SPISI 


KRIŠTOFA ŠMIDA 


Poslovenjeni 

mladini v zabavo in pouk. 

V. zvezek : 
Slavček. * Nema deklica. 

Novo mesto . 

Tisk in založba J. Krajec nasl . 
1906 . 


Slavce k 


Posloveni l 

P. Florentin Hrovat. 
'~P* 

Drugi nespremenjeni natis. 

Novo mesto . 
Tisk in založba J . Krajec nasl . 


1906. 


I. 
Zaloška grofinja je bila s svojimi otroci, mladi m 

grofičem in mladima groficama ravno na potil i z 
glavnega mesta rta svoje posestvo v Zalogu. V gozdu 
je zgrešil postiljon pravo pot. Ker je bila pot jako 
grudasta, stére se kolo. Grofica in otroci se zeló 
prestrašijo ; trepetaje strahú stopijo raz voz. Mater 
je še tem bolj skrbelo, ker je solnce že zahajalo. 
Mladima groficama je pa še večji strah delal a 
misel, da bode znabiti treba še celo v gozdu pre-
nočiti. Zaman se je trudil mladi grofič, da bi ju 
potolažil. Tudi kočijaž je bil slabe volje, jezil se 
nad grudovo potjo, praskal za ušesi in ni si vede l 
pomagati . 

V tej zadregi priteče nek pastirček in reče : 
„Tu, se lahko pomaga . Kakor se mi zdi, popravil o 
se bode kolo z malim trudom. V bližnej vasi poleg 
ceste je izvrsten kolar. Ta kolovozna pot, na 
katero je voznik zašel, drži ravno tje. Kolar bo 
pokvarjeno kolo korali popravil .” 

Deček se ozre okoli sebe ter veselo reče : 

Tam-le leži drog ; ž njim se kočija lahko nekoliko 


podpré ter tako naprej spravi. Pot do vasi seveda 
je jako grda in skoraj uro dolga ; a ni je boljše, 
ni krajše, niti v to, niti v kako drugo vas. Pač 
pa je od tod dobre pol ure krajša, jako lepa in 
prijazna pešpot ; če milostiva gospoda želi, jej jo 
kaj rad pokažem. " 

Gospej je bila ponudba jako ljuba . Deček 
brzo skoči po drog. »Kolarjev je," pridene, „ki 
ima tukaj svoj les, katerega je pretečeno zimo na sekal. 
Jako veselilo ga bode, da mu sedaj ne bode 
treba samemu drogú nositi domov .” Prav urno in 
spretno pomaga sedaj deček kočijažu privezati drog 
z vrvijo h kočiji. Le počasi se je pomikala kočija 
po grudastej poti, kočijaž pa je stopal poleg konj. 
Grofovska obitelj jo je zavila na stransko pešpot, 
ki se je vila med zelenimi jelšami in cvetočim 
glogom poleg šumljajočega, bistrega potoka. 

Kar se oglasi slavec v bližnjem grmu ter 
zagostoli svojo prekrasno pesem, da odmeva p o 
dobravi. Grofinja obstrmi, vséde se z mladima 
groficama na posekano bukev, da bi poslušala krilatega 
pevca . Mladi grofič, ki je imel kakih šestnajst 
let, naslóni se nekoliko proč na brezo, sto ječo 
ob poti. Po okolici je bilo vse tiho in mirno ; 
le večerni vetrec je ljubko šumljal z listjem p o 
drevji, in bistri potok po kamenju. Z radostnim 
srcem so poslušali mati in otroci srce topeče glasove 
drobnega pevca. 

Ko slavec obmolkne reče grofinja : ,,Sto goldinarjev 
bi rada dala, da bi imela ptiča na vrtu 
poleg grajščine. V mestu sem sicer slišala že mnog o 
slavcev, a tukaj na planem, v samotnej dobravi, 


7 


ko je vse tiho in mirno — v mraku, ko postaj a 
luna vedno svetlejša in se prikazuje na jasne m 
nebu jedna zvezda za drugo, razlega se prijetno 

slavčevo petje brez primere lepše, in človeku se 
kar srce širi. Istinito, rada bi dala sto goldinarjev, 
da bi le zamogla poslušati prijetne spomladansk e 
večere krilatega pevca v malem gaji na vrtu . " 

„No,” reče deček na pol glasno, stoječ poleg 
mladega grofiča, „ta denar se pa kaj lahko zasluži.” 
Grofič namigre dečku, naj molči, ker se j e 
slavec zopet oglasil. Ko '9 drobni pevec zopet obmolkne, 
vstala je grofinja s hčerama, da bi šl a 
proti vasi. Med potoma je grofič nekoliko zaosta l 
z dečkom, ter se razgovarjal ž njim . 

„0 slavci v kletki,” reče, „se tú ni govorilo . 
Moja mati so le želeli, naj bi na našem lepe m 
vrtu, polnem lepega in senčnatega grmovja, slišal i 
prepevati drobnega pevca, ki bi ttt v grmovj i 
gnezdil, vračal se sleherno pomlad in prepeval 
svojo pesem . ” 

» Znam to," zavrne deček. „Saj tudi ne bi vje l 
krilatega pevca, da bi ga zaprli v kletko.” Potem 
poizveduje, kakov je vrt in reče : „Mislim, da se 
mi posreči prenesti slavca z gnezdom vred na vrt. 
Dobro vem, kako mi je to storiti . Podučil me j e 
nek mož, ki je ttr že marsikakega slavca vjel. Ce 
ne že ta teden, gotovo pa bode prihodnji tede n 
pel slavec na vrtu, da bode odmevalo po cele j 
okolici.” 

Grofič obstoji, ter opazuje dečka . Deček je 
mel bistre, svetle, črne oči; lica je bil rodečega 
in polnega, in njegovi rumenkasti lasje so mu vi



seli do ram; sem ter tje pa tudi moleli iz raztrganega 
slamnika. 

„Kaj pa bi ti z denarjem?” popraša ga grofič . 

» 0," reče deček, ,, ta denar bi mi pomagal iz 
revščine in zadrege! Glejte, milostivi gospod," pripoveduje, 
,,moj oče so ubog dninar in vedno bolehajo 
; sedaj so pa še celó nevarno zboleli. Ravno 
sem na poti, da jih obiščem in jim nekoliko po strežem 
; kajti moja dobra mati so mi že pre d 
dvema letoma umrli. Moj gospodar, pri katerem 
služim za pastirja, privolil mi je, da smem. nekaj dni 
pri očetu ostati. Ne daleč od tod, tam-le v gozd u 
ima svojo hišo. Pasem mu drobnico. S tem si le 
malo prislužim, in očetu je malo več pomagano 
nego li to, da jim ni treba še meni skrbeti za hran o 
in obleko; dati jim zamorem le malo. Kedar se-
dim pri čedi v gozdu, čestokrat sam pri sebi premišljujem, 
da' je to opravilo le nekako postopanje. 
Pač bi se lahko z boljšim ukvarjal, mislim si čestokrat, 
ter ne tratil drazega' časa svoje mladosti . 
Kedar sem čisto sam pri čedi, prosim čestokrat s 
solznimi očmi ljubega Boga, naj bi mi pomagal, da 
postanem kedaj pošten in delaven mož. Neizrečen o 
rad bi se učil kakega rokodelstva ; najbolj me pa 
še veseli kolarstvo. lstinito je lepo, če se izdel a 
tako lepa kočija, kakoršna je vaša, iz lesa, ki s e 
tu v gozdu poseka. Tudi sem že večkrat o tej zadevi 
govoril s kolarjem, ki bode popravil kolo pri 
vašej kočiji. A pod petdesetimi goldinarji me n e 
sprejme za kolarskega učenca. Tudi mi je rekel, 
da si moram poprej boljšo obleko omisliti ter preskrbeti 
s perilom ; kajti v takej obleki, v kakoršnej 


9 


me tu. vidite stati, noče me sprejeti mojster, ki j e 
prav reden mož. Treba bi bilo za obleko tudi 
kakih petdeset goldinarjev . Stalo bi toraj vse kakih 
sto goldinarjev, in tolike svote moj oče ne 
premordjo. Ce bi prodali tudi vse svoje imetje, ne 
bi spravili sto goldinarjev skupaj ." 

„Ubogi revež,” reče grofič ganjen, „nikar n e 
i"aluj! Ce si resnico govoril, hočem ti pomagati . 
Ce mi prineseš od gospoda župnika spričevalo, da 
si se vedno lepo vedel, in če te kolar istinito hoč e 
sprejeti, dal ti bodem jaz denar za učnino. Teh 
petdeset goldinarjev sprejmeš, kakor hitro se bod e 
slavec oglasil prvikrat na vrtu. Drugih petdeset 
goldinarjev se bode tudi že kako dobilo . Samo 
živa duša ne sme ničesar zvedeti o tem, kar nameravava 
s slavcem dotlej, da prične slavec pet i 
na vrtu, in se spolni materina želja. Rad bi jih 
s tem veseljem iznenadil .” 

Ko je prišla grofovska obitelj iz gozda, čul 
se je že postilijonov rog v znamenje, da je kolo popravljeno, 
in vse pripravljeno na odhod . Bilo je komaj 
še kaka dva streljaja do čedne vasice. Kolar 
je brzo popravil kolo, da je bilo zopet za rabo. 
Grofič pokliče mojstra na stran ter ga na tihem 
popraša o dečku . Kolar potrdi, kar je deček govoril. 
rad bi ga sprejel v poduk," reče mojster, 
„a za manjšo svoto ga ne morem. Saj sem 
že tako zahteval tako malo, kar mi je bilo pri 
mojih okolščinah le mogoče.” 

Potem plača grofinja, kar je kolar zahteval z a 
popravo kolesa, podarila uljudnemu dečku prece j 
novcev ter se usedla z gospicama na voz . 


10 

Na tihem pové grofič še dečku ime gradil, ki 
je bil tri ure hoda daleč ; reče mu, naj se, prišedši 
tje, oglasi pri vrtniku, ki ga bode prijazno sprejel. 
Potem se vsede tudi grofič poleg matere in sestri c 
v kočijo. Kočijaž veselo zatrobi v rog, požene 
konje in naglo izgine kočija v nočni temini . 

II. 
Ivan Bistrič,f tako je bilo ime dečku,	 
zdirjal je sedaj hitro k svojemu bolnemu očetu, če 
tudi je bilo že precej pozno v noč. Imel je še 
dobre dve uri pota. Neizmerno je bilo njegovo veselje, 
ko je prišel k očetu ter videl, da jim je ž e 
nekoliko odleglo, in da so iz nevarnosti . Izroči 
bolnemu očetu novce, katere mu je podarila grofinja. 
Drugo jutro je pa šel v bližnji trg, da nakupi 
za bolnika potrebnih reči . Prinesel je belega 
kruha, steklenico dobrega vina in mesa, katereg a 
je precej pristavil k ognju, da pripravi bolnemu 
očetu dobro juho. 

