%smmm388m222m2m8msm2£mmgj| Izhaja po enkrat na mesec kedar ga prebere konfiscira policij ,o | v Ljubljani, ss ;re in ne p jlicija. Vrednik Jakob Alešovec. Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 30 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji. %&22MMm288828smam2m28amm8gžs 1 Veljš I §8 celo leto 3 gld., pol leta I gld. 50 p g kr. in četrt leta 80 kr. za vsacega g g§ brez ozira na stan, narodnost in 8S Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval. Pozdrav novemu deželnemu predsedniku kranjskemu, Anflreiu fflitieriB. Auerspergov dobo smo prestali, Ni bild v nji lepega nam dneva, Dokler z Dunaja se ne odmeva: „Rod slovenski bomo spoštovali.'1 Ej, kako Slovenci zavriskali Jutru, solncu, ki srce ogreva! „TIra bije naša" — se popeva — „Več pravice bodemo vživali." In ko prideš Ti, slovenska žila, Naše gore list, možak odličen! Kranjec upa, da boš vsem pravičen. Ljub nam brat, iz srca pozdravila Evo Ti! Dežela vboga naša, Res željnd po ljubem miru praša. „Brencelj“. Mi smo mi! (Po volitvah ljubljanskega mesta.) Pa smo jih zopet dali čez klobuk te Slovence, ki mislijo, da je tudi njih treba na rotovžu, kedar je tam kaj milijonov na mizi. Pa res! Zdaj bi že vsak rad jedel z nami, ki smo že toliko let na rotovži in o kterih ne more nihče reči, da bi ne imeli nobenih grehov na sebi. Mi smo žetolikrat trobili po svetu, dav Ljubljani na rotovžu ni Slovencev kraljestvo, pa ti ljudje si tega ne morejo ali ne marajo zapomniti. Njih čas še ni prišel; kedar ne bo nič več v roke vzeti, takrat naj se oglasijo ti Slovenci, da bodo pokazali, kako znajo iz nič kaj storiti. Zdaj pa je na rotovži kaj, namreč več ko milijon, in tu se da dokazati, da se tudi iz velikega da storiti nič prida; tonam bo že naprej verjel vsak, kdor nas pozna. Dali smo jih! Kako so leteli in drvili se voiilci tretjega razreda na rotovž! Kako so volili svojega generala Gariregalibaldita! Mi pa smo se jim smijali in mislili si: „Le čakajte, ko pridemo mi, stari „špispurgarji", ki znamo „tajč“ in vemo, koliko je vredno, če to kdo zna, ker se ga mi še do zdaj nismo naučili; — potlej mi, ki se pred vsako cesarsko kapo tresemo in molimo, kar nam ona veli ali želi; — potlej mi sem privandrani Pemci, ki smo do malega vsi salamensko ustavoverni; — potlej mi drugi, ki nas iz cesarskih kas pitajo, če prav nismo več za nobeno delo in le za prejšnje zasluge plačani; potlej mi tisti šomaštri, ki vsako jutro gledamo skoz okno, kakšno je vreme, da se vemo po tem ravnati, — in nazadnje mi uradniki, ki ne verjamemo prej na drugo vreme, predno ne bo v nas prav hudo treščilo---------ko pridemo vsi mi in tisti, kar se jih nas drži, bote že videli, kako vas bomo podrli." In res ! Vrgli smo jih, ne za veliko, komaj za 00 glasov vsega skup, pa je že dosti. Posebna hvala gre našim penzijonistom, ki so tako hrabro prileteli nam na pomoč. Kaj bote vi Slovenci z bornim svojim tretjim razredom! „Brencelj“, novi podžupan. Pavliha. Komaj sem bil po zadnjem potovanji par dni doma in se pripravljal za Veliko noč, ko mora človek obleči druzega človeka, kar dobim z Dunaja telegram od svojega