983: “Akvarel se ne naredi; on se zgodi! ” Olje je povsem nekaj drugega. Gradi se postopno, od temelja, kot hiša, sloj za slojem, in ne more dati te ezoteričnosti. V olju slikam izključno portrete, zlasti avtoportrete, ker sem najbolj hvaležem model. Na začetku svoje kariere sem delala samo olja. Slikala sem tihožitja, naravo, portrete in postopoma prešla na tempero, nato na gvaš, da bi se, tako rekoč, zaustavila na akvarelu! Ker kažete izreden posluh in ljubezen za poezijo, sodeč po vaših likovnih objavah, ste kdaj tudi sami pesnili? Zagrešili vsaj kakšno pesmico? Poezijo obožujem! Kakor mi je dano, da jo občutim, tako nimam daru, da pesnim. Zato pišem na drug način! Kateri so (bili) vaši zgledi oziroma, kdo je najbolj vplival na vaše dojemanje slikarstva? To se je s časom spreminjalo, od klasičnega do modernega. Mnoga dela so me vznemirjala in inspirirala, kot na primer akvarelne risbe Rodinovih aktov, ki sem jih kdove kolikokrat občudovala v njegovem muzeju v Parizu. Mnoge in mnoge imam rada, ampak Modigliani ostaja nekdo, komur se bom vedno s spoštovanjem poklonila. Čeprav tako globoko prodira v moje žile, se trudim, da uidem njegovemu vplivu! * Miodrag - Mica Popovič (Ložnica, 1923), slikar, profesor na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu. Ukvarja se z ilustracijo, opremo knjig, likovno umetnostjo, literaturo in s filmom. Razstavlja doma in na tujem. 'S fejhlS POGOVOR , > «•'..; t*" ; v;-- ; Ilustrirali ste številne knjige. Povejte nam kaj o njih! Katera se vam je, recimo, najbolj posrečila in katero bi - če seveda še obstaja -nanovo oziroma drugače likovno obdelali, če bi vam bilo dano? Za veliko knjig sem delala dizajn. Veliko sem jih Uidi ilustrirala. Mislim pa, da se mi je najbolj posrečila knjiga poezije Vesne Krmpotič** “Vilin svlak” (Vdiha levitev), ki jo je uvrstila v svojo zbirko Tate Gallery v Londonu. Rada imam tudi svojo zadnjo knjigo Cankar - pesmi, ki je nedavno izšla tudi v angleščini. In nobene izmed natisnjenih ne bi želela ponoviti. Z velikim veseljem pa bi ilustrirala pesmi Srečka Kosovela. Zakaj ne naredite tu, v Sežani, male razstave vseh knjig, ki ste jih do sedaj ilustrirali, skupaj s tistimi, ki ste jih v zadnjem času oblikovali? Nekakšen sprehod skozi čas! Ne vem, če bi to koga zanimalo! Rekli ste, da ste družabni in da nimate težav z ljudmi. Potemtakem bi z lahkoto zvedeli, ali jih zanima ali ne! In bržčas bi se kdo našel, ki bi vam pripravil večer, če bi zvedel, da zanimanje je. Slovenski pregovor pravi: Kdor jezik špara, kruha strada! Moj opus je dovolj obširen, da bi ga lahko predstavila celoviteje občinstvu. Spet ponavljam: Ne vem, če bi res koga zanimalo. Tako mislim, ker imam izkušnjo s svojo razstavo leta 1995 v Sežani! Kaj se je zgodilo? Na otvoritev je prišlo precej ljudi, ki so bili povabljeni. Potem ni bilo skoraj nikogar več. Delovni čas galerije v Kulturnem domu Srečka Kosovela je takšen, da tudi tistim, ki bi razstavo želeli videti, ne daje možnosti, da bi si jo ogledali. Ker so po delu utrujeni, bi prišli šele zvečer, spočiti. Takrat pa je galerija že zaprta! Znano je, da v Sežani razstave, če odmislimo dan njihove - bolj ali manj slovesne - otvoritve, obupno •L samevajo. In da se zdi, ko da so samim sebi namen in ne gledalcem. Nad tem bi se morale domače razstavne institucije zamisliti in kaj pametnega ukreniti. Morda bodo to prebrale in kaj storile moji skepsi navkljub..! A, pojdiva naprej! Kdo in kaj vam je najbolj pri duši? Vas slikanje rešuje? Realizira? Ali je le ena, čeprav važna, komponenta za srečo? Za mojo srečo je najvažnejše, kakor je govorila moja babica, zdravje v hiši in mir v državi! S tem, da jaz dodajam: • -tir 1 at ' •'ščm. mm ■ m* ■ ŠtokCv'1' M 3 ** Vesna Krmpotič (Dubrovnik, 1932), piše pesmi, prozo, eseje, drame in prevaja iz angleščine. zdravje vsem, ki jih nosimo v