Ko je po hišici vse pospravil, šel je v gozd ' n a 

oni kraj, kjer je pel včeraj slavec tako lepa. Dobro 
je znal, kje ima drobni pevec svoje gnezdo . 
V sredi gostega senčnatega grmovja je stala stara , 
žvamborasta vrba. Blizu tal pri deblu je bilo gnezdo. 
Bilo je spleteno iz vitkih koreninic in travnih bilk , 
zunaj pokrito z listjem in mahovjem, znotraj pa z 
dlako in perjem mehko postlano. Ko je našel 
gnezdo, bilo je v njem pet sivozelenkastih, temnoprogastih 
jajelc. Ko sedaj pogleda v gnezdo 


vidi na svojo radost pet izvaljenih, golih mla


dičev. 

Brez obotavljanja se napoti proti Zalogu, d a 
poišče pripraven kraj, kamor bode gnezdo prenesel . 
Našel je prav primeren prostor. Se tisti dan se 
mu je posrečilo, da je vjel sanica in samico. Sedaj 
vzame gnjezdo z mladiči, dene ga v majhno kletko , 
v katero zapre tudi vjeta slavca. Sedaj se brez 
odloga poda na pot proti Zalogu. Solnce je bilo 
že v zatonu. Ko je prišel s ptiči v grajšeino, 
oglasi se vrtniku, kakor mu je bil naročil grofič . 
Vrtnik ga je prijazno sprejel in dobro pogostil. 

Poleg poslopja je bil prijeten gaj, rastli so 

košati dobi, z mahom obraščene bukve, otožne jelše 
in belokožne breze ; ob potu so bile zasajene akacije 
in belolistnati topoli. Snažne, z belim peskom 
posute stezice so se vile med senčnatim grmovjem 
po gaji na vse strani semtertje. Ob potu je bila 
semtertje tudi kaka z mahom obraščena klop, i n 
poleg priprosta miza. V sredi gaja je bil prostor 
za razne cvetlice, obrobljen z grmovjem najlepši h 
raznovrstnih vrtnic. Konci gozdiča med skalovjem 
in pod košatim senčnatim drevjem je stala lesena 
kočica, obraščena z bršljanom in mahom. Poleg 
hišice je bila majhna starikasta kapelica. Po bližnjem 
skalovji se je penil potok, ki je ljubko šumljal 
poleg kočice. Sumeči potok je ta samotni kraj 
še prijetnejši delal. V tej hišici je v prostih urah 
najraje sedela grofinja . Kedar so bili otroci v učilnici, 
zahajala je najraje sem, ter tu pletla, vezla 
ali pa čitala iz kake knjige . Jeden streljaj o d 
kočice, onkraj potoka je rastla med gostim grmov



12 


jem stara vrba, ki je bila zeló jednaka onej, pole g 

katere je bilo poprej slavčevo gnjezdo. Ivan si je 
drevo dobro zapomnil in tudi vse tako vravnal , 
kakor se mu je zdelo primerno. Po noči je šel 
tje, in ker je mesec lepo svetil, postavil je gnezdo 
na odločeni prostor ter izpustil stara slavca . Grofič, 
ki je dečka spremljal, opazoval ga je radovedn o 
ter hvalil njegovo spretnost. 

Drugo jutro je šel Ivan na vse zgodaj tje, 

skril se v grmovje ter poslušal, če bota stara krmil a 
mladiče. Mladiči so pričeli v gnjezdu čivkati od 
lakote ter stare klicati ; ni bilo dolgo, — stara 
priletita k gnjezdu in jim prineseta hrane . Neizrečeno 
je bil deček vesel. „Vse je dobljeno,” reče 
sam pri sebi, in hiti proti gradu, da naznani to 
veselo vest grofiču. 

„Cez nekoliko dni prične slavec gotovo peti, ” 
zagotavlja gospodiča . 

» Vrlo dobro," zavrne grofič, „in novci so tud i 
že pripravljeni. Ostani toliko časa tukaj, potem 
vzameš denar lahko precej seboj .” 

Mladi grofič je razodel svojima sestricama skrivnost, 
da hoče mater na njih rojstveni dan iznenaditi 
s slavčevim petjem. Vsi trije so potem od 
svojih prihranjenih novcev zložili potrebno svoto 
skupaj . 

Čez dva dni je grofinja obhajala svoj rojstven i 
dan. Solnce je krasno vzhajalo ; nebo je bilo jasno 
kakor ribje oko. Na vse zgodaj je šel grofič v 


13 


vrtno hišico ; — in glej! krasno se je razlegal o 

slavčevo petje po jutranji tihoti. Cez dan se je 
zbralo mnogo gostov v gradu. Ko so proti večeru 
gostje odšli, reče grofinja svojim otrokom : „Po 
tolikem dnevnem šumu hočemo se sedaj vsaj jedn o 
uro veseliti v tihej samoti. ” 

Sla je s svojimi otroci na vrt. Bil je prelep 

pomladanski večer. „Danes bi pač lahko v vrtnej 
hišici večerjali, tam je vendar tako prijazno,” reče 
grofič. 

Grofinja je šla tje. Sedli so po slamnatih 
stolih okoli okrogle mize pod košato lipo, ki j e 
stala pred vrtno hišico. Mesec je svetil skozi lipov e 

veje, delal v ljubko šumečem potoku majhne bilšeeče 
zvezdice, na pol razsvetljeval hišico in poleg 
stoječo kapelico in odseval svoje žarke na srebernej 
mizni posodi. Raznovrstne cvetlice so napolnovale 
s prijetno vonjavo zrak . 

„Sedaj še le sem prav srečna in vesela,” reče 
grofinja. „Kaj je šumeče veselje med dnevom 
proti tej blaženej večernej uri! Kaj naša krasna. 
dvorana proti tej naravnej lepoti, ki nas tukaj 
obdaja. Kako prazen se mi pač vidi šum jeden z 
drugim govorečih ljudi o praznih rečeh v primeri 
z zaupljivimi, modrimi pogovori.” 

Otroci so še jedenkrat ponovili svoja voščila. 
„Bodite le vedno pridni in dobri, ljubi otroci! ” 
reče grofinja ; ,,potem nimam druge želje več na 
zemlji ; sem najsrečnejša mati. Naglo mine čas ; 
le krepkost in pobožnost ostane . Vsaki večer povzdignite 
svojega duha k Bogu, če tudi vam l» 
treba dan med šumečim veseljem preživeti . Take 


14 


tihe večere je Bog bližji našemu srcu." Po teh 
besedah grofinja obmolkne ; tudi otroci so molčali ; 
nastala je praznična tihota ginjenih src . 

V tem trenutku se nenadoma oglasi slavec, 
in zagostoli svojo srce topečo pesem. Grofinja 
obstani, tiho posluša, dokler ptič ne obmolkne. 
„Zahvalujem se vam za vašo ljubezen, ljubi otroci, ” 
reče sedaj; „a drobnega pevca ne bi bili smeli 
zapreti v kletko. To je neusmiljeno. Dovolj je, 
da ste mi pokazali svojo ljubezen, sedaj ga p a 
zopet izpustite, naj vživa ljubo prostost! ” 

„Saj je prost,” odgovori grofič. „Tam le v 
grmovji pod vrbo sedi. Ze se je vgnjezdil v gaji, 
počuti se dobro, kakor bi bil vedno tukaj, in mi-
slim, da se bode sleherno spomlad zopet vrnil.” 

„Kako je to mogoče?” popraša grofinja . „Saj 
se najstarejši ljudje ne spominjajo, da bi bili tukaj 
kedaj slišali slavca.” 

„Draga mati,” reče Dragotin, „čestokrat st e 
že izrazili željo, naj bi slavec s svojim petjem 
oživljal ta tolikanj vam priljubljeni prostor. Oui 
ubogi deček, ki nam je onikrat v gozdu pomaga l 
iz zadrege, pripomogel je tudi, da se je vaša želj a 
izpolnila.” 

Sedaj pripoveduje grofič celi dogodek in opomni , 
da je grofinja v gozdu rekla :« „Sto goldinarjev b i 
rada dala, ko bi imela ptiča v gaji poleg grajščine ;” 
kako si je deček zapomnil te besede in njeno 
željo izpomnil . 

„Pač ne bodete hudi,” pridene, ,,da smo petdeset 
goldinarjev za to obrnili . Tudi za toliko 
zlatov bi se ne zmenili, da vam le veselje napra



15 


vimo . Seveda bi bil deček to tudi ceneje storil ; 
a mislili smo si : češ, naj bi nam deček tudi n e 
bil te lju.bavi storil, vendar zasluži, da mu storim o 
to dobroto. Pomagano mu bode za celo njegov o 
življenje in zvabiti podlaga njegove] prihodnej Sreč i 
in blagostanju . Znabiti nas bode še blagoslavljal 
ter se hvaležno spominjal kot srečen in imovit mož , 
ko bodo naša trupla že zdavnaj trohnela v hladnej 
zemlji." 

„Kaj blago in lepo je to,” reče grofinj a 
vsa ginjena. „Kakor me je tudi z radostjo napol nilo, 
ko sem slišala tu drobnega tiča prvikrat pre pevati 
in pa razveselila vaša otročja ljubezen, del a 
mi še neizmerno večje veselje prepričanje, d'a imate 
tako blago srce, ki je pripravljeno podariti revež u 
oni denar, katerega ste prejeli za svoje razveseljevanje, 
da bi le druge razveselili. Vaša mati za 
vami tudi ne bode zaostala. Saj take godovne 
dneve ne moremo lepše godovati nego li s teni , 
da revnim pomagamo. Tudi se ne moremo našemu 
največjemu dobrotniku v nebesih lepše zahvaliti z a 
dobrote, katere nam skazuje. Najdopadlivejša zahvala 
mu je, če reveže osrečujemo. Vendar pa bi se l e 
rada prepričala, če se bode denar tudi prav porabil .” 

„Ne more se bolje,” zavrne sin, in omeni 
tudi to, kar je govoril s kolarjem, ki je popravi l 
strto kolo. ,,Da bi se pa o tej zadevi še bolje po učil, 
pisal sem gospodu župniku one župnije, kjer 
se je deček porodil, ter ga poprosil, naj mi blagovoli 
sporočiti, kar vé o dečku . Postrežljivi gospod 
župnik mi je precej odgovoril. Tu le je njegov 
list. Le slušajte! Častiti gospod piše takole : 


16 


„Blagorodni gospod grofič! Večjega dela usmiljenj a 
ne morete storiti, nego da pripomorete, da se Ivan 
Bistrič izuči kakega rokodelstva. Deček je bistre 
glave in redkih zmožnosti . Kar se spominjam., nisem 
imel bolj nadarjenega učenca ; tudi njegovo 
srce je blago in nepokvarjeno. Vedno sem si mi


slil, kako dobro bi bilo, daa bi šel na višje šole. 
V ljudskej šoli tu se je naučil jako dobro brati , 
pisati in številiti; to ga tudi jako vesel. Ali to 
bi veljalo mnogo novcev, katerih pa nima. Razun 
tega ga pa prav za prav tudi ravna ne veseli. 
Vedno sedeti in učiti se, rekel mi je, mu ne dopada 
; srčno pa hrepeni po priliki, da bi se zamogel 
učiti kakega rokodelstva, ki sicer tudi zahtev a 
bister um, pri tem se pa tudi z rokami in nogami 
gibati mora. Najrajše bi bil kolar. Tega mnenj a 
sem tudi jaz. Le na to še opozorim, da je kolar 
v naše] vasi izvrsten delavec, kreposten in pošten 
ro.ož. Pomagajte toraj nadarjenemu dečku, da s e 
izuči pri njem kolarstva. Gotovo vam bo ljubi 
Bog to delo usmiljenja že na tem, pa tudi na onem 
svetu obilno poplačal. Saj veli naš Odrešenik sam : 
„Kdor kakega otroka v njegovem imenu sprejme , 
ta njega sprejme.” Tako se glasi župnikov list ; 
mislim, da ne bodemo denarja zavrgli." 

