UNIVERZA V LJUBLJANI VETERINARSKA FAKULTETA Anatomija domačih živali ANGIOLOGIA IN INTEGUMENTUM COMMUNE Skripta za študente veterinarstva Priredil LEO RIGLER Ljubljana 1992 UNIVERZA V LJUBLJANI VETERINARSKA FAKULTETA Anatomija domačih živali ANGIOLOGIA IN INTEGUMENTUM COMMUNE Skripta za študente veterinarstva Priredil LEO RIGLER Ljubljana 1992 441274 3 f DEC 1333 Založila Veterinarska fakulteta v Ljubljani Tiskala Univerzitetna tiskarna v Ljubljani Ponatis Naklada 500 izvodov I VSEBINA O B 0? O 6 I L A . 1 SISTEM KRVNIH ŽIL. 1 Kri . 2 Krvna plazma. 2 Krvne celice . 3 Krvne žile . 11 Srce . 23 Osrčnik. 23 Srčna preddvora . 32 Srčna prekata. 34 Srčno prevajalo . 38 Inervacija srca . 42 Krvne žile srca. 44 Srce pri psu .. 50 Srce pri prašiču . 56 Srce pri govedu . 60 Srce pri konju . 66 Arterije . 73 Truncus pulmonalis..... 73 Aorta... 74 Arterije sprednje končine . 81 Arterije vratu in glave . 102 Aorta thoracica . 119 Drobovne arterije prsne aorte . 121 Aorta abdominalis . 122 Arterije zadnje končine . 128 Arterije v področju medenice in repa. 141 Drobovne arterije aorte abdominalis . 148 Vene . 167 Venae pulmonales . 167 Vena cava cranialis . 168 Vena azygos dextra-sinistra . 169 Vene sprednje končine . 174 Vene na vratu in glavi . 189 Vena cava caudalis . 206 Vene zadnje končine . 212 Vene v področju medenice in repa. 227 II Drobovne vene venae cavae caudalis .. 231 Drobovne vene iz vene iliake interne in vene pudende interne . LIMFATICNI SISTEM Limfaticni organi . 2 39 Periferni limfaticni organi ... 2 39 Thymus ...*. 2^7 Sistem limfnih žil . 254 Struktura in funkcija limfnih poti . 255 limfne kapilare .. 256 Limfne žile . 260 Limfna zbirna debla. 263 Sistematika in topografija limfnih žil ter bezgavk . 264 Sistem limfnih žil na glavi . 266 Sistem limfnih žil na vratu. 270 Sistem limfnih žil na sprednji končini . 273 Sistem limfnih žil v prsni steni in prsnem drobovju . 274 Sistem limfnih žil dorzalne trebušne stene in trebušnega drobovja. 280 Sistem limfnih žil stranskih in ventralne trebušne stene, medenice in njenega drobovja ter zadnjih končin .286 Bezgavke in zbirna limfna debla pri psu. 292 Bezgavke in zbirna limfna debla pri prašiču . 305 Bezgavke in zbirna limfna debla pri govedu. 323 Bezgavke in zbirna limfna debla pri konju . 345 KOŽA IN KOŽNI ORGANI SPLOŠNA ODEJA - INTEGUMENTUM COMMUNE. 364 Splošno in primerjalno . 364 Podkožje, podusnjica . 372 Usnjica. 373 Vrhnjiea. 374 Dlake . 376 Kožne žleze . 385 Lojnice . 385 Znojnice . 386 Posebne kožne tvorbe . 391 Lokalizirani specialni žlezni aparati (kožni vonjavni organi) 392 III Mlečna žleza,splošno in primerjalno . 401 Specifični kožni brezdlačni organi (blazinice, prstni organ: krempelj, noht, parkelj, kopito) .. 410 Rog pri prežvekovavcih..... 419 Koža in kožni organi pri mesojedih . 422 Koža in kožni organi pri prašiču . 436 Koža in kožni organi pri prežvekovavcih. 445 Koža in kožni organi pri konju . 476 OBTOČILA K obtočilom štejemo sistem krvnih žil, systema cardiovasculare, in mezgovni sistem, systema lymphaticum. Sistem krvnih žil sestoji iz srca, t.j. centralnega organa, in iz krvnih žil; med njimi razlikujemo utripalnice ali arterije, ki potekajo od srca k periferiji, nadalje dovodnice ali vene, ki vodijo kri v srce, in lasnice ali kapilare, ki med seboj po¬ vezujejo področji arterij in ven. V sistem krvnih žil sodi tudi kri, ki v njem kroži; dalje organi za proizvajanje krvi, organa haematopoetica,pa tudi organi za razkrajanje krvničk. Mezgovni ali limfatični sistem, systema lymphaticum, je iz bez¬ gavk ali limfnih vozlov, mezgovnic ali limfnih žil in iz mezge, limfe, ki jo vsebujejo. Važen sestavni del tega sistema je tudi limforetikularno tkivo, ki je zelo razširjeno po telesu in se pojavlja v različnih oblikah. Sistem krvnih žil Med naloge krvi, ki kroži po žilah, štejemo oskrbo celic in tkiv s snovmi, potrebnimi za njihov obstoj in obratovanje, odna¬ šanje razkrojkov v organe za izločanje, kakor tudi predajo pre¬ snovnih presežkov določenim organom, v katerih se uskladiščijo. Nadaljnja funkcija krvi je regulacija gospodarjenja telesa z vodo in elektroliti in, ne nazadnje, prispevanje k vzdrževanju stalne telesne toplote in pa obramba pred tujimi snovmi in pov¬ zročitelji bolezni. Toplokrvne živali morajo imeti zelo zmogljivo srce in krvni ob¬ tok nasploh. Prehod iz vode na kopno so spremljale številne prilagoditve na novo okolje, spremenjen način življenja pa je terjal okrepljeno presnovo. Povečala se je zlasti potreba po ki¬ siku; ta je bila zadovoljena s preureditvijo načina dihanja v dihanje zgolj s pljuči; to pa je zahtevalo razdelitev srca in krvnega obtoka. Srce sesavcev in ptic je anatomsko in funkcio¬ nalno razdeljeno na dva dela (dvojno srce); sestoji namreč iz arterijskega dela, ki se skozenj pretaka s kisikom bogata arte¬ rijska kri, in venoznega dela, skoz katerega pa se pretaka z - 2 - ogljikovim dvokisom nasičena venozna kri. Leva- arterijska in desna— venozna polovica! ki sestojita iz po enega srčnega pred¬ dvora, atrium cordis, in enega srčnega prekata, ventriculus cordis, oskrbujeta dva obtoka, ki sta popolnoma ločena: veliki ali telesni in mali ali pljučni obtok. Kri Kri sestoji iz krvne plazme, viskozne tekočine, ki je sposobna za strditev, iz krvnih celic ali krvničk in krvnih ploščic, t.j. telesnih elementov, ki pravzaprav niso celice. Krvna plazma Krvna plazma je vodna raztopina krvnih beljakovin: fibrinogena, albumina in raznovrstnih globulinov ter krvnega sladkorja. Anor¬ ganske snovi v krvni plazmi, med drugimi natrijevi, kalijevi, kalcijevi in magnezijevi ioni, skrbijo za stalno vzdrževanje kemično-fizikalnih lastnosti krvi. Bikarbonati in fosfati učin¬ kujejo kot odbijači ("puferji") s tem ko n.pr. prevzemajo iz tkiv ogljikovo in mlečno kislino in tako vzdržujejo blago alka¬ lično reakcijo krvi. Lipidi, ki so v fini suspenziji, so nadalj¬ nji sestavni deli krvne plazme. Krvna plazma je vmesni prenaša- vec snovi, prevzetih pri prebavi in potrebnih za oskrbo teles¬ nih celic in tkiv; kri prenaša tudi vitamine, hormone in encime. Vrh tega vsebuje plazma tudi spojine intermedialne presnove, razkrojke, ki se morajo izločiti iz telesa. V plazmi so končno tudi encimi proteinaze oz. peptidaze kakor tudi protitelesa, an- titoksini in aglutinini, ki bakterijske toksine in telesu tuje beljakovine naredijo neškodljive in torej imajo obrambno funkci¬ jo. Znotraj krvnih poti ostaja kri tekoča, če zapusti krvne žile, se kri strdi. Strjevanje krvi je za organizem živi jensko važen varovalni mehanizem, ki temelji na sposobnosti tekočega fibri¬ nogena v plazmi, da se ob sodelovanju trombina spremeni v fino, elastično vlaknato fibrinsko mrežico. Strjevanje krvi, ki se začenja z razpadom trombocitov, je kompleksen in izredno kompli¬ ciran proces, pri katerem sodeluje približno trideset različnih faktorjev. Do strjevanja krvi lahko pride tudi v zaprti - 3 - krvni žili; to je bolezenski pojav, tromboza. Do nje pride, če je notranja prevleka krvnih žil, ki v intaktnem stanju prepre¬ čuje strjevanje krvi, bolezensko spremenjena in tako povzroča nastanek strdkov ali trombov. če kri prestrežemo v posodo in ji ne dodamo snovi, ki prepre¬ čujejo strjevanje, se strdi. Čas strjevanja krvi je zelo razli¬ čen pri različnih živalskih vrstah. Eri pticah znaša samo 1 do 2 minuti. Pri psu in ovci traja 4 do 8 minut, pri govedu 8 do 10, pri prašiču 10 do 15 in naposled pri konju 15 do 20 minut. Eri strjevanju nastane na dnu posode krvni kolač, ki je iz fi- brina in krvnih celic, nad njim pa je vodenasto bistri, rumen¬ kasto obarvani krvni serum, ki je brez fibrinogena in se kot nosivec obrambnih snovi veliko uporablja v serumski terapiji za zaščitno in zdravilno cepljenje. V zvezi s tem naj omenimo tudi hitrost sesedanja eritrocitov; sesedanje ali sedimentacija eritrocitov je pojav, pri katerem opažamo, da se rdeče krvničke v krvi, ki jo napravimo nestrd- ljivo, čez nekaj časa odložijo na dnu preizkusne cevke. Traja¬ nje tega postopka imenujemo hitrost sesedanja. Hitrost seseda¬ nja pri različnih boleznih lahko odstopa od normalnih vrednosti, ki so poznane za posamezne živalske vrste. Vzrok za to je treba iskati v spremenjeni sestavi krvne plazme. Krvne celice Krvne celice oz. iz celic izvirajoči korpuskularni sestavni de¬ li krvi so glede na pogostnost svojega pojavljanja: 1. rdeče krvničke ali rdeča krvna telesca, eritrociti, 2. bele krvničke ali bela krvna telesa, levkociti, in 3. krvne ploščice, trombo¬ citi. Za osnovno raziskavo oblike, števila, velikosti krvnih celic in njihove reakcije na kemične snovi, n.pr. na določena barvila, uporabljamo v hematologiji t.i. krvne razmaze. Te napravimo ta¬ ko , da sveže odvzeto kri razmažemo po predmetnici tako tanko, da ležijo krvne celice druga poleg druge v eni sami plasti; na ta način so posamič razpoznavne. Za barvno razlikovanje različ¬ nih vrst celic in njihovih intracelularnih elementov rabimo me- - 4 - sanice kislih in bazičnih barvil. Če kri močno razredčimo z izotonično tekočino, lahko v krvi opazujemo življenske pojave celic. Štetje krvnih telesc opravljamo s posebnimi komoricami za štetje. Eritrociti V krožeči krvi so pri sesavcih rdeče krvničke, eritrociti, zre¬ le oblike (normociti), bikonkavne okrogle ploščice brez jedra. Tylopodi, n.pr. kamela, lama in drugi imajo ovalne eritrocite, vendar prav tako brez jedra. V krvnem razmazu je njihov premer različen pri različnih domačih sesavcih. Tako meri n.pr. pri psu povprečno 7,3 mikrometra, pri kozi pa povprečno 4,1 mikro¬ metra. Prav tako je različna njihova debelost, merjena na robu ploščic? giblje se od 2,1 mikrometra pri konju do 1,5 mikrometra pri kozi. Število eritrocitov v kubičnem milimetru krvi je od¬ visno od vrste, pasme, spola in starosti živali, dalje od reje, prehrane, dela ter drugih faktorjev. Posamezen eritrocit je ru¬ meno zelen? šele tedaj, če je njihovo število veliko, dobi kri rdečo barvo. Rdeče krvničke so elastične in tako se dajo preobli¬ kovati? imajo sposobnost, da se splazijo skoz kapilare, katerih svetlina je ožja od njihovega premera. Zreli eritrociti pri se¬ savcih nimajo celičnega jedra. Vsi drugi vretenčarji imajo oval¬ ne eritrocite z jedrom. Ker eritrociti nimajo jedra, je njihova življenska doba razmeroma kratka, saj znaša kakšnih 120 dni. Imajo polprepustno membrano, ki se da prikazati z elektronskim mikroskopom; V medijih različne molarne koncentracije kažejo zaradi nje značilno vedenje. V izotonični raztopini, n.pr. v t.i. fiziološki raztopini kuhinjske soli, obdržijo svojo obliko, ker je znotraj in zunaj celic enak osmotični pritisk. V hiper- toničnem mediju oddajo eritrociti vodo in se zgubančijo v obli¬ ko kristavca, medtem ko v hipotonični tekočini nabreknejo, se končno razpočijo in njihova vsebina izstopi, kar imenujemo os- motična hemoliza, pri kateri se medij obarva lakasto rdeče. Plazma rdečih krvničk sestoji iz različnih beljakovin in lipi¬ dov. V plazmi se dajo dokazati posebne strukture samo s speci¬ alnimi barvanji in to samo na še ne popolnoma dozorelih celicah, retikulocitih ali proeritrocitih. Gre za mrežico z drobnimi zrn¬ ci, t.j. substantia reticulo-filamentosa. - 5 - Najvažnejši sestavni del eritrocitov kot prenašavcev kisika je rdeče krvno barvilo, hemoglobin, ki sestoji iz beljakovinske komponente, imenovane globin, in barvila, ki vsebuje železo, t.j. hem. Hemoglobin ima sposobnost, da med prebodom skoz plju¬ ča veže kisik v taki obliki, da se lahko da disociirati; pri tem se spremeni v oksihemoglobin svetlo rdeče barve. Nato odda svoj kisik telesnim celicam in po redukciji oksihemogiobina do¬ bi kri temno rdečo barvo. Hemoglobin odnaša ogljikov dvokis iz celic in tkiv v pljuča, da se tam odda; to odnašanje je večidel možno zaradi hemoglobinovega spoja z alkaličnimi snovmi krvne plazme (ki se da prav tako disociirati). Da bi kri mogla izpolniti svoje številne naloge, je mora biti v zadostni količini. Njen celotni volumen, ki se da dognati z različnimi metodami, znaša 6 do 8 % telesne teže. Prav tako va¬ žen je delež volumna rdečih krvničk pri volumnu periferne veno¬ zne krvi, katerega velikost je podana s t.i. hematokritsko vrednostjo. Ta je odvisna od celotnega števila in velikosti eritrocitov kakor tudi kvantitativnega razmerja med raznovrst¬ nimi krvničkami. Rdeče krvničke lahko kažejo raznovrstne znake, ki odstopajo od norme. E njim štejemo hiper- in hipokromijo, ki sta dokazljivi z različno sposobnostjo obarvanja eritrocitov pri preveliki oz. premajhni vsebini hemoglobina. Odklon od normalne velikosti imenujemo anizocitoza, odklon od normalne oblike poikilocitoza, od normalnega števila hipereritrocitoza (pri novorojencih fizi¬ ološki pojav) oz. oligoeritrocitoza (pri malokrvnosti). Ugoto¬ vitev teh, kakor tudi drugih morfoloških, kvantitativnih in kva¬ litativnih vrednosti daje kliniku dragocena diagnostična opozo¬ rila, zlasti za ugotovitev obolenj hematopoetskega sistema in številnih drugih sistemskih obolenj. levkociti Bele krvničke, levkociti, so v nasprotju z rdečimi krvničkami brez barve; imajo kroglasto obliko in celično jedro. Tipični znaki: različna velikost celic, oblika celičnega jedra, vključki v citoplazmi in njihovo različno obnašanje glede na obarvanje, omogočajo razlikovati tri vrste levkocitov, ki so genetično in - 6 - funkcionalno različne druga od druge. To so polimorfno zrnati granulociti, limfociti in monociti. Ker de v mm 5 krvi samo •4000 do 24000 levkocitov, zaostaja število belih krvničk daleč za številom eritrocitov} to razmerje znaša od 1:500 do 1 : 1500 . Ameboidna gibljivost je posebna lastnost levkocitov, ki jim omogoča vstopanje in tudi izstopanje skoz steno kapilar. Granulociti Granulociti nastajajo v rdečem kostnem mozgu prav tako kot tu¬ di eritrociti. S premerom od 10 do 15 mikrometrov prekašajo eri¬ trocite po velikosti in volumnu (1:7). V mladostnem obdobju je njihovo celično jedro nerazčlenjeno, paličasto, kot zrelo pa je mnogolično, polimorfno in bolj ali manj segmentirano, odvi¬ sno pač od starosti celice. Granulociti so precej ameboidno gi¬ bljivi. Kemotaktično vodeni zapustijo kapilare (levkodiapedeza) in poiščejo mesta, kjer so tkiva poškodovana ali, kjer se zbi¬ rajo povzročitelji bolezni, obkolijo ter inkorporirajo celične fragmente ali bakterije in jih fermentativno razkrojijo. Granu¬ lociti s sposobnostjo za fagocitozo predstavljajo bistven se¬ stavni del kompleksnega obrambnega aparata v organizmu. V kro¬ žeči krvi živijo samo 1 do 1 1/2 dneva. Omenili smo že, da raz¬ likujemo granulocite s paličastim in granulocite s segmentira- nim jedrom. Pomnožitev granulocitov s paličastim jedrom in s tem pojav mladostnih oblik, ki jih spoznamo po esastem ali re¬ lativno nerazčlenjenem lokastem celičnem jedru, dajeta kliniku važna diagnostična opozorila na obstoječa obolenja. Uporaba po¬ sebnih metod barvanja z mešanicami kislih in bazičnih barvil omogoča razlikovanje treh skupin granulocitov. Njihova granula v citoplazmi kažejo namreč različno afiniteto, odvisno od pH uporabljenega barvila. Nežna zrnca ene skupine reagirajo tako s kislim (rdečim) kakor tudi z bazičnim (modrim) barvilom. Nji¬ hova granula se obarvajo vijoličasto in zato imenujemo celice heterofilni granulociti (sinonim nevtrofilni granulociti). Groba zrna druge vrste celic se elektivno obarvajo s kislim rdečim bar¬ vilom (n.pr. z eozrnom). To so acido- ali eozinofilni granuloci¬ ti. Njihovo število znaša samo kakšna 2 do 15 $ celotnega šte¬ vila granulocitov; s tem daleč zaostajajo za heterofilnimi gra¬ nulociti, katerih število zavzema, glede na vrsto živali, 40 do 75 /& vseh belih krvničk. Bazofilni granulociti so udeleženi s - 7 - samo 0,6 do 1 % celotnega števila levkocitov. Njihovo ime pove, da se njihova groba granula obarvajo z bazično komponento barv¬ ne mešanice (n.pr. hematoksilinom ali metilenskim modrilom) temno vijoličasto ali temno modro oz. metakromatično. Njihovo svetlo modro celično jedro bolj ali manj zakrivajo granula. Monociti Monociti so celice, bogate s citoplazmo, imajo okroglasto ali ledvičasto jedro in so velike 10 do 15 mikrometrov. Monociti so tudi ameboidno gibljivi, imajo izrazito sposobnost za fagocito- zo in jih zato imenujemo tudi krvni makrofagi. S posebnimi meto¬ dami barvanja se dajo v njihovi citoplazmi dokazati nežna zrnca. Njihovo število, glede na vrsto živali zelo različno, se giblje od najmanj 2 do 3 # pa do največ 4 do 10 % celotnega števila levkocitov. Nastajajo v rdečem kostnem mozgu. limfociti Drugo veliko skupino belih krvničk oblikujejo limfociti. Od gra- nulocitov se ločijo po obliki in funkciji. Njihovo število v mi¬ limetru krvi kaže znatne razlike, odvisno od vrste živali, oseb¬ ka in starosti. Od skupnega števila belih krvničk odpade na lim¬ focite najmanj 20 % in največ 70 Svetlobno optično lahko razlikujemo dve obliki. V prevladujoči večini - nekih 90 # - gre za t.i. majhne, pri preostanku pa za velike limfocite. Maj¬ hni limfociti imajo premer 6,5 mikrometra. Imajo kroglasto ob¬ liko in razmeroma veliko, s kromatinom bogato celično jedro, ki ga obdaja samo tanek pas citoplazme. Sposobnosti za fagocitozo nimajo, njihova ameboidna gibljivost pa je manjša kot pri granu- locitih. Veliki limfociti imajo premer 10 do 15 mikrometrov. Njihovo rahlo strukturirano jedro obdaja širok citoplazmatski obrobek, v katerem se dajo s specialnimi barvanji dokazati posa¬ mezna granula. limfociti nastajajo v kostnem mozgu in skorji priželjca, kakor tudi v kličnih centrih perifernih limfatičnih organov (bezgavke, lun. solitarii et aggregati, bursa Nabricii pri pticah in bela pulpa v vranici). Trombociti Trombociti, krvne ploščice, imajo okroglasto ali vretenasto - 8 - obliko in premer 2 do 4 mikrometre. Za ugotovitev števila krv¬ nih ploščic je potreben