srcu, in mir po svetu! A slikanje je, normalno, pomembna komponenta za moj osebni mir in za mojo srečo. Brez tega ne bi mogla bivati, kakor ne more slavec brez glasu. Povejte mi kaj o svojem domu v Sežani, ki ste si ga uredili čisto po svojem okusu in se v njem počutite kot ... doma! Moj dom je zame moje ognjišče - sveto mesto. V njem je vse, kar sem leta in leta zbirala kot hrček; v njem so vse moje ljubezni- V njem sem svobodna, srečna. Tu se veselim, smejem, jočem. Hiši sem dala svoj pečat in pri tem poskušala obdržati tisto, kar je kraškega. Kako vam minevajo dnevi? Tečejo, dirjajo ali lege j o po polžje? Kako preživite dan ... tako, od jutra tl» večera, kaj počenjate, kako si ga razdelite? Dan mi je vedno prekratek. Zenska sem, kakršne so druge. Vse čaka name! Hiša, živali, vrt... Radi potujete? Ali ne bolehate za to tipično slovensko boleznijo? Zelo rada potujem! Mnogo tega sem si privoščila in bi si še, če bi le imela več možnosti. Smem vprašati po vaših slikarskih načrtih? Opremljate in ilustrirate kakšno knjigo? Kaj bi še radi naslikali? Je več želja kot možnosti? Ste komu predlagali izid kakšne svoje obsežnejše monografije, saj sami veste, da s skromnostjo človek ne,pride daleč. Pri priči ga prezrejo! Sam se mora zavzeti, da se speči prebudijo in primaknejo cvenk ter kakšno sijajno zamisel! Ideje in načrti so vedno na preži, vsega pa se ne da uresničiti. Kar se monografije tiče, pa je to želja vsakega umetnika. Tudi moja je! In drugi, nepoklicni načrti? Ali o načrtih sploh neradi govorite, ker mislite, da se potem izjalovijo? Rada bi do konca zgradila svojo hišo! Bi mi povedali še kaj, česar vas nisem vprašala? Mi skratka odgovorili na nevprašanja, magari z ducatom odgovorov! Povedali kaj bridkega na svoj in na naš račun. Izdali kakšno družinsko skrivnost. Povedali kaj diskretnega in indiskretne-ga o sebi. Recimo, katero jed imate posebno radi in kako vas je najlažje osrečiti? In česa ne trpite? Povejte kakšno luštno anekdoto! Karkoli! Ne vem, kaj bi še povedala! Mislim, da sem kot oseba lepo sprejeta, kot umemica pa ne dovolj..! Nimam družinskih skrivnosti. Imam le eno, ki pa je javna skrivnost. Moj dragi je prišel k meni s prijateljem samo na kavo, pa je ostal 29 let. To je res! Rada imam družbo, zabavo in - ker to sodi zraven - sem tudi gurmanka. Za navrh, moram priznati, da imam v sebi mnogo bohemskega. Vidite, kako kri ni voda! V družini jih je bilo nekaj, pa je tudi mene zadela ta žilica! Mogoče imam nekaj skupnega z eno izmed svojih izrazito bohemskih tet?! Bila je lepotica, študentka prava, bogata. Na dan svoje poroke ni mogla prikriti svoje nravi. Ko je zaigrala glasba, se je povzpela na klavir in zaplesala čardaš... In kaj se je zgodilo? Zaročenčevi starši so vstali ter odšli. Njen zakon je trajal le 24 ur! Osrečuje me vsaka dobra novica, naj bo v zvezi z mojimi prijatelji ali z menoj! Vaša lepa miniaturna zbirka "Kitice iz svetovne ljubezenske poezije", ki ste jo izdali leta 1995 z vrsto pretežno ženskih zračnih akvarelov, ima naslov TEBI LJUBEZEN. Povejte mi, kaj za vas pomeni ljubezen? Saj je tudi v izboru Cankarjevih pesmi iz Erotike - v platno vezano knjigo je izdala vrhniška Galerija 2 leta 1996 ob 120-letnici pisateljevega rojstva, vi pa ste jo likovno oblikovali in opremili z znanimi ženskimi psihološko poglobljenimi obrazi in akti - eno samo petje in govorjenje o ljubezni! Torej ponavljam vprašanje: kakšen pomen ima za vas ljubezen? Če sta zrak in voda najvažnejša elementa za preživetje vsakega živega bitja na zemlji, jaz dodajam še enega. To je ljubezen! Ste kdaj ilustrirali tudi otroške knjige? Sem, ampak ne veliko! Bi omenili kakšen naslov in avtorja! Zadnja je bila “Troočica” (Triočka) Vesne Krmpotič. Kaj vas lahko najbolj boli ali prizadene? Nepravičnost! Ste po značaju optimistični ali nagnjeni k črnogledosti? Si v stiski