„Prav toraj,” reče grofinja : „tudi jaz bodem 
pridjala petdeset goldinarjev k denarju, ki ste g a 
zložili, da bode znašala svota sto goldinarjev. Ko 
prinese deček denar svojemu revnemu očetu, ne 
bode ga gotovo nič manj razveselil, kakor ste vi 
mene razveselili s slavčevim petjem in še bolj z 
vašim blagim usmiljenim srcem .” 


17 

„Neizmerno mnogo nedolžnega veselja nam 
narava ponuja,” nadaljuje grofinja, vsa prevzet a 

blagih srčnih občutkov. „Ta trenutek se razveseljujejo 
tu na vrtu vsi naši čuti . Svetloba blede lune , 
katero košata senčnata lipa še bolj povzdiguje ; 
krasno petje drobnega ptiča v nočnej tihoti, odmevajoč 
ob bližnjem skalovji ; prijetna vonjava vrtnic 
in drugih cvetlic, večerni hlad po soparnem dnevi ; 
mleko in jagode tukaj : o, ne mogla bi me bolj 
razveseljevati še tako umetna razsvetljava in umetni 
ognji, še tako lepa godba ali umetne vonjave, niti 
bogato obložena kraljeva miza .” 

„Mojo radost pri tej malej, priprostej večerji 
mi povišuje še misel, da so mi jo pripravili moji 
ljubi otroci in pa ljubeznjivi Oče tam gori v nebesiVsako 
nedolžno veselje pa je še tem slaje, č e 
nosimo v svojem srci prepričanje, da smo dobro 
storili in smo si le dobrega in blagega v svesti. 
Neskončno večje pa je še, če spoznamo in tud i 
hvaležnega srca čutimo, da nam ga pripravlja naš. 
ljubeznjivi nebeški Oče, in če smo si svesti, da z 
dopadajenjem gleda na nas .” 

Ozre se proti nebu in solze jej stopijo v či . 
„Tam gori v nebesih,” reče, „pri ljubem Bogu, je 
še neskončno lepše in bolje, nego tu na zemlji . 
Tam gori pri Bogu, upam, je tudi moj nepozabljivi, 
prezgodaj umrli soprog, vaš ljubi oče . Oj, od 
onega trenutka, ko ga je Bog k sebi poklical, st e 
mi vi, moji dragi otroci, moje jedino, moje največj e 
veselje na svetu . Moja jedina želja, moje najslajš e 
upanje pa je, da ostanete vedno blagi in krepostni , 
in da se zopet snidemo vsi jedenkrat v nebesih .” 

Krištof Šmid, V . 


18 


IV. 
Drugo jutro pokliče grofič dečka k sebi, te r 
mu našteje sto belosvetlih srebrnih goldinarjev. 
Dobri deček se prisrčno zahvali grofiču, ter hiti 
neizrečeno vesel z denarjem domov. Ko je prišel 
do revne koče, zapazi skozi malo okence in pa p o 
dimu, ki se je vzdigoval iz dimnika, da očeta n i 
v sobi, ampak si v kuhinji pripravljajo pičlo kosilce. 
Skrivaj se splazi v sobo in razloži svetle srebrnjake 
v dolgih vrstah po mizi. Ko stopijo oče skozi 
vrata, držeč v jednej roki skledico mlečnateg a 
močnika, v drugej pa skledico ravno skuhaneg a 
krompirja, kar obstrmé, videč toliko srebrnjakov 
na mizi ležati. Ostro pogledajo sinčka in mu rek o 
resno : „Dečko, pač nisi denarje ukradel?” 

„Kaj še!” zavrne Ivan. „Droben ptiček, 
je v gozdu neizrečeno lepo pel, pridobil mi ga je, 
ali bolje rečeno : Bog nam je po drobnem ptičku 
pomagal .” 

„Kako bi le bilo to mogoče?” rečejo oč e 
resno. „Govori! V kljunu ti pač gotovo ni ptič 
denarja prinesel?” 

„To ravno ne”, odgovori Ivan ; „a pregovor 
veli : Pomagaj si sam, in Bog ti bo tudi pomagal . 
Ce mi storimo svoje, bode tudi Bog svoje storil.” 

Potem pove Ivan očetu prav obširno celi dogodek , 
kako si je prislužil denar. Oče ga pazljivo poslušajo, 
in ko konča, rekó veselega obraza : ,,O ljubi 
Bog, kako dobrotljiv in dober si nam! Kako čudna 


19 


so tvoja pota! Poslužiš se najmanjše stvari, drob


nega ptička, da osrečiš ]jedi. Celo svoje življenje 
ti hočemo za to hvaležni biti in poveličevati tvoj e 
usmiljenje ." 

Sedaj je bilo staremu, jako veselemu očetu 
naj prvo na skrbi, da omisli svojemu dragemu 
Ivanu potrebne obleke. Krojač, čevljar in šivilja 
so imeli dovolj posla. Ivan je hodil češče gledat , 
kako se obleka izdeljuje, ter vedno priganjal, d a 
bi bila popreje dodelana. Od nog do glave na 
novo lepo oblečenega peljejo oče h kolarji, plačaj o 
učnino, katero je zahteval, in Ivan je postal rokodelčič. 
Cez tri leta je bil že ravno tako spreten 
kolar kakor njegov mojster . 

Ko se je izučil, hotel je iti na ptuje, da se š e 
bolje izuči v kolarskem rokodelstvu . Preden je 
odpotoval, šel je še v Zalog, da se grofovskej obitelji 
še jedenkrat zahvali za dobroto, katero mu je 
skazala, ter tudi pokaže, da se denar ni slab o 
obrnil. Prišedši tja, oglasi se najprvo staremu vrtniku, 
kateremu se je bil že kot deček jako prikupil 
; ta ga sprejme preprijazno, častita mu, in 
oglasi milostivej gospodi. Grofinja naroči vrtniku, 
naj vrli mladenee' precej vstopi. Mladenič pokaže 
svoje z lepimi črkami na prgamen pisano spričevalo . 
Bilo je jako dobro. 

Vsi so hvalili mladega rokodelčiča zaradi dobrega 
spričevala . Mladi grofič pa še reče : ,,Kar 
se tiče spričevala, bodi si gledé pridnosti, spretnosti 
in nravnosti, je vse v redu, da si niti bolj e 
želeti ne moremo., Ali kako je z opravo na pot? 
Mislim, da je še marsičesa treba . Hočemo mladega 

2* 


20 


popotnega rokodelčiča. o tej stvari nekoliko izprašati . 

	Popraševali go ga po tej in oni stvari, in našli, 
da -mu manjka še mnogo reči. „Nič ne dé,” pristavi 
grofič. „Tudi njegova obleka in vnajnost mor a 
biti v soglasiji z njegovim blagim srcem . Hočemo 
mu omisliti dobro, toplo zimsko suknjo, še jedilo 
čevlje in lep, trden rončič' .” — „Zlasti pa mu j e 
treba še več belega perila,” pristavite grofici . Preračuni 
se precej potrebna svota. Mati in otroci 
zložé svoje doneske, in nabralo se je toliko denarja, 
dam je ostalo še nekaj za popotnico . 
„Dobro!” reče grofinja; „nie se ne sme le na 
pol storiti; drevesce, ki smo ga zasadili, mora se 
tudi pridno zalivati, da ne vsahne. Kedar se 
bodeš, dragi Ivan, preskrbel z vsem potrebnim , 
kar potrebuješ za poti. pridi še jedenkrat sem, da 
se nam pokažeš.” Ker je bila grofinja prepriealiai 
da zna, mladenič vsako reč dobro kupiti, izročil a 
mu je nabrane novce . 

Preden je minulo osem dni, prišel je Ivan v 

grad v čisto novej potnej obleki, z lepim novim 
roneičem na hrbtu in s potno palico v roki . Gospa 
grofinja ga je pred odhodom prav z materinsk o 
ljubeznijo opominjala, ter mu dala marsikak le p 
nauk na pot. „Ostani vedno tak, kakor si bil d() 
sedaj,” rekla je. ,,Pred vsem ostani kreposten in. 
bogaboječ ; imej vedno Boga pred očmi! Njegov e 
svete zapovedi imej vedno v srci zapisane ; ne prelomi 
jih tudi v najmanjšej reči! Hodi vsako nedeljo 
in praznik k očitnej službi božjej, in posluša j 
božjo besedo pazno in pobožno. Ne opuščaj svoje 
vsakdanje molitve ; vsako jutro povzdigni svoje oči 


k Bogu, ravno tako zvečer, preden greš počivat 1 
Pri svojem delu in med potjo spominjaj se čestokra t 
na Boga! Vsakega svojega mojs'tra spoštuj kot 
očeta, gospodinjo pa kot svojo mater, in otrok e 
kot svoje brate in sestre ., potem bodo tudi teb e 
imeli kot domačega otroka. V hiši pa, kjer ni 
kreposti in nravnosti, ne ostani ; vzemi svojo potno 
palico in idi dalje! Ogibaj se slabih druščin in tovarišev 
; bodi proti slehernemu prijazen in postrežljiv, 
a ne prezaupljiv! Varuj se igre in pijančevanja, 
in ne delaj znanja, če nimaš upanja, d a 
se kmalu oženiš. V vseh stiskah in potrebah pa 
se zateci k Bogu, po izreku kralja Davida . Izroči 
Gospodu svoja pota in zaupaj vanj ; vse -bode prav 
obrnil. — Sedaj pa z Bogom ; tvoj angelj varuh 
naj te spremlja na vseh tvojih potih! " 

Mladega rokodelčiča oblijo solze ; ihté se zahvali 
še jedehkrat blagej obitelji iz celega srca , 
ter obljubi, da bode zvesto spolnoval vse nafte , 

V. 
Mladi grofič Dragotin, ki je bil tako usmilje n 
do revnih in poln otročje ljubezni do svojo matere, 
ljubil je tudi nad vse svojo 'domovino. Že dolgo 
je tlela v njegovem srci želja, da bi se vdeležil 
vojske, katero je imela stiskana Avstrija s Francosko. 
Na tihem se je vadil v potrebnih vojaški h 
vednostih, rad občeval s častniki, ki so se čestokrat 
čudili njegovej vednosti. Slednjič razodéne 
svojo željo materi. To grofinjo jako osúpne. A ker 
je njeno srce ravno tako gorko bilo za domovino, 


22 


privolila je s solzami v očeh, da sme stopiti me d 
avstrijske brambovce. „Idi tedaj, moj ljubi sin, ” 
reče mu ; „bojuj se hrabro za svojo domovino in 
Bog naj te spremlja! Njegovemu varstvu te izročim . 
on naj te nepokvarjenega iu s slavo ovenčaneg a 
zopet pripelje nazaj v moje naročje!” 