poseben postopek, kajti trombociti zu¬ naj krvnih poti zelo hitro razpadejo. V enem kubičnem milimetru krožeče krvi jih je dvesto tisoč do osemsto tisoč. Trombociti jedra nimajo; sestojijo iz osnovne substance, ki se da predstaviti z barvili, t.j. t.i. hialomer, in iz centralne¬ ga dela, sestoječega iz določenega števila zrnc, t.j. granulo- mer. Trombociti so produkt kostnega mozga oz. njegovih celic velikank, megakariocitov. Po svojem razpadu trombociti osvobajajo protrom- bin, iz katerega nastane trombin. Ta spreminja fibrinogen krvne plazme v fibrin, ki omogoča, da se ustavi kri. Organi za proizvodnjo krvi Pri embriju nastane prva kri in prav tako tudi zgodnja zasnova krvnih žil v mezodermu rumenjakove vrečke. Tu nastanejo iz me- zenhimskih zarodnih celic najprej hemocitoblasti. Ti se trajno delijo in tako nastajajo med drugim primitivni eritroblasti, ki imajo hemoglobin. Ko preneha nastajati kri, hematopoeza, v rumenjakovi vrečki, prevzame to nalogo najprej mezenhimalni del jetrne zasnove. Tu nastanejo ne samo primitivni eritroblasti, temveč tudi granulo- citi in megakariociti. V proces proizvodnje krvnih telesc se vključi tudi vranica. Z napredujočim embrionalnim razvojem ti organi ustavijo hemato- poezo, namesto njih pa se vključi rdeči kostni mozeg, medulla ossium rubra, ki ima nalogo (vse življenje) oskrbovati telo s krvnimi celicami mieloične vrste: eritrociti, granulociti, mono- citi in trombociti. To je trajen proces obnavljanja in osveževa- nja krvi, ki obstaja tudi pri odraslih. Kostni mozeg nahajamo v mozgovnih votlinah in votlinicah gobaste kostnine. Kostni mozeg, ki je v svoji funkciji krmar jen humoralno in nevroVegetativno, predstavlja kljub svoji prostorski diskontinuiteti funkcionalno enoto in ga zato imenujemo tudi mozgovni organ. Medtem ko ima pri doraščajočih osebkih nalogo skrbeti za povečanje absolutne količine krvi, mu je pri odraslem naloga obdržati normalno kako- - 9 - vost in količino krvi. Zaradi tega nahajamo v mozgovnih votli¬ nah pri mladih osebkih samo krvotvorni rdeči kostni mozeg. Pri odraslih pa je - nasprotno - rdeči kostni mozeg samo v spongi- ozi kratkih in ploščatih kosti ter v okrajkih cevastih kosti; približno polovica mozgovnega organa pa se spremeni v maščobni rumeni kostni mozeg, medulla ossium flava. Kostni mozeg sestoji iz retikularnega veziva, katerega celice oblikujejo znotraj mozgovnih prostorov nežnopetljasto mrežo, v katero so vdelane številne krvne žile, ki jih dovajajo vaša nu- tritia. Arterijske kapilare izpuščajo svojo kri skoz lijakaste prehode v široko razvejane venozne sinusoide, katerih posebno strukturirana tanka endotelna stena omogoča zajezitev mladih krvnih celic. V intercelulamih prostorih retikularnega tkiva nahajamo vse krvne celice, ki so nastale v aktivnem rdečem kost¬ nem mozgu, kot osnovne stopnje, pa tudi v dozorelih oblikah. Rdeči kostni mozeg ni samo krvotvorni organ, temveč je hkrati tudi važen sestavni del kompleksnega organizmovega obrambnega aparata, ki ga imenujemo s skupnim nazivom retikuloendotelialni sistem (RES). Retikulumske celice kot tudi endotelij krvnih žil v kostnem mozgu imajo sposobnost fagocitoze. Telesu tuje in te¬ lesu lastne delčke in snovi lahko sprejemajo, jih dalje prede¬ lajo in sodelujejo pri obrambi organizma. Poleg teh opravljajo enako funkcijo tudi krvni makrofagi. Tudi maščobni kostni mozeg je proizvod specifične dejavnosti retikulumskih celic, ki zaradi kopičenja maščobe poprimejo obli¬ ko tipičnih tolščobnih celic. Maščobni kostni mozeg rabi kot rezervna tolšča oz. zaloga tolšče, ki se po daljšem gladovanju ali med hudimi boleznimi razgradi in se pri tem spremeni v t.i. galertni mozeg. Razvoj krvnih celic Eritrociti gredo med svojim nastajanjem skozi nekaj vmesnih sta¬ dijev. Eritropoeza se začenja v embrionalnem času s tem, da na¬ stanejo hemocitoblasti. Od njih izvirajo proeritroblasti, ki so prače lice eritroblastov in so sposobni za razmnoževanje. S po¬ javom hemoglobina se proeritroblasti spremenijo v makroblaste (eritroblasti) z ohlapno strukturiranim celičnim jedrom. Z zmanj- - 10 - sanjem celic in zgostitvijo njihovega jedra ter s pojavom izra¬ zite acidofilije v citoplazmi nastanejo normoblasti. Sprememba normoblastov v eritrocite brez jeder se končno odigrava z izlo¬ čitvijo jedra, v redkejših primerih pa z razkrojem le-tega. Eritrociti z jedrom se lahko začasno pojavijo v krožeči krvi, n.pr. po velikih izgubah krvi ali pri boleznih s povečano obra¬ bo rdečih krvničk. Eracelice granulocitov so prav tako iz hemocitoblastov izhaja¬ joči mieloblasti s kroglastim jedrom in bazično citoplazmo. Tem sledijo promielociti kot nadaljnja vmesna stopnja in končno mie- lociti, ki so opremljeni s specifično barvijivimi zrnci. Očitne spremembe svojega jedra kažejo celice, ki izvirajo iz mieloci- tov. Spočetka okroglo jedro se najprej vdolbe in te celice ozna¬ čujemo kot metamielocite ali mladostne oblike. Z nadaljnjim pre¬ oblikovanjem jedra jih končno najdemo v krvi kot granulocite s paličastim in segmentiranim jedrom. S tem, da se celično jedro segmentira na več členov, ki so med seboj v zvezi, je dosežena končna stopnja razvoja teh belih krvničk, granulocitov s segmen¬ tiranim jedrom. Nastanek trombocitov kot produkta odcepitve od megakariocitov kostnega mozga je že opisan. Megakariociti, ki so veliki do 50 mikrometrov, se razvijejo prek več vmesnih stopenj iz megakario- blastov, ti pa izvirajo iz hemacitoblastov. Limfociti pripadajo limfatični vrsti krvnih celic. Izvirajo iz mezenhimalnega veziva in imajo vse življenje pluripotenco, ki jim omogoča, da gredo skozi diferenciranja, potrebna za funkci¬ jo. Proliferacija in diferenciacija v imunokompetentne celice se dogajata v vseh limfatičnih organih. Krvne šile, zgradba in funkcija če primerjamo celotno količino krvi v telesu s sistemom krvnih žil oz. z njegovo zmožnostjo, da lahko zajame mnogo večjo koli¬ čino krvi, pridemo do spoznanja, da niso vsi organi in telesna področja oskrbljeni ob vsakem času z enako količino krvi. če nadalje upoštevamo, da se lahko v različnih organih, ki rabijo kot zbiralniki krvi, prehodno zadržujejo znatne količine krvi, tedaj je očitno, da morajo v perifernem cirkulacijskem sistemu - 11 - obstajati naprave za reguliranje krvnega obtoka. Te naprave v izmeničnem delovanju s centralnim organom, srcem, omogočajo vsakokratno dodelitev samo tiste količine krvi, ki jo organi rabijo za izvedbo svoje specifične funkcije v službi celotnega organizma. Ta postulat je podprt z dokazom številnih posebnih naprav v različnih področjih žil. Utripalnice ali odvodnice, arterije, ki jih srce oddaja v telo, se vejičijo na vedno manjše žile in končno preidejo prek zelo ozkih malih arterij, arteriolae, ali prekapilamih arterij v neštevilne lasnice ali kapilare, ki oblikujejo obsežne mreže in puščajo kri v venole ali postkapilarne vene z ozkim lumenom. Prekapilarne arterije, kapilare in postkapilarne vene oblikuje¬ jo t.i. terminalno žilje. V njem poteka med krvjo in tkivi ter celicami izmenjava vseh tistih snovi, ki jih te potrebujejo za svoje raznovrstne funkcije. Iz kapilar izvirajoče venole vodijo kri v venozni krak krvnega obtoka. Ta sestoji iz dovodnic ali ven, ki se združujejo v vedno širša debla žil, po katerih kri končno doteka v srce. Stena krvnih žil, razen v področju terminalnega žilja, sestoji iz treh plasti, ki so: tuni.ea interna s. intima, tunica media in tunica externa. Debelina stene krvnih žil je zelo različna in je predvsem odvisna od razvitosti tunike medije v arterijah in venah. Arterije Arterije kažejo že makroskopsko dva gradbena tipa. Prvega pred¬ stavljajo žile v bližini srca, aorta in njene veje proti glavi in truncus pulmonalis ter njegove velike veje, ki vstopajo v pljuča. Zaradi velike količine elastičnih vlaken, ki jih ima v sebi media, imajo rumeno barvo in znatno raztegljivost. To so arterije elastičnega tipa. Drugi tip predstavljajo muskulozne arterije, ki imajo debelo steno, so rdečkaste ali bele barve, nadaljujejo pa se iz arterij elastičnega tipa, ki proti perife¬ riji prehajajo v arterije mišičnatega tipa. Intima obeh tipov arterij sestoji iz endotela, enoskladne plasti nizko prizmatičnih celic na elastični membrani, lamina elastica interna. Med obema plastema nahajamo pičlo kolageno vezivo, lamina subendothelialis. - 12 - Lamina elastica interna v arterijah elastičnega tipa prehaja v osnovno ogredje medije, ki sestoji iz koncentrično razvrščenih elastičnih membran. Te so v zvezi z mišičnimi celicami, ki uravnavajo napon sten in se imenujejo natezalne mišice. Kakšen pomen ima navedena kvaliteta medije pri teh arterijah v okviru krvnega obtoka, se da posebno dobro demonstrirati na primeru aorte: kri, ki jo pod sistoličnim pritiskom načrpamo v aorto, povzroča elastičen napon njene stene, s tem pa se del sile, ki jo razvije srce, zbere kot potencialna energija. Ta se v diasto- lični pavzi spremeni v kinetično energijo zaradi retrakcije žil¬ ne stene, s tem pa kri, ki jo srce sunkoma potiska, razmeroma enakomerno odteka na periferijo. Tako se da ta funkcija aorte in nanjo priključenih arterij elastičnega tipa primerjati z delova¬ njem črpalnega kotla - vetmika. Arterije mišičnatega tipa pa imajo kot prevodne cevi nalogo do¬ vesti kri v terminalno žilje. Njihova stena je pri tem izpostav¬ ljena vzdolžnemu in obročastemu natezanju, ki ga povzroča krvni pritisk. Poleg tega pride, zlasti na končinah, pač glede na način vgraditve žile v okolico, tudi do vzdolžnega raztezanja arterij. Arterije mišičnatega tipa so tem zahtevam kos zaradi vrste in razporeda gradbenega materiala v mediji in tudi v tu¬ niki eksterni. Večinoma dobro razviti lamini elastiki interni sledi medla, ki je pretežno iz gladke muskulature. Mišični snopi, pomešani z elastičnimi vlakni različne količine, obdajajo lumen žil v vijačnih vijugah različnih smeri. S tem je media, ki spre¬ jema prečno natezanje, usposobljena prilagoditi se spreminjajo¬ čim se zahtevam in zaradi širjenja in oženja žilnega lumena re¬ gulirati krvni pritisk v arterijskem sistemu in ga držati v fizioloških mejah. Če se ta regulacijski mehanizem, ki je nepre¬ stano v akciji, izgubi zaradi otrdelosti arterijske stene kot posledice degenerativnih sprememb, tedaj se lahko pojavi perma¬ nentno visok pritisk z nevarnostjo, da se krhke arterije raztr¬ gajo. Variabilno vzdolžno napenjanje in vzdolžno raztezanje ar¬ terijske stene prevzame njena tunica externa, ki sestoji iz lamine elastike eksterne in tunike adventicije. Tunika eksterna sestoji iz kolagenih, v manjšem obsegu pa iz elastičnih vlaken, ki se vijakasto križajo in prepletajo. Poleg tega skrbi tunika eksterna za funkcionalno vgraditev arterij v okolico. - 13 - Organi, kot so možgani in ledvice potrebujejo veliko kisika; zato morajo biti enakomerno oskrbovani s krvjo, neodvisno od preostalega obtoka. Drugi organi, n.pr. želodčno-črevesni kanal, pljuča in skeletna muskulatura, pa morajo biti oskrbovani s to¬ likšno količino krvi, ki ustreza spreminjajoči se intenziteti njihove dejavnosti. Da bi se izognil čezmerni obremenitvi srca in da bi dosegel kar se da ekonomično uporabo količine krvi, ki je na voljo, lahko cirkulacijski sistem oskrbi določene province žil z več krvi in hkrati druga področja žil z manj krvi. Ker lahko arterije vseh velikosti spremenijo prečen prerbz svo¬ jega lumena v določenem obsegu, vendar pa ne do popolne zapore, morajo obstajati dodatni odseki šil za reguliranje funkcionalne količine krvi, ki naj bi se oddala organom. Nahajamo jih v arte- riolah ali prekapilarnih arterijah, važnem členu terminalne poti krvnega obtoka. Njihov lumen pogosto ni širši od lumena kapilar. Ker sestoji njihova media samo iz enoslojne mišične plasti in se elastica interna razpusti v elastično mrežo vlaken, lahko svoj lumen zaprejo, s tem pa se doseže izmenična dušitev oz. os¬ voboditev krvnega toka v kapilarah. Naprave druge vrste, ki regulirajo krvni tok, so t.i. zaporne ali dušilne arterije. Te so značilne po tem, da nahajamo v njih nabuhline ali blazine, ki sestojijo iz vzdolžne muskulature ali iz epiteloidnih mišičnih celic. Te lahko pri kontrakciji izbo¬ čijo intimo proti lumenu in tako omogočijo popolno zaporo teh zapornih arterij. Take posebne naprave nahajamo n.pr. v koži, pljučih, brecilih in drugih organih. Vene Venozni krak obtoka ima nalogo, da v kontinuiranem toku privede nazaj k srcu kri, ki je od svojega sistoličnega pritiska izgu¬ bila več kot 80 # zaradi odpora v arterijah, arteriolah in kapi¬ larah. Vene imajo posebno zgradbo in posebne naprave. Število ven je mnogo večje kot je število arterij; arterijo pogosto spremljata dve ali več kolateralnih ven. Vrh tega so številne vene, ki potekajo zlasti v koži brez spremljajočih arterij, ob¬ stajajo pa tudi kolateralne vene. lumen ven je vedno širši od lumena v spremljajočih arterijah, poleg tega pa vene oblikujejo - 14 - pleteže na številnih mestih. Zato je očitno, da ima venski sistem mnogo večjo zmožnost zajetja kot pa antenijski sistem. Naj še enkrat opozorimo na prej omenjene organe, ki so sposobni, da prehodno nakopičijo velike količine krvi, ki jo v primeru pQ.f-j.gbg spet oddajo v obtok. To so t.i. skladišča krvi: vranica, jetra, pljuča in koža. Tudi steno ven oblikujejo tri plasti: tunica interna, media in externa. Media sestoji iz kolagenih in elastičnih vlaken, ki so med seboj izprepletena v funkcionalen sistem, v sebi pa ima lahko tudi različno količino muskulature. Od prevlade enega ali drugega tkiva (obstajajo regionalne razlike) je odvisno, ali so vene samo pasivno raztegljive cevi, ali pa se lahko - pri prevladi muskulature v steni - aktivno vključijo v dogajanja v obtoku. Prvo ustreza zlasti venam, ki so blizu srca, medtem ko so žile z močnejšimi mišicami izpostavljene močnejšemu hidrostatičnemu pritisku na periferiji. To velja zlasti za vene končin pa tudi za vene v brecilih. Večina ven ima tuniko eksterno kot najdebelejšo od treh plasti. Sestoji iz rahlega veziva s številnimi elastičnimi vlakni. Skrbi za funkcionalno vgraditev ven v okolico in jih varuje pred trga¬ njem in raztezanjem. Vene imajo zaklopke, ki so pasivno gibljive in štrlijo v lumen; sestojijo iz auplikature endotela z vezivno osnovo. Vsaka za¬ klopka ima dve, redkeje tri ali več posameznih loputk, katerih prosti robovi so polmesečasti ali srpasti. Glede na telesno po¬ dročje in organski sistem so zaklopke razpostavljene v različnih razmikih, sinusi zaklopk pa so obrnjeni proti srcu. Z zaklopkami so opremljene vene skoraj vseh organov, tudi take s premerom sa¬ mo 50 mikrometrov. V venah končin jih najdemo v zelo gostih presledkih. Zaklopke imajo nalogo, da kri, ki je pod hidrosta- tičnim pritiskom in drugimi silami in, ki naj se pretaka proti srcu, zadržujejo pri umikanju v centrifugalno smer. ledn venske zaklopke učinkujejo podobno kot vzvratne zaklopke (ventili), ki se uporabljajo v tehniki. - 15 - V nekaterih področjih venskega sistema uravnavajo krvni obtok t.i. zaporne ali dušilne vene. V lumen takšnih ven štrlijo nabuh- line intime, ki jih delajo podložki muskulature ali skupine epi- teloidnih celic. V nekaterih primerih so vene opremljene s prsta- nastimi mišicami ali sfinkterji, ki si sledijo v določenih pre¬ sledkih. V takšnih venah se lahko kri začasno zaustavi, tako, da dobijo videz niza biserov. Hkrati pa se kri dalj časa zadržuje tudi v kapilarah pred temi zapornimi ali dušilnimi venami, ki jih lahko dokažemo v številnih organih, n.pr. v nadobistnici, ščitnici, maternici, jajcevodu, brecilih, črevesnem oporku in kopitni usnjici. Različne sile in faktorji povzročajo, da se kri, ki doteka pod znatno zmanjšanim pritiskom iz kapilar skoz postkapilarne venole perifernih ven, vrača v kontinuiranem toku nazaj k srcu. Najprej štejemo semkaj t.i. vis a tergo. To je iz srca izhajajoča gonil¬ na sila, ki vzdržuje strujanje krvi tudi v venoznem kraku obtoka. Nadalje vpliva na kri v obeh velikih dovodnicah in v njunih večjih vejah sistolični srk, ki izvira neposredno iz srca. Poleg tega se veliki veni s tanko steno zaradi podpritiska, ki vlada v prsni votlini in se med inspiracijo še poveča, razširita in sta pod napetostjo. Nadaljnje gonilne sile, ki delujejo na vensko kri, izvirajo tudi od skeletne muskulature. Ker so vene vgrajene v intermuskularno in intersticialno vezivo, se lahko ob mišični dejavnosti izmenično širijo in komprimirajo, s tem pa kri odteka k srcu. Med arterijami in venami, ki jih spremljajo, obstajajo na šte¬ vilnih mestih gibalnega aparata tesna topografska in arhitekton¬ ska razmerja, ki jih imenujemo "arterio-venozni sklop". Pri tem so arterije s spremljajočimi venami zaprte v nekakšno cev iz veziva; zunanja plast te cevi sestoji iz prstanastih vlaken, razporejenih ostrokotno drugo k drugemu, medtem ko vlakna notra¬ nje plasti obdajajo arterijo in vene v osmičastih zavojih. Odtod izhaja sklep, da pulzatorni val izzove ritmično kompresijo sprem¬ ljajočih ven, v katerih se kri premika proti srcu. Vendar so novejše raziskave pokazale, da takšno funkcionalno izmenično de¬ lovanje med spetimi arterijami in venami ne obstaja. - 16 - Kapilare Naloga terminalnega žil j a je omogočiti celicam v okolici vza¬ jemno zamenjavo snovi s krvjo, kar je potrebno za obstoj in funkcijo teh celic. To zamenjavo mogočajo kapilare, ki dovajajo kri celicam in tkivom. Nadaljnja važna naloga terminalnega žil- ja je uravnavanje telesne temperature pri toplokrvnih živalih; intenzivnejša prekrvitev kože povzroča, da se oddaja toplote poveča; s preusmeritvijo večjih količin krvi v notranjost tele¬ sa pa se zmanjša. Širina kapilar ali lasnic je spremenljiva in se giblje od 6 do 30 mikrometrov; redkejše "velekapilere" pa so široke do 40 mi¬ krometrov. Dolžina kapilar se giblje med 0,5 do 1,0 mm. Kapila¬ re z mnogo širšim lumenom, t.i. sinusoide, nahajamo n.pr. v jetrih, kostnem mozgu in hipofizi. Gostota kapilarne mreže ustreza intenziteti presnovnih procesov v organu, ki ga oskrbu¬ je. Mnogo kapilar je zlasti v inkretornih organih, v sivi snovi centralnega živčnega sistema, ledvicah, srčni in skeletni musku- laturi in tudi v koži in maščobnem tkivu. Manj kapilarizirana pa so nasprotno pretežno "pasivna" ali bra- ditrofna tkiva, kot so v kitah, fascijah, vezeh in kosteh. Brez kapilar so očesna roženica, vrhnjice in hrustanci. Velikosti površin, ki so na voljo za izmenjavo snovi, ne določa samo go¬ stota kapilar. S povečanjem funkcije organov pride vedno tudi do znatne razširitve njihovih kapilar, s tem pa do znatnega po¬ večanja površine za izmenjavo in do pojačene prekrvijenosti terminalnega žilja. Prav tako, kot se arterije in vene znotraj kakšnega organa raz¬ delijo po karakterističnem vzorcu, obstaja tesna korelacija med strukturo tkiv in prostorsko razporeditvijo kapilar. Tako lahko na korozijskih preparatih krvnih žil in kapilar spoznamo, kate¬ remu organu pripadajo. V parenhimatoznih organih oblikujejo kapilare tridimenzionalne mreže, v pljučih in žlezah pa mreže, ki opredajo alveole. V papilarnem telesu kože in kutanih sluz¬ nic so to kapilarne pentlje, v muskulaturi vzdolžno iztegnjene zanke in v ledvičnih telescih kapilarni klobčiči, t.i. glomeru— lumi. - 17 - Stena kapilar sestoji iz endotela, bazalne membrane ali osnovne kožice in iz pericitov ali adventicijskih celic, ki se tesno prilegajo odzunaj. Endotel oblikuje tanek enoskladen ploščat epitel. Endotelne ce¬ lice imajo podolgovato jedro. Kakor druge telesne celice, imajo tudi endotelne celice elektronsko-mikroskopsko dokazljive orga- nele, kot so mitohondriji, lizosomi, Golgijev aparat, endoplaz- matični retikulum in ribosomi. Opremljenost endotelnih celic z navedenimi organelami in tudi z določenimi encimi kaže, da se zaradi svojih organsko specifičnih, selektivnih sposobnosti lahko aktivno vključijo v izmenjavo snovi med krvjo in telesnimi celicami (krvno-tkivna bariera). Z elektronskim mikroskopom je možno ugotoviti nekakšna okenca na endotelnih celicah kapilar v raznih organih, n.pr. v ledvi¬ cah, inkretornih žlezah, pa tudi v kapilarah horioidealnih ple¬ težev in sinovialnih resic; okenca zapira tanka membrana (dia- phragma). Najdemo pa tudi prave pore, ki govorijo za intenzivno izmenjavo tekočin. Poleg teh naprav pa obstajajo še intercelu- larne špranje, ki so dokazane v kapilarah jeter, vranice in kostnega mozga; te špranje zmanjšujejo delovanje endotelne ta¬ pete kot bariere in prepuščajo tudi korpuskularne elemente, n.pr. krvne celice. Pri vnetnih procesih tkiv je ugotovljena povečana prepustnost kapilar. V endotelu kapilar oz. sinusoid v jetrih, vranici in kostnem mozgu nahajamo celice, ki so bogate s citoplazmo in opremljene s podaljški (v jetrih so to Kupferjeve zvezdaste celice); imajo obliko retikulumskih celic v limforetikalarnih organih in tudi njihovo sposobnost za fagocitozo. S svojimi podaljški štrlijo v kapilarni lumen, se lahko sprostijo iz svoje zveze in se s krvjo odplavijo dalje. Ti retikuloendoteliji so važen sestavni del retikuloendotelialnega sistema (EES) in z istovrstnimi ce¬ licami limforetikularnega sistema branijo organizem pred tuji¬ mi snovmi ter povzročitelji infekcije kot tudi razkroja rdečih krvničk. Bazalna membrana, osnovna kožica kapilar, je homogena. Vendar se z metodo posrebritve v nji lahko dokažejo retikulinska vla- kenca, ki ji podeljujejo lastnost reverzibilno raztegljive oz. - 18 - natezno elastične opne. S tem postanejo kapilare elastične cev¬ ke, ki lahko svojo širino prilagodijo spreminjajočemu se krvne¬ mu pritisku. Polarizacijsko—optične, elektronsko—mikroskopske in histo—kemič¬ ne raziskave so privedle do diferencialnih spoznanj o komplici¬ rani ultrastrukturi osnovne kožice. Pokazale so, da bazalna membrana ne izpolnjuje samo mehaničnih funkcij, temveč opravlja tudi važno funkcijo filtra. Periciti, adventicijske celice, se tesno prižemajo bazalni membrani kapilar odzunaj in jih obdajajo s svojimi razvejanimi podaljški. Prejšnje mnenje, da so te celice kontraktilni elemen¬ ti, ki zmorejo zožiti lumen kapilar, je ovrženo. Njihova fago- citarna sposobnost kakor tudi sposobnost, da odpotujejo v obliž- nje tkivo, govorita za njihovo sodelovanje pri presnovi. Izmenjava snovi med krvjo in intercelularno tekočino je komplek¬ sen, delno še nepojasnjen proces. Eri premagovanju bariere kri- tkivo, ki jo oblikujejo kapilarne stene, so udeleženi raznovrst¬ ni mehanizmi. Arteriovenozne anastomoze Arteriovenozne anastomoze so posebni odseki žil, katerih lumen se da regulirati do popolne zapore in ki ležijo pred kapilarami določenega področja. Te anastomoze vzpostavljajo direkten spoj med majhnimi arterijami in venami; če so odprte, vodijo kri iz arterijskih poti z visokim pritiskom direktno v venske poti, v katerih je nizek pritisk. Če pa so svetline teh žil zaprte, te¬ daj ubere kri svojo "normalno" pot skoz kapilare, ki so vklop¬ ljene v obtok za anastomozami. Te arteriovenozne anastomoze, ki so hemodinamično dejavne in uravnavajo krvni obtok, spajajo kot t.i. mostne anastomoze arte¬ rij 0 i n veno v kratkem, lokastem oz. esastem ali različno zvitem poteku. Razlikujemo aktiven arterijski in pasiven venski krak. Arterijski krak ima precej debelo steno. Njena debelost je od¬ visna od prirastka vlaken, kakor tudi od subintimalnih vložkov spreminjajočih se količin t.i. epiteloidnih celic. - 19 Mostne anastomoze nahajamo na številnih mestih. Tako jih najde¬ mo v želodčni in črevesni steni, v žlezah slinavkah, v nosni sluznici in pljučih, v inkretornih organih, penisu, jajčniku, maternici, placenti in koži. 0 funkciji mostnih anastomoz lahko zberemo eksperimentalno do¬ kazane podatke, pa tudi take, ki se dajo izpeljati iz njihove zgradbe in nahajanja v različnih žilnih področjih. V ospredju je njihovo hemodinamično delovanje. Medtem ko so odprte in pre¬ vajajo kri iz arterijske poti z visokim pritiskom v venske poti z nizkim pritiskom, pospešujejo odtok krvi v vene. Hkrati raz¬ bremenjujejo kapilarni sistem, ki je za njimi, po principu "pretočnih zaklopk". S tem lahko prispevajo tudi k dušitvi oz. ojačitvi funkcije tistih organov, ki delujejo periodično z raz¬ lično intenziteto, n.pr. črevo, žleze, pljuča in drugi. Arterio- venozne anastomoze imajo tudi termoregulatorno delovanje, ki temelji na tem, da odprte anastomoze pospešujejo pretok krvi v določenih področjih. Semkaj štejemo predvsem tista telesna po¬ dročja, ki so posebno izpostavljena zunanji temperaturi in so s tem ogrožena od prehladitve, kot so konci končin, ušesna troblja, nos, petelinov greben in druge eksponirane kožne tvor¬ be. Od mostnih anastomoz se morfološko in funkcionalno razlikujejo klobkaste glomusne anastomoze, ki sestojijo iz žilnih pletežev. Tudi tu vzpostavljajo spoj med arterijo in veno odebeljene, iztegnjeno ali zvito potekajoče žilne proge. Stena njihovega aktivnega kraka vsebuje snopiče vzdolžnih mišic in pod intimo epiteloidne celice, ki njihov lumen obdajajo v več plasteh. V mediji manjka tunica elastica interna. Številne vene s tanko steno in z ozko svetlino obdajajo centralno ležeče spojne dele v obliki klobkaj same vene pa obdaja vezivna kapsula. Glomusne anastomoze so bogato opremljene z brezmielinskimi živčnimi ple¬ teži, ki izhajajo iz živcev sosednjih žil. Zaradi svoje kompli¬ cirane zgradbe imajo klobkaste anastomoze videz organov, vklop¬ ljenih v obtok. Nahajamo jih n.pr. v končnih falangah pri člo¬ veku in živalih, v koži ter v petelinovem grebenu. Istovrstne tvorbe so tudi repna klobka (glomera caudalia) pri živalih in trtično klobko (glomus coccygeum) pri človeku. - 20 - Glomusni organi imajo komplicirano klobkasto zgradbo s konvoluti ven ozkega lumena, ki nimajo možnosti za hitro spremembo svoje širine. Tako ti organi ne delujejo hemodinamično na dogajanja v obtoku. Bogastvo glomusnih organov z epiteloidnimi celicami in močno oživčenje jim omogočata humoralno funkcijo. Ustrezne raziskave so najprej potrdile domnevo, da proizvajajo hormon, ki deluje lokalno kemično in vazodilatatorno ter je podoben acetilholinu. Vendar pa so elektronsko mikroskopske in histokemične raziska¬ ve pokazale, da v epiteloidnih celicah glomusnih organov manj¬ kajo tipična znamenja secernirajočih celic. Tako ostane funkci¬ ja organov, ki imajo obliko glomusnih anastomoz, še nadalje nepojasnjena. Prehrana stene krvnih žil Stene najmanjših krvnih žil prehranjuje kri, ki v njih cirkuli- ra, z difuzijo in citopempso. Vendar taka "samooskrba" ne zado¬ stuje pri žilah z debelo steno. Tu so oskrbovane samo notranje plasti, in to skozi intimo, medtem ko večji del medije oskrbu¬ jejo "žile žil", vaša vasorum. Vaša vasorum ne izvirajo neposred¬ no iz lumena žilnih odsekov, ki jih je treba oskrbeti, marveč izhajajo iz nazaj tekočih vej spremljajočih arterijskih plete¬ žev, ki vdro v steno žil in jo kapilarizirajo. Inervacija krvnih žil Pretežno brezmielinski vegetativni živci, ki se prilegajo žilam, oblikujejo v njihovi adventiciji grobe pleteže, ti pa se v ste¬ ni žile razpustijo v mrežasta končna razvejičenja, segajoča do intime. Njihovo muskulaturo oskrbujejo kot t.i. vazomotorji, ki rabijo tudi za globinsko čutnost. Medtem ko draženje simpatič- &ih vlaken izzove na splosno zozitev šile, vazokonstrikcijo, pripisujemo parasimpatikusu vazodilatatorno delovanje, t.j. ži¬ le se razširijo. Simpatični živci, ki inervirajo krvne žile v koži in skeletni muskulaturi, se v vertebralnih ganglijih trunkusa simpatikusa preklopijo na postganglionarna vlakna in dosežejo izvršne organe kot sestavni deli mešanih cerebrospinalnih živcev. Vazokonstrik- 21 - torji, ki. oživčujejo žile organov, so najprej preganglionarna vlakna simpatikusovega debla, ki se šele v prevertebralnih gan¬ glijih ustreznih organov preklopijo na drugi nevron. Poleg vazokonstriktorno delujočih adrenergnih simpatičnih živcev ob¬ stajajo tudi holinergni simpatični vazodilatatorji, ki širijo krvne žile skeletne muskulature in domnevno tudi srčne venčne žile. Dvomljivo je, če živci žil, ki izvirajo iz raznih področij para- simpatičnega sistema, delujejo kot vazodilatatorji. Vzrok za dilatacijo žil, ki ima za posledico padec krvnega pritiska in znižanja odpora v krvnem toku, je v zmanjšanju frekvence impul¬ zov v vazokonstriktorjih. Razširitev žil brez soudeležbe para- simpatikusa izzove med drugim tudi bradi ki ni. n, ki ga izločajo prebavne in znojne žleze. Hormoni, ki delujejo na žile Važno vlogo v cirkulaciji igrajo tudi različni hormoni, ki de¬ lujejo na žile. K njim štejemo med drugim hormona acetylcholin in histamin, ki širita žile, in vasopressin, hypertensin ter serotonin, ki delujejo vazokonstriktorno; dvojni efekt povzroča noradrenalin, ki sicer na večino žil deluje konstriktorno, ven¬ dar pa širi srčne venčne šile. Enako velja tudi za adrenalin, ki pri sicer izrazitem vazokonstriktornem delovanju širi žile skeletne muskulature. Regulacija optimalne oskrbe s krvjo, prilagojene funkcijskim stanjem različnih organov oz. organskih sistemov in telesnih področij, se začenja že v terminalnem delu obtoka. Večja potre¬ ba aktiviranih organov po Og, povečan naval produktov presnove, kot sta C0 2 in mlečna kislina, acetilholina in adenozintrifos- forne kisline ter še omenjeni bradikinin povzročajo odpiranje prekapilarnih arterij. Ta lokalna kemična uravnava prekrvijenosti vodi do intenzivi¬ rane prekrvijenosti organov, ki se začenja s pasivno razširit¬ vijo kapilar, s čimer se celotnemu obtoku odtegne večja količi¬ na krvi. Pri neenakem razmerju, ki obstaja med pričujočo koli¬ čino krvi in večjo zmožnostjo zajetja cirkulacijskega sistema, pride zaradi tega do nenadnega padca krvnega pritiska in s tem - 22 - do nezadostne oskrbe drugih, življensko važnih organskih siste¬ mov. Tej nevarnosti nasprotno učinkuje center za obtok. S krmar¬ jenjem srčne dejavnosti in tonusa žil skrbi za to, da se obdrži normalen krvni pritisk. S tem se pričujoča količina krvi razde¬ li ekonomično in prilagojeno zahtevam drugih sistemov. Glavni sedež cirkulacijsko-regulacijskega centra je v področju mosta zadajšnjih možganov in podaljšane hrbtenjače. Impulzi, ki uravnavajo krvni pritisk, lahko vrh tega izhajajo iz hrbtenjače, simpatikusa, srednjih in vmesnih možganov, kakor tudi iz možgan¬ ske skorje. Čeprav je sicer vazomotorni center v veliki meri avtonomen, je vendar tudi pod stalnim vplivom presoreceptorjev, ki kontrolirajo krvni pritisk, in kemoreceptorjev, ki registri¬ rajo kemično sestavo krvi. Eri presoreceptorjih gre z§ nevrove- getativna receptorska polja v adventiciji aortnega loka, razde¬ litvenega mesta arterije carotis communis (sinus carotis), ustij velikih dovodnic, kakor tudi v steni srčnih preddvorov. Preso- receptorje v aortnem loku spaja z vazomotornim centrom nervus vagus, presoreceptorje sinusa karotisa pa nervus glosofaringeus. Če registrirajo preveliko oz. premajhno napetost žilnih sten, se krivni pritisk prek centra zniža oz. zviša. Eri povišanju pritiska v velikih dovodnicah in v pljučnih venah izzovejo nji¬ hovi presoreceptorji intenziviranje srčne dejavnosti. Druge receptorje krvnega pritiska nahajamo n.pr. v arterijah, a.coelia- ca, a.mesenterica in a.renales. Od njih sproženi refleksi izha¬ jajo iz podrejenih spiralnih centrov in se zato omejujejo na opredeljena področja žil. Kot kemoreceptorja štejemo glomus caroticum in glomus aorticum oz. supracardiale, ki sta pričujoča na sinusu karotisu in na aortnem loku. Gre za paraganglije, ki producirajo noradrenalin in so okarakterizirani s tem, da jim manjkajo kromafine celice in da izhajajo iz nervusa vagusa in nervusa glosofaringeusa. Eri znižanju pritiska Og oz. zvišanju pritiska COg in tudi kon¬ centracije H + pridejo impulzi prek nervusa vagusa in nervusa glosofaringeusa do vazomotomega centra in s tem sprožijo zvi¬ šanje 3rčne frekvence, vazokonstrikcijo, izpraznitev krvnih skladišč in hkrati intenziviranje dihanja. Vendar neposredno sosedstvo obeh paraganglijev z receptornimi polji aorte in sinu¬ sa karotisa ne izključuje njihovega neposrednega vplivanja prek - 23 - hormona 'teh inkretornih organov. SRCE, COR, CARDIA Srce je mišičast centralni organ sistema krvnih žil, ki z rit¬ mično kontrakcijo poganja kri po zaprtem sistemu cevi, krvnih žilah, po načelu dvojne tlačne in sesalne črpalke. Glede na vrsto živali je njegova oblika nekoliko različna; srce je podob¬ no koničastemu ali bolj topemu stožcu, ki je bilateralno rahlo sploščen. Z vseh strani ga zapira osrčnik, peric'ardium. Srce in osrčnik sta v prsni votlini, vložena v medpljučno špra¬ njo, spatium mediastini, ki jo omejujeta plevralna lista sred¬ njega dela medpljučja, mediastinum medium. Osrčnik in srce po¬ krivajo dorzalno in lateralno pljuča (impressio carčLiaca), ki so v tem področju ustrezno oblikovana. Osrčnik, pericardium Osrčnik, pericardium, skriva v svoji votlini, cavum pericardii, srce in začetne dele aorte, pljučnega debla, truncus pulmonalis, in izlivne dele velikih dovodnic, w.cavae,ter pljučnih ven, vv.pulmonales. Oblika osrčnika ustreza obliki srca, njegova ši¬ rina pa spremembam srčnega volumna, ki jih pogojuje funkcija. Intra vitam in tudi post morten se osrčnik, ki ga odznotraj po¬ kriva serozna tekočina, liquor pericardii, prižema k srcu. Od srca lahko dvignemo osrčnik šele po njegovi perforaciji, ko vanj vdre zrak. Osrčnik je zgrajen iz treh plasti: pleura pericardiaca, pericar¬ dium fibrosum in lamina parietalis pericardii serosi. Plevro perikardiako povezuje rahlo vezivo, v katerem je lahko različna količina maščobe, z osrčnikovo fibrozo, pericardium fibrosum, s katere pa se da lahko odluščiti. V osrčnikovi fibrozi so mre¬ žasto razporejena kolagena vlakna, ki so jim primešani elastič¬ ni elementi, in tako je osrčnik sposoben, da se prilagodi volu¬ menskim nihanjem srca in da prenaša na srce srk, ki ga nanj izvajajo pljuča pri dihanju. Pericardium fibrosum prehaja dor¬ zalno v tuniko eksterno krvnih žil, se s tem priključi na fasci- jo endotoraciko, zlasti prek aorte in njenih velikih debel, in tako posreduje obešenje srca na hrbtenico. - 24 - Pri mesojedih spaja lig. phrenicopericardiacum fibrozno plast osrčnika v bližini prsnice s prepono. Pri prašiču in prežveko- vdvcih nahajamo v višini 5* oz. 6. rebrnega hrustanca dve kita¬ sti vezi, ligg. sternopericardiaca. Osrčnik pri konju spaja s prsnico lig. sternopericardiacnm, ki sega od 4. oz. 5. rebrnega hrustanca do prepone in ploskoma izžareva v fascijo endotoraci- ko. Tretja, notranja plast osrčnika, lamina parietalis osrčnikove seroze, sestoji iz bogato ošiljene in oživčene plasti veznega tkiva, ki vsebuje elastična vlakna, kakor tudi iz enoskladnega mezotela. Ta serozna opna velja kot izvir serozne tekočine, liquor pericardii, ki je v majhni količini v osrčnikovi votlini. Vnetni procesi osrčnika (pericarditis),' ki so v zvezi s hiper- produkcijo in hkrati z upočasnjeno vzvratno resorpcijo likvorja, povzročajo osrčnikovo vodenico, ki lahko ovira srčno dejavnost zaradi omejene raztegljivosti osrčnikovih sten. Večja krvavitev v osrčnik lahko povzroči t.i. srčno tamponado, ta pa povzroči ustavitev srca. Osrčnikova serozna prevleka, lamina parietalis, prestopi na osrčnikovi bazi na površino srca kot lamina visceralis, posrčni- ca, epicardium. Poleg tega obdaja lamina visceralis tudi začet¬ ne dele aorte, trunkusa pulmonalisa in vlivne konce velikih do- vodnic, vv.cavae, ter pljučnih ven, vv.pulmonales, kot vaginae serosae arteriarum et venarum. Med imenovanimi žilami se v kupolnem prostoru osrčnika oblikujejo vdolbine in zatoki. Poseb¬ no očiten je sinus transversus pericardii, prečno potekajoči serozni predor med aorto