pomagate s humorjem in (avto)ironijo ali kako drugače? Kako? Optimistka sem in to velika! Pogosto se šalim na svoj račun. Kaj pa na tuj? Če zaradi drugega ne, vsaj iz smisla do simetrije? Šalim se tudi na tuj račun, če gre za osebo, ki pozna šalo. Rada imam dobre vice. Kaj je bilo za vas, recimo, usodno? Da je tako rekoč spremenilo vaše življenje? Verjamem v usodo. Vse, kar se je zgodilo, je bilo tako rekoč zapisano - z Že omenjeno kavo vred, ki je bila zame usodna! Potemtakem ni nihče kriv (ali zaslužen), če vam je kaj hudega (ali dobrega) naredil, ker mu je bilo pač usojeno, da se tako obnaša? Žrtev usode pač? Res je, da verjamem v usodo, toda pri tem ne mislim, da se ji je treba pasivno prepuščati. Življenje je namreč večna borba, da bi dosegli tisto, kar nam je sama usoda dodelila. Vedno iščem tisto pot, ki je najbolj uglašena s določenimi etičnimi principi, za katere verjamem, da so univerzalni. Ravnanje drugih ljudi sodimo bolj ali manj na podlagi lasMih kriterijev in življenjskih izkušenj. Te pa narekujejo, da ni vedno lahko ocenjevati človeško ravnanje po absolutnih merilih o tem, kar se nam zdi, da je dobro oziroma slabo. Kako pa boj za ljubi kruhek, saj brez tega navadno ne gre? Vas je drago stalo ali je šlo kar razmeroma gladko? To pa je boleče vprašanje! Moje življenje je kot Wagner-jeva glasba - doseže največje višine, da bi šlo potem do dna. Rojena sem v bogati družini; imela sem vsega. In kot je življenje teklo, so se stvari spreminjale. Sedaj že dolgo stoji na najnižji glasbeni lestvici, na tem najnižjem C-eju! Česa se posebej veselite in kaj silno obžalujete? Veselim se malih stvari, ki ustvarjajo življenje. Obžalujem, če slišim, da je zbolela ali umrla meni draga oseba ali da se je zgodila kakšna nesreča. Ste kdaj hodili v službo ali ste se šli svobodno umetnost, ki nekaj vsekakor da, precej pa tudi vzame? Trinajst let sem bila v službi kot kreatorka uporabne umetnosti. Ne čudite se zadnjemu vprašanju! Povejte, kdo pravzaprav ste in odkod prihajate, da ne pristavim še: in kam pelje vaša pot? Kot vidite, je muzika iz davnih, davnih časov še vedno v veljavi! Ne vem, ali so moji odgovori dovolj jasni! Kdo sem? In kam me pelje moja pot? Bi morala odgovoriti ali pustiva vprašaj? Seveda! Odgovori so bili dovolj jasni in zgovorni, vendar se najbrž ne da (do)povedati v nekaj straneh dolgem pogovoru vsega, kar je človeka doletelo (in ga doletava) - abotnega, pomembnega in usodnega - v velikem loku enega življenja! Komaj kakšen detajl in kakšno anekdoto. Hvala za odgovore! Jolka Milič, pesnica, publicistka, prevajalka in literarna kritičarka -Partizanska 16, 6210 Sežana OTROŠKI EKSLIBRIS O KRASU V oktobru v osnovni šoli Dutovlje... EKSLIBRISI RAZSTAVLJENI, NAGRADE PODELJENE Agencija Kras Šestnajstega oktobra 1998 so izdajatelji revije Kras skupaj s predstavniki Društva Exlibris Sloveniae v osnovni šoli Dutovlje odprli razstavo nagrajenih in izbranih otroških eks-librisov o krasu. Izmed številnih predlog učencev osnovnih šol v Divači, Dutovljah, Komnu in Štanjelu jih je izbrala žirija razpisovalcev natečaja, to je revije Kras in Društva Exlibris Sloveniae. Štirinajstim učencem je namenila knjižne nagrade Založbe Mladinska knjiga in lične HIT-ove majice. Na razstavo in v razstavni katalog je uvrstila še ekslibrise enajstih učencev. Za kolekcijo barvnih ekslibrisov s tematiko o krasu pa se je odločila osnovni šoli Dutovlje s tamkajšnjo likovno pedagoginjo Vlasto Markočič izreči posebno priznanje. Vsi avtorji nagrajenih in na razstavo uvrščenih ekslibrisov ter likovne pedagoginje sodelujočih šol so prejeli zanimivo knjigo Exlibris. Prav tako pa bodo vsi brezplačno prejemali eno leto revijo Kras. Razstavo in barvni katalog kot prilogo revije Kras je oblikoval Lev Lisjak, ki oblikuje tudi revijo Kras. predveiju osnovne šole Dutovlje so se v petek, 