Zaloški grofič Dragotin se je pridružil avstrijskim 
brambovcem. Bojeval se je v več bitvah 
prav hrabro s Francozi in postal častnik . A sedaj 
se okoliščine spremené. Polk, v katerem je službo val, 
moral se je pridružiti mogočnej francoskej armadi, 
ki je šla na Rusko. Ze na poti proti Moskvi 
je zgubila armada zaradi težavnega pota in pomanjkanjža 
živeža mnogo tisoč mož. Po neizrekljivih 
prestarih težavah, mnogih krvavih bojih i n 
krvavej bitvi pri Borodinu se je bližala vojska mogoenej 
ruskej prestolici, Moskvi. Bilo jo je veličastno 
videti z mnogobrojnimi palačami, pozlačenim i 
kupljami cerkv'a, tri sto proti nebu kipečimi zvoniki 
in krasnim kremlinom, staro palačo ruski h 
carov. Grofič je menil in ž njim tudi vsak vojak , 
da se bode tu v ruskej prestolici počil od težavnega 
pota, in dobil v obilnosti potrebnega živeža , 
da se bode zamogel zopet jedenkrat vsaj do sitega 
najesti. A. varali so se. Prebivalci so mesto zapustili. 
Po celem mestu je vladal grobni mir. Ceste 
in ulice so bile prazne ; po krasnih palačah i n 
hišah ni bilo najti žive duše .* Okoli polunoči j e 
nastal oni strašni požar, ki je trajal več dni, postal 
jednak gorečemu morju, in opepelil skoraj vs o 
mogočno in prelepo mesto . Vojska se je morala 
vrniti. Nazaj grede je toliko tisoč hrabrih vo



23 


jakov našlo strašno smrt v snegu in ledu, ali pa s o 
morali umreti lakote in žeje . Jedno samo noč j e 
zmrznilo nad trideset, tisoč konj . Tudi pri Dragotinovem 
polku poginili so vsi konji. Peš je moral 
hoditi po debelem snegu, čez visoke zamete, če 
je tudi strašno medlo in burja brila . Hodili so po 
več ur hoda, in ni bilo videti kake koče. In če 
so sem ter tje tudi v daljavi zapazili kako kočo 
in se veselili, da bodo vsaj prišli pod streho, ogrel i 
si nekoliko premrle , ude, in dobili grižlej kruha , 
našli so bivališče na pol podrto, brez ljudi in živeža, 
brez vrat in oken, in mrzla burja je brila 
skozi vrata in okna. Večinoma pa so bile hiš e 
požgane. Marsikatero noč so morali na pol zmrznjeni 
in utrujeni vojaki prebiti v snegu pod mili m 
nebom.. Pomanjkanje živeža je bilo vedno huje . 
Grofič je izdal vse svoje novce za suhi kruh ; in 
nazadnje ni bilo ni za denar celega sveta dobiti 
košček kruha. Niso imeli druzega živeža, nego 
meso ob cesti ležečih crknjenih konj. Potresli so 
ga s smodnikom ter pekli pri ognji. 

Topovi in vozovi s smodnikom so zaznamo 


vali cesto, po katerej je večji del armade že odšel . 
Na obeh straneh ob cesti pa so ležali zmrznjeni vojaki, 
katere je pokrival sneg z belo odejo, kakor 
z mrtvaškim plajščem ; til je molela glava, tam 
roka ali noga ponesrečenega iz snega. Tudi mnog o 
grofičevih tovarišev je zmrznilo in ostalo v snegu ; 
drugi pa so se razkropili na vse strani. Veljalo 
je: „Reši se, kdor se more.” 

Tudi Dragotin je bil jako utrujen, in le z naj 


večjo silo se je še pomikal dalje . Ze na poti proti 


24 — 


Moskvi je moral pustiti svojega strežaja v Vilni, ker j e 
bil nevarno zbolel ; izbral si je za strežaja druzega 
mladega vojaka, ki je bil tudi blizo Zaloga doma . 
Zval se je Jurij Hostnik ; bil jako zvesta, poštena 
duša, kakoršna se le redko pod solncem nahaja . 

Jako utrujeni Dragotin reče svojemu strežaju : „Jurij, 
glej da se rešiš! Jaz se le še počasi zamore m 
premikati, čutim, da bodem korali obnemogel .” 
A zvesti sluga zavrne: „Jaz vas ne zapustim. Z 
vami hočem živeti ali pa umreti .” 

Nagloma pridirjajo kozaki na svojih malih, 
brzih konjih, oboroženi z dolgimi sulicami . Grofič 
in sluga priporočita svoji duši Bogu, misleč, da 
bode sedaj po njih. Pa osorni, bradati kozaki s o 
se zadovoljili, da so grofiču vzeli plajšč, ki ga j e 
do sedaj saj še nekoliko varoval mraza, in pa zlat i 
križec na prsih, ter zdirjajo dalje, nadjajoč s e 
boljšega plena. Sedaj ponudi Jurij svoj topel plajšč 
grofiču. Grofič ga noče sprejeti ; a sluga le sili 
in reče : „Le vzemite plajšč ; jaz sem bolj vajen 
mraza nego vi,” ter ga ogrne s svojim plajščem . 
Med tem se je Jurij korali preskrbel z drugim , 
katerega je vzel zmrznenemu vojaku, ki se je zama n 
vanj zavil. 

„Nemogoče je,” reče sedaj grofič svojemu slugi , 
„da bi po tej cesti varno prišla v mesto Smolensk , 
kakor se nama je obetalo. Morava jo kreniti po 
kakej stranskej poti, bodi si že na desno, ali p a 
na levo. Morda vendar le prideva k dobrosrčni m 
in usmiljenim ljudem, ki se naju bodo usmilili in 
pod streho sprejeli.” Zavijeta jo po stranskej poti 
in na veliko radost zapazita čez nekoliko časa ne, 


25 


kaj lesenih koč, iz katerih se je kadilo. Ker ju 
prebivalci po obleki spoznajo, da sta sovražna vojaka, 
niso ju hoteli sprejeti pod streho . Z grdimi 
besedami ju odpravijo iz hiš . Le nek poljski ži d 

stopi k njima ter ju prijazno pozdravi in ogovori . 
Nista ga razumela. Zid, ki je držal pod pazduh o 
hleb kruha, v roci pa s slamo ovito steklenic o 

žganja, kazal je na zlato verižico grofičevo, kater o 
kozaki v naglici niso bili zapazili, in zopet na svo j 
hleb kruha in steklenico žganja . Grofič pokaže žid u 
svojo zlato uro z verižico, ter mu da znamnje m 
razumeti, da mu mora še nekaj novcev po vr h 
dati. Ali žid zmaje z glavo, ter hoče dalje iti . 
in tako je dal grofič svojo zlato uro in verižico 
židu za hleb kruha in steklenico žganja. Vsede se 
na kamen ob cesti, odreže kos kruha in poda strežaju. 
»Pač drag je ta košček," meni Jurij ; „ura 
je stala pač nad petdeset goldinarjev.” 

„Dragi Jurij,” zavrne grofič, „kruh nama je 
potrebnejši nego zlato ; zahvaliva se Bogu, da sva 
ga še dobila! ” 

Ko sta se s kruhom in žganjem nekoliko po


krepčala in lačni- želodec potolažila, odrinila sta 
jo zopet dalje. Jako ugodno je bilo za liju, da s o 
bili zmrznjeni potoki in močvirja ; nič ju rti zadrževalo 
po praznem, močvirnatem kraji . Prišla sta do 
gostega smrekovega gojzda, ki ju je saj nekolik o 
varoval burje in metenja . 

V gojzdu sta našla prostorček brez snega. Jurij 
poskuša zakuriti, pa se mu ne posreči. Imel je 
sicer pri sebi gobo, kresalo in kamen, pa ni naše l 
dovolj suhega dračja. Tresoč se mraza sta sedela 


26 — 


na zmrznjenih tleh ; smreke nad njima so bil e 
bele ivja. Na dolgo in široko ni bilo žive duše 
videti niti slišati, le krokanje krokarjev je odmevalo 
po tihem gojzdu . Bridko je bilo grofiču, ko s e 
je spominjal v tej samoti svoje matere in sestric, 
kako zadovoljno je čestokrat ž njimi sédel v gaj i 
poleg gradi, ter poslušal krasno petje drobnega 
slavca. »Pač ne ve človek, kaj vse ga čaka še 
na svetu," zdihnil je. „Kedo bi si bil mislil, da. 
bodem kedaj v tej strašnej puščavi v ledu in sneg u 
premiral?” Potem pa je tiho molil in prosil Boga 
takole : „O, ljubi nebeški Oče, reši me iz te nevarnosti 
in pripeljal me zopet v naročje moje mater e 
in k mojima sestricama! ” 

Grofič ni mogel več prenašati hudega mraza ; 
huje mu je dél nego utrujenost . Skočil je po konci 
in šel dalje, da bi ga hoja saj nekoliko ogrela ; a 
kmali ni mogel ni stopinje več storiti ; kar zgrudil 
se je v sneg. Sedaj ga zadene na ramo zvesti 
sluga in nese ves božji dan kakor tudi naslednji . 
To je pa tudi zvestega slugo tako utrudilo, da ni 
mogel več dalje. Podplatje na čevljih so se strgali 
in njegove ranjene noge so puščale krvave 
sledi za seboj po snegu. Sedaj reče grofič: „Jaz 
sem se dobro počil ; ne čutim se več trudnega. 
Sedaj hočem, jaz tebe nesti, ljubi Jurij.” Ali Juriju 
to ni bilo nikakor po volji . „Ni več daleč d o 
bližnje vasi,” reče ; „saj se že vidi zvonik. Tja 
pridete še lahko sami ; če bi pa mene nesli, znabiti 
ne bi nihče naju tje dospel . Tudi ni mnogo 
ležeče na tem, če mi je tudi tu umreti. Pustite me sa-
mega tu, in podvizajte se, da pridete srečno do vasi .” 


27 

Ali grofič mu zavrne : „Nikakor ne ; ti si daroval 
svoje življenje zame. Ce bi ne bil ' ostal pri 
meni, bil bi sedaj zvabiti z armado že na varnem 
kraji. Ne obotavljaj se! kar si rekel meni, reče m 
tudi jaz tebi : Skupaj hočeva živeti, ali pa umreti.” 

Jurij se je še protivil . „To je preveč,” reč e 
ihté ; „ne pristoji ; ne morem!” 