in trunkusom pulmonalisom na eni in stenami sosednjih preddvorov na drugi strani. Sinus transversus dopušča neodvisnost gibanj obeh arterij nasproti gibanjem pred¬ dvorov med srčno akcijo. Sinus obliquus je žepek seroze med le¬ vimi in desnimi pljučnimi venami in levim preddvorom. Oblika srca Na srcu razlikujemo levi arterialni in desni venozni del. Oba dela sestojita iz po enega srčnega preddvora, atrium cordis sin. et dext., in po enega srčnega prekata, ventriculus cordis sin. et dext. Preddvora se kupolasto dvigujeta nad srčno bazo, basis cordis, s po eno izbuhlino, podobno slepi vrečki, t.j. s srčnim - 25 - uhljičem, auricula atrii, pa obdajata začetek aorte in pljučne arterije (truncus pulmonalis). V desni atrij priteka venozna kri iz telesa skoz dovodnici, v.cava oran. et caud., in skoz levo oz. desno neparno veno, v.azygos sin. oz. dext., pa tudi venozna kri iz srca oz. njegovih ven skoz sinus coronarius. Levi preddvor sprejema arterialno kri iz pljuč skoz vv.pulmona- les. Prekata, od katerih levi oddaja aorto, desni pa pljučno arterijo, truncus pulmonalis, oblikujeta skupaj, glede na vrsto živali različen, bolj koničast ali pa bolj top stožec, ki je bilateralno rahlo sploščen. Na njem razlikujemo facies auricu- laris in facies atrialis, konveksni margo ventricularis dext. in ravni ali rahlo konkavni margo ventricularis sin. Zunanjo mejo med preddvoroma in prekatoma oblikuje globoka venčna braz¬ da, sulcus coronarius, ki jo pokriva truncus pulmonalis. Skoz sulcus coronarius položena ravnina ustreza srčni bazi, basis cordis. To mejno ploskev imenujemo ventilna ravnina, ker je na enaki višini zaklopni aparat srčnih prekatov kot tudi aorte in trunkusa pulmonalisa. Levi in desni ventrikel omejujeta na zu¬ naj dve vzdolžni brazdi, ki izhajata iz sulkusa koronariusa in potekata k srčni konici, apex cordis, oz. k zarezi, incisura apicis. Prva brazda se začenja kavdalno od stožca na desnem pre¬ katu, conus arteriosus, in se zato imenuje sulcus interventri- cularis paraconalis. Druga brazda se začenja pod stočiščem veli¬ kih dovodnic, sinus venarum cavarum, v desni preddvor, ki spre¬ jema vv.cavae in se zategadelj imenuje sulcus interventnicularis subsinuosus. V venčnih in vzdolžnih brazdah so v spremenljive količine maščobnega tkiva vložene srčne žile, arteriae corona- riae in venae cordis, ki ležijo subepikardialno, kakor tudi mezgovnice in srčni živci. Položaj srca Srce domačih sesavcev se v svojem položaju v prsni votlini pri¬ lagaja obliki prsnega koša, ki je zlasti pri ungulatih podoben bilateralno sploščenemu ladijskemu gredlju. S tem se zdi, da se, nasprotno položaju srca v toraksu, ki je pri človeku bolj sodast, zasuče na levo za kakšnih 90° okrog svoje vzdolžne osi. Zato se desni preddvor in desni srčni prekat orientirata na desno krani- alno, levi preddvor in levi srčni prekat pa na levo kavdalno. - 26 - S tem ustreza margo ventricularis dext. kranialnemu, margo ventricularis sin. pa kavdalnemu obrisu srca. Hkrati je njegova leva ploskev, ki jo oblikujeta srčna uhljiča in deli srčnih prekatov, facies auricularis, z brazdo, sulcus interventricula— ris paraconalis, obrnjena k levi prsni steni; prav tako iz odse¬ kov obeh preddvorov in srčnih prekatov sestoječa facies atria- lis z brazdo, sulcus interventricularis subsinuosus, pa je obrnjena k desni prsni steni. Vzdolžna os srca oblikuje pri psu s prsnico navzpred odprt kot 40°, pri mački pa 25 do 30 °, pri čemer je konica srca usmerjena proti preponi. Eri prašiču je srce postavljeno nekoliko bolj strmo in gleda s svojo konico proti prsnici. Skoraj navpično k prsnici pa stoji srčna os pri prežvekovavcih in posebno razloč¬ no pri konju; pri tem pa je konica usmerjena rahlo v levo in je od prsnice oddaljena kakšna dva do tri cm. Eri vseh domačih sesavcih nahajamo srčno bazo v višini vodoravne ravnine, zami¬ šljene skoz sredino prvega rebra, medtem ko konveksni margo ven- tricularis dext. sledi obrisu notranje ploskve prsnice. V krani- okavdalni smeri sega srce pri psu od 3. (4.) do 6. (70 rebra, pri mački od 4. do 7*, pri prašiču od 3» do 6., pri govedu od 3. do 5» (6.), pri ovci in kozi od 2. do 5* in pri konju od 3- (2.) do 6. rebra. Glede na mediano ravnino ležijo pri psu 4/7 srca v levi, 3/7 pa v desni polovici prsne votline. Za govedo velja razmerje 5/7 nasproti 2/7 in za konja 3/5 nasproti 2/5. Potemtakem se facies auricularis primika bliže k levi kot faci¬ es atrialis desni prsni steni; to je dejstvo, ki je za preiska¬ vo srca pomembno. V nasprotju s srcem človeka, ki se v svojem celotnem obsegu ponuja klinični eksploraciji, t.j. palpaciji, avskultaciji in perkusiji skoz sprednjo prsno steno, je ta organ pri domačih sesavcih močno odtegnjen takim preiskavam zaradi drugače izoblikovane topografije stranske prsne stene. Pri teh živalih pokriva sprednji odsek toraksa, v katerem je srce, ob¬ sežna muskulatura plečnega obroča, spojena s plečnico in nad¬ lahtnico, kakor tudi mogočni m.triceps brachii, ki napolnjuje kot med tema kostema, pri čemer tricepsov nabuhli rob, margo tricipitalis s.linea anconaea, sega do 4. oz. 5* interkostalne- ga prostora. - 27 - Gradbeni material srca Steno srca oblikujejo tri plasti: epicaraium, myocsrdium in endocardium. Epikard je pravzaprav lamina visceralis osrčnikove seroze, peri- cardium serosum; prekriva površino srca kot gladka, bleščeča in prozorna serozna lamela. Na nji razlikujemo zunanjo mezotelno plast, katere celice dobijo pod vplivom spreminjajočih se nape¬ tosti srčne stene plosko ali nizko prizmatično obliko. Te celi¬ ce ležijo na lamini propriji, katere pretežno kolagena vlakna so naravnana tako, da lahko sledijo spremembam oblike srca. Pod njo je subepikardialna plast iz kolagenih in elastičnih vlaken; ta plast je v zvezi z intersticialnim ogrodjem srčne muskulature, skoz njo pa potekajo velike krvne in limfne žile ter živci. Po¬ leg tega ima v sebi maščobno tkivo, zlasti v področju venčne brazde, sulcus coronarius, in medprekatnih brazd, sulci inter- ventriculares. Količina maščobne zaloge je odvisna od vrste živali, pa tudi od starosti in rejnega stanja. Temno rdeči miokard, myocardium, oblikujejo vzdolžno iztegnjene mišične celice, obdane s plazma membrano, plazmalem; celično jedro leži centralno. V njihovi sarkoplazmi so prečno progaste miofibrile, ki so zgrajene iz filamentov, t.j. elementarnih fi- bril. Glede na veliko delovno zmogljivost srčne mišice imajo mišične celice mnogo mitohondrijev. Med miofibrilami je endoplaz- matični retikulum in v bližini jedra Golgijev aparat. Srčne mišične celice so bogate z glikogenom, vsebujejo lipide in tudi rjavkasto rumena lipofuscinska zrnca. V nasprotju s skeletnimi mišičnimi vlakni oddajajo srčne mišične celice pod ostrim ko¬ tom stranske anastomoze in oblikujejo z anastomozami sosednjih celic fino petijasto mrežje. Srčna mišična vlakna se s svojimi konci med seboj stikajo; take stike predstavljajo disci interca- lares, ki jih imenujemo tudi lepilne linije. Srčna mišična vlakna so združena v snopiče in oblikujejo prostorninske mreže, katerih odprtine napolnjuje nežno vezivo, to pa skupaj s plazmo- lemom oblikuje sarkolem. Vlakna endomizija se v določenih področ¬ jih nadaljujejo v kite iz kolagenih vlaken in tako posredujejo v papilarnih mišicah spoj med mišičnimi celicami in kitnimi vr¬ vicami, chordae tendineae, ki se pripenjajo na jadralne zaklop- - 28 - niče. Ha enak način rabijo tudi za pritrditev srčne muskulature na srčni skelet. V skladu z veliko delovno zmogljivostjo je srčna muskulatura bogato kapilarizirana. Število kapilar v srčni mišici ustreza številu mišičnih celic ali pa je celo več kapilar; pri človeku je to razmerje 1 : 1,06 v korist kapilar. Notranja srčna opna, endocardium, pokriva notranje prostore srca kot vezivno elastična membrana in prekriva tudi srčne za- klopnice. Sestoji iz endotelne plasti in ene same plasti mreža¬ sto razporejenih kolagenih in elastičnih vlaken, ki so jim do¬ dane gladke mišične celice. Spojna vlakna z notranjim perimizi- jem, perimysium internum, premično fiksirajo endokard na njego¬ vo podlago. Gradbeni elementi endokarda in njihov razpored omo¬ gočajo, da se prilagodi spremembam napetosti med srčno akcijo. Srčni skelet Srčni skelet predstavljajo strukture in gradbeni elementi, ki so delno iz veziva, delno iz hrustančevine ali kostnine. Ti gradbe¬ ni elementi so vgrajeni v mejna področja med aorto oz. pljučno arterijo in srcem in med preddvorno in prekatno muskulaturo ter predstavljajo važen pogoj za normalen potek srčnih akcij. Tu gre za t.i. vezivne obroče, anuli fibrosi, in za srčni skelet v ožjem smislu. Anuli fibrosi arteriosi so vezivne obročaste mejne strukture med aorto oz. pljučno arterijo na eni strani in ust jima ventri- klov na drugi strani. K pritrditvi arterijske stene na srčno muskulaturo prispeva t.i. filum tendineum intermedium, ki je posebna tvorba v anulusu fibrozusu. Ker se začetku aorte postav¬ ljajo večje zahteve, sta anulus fibrosus in filum tendineum na tem mestu izoblikovana močneje kot v mejnem področju med pljučno arterijo* truncus pulmonalis, in arterijskim stožcem, conus ar- teriosus. Anulus fibrosus je nekakšen stožčast prstan, ki se proti ventriklu zožuje in se s svojimi poševnimi ploskvami vriva med žilno steno na eni in prekatno muskulaturo na drugi strani. Izhodišči aorte in pljučne arterije, ki tesno mejita drugo na drugo, spajajo snopi vlaken v fibroznih obročih, anuli fibrosi. - 29 - Ti snopi se v področju ustij aorte in pljučne arterije križajo med seboj v obliki osmice in prehajajo drug v drugega. Te struk¬ ture lahko imenujemo tudi chiasma anuli fibrosi arteriosi. To križanje (chiasma) dopolnjujejo delno ploščata zraščenja, delno trakasti spoji, ki pomagajo fiksirati bazo obeh arterij na mi- šičnati ustji. Atrioventrikularni odprtini obkrožata atrioventrikularna veziv¬ na obroča, anuli fibrosi atrioventriculares, ki sestojita iz ve¬ zivne vlaknate mreže; ta prehaja v intersticij muskulature atri¬ jev in ventriklov, ne da bi se neposredno navezala na mišična vlakna. Tudi ta dva vlaknata obroča imata filum tendineum inter- medium, ki se tesno povezuje z jadrastima zaklopnicama in njiho¬ vimi kitastimi vrvicami. V nasprotju z vezivnimi obročema obeh arterij velikank, nimata levi in desni atrioventrikularni obroč nikakršne zveze drug z drugim. S svojo poševno padajočo steno se stožčasta obroča vrivata med mišičasto obrobno nabuhlino ven- trikla in preddvorno muskulaturo, ki leži znotraj na nji. V desnem ventriklu je njegov anulus fibrosus distalno razširjen v področju škrica ob pretinu, cuspis septalis. To je tisto me¬ sto, na katerem vlakna mišičnega atrioventrikularnega vozla prebijejo anulus fibrosus. Pomembnost fibroznih atrioventrikulamih obročev je v tem, da opravljajo poleg morfološke tudi funkcionalno ločitev muskula¬ ture preddvorov in prekatov in s tem zagotavljajo koordinacijo dejavnosti preddvorov ter prekatov brez motenj. Srčni skelet v ožjem smislu sestoji iz kitnega tkiva, hrustan- čevine in kostnine. Je v neposredni okolici aortnega ustja in s tem v središču ravnine srčnih ventilov; preprečuje spremembe v obliki ustja, ki bi povzročale motnje med srčno akcijo in hkra¬ ti daje izhodišče in nasadišče velikemu delu ventrikularne mu¬ skulature . Eri konju sestoji srčni skelet v ožjem smislu iz dveh plasti kitaste strukture, ki sta popolnoma neodvisni od fibroznih obro¬ čev in sta razčlenjeni v trigonum septale, ventriculare sin. et dext. Kitaste elemente srčnega skeleta dopolnjujeta dva srčna hrustanca, cartilago septalis sin. et accessoria. Veliki sep- - 30 - talni hrustanec leži na proksimalnem robu prekatnega pretma blizu aortnega stožca. Pri starih živalih je dolg 2,5 do 5 cm, na prečnem prerezu pa je trikoten. Leži na bazi prekatnega pre- tina in se s svojo konkavno ploskvijo tesno prilega začetku aorte. V kakšnih 65 do 70 % primerov najdemo kot. češnjeva peška velik hrustanec, cartilago cordis sin., ki je vložen v steno aorte. Še manjši je pomožni hrustanec, cartilago cordis acce- ssoria, ki je prav tako vključen v steno aorte. Pri govedu sestoji srčni skelet v ožjem smislu iz dveh srčnih kosti: večja, os cordis dext., ki je dolga 5 do 6 cm in manjša, os cordis sin., obe pa imata tudi majhne hrustančne in fibrozne dele. Po svojem položaju in funkciji ustrezata konjskima fibroz¬ nima trikotnikoma, trigona fibrosa, in ju pri govedu imenujemo trigona ossea. Kot samostojni strukturalni enoti sodita h konus- nemu področju levega ventrikla in rabita za obvarovanje sortne¬ ga ustja, vtem ko ga stabilizirata v hemodinamično ugodnem polo¬ žaju. Hkrati dajeta mišičnim vlaknom prekatnega pretina izhodi¬ šče in nasadišče. Goveja velika srčna kost, os cordis dext., ima rombično obliko. Njeni štirje odrastki nosijo hrustančne kapice, od katerih iz¬ hajajo vezivni snopi, ki se spajajo z intersticijem prekatne muskulature. Os cordis sin. ima nepravilno trikotno obliko. Vklopljena je v levo konalno področje prekatne muskulature in z dvema od treh svojih odrastkov obdaja levi odsek sortnega za¬ četka. Tudi pri psu je kot pri konju in govedu srčni skelet v ožjem smislu morfološko samostojna struktura. Kaže vrstno specifične posebnosti in sestoji iz trikotnika, trigonum cartilagineum dext., in iz hrustanca, cartilago cordis septalis. Trigonum ima v sebi hrustančen otoček, ki je površinsko vgrajen v prekatni pretin in po svoji legi ustreza koščenemu trikotniku, trigonum osseum dext.,pri govedu. Različni trakasti snopi rabi¬ jo za pritrditev na okolico in hkrati tudi za izhodišče in na- sadisče subsinuoznega dela muskulature v pretinu. Cartilago septalis spajajo trakasti snopi s hrustančnim trikotnikom; car¬ tilago septalis pri psu ustreza velikemu konjskemu septalnemu srčnemu hrustancu, vendar je le majhen trikotni hrustančni košček, - 31 - ki se vriva med stenska odseka aortnega začetka in desnega ventrikla, ki mejita neposredno drug na drugega. Tudi prašič, ovca in koza imajo srčne hrustance, ki rabijo kot oporni ele¬ menti in lahko v večji starosti tudi okostenijo(prašič, ovca). Arhitektura srčne muskulature Z znatnimi težkočami se srečujemo pri prizadevanjih, da bi z ustreznimi preparati prikazali potek snopov mišičnih vlaken in da bi dognali celotno arhitekturo preddvornih in še zlasti pre¬ katnih srčnih sten. Vendar so poznane nekatere morfološke ugo¬ tovitve, ki se dobro skladajo s procesi pri srčni akciji. Subepikardialna plast zelo tanke mišične stene preddvorov sesto¬ ji deloma iz dolgih vzdolžnih mišičnih vlaken, deloma pa iz kratkih. Prva potekajo prek obeh atrijev, druga pa so določena samo za en atrij. Od anulusa fibrozusa izhajajoči globlji sno¬ pi imajo lokast potek ali pa obkrožajo srčna uhljiča in tudi ustja pljučnih ven. Drugi, subendokardialni mišični snopiči ob¬ likujejo osnovo številnih grebenastih mišic, musculi pectinati, ki dajejo preddvoroma notranji relief in oblikujejo rešetkasto mrežo. Muskulatura v steni srčnih prekatov in v pretinu je v treh pla¬ steh: subepikardialna, srednja in subendokardialna. Mišična vlakna ene plasti prehajajo v druge plasti. V vseh treh plasteh gre torej za ista mišična vlakna. Potemtakem obstaja konstruk¬ cija, na kakršno naletimo tudi pri drugih votlih mišicah. Pri tem je s poganjanjem krvi iz srca združeno tudi vsesavanje krvi iz preddvorov v prekata ob sočasnem znižanju ravnine ventilov. Tej funkciji primerna je naslednja razporeditev prekatne musku¬ lature oz. njen potek: iz srčnega skeleta izhajajoči snopi sub- epikardialne plasti se obrnejo v poševnem poteku k srčni konici in tukaj na srčnem vrtincu, vortex cordis, stopijo v globino. Od tod se vzpno v strmem spiralastem poteku, oblikujejo subendo- kardialno plast in hkrati dajejo osnovo za mesnate tramiče, trabeculae carneae, kakor tudi za bradavičaste mišice, mm.papi- llares. Srednja plast sestoji iz mišičnih vlaken, ki izstopijo iz subepikardialne plasti in potekajo v globino, še preden do¬ sežejo srčno konico. Površinska vlakna obkrožijo v spiralnih - 32 - vijugah oba ventrikla, globinska pa obdajo po en prekat, kajti v področju vzdolžnih brazd vstopijo v septum. Končno se tudi ta premočrtno vzpnejo k srčnemu skeletu. Ta obročasti mišični sklad, ki oblikuje srednjo plast srčne stene, imenujemo - ustrezno nje¬ govi funkciji - srčno gonilo. Notranji prostori srca in njihove naprave Dvojna razdelitev srca na levi arterialni in desni venozni del, od katerih vsak sestoji iz preddvora in prekata, je že opisana. Srčna preddvora, atria cordis Levi in desni preddvor, atrium sin. et dext., sta ločena; loču¬ je ju pretin, septum interatriale. Preddvora, od katerih je desni obsežnejši, se kot ploska kupola dvigujeta nad venčnim žlebom in istostranskima prekatoma, s katerima ju spajata levo in desno atrioventrikularno ustje, ostium atrioventrieulare sin. et dext. Izbuhlini preddvorov, srčna uhljiča, auriculae cordis, sta obrnjena k facies auricularis srca in v loku obdajata začet¬ no področje aorte in trunkusa pulmonalisa; tako napolnjujeta skupaj s subepikardialnim maščobnim tkivom vdolbini, ki obsta¬ jata poleg obeh velikih arterij. Desni preddvor, atrium dextrum Na zunanji površini desnega preddvora opazimo plitev žleb, sul- cus terminalis, ki mu znotraj ustreza mišična crista terminalis. Sulcus in crista oblikujeta mejo med embrionalnim stočiščem ve¬ likih dovodnic, sinus venarum cavarum, in pravim atrijem. Sinus je v notranjosti gladkih sten. Vanj se vlivata kranialna in kav- dalna velika dovodnica skoz ustji, ostium venae cavae cranialis oz. caudalis. Na ustju zadnje velike dovodnice je zaklopka, valvula venae cavae caud. Pod ustjem zadnje velike dovodnice je ustje kratkega, cevastega sinusa koronariusa, ostium sinus coro— narii, ki nosi nerazločno zaklopnico, valvula sinus coronarii (Thebesii). Srena dovodnica, sinus coronarius, dovaja kri v si¬ nus venarum cavarum iz srenih ven, ki se vanj vlivajo, pri pra¬ šiču in prezvekovavcih pa tudi kri iz vene azygos sin. Skoz številna foramina venarum minim ar um pride v desni atrij tudi kri - 53 - iz najmanjših srčnih ven, vv.cordis minimae (Thebesii), desne preddvorne stene. Na svodu sinusa venarum cavarum, med ustjima velikih dovodnic nahajamo mišično nabuhlino, tuberculum inter- venosum; le-ta usmerja kri, ki priteka iz velikih dovodnic, k desnemu atrioventrikularnemu ustju, ostium atrioventriculare dext. Punkcija tuberkuluma intervenozuma pa je še bolj očitna v fetalnem srcu. V njem namreč usmerja kri iz kavdalne velike dovodnice k ovalni luknji v septumu interatriale, foramen ova¬ le, ki spaja atrija med seboj. V levem preddvoru je zaklopnica, valvula foraminis ovalis-septum primum embrionalnega srca - ki preprečuje vračanje krvi, ki se iz desnega preddvora vliva v levega. Po rojstvu se zaklopnica zraste s pretinom, septum se- cundum, ki sodeluje pri omejitvi foramena ovale. S tem se fora¬ men preobrazi v ovalno jamo, fossa ovalis. To obroblja bolj ali manj izrazit limbus fossae ovalis; njeno dno oblikuje prvotna valvula foraminis ovalis. Fossa ovalis je kotanjica v septumu interatriale med ustjem kavdalne velike dovodnice in interve- noznim tuberkulumom. Poleg foramena ovale je treba omeniti še nadaljnjo posebno ob¬ točno napravo, ki je v zvezi s fetalnim krvnim obtokom, t.j. ductus arteriosus. Venozna kri iz področja glave, vratu, sprednjega odseka trupa in sprednjih končin pride tudi pri fetusu skoz veno kavo cran. v desni preddvor in desni prekat in od tod v truncus pulmonalis. Ker pa so pljuča intrauterino zunaj funkcije - v tem času oprav¬ lja placenta celotno izmenjavo snovi - se kri iz trunkusa pulmo- nalisa preusmeri skoz široki ductus arteriosus v sosednjo aorto. Skoz to se skupaj s krvjo, ki pride skoz foramen ovale v levo srce, potiska v telesni in placentami obtok. Samo majhna koli¬ čina krvi, potrebna za prehrano organa, pride iz trunkusa pulmo- nalisa skoz aa. pulmonales v pljuča. Ko se po rojstvu razvijejo mladičeva pljuča, se odpre pot za kri tudi v mali obtok. Hkrati se izenači pritisk v preddvorih, foramen ovale se zapre, žilni most med aorto in trunkusom pulmonalisom pa obliterira. Ostanek duktusa arteriozusa se spremeni v vez, ligamentum arteriosum (Botalli), ki vse življenje spaja arteriji velikanki. Foramen ovale in ductus arteriosus se zapreta v prvih tednih življenja. Seveda lahko traja zapiranje foramena ovale (n.pr. pri govedu) - 34- - tudi kakšen mesec; lahko pa ostane odprt vse življenje, ne da bi povzročal motnje v krvnem obtoku, tudi motnje nezdružljive z življenjem. Tuberculum intervenosum desnega preddvora prehaja v mišično na- buhlino, imenovano crista terminalis. Ta obkroža ostium v.cavae oran. in poteka dalje do ustja kavdalne velike dovodnice, oz. do ustja sinusa koronariusa. Iz kriste terminalis izvirajo gre¬ benaste mišice, mm.pectinati, ki dajejo notranjosti preddvora, zlasti njegovega uhljiča,značilen relief.Te mišice oblikujejo s svojim razvejičenjem zlasti v srčnem uhljiču delno grobo-, delno pa finopetljasto mrežo. Stena preddvora med grebenastimi mišicami je zelo tanka. Tam, kjer muskulatura povsem manjka, oblikujeta steno preddvora samo endo- in epikard. Levi preddvor, atrium sinistrum Levi preddvor je manj prostoren kot desni. Njegov srčni uhljič, auricula cordis, katerega rob je narezan (pri prežvekovalcih je narezan tudi rob desnega uhljiča), meji na truncus pulmonalis. Levi preddvor prevzame arterialno kri iz pljučnih ven, vv.pul- monales, skoz ustja, ostia venarum pulmonarum. Njihovo število se giblje med 5 in 8, večinoma pa jih je 7. Dve od njih sta širši. V septumu interatriale lahko spoznamo brazgotinasto mesto, t.j. zaprt foramen ovale z nekdanjo valvulo foraminis ovalis. Notra¬ nji relief leve preddvorne stene je zelo podoben tistemu v de¬ snem preddvoru, tako glede grebenastih mišic, kakor tudi glede njihove razporejenosti. Kot v sinusu venarum cavarum desnega atrija je stena v levem preddvoru na področju, v katero se vli¬ vajo vv. pulmonales, brez grebenastih mišic. V steni levega atri¬ ja so prav tako vv.cordis minimae. Srčna prekata, ventriculi cordis Desni sreni prekat, ventriculus dexter, sprejema kri iz desnega preddvora skoz ostium atrioventriculare dext. in jo pošilja pod razmeroma majhnim pritiskom v pljuča skoz conus arteriosus in truncus pulmonalis. Stena desnega srčnega prekata nima tako ve— - 35 - like zmogljivosti kot stena levega prekata in je temu primerno skoraj za polovico tanjša od nje. Stena desnega prekata obliku¬ je margo ventricularis dext. in se od brazde, sulcus interven- tricularis subsinuosus, razteguje do brazde, imenovane sulcus interventricularis paraconalis, ne da bi dosegla srčno konico. Ker se zunanja stena desnega prekata med srčno kontrakcijo kot lupina prisloni k svoji konveksni notranji steni, ki jo obliku¬ je prekatna stena, septum interventriculare, je lumen desnega prekata na prečnem prerezu srpastega videza. V votlini desnega prekata razlikujemo dva funkcionalno različna odseka. Prvi odsek se razprostira od atrioventrikularnega ustja proti srčni konici in se imenuje dotočna pot. Drugi obsega pred¬ vsem lijasti conus arteriosus, ki se nadaljuje v truncus pulmo- nalis in predstavlja odtočno pot. V področju dotočne poti je prekatna stena opremljena s t.i. mesnatimi tramiči, trabeculae carneae, in to predvsem na odsekih, ki so blizu medprekatnim brazdam. Iramiči manjkajo na stenskih odsekih, ki mejijo na od¬ točno pot, zlasti v področju arterijskega stožca, conus arteri¬ osus. Poleg mesnatih tramičev, trabeculae carneae, je še variabilno število okroglastih vrvic, ki vzpostavljajo prečno povezavo med pretinom in zunanjo steno prekata. Ena izmed njih je posebno močna. Izhaja iz subarterialne papilarne mišice in poteka od prekatnega pretina do baze muskulusa papilarisa magnusa; pred¬ stavlja septomarginalni trarnič, trabecula septomarginalis, se¬ stavni del srčnega sistema za prevajanje dražljajev. Poleg tega, vedno pričujočega mišičnega tramiča, najdemo praviloma še druge prečne povezave, ki sestojijo iz delovne muskulature ali pa iz veznega tkiva. V sebi imajo lahko tudi posebne skupine celic, t.i. Purkinje-ova vlakna sistema za prevajanje dražljajev. V desni prekat štrlijo tri bradavičaste mišice, mm. papillares, ki imajo posebno funkcijo in so različno oblikovane tako glede na vrsto živali kot tudi na osebek. Od teh treh bradavičastih mišic desnega prekata se ena, ki je na pretinu, imenuje m.papi- llaris subarteriosus zaradi bližine trunkusa pulmonalisa. Druga skupina, ki je prav tako na pretinu in oblikuje funkcionalno enoto papilarnih mišic, je poimenovana s skupnim imenom mm.papi- - 36 - llares parvi. Tretja in največja bradavičasta mišica se imenuje m. papillaris magnus. Ta je praviloma na zunanji steni. Lahko pa, zlasti pri mesojedih, delno sega na pretin, ali pa je povsem na pretinu.. Papilarne mišice oddajajo skupine kitastih vrvic, chordae tendi- neae, ki se razdelijo kot pahljača in se žarkasto vgrezajo v proste robove kot tudi v ploskve tridelne jadraste zaklopnice ali zaklopnice s tremi škrici, troškrična zaklopnica, valva atrioventricularis dextra s.tricuspidalis. Ta obdaja ostium atrioventriculare dext. in je pritrjena na anulus fibrosus; raz¬ deli se na tri škrice, cuspes, ki štrlijo v lumen prekata in lahko oblikujejo še nadalnje postranske škrice. Vsak glavni škric je pritrjen na dve bradavičasti mišici s kitastimi vrvi¬ cami. Zaklopnični škric, ki je na septumu, imenujemo cuspis sep- talis; tistega na zunanji steni imenujemo cuspis parietalis; tretjega, najmanjšega, ki stoji v kotu med obema prvima, pa cuspis angularis valvae atrioventricularis dext. Osnova jadraste zaklopnice je iz kitaste opne, katere kolagena vlakna izhajajo iz anulusa fibrozusa na atrioventrikularnem ust¬ ju in se spajajo z vlakni kitastih vrvic. V področju baze za- klopnic nahajamo tudi mišična vlakna in krvne žile. Srednjo fi¬ brozno plast zaklopnice pokriva na obeh ploskvah endokard, ki obdaja kitaste vrvice. Valva atrioventricularis dert. deluje kot vzvratni ventil (vzvratna zaklopka). Naloga papilarnih mišic je držati v napeto¬ sti kitaste vrvice med različnimi akcijskimi fazami srca, v ka¬ terih se ravnina zaklopnic premika. Med polnilno fazo v diastoli se zaklopnica odpre in daje krvi prosto pot iz atrija v ventri— kel. Pri tem se kri zaradi spusta ravnine zaklopnic delno vsesa, delno pa jo požene preddvorna muskulatura. Ko se začne sistola in se zastavi faza zvišanega pritiska, se atrioventrikularna zaklopnica zapre. To se zgodi, ko se njeni škrici razprostrejo zaradi vleka, ki izhaja iz papilarnih mišic, na kitaste vrvice in se široko, plosko priležejo drug drugemu. Tedaj je krvi odpr¬ ta samo pot v trunkus pulmonalis skoz odtočno pot, katere bist¬ veni sestavni del je conus arteriosus. Er^v tako kot se kri med sistolo ne more vrniti nazaj v preddvor - 37 - zaradi zapore atrioventrikularne zaklopnice, ji mora biti v diastoli zaprt povratek v ventrikel. To preprečuje tridelna žepičasta zaklopnica, valva trunci pulmonalis, ki stoji na ustju trunkusa pulmonalisa. To zaklopnico oblikujejo tri polme- sečaste zaklopke (žepiči), valvulae semilunares. Svojemu polo¬ žaju ustrezno se imenujejo: valvula semilunaris sin., dext. in intermedia. Šestojijo iz endotelne duplikature, ki jo ojačuje srednji list iz kolagenih vlaken; pritrjujejo se na vezivni ob¬ roč okrog ustja trunkusa pulmonalisa in štrlijo v obliki polme¬ seca ali polskodelice v lumen žile, pri tem pa je njihova kota¬ nja usmerjena periferno. Njihov prosti rob je rahlo odebeljen in nosi na sredini majhen, čvrst vozliček, nodulus valvulae semi- lunaris, ki ga na vsaki strani obdaja polmesečast, prozoren od¬ sek zaklopke, t.i. lunica žepiča, lunula valvulae. V področju treh polmesečastih zaklopk, valvulae semilunares, je stena žile izbočena v sinus trunci pulmonalis. Enako kot jadrasta atrioventrikularna zaklopnica deluje tudi žepičasta zaklopka na ustju trunkusa pulmonalis kakor vzvratni ventil. Med odtočnim časom pritisne krvni pritisk zaklopke k steni žile. Z nastopom diastole se žepičaste zaklopke napolnijo s krvjo zaradi pritiska krvnega stebrička, usmerjenega s tokom, in tako nastopi zapora zaklopke. Pri tem naj bi noduli valvu- larum zaprli center žilnega lumena. Levi srčni prekat, ventriculus cordis sinister Levi srčni prekat, ventriculus sin., dobi kri iz levega preddvo¬ ra skoz ostium atrioventriculare sin. in jo skoz aorto potiska v telesni obtok. Njegova mišična stena je zelo debela in dvakrat do trikrat presega debelost zunanje stene desnega prekata. To velja tudi za septum interventriculare, ki oblikuje z zunanjo steno levega ventrikla funkcionalno enoto in se boči v lumen desnega prekata. Prostornina levega prekata je manjša od prostor¬ nine desnega prekata. Njegov notranji prostor se razteguje v srč¬ no konico, katere mišična stena je debela samo nekaj milimetrov. Tudi na levem prekatu lahko razlikujemo dotočno in odtočno pot. Prva je pod atrioventrikularnim ustjem in sega do srčne konice, druga pa vodi odtod kot žlebast kanal v bulbus aorte in jo na eni strani omejuje prekatni pretin, na drugi pa dolg septalni - 38 - škric leve atrioventrikularne zaklopnice, valva atrioventricu- laris sin. Trabeculae carneae niso tako številne kot v desnem prekatu in zavzemajo skupaj s ploskimi zatoki med njimi pred¬ vsem tiste stenske odseke, ki so blizu srčne konice. Močan dvodelni prečni tramič, trabecula septomarginalis, sestav¬ ni del srčnega prevajala, sistema za prevajanje vzdraženj, pote¬ ka od prekatnega pretina do baze obeh bradavičastih mišic. Po¬ leg tega tramiča so lahko še drugi, manjši, zlasti v srčni ko¬ nici. Obe bradavičasti mišici levega ventrikla sta na zunanji steni in se imenujeta ustrezno svoji legi m.papillaris subauri- cularis oz. subatrialis. Ti dve mišici oddajata svoje kitaste vrvice, chordae tendineae, zaklopnici z dvema škricema ali levi atrioventrikularni oz. dvoškrični zaklopnici, valva atrioventri- cularis sin. s.valva bicuspidalis s.mitralis. Njen začetek na anulusu fibrozusu obroblja levo ustje, ostium atrioventriculare sin. Ne glede na svojo lego se škrica imenujeta cuspis septalis oz. cuspis parietalis. Cuspis septalis je zelo velik škric, ki ločuje aortno od atriventrikularnega ustja in s tem tudi dotoč¬ no od odtočne poti. V aortnem ustju, ostium aortae, je zaklop- nica, ki sestoji, kot zaklopnica trunkusa pulmonalisa, tudi iz treh zaklopk, valvula semilunaris septalis, in iz leve ter des¬ ne polmesečaste zaklopke, valvula semilunaris sin. in dext. Aortna zaklopnica je zaradi večje obremenjenosti močneje izobli¬ kovana kot pulmonalna zaklopnica; njeni noduli valvularum so očitnejši. V področju polmesečastih zaklopk je stena aorte obo¬ kana v tri zelo razločne sinuse aortae. Xz desnega sinusa izha¬ ja a.coronaria dext., iz levega pa a.coronaria sin. Atrioventri— kularna in aortna zaklopnica v levem srcu izpolnjujeta med srčnim ciklusom, ki sestoji iz sistole in diastole, sinhrono enake na¬ loge kot ustrezne zaklopnice v desnem srcu. Srčni sistem za ustvarjanje vzburjenj in prevajanje vzdraženj (srčno prevajalo) S prehodom toplokrvnih živali (ptic, sesavcev) na kopensko živ¬ ljenje sta bili poleg številnih drugih prilagoditev vezani tudi intenziviranje presnove in povečanje potrebe po kisiku. Iz tega so nastale povečane zahteve do cirkulacijskega sistema in so v toku filogeneze privedle do anatomskega in funkcionalnega raz- - 59 - dvajanja srca na arterijski in venozni del. Da bi bilo srce, ki je preoblikovano v svojo najvišjo funkcionalno-organizacijsko stopnjo, sposobno obdržati svoj vrstno specifični delovni ri¬ tem in da bi mogli biti koordinirani poteki posameznih delov tega ritma, je potrebovalo samostojno, avtomatično krmarjenje delovne muskulature na preddvorih in prekatih. To funkcijo je prevzel - prvič v filogeniji pri toplokrvnih živalih — sistem za ustvarjanje vzburjenj in prevajanje vzdraženj. Ta sistem se¬ stoji iz vozlov, ki se imenujeta po svojih odkriteljih Keith- liackov in Aschoff-Tawarov vozel; ustrezno svoji legi se imenu¬ jeta tudi nodus sinuatrialis in nodus atrioventricularis. K te¬ mu sistemu štejemo še Hissov snopič, fasciculus atrioventricu- laris. Ta izhaja iz atrioventrikularnega vozla in sestoji iz debla, trucus fasciculi,in levega ter desnega kraka, crus sin. et dext. Njunima razvejičenjima se priključi mrežje iz posebnih celic, t.i. Purkinje-ovih vlaken. Načelno je vsak odsek tega sistema, ki zagotavlja avtomatizem srca, sposoben, da ustvarja vzburjenja; pri tem frekvenca tega sistema stopničasto pojema od sinuatrialnega vozla do Purkinje-ovih vlaken. V normalnih razmerah se vzburjenja ustvarjajo samo v nodusu sinuatrialisu, ki je nadrejen vsem drugim delom sistema in določa delovni ritem srca. Nodus sinuatrialis nahajamo v področju sulkusa terminalisa v desnem preddvoru, v bližini ustja sprednje velike dovodnice, v. cava cran. Vložen je, brez ostre omejitve, v muskulaturo, ki prestopa od preddvora na veno kavo cran. Ker je po svoji svet¬ lejši muskulaturi razpoznaven, se da na srcu velikih sesavcev prikazati makroskopsko s prepariranjem. Pri manjših vrstah ži¬ vali ga identificiramo samo z mikroskopskim dokazom njegove spe¬ cifične muskulature in njegove celokupne strukture, pri kateri sodelujejo tudi živci in vezivo; tudi način oskrbe z žilami je značilen. Sinuatrialni vozel ima v primerjavi s srčno delovno muskulaturo, ki ga obdaja, rahlo sestavo zaradi bogatega veziva. Medtem ko potekajo njegova mišična vlakna v področju krvnih žil cirkular- no, so v ostalem področju vzdolžno usmerjena. V drugih primerih oblikujejo - kot pri ovci - formalne mišične pleteže ali imajo - kot pri psu - nepravilen potek. K temu nahajamo obrobne gan- - 40 - glijske celice, ki oblikujejo ganglion sinuatriale in katerih živčna vlakna vstopajo v vozel. Vezno tkivo, ki ga obdaja in v katerem so tudi različne količine maščobnega tkiva, ga ne razmejuje jasno nasproti njegovi okolici. Specifične srčne mi¬ šične celice in njihove anastomoze se spajajo s sosednjimi ce¬ licami prek medceličnih stikov, disci intercalares, v vlakna, katerih premer in dolžina sta znatno manjša kot sta premer in dolžina vlaken preddvorne muskulature. Nadalje se jedra mišič¬ nih celic v vozlu po svoji okroglasti obliki razlikujejo od bolj podolgovatih jeder preddvornih mišičnih celic. Prečnopro- gaste miofibrile so v celicah vozla položene pretežno periferno in s tem puščajo v notranjosti celice prostor za celično jedro, mitohondrije, endoplazmatični retikulum in za Golgijev aparat. Specifična mišična vlakna v preddvorni muskulaturi, ki bi pre¬ vajala vzdraženja in posredovala med nodusom sinuatrialisom in nodusom atrioventrikularisom, niso dokazana. Val vzdraženja iz¬ haja iz sinuatrialnega vozla, se razširi po vsej delovni musku¬ laturi desnega preddvora in z zamudo delcev sekunde tudi na mu- skulaturo levega preddvora ter jo spodbudi h kontrakciji, t.j. sistoli preddvorov. Val vzdraženja preide nato na atrioventri- kularni vozel in doseže končno prek Hissovega snopiča, fascicu- lus atrioventricularis, obeh njegovih krakov in Purkinje-ovih vlaken papilarne mišice in delovno muskulaturo prekatov. Ponovno opozarjamo na dejstvo, da v srcu pri sesavcih ni nobene zveze med delovno ak pogonsko muskulaturo preddvorov in tako muskulaturo prekatov, kajti atrioventrikularna fibrozna obroča, anuli fibrosi atrioventruculares, oblikujeta absolutno mejo za obe skupini mišic. To mejo prekorači samo specifična muskulatura sistema za prevajanje vzdraženj, ki prevaja vzdraženje muskula¬ ture preddvorov na