prijatelja Taaffeja, ki zdaj za pravega ministra sedi. Minister me prosi, da bi brž brž prišel jaz k njemu na Dunaj, ker v silno važnih rečeh potrebuje mojega sveta. Postrežljiv in pripravljen pomagati vsakemu po svojih močeh, kakor sem, se tudi zdaj ne premišljujem dolgo, ampak kar napravim se na pot s par kranjskimi klobasami in steklenico dobrega brinjevčka v torbi, pa marelo pod paz-d uho. Lahko bi se bil pel jal po železnici, pa ker je Taaffe telegrafiral, da se mudi, stopim kar peš na Dunaj, kjer najdem Taaffeja vsega za mak -nenega v pisarije — tako da ga moram potrkati z marelo na ramo, da sc obrne proti meni. Ko me zagleda, skoči brž kvišku, mi pomoli obe roki in pravi veselja ves raz sebe: „No, to je prav, da si tako naglo prišel. Ti ne veš, v kakih zadregah sem.“ „Pa ne, da bi hotel morda kaj na posodo iskati pri meni“ — prašam jaz in se zapnem; — „če je kaj tacega, pa rajši kar grem. Prijatelja sva, pa ne posodim ti pa vendar nič, ne zameri!“ „0, nič se ne boj, na posodo dobim lahko pri judih“ — odgovori Taaffe — „od tebe potrebujem le dobrega sveta, nič druzega. Ti si kampelj, ki si že marsiktero pravo ugnil, morda mi boš tudi tu vedel svetovati pravo." »Ali ti morda zopet kacega ministra manjka, pa ne veš, kje bi ga dobil?" — poprašujem jaz. „Za zdaj še ne, čeravno bo to kmalu" — odgovori on — „vse nekaj druzega je. Saj veš, da smo pred Veliko nočjo, ko je v nekterih krajih navada pirhe dajati. Slovenci, posebno kranjski poslanci, šobili zdaj na Dunaji tako pridni, da kranjska dežela res zasluži lepe pirhe, da bodo kaj vredui in jih bodo Kranjci veseli." „A, to je! Ti bi rad dal, pa nimaš, je li?“ „0, imam, v zadregi sem le zato, ker ne vem prav, s čem bi tein Slovencem najbolj vstregel. Daj, pomagaj mi ti, ki veš, kaj bi jim bilo uajljubše!“ „Hm, hm, to ni težko, saj Slovenci še nič nimajo in znane ti morajo biti njihove želje. Najbolj veseli bodo, če jim te želje vse spolniš." »Tega pa zdaj še ne morem, ustauhi bi bili preveč nevoščljivi in ker jih je še veliko število, bi bil hrup prevelik. Vse na enkrat ne gre, pa bo šlo počasi — drugo za drugem. Zdaj bi jim pa veudar dal rad kak prav lep pirih, kaj misliš, kakšnega?" „Veš kaj" — črhnem jaz po nekolikem premišljevanji — »Kranjci zgube dosedanjega deželnega predsednika, kte-rega so tako radi imeli, ker je bil pravičen, če jih prav božal ni, tepel jih pa tudi ni, in Slovenec je že vesel, da le ni vsak dan tepen, kakor je bilo to prej. Kaj, ko bi jim ti za pirhe dal deželnega predsednika — enakega ali pa še boljšega?" Taaffe se trkne z roko po čelu in reče: „Vidiš, to mi ni prišlo na misel. Dober deželni namestnik bo kranjskim Slovencem najlepši pirih. Toda — ali veš ti kacega dobrega, da ga bodo Kranjci veseli? Pomagaj mi pri izbiranji! Morda je v tvojem kraji kteri?