Sedaj je dejal resno grofič : „Le nikar ne delaj 
sitnosti, zaukažem ti .” S temi besedami ga j e 
zgrabil, dél čez ramo ter ga nesel dalje . 

Prišla sta na vožnjo pot, ki je držala proti 
dvema hišama, ki ste stali ob poti. Potrkata na 
vrata pri prve] hiši . Otroci in mati pogledajo skozi 
okno. Spoznajo po obleki, da sta sovražna vojaka. 
Niso jima odprli vrat, niti jima podarili 

košček kruha skozi okno. Slišali so namreč, koliko 
kvare in nesreče je po deželi vzročna sovražna 
vojska, in da je — kakor so napčno menil i 

— požgala prelepo stolno mesto Moskavo. Oba sta 
prosila z najginljivšimi besedami, naj se ju venda r 
za božjo voljo usmilijo ; ker ju pa ljudje niso dobro 
razumeli, rti jih ganila prošnja. 
Napotila sta se proti drugej hiši ; vrata so bila 
odprta, in hoda sta vstopiti ; ali gospodar ju srdit o 
zapodi ter jima pred nosom zapré vrata . Zalostna 

se napotita dalje, nadjaje se, da dospeta srečno v 
bližnjo vas, ki je bila kake pol ure od tod . Ko 
sta hodila kake četrt ure, obnemore grofič . Hotel 
se je usesti na podrto drevo, pa zgrudil se je skoraj 
brez zavesti v sneg . Zdihnil je : ,, Ce je božja 
volja, da tukaj izdihnem svojo dušo, naj se zgodi'!" 


28 — 

Potem poda svojo roko zvestemu Juriju in m u 
s solzami v očeh reče : „Bodi zdrav, ljubi, zvesti 
prijatelj, Bog naj ti poplača, kar si mi storil dobrega. 
Ce se ti posreči, da prideš še zdrav v svoj 
domači kraj Zalog, sporoči moj poslednji pozdrav 
materi in sestricama!” 

VI. 
V tem trenutku se je pripeljal po cesti na saneh 
imeniten mož . Bil je lepe, vitke rasti, ogrnjen 
v dragoceno obleko s cobelinovo kožo zarobljeno in. 
opravljen po ruskej šegi. Videl je, ko se je zgru


dil sovražni častnik v sneg, in poleg njega pokleknil 
njegov sluga. Hitro zaukaže peljati tja , 
stopi raz voz, in še čaje slednje grofičeve besede. 
Razumel jih je dobro . Hitro stopi k nesrečnežem a 
ter jima prijazno reče z nekoliko ruskim naglasom : 
„Bog vaju sprejmi, draga prijatelja ! Mita z menoj ! 
Moja hiša vama je odprta! Z vama hočem delit i 
-Vse, kar le imam.” 

Brzo zaukaže sani zabrniti ter peljati naza j 
v vas. Grofiču pomaga na voz in se usede poleg 
njega; slugi pa veli, naj sede poleg kočijaža, in 
odpeljejo se v vas proti njegovej hiši. V nekoliko 
minutah so obstali pred hišo. Hišica pa ni bil a 
tako lepa videti kakor sta si jo mislila. Bila je 
veliko slabeja, nego se pristoja tako imenitnem u 
gospodu. Tudi sobica, v katero ju je peljal, bila, 
je navadna kmečka izba. Med tem je gospod pri 
nesel čeden srebrn samovar, ter skuhal na mizi 


29 


ruski čaj najboljše vrste. „IJe pita ga,” reče prijazno 
: „vaju bode pogrel. Med tem hočem pogledati, 
s čim vama zamorem še postreči . ” 

Sel je iz izbe, pa se korali zopet vrnil. „Mo-

rata se že zadovoljiti,” reče. „Ni druzega, nego 
divjačina, od katere sem že jaz nekoliko odrezal , 
bode že drugi pot na mizi ; vendar mislim, da bode 
dobro dišala. Jaz sem že obedoval, ker se nisem 
nadjal danes tako dragih mi gostov.” 

Cez nekoliko časa prinese sluga velik kos jelenove 
pečenke na mizo, zraven postavi nekaj 
steklenic dobrega vina in tri lepo izdelane kozarce. 
Izstradana vojaka sta slastno jedla ; gospod ju je 
z vidnim dopadajenjem gledal, da jima tako dobr o 
diši. Ni ju hotel nadlegovati z raznimi vprašanji. 
Videl je, da se jima komaj ljubi govoriti, ker st a 
bila jako utrujena od pota in strahú. Prašal ju je 
le po imenu., domovini in po polku, pri katere m 
sta služila. Potem je govoril ruski s svojim strežajem, 
zaukazal mu več reči, kakor se jima je dozdevalo, 
šel brzo ven, prišel čez nekoliko časa zope,
t nazaj, vsedel se k njima za mizo, natočil kozarce, 
in trčil ž njima, rekoč : „Bog živi vse hrabre 
vojake! Zagotovljam vama, da mi jako hudo d é 
žalostna osoda sovražnih vojakov — zlasti iz avstrijskih 
dežel, če tudi sem ruski podložnik . Znam, 
da nam niso sovražni. Imamo le jednega sovražnika, 
mogočnega Napoleona, na čegar vsemogočno besed o 
je moralo toliko tisoč vojakov pridreti v naš o 
deželo. ” 

Najedenkrat pa je zopet vstal in šel brzo i z 
sobe ; po njegovej hoji sem ter tje in glasnem za



— 30 
poveclljivem govorjenji sta spoznala, da v hiši t o 
in uno zaukazuje in vreduje. Pod oknom je še 
vedno stal naprežen voz ; konje so nemirno stresali 

grivo, ropotali z kraguljčki in nepotrpežljivo s ko piti 
kopali sneg. Ko je gospodar zopet stopil v 
sobo, sta se popotnika že najedla in napila . „Sedaj 
pa, dragi moj častnik, vam hočem najprvo 
pokazati vašo spalnico ; kajti pred vsem vama j e 
najbolj počitka treba.” Peljal je grofiča v poslopje , 
skedenju podobno, pokazal mu na lestvico ter rekel 
: „Ni drugače, morate se že po lestvici po trudit.” 
Grofič zleze po lestvi in pride v ozko bo-
dike, ob jednej strani je bila nakopičena slama , 
ob drugej je bila navadna lesena stena . Prijazni 
gospodar pomakne nekaj rujavih nepostruženih de sok 
na stran, odpre skrivna vrata, in grofič stopi 

— v nepričakovano lepo izbico . Stene so bile prevlečene 
z zelenim damastom, po njej so visele lep e 
podobe s pozlačenimi okviri. Ob jednej steni je 
stala mehka naslonjača, tudi prevlečena z zeleni m 
damastom, ob drugej pa krasno izdelana pisna miz a 
z omaro, v katerej je bilo videti mnogo jako lep o 
vezanih knjig. V kotu pa je stala postelja, tako 
mehka in lepa, kakoršno si le človek more želeti . 
Grofič obstrmi ter se ozira okoli sebe ; jako pa se 
prestraši, ko zagleda v velikem zrcalu svojo lastno 
podobo. Obličje mu je bilo bledo in suho, obleka 
pa raztrgana in zamazana. Na obrazi gostoljubnega 
gospodarja se je bralo usmiljenje ; vendar ne reče 
druzega nego to-le : ,,Kaj ne, sobica je precej v 
redu? Vsaj take niste pričakovali v tej hiši. Ostanite 
za sedaj tukaj in odpočite si od preslanega 

31 


truda. Žal mi je, da moram precej odpotovati . 

Kličejo me silna opravila. Med tem časom pa bodem 
pustil svojega slugo tukaj, da vam bod e 
stregel. Vse v hiši vam je na ponudbo ; le zapovedujte, 
kakor bi bili doma! Tudi knjige tukaj-l e 
-v omari vas bodo kratkočasile . Lov po okolici 
je tudi prijeten ; kedar se vam bode zljubilo iti 
na lov, spremljal vas bo sluga ; je kaj spreten 
lovec." 

Grofič popraša, če je tú varen pred ruskim i 
vojaki. Bal se je namreč, da ne bi ga vjeli in v 
Sibirijo odtirali . 

„Zagotovim vas”, reče gospod, „da ste tukaj 
tako varni, kakor car v svojej palači ., A tudi vi 
mi morate obljubiti, da ostanete tukaj dotlej, d a 
pridem nazaj. Jaz bodem potem skrbel, da pridete 
zdravi in veseli v svojo domovino . Sedaj pa z Bogom! 
Moram iti, važna opravila zahtevajo ! 

Grofiča je prijaznost in usmiljeno srcé neznanega 
gospoda jako iznenadila. „Istinito,” govoril 
je sam s seboj, — „kakor angelj iz nebes, tak o 
nepričakovano je prišel ta neznani gospod, reši l 
me gotove smrti, — in ravno tako brzo izginil . 
Vidi se kakor sénj, da sem na jedenkrat priše l 
iz ledene puščave v to toplo sobico. Nerazumljiv o 
je ; malo manj nego čudež. ” 

Vendar je bil grofič preveč truden, da bi s e 
dalje ukvarjal s temi in jednakimi mislimi, ki s o 
mu rojili po glavi. Vlegel se je v posteljo. Ker 
je že dalj časa sem moral spati na slami, zmrznjenej 
zemlji ali pa celo v snegu, prilegla se je 


2 


neizrečeno clobro mehka postelja utrujenemu grofiču. 
Precej je zaspal ter mirno in sladko počival, 
da se je že začelo mračiti . 

VII. 
Sluga je šel sem ter tje poslušat, če je častnik 
že vstal. Kakor hitro je čul hojo v sobici, šel j e 
po lestvici gor, in. stopMi v sobico se u.ljudno priklonil 
in poprašal : „Ste li dobro počivali? ” 

„Tako dobro, kakor še nikoli v svojem živ


ljenji,” zavrne grofič. 

„To me jako veseli,” odgovori Oskinski . Tako 
je bilo slugi ime . „Sedaj pa idite z menoj ; na mizi 

vas čaka že večerja ; seveda takošna, kakor se d a 
pripraviti v naglici. 

spodnej sobi je. bila miza že pogrnjena; 
pripravljeno je bilo za dve osebi. Jurij se ni hotel 

k mizi vnesti, marveč je hotel streči . 'A stotnik mu 
reče: „Tega pa ne; bil si mi zvest tovariš v nesreči, 
moraš tudi z menoj pri mizi sedeti, ker naj u 
hoče neznani dobrotnik pogostiti. Saj je tako prav , 
da veselje in žalost skupaj deliva . Tudi vi, Oskinski , 
morate z nama jesti ; le vsedite se k nama za mizo.” 
Vrlemu slugi ni bilo treba dvakrat reči ; pogrnil j e 
tudi zase ter se vsedel k njima za mizo . Na mizi 
je bila pripravljena različna divjačina, ptiči, ribe , 
in sploh vse, kar se v tej okolici na Ruskem dobi : 
Tudi steklenice z različnimi vini so stale na mizi . 
Zlasti marljivo si je sluga vino nalival v kozarec 
in postal je prav zgovoren . 