16. oktobra popoldne, zbrali osnovnošolci, avtorji nagrajenih in na razstavo ter v katalog uvrščenih ekslibrisov o krasu, ter njihovi starši. Tam so bili tudi izdajatelji revije Kras, predstavniki Društva Exlibris Sloveniae in vodstvo tamkajšnje šole. Zbrane je najprej pozdravila in nagovorila ravnateljeva pomočnica na OŠ Dutovlje Doris Orel, potem je skupina šolarjev nastopila z nekaj recitacijami. Direktor dmžbe Mediacarso Dušan Rebolj, ki izdaja revijo Kras, je povedal, zakaj so se konec leta 1997 odločili za razpis nagradnega natečaja “Otroški ekslibris o krasu”. Podaril je, da ekslibris kot mala grafika omogoča učencem pri likovnem pouku, v likovnih krožkih in doma s preprostim orodjem izražati svoja likovna stremljenja. In da bi pri izbiranju motivike za svoje ekslibrise upodabljali najbolj tipične kraške pojavnosti, ki kot arhitekturne, narodopisne in krajinske prvine sodijo v kraško kulturno in naravno dediščino, ter z njimi izkazovali lastništvo svojih knjig, so se odločili v natečaju za tematiko o krasu. Večina udeležencev natečaja je poleg svojega imena in priimka ter besed “ex libris” (kar pomeni “iz knjige”) za označbo lastništva knjig v svojih malih barvnih in čmobelih grafikah upodobila tipične kraške arhitekturne, narodopisne in krajinske prvine. Upodobili so: kraško hišo, boijač (notranje dvorišče), kolono (vhod- ni kamniti okvir), porton (vrata) na dvorišče), štimo (vodnjak), dimnik, žbrinco (koš za listje), jarem in konja pa podzemsko jamo, človeško ribico, mj in bor. Poudaril pa je, da so k temu veliko prispevale likovne pedagoginje, saj so s svojim mentorskim pristopom spodbujale in strokovno usmerjale mlade likovnike. Predsednik Društva Exlibris Sloveniae Ervin Kralj je takole označil pomen in težo uspešnega natečaja: "... V teh jesenskih dneh se je je pokrajina odela v tisoče barvnih odtenkov, ki še posebej lepo žare tukaj, na Krasu. Jesen pa je tudi čas pobiranja plodov narave. In tu, v preddverju dutovske osnovne šole, so pred nami razstavljeni sadovi dela učencev kraških šol - ekslibrisi o krasu. Nastali so kot njihov odziv in odziv likovnih pedagogov na natečaj, ki sta ga razpisala revija Kras in Društvo Exlibrisa Sloveniae. Spretne otroške roke so vrezovale v karton ter linolejne in kovinske plošče motive arhitekturnih, etnografskih in naravnih značilnosti kraškega prostora. Na razstavnih panojih in v katalogu se nizajo oblike kraških jam in človeške ribice v njih, od buije bičanih dreves, elementi vaških vedut. Kamen in les prevladujeta na portalih, oknih, strehah in vodnjakih. Zidovi so obogateni s strukturami gradbenih materialov... Učenci so znali poiskati izvirne oblike in jih smiselno komponirati v svetlo-temnem ploskovnem zaporedju v likovne celote. Pomemben kompozicijski dejavnik na grafičnih lističih je tudi črkovna razporeditev. Barvne grafike v kombinaciji toplih tonov dajejo razstavljenim grafičnim lističem še posebno mikavnost. Prizadevne likovne pedagoginje na kraških šolah so skrbno vodile in usmerjale delo otrok in skrbele za kakovostno li- kovno in tehnično raven. Učencem so nudile širšo razlago o pomenu ekslibrisa - grafičnega lističa, ki ga nalepimo na prvo prazno stran v svoji knjigi in s tem označimo njeno lastništvo. Ponekod učencem likovni pedagogi vzbudijo pri izdelovanju ekslibrisov tudi zbirateljsko strast. Vsak učenec zbere ekslibrise sošolcev v razredu in jih strni v spominsko knjigo. Tudi šolska glasila bogatijo z njimi... Koliko različnih možnosti! In starši ste danes ponosni na ustvarjalnost svojih otrok. Globoko v vaših srcih se utrjuje upanje, da bo zagotovo kaj iz njih... Razstava otroških ekslibrisov o krasu pa nas tudi ozavešča in zavezuje, da vsi skupaj posvetimo še večjo skrb okranja-nju kraške in sploh naše kulturne in naravne dediščine! Iskreno se zahvaljujem v imenu Društva Exlibris Sloveniae