muskulaturo prekatov. Drugi odsek sistema za ustvarjanje vzburjenj in prevajanje vzdraženj se začenja s položno ovalnim ali kijastim vozlom, nodus atrioventricularis. Pri govedu je dolg od 8 do 13 mm in širok od 6 do 8 mm. Sestoji iz zgornjega odseka, ki se prilega veliki srčni kosti, in spodnjega, ki je vložen v pretin pred¬ dvorov. Ta vozel pri konju je dolg 6 do 10 mm, širok 5 do 7 mm in debel 0,6 do 2,5 mm. Vozel je vklopljen v muskulaturo pred— - 41 - dvornega pretina in izžareva v njo ali pa je, n.pr. pri govedu, obdan z vezivno ovojnico. Nahajamo ga na dnu desnega preddvora, nedaleč od izliva sinusa koronariusa v desni preddvor, nad ti¬ stim mestom, kjer se snideta vezivna obroča, anuli fibrosi ar- teriosi, v vezivnem mostu, ki ga imenujemo chiasma anuli fibro¬ si arteriosi. Iz atrioventrikularnega vozla izhaja kratko, okroglo ali ploš¬ čato, živčnemu konopcu podobno deblo Hissovega snopiča, truncus fasciculi atrioventricularis. Ta poteka skoz anulus fibrosus in doseže subendokardialno v področju, kjer je nasadišče septal- nega škrica v desnem prekatu, vrh prekatnega pretina, pri psu pa mesto, kjer pars membranacea prehaja v pars muscularis septi. Tu se razcepi na levi in desni krak, crus sin. in dext. Levi krak stopi na levo ploskev prekatnega pretina in poteka najprej intramuskularno, nato pa subendokardialno proti srčni konici. Nekako na polovični višini pretina se levi krak začenja vejiči- ti, oddaja majhne veje na pretin, medtem ko druge vstopijo v mesnate tramiče, trabeculae carneae, ali pa dosežejo bazo papi¬ larnih mišic skoz trabekule septomarginales in preidejo končno v Purkinje-ova vlakna. Desni krak pokriva najprej muskulatura septuma in poteka za maj¬ hnimi bradavičastimi mišicami, mm.papillares parvi, oddaja veje tem kakor tudi subarterialni bradavičasti mišici in prekatnemu pretinu. Nato vstopi ta krak v močno trabekulo v desnem prekatu, trabecula septomarginalis, in tako doseže bazo velike bradavi¬ časte mišice, m.papillaris magnus, medtem ko manjše veje poteka¬ jo skoz druge trabekule do zunanje stene prekata. Prav tako kot razvejičenja levega kraka, prehajajo tudi razvejičenja desnega kraka v Purkinje-ova vlakna. Histološka zgradba atrioventrikularnega vozla kaže skladnost s sinuatrialnim vozlom. Tudi njega je moč spoznati po specifičnih celicah. Vlakna, ki prevajajo vzdraženja, prav tako oblikujejo mrežo, ki je vložena v vezivo in ima v sebi mnogo krvnih žil kot tudi živčnih celic in živčnih vlaken. Nenavadno rahel je pletež pri govedu in konju, gostejši pa je pri prašiču in ovci. Razlike v fini zgradbi vozla, ki sestoji pri govedu iz zgornjega (preddvornega) in spodnjega (prekatnega) dela, ni moč z zanes¬ ljivostjo ugotoviti. - 42 - Specifična srčna mišična vlakna atrioventrikularnega vozla se nadaljujejo v deblo Hissovega snopiča, truncus fasciculr atrio- ventricularis. Tudi to deblo oblikuje pletež, ki vsebuje vezivo, krvne žile in živce. Specifična srčna mišična vlakna imajo v obeh krakih bolj vzporeden potek in pri kopitarjih prehajajo že v področju obeh krakov v mnogo debelejša Purkinje-ova vlakna. Tu se končno pod endokardom mrežasto razširijo in se neposredno priključijo na vlakna delovne muskulature. Tipična Purkinje-ova vlakna pri govedu in konju dosežejo pre¬ mer od 80 do 100 mikrometrov. Že s tem se jasno razlikujejo od vlaken delovne muskulature, ki so debela le kakšnih 10 mikrome¬ trov. Šestojijo iz celic z izredno tanko membrano. Veš celic se spoji v vlakna, ki jih obdaja brezstrukturna bazalna membrana. Purkinje-ove celice so bogate s plazmo in glikogenom, vendar siromašne z miofibrilami. Te so razporejene ob celičnih robovih. Snopiče vlaken sistema za prevajanje vzdraženj obdaja vezivna ovojnica, ki se da dokazati z injekcijami barvil. Inervacija srca Sistem za ustvarjanje vzburjenj in prevajanje vzdraženj avtoma¬ tično krmari srčne akcije ; poleg tega pa funkcijo srca regulira¬ jo tudi srčni živci. Samo tako je srcu omogočeno, da se prila¬ godi različnim, pogosto naglo se spreminjajočim potrebam orga¬ nizma po zadostni oskrbi s krvjo. Srce oživčuje avtonomni simpatično—parasimpationi živčni sistem. Eferentni, preganglionarni srčni živci simpatikusa izhajajo iz 1. do 4. ali 5. prsnega hrbtenjačnega segmenta in dospejo naj— prej kot rami communicantes albi v mejni konopec, truncus sym— pathicus. Del teh vlaken se že v vertebralnih ganglijih trunkusa simpatikusa preklopi na drugi, postganglionarni nevron. Vendar se pri večjem delu vlaken to zgodi šele v ganglijih njegovega vratnega dela, v srednjem in kavdalnem vratnem gangliju, ggl. cervicale medium in caudale, kakor tudi v različnem številu ver¬ tebralnih ganglijev mejnega konopca ali pa šele v ganglijih srč¬ nega pleteža, plexus cardiacus. Prvi (1.) in drugi (2.),' pogosto pa tudi tretji (3.) in četrti (4.) ggl. vertebrale se stopita v velik vozel, ki je pri vhodu - 45 - v prsno votlino, blizu 1. do 5* rebra- V ta proces je pri vseh domačih sesavcih, razen pri psu, vključen tudi ggl. cervicale caud., tako da se produkt stopitve imenuje ggl. cervicothoraca- le ali po svojem videzu tudi ggl. stellatum. Kolikor obstaja samostojni ggl. cervicale medium, kot n.pr. pri mački, prašiču in prežvekovavcih, oddaja živce, nn.cardiaci medii. Iz ggl.cer— vicothoracale izhajajo nn. cardiaci cervicales caudd.. Verte- bralni gangliji mejnega konopca od 1. do 6. oddajajo končne ve¬ je, rami cardiaci thoracales. Imenovani živci oblikujejo s para- simpatičnimi živci najprej široko- nato pa ozkopetljast pletež, opremljen s srčnimi gangliji, ggl. cardiaca. Širokopetljasti površinski pletež nahajamo pretežno na levi stra n i, na konkav¬ nosti aortnega loka in na vejah trunkusa pulmonalisa. Ozkopet- 1jasti globinski pletež je bolj desno in se grupira med aortnim lokom, razcepom sapnika in vejami pljučne arterije. Številne veje povezujejo pleteža med seboj. Srce dobi parasimpatična živčna vlakna od 10. možganskega živca, n.vagus, ki spada k temu sistemu in ki vodi, potem ko odda n. laryngeus recurrens, izključno parasimpatična vla kn a za oskrbo organov prsne in trebušne votline. K. vagus odda kmalu po svo¬ jem vstopu v prsno votlino dve do tri veje, rami cardiaci crann., n. laryngeus recurrens in kavdalne srčne veje, rami cardiaci caudd., ki s prej opisanimi živci, nn.cardiaci simpatikusa vsto¬ pijo v srčna pleteža, plexus cardiaci. Srčna pleteža, plexus cardiaci, oddajata v srce živce, ki oskr¬ bujejo srčne krvne žile, vse plasti srčne stene kot tudi sistem za ustvarjanje vzburjenj in prevajanje vzdraženj. V več skupi¬ nah vstopijo v muskulaturo preddvorov in morajo tukaj vzdrževa¬ ti tesno povezavo s sistemom za prevajanje vzdraženj. Del živč¬ nih vlaken, ki domnevno izhajajo iz n.vagusa, so preganglionar- na vlakna. Na postganglionarna vlakna se preklopijo šele v šte¬ vilnih intramuralnih ganglijih preddvorne muskulature. Večji ganglij, ggl.sinuatriale, je v soseščini sinuatrialnega vozla, drugi, t.j. ggl.atrioventriculare, pa v bližini atrioventriku- larnega vozla. Druge močne veje pleksusa oblikujejo najprej pleteže v sulkusu koronariusu, od tod sledijo koronarnim arteri¬ jam kot tudi njihovim vejam in oblikujejo subepikardialno živčno mrežo, ki vsebuje ganglije. Iz mreže izhajajoča vlakna vdro s krvnimi žilami v miokard, pri tem vzpostavijo kontakt s sosed¬ njimi mišičnimi vlakni, ki jih opredajo z nežnimi izrastki m omogočajo, da pod endokardom nastane druga živčna mreža. Delovanje simpatičnih in parasimpatičnih živcev se razteza tako na pogonsko ali delovno muskulaturo srca, kakor tudi na speci¬ fično muskulaturo njegovega sistema za ustvarjanje vzburjenj in prevajanje vzdraženj. Draženje simpatičnih srčnih živcev prive¬ de do pospešenega ustvarjanja vzburjenj v sinuatrialnem vozlu in pospešenega prevajanja vzdraženj. V zvezi s tem se skrajša čas prevajanja in poveča vzdražljivost ter kontrakcijska moč srčne muskulature. Tako se poveča'frekvenca pulza in razvije energija srca ob zvečanju krvnega pritiska. Srčni simpatikus se imenuje n.accelerans, kar ustreza njegovim učinkom. Parasimpatikus oz. n.vagus deluje nasprotno nervusu simpatikusu. Zadržuje namreč ustvarjanje vzburjenj, prav tako pa tudi preva¬ janje vzdraženj in čas prevajanja ter zmanjšuje pripravljenost muskulature za vzburjenje. Parasimpatikus varuje rezerve srčne moči in skrbi za njihovo gospodarno uporabo kot t.i. brzdavec. V fizioloških razmerah reducira ali brzda delovanje simpatikusa v tolikšni meri, da srce lahko dela v zmernem teku. Simpatično-parasimpatični srčni živci vodijo poleg eferentnih tudi aferentna vlakna. Ta se končujejo z nežnimi razvejičenji in različno oblikovanimi receptorji subepikardialno, subendokar- dialno in intramuskularno. Begulirajo n.pr. spremembe napetosti v muskulaturi preddvorov in prekatov ter reagirajo na kemične dražljaje kot tudi na dražljaje, ki izzivajo bolečine. Od njih izhajajoči impulzi prihajajo v kardiovaskularne centre v možga¬ nih in hrbtenjači ter nanje odgovarjajo raznovrstni refleksi. Krvne žile srca Veliko delovno zmogljivost srca, ki jo prekinjajo samo kratke diastolične pavze počitka in ki je povezana z veliko porabo energije, omogoča odlična oskrba z lastnimi srčnimi žilami. Skoz te žile se pretoči kakšnih 10 jt količine krvi, iztisnjene iz sr¬ ca v sistoli. Razumljivo je, da so pri organu, kot je srce sesav- cev, ki je zgledno usklajeno tako po svoji zgradbi kot po funkci¬ ji, izredno natančno usklajene tudi krvne žile, ki rabijo za - 4-5 - njegovo lastno oskrbo. Vse na srčni površini vidne krvne žile potekajo subepikardialno. Prek njib so, zlasti pri prašiču, redkeje pa pri mesojedih, spe¬ ljani tankoplastni mišični snopi. To nahajamo priložnostno tudi pri ovci in kozi, nikdar pa ne pri govedu in konju. Površinsko potekajoče arterije oddajajo večinoma pod pravim kotom miokard- ne veje, ki odhajajo v muskulaturo, se v njej grmasto razveji- čijo in preidejo v izredno gost kapilarni pletež. Arterije Veliko količino krvi, ki je potrebna za trajno delovanje srčne muskulature, dovajata srcu dve veliki arteriji. Kot prvi žili izhajata neposredno iz aorte in se zaradi poteka po venčnem žle¬ bu imenujeta venčni arteriji, aa.coronariae. Leva venčna arteri¬ ja, a.coronaria sin., in desna venčna arterija, a.coronaria dext., oskrbujeta različno velike odseke srca. Obe imata različen na¬ čin razvejičenja: pri psu in prežvekovavcih na eni in pri pra¬ šiču ter konju na drugi strani. Pri psu in prežvekovavcih se a.coronaria sin., ki izvira iz le¬ vega sinusa aortnega bulbusa, razdeli najprej na r.interventri- cularis paraconalis, ki poteka do srčne konice po brazdi, sulcns interventricularis paraconalis, in na r.circumflexus (sin.). Ta sledi levemu delu sulkusa koronariusa, doseže facies atrialis srca kot močna arterija in se nadaljuje tukaj kot r.interventri¬ cularis subsinuosus, ki poteka v desni vzdolžni brazdi do srčne konice. Pri prašiču in konju se a.coronaria sin. po kratkem poteku raz¬ cepi na r.interventricularis paraconalis, ki je usmerjen k sul- kusu parakonalisu, in na r.circumflerus, ki poteka vzdolž leve¬ ga dela sulkusa koronariusa in doseže margo ventricularis sin. ali tudi facies atrialis (desna ploskev srca) ter se tukaj raz¬ deli na več vej. Pri psu in prežvekovavcih je a.coronaria dext. slabotnejša kot a.coronaria sin. in zapusti bulbus aorte iz desnega sinusa. Naj¬ prej poteka kot r.circumflexus (dext.) v desnem delu sulkusa ko¬ ronariusa do facies atrialis srca, kjer se razdeli, ne da bi do- - 46 - segla sulcus interventricularis subsinuosus, na veje za desni prekat in preddvor. Po enakem začetku kot pri prej imenovanih arterijah se a.coro- naria dext. pri prašiču in konju poda kot r.circumflexus (dext.) v desni del sulkusa koronariusa, postane nekoliko slabotnejša in doseže desno vzdolžno brazdo ter poteka po njej kot r.inter¬ ventricularis subsinuosus do srčne konice. Iz tega prikaza je razvidno, da izhajata r.interventricularis paraconalis in r.interventricularis subsinuosus pri psu in pre¬ žvekovalcih iz leve venčne arterije, a.coronaria sin. S tem se oskrbovalno področje leve venčne arterije razprostira na celot¬ no levo srce, vključno septum interventriculare in na področja blizu vzdolžne brazde na desni prekatni steni. Nasprotno pa a. coronaria dext. pri teh vrstah živali oskrbuje samo steno des¬ nega prekata v področju, ki meji na margo ventricularis dext. in desni preddvor. Pri psu in prežvekovavcih govorimo o levokoronarnem oskrboval¬ nem tipu srca. PTi prašiču in konju sicer izhaja r.interventricularis paraco¬ nalis tudi iz leve venčne arterije, a.coronaria sin., vendar izhaja pri teh živalih r.interventricularis subsinuosus iz des¬ ne venčne arterije, a.coronaria dext. Tako sta pri prašiču in konju obe venčni arteriji udeleženi s približno enakimi deli pri oskrbi srčne muskulature, vštevši muskulaturo pretina. V tem pri¬ meru govorimo o obojestranskem koronarnem oskrbovalnem tipu srca. Način razdelitve venčnih arterij pri mački je variabilen. V pre¬ težnem številu primerov se a.coronaria sin. vede kot pri psu in oddaja obe medprekatni veji, rr.interventriculares. V manjšem številu primerov je tip razvejičenja enak tipu pri prašiču in konju: r.interventricularis paraconalis izhaja iz leve, r.inter¬ ventricularis subsinuosus pa nasprotno iz desne venčne arterije. Posamič obstajata tudi dve aa.interventriculares subsinuosae, pri katerih nastanku sta tedaj udeleženi obe venčni arteriji. V večini primerov gre torej za levokoronarni, v manjšem številu pa za obojestransko koronarni tip oskrbe. Ostanek lahko označimo kot obojestransko koronarno varianto. - 47 - Vene Venozna kri iz same srčne mišice priteka v desni preddvor direkt¬ no ali prek sinusa koronariusa skoz določeno število različnih velikih ven. Sinus coronarius je cevasta izbuhlina desnega pred¬ dvora; leži v sulkusu koronariusu pod ustjem zadnje velike do- vodnice na facies atrialis srca. Njegovo ustje, ostium sinus co- ronarii, ki se odpira v desni preddvor, je opremljeno le z neraz¬ ločno zaklopko, valvula sinus coronarii. Eri psu je sinus coro¬ narius dolg 2 do 3, pri prašiču 2 do 3, pri govedu 3,5 do 5 in pri konju 3 do 5,5 cm. V smeri proti levemu prekatnemu robu, margo ventricularis sin., se sinus coronarius nadaljuje v veno cordis magno. Mejo med nji¬ ma označuje pri mesojedih in konju začetek vene, v.obliqua atrii sin., pri prašiču in prežvekovavcih pa odcep vene azygos sin., ki je posebnost za ti vrsti živali. Nekateri avtorji so mnenja, da je v.obliqua atrii sin. rudiment levega sinusnega roga na embrionalnem srcu, drugi pa jo štejejo za ostanek vene azygos sin., ki pa je mesojedi in konj nimajo. Poleg vene cordis magne izhaja iz sinusa koronariusa tudi v.cordis media s.interventri- cularis subsinuosa, ki pa izvira pri konju neposredno iz desne¬ ga preddvora. V.cordis magna in v.cordis media pri mesojedih in prežvekovavcih ustrezata glede na potek in oskrbovalno področje vejam leve ko¬ ronarne arterije. Njen r.circumflezus (sin.) in r.interventricu- laris paraconalis spremljata v.circumflexa (sin.) in v.interven-r tricularis paraconalis vene cordis magne, medtem ko r.interven- tricularis subsinuosus arterije koronarije sin. spremlja vena cordis media. Pri prašiču in konju prav tako sledi veji, t.j. ramus interventricularis subsinuosus, ki pa pri teh živalih iz¬ vira iz arterije koronarije dext. Vv.cordis parvae (dextrae) so manjše vene (4 do 5), ki dovajajo kri, posamič ali pa združene v zbirno deblo, desnemu preddvoru iz področja desnega ventrikla, ki je blizu venčni brazdi. Omeniti moramo še vv.cordis minimae (Thebesii). To so vene z zelo ozko svetlino; dolge so nekaj milimetrov, nastanejo pa iz kapilar stenske muskulature in oddajajo kri skoz foramina vena- - 48 - rum minimarum neposredno v srene votline. V preddvorih se po¬ javljajo v večjem številu, v prekatih pa manj pogosto. Zgradba in posebne naprave srčnih krvnih žil Po svoji zgradbi pripadajo velike in srednje srčne arterije elastično-mišičnatemu, manjše pa mišičnatemu tipu; jakost in razpored njihovih krožnih in vzdolžnih mišičnih plasti sta raz¬ lični. Obtok uravnavajo blazinaste in dušilne arterije s posebnimi napravami. Prav tako obstajajo arterije, opremljene z epitelo- idnimi mišičnimi celicami. Srčna muskulatura ima veliko potrebo po obratovalnih snoveh; zato ima izredno gosto tridimenzionalno kapilarno mrežo. Oblika njenih pentelj je prilagojena strukturi mišičnih snopičev oz. mišičnih celic. Anastomoze med vejami obeh venčnih arterij - t.i. interarteri- alni spoji - so razmeroma redke, medtem ko so, nasprotno, inter- arterialni, t.j. spoji manjših vej znotraj oskrbovalnega področ¬ ja večje subendokardialne arterije številnejši. Važna je ugoto¬ vitev, da se oskrbovalna področja posameznih ventrikularnih vej dajo drugo nasproti drugemu razmejiti do področja njihovih ka¬ pilar v obliki posameznih arealov ali sektorjev. Pri tem se ka¬ pilare v obmejnih delih sosednjih področij sicer dotikajo dru¬ ga druge, vendar se med seboj ne spajajo. Veje koronarnih arte¬ rij so prave končne arterije, namenjene za oskrbo določenega mišičnega areala, ki je pri zapori pripadajoče arterije izklju¬ čen iz oskrbe s krvjo. Media subepikardialnih ven kaže pretežno muskulozno, media srednje velikih in majhnih miokardialnih žil pa nasprotno samo vezivno zgradbo. Pri vseh domačih sesavcih so v subepikardial¬ nih venah številne zaklopke. V srcu pri prašiču jih najdemo v miokardnih venah, celo v tako majhnih, ki imajo premer samo 120 mikrometrov. Veno-venozne anastomoze so v srcu vseh domačih sesavcev zelo številne. To so spoji med subepikardialnimi in miokardialnimi venami in tudi med venskimi vejami desne in leve prekatne stene. - 49 - Pri psu, mački in konju spremljata manjše subepikardialne arte¬ rije po