33 

„Povejte mi vendar,” popraša ga grofič, „kd o 
pa je ta vaš tako dobrotljivi gospod? ” 

„Istinito, prav dober, usmiljen in prijazen gospod 
je,” odgovori sluga. Zove se gospod pl. Kozlov, 
je tajni svetovalec carov, ter ima sedaj jako mnog o 
posla z oskrbljevanjem ruske armade. Navadno 
biva v Petrogradu. Tole hišo tukaj si je kupil le 

zategadel, da ima svoje bivališče, kedar ga opravila 
kličejo v to okolico, kar se čestokrat pripeti . Ker 
je pa ravno nastala vojska, ni hotel zidati noveg a 
poslopja, če tudi je jako treba. S potrebno opravo 
je preskrbel le jedno sobico, ki jo je znal jak o 
dobro skriti. Drugače se lahko pripeti, rekel je, 
da se naselé že nepoklicani gostje v njo, ko pride m 
sem. — Jako s čudim., da vam je moj gospod 
prepustil svojo sobico, če tudi je sedaj ravno ne 
potrebuje. — Se bolj me je pa izneuadilo, da se 
je zaradi vas jedno celo uro dalje tu mudil, nego 
je mislil. Bil je ravno na poti k vojski. Najbolj 
me je pa še lznenaailo, da je mene tu pustil, te r 
mi ostro zaukazal., vam streči. Težko mu bode 
delo, ker me je vajen . Rekel mi je, da ste sedaj 
vi moj gospod, in da vam moram streči, kakor bi 
bil sam tukaj. Zaukazal mi je to in uno prirediti , 
potem. pa šel tudi sam pogledat, če je vse pripravljeno 
in v redu, kar bi znali potrebovati . Zažugal mi je , 
da tudi najmanjše vaše želje ne smem zanemariti . 
Poprašal vas bode o tein, rekel ml je, ko zopet 
pride. Menim, da bodete z menoj v vsem popolnom a 
zadovoljni in zamogli le dobro o meni sporočiti , 
ko gospod pl. Kozlov zopet pride. Sedaj pa, oprostite, 
imam še nekatera opravila ." Po teh besedah j e 

3

Krištof Šmid, V. 


34 


vstal ter šel iz sobe. Prišedši čez nekoliko trenutko v 
zopet k gostoma, zapazi, da sta zaspana. 

„Oho,” reče, „bi šla rada počivat? Tudi prav , 
vse je pripravljeno. ” 

Vzel je dva srebrna svečnika s stranske mize , 
in prižgavši sveči, posveti grofiču po lestvici, drže č 
prav spretno svečnika v jednej roki. Na mizi v 
spalnici so bile pripravljene nove srajce, zavratnik, 
žepni robci in nogavice. Gez stol pa je visela suknja 
za dom iz najfinejšega katuna in z gorko podvlako . 
„Perilo je čisto novo, kakor tudi suknja,” reče 
Oskinski. „Ce hočete jutri nekoliko časa ostati 
v tej suknji, poskusil bodem vašo vojaško oblek o 
zakrpati in osnažiti, kolikor se bode dala. Za vašega 
sluga je pripravljena postelja tukaj-le zrave n 
v stranskej sobi, kjer navadno jaz spim. Tako mi 
je zaukazal gospod. Ko bi kaj potrebovali, pozvonite 
le z zvončkom, ki je tu-le na mizi poleg po stelje.” 
Le popraša še, kaj si izvoli gospod častnik 
za zajutrek, kavo ali kaj druzega, in priklonivši s e 
globoko, vošči lahko noč. 

Ko je drugo jutro grofič vstal, napravil se i n 
pričel po sobi gor in dol hoditi, prišel je Oskinsk i 
ter prinesel kavo za zajutrek. Posoda je bila iz 
najfinejšega porcelana, kleščice za sladkor in žličica 
pa srebrna. Oskinski popraša grofiča, če si izvoli 
še kaj druzega, recimo tobaka, žganja, slanine, 
sirovega masla, medú ali kar si že bodi? Ker n i 
nič zahteval, poslovil se je prav prijazno in uljudno. 

Grofič je živel tukaj prav zadovoljno. Cestokrat 
sta se on in njegov sluga Jurij Bogu zahvalila , 
da ju je pripeljal v to varno zavetje . Marljivo je 


35 


prebiral grofič knjige, ki so bile raznega zapopadka. 
Gospod pl. Kozlov je skrbel tudi, da je grofič 
dobival jedenkrat na teden časnike . Tudi Jurij je 
dobil veselje do branja ; ker je ljudi le malo ali 
celó nič razumel, ni se mogel- ž njimi razgovarjati. 

Cestokrat sta šla tudi na, lov ; Oskinski ju je 
spremljal. Ljudje, ki so srečevali grofiča na poti , 
pozdravljali so ga prijazno, ter imeli za kakega 
imenitnega prijatelja gospoda pl . Kozlova. Jednekrati 
mu je tudi pl. Kozlov pisal; ali vsakikrat 
le nekaj vrstic. Pozvedoval je, kako se počuti , 
poprašal ga, če je zadovoljen s potrežbo, ter prosi l 
da naj le nekoliko časa še potrpi . 

Tako je pretekla pomlad in tudi poletje. Se


veda je čestokrat mučil tudi dolgi čas grofiča, š e 
bolj pa Jurija . A grofič mu je rekel : „Kaj bi bil 
do sedaj tudi druzega počel? Oba sva še le tukaj 
prav spoznala, kako so najine moči opešale zaradi 
truda, lakote in mraza. Ne mogel bi bil iti na 
kako daljno popotvanje niti zopet vstopiti v vojašk o 
službo. Le potrpiva! Ljubi Bog, ki je do sedaj 
tako dobrotljivo skrbel za naju, bode tudi naprej .” 

Mir in tiho življenje na tem samotnem kraji 

in pa dobra hrana in postrežba se je grofiču jak o 
prilegala. Njegovo bledo obličje je postalo zope t 
rudeče in cveteee ; tudi Jurij je zopet popolnom a 
okreval. 

3* 


36 — 

VIII. 
Necega jesenskega večera je nenadoma prišel 
gospod pl. Kozlov. Stopiši veselega obraza v sobo , 
reče grofiču : „Prišel sem vam naznanit rešitev i z 
vaše dolge ječe. Obej armadi si stojite sedaj na 
Nemškem ob Labi nasproti . Oskrbljevanje naš e 
armade sem prepustil Nemcem. Mislim, da bode 
naša vojska kmali potisnila francosko preko Rene . 
Sedaj sem vam čisto rta postrežbo ter pripravlje n 
storiti vse, da vas spravim v vašo domovino . Svetujem 
vam pa, da potujete z menoj v Petrograd . 
Od tod se potem lahko na ladji prepeljete v Hamburg, 
od tam pa jo lahko odrinete po suhem brez 
kake nevarnosti v svojo domovino. Tudi bi vam 
rad predstavil svojo soprogo in svoje otroke. Ravno 
takisto ne pristoja, da bi vas v takem stanu pustil 
od tod. V nesrečnej vojski ste zgubili vso svoj o 
obleko in drugo imetje, ki ste ga imeli pri sebi. 
Stejem si v dolžnost, da vas preskrbim s potno 
obleko, kakoršna pristoja vašemu stanu ; tudi voz 
in konje vam hočem preskrbeti. To se pa tukaj 
ne more zgoditi ; vse to se preskrbi najložeje v 
Petrogradu. Težko mi tudi dé, da vas moram peljati 
v Petrograd le na tem slabem., priproste m 
vozu, na katerem sem se sem pripeljal ; pa tod na 
deželi se po slabih in grudastih potih le počas i 
z večjim potnim vozom pride naprej .” 

„Blagi, dobrotljivi gospod!” vsklikne grofič, 

,,vaša neizmerna prijaznost in dobrotljivost presega 


37 — 


pač vse. Ne morem si misliti, s čim bi jo bi l 
zaslužil. Istinito, vaša neizmerna dobrotljivost mi 
je nerazvozbiva uganka. " 

„E, kaj še,” zavrne pl . Kozlov ; „v tem pač 
ne vidim izvanredne usmiljenosti in brezmerne dobrotljivosti 
; le moja dolžnost je in dokaz moje 
hvaležnosti do vas.” 

„Ne razumem vas,” zavrne grofič ; „ne spominjam 
se, da bi vam bil kedaj le najmanjš o 
vljudnost storil ; niti, da bi vas bil pogreje kedaj 
videl ali pa slišal o vas govoriti . ” 

„Ne?” reče pl. Kozlov. „Nisem vam tako 
neznan ne, kakor si mislite ; saj sva že stara 
znanca. Le usedite se sem le na naslonjaéo k meni , 
hočem vam vse razložiti! Vam se imam zahvalit i 
za vse svoje imetje, ki je istinito precej veliko, v i 
ste ustanovitelj moji sreči . ” 

Grofič" ga, čude se, debelo gleda ter 'naje z 
glavo. 

„Ali niste nekdaj podarili nekemu revnerix u 

dečku sto goldinarjev?” popraša pl . Kozlov. 

„Ne spominjam se, da bi bil kedaj toliko 
novcev na jedenkrat podaril kakemu revežu!” od 


vrne grofič . 

„In vendar le je tako!” zavrne pl . Kozlov ; 
»znabiti se pa vendar le še spominjate onega slavca, 
ki je na rojstveni dan vaše gospe matere v go


zdiči poleg vašega gradú tako prijetno pel, in katerega 
je bil nek reven pastirček tja zanesel z 
gnezdom vred?" 

„Seveda,” reče grofič, ,,onega dečka se pa 

prav dobro spominjam, bil je reven, pa prav 4u



38 


beznjiv in nadepolen deček, zval se je Ivan Bistrič . 
Pripomogli smo mu, da se je izučil kolarstva. Ko 
je šel vrli rokodelčič na ptuje, preskrbeli smo g a 
tudi z vsem potrebnim. Pozneje nisem čul ni besedice 
več o njem . " 

„Ta ubogi deček sem bil jaz !” reče pl. Kozlov . 
„Sedaj pa sem lastnik mnogih fabrik, kupec i n 
varov svetovalec v Petrogradu . Ker sem kupil posestvo 
Kozlovo, zovejo me sedaj pl . Kozlov, jaz 
sem oni pastirček, oni rokodelčič .” 

„Vi ste bili oni rokodelčič?” vsklikne grofi č 
čudé se, in solze mu vstopijo v oči ; skoči po konci 
in objame svojega dobrotnika . 