in v svojem imenu vsem, ki ste prispevali svoj delež za današnji kulturni dogodek. Predvsem reviji Kras, njeni odgovorni urednici Idi Vodopi-vec-Rebolj, direktoiju družbe Mediacarso in izdajateljice revije Kras Dušanu Rebolju, Levu Lisjaku, ki je poleg lepo oblikovanega kataloga tudi zasnoval in pripravil razstavo, pa likovnim pedagoginjam in dutovski šoli. Avtoijem nagrajenih in na razstavo uvrščenih ekslibrisov pa čestitam za njihov likovni uspeh!” Potem je prof. dr. Rajko Pavlovec, tajnik Dmštva Exlibris Sloveniae, razdelil knjižne nagrade. Za svoje ekslibrise so jih prejeli (iz katere šole in v katerem razredu preberite v 27. številki revije Kras na 50. strani objavljeno poročilo Agencije Kras ‘Trideset izbranih - štirinajst nagrajenih”!): Eldin Avdibašič, Tadej Benko, Tilen Čehovin, Marijana Furlan. Polona Grča, Aljoša Jeranče, Mateja Kodrič. Marjan Lozej, Uroš Polh. Kristjan Radan. Primož Sila, Katja Švara, Tine Tavčar in Erika Žerjal. Knjižne nagrade so prejele tudi likovne pedagoginje - mentorice Cvetka Oblak, Vlasta Markočič, Vanda Mr-žek in Tanja Samec. In posebno priznanje za kolekcijo barvnih ekslibrisov še OS Dutovlje ter likovnma pedagoginja Vlasta Markočič. Izdajatelji revije Kras so napovedali, da bodo kmalu objavili nagradni razpis za pisne in fotografske prispevke osnovnošolcev in dijakov o kraških kulturnih in naravnih spomenikih ter etnoloških posebnostih. SODOBNI TELEFON Družba Mobitel ponuja mobičuk in mobiregljo BREZŽIČNI PRENOSNI TELEFON ZA VSAK ŽEP Agencija Kras Nedavna Mobitelova informacijsko-promo-cijska kampanja ZA VSAKEGA EDEN v javnih občilih nas je z majhnimi belimi padali zasula z mobilnimi ali prenosnimi brezžičnimi telefoni sistema Mobi. Tudi na Krasu, kjer je zaradi ne preveč hribovite pokrajine brezžični prenosni telefon še posebej uporaben! Z nakupom telefona v paketu mobičuk za samo 24.900 SIT ali v paketu mobireglja za samo 29.900 SIT si zagotovite brez naročniškega razmerja z družbo Mobitel najsodobnejši način telefoniranja. Telefoniranja v Sloveniji, iz Slovenije v tujino in iz tujine v Slovenijo povsod tam, kamor sega Mobitelov mobilni GSM signal omrežne skupine 041! Telefoniranje plačujete z vrednostno Mobikartico, ki je v vrednostih po 2.500, 5.000 in 10.000 SIT naprodaj vsepovsod po državi, in tako sproti nadzirate porabo denarja za telefoniranje ter odločate o stroških za te namene! Odločitev ne bo težka Odločitev za nakup Mobipaketov mobičuk ali mobireglja sploh ne bo težka, če prenosni brezžični telefon ne potrebujete pogosto in redno in če bi radi telefonirali v Sloveniji. Sistem Mobi je preprost, zagotavlja uporabnikovo anonimnost in omogoča sprotni nadzor nad telefonskimi stroški, s tem pa tudi njihovo omejevanje. S prenosnim brezžičnim telefonom Sagem RC 715 iz Mobipaketa mobičuk, namenjenega predvsem otrokom in mladostnikom, in s prenosnim brezžičnim telefonom Ericsson GA 628 iz Mobipaketa mobireglja, namenjen odraslim, uporabljate Mobitelovo digitalno omrežje GSM z omrežno številko 041. Če po nakupu Mobipaketa ocenite, da prenosni brezžični telefon bolj pogosto uporabljate in potrebujete vseskozi, tudi zunaj meja Slovenije, in da pri tem potrebujete še vse dodatne Mobitelove storitve, se lahko z nadaljnjo uporabo telefona iz Mobipaketa odpoveste plačevanju telefoniranja z vrednostno kartico ter sklenete z Mobitelom redno naročniško razmeije za uporabo njegovega digitalnega omrežja GSM z omrežno številko 041. Povezave brez meja... Z nakupom Mobipaketa lahko brezžično telefonirate komurkoli in kjerkoli v Sloveniji in v tujino na njegov ali njemu dosegljiv navadni telefon ali na njegov prenosni brezžični telefon, če ga ima vključenega in če ga Mobitelov GSM signal ali signal drugega GSM posrednika doseže. Pod istimi pogoji boste dosegljivi s svojim brezžičnim prenosnim telefonskim aparatom tudi sami