“ »čemu bova dolgo iskala" — rečem jaz — „saj ga imaš tu blizo in ga dobro poznaš." „Kteri bo?" „Moj dobri znanec Andrej Winkler“ — rečem jaz. „Saperlot, Pavliha, čaj, da te objamem za ta tvoj dobri svet! Ti si pa res zlata vreden. Ta pa, ta! Kako da se ga jaz sam nisem domislil! Na to morava pa piti. Grem brž po par butelij najboljšega." Jaz se tem ne branim, Taaffe gre in pride kmalu z dvema buteljama, jaz pa vzamem s torbe kranjsko klobaso in je pomolim pol njemu, pol pa je obdržim sebi. Meni se Taaffejevo vino zdi ravno tako dobro, kakor njemu moja kranjska klobasa, in tako ste prišli na mizo še dve butelji Taaffejevi in še ena kranjska klobasa z moje torbe. Ko sva že boljše volje, da on prižge smodko, jaz pa svojo pipo, se naslonim jaz nazaj ob stol in pričnem : »Veš, Taaffe, saj je pa že tudi res čas, da nas Slovence zhčneš pitati s čem drugim, ko z golimi obljubami. Teh srno se že toko preobjedli, da se je vsak vstrašil, če se mu je ponudila kaka obljuba. Saj še veverica nevoljna vrže lešnik od sebe, če prav je dober, ako si jej vedno le prazne, gluhe ali črvive lešnike dajal, da si je ob trdi lupini krhala zobe, a jedra ni našla, k večemu črva, ki ga ne mara. Jaz sem zavoljo tebe slišal že marsikako briti™ in bi bil enkrat kmalu celo tepen, ker sem se preveč za-te potezah Vsi so rekli, da ti ali nimaš prave volje ali pa. ne dosti moči, da bi držal to, kar si obljubil, namreč: da Slovanov ne boš pustil več ob zid pritiskati." »čuj, Pavliha, poslušaj me" — reče Taaffe in nadaljuje: »Saj veš, v kako gnjezdo sem jaz prišel. Ustauhi, posebno pa judje, največi nasprotniki Slovanov, so se tako zaredili na Dunaji in tudi po drugih krajih, da se ni smelo naravnost dregniti v njihovo gnjezdo, dokler so bili pri polni moči. Treba je bilo jim spodjedati tla in razpreti jih med seboj, da se drug v druzega zaletavajo, potem se da že za Slovane kaj storiti. To pa ne gre naglo, ampak zelo počasi, zdaj, ko se je začelo, bo šlo že hitreje." „Dobro, Bog te živi!“ — rečem jaz in vzdignem kupico — „če le na tem potu ne boš opešal. Winklerja to-raj Kranjci dobomo?" »Gotovo, kakor bodi ta kozarec izpraznen na deželne predsednike, kterih načelo je: pomiriti narode med seboj." »Kaj pa bo z najhujšimi gadi na Kranjskem: s Kal-teneggerjem, Pirkarjem in nekterimi gadiči niže vrste pri vradih in šoli?" — prašam jaz zelo radoveden. »Osiveli v dosedanjih službah ne bodo, če Bog da?* — reče Taaffe — »pa ni treba, da bi se bahali s tem, da so bili pregnani zavoljo svoje politične vere. Saj veš, da v kranjsko deželo drži več potov, ravno toliko jih pelje ž nje; ni toraj treba, da bi moral vsak iti po tisti poti — razumiš?" »Kaj bi ne razumel? Za zdaj je že dosti, da za dobrim deželnim predsednikom dobimo morda še boljšega. Jaz mu grem kar povedat to — se reče, ako je tebi po volji." »O, le pojdi, le, kar sem ti rekel, je gotovo kakor bi bilo pribito. Naj se le kmalu pripravi na odhod v Ljubljano." »No, to je pa prav! Če boš še takih svetov potreboval, kar telegrafiraj mi, pa bom prišel od koderkoli. Zdaj bom doma povedal, kaj dobimo Kranjci za pirhe, in pili ga bomo na tvoje zdravje, da bo od mize teklo. Pa nas tudi ti kaj pogledat pridi, da te bodo ljudje poznali, ti pa ljudi naše. Zdrav bodi!" Po teh besedah grem in se napotim naravnost k Win-klerju. Ko grem po stopnicah gor, že slišim gori žvrgo-leuje v slovenskem jeziku: »Oče, Pavliha gre, tisti Pavliha z marelo. Ali nam bo kaj hudega storil ?