dve kolateralni veni, ki sta med seboj spojeni z most¬ nimi anastornožarni. Vendar v srcu domačih sesavcev niso dokazane arteriovenozne anastomoze kot direktne povezave med prekapilar- nimi arterijami in postkapilarnimi venami. Mezgovnice srca Srčne mezgovnice nastanejo pri vseh domačih sesavcih iz suben- dokardialnih, miokardialnih in subepikardialnih mrež limfnih kapilar. Te se združijo v večje žile, ki se v subepikardialni legi priključijo krvnim žilam in ob njih potekajo k venčni bra¬ zdi. To velja za limfne žile ventriklov kot tudi za limfne žile atrijev. Zbirno mesto limfnih žil je tisto mesto na srcu, kjer se sulcus interventricularis paraconalis vliva v sulcus corona- rius. Večja limfna debla pri različnih živalskih vrstah uberejo svojo pot do naslednjih limfnih centrov oz. bezgavk: pri psu v lymphocentrum bronchale in lnn.mediastinales crann. et medii; pri prašiču v lnn.tracheobronchales sinn. et crann.; pri prežve kovavcih v lymphocentrum bronchale in Inn. tracheobronchales crann. et mediastinales crann., pri konju pa v Inn. tracheobron chales sinn. et mediastinales crann. Pri psu in konju se lahko limfne žile atrialne ploskve in pred¬ dvorov vzpno direktno do svojih bezgavk. Diagnostična znamenja srca glede na vrsto živali Določiti pripadnost izoliranega srca določenemu domačemu sesav- cu samo po zunanji obliki in velikosti srca je težavna zadeva. Za zagotovitev razpoznave moramo pritegniti druge zanesljive kriterije. Semkaj štejeta predvsem različen vzorec razdelitve srčnih krvnih žil pri različnih živalih in značilno obnašanje vene azygos dext. oz. sin. ob njunem izhodu iz srca pri različ- n ih vrstah. Nadaljnje diagnostično znamenje je tudi različna ko ličina, barva in konsistenca subepikardialnega pa tudi prisot¬ nost subendokardialnega maščobnega tkiva v venčnem in tudi v medprekatnih žlebovih ter v notranjosti srca. Pri posameznih vr stah živali kaže razlike tudi notranja struktura srca. V zvezi s tem naj še spomnimo, da se pri vseh sesavcih med ontogenezo - 50 - razvijejo trabeculae carneae, mm.papillares, transversi in pec tinati, chordae tendineae in tudi atrioventrikularne zaklopke iz muskulozne gobovine ventriklov. Ta komplicirani razvojni proces je vzrok za nastanek strukturnih razlik, ki jih opažamo v notranjih prostorih srca, glede na vrsto živali; tudi znotraj iste vrste živali ni nobeno srce popolnoma enaku drugemu. Velikost, teža in mere srca Velikost in s tem tudi absolutna in relativna teža in mere srca so odvisne od različnih faktorjev. Semkaj štejemo predvsem pasmo in z njo povezano velikost in telesno težo posamezne živali, nje¬ no starost in rejno stenje. Tudi način življenja odločilno vpli¬ va na velikost, težo in mere srca. Izvidi raziskav so odvisni tudi od tega ali je bilo srce v času preiskave v sistoli ali diastoli, ali je bilo napolnjeno s krvjo ali pa prazno in, ali je obstajala mišična otrplost ali še ni nastopila ali pa je že minila. Treba je upoštevati, da lahko bolezni, ki obremenjujejo obtok, n.pr. pogosto kronična ledvična obolenja pri psu, v veli¬ ki meri vplivajo na velikost in težo srca. Če vzamemo vse ome¬ njene faktorje skupaj, so povsem razumljivi različni podatki o teži in drugih merah srca pri domačih živalih. Srce pri psu in mački Srce pri mesojedih je kroglaste ali topostožčaste oblike. Notra¬ nja struktura srčnih ventriklov kaže nekatera znamenja, tipična za vrsto. Notranja struktura ventriklov Levi prekat pri psu in mački ima številne, longitudinalno pote¬ kajoče in delno proste mesnate tramiče. Popolnoma gladek je samo odsek prekatnega pretina, ki ga nahajamo pod septalnim škricem valve mitralis, cuspis septalis. Tudi notranja ploskev desnega ventrikla kaže podobno stanje. Tu je gladek pretin v področju arterijskega stožca, conus arteriosus, in septalnega škrica val¬ ve tricuspidalis, cuspis septalis. V levem ventriklu nahajamo praviloma dva prečna tramiča, ki po¬ tekata od pretina k obema papilarnima mišicama. Manj konstantna - 51 - sta oba prečna tramiča v desnem prekatu. Eden od njiju, vedno pričujoči m.transversus - trabecula septomarginalis - poteka k muskulusu papilarisu magnusu, medtem ko drugi, ki lahko tudi manjka, ubere svojo pot do malih bradavičastih mišic, mm.papi- llares parvi. V desnem prekatu je m. papilaris subarteriosus enoten in je pri mački razmeroma močnejši kot pri psu, medtem ko m.papillaris magnus pri psu in mački lahko sestoji iz dveh do treh komponent. M.papillaris magnus je pri psu razločno na pretinu ali pa je "vmesno stoječ" na zunanji steni, z jasnim odnosom do pretina. Eri mački je večinoma vmesno stoječ ali je čvrsto na zunanji steni. Mm.papillares parvi se pri obeh vrstah nagibajo k grup- nemu oblikovanju in sestojijo iz dveh členov. Obe papilarni mišici na zunanji steni levega ventrikla sta veči¬ noma močnejši kot v desnem prekatu. M.papillaris subatrialis je pri psu večinoma slabotnejši kot pri mački, sedi s široko bazo na zunanji steni in se iz nje dviguje samo z enim topim vrhom, iz katerega izhajajo kitaste vrvice. M.subauricularis ima vari¬ abilno obliko. Kad njegovo solidno izhodišče se večinoma dvigu¬ je več šilastih sekundarnih papil. Poleg dveh ali treh obligat- nih papilarnih mišic se v obeh ventrilih pri psu in mački pojav¬ ljajo majhni "fakultativni" mm.papillares. Položaj srca pri psu Vzdolžna srčna os oblikuje s prsnico kranialno odprt kot kak¬ šnih 40°. Kjegova baza je usmerjeno kraniodorzalno in se nahaja nekako na polovični višini prsne votline, ustrezno vodoravni ravnini skoz sredino 1. rebra ali črti, ki spaja akromion pleč- nice s koncem 13. rebra. Margo ventricularis dext. sledi kontu¬ ri prsnice v majhni oddaljenosti, margo ventricularis sin. pa spremlja kranialni rob 7- rebra. Robova se srečata na konici srca, ki je usmerjeno rahlo v levo, in doseže višino 7- rebrne¬ ga hrustanca. Srce, ki je položeno do 4/7 levo in do 3/7 desno od mediane ravnine, zavzame prostor v prsni votlini med 3. in 7. rebrom in med prsnico ter polovično višini prsnega koša. Pri tem je večidel oddaljeno od leve prsne stene in vloženo v vtisk obeh pljuč, impressio cardiaca. Leva srčna ploskev sega tesno do leve prsne stene samo v področju srčne zareze, incisura - 52 - cardiaca, levih pljuč. Topografija stranske prsne stene vpliva na klinično preiskavo srca s palpacijo, perkusijo in avskulta- cijo in tudi z rentgenskim slikanjem. Kranialno področje prsne¬ ga koša pokrivajo namreč plečnica, del nadlahtnice in njuna muskulatura. Tako kavdalni obris muskulusa tricepsa brachii (linea anconaea), ki izhaja od tretjega rebmo-vretenčnega skle¬ pa, prečka spodnji konec petega rebra. Prsno steno v področju 4. do 7. rebra lahko osvobodimo za preiskavo tako, da potegne¬ mo sprednjo končino navzpred. Ta spoznava o topografiji srca omogoča uporabo različnih dia¬ gnostičnih preiskovalnih metod srca na živi šivali. Semkaj spa¬ da ugotovitev "srčnega udarca", ki nastane zaradi kontrakcije srčne mišice in dovede do potresanja stranske prsne stene. Srč¬ ni udarec se pri psu čuti zelo različno, in to levo v spodnji tretjini prsi med 4. do 6., posebno dobro pa v 5* in desno manj jasno med 4. in 5- rebrnim prostorom. S perkusijo se da dokazati absolutna srčna zamolklina na tistem delu srca, ki ga pljuča ne pokrivajo, na obeh straneh med 4. in 6. medrebrnim prostorom. Medioventralno prehaja polje zamolkli- ne leve strani v polje zamolkline desne strani v 4. do 6. med- rebrnem prostoru. S perkusijo se da dokazati absolutna srčna zamolklina na tistem delu srca, ki ga pljuča ne pokrivajo, na obeh straneh med 4. in 6. medrebrnim prostorom. Dorzalno omejitev zamolkline oblikuje¬ ta simfizi 4. in 5- rebra. Medioventralno prehaja polje zamolkli¬ ne leve strani v polje zamolkline desne strani v 4. do 6. medre- brnem prostoru. Za avskultacijo srčnih tonov oz. patoloških srčnih šumov se po¬ nuja pri psu za ton levega ventrikla 5-, za ton desnega ventri- kla pa 4. medrebrni prostor v spodnji tretjini prsi. Ta mesta so primerna tudi za ugotavljanje tonov oz. šumov zaklopnic. Topografija srca pri mački se razlikuje od le-te pri psu v toli¬ ko, ker pri mački srčna os oblikuje s prsnico navzpred odprt kot samo 25 do 30 ° in ker srce zavzema spodnjo polovico prsnega prostora med 4. in 7 . rebrom. Ker je kavdalni rob muskulusa tri¬ cepsa brachii v višini 4. rebra, leži srce pri mački povsem - 53 - " Tetroskapularno" in je z eno svojo ploskvijo prsni steni naj¬ bliže med. 4. in 6. rebrom ter desno 5. rebrom. V tem področju se da tudi srčni udarec posebno razločno občutiti in srčni to¬ ni so tu dobro slišni. Krvne žile srca pri psu in mački A. coronaria sin. se razcepi že v sulkusu koronariusu na obe svoji glavni veji. Prva, r. interventricularis paraconalis, se spušča po istoimenski brazdi do incizure apicis, medtem ko dru¬ ga, r. circumflexus (sin.) sledi poteku levega dela sulkusa ko- ronariusa. K. interventricularis peraconalis oddaja pri mački najprej r. angularis in nato pri psu in mački prav tako k faci- es auricularis levega ventrikla veji, rr. čollaterales sin. prox. et dist. Obe veji oskrbujeta tudi m. papillaris subauri- cularis levega prekata. K steni desnega ventrikla oddaja r. interventricularis paraconalis pri mački r.coni arteriosi in več majhnih vej v podolžno brazdo sosednjih odsekov prekatnega pre- tina. Vendar oskrbuje daleč največji del prekatnega pretina kot tudi nodus in fasciculus atrioventricularis njihov r.septi in¬ terventricularis, ki poleg tega prevzema vaskularizacijo treh bradavičastih mišic desnega ventrikla. R.circumflexus (sin.) leve venčne arterije, a.coronaria sin., pokriva levi srčni uhljič in poteka v levem delu sulkusa koro- nariusa do brazde, sulcus subsinuosus, na facies atrialis, po¬ teka v vzdolžni brazdi proti srčni konici in končno postane r. interventricularis subsinuosus. V tistih primerih, ko r.circumflexus pri mački ne doseže brazde, sulcus subsinuosus, oddaja a. coronaria dext. r.interventricu¬ laris subsinuosus. V svojem poteku odda r.circumflexus (sin.) več majhnih vej, ki oskrbujejo področja leve prekatne stene, ki so v soseščini venč¬ ne brazde. Tri njegove največje veje, r.prox.ventriculi sin., r.marginis ventricularis sin. in r.dist.ventriculi sin. se spu¬ ščajo dalje po steni levega prekata navzdol. Poslednje imenova¬ ni ramus vaskularizira zraven tega m.papillaris subarterialis, ki mu daje veje tudi r.interventricularis subsinuosus. - 54 - Nadaljnje veje ramusa circumflexusa (sin.) oskrbujejo steno le¬ vega preddvora. To so rr.prox., intermed. et dist.atrii sin., ki oddajajo tudi nežne veje za preddvorni pretin. R.interventricularis subsinuosus predstavlja pri psu, kakor je že omenjeno, v vsakem primeru podaljšanje ramusa cirkumfleksusa (sin.). Med svojim potekom v brazdi, sulcus subsinuosus, oskr¬ buje z majhnimi vejami širši pas desne prekatne stene, ki je v bližini vzdolžne brazde, in ožji pas leve prekatne stene. Nasprotno pa izhaja pri mački r.interventricularis subsinuosus samo v 5° % primerov iz ramusa cirkumfleksusa leve venčne arte¬ rije, a.coronaria sin., in do 30 % iz ramusa cirkumfleksusa (dext.) desne venčne arterije, a.coronaria dext. V prvem primeru govorimo o levostranskem, v drugem pa o obojestranskem koronar¬ nem oskrbovalnem tipu. Nadaljnja (nekako 12 #) možnost je "obo¬ jestranska koronarna" varianta z dvema vejama, rr.interventri- cularis subsinuosi, pri čemer obe kolateralni veji oskrbujeta sosednje stenske odseke, in končno redka izjema, t.j. popolno manjkanje te arterije. Nadaljevanje desne venčne arterije, a.coronaria dext., sestoji pri psu samo iz njenega ramusa cirkumfleksusa (dext.), ki ga po¬ kriva desni srčni uhljič in poteka v desnem delu sulkusa korona- riusaterse končuje na facies atrialis. To velja tudi za mačko pri levokoronarnem oskrbovalnem tipu. Nasprotno pa se pri oboje¬ stranskem koronarnem tipu nadaljuje njegov r.circumflexus (dext.) kot r.interventricularis subsinuosus v brazdi, sulcus interven- tricularis subsinuosus, do srčne konice. R.circumflexus (dext.) oddaja pri obeh zastopnikih poleg manjših vej štiri večje veje za steno desnega srčnega prekata. To so: r.coni arteriosi za ena¬ ko imenovani odsek desnega prekata, r.prox.ventriculi dext., r. marginis ventricularis dext., r.dist. ventriculi dext. K temu pride pri mački, če gre za obojestranski koronarni tip, že opi¬ sani r. interventricularis subsinuosus. Ta oskrbuje poleg že zgoraj omenjenih stenskih odsekov prekatov z manjšimi vejami in svojim ramusom septi interventrikularisom tudi prekatni pretin. Nadaljnje veje desnega ramusa cirkumfleksusa vaskularizirajo steno desnega preddvora. To so rr.prox., intermed. et dist.atrii dext., ki sodelujejo tudi pri oskrbi preddvornega pretina. K temu - 55 - r.dist. atrii dext. pri psu praviloma oddaja arterijo sinuatri- alnega vozla, medtem ko je r.prox. atrii sin. samo priložnostno soudeležen pri oskrbi nodusa sinuatrialisa. Vene Iz sinusa koronariusa, ki predstavlja zbiralni prostor za večji del venozne srčne krvi, izbaja najprej ena izmed obeh velikih srčnih ven, v.cordis media s. v. interventricularis subsinuosa. Ta vstopi v sulcus interventricularis subsinuosus in doseže srč¬ no konico z več vejami, ki tam anastomozirajo z vejami vene in¬ terventricularis paraconalis. Eer ima v.cordis media z arterij¬ sko vejo, r.interventricularis subsinuosus, in svojimi vejami enak potek in enako oskrbovalno področje, jo imenujemo tudi v.interventricularis subsinuosa. Pri mački izhaja iz nje in po¬ teka k steni desnega ventrikla močnejša veja, t.j. v.collatera- lis prox. dext., pri psu pa v.ventriculi dext. Kot naslednjo žilo oddaja sinus coronarius na enaki višini poševno veno leve¬ ga atrija, v.obliqua atrii sin., v.dist.ventriculi sin. in naj¬ večjo srčno veno, v.cordis magna, kot nekakšno podaljšanje sinu¬ sa koronariusa. V.obliqua atrii sin. velja hkrati kot meja med sinusom koronariusom in veno cordis magno. V.obliqua atrii sin. oskrbuje steno levega preddvora posebno v področju vliva levih pljučnih ven, vv.pulmonales. V.dist. ventriculi sin. ustreza z enakim oskrbovalnim področjem istoimenski arteriji. V.cordis magna sledi v svojem poteku ramusu cirkufleksusu (sin.) leve venčne arterije, a.coronaria sin., v sulkusu koronariusu, vstopi s svojo, praviloma parno končno vejo kot v.interventri¬ cularis paraconalis v parakonalno vzdolžno brazdo in spremlja tam istoimensko arterijo do srčne konice. Opozorili smo že na anastomozo končnih vej te vene z vejami vene, v.interventricula¬ ris subsinuosa. V.cordis magna oddaja na poti do brazde, sulcus interventricula¬ ris paraconalis, veno marginis ventricularis sin., veno prox. ventriculi sin. in pri mački veno angularis, ki s spremljajoči¬ mi istoimenskimi arterijskimi vejami poiščejo ista oskrbovalna področja. V.interventricularis paraconalis oddaja naslednje veje, ki oskr- - 56 - bujejo ustrezna področja z vejami: v.coni arteriosi, v.collate- ralis dist. sin. in v.septi interventricularis. Skupina majhnih ven, vv.cordis parvae, dovajajo kri iz enega dela desne prekatne stene atrialne ploskve, facies atrialis, ne¬ posredno desnemu preddvoru. Izhaja jih četvero, kot v.coni arte¬ riosi, v.prox. ventriculi dext., v.marginis ventricularis dext. in v.dist. ventriculi dext., iz desnega preddvora nad sulkusom koronariusom, prečkajo arterijski r.circumflexus dext. in dose¬ žejo svoje oskrbovalno področje v poteku proti srčni konici. Pri mački lahko nastopajo imenovane vene deloma parno, tri po¬ slednje imenovane pa se lahko združijo v skupno deblo, ki se za¬ čenja kot v.circumflexa pod sinusom venam cavarum. Del venozne krvi iz miokarda odvajajo vv.cordis minimae (Thebe- sii) neposredno v notranje prostore srca. 0 teh, večinoma samo nekaj milimetrov dolgih malokaliberskih venah je že bilo govora. Njih število je v desnem preddvoru največje in se zmanjšuje po vrstnem redu: levi preddvor,.desni prekat, levi prekat. Srce pri prašiču Srce prašiča je topo stožčasto. Njegova višina le neznatno pre¬ sega kraniokavdalni premer, merjen na najširšem mestu. Notranja struktura ventrikla Kot pri ostalih domačih sesavcih kaže vrstne posebnosti notra¬ nja struktura ventriklov tudi pri prašiču, predvsem glede pa¬ pilarnih mišic. Od obeh papilarnih mišic levega prekata, ki sta vedno na zunanji steni, je m.papillaris subatrialis, ki meji na septum interven— triculare, širok in nizek. Njegova baza sestoji iz več mesnatih tramičev, združenih v kompleks. Njegova kupola, štrleča proti kuspisu septalisu, je večinoma razdeljena na dve, redkeje pa na več konic. Od njega poteka k pretinu sistem prečk, ki sestoji iz o kroglastega ali trakastega mišičnega konopca; ta se po svo¬ jem izhodu iz pretina večkratno razvejiči. M.papillaris subauri- cularis se razločno ločuje od prekatne stene kot okroglasta mi¬ šična nabuhlina. Njegova kupola je enotna ali pa nosi več majhnih - 57 - bradavičastih podaljškov. Od njegovega podnožja potekajo k pre- tinu posamezni ali mrežasto spojeni prečni tramiči. Poleg obeh opisanih bradavičastih mišic nahajamo na zunanji steni levega prekata praviloma več majhnih akcesornih papilarnih mišic. Od treh papilarnih mišic desnega ventrikla sta dve na pretinu, ena pa na zunanji steni. M.papillaris subarteriosus oblikuje sa¬ mo majhno kupolasto vzvišino na pretinu. Nasprotno pa sestoji podnožje muskulusa papilarisa magnusa iz več mišičnih tramičev, združenih v kompleks. Njegovo telo razločno štrli iz zunanje stene in nosi na svojem vrhu večinoma dve do štiri bradavičke. Trabecula septomarginalis, ki je vedno pričujoča in se nahaja med bazo muskulusa papilarisa magnusa in pretinom, meri na preč¬ nem prerezu od 1 do 9 mm. Km.papillares parvi, ki so na pretinu, predstavljajo iz več komponent sestoječo mišično skupino različ¬ ne oblike. Neredko nahajamo enotno