kjerkoli v Sloveniji, če boste v dosegu Mobitelovega GSM signala. ... in še sprejemanje kratkih sporočil.... Poleg pogovarjanja omogoča sistem Mobi oziroma nakup Mobipaketa tudi sprejemanje kratkih pisnih sporočil. Pošiljajo Francoski profesor in psihiater Edouard Zarifian zatrjuje, kakor je poročal časnik Delo 29.10.1998, da mobilni telefoni dobro delujejo na depresivne ljudi. “Omogočajo jim, da govorijo, izpovedo svojo bolečino in se tako otresejo stresa”, je pojasnil na seminarju o mobilni komunikaciji v Franciji. Nadalje meni, da mobilni telefoni vračajo pomen besedi in pogovoru, ki sta ga v sedanji nehumani dražbi izgubila. In dodaja: “Njihov čar je, da v hipu odpravijo negativne misli in zagotavljajo notranjo zadovoljstvo in ugodje.” vam jih uporabniki mobilni telefonov, če to omogočajo, in uporabniki osebnih računalnikov po internetu. Sporočila pa ne smejo presegati 160 znakov, to je črk, številk in ločil. Sprejemanje takih sporočil je brezplačno in mogoče celo, če je sprejemnikov mobi račun izpraznjen. ... da osebnega telefonskega imenika v telefonskem aparatu posebej ne omenjamo! In v spomin brezžičnega prenosnega telefonskega aparata iz Mobipaketa oziroma v njegovo spominsko kartico SIM je mogoče shraniti kar 120 različnih telefonskih številk, kar pomeni že majhen priročni telefonski imenik! Kaj torej storiti? Ker se boste najbrž odločili za nakup Mobipaketa mobičuk oziroma mobireglja, zavrtite brezplačno Mobitelovo telefonsko številko 080-70-70 katerikoli dan ob kateremkoli času ali obiščite Mobitelovo domačo stran na internetu www.mobitel.si! Svetovali Vam bodo, kaj kupiti in kje, da vam bo to blizu in da vam bo vzelo čim manj časa. Kaj je v Mobipaketih mobičuk in mobireglja? V obeh Mobipaketih - mobičuk za otroke in mladostnike, cena 24.900 SIT, in mobireglja za odrasle, cena 29.900 SIT -boste z nakupom dobili: kartico SIM s svojo telefonsko številko, kodo PIN/PUK za odpiranje, zapiranje in varovanje telefonskega aparata pred zlorabo vašega telefonskega aparata oziroma vaše telefonske številke, informacije in navodila za uporabo sistema Mobi, omrežni pomnilnik telefonske baterije, navodilo za uporabo telefonskega aparata, garancijski list za telefonski aparat, certifikat za telefonski aparat, cenik storitev sistema Mobi, Mobitelov vpra- šalnik in brezžični prenosni telefonski aparat - v Mobipaketu mobičuk znamke Sagem RC 715 z obnovljivo baterijo in v Mobipaketu mobireglja znamke Ericsson GA 628 z obnovljivo baterijo. Priložena je tudi promocijska vrednostna kartica za prve telefonske pogovore v znesku 1.000 SIT! Na njej so razumljiva navodila, kako vrednostno kartico uporabljati! In kako boste telefonirali ter uporabljali sistem Mobi? Promocijski vrednostni kartici boste odstranili vidno srebrno plast, pod katero je zapisana trinajstmestna številka vašega mobi računa, kartico vstavili v kupljeni telefonski aparat iz Mobipaketa in poklicali številko 123. Po telefonu boste slišali Mobitelova nadaljna navodila, ki so napisana na promocijski vrednostni kartici, kako telefonirati in kako vtipkati v telefonski aparat številko svojega mobi računa, da bo vrednost s promocijske kartice 1.000 SIT prenesena na vaš mobi račun. Seveda boste svoje dobroimetje s promocijske kartice na mobi računu pravočasno povečali, saj s 1.000 SIT na njem velikokrat in dolgo časa ne boste mogli telefonirati. Vrednostne Mobikar-tice za 2.500,5.000 in 10.000 SIT lahko kupite na kakšnih 500 prodajnih mestih v Slovenije. To so Mobitelovi centri, njegovi pooblaščenih posredniki, Petrolova prodajna mesta in prodajna mesta Pošte Slovenije, ki so označeni takole: Tukaj prodajamo Mobikartica mobičuk za 2.500 SIT omogoča v notranjem prometu 19 minut pogovora med tednom, od ponedeljka do petka, ali 39 minut konec tedna (sobota in nedelja) ter ob praznikih. Mobikartica mobiplavček za 