“ „Ej nič se ne bojte, saj sva že dolgo prijatelja'* — slišim glas, ki ni nikogar druzega ko mojega starega prijatelja Andreja, kteri mi tudi že naproti pride in mi pomoli roko: „Bog te sprejmi. Pavliha! Si vendar tudi enkrat prišel v našo domačo hišo. Le noter, moji so že tolikrat pra-šali po tebi, radi bi te poznali.1' Jaz postavim svojo marelo v kot, na to pride Andrejeva rodovina in pogovarjamo se prav po domače. Ko pa pride vino na mizo in še kaj za zobe, gredo drugi in midva ostaneva sama. Zdaj jaz vstanem, se nekoliko popravim in rečem s slovesnim glasom : „Pozdravljen mi bodi novi predsednik naše dežele! Bog te živi 1“ „Ti si pravi burkež, ti“ — se nasmeje Andrej — „pa mene ne boš kar tako ujsal in za Pepeta naredil.11 „No, staviva za deset litrov vina, da si že deželni predsednik kranjski!11 „Velja! Kje ga bova pila?11 „V Ljubljani, kedar boš prišel v tisto hišo, kjer zdaj Kallina stanuje.11 ,.Je že prav! Najbrže ga bova pila tu na Dunaji in plačal ga boš ti.“ „Ne bom ga. Kranjsko vino je boljše, ko dunajsko, in še boljše bo, ker ga bom zastonj pil.11 „Ti si toraj svoje reči tako gotov ? Od kodi pa veš vse to?11 „Od Taaffeja.11 „Tako? Ali ti ni bose natvezel ?“ „Sem imel pri sebi marelo, bi mu sam tega ne bil svetoval.11 „Zakaj mi pa nisi prej povedal, odkod imaš novico?11 „Meniš, da sem tako kratkoviden ? Potlej bi pa ti ne bil hotel staviti in jaz bi ne bil dobil deset litrov vina11. „No, zdaj ti že verjamem. Nekaj se mi je že tako zdelo, pa vendar prav gotov še nisem bil. Zdaj se bova pa v Ljubljani večkrat videla, je li?“ „0, kaj pa da! Mislim, da ti bom mogel tu in tam celo kaj svetovati ali pa vsaj kterikrat svojo marelo posoditi. Tvoj prednik Kallina, moj prijatelj, je že nekterim najhuje strupenim gadom nekaj zob izdrl, vendar še sikajo in se kvišku zaganjajo. Saj boš tudi ti, ki si slovenski sin, hodil po isti poti, ktero je Kallina nastopil?11 „Kako pa! Saj vem, da je volja cesarjeva, napraviti mir med narodi, in jaz že vem, kako bo to najlajše šlo.“ „Dobro! Jaz bom šel zdaj domu pravit ljudem, da kranjska dežela dobi zdaj enkrat po tolikem trpljenji za deželnega predsednika domačina po rodu in mišljenji.11 „To lahko sporočiš. Več se bova zmenila v Ljubljani takrat, ko bova zapila stavo —“ „Ktero boš plačal ti!11 „No, kdo pa, če bom prišel v Ljubljano.11 V tem pogovoru naju moti pot, ki pride poročit, da novi gospod deželni predsednik kranjski naj gre brž k cesarju. „Ali vidiš?11 — rečem jaz zvito — „pila bova v Ljubljani.11 „Zdaj je že res, jaz sem zgubil stavo. Vendar bom plačal rad še več. Zdrav mi bodi, ti bom že povedal, kdaj pridem v Ljubljano.11 Na to jaz grem in se napotim naravnost proti domu, kar slišim za sabo glas: „Poglej ga no Pavliho, tako jo moško seka, kakor da bi bil minister postal, in nobenega človeka ne pogleda.11 Jaz se obrnem in koga zagledam ? Šn ajd a, poslanca ljubljanskega mesta, kterega sem do zdaj le bolj površno poznal, pa že vedel, da je „fest fant, ki ima šnajt11, da se ne vstraši vsakega. Zato postojim in mu pomolim roko z odgovorom: „Nisem še minister in če Bog da, tudi ne bom, boš prej ti, pa brez zamere. Ti si prav^kampelj, sem že zve- del, kaj počenjaš. Ljubljanskim nemškutarjem, ki te niso volili, si se že strašno zameril.11 „Zakaj ?