„0 zakaj mi niste že popreje tega povedali?” 

reče. 
„Takrat še ni bil čas za to,” zavrne pl. Kozlov. 
,,Treba bi bilo dolgega pripovedovanja i n 
iznenadenja. Jaz sem bil preobložen z važnim i 
opravili in nisem imel časa, da bi vam bil razloži l 
svoje dogodke ; vas pa je težavna pot preveč prevzela 
; bili ste utrujeni in bi me ne bili mogl i 
dolgo poslušati, zvabiti bi bilo to iznenadenje tud i 
na kvaro vašemu zdravju.' Cakal sem toraj ugodnejšega 
trenotka, da vam izrazim svojo zahvalo. — 
Sprevidel sem, da me ne poznate več ; tudi jaz bi , 
vas ne bil spoznal, ko bi ne bili, zgrudeč se v sneg , 
imenovali imena Zalog, in naročili svojemu slugi, na j 
sporoči vaša slednja pozdravila gospej materi i n 
sestricama. Hvala Bogu, da naju je tú v ptujej 
deželi zopet združil! Ne morem vam povedati, kak o 
neizrečeno me veseli, da sem našel svojega dobrot



39 


nika in da mi je prilika, vam tudi saj nekaj do brega 
storiti . " 
Potem je gospod pl . Kozlov pripovedoval dogodke 
iz svojega življenja tako-le : Kot kolarski 

rokodelčič je prišel na Dunaj, v Draždane, Berolin , 
Hamburg, London in slednjič v Petrograd. Povsod 
je poiskal najspretnejše mojstre in šel v službo. Ni 
mu bilo toliko ležeče na veliki plači, nego na tem , 
da se dobro izuči v svojem rokodelstvu . Obiskoval 
je tudi kovače, ključavničarje, sedlarje ter sploh 
vse one rokodelce, ki z združenimi močmi izdeljujejo 
raznovrstne vozove. Londona je šel z dvema 
tovarišema, spretnim sedlarjem in izvrstnim kovačem 
na Rusko. V Petrogradu je sprevidel, da š e 
ne znajo tako lepih in trdnih vozov „ izdelovati , 
kakor po druzih velikih mestih, kar je čul že pripovedovati 
na Angleškem. „Drugaee bi si ne naročevali 
lepih vozov na Angleškem,” pristavi. Dospevši 
v Petrograd, je šel v službo k najboljšemu 
mojstru. Prosti čas je porabil v to, da se priuči 
ruskega jezika, kar mu ni bilo ravno težko, ker 
je prav soroden slovenskemu. Da bi se toliko hitreje 
privadil jezika, skušal je le ruski govoriti . 
O nekaj priliki se je ponudil mojstru, da izdela s 
svojima tovarišema za ruski dvor ravno tako kočijo, 
kakor jih izdeljujejo v Londonu na Angleškem . 
Mojster sprejme naročeno delo . Kočijo je izdelal 
tako spretno in lepo, da jo je vse ,hvalilo. Vsled 
tega je dobil mojster veliko naročil ; vrlega pomagača 
je pa z dobro plačo postavil za nadzornika v 
svojej delavnici. Pozneje pa se je pogodil ž nji m 
tako, da sta delila dobiček. Mladi mož si je pri



40 


hranil v kratkem času toliko novcev, da je kupi l 
delavnico od mojstra, ki je bil že jako prileten in a 

brez otrok, in želel svoje stare dni preživeti v miru . 

Njegova delavnica je postala sčasoma velika tovarn a 
in založnica raznovrstnih vozov, kočij in sanij. 
Oženil se je pozneje z jedino hčerjo bogatega kupca, 
ki se je s svojo ženo tudi iz Avstrije preseli l 
na Rusko. Sedaj mu ni bilo več treba samemu 
delati. Treba je bilo le nadzorovati delo; jako 
dobro mu je pri tem služilo to, da je bil vaje n 
vsakovrstnega tudi najmanjšega dela. Ker je bil 
delaven in razumen, prevzel je tudi vodstvo kupčij e 
svojega tasta. Po tastovej smrti pa je podedova l 
vse njegovo veliko imetje, ki se je cenilo nad 
milijon rubljev . 

Ko je nastala vojska s Francozi, prevzel je 
oskrbovanje armade s potrebnim živežem in dru


gimi potrebščinami. Vojaške oblastnije so bile jako 
zadovoljne z njegovo natančnostjo in poštenostjo . 
Zategadel mu je car podelil naslov svetovalca i n 
ga povzdignil med plemiče . Imenoval se je po svoje m 
posestvu Kozlovu pl . Kozlov . 

Grofič je pazljivo poslušal blazega moža. Ko 
konča svoje pripovedovanje, reče grofič : ,,Bog vam 
je podaril izvanredne zmožnosti. Ze pastirček ste 
kazali vašega podvzetnega duha. Ko se nam je 
bila na našem popotovanju v gozdu pripetila on a 
mala nezgoda, ste nam brzo na pomoč prihiteli , 
nam vedeli v vsake] zadevi svetovati, sami za delo 
prijeli in znali željo moje matere tako izvrstno 
vresničiti, obrnili ste bili našo pozórnost na-se . A 
da imate tako podvzetnega duha tudi za velika 


— 41 
podvzetja, istinito nismo takrat mislili in se nadjali . 
Jako dobro bi bilo, ko bi roditelji in odgojitelji 
marljivo pazili in gledali, kake zmožnosti ima otrok, 
in kaj ga veseli. Vrlo dobro ste porabili zmožnosti , 
katere vam je Bog podelil . Kakor se vidi iz vašega 

življenja, bili ste ves čas jako marljivi., pravični 
in pošteni. Z Bogom ste pričeli in končali vsako 
delo, in Bog, na katerega ste zaupali, blagoslovil 
je vaš trud." 

„Res je,” pritrdi gospod pl. Kozlov ; „njemu 

bodi čast in. hvala! Moje obilno imetje, ki mi ga 
je podelil Bog, mi je skoraj v večje veselje zarad i 
ptujih, revnih otrok, nego lastnih. Spominjaje se 
svoje nekdanje revščine, pomagal sem že marsikateremu 
dečku, da je postal z božjo pomočjo vrl 
mojster in srečen oče. Revni otroci, ki se z neumorno 
pridnostjo in velikim trudom boré, prede n 
kaj dosežejo, so navadno najboljši možje . Nasproti se 
pa otroci bogatih starišev, ki imajo že od otročjih 
let vsega v obilnosti, le preradi pokvarijo, so leni 
in nesposobni za delo, in včestokrat zabredó celo v 
pomanjkanje in revščino . Cestokrat sem že doživel, 
da so bogate kupčijske hiše zaradi nemarnosti in 
zapravljivosti. otrok ubožale popred, nego so ji h 
podedovali, urniki. Ravno tako sera se prepričal, da 
so si otroci revnih staršev opomogli z marljivostj o 
in spretnostjo ; upali so si mnogo, Bog jim je da l 
srečo, in povzdignili so se do časti in blagostanja . 
Ali posvetna slava je nečimrna, srebro in zlato j e 
minljivo ; le kdor ga obrača na prid in blago r 
svojega bližnjega, ta si pripravlja neminljivo slavo 
pri Bogu.”' 


42 — 

Gospod pl. Kozlov obmolkne za nekaj trenutkov, 
bil je zelo ganjen in reče s solzami v očeh : 
„Le jedino to bi si želel, naj bi znoj dobri oč e 
še živeli! Videli bi, da je dober sad obrodila iz vrstna 
odgoja, za katero so mi vedno skrbeli . Moj 
ranji oče so bili sicer reven, pa kreposten mož .. 
Vedeli so z modro resnobo in pravo očetovsko mi-
lobo vcepiti v moje mlado srce ljubezen do prav & 
kreposti in sveti strah do Boga in njegovih svetih 
zapovedi . „Začetek modrosti je strah božji,” rekli 
so čestokrat, „in podlaga vsej kreposti ; brez 
tega ni zveličanja.” Pridno so me pošiljali v šolo, 
če tudi so me čestokrat jako pogrešali pri delu _ 
„Denarja in blaga ti ne morem zapustiti,” rekl i 
so mi večkrat, „kar se bodeš naučil, in pa mo j 
očetovski blagoslov je tvoja jedina dedščina, vse 
tvoje bogastvo.” Prav so imeli . Njihovo opominovanje, 
lep zgled in blagoslov mi je več hasnil 
nego polne shrambe zlata . Njih očetovske skrbi in 
ljubezni jim nisem mogel več povrniti . Poslal sem 
jim sicer jednekrati iz Londona, in potem iz Petrograda 
nekaj denarja . Ali kaj je to? Ko sem prišel 
pred nekoliko leti iz Petrograda po opravilih v 
Irankobrod, hotel sem obiskati očeta — pa dobil 
sem list, da so umrli. Pa saj bode Bog blagemu 
možu v nebesih poplačal, kar je storil z a 
me dobrega." Po teh besedah omolkne ter si obriše 
solzne oči. 


43 

IX. 
Drugo jutro se je odpeljal gospod pl. Kozlov 

z grofičem v Petrograd. Ce tudi je bil navaden 
voz, vendar je bil pripraven za slabo grudavo pot . 
Bil je dovolj prostoren, da se je zamogel tud i 
grofičev tovariš in sluga peljati. Srečno in jako 
zadovoljno so popotovali . Razgled po krasnih, neznanih 
krajih in pa prijazni, zaupljivi razgovor i 
so krajšali pot, da so bili popreje v Petrogradu , 
nego se je grofič nadejal . 

Fliša gospoda pl . Kozlova je bila podobn a 

krasnej palači. Svojej soprogi in otrokom je predstavil 
grofiča kot svojega največjega dobrotnika 
na zemlji. Otroci niso precej verjeli, da imajo oče 
hvalo vedeti temu možu v ponošenej in zakrpane j 
obleki za vso svojo srečo in imetje. Tudi soproga 
je čudé gledala. Ko pa je izustil pl. Kozlov ime: 
»Zaloški grofič Dragotin," vskliknila je : „O, ste 
vi, gospod grofič!” in mu prijazno roko stisnila. 
Gospod pl. Kozlov je pripovedoval, da je imel 
grofič vojsko z Rusijo za krivično in predrzno, d a 
pa se je moral, če tudi nerad, boja vdeležiti, i n 
nepopisljive nezgode prestati v tej strašnej vojski. 
Soprogo je žalostna osoda grofiča ganila do solz ; 
tudi otroci so s solzami v očeh pogledovali ptujega 
gospoda. 

Korali pa so postali otroci zaupljivi in prijazni 
do njega. Povest o slavci so znali vsi. Mali sinček 
ga popraša, če še živi oni slavček ; mala hčerka 


— 44 
pa če je prinesel s seboj tudi gnezdo, polno mladih 
slavčkov. Najmlajša hčerka pa pristavi : „Morate 
nam poslati gnezdo z mladimi slavčki.” — Odrastli 
otroci so se temu smejali, in starejši sinek pravi : 
»Seveda bi nam bilo to jako ljubo, ko bi bil o 
mogoče ; zdavnaj bi bili že radi videli ali slišal i 
kakega slavca. Ali v našej deželi se ti ljubki pevci 
*le redko kje nahajajo . " 

Gospod pl . Kozlov je dal narediti grofiču nov o 
obleko iz najlepšega sukna. 