5.000 SIT omogoča v notranjem prometu 39 minut pogovora med tednom ali 78 minut pogovora konec tedna in ob praznikih. Mobikartica mobireglja za 10.000 SIT pa omogoča v notranjem prometu 78 minut pogovora med tednom ali 156 minut pogovora konec tedna in ob praznikih. Ko ste vse napisano o Mobitelovem brezžičnem prenosnem telefoniranju v sistemu Mobi prebrali, najbrž ne oklevate več! Odločitev za nakup brezžičnega prenosnega telefona iz Mobipaketa je verjetno že padla!? Verjamemo, da boste novo komunikacijsko oziroma telefonsko pridobitev uporabljali diskretno, okolici uvidevno in nehrupno, da vas kdo ne bo označil s nastopačem. In med vožnjo v avtu, na motociklu ali kolesu zagotovo ne boste telefonirali. Če pa bo tačas to nujno, boste vozilo zaustavili na primernem mestu in opravili neodložljiv pogovor! Žbrinco, to je listni koš, smo v reviji Kras že predstavili. Nekdaj je imela take koše vsaka kraška domačija. Poznavalci likovne umetnosti vedo za žbrinco, ker jo pogosto uporablja kot motiv slikar in grafik Lojze Spacal. Branko Jazbec iz Svetega 36 pri Komnu pa je eden med redkimi izdelovalci tega lepega predmeta. Žbrince še vedno uporablja pri spravilu sena in listja. Nekaj jih krasi zidove obnovljenih kraških hiš. Ena je tudi v vhodni lopi dvorca Vogrsko. "Obroči žbrince so iz svežega jesenovega lesa", pove Branko Jazbec, “lahko tudi iz leske, bresta ali gabra. A najboljši je jesen! Pomembno je, da je les sekan ob stari luni, v maju ali avgustu, sicer se vanj naseli črv. Za prepletanje in povezovanje uporabljam beko, to je eno izmed vrb, ki jo na Krasu rabimo največ za vezanje trt. Seveda so veje beke za žbrinco malo debelejše in dolge od poldrugega metra do dveh metrov. Obroček, ki povezuje palice za dno koša, je sedaj kovinski, včasih pa sem ga naredil iz drena". Za izdelovanje žbrinc si Branko Jazbec vzame čas pozimi. Če ga pokličete v Sveto po telefonu na št. 067/78-668, ga morda nagovorite, da vam jo izdela! Reviji Kras enak jubilej: PET LET IZHAJANJA ČASNIKA "OKO" Dušan Rebolj "V eni od najlepših slovenskih pokrajin, v Goriški pokrajini, imamo v teh dneh zanimivega slavljenca. Časopis OKO slavi svojo peto obletnico neprekinjenega izhajanja. Najprej kot štirinajstdnevnik in od letošnjega maja kot tednik prinaša v mnogo družin, podjetij in ustanov od Bovca do Sežane kar se ne da v danem trenutku videti, otipati, prisluhniti..." Tako je 22. oktobra v svojem uvodniku zapisal direktor novogoriškega časopisa OKO Dominik Soban in bralstvo spomnil, kako poskuša OKO dogodke, ki se vrstijo iz dneva v dan, v nazorni in pisni obliki beželiti, da bi se vedelo in ne ostalo pozabljeno. V petih letih je maloštevilno mešano časopisovo moštvo uredilo in objavilo več kot 15.000 zani- mivih novic, člankov, komentarjev, reportaž, satiričnih prispevkov in drugih ča-sniških zvrsti. “Do bralca smo želeli biti odkriti, nepristranski in od politike neodvisni”, piše uvodničar in nadaljuje: “Seveda se zavedamo, da smo delali tudi napake in bili včasih premalo ažurni in dosledni. Vendar se vse to dogaja tudi velikim in uspešnejšim medijskih hišam. Več kot 40 novinarjev dopisnikov in urednikov dnevno hiti od dogodka do dogodka, da bi bralcvu prenesli v njegov dom tisto, kar ga zanima, mu godi, ga informira in ustvarja s tem javno mnenje. Nočemo in ne želimo biti javno trobilo dnevne in druge politike, ampak resnično nedvisen medij, ki pokriva desni in levi pol političnega prostora. Slovenija je tako majhna in simpatična dežela, ljudje so delavni in pošteni, da si ne zaslužijo, da jih provociramo in mrcvarimo s polresnicami in lažmi. Želimo biti povezovalni člen med ljudmi in občinami v Goriški pokrajini... Če nam to uspeva, presodite vi, naši zvesti bralci!” Tudi izdajatelji revije Kras, ki prav tako izhaja že več kot pet let, se pridružujemo čestitkam ustvarjalcev časnika OKO za