“ — poprašuje radoveden Šnajd. „Zato, ker premalo sediš, a preveč delaš v zbornici. Če bi bil ti tak, kakor je bil tvoj prednik Šafarjev Dolfi, o kterem se je le toliko vedelo, da v zbornici sedi, na Dunaji pa le je, pije in spi, bi ti Dežmanovci ne zamerili, da te niso volili, morda bi se še celo sprijaznili s teboj, če bi jih prav lepo prosil. Toda ti premalo sediš, a preveč delaš — kaj. že jaz vem, sem nekoliko slišal o tebi. Si prav tič ti, se že pozna na Kranjskem, koga ima glavno mesto za poslanca na Dunaji.11 „Tak so Dežmanovci hudi na-me, haha!“ „Pa še kako! Kar na preklete grablje bi te pribili, če bi se jim ne bile o zadnjih volitvah potrle, da jih še zdaj z vso umetnostjo ne morejo skup sklepati.11 „Glej no, glej, v toliko se brigajo za-me tisti, ki me niso volili11 — reče Šnajd in nadaljuje: „Stopi malo k meni, da se nekoliko obširneje pogovoriva. Ali ti je pa morda ljubše, če greva v gostilnico ?“ „Skoro da! Za pogovor je tako katišna domača luknja pripravnejša, da je le pijača dobra.11 Na to stopiva v gostilnico in ko trčiva na zdravje najino, praša Šnajd: „Sem slišal, da je Taaffe telegrafiral po-te. Kaj ti je pa hotel?11 Jaz mu povem pogovor s Taaffejem in svojim starim znancem Andrejem Winklerjem, novim deželnim predsednikom kranjskim, in ko sem pri kraji, pravi: ,,Je li, zdaj je lepše vreme za Slovence na Dunaji. Menda ne bo več treba tvoje marele.11 „Se še vendar ni popolnoma zvedrilo11 — je moj odgovor — „tu po Dunaji šviga še zmiraj preveč tistih krivih judovskih nosov, kakor sem videl.11 „Res je, in na teh nosovih vise težke mošnje denarja, kterega država zmiraj potrebuje. Kdor ima polno mošnjo, lahko ob mizo vdari, zato grof Taafie ne more kar tako meni nič tebi nič teh ljudi in kar se jih drži, obrcati in zapoditi, kakor bi drugi, posebno Slovenci radi imeli. Ali moreš ti, Pavliha, posoditi državi 20 milijonov?11 „Ne dvajset stotakov, pri moji veri, če me na glavo postavi. 20 milijonov drobiža ne spravimo Slovenci skup celo leto in morda še dalje ne.“ „No vidiš, dunajski j udje jih pa podpišejo lahko v dveh urah.11 „Toraj to je vozel, na kterem se vsaka dobra volja nam prijaznih ministrov vstavi!“ „To, pa še nekaj druzega. Če kak pes kaj neprijetnega zadulia, bo zalajal, a lajal ne bo sam, marveč vsi, ki ga slišijo, pridero skup in lajajo, če prav ne vedo komu in zakaj. Judje in njihovi pajdaši imajo veliko svojih zunaj našega cesarstva.11 „Če bi pa Slovani imeli v rokah te milijone, bi lahko grofu Taaffeju pomagali, je li?“ „Iu on njim, to je gotovo. Voljo ima najboljšo.11 „To vem ali vsaj verjamem. Pri teh okoliščinah smemo Slovenci pač zadovoljni biti, da se Taaffe na nas še toliko ozira. Škoda, da ga o tem nisem natančneje prašal. Doimi bom pa že povedal, kako je, in da Taaffe ne more dati več ko ima. Kedar bomo Slovenci mogli v dveh urah spraviti skup vladi 20 milijonov posojila, bomo pa mi kar hipoma na konji?11 „Dokler bo minister moral dolgove delati, gotovo.11 „I