—    90   —
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Lapončani.
To premišljevanje začnem z živim občatlejem hvaležnosti do svojega Stvarnika in milovaje nektere svojih bratov, do kterih je bila narava v razdelitvi svojih dobrot bolj skopa« Lapončani in druge ljudstva, ki blizo severnega tečeja stanujejo, so mi sedaj na misli. Njih osoda in njih živetje v primeri z našim ni gotovo nič kaj srečno. Njih dežela je obširna gora, ki jo sneg in led zakriva, ki ga tudi poletje stopiti ne more. Kjer so gore pretergane, se širijo na milje dolgi močirji in namoki. Visok sneg pokriva doline in griče. Veči del leta je ojstra zima. Noči so dolge, in dneve razsvetljuje le slaba zarja. Prebivavci teh dežel se vmaknejo mrazu v svoje šotore, ki si jih lahko v vsacem kraji napravijo. V sredi šotora je ognjišče, s kamnjem ograjeno, in dim odhaja skozi neko luknjo, ki jim je tudi namest okna, in od ktere železne verige s kotli vise, v kterih si jed kuhajo ali led tope, da imajo kaj piti. Znotraj po stenah so kožuhi razpeti, da vetru v šotor branijo. Na straneh so živalske kože, na kterih leže. V tacih prebivališčih prežive zimske dneve; šest mescov žive v vedni noči in ne slišijo okrog svojih šotorov dru-zega ko bučanje vetrov in tulenje volkov, ki se po ropu okrog klatijo.
Ako, prijatel moj, ta revni stan Laponcov primerjamo z našim, kolikšen je razloček, za kterega ne moremo nikdar dosto hvaležni biti dobrotljivemu vladarju tega sveta!
Al je pa prebivavec omenjenih severnih dežel vendar le tako nesrečen, kakor se nam zdi? Res je, da v težavah in nadlogah nar ojstrejšega vremena po nepot-nih dolinah okrog tava; al njegovo telo je vterjeno in v stanu vsako nevgodnost prenesti. Lapončan je ubog in brez vsih vgodnost; al dovelj je bogat, ker druzih potreb ne pozna, ko take, ki jim lahko pomaga. Več mescov ne vidi sončne svetlobe; al — da temo svojih noči ložej prenaša, mu sveti burjava ali severna zarja in luna. Sneg in led, v kterega je, tako reči, zakopan, ga ne dela nesrečnega. Izreja in navada ga je za oj-strost njegovega podnebja vterdila. Njegovo ojstro živetje ga uči mrazu zoperstati. In kar bi brez posebne pomoči ne prenesel, mu je narava polajšala. Dala mu je živali, s kterih kožuhi se mraza brani. Dala mu je sedione ali severne jelene, od kterih ima šotor, obleko, posteljo, jed in pijačo, — s kterimi se na daljne poti podaja, kteri skoraj vsim njegovim potrebam zadostijo, in za kterih živež mu ni treba veliko skerbeti. In če je res, da se sreča bolj po občutieju, ko po pameti sodi; če je res, da prava sreča ni le na nektere ljudstva in na nektere kraje navezana; in da zadovolj-nost v vsacem kotu zemlje človeka osrečuje; al bi se ne smelo prašati: kaj manjka Lapončanu, da bi ne mogel po svojih razmerah srečen biti ? — Tako modrost Gospoda nebes in zemlje vse lepo vravnuje na svetu!