njegovo petletnico izhajanja. Njegova vsebina in način njenega predstavljanja potrjujeta v uvodniku zapisano naravnanost njegovih ustvarjalcev. Svoje dosedanje sodelovanje s časnikom OKO bomo še poglobili, kajti bralci si želijo čim bolj popolnih in celovitih informacij predvsem o tistem, kar jim je najbližje... Mnogim so to tudi Kras in kraške posebnosti Slovenije! VODA = ŽIVLJENJE Voda sestavlja dve tretjini zemeljske površine in je vitalen element vseh živih bitij. V različnih pojavnih oblikah je najpomembnejši oblikovalec podobe in življenja planeta. Na njeni gladini se zrcali okolje v vsej svoji barvitosti, njena prosojnost in čistost ODSEVATA NAŠ ODNOS DO NARAVE. CISTO in naravno okolje je za ljudi življenjskega pomena. V Heliosu že nekaj let usmer- ------- , jamo znanje in izkušnje v razvoj okolju prijaznih barv na vodni ^3 osnovi, za kar imamo več razlogov: • zavedamo se ranljivosti okolja, • zavedamo se pomena nadomeščanja neprimernih sestavin z okolju in ljudem bolj primernimi, • zavedamo se, da so barve, ki jih proizvajamo, prisotne na vsakem koraku našega življenja in dela, • zavedamo se, da moramo upoštevati najzahtevnejša okoljevarstvena priporočila in standarde, ki veljajo v Evropi. DANES vam v Heliosu lahko ponudimo vodne barve za različne kvalitete podlage (les, parket in kovine) v sklopu uveljavljenih blagovnih skupin Bori, Ideal in Tessarol, ki ustrezajo najzahtevnejšim svetovnim standardom. Vizualno so ti izdelki prepoznavni po grafičnem simbolu ribice v soncu, ki se kot žig pojavlja na embalaži in jamči visoko kakovost in ekološko neoporečnost barv. V O T* % O o p*/ s $ Okolju prijazne barve. HELIOS D.C.Stut Ukvarjamo se s temnimi bogastvi zemeljskih globin. Predelujemo jih v energijo, ki pestri življenje zemeljskega površja. A med vrtinami in črpalkami, med temnimi tekočinami in med izdelki za vzdrževanje vozil nismo nikoli pozabili na spoštovanje do zelene Zemljine duše. Že desetletja zbiramo in predelujemo odpadna olja. Uporabo do okolja prijaznega zemeljskega plina spodbujamo že 30 let. Naša goriva imajo dodatke, ki zmanjšujejo onesnaževanje zraka. Naši bencinski servisi so ekološko obnovljeni, naša skladišča pa bodo po obnovi lahko za vzor vsej Evropi, saj bodo presegala standarde evropskih predpisov. PETROL Slovenska naftna družba profesionalnim delom smo dosegli dobre poslovne rezultate, pridobili zaupanje evropskih sosedov ter obogatili tako Goriško kot državo. Prepričani smo, da mora imeti uspeh dobrih gospodarjev tudi človeški obraz, zato podpiramo tudi nekomercialna prizadevanja za lepše in duhovno bogatejše življenje. Verjamemo v uspeh slovenskega poslovnega optimizma, zaupamo ljudem, s katerimi sodelujemo, spoštujemo gosta - sodobnega človeka, obremenjenega z intenzivnim delom. K igri je več kot igra. HlT Hoteli Igralnice Turizem Sistem Mobi - nova, preprosta in najcenejša možnost, kako postati uporabnik mobilnega telefona GSM. Če se vam je do sedaj zdelo vse skupaj preveč zapleteno in če je bila za vas sklenitev naročniškega razmerja prevelika obveznost, je Mobi za vas prava odločitev. Z nakupom Mobipaketa, ki vključuje telefonski aparat z dodatno opremo, telefonsko številko in promocijsko vrednostno kartico, postanete uporabnik omrežja Mobitel GSM. - Mobi lahko uporabljate takoj - brez pogodbe - brez naročnine - brez mesečnih računov - račun mobi polnite z Mobikartico mobireglja cena paketa: 29.900 SIT V ceno je vključen prometni davek od proizvodov (tar. št. 1). Za podrobnejše informacije in nasvet pokličite brezplačno številko 080 70 70, 24 ur na dan, ali obiščite našo domačo stran na internetu: www.mobitel.si. Tukaj prodajamo 500 prodajnih mest v Sloveniji: Mobitelovi centri Mobitelovi pooblaščeni posredniki prodajna mesta Petrola prodajna mesta Pošte Slovenija 0411 | ZA VSAK ŽEP mobitel SLOVENSKI OPERATER NMT S GSM