„Saj ste me tudi vi dvakrat preskrbeli z novo 
obleko,” meni pl. Kozlov. 
Soproga pa se je mnogo trudila, da oskrbi 

častnika s potrebnim platnenim perilom. „Tudi vaša 
gospa mati in gospici sestrici so nekdaj mojega 
soproga, ko je bil še deček, in pozneje kot mladeniča, 
preskrbele s potrebnim belim perilom, ” 
rekla je. 

Ko je stal grofič v čisto povej častniškej 
opravi, pripel mu je gospod pl. Kozlov na prsi tudi 
zlati križec za zasluge, katerega so mu bili kozak i 
vzeli. „Vidite,” rekel je smeje se, „kako visoko 
me je povzdignila vaša radodarnost ; še celo red 
vam zamorem, če tudi ne podeliti, saj vendar ukradenega 
povrniti.” 

Grofič" se je čudil, kje bi ga bil pač gospod 

pl. Kozlov dobil ? 

„Kozaki so naplenili mnogo križcev in znamenj 
raznih redov francoskih in drugih ter si jih pripel i 

na svoje umazane kape,” reče pl. Kozlov. ,,Več 
tacih znamenj odlikova;lja sem kupil od njih, na 
srečo je bilo tudi znamnje reda, kterega ste prejeli 


45 


za odlikovanje vaše hrabrosti v vojski . — Častno 
znamnje z naših prsi nam zamore zlobna roka 
strgati ; a pravi čut poštenja v našem srci, — čut 
za vse, kar je sveto in blago, za vero in krepost 
nam pa tudi tolovajeva roka iztrgati ne more ." 

Tudi sluga Jurij je dobil novo opravo ; rončič 
kterega mu je podaril gospod pl. Kozlov, natlačila 
je gospa z novim perilom . 

Vendar je moral grofič dalj časa ostati v Petrgradu, 
nego je mislil. Bojni hrup, ki je še razsajal 
po nemških deželah, delal je potovanje nevarno 
; kajti še le sredi meseca oktobra so zgubil i 
Francozi odločilno, več dni trajajočo krvavo bitn o 
pri Lipski na Saksonskem ; in še le konci novembra 
so se umaknili preko Rene. Mnogo mest po severnej 
Nemčiji, recimo Ham.burg, Dancig in druga 
mesta, so Francozi še delj časa obdržali zasedena . 
Tudi je bilo že prepozno in zima pred durmi, da 
bi nastopil tako dolgo popotovanje. Odložil je toraj 
grofič pot v svojo domovino na spomlad. 

Dan pred odhodom je peljal gospod pl . Kozlov 

grofiča v svojo veliko založnico vozov ter mu po daril 
najlepšo kočijo. 

„Glejte,” reče smeje se, „vse, kar Bog na 
svetu pripusti, je v naš hask ; če tudi čestokrat š e 
le čez leta to spoznamo. Strto kolo vam je prineslo 
novo kočijo. Tudi konje sem že naročil ; v 
Hamburgu vas bodo čakali. Tu le imate naslov 
na kupca, pri katerem jih bodete dobili. ” 

Na dan odhoda je dal gospod pl. Kozlov gro


fiču tudi polno mošnjo zlatov. 


46 

„Seveda rabim denar za pot,” reče grofič, „ali 
prva moja skrb bode, kakor hitro pridem domov , 
da vam pošljem menjico za to svoto.” 

,.Tega pa ne!" zavrne pl . Kozlov ; „z denarjem 
podpirajte uboge, sosebno otroke revnih staršev, 
ki bi se radi kaj učili, ki imajo sicer potrebnih 
zmožnosti, ne pa tudi potrebnih novcev . Tudi 
to, kar damo revnim, je menjica — veljavna na 
onem svetu, kjer nam jo izplača I3og .” 

Vsa obitelj je spremila grofiča do ladije. Se 
jedenkrat objame pl. Kozlov grofiča, soproga pa 
mu s solzami v očeh stisne roko. Tudi otroci so se 
težko ločili od prijaznega častnika, katerega so s e 
bili že jako privadili . Voščeč srečno pot poljubijo 
mu roko. Ko je ladija že odplula in bila daleč 
od brega, je mahal še pl. Kozlov s svojim klobukom 
in gospa s svojim belim robcem ; otroci so 
pa kvišku metali svoje klobuke in bele robce . 

X. 
Grofič je dospel srečno v svojo domovino . Prišedši 
blizo Zaloga, zvé, da ga imajo povsod z a 
umrlega. Potrebno se mu je zdelo, da se materi 
in sestrama previdno sporoči o prihodu . Zategadel 
jo je vkrenil iz ceste ter šel po stranskej poti 
k svojemu prijatlju od otročjih let, gospodu pl. Podgorskemu, 
ki je imel svoja posestva kake dve uri 
od Zaloške grajščine. Gospod Podgorski se jako 
razveseli, ko vidi pred seboj svojega prijatelja 
zdravega in veselega ; kajti tudi on je menil, da je 


47 


zmrznil na Ruskem. Dogovorila sta se, naj se š e 
drugo jutro soproga in njena sestra peljéte v Za


log, ter pripravite na grofičev prihod grofinjo i n 
sestri, katere ste tudi drugače čestokrat obiskali . 
Proti večeru jo je odrinil tudi grofič z gospodo m 
Podgorskim tia. Kakor blisk naglo se je raznesla 
govorica po celej okolici, da grofič še živi, in pride 
še danes zvečer v grad. Ko sta se bližala grofič 
Dragotin in gospod pl. Podgorski gra" stal je 
že pred vhodom v grad slavolok iz zelenih veji c 
okinčan s cvetlicami raznih barv. Množica ljud i 
ga pozdravi z veselim krikom in marsikateremu 
so se lesketale solze veselja v očeh. Pred vhodom 
v grad je stala grofinja s hčerama in skoraj vs e 
plemstvo iz okolice. Prevzeta od prevelikega veselja 
molče objame in poljubi mati svojega sina , 
in za-njo sestri svojega brata . Nobeno oko ni 

ostalo suho. 

Tudi Jurija je zbrana množica z veselimi klic i 
pozdravljala . 

„Lejte no!” vskliknejo nekateri mladeniči iz 
množice, ki so ž njim verha dorastli ; »tudi Jurij 
Hostnik je zopet tukaj. Hvala Bogu , da si še 
zdrav in vesel!" Vse se je gnetilo okoli njega in 
veselja sililo vanj . 

„No, no!” zavrne veselo Jurij, „saj zmečkajte 
in raztrgajte me ne!” Po vrsti je podajal in stiska l 
jednema za drugim roko. 

„Kako si se vendar rešil,” popraševalo je vse 
radovedno, — „da nisi zmrznil ali pa lakote umrl? ” 
Sedaj pripoveduje Jurij zbranej množici na 
dolgo in široko, kako je njega in njegovega go



48 


spada gotove smrti rešil nek bogat in imeten mož, 
ki je nekdaj tú služil za pastirja in drobnico pasel. 
Oni, ki so se še spominjali pastirčeka Ivan a 
Bistriča, čudili so se : „Glejte no, ubogi Ivan j e 
postal tako imeniten gospod? Glejte, kako visoko 
se zamore vzdigniti človek, kateremu je dal Bog 
bister um in ki ga je znal tudi prav rabiti!” 

Sedaj so se gnetili skozi množico Jurjevi starši . 
Prišedši v grad gospoda pl. Podgorskega, poslal 

je k njim moža, ki naj jim previdno sporoči, d a 
njih sin še živi ter se ravno vrača na svoj dom . 
Oče in mati sta zaporedoma objemala svojega sina, 
katerega sta že zdavnaj umrlega mislila, vzela g a 
v svojo sredo ter veselo peljala domov. Po lici 
pa so jim tekle solze veselja. 

Med tem so šli grofič, njegova mati, sestri in 
navzoči gostje v veliko grajsko dvorano. Tudi grofič 
je moral povedati, kaj vse se mu je pripetilo, o d 
kar je bil z doma. Prav živo je opisal s solzami 
v očeh hvaležnost ubogega pastirčka, in sedanjega 
bogatega gospoda pl . Kozlova . 

„Da, da,” pritrdi gospod Podgorski, „to je 
istinito redek zgled hvaležnosti. Taka hvaležnost 
se le redko nahaja na svetu.” 

„Vendar nas to ne sme odvračati, da ne bi 
bili radodarni in usmiljeni,” zavrne grofinja ; „saj 
nas čaka tudi ua onem svetu plačilo.” 

„Kakor izvanredna je ta hvaležnost, ravn o 
tako redka in modra je bila dobrotljivost gospod a 

grofiča, njegove gospé matere in gospodičih sestric ; 
zategadel je obrodila tudi tako dober sad,” pri stavi 
soproga g. pl. Podgorskega . 


49 

„Kar smo storili, je le malo,” reče grofinja ; 
„v prihodnje hočemo pa biti tako radodarni i n 
usmiljeni do revežev, kar bode le v naše] moči . 
Kdor obilno seje, bo tudi obilno žel, če ne na 
tem, — pa na onem svetu .” 

Ko se je razšla mnogobrojna druščina, reč e 
grofič" : „Sedaj pa Mimo še nekaj časa na vrt in 
v naš gaj poleg vrta. Saj imate, ljuba mati, navado , 
da radi posvetite po šumečej druščini še nekaj ur 
tihemu veselju v družbi svojih otrok. Sedaj še le 
se zamoremo prav prisrčno in zaupljivo razgovarjati . 
V onih sneženih puščavah sem prisrčno hrepene l 
po vas in svojih ljubih sestricah, in pač tudi p o 
prijetnej zelenej senci našega gaja .” 

Šli so na vrt . Prijazno se razgovarjaje hodil i 
so po stezicah, z belim peskom posutih, ki so s e 
vile po gaji sem ter tje . Solnce je že zahajalo ter 
s svojimi zadnjimi žarki zlatilo listje in cvetje . 

Vse je bilo tiho in mirno, le hladni vetrič je pih


ljal ter ljubko šumljal z listjem, kar v bližnje m 

grmu slavec zagostoli svojo čarobno pesem . 
Grofinja sklene roki in reče : ,,0 ljubi Dragotin, 
kaj vse se je zgodilo od onega trenutka, 
ko smo prvikrat tu v gaji poslušali prepevati oneg a 
slavca, do tega trenutka, da se zopet združeni po 
dolgej ločitvi radujemo tega petja! Kako bi si 
bila pač le misliti mogla, da je Bog že takrat nameraval 
po drobnem ptiči rešiti tebe strašne smrti ! 
Tako vlada božja previdnost vse naše djanje i n 
nehanje! Cast, hvala in slava naj vedno kipi i z 
naših src dobrotljivemu. nebeškemu očetu, ki pre-

Krištot Šmid, V . 4 


živi vse ptiče pod širokim nebom ; pa svoje otroke, 
nas ljudi, še neskončno bolj ljubi in po svojej neskončnej 
modrosti in dobrotljivosti obrača nanj n a 
prid vse, karkoli se pripeti! Da, njegove dobrot


ljivosti in usmiljenja naj nas spominja petje drob


nih ptičev, — vsak prepevajoč slavec!"