Težave v mednarodni politiki. V soboto, 24. aprila t. 1., je v Berlimi bila podpisana nemško-ruska pogodba, ki sicer ni prišla nenadoma, pa je vendar svet izaenadila. Ni prišla iznenada. Nemški zunanji minister dr. Stresemann je obvestil nekatere vlade, zlasti Irancosko in angleško, da namerava v smislu locarnske pogodbe in v duhu Zveze narodov z rusko sovjetsko vlado skleniti pogodbo za obrambo miru. Ko pa je ta pogodba bila sklenjena, od Stresemanna in ruskega poslanika v Berlinu Krestinskega podpisana, od nem skega parlamentarnega odbora za zunanje zadeve po trjena in potem objavljena, je vendar vzbudila iznenadenje. Iznenadenje je povzročila ne toliko vsebina pogodbe, kolikor tej pogodbi priloženo tolmačilno pisnio ministra Stresemanna berlinskemu ruskemu poalaniku. Obseg pogodbe same je kratek. V štirih točkah izjavljata ruska in nemška vlada, da je podlaga za odnošaje med Nemcijo in Rusijo rapallska pogodba, ki je bila med nemško in rusko vlado sklenjena o Veliki noči 1922. Med obema vladama ostaje prijateljstvo ter se bodo vsa politična in gospodarska vpra šanja, ki se tičejo obeh držav, reševala v sporazumu. Ako bi ena izmed obeh držav bila od tretje države napadena, bo druga država v tem sporu ostala nevtralna(se ne bo pridružila napadalcu). Ako bi tretje države napravile med seboj zvezo, da podvzamejo zoper eno izmed pogodbenic gospodarski ali financielni foojkot, se druga pogodbenica ne sme tej bojkotni zvezi pnaružiti. Ko sta angleški zunanji minister Chamberlain in francoski ministrski Dredsednik Briand precitala vse foino te pogodbe, sta izjavila, da ni vzroka za razburjenje. Pogodba je mirovnega značaja ter bo s tem doprinesla za vtrditev miru v vzhodnem delu Evrope. Časopisje pa se ne more tako brzo pomiriti. — Polisko časopisje povdarja, da je pogodba naperjena proti Poijski. V slučaju sovražnega vojnega napada Rusije na Poljsko bi ta ostala osamljena, ker bi Nemeija ne samo ostala nevtralna, marveč tudi ne bi tistim četam, ki bi jih Zveza narodov na podlagi 16. in 17. člena svojih pravil poslala Poljski kot svoji clanici na pomoč, dovolila prehoda skozi Nemčijo. Stvar še hujše izgleda, ako se vzame v poštev tolmačilno Stresemannovo pismo. V tem pismu namxe«5 povdarja nemški zunanji minister v imenu nemSke vlade, da ima v slučaju krvavega spopada med Rusijo in drugo državo (recimo Poljsko) vprašanje, ali je Rusija krivični napadalec, rešiti Zveza narodov, pa samo s pritrjenjem Nemcije. Ako torej Nemčija sodi, da Rusija ni krivieni napadalec, se more odtegniti obvezi, da bi v smislu cl. 16 in 17 pravil Zveze dovolila četam, ki bi jih Zveza poslala proti Rusiji, prehod skozi svoje ozemlje. Spričo te težave časopisje po raznih državah postavlja vprašanje, ali sploh more biti Nemčija, ki se je tako daleč zavezala Rusiji, sprejeta v Zvezo narodov, kamoli postati stalni član velevažnega izvršilnega sveta Zveze. Tem težavam bi najlažje Rusija sama storila konec, ako bi, kakor se je javilo potom časopisja, slično pogodbo, kakor z Nemčijo, sklenila tudi s Poljsko in Francijo. Še druge težave so zadnji čas se pojavile v mednarodni politiki, in te težave so povzročene vsled osvajalne politike Mussolinijeve. Vrhovni komandant fašizma in fašistovske Italije bi rad italijansko nadoblast raztegnil čez nekatere pokrajine v Afriki in v Mali Aziji, kjer je ozemlje turške države. V to svrho si je s posebno pogodbo zasigural pomoč Grčije in, kakor se poroča, tudi tajno pomoč Anglije. Angleška namrec ima dolgotrajen spor s Turčijo radi petrolejskih vrelcev v Mossulu. Ta spor je že bil predložen Zvezi narodov, ki je o njem prinesla odločitev, toda turški vladar Mustafa Kemal te odločitve ni hotel sprejeti, ker je bila protivna interesom Turčije. Sedaj pa, ko imajo Turki proti sebi Italijo in Grčijo, mislijo Angleži, da bi bil čas, malo odločnejše pritisniti na Turke, da popustijo v mossulskem vprašanju. Mustafa Kemal pa ima dobre živce. Ni se dal ugnati v kozji rog, marveč je odredil delno mobilizacijo turške vojske. Do krvavega razračunjanja, kakor upamo, ne bo prišlo, ker za Turčijo stoji ruski medved, ki še vedno ima močne tace. Take težave se bodo vedno pojavljale na politicnem obzorju cloveštva, dokler ne bo vsepovsodi zma gala rešilna ideja mirovne poravnave vseh sporov na temelju pravice. Z zmago te ideje bo tudi Zveza narodov dobila ono notranjo organizacijo, ki ji bo omogočevala večje, splosnejše in trajnejše uspehe.