telo, katerega kupola, ki nosi enostavno ali več konic, se razločno izločuje od pretina. Akcesorne papilarne mišice so lahko prisotne tudi v desnem pre¬ katu. Lega srca Srce zavzema prsno votlino med tretjim in šestim rebrom v kranio kavdalni smeri. Njegova baza je usmerjena kraniodorzalno in jo nahajamo približno na polovični višini prsne votline. Margo ven- tricularis dext. srca sledi v majhni razdalji konturi prsnice, medtem ko njegov margo ventricularis sin. poteka vzporedno s kra nialnim robom desnega rebra. Srčna konica doseže okolico levega šestega rebrnega hrustanca. Srce je večidel vloženo v srčni vtisk, incisura cardiaca, obeh pljučnih kril. Samo s svojo levo ploskvijo se približuje v večjem obsegu stranski prsni steni, medtem ko desna pljuča s svojo manjšo incizuro puščajo prost sa¬ mo majhen del srčne stene. Caput longum muskulusa tricepsa bra- chii, katerega kavdalni rob poteka kot t.i. linea anconaea od petega rebrno-vretenčnega sklepa do šestega rebrnega hrustanca, popolnoma pokriva stransko prsno steno v področju srca. S tem, da sprednjo končino potegnemo navzpred, omogočimo, da je srce dostopno za preiskavo. V ugodnih razmerah je srčni udarec slabo čutiti levo v 3. in 4. interkostalnem prostoru. Nerazločna relativna srčna zamolklina - 58 - se da s perkusijo ugotoviti pri mršavih živalih levo ventralno v drugem do petem interkostalnem prostoru. Od srčnih tonov se da osluškovati ton levega ventrikla v 4. in ton desnega ventrikla desno v 3- interkostalnem prostoru. Pulmo- nalni ton slišimo levo v 2., aortni ton pa v 3. medrebrnem pro¬ storu. Krvne žile srca A.coronaria sin. izhaja iz sinusa aortnega bulbusa. Med trunku- som pulmonalisom in levim srčnim uhljičem doseže sulcus inter- ventricularis paraconalis, v katerega oddaja eno svojih glavnih vej, r.interventricularis paraconalis, do srčne konice. Njegovo drugo glavno vejo pokriva levi srčni uhljič; ta veja sledi kot r. circumflexus (sin.) levemu delu sulkusa koronariusa in dospe na srčno ploskev, facies subsinuosa, kjer se razdeli na več majhnih vej. R.interventricularis paraconalis oddaja številne nepoimenovane veje steni desnega srčnega prekata in njegovemu arterijskemu stožcu, conus arteriosus, a.coni arteriosi. Stena levega srčne¬ ga prekata dobi poleg manjših žil dve večji veji, r.collatera- lis prox. in r.collateralis dist. Številne majhne veje oskrbu¬ jejo področje medprekatnega pretina, ki je blizu leve vzdolžne brazde, medtem ko njegov centralni del vaskularizira r.septi interventricularis. R.circumflexus (sin.) oddaja po svojem izhodu iz leve venčne ar¬ terije levi prekatni steni kot prvo vejo r.prox. ventriculi sin. Do kavdalnega roba srca sledi r.marginis ventricularis sin. in nato r.distalis ventriculi sin., ki oskrbuje steno levega ven¬ trikla med brazdo, sulcus interventricularis subsinuosus, in levim ventrikularnim robom, margo ventricularis sin. R.circumflexus (sin.) je tudi za oskrbo stene levega preddvora. K temu oddaja rr.prox., intermed. et dist. atrii sin. A.coronaria dext. izhaja iz sinusa aortnega bulbusa, ki spada k desni polmesečasti zaklopki, sledi s svojim ramusom cirkumfleksu- som (dekst.) desnemu delu sulkusa koronariusa in se nato nada- - 59 - ljuje v sulcus interventricularis subsinuosus kot r.interventri- cularis subsinuosus do srčne konice. Tako obstaja pri prašiču t.i. obojestranski koronarni oskrbovalni tip. Prva veja ramusa cirkumfleksusa (dext.) za desno prekatno steno je r.coni arte- riosi. Sledijo r.prox. ventriculi dext., r.marginis ventricula¬ ris dext. in r.dist. ventriculi dext. Majhne veje oskrbujejo steno desnega preddvora. Semkaj spadajo rr.prox., intermed. et dist. atrii dext. H.interventricularis subsinuosus desne venčne arterije oskrbuje odseke desne in leve prekatne stene, ki so blizu vzdolžni braz¬ di, in tudi pretin s številnimi manjšimi vejami. Vrhu tega pri¬ de močnejši r.ventriculi sin., ki poteka pod sinusom koronariu- som in je udeležen tudi pri oskrbi medprekatnega pretina. Vene Cevasti, kakšnih 2 do 3 cm dolgi sinus coronarius je rudiment desnega sinusnega roga embrionalnega srca. Njegova, z valvulo sinus coronarii opremljena odprtina v desni preddvor leži pod ustjem, ostium venae cavae caud. Sinus leži v sulkusu koronari- usu na facies atrialis in brez meje prehaja v veno azygos sin., ki se vzpenja ob levem preddvoru. Prva velika veja, ki jo odda¬ ja, je v.cordis media s. v. interventricularis subsinuosa. Ta spremlja v brazdi, sulcus interventricularis subsinuosus, arte¬ rijo, a.interventricularis subsinuosa arterije koronarije deks- tre, pri čemer se v spodnji tretjini vzdolžne brazde razdeli na dve enako močni veji. Preden doseže srčno konico, poteka prva veja okrog levega roba, margo ventricularis sin., druga pa okrog desnega roba, margo ventricularis dext., na facies auricularis srca in anastomozirata tam z ustreznimi vejami vene cordis mag- ne. Številne nepoimenovane veje vene cordis medije sprejmejo svojo kri iz sosednih prekatnih sten kot tudi iz prekatnega pre¬ tina. Večja veja vene cordis medije, ki poteka k steni desnega srčnega prekata, je v.dist. ventriculi dext. V.cordis magna izhaja iz sinusa koronariusa na mestu njegovega prehoda v veno azygos sin. Najprej poteka kot r.circumflexus (sin.) - pri tem jo pokriva levi srčni uhljič - v sulkusu koro- nariusu do brazde, sulcus interventricularis paraconalis, in - 60 - vstooi vanj kot r.descendens paraconalis. R.circumflexus (sin.) oddaja poleg majhnih vej steni levega prekata r.dist. ventricu- li sin., r.marginis ventricularis sin. in r.proz. ventriculi sin., ki sledijo kot spremljevalne vene istoimenskim vejam ra- musa cirkumfleksusa leve venčne arterije, a.ooronaria sin. R. interventnicularis paraconalis vene cordis magne odda najprej vejo, ki poteka sprva pod ostrim kotom, nato pa vzporedno z njim. V vzdolžni brazdi oddaja več manjših vej desni in levi prekatni steni in se deli na dve močni veji, ki, kot je že ome¬ njeno, anastomozirata z istovrstnima končnima vejama vene cordis medije. Neposredno iz desnega preddvora izhajata v.marginis ventricula¬ ris dext. in močna v.circumflexa dext. Ta rabi kot zbiralna ži¬ la za r.prox. ventriculi dext., veno coni arteriosi kot tudi za r.prox.atrii dext. Vv.cordis minimae, nekaj milimetrov dolge žilice, vodijo kri iz mioksrda preddvorov in srčnih prekatov neposredno v notranje votline srca. Kar se tiče njihovega števila, je na prvem mestu stena desnega, nato stena levega preddvora, nato pa sledi desna in končno leva prekatna stena. Srce pri govedu Srce goveda ima v diastoličnem stanju obliko približno enako¬ straničnega, stisnjenega, v sistoli pa bolj šilastega stožca z rahlo konkavnim robom, margo ventricularis sin. Ima še plitvo tretjo vzdolžno brazdo, sulcus intermedius, ki poteka vzdolž le¬ vega roba, margo ventricularis sin., vendar ne doseže srčne ko¬ nice. Nadaljnje nenavadno, za vrsto značilno znamenje nahajamo na srčnih uhljičih. Njihovi, daleč čez bazo ventriklov viseči ostri robovi so narezani ali nazobčani podobno kot petelinji greben. Pozornost zbuja na posebnih mestih srca vedno pričujoči vložek velikih količin (do 24 % v primerjavi s težo srčne mišice) ma¬ ščobnega tkiva rumenkasto bele barve, v ohlajenem stanju loja¬ sto čvrste in lahko drobljive konsistence. Maščobno tkivo izpol¬ njuje venčno brazdo v vsej njeni dolžini in globini in pri tem - 61 - podpira srčna uhljiča, pri čemer je v obsežno blazino vključen tudi conus arteriosus. Izoliran trakasti maščobni kompleks po¬ kriva streho desnega preddvora v področju nasadišča perikarda. Maščobno tkivo, ki sledi velikim krvnim žilam, napolnjuje tudi desno in levo ter vmesno vzdolžno brazdo, ki je značilna za go¬ vedo. Pa tudi manjše krvne žile spremljajo tkivni trakovi; tan¬ ke plasti maščobnega tkiva pa se lahko razprostrejo tudi na drugih mestih srčne površine. Ker se maščobno tkivo srca pri prežvekovavcih ne razkroji niti pri mršavih živalih, ali pa le nebistveno, gre torej za t.i. gradbeno maščobo, ki je v zvezi s funkcijo srca. Ta maščoba izpolnjuje vse neravnine srčne povr¬ šine in omogoča, da predvsem mejna področja med preddvoroma in njunima srčnima uhljičema in baza srca kontinuirano ter gladko prehajajo druga v drugo. Nadaljnji pojav, značilen za to vrsto živali, je subendokardialno maščobno tkivo, posebno v področju bradavičastih mišic, mestoma pa tudi na drugih krajih notranje srčne stene. Notranja struktura ventriklov Ventrikla kažeta nekaj posebnih, vsekakor samo pogojno uporab¬ nih znamenj za diagnozo pripadnosti določeni vrsti. Zunanja stena desnega srčnega prekata je v področju dotočne po¬ ti, torej v odseku, ki leži pod desnim atrioventrikularnim ust¬ jem, opremljena s številnimi močnimi mesnatimi tramiči, trabe- culae carneae, medtem ko je v področju odtočne proge, ki sega v conus arteriosus, gladka. Gladke stene imata tudi pretin in sko¬ raj celotni levi ventrikel. Obe bradavičasti mišici, mm.papillares, levega prekata sta po¬ membno močnejši od le-teh v desnem srčnem prekatu. M.papillaris subauricularis se kot nabuhlina dviguje iz zunanje stene levega ventrikla, je z globoko vzdolžno brazdo razločno razdeljen na dvoje in prehaja proti ustju v dve močni papili, iz katerih potekajo kitaste vrvice do obeh jadrastih zaklopk. Dalje distalno ležeči m.papillaris subatrialis predstavlja prav tako mišično nabuhlino, ki se s široko ploskvijo zraste z zuna¬ njo steno in nosi več grbic za nasadišče kitastih vrvic. Tanki mm.transversi oblikujejo širokopetljasto mrežo med pretinom in - 62 - bazo te mišice. Poleg tega nahajamo nekaj nepravilno razporeje¬ nih in prav tako tankih prečnih mišic, ki povezujejo pretin z zunanjo steno. Od treh bradavičastih mišic desnega ventrikla je m.papillaris magnus na zunanji steni, mm.papillares parvi in m.papillaris subarteriosus pa na pretinu. M.papillaris magnus sprejme več mesnatih tramičev, trabeculae carneae, v svojo bazo in se zraste, opremljen z več grbicami, s široko ploskvijo z zunanjo steno, ali pa se loči od nje z več- grbičasto kupolo. Njegove kitaste vrvice potekajo do stenskega in kotnega škrica, cuspis parietalis in angularis. Mm.papillares parvi imajo svoj sedež na tistem mestu pretina, kjer se le-ta v ostrem kotu sestane s subsinuoznim delom zunanje stene desne¬ ga ventrikla. Imajo enotno podnožje, ki nosi dva do tri prosto stoječe bradavičaste podaljške, ki s svoje strani oddajajo chor- dae tendineae škricema, cuspis septalis in parietalis. M.papi¬ llaris subarteriosus se dviguje kot ploska nabuhlina iz pretina, sega kot tak pod kristo supraventricularis in tam oddaja v dvoj¬ ni vrsti razporejene chordae tendineae škricema, cuspis septa¬ lis in angularis. Trabecula septomarginalis desnega prekata je okrogel, do enega centimetra debel konopec, ki izjaja iz baze bradavičaste mišice, m.papillaris subarteriosus, je usmerjen proti srčni konici, pre¬ čka ventrikel in prehaja z več vejami v zunanjo steno. Nadalj¬ njih prečnih mišic v desnem prekatu ni. Lega srca S svojo osjo razmeroma strmo stoječe srce sega v kranio-kavdalni smeri od 3. do 5- ali tudi 6. rebra. Kranio-dorzalno usmerjena srčna baza doseže približno polovično višino prsne votline, a srčna konica, oddaljena nekaj centimetrov od prsnice, okolico levega 5- rebrno-hrustančnega spoja. Rahlo konkavni margo ven- tricularis sin. sledi konturi kranialno izbočene preponine ku¬ pole v neznatni oddaljenosti. Ker leži srce do 5/7 levo od me¬ diane ravnine, se dotika leve prsne stene v področju 4. in 5. medrebrnega prostora. Plosko lokasta kontura ventralnega roba dvodelnega kranialnega režnja levih pljuč osvobaja znaten del - 63 - leve srčne ploskve, medtem ko desno srčno ploskev, ki je neko¬ liko oddaljena od prsne stene, pokrivata v večjem obsegu lobus oran. in medius desnih pljuč. Kavdalni obris dolge glave musku- lusa tricepsa brachii, ki je pri govedu manj močno razvita, t.j. linea anconaea, sledi 5- interkostalnemu prostoru. Srčni udarec pri govedu je razločen levo v 3- do 5«, najrazloč- nejši je v 4. interkostalnem prostoru, desno pa v enakem področ¬ ju, vendar manj razločen. Močnejša telesna zgradba in dobro rejno stanje zmanjšujeta ugotovijivost srčnega udarca. Relativno srčno zamolklino ugotavljamo levo v 3- do 4. medrebr- nem prostoru, in to s samo nerazločno omejitvijo celo pri mrša¬ vih živalih, levi srčni ventrikularni in aortni ton sta najraz- ločneje slišna v 4., pulmonalni ton pa levo v 3« medrebrnem prostoru, medtem ko je ton desnega ventrikla zaznaven desno v 3» medrebrnem prostoru. Krvne žile srca pri prežvekovavcih Srčne krvne žile pri govedu, ovci in kozi se močno ujemajo ta¬ ko po načinu svojega izhodišča in poteka kot tudi glede udelež¬ be pri oskrbi enakih področij srca, pri čemer a.coronaria sin. pri vseh treh vrstah oskrbuje daleč večji del celotnega organa kot a.coronaria dext. (levokoronarni oskrbovalni tip). Da bi se pri prikazovanju srčnega žilnega vzorca teh domačih prežveko- vavcev izognili ponavljanju, bo v naslednjem govor samo o srčnih žilah pri govedu. Srčne arterije pri govedu A.coronaria sin. izhaja iz levega sinusa aortnega bulbusa. Nje¬ no kratko, med trunkusom pulmonalisom in levim srčnim uhljičem ležeče deblo, se deli na r.interventricularis paraconalis in približno enako močni r.circumflexus (sin.). R.interventricularis paraconalis poteka v istoimenski brazdi do incizure apicis, kjer njegove končne veje anastomozirajo s kon T čnimi vejami ramusa interventrikularisa subsinuozusa. Poleg številnih manjših vej za stenske odseke desnega in levega ven¬ trikla, ki so blizu vzdolžne brazde, oddaja r.interventricula- - 64 - ris paraconalis r.coni arteriosi za istoimenski odsek desne pre¬ katne stene in veje, rr.collaterales prox. et dist., za facies auricularis in za margo ventricularis sin., kjer anastomozirajo z vejami ramusa interventrikularisa subsinuozusa. Z močno vejo, r.septi interventricularis, in številnimi manjšimi vejami vasku- larizira r.interventricularis paraconalis tudi prekatni pretin. R.circumflexus (sin.) arterije koronarije sin. prekorači levi del sulkusa koronariusa, doseže sulcus interventricularis sub- sinuosus in vstopi vanj s svojo vejo, r.interventricularis sub- sinuosus, ki poteka do srčne konice. R.circumflexus oskrbuje steno levega ventrikla s številnimi manjšimi in tremi večjimi arterijami. Te so: r.prox. ventricularis sin., r.marginis ven¬ tricularis sin. in r.dist. ventriculi sin. Stena levega pred¬ dvora sprejme iz veje, r.circumflexus sin., rr.prox., intermed. in dist. atrii sin. R. interventricularis subsinuosus vaskularizira kot neposredno nadaljevanje veje, r.circumflexus (sin.) arterije koronarije sin., z različno velikimi vejami odseke leve in desne prekatne stene, ki so blizu vzdolžne brazde, kakor tudi prekatnega pre- tina. Vrhu tega oddaja vejo, r.ventriculi dext., z vejami za pretin preddvorov in srčnih prekatov. Na anastomozo med končni¬ mi vejami obeh arterij v vzdolžnih brazdah v področju incizure apicis smo že opozorili. A.coronaria dext. je bistveno šibkejša kot a.coronaria sin. Iz¬ haja iz sinusa desne semilunarne zaklopke aortnega bulbusa, vstopi v desni del sulkusa koronariusa in doseže facies atria- lis desnega srčnega prekata, kjer njene končne veje anastomozi- rajo z vejami ramusa ventriculi dext. in vejami ramusa ventri- kularisa subsinuozusa arterije koronarije sin. Z manjšimi veja¬ mi oskrbuje steno desnega preddvora in z večjimi vejami steno desnega srčnega prekata v področju sulkusa koronariusa. Prva njenih večjih vej, r.coni arteriosi, anastomozira v področju konusa, conus arteriosus, z vejami istoimenske arterije iz leve venčne arterije, a.coronaria sin. Druga veja desne venčne arte— rije, r.prox. ventriculi dext., doseže facies atrialis desnega srčnega prekata, se tam razdeli na dve veji, ki anastomozirata z vejami arterije koronarije sin., t.j. r.interventricularis - 65 - paraconalis. Sledi r.marginis ventricularis dext., ki poteka ob istoimenskem robu srca proti srčni konici. Njegove veje ana- stomozirajo z vejami, rr.interventriculares paraconalis et sub- sinuosus, arterije koronarije sin. Četrta večja veja arterije koronarije dext. je r.dist. ventriculi dext. Ta je z dvema po¬ slednje imenovanima arterijama soudeležen pri oskrbi stene des¬ nega srčnega prekata. Steno desnega preddvora oskrbujejo tri majhne veje, rr.prox., intermed. in dist. atrii dext., ki izha¬ jajo iz arterije koronarije dext., oz. iz njenega ramusa circum- flexusa. M.papillaris subauricularis levega ventrikla sprejme veje, r.co- llateralis prox. ramusa interventrikularisa parakonalisa in rr. prox. et dist. ventriculi sin. iz ramusa cirkumfleksusa (sin.) arterije koronarije sin. M.papillaris subatrialis oskrbujejo razvejičenja ramusa interventrikularisa parakonalisa in razveji- čenja ramusa interventrikularisa subsinuozusa in tudi ramusa marginis ventricularis sin. iz ramusa cirkumfleksusa arterije koronarije sin. M.papillaris magnus desnega ventrikla je opremljen z vejami ra¬ musa proksimalisa ventriculi dext. in ramusa marginis ventricu¬ laris dext. arterije koronarije dekst., medtem ko majhnim bra¬ davičastim mišicam, mm.papillares parvi, dovajajo kri vene ramu¬ sa septi ventriculorum ramusa interventrikularisa parakonalisa. Srčne vene pri govedu Sinus coronarius predstavlja zbiralni prostor za srčno venozno kri, ki doteka iz ven, v.cordis magna, v.cordis media in v.mar¬ ginis ventricularis sin., ki je lastna samo prežvekovavcem. Vrhu tega sprejema pri prežvekovavcih tudi kri iz vene azygos sin., ki je prisotna tudi pri prašiču. Pri govedu je sinus coronarius dolg približno 5 cm in ima notranji premer okrog 2 cm. Vliva se pod ustjem, ostium venae cavae caud., ki je opremljeno z zaklop¬ ko, v desni preddvor. Sinus coronarius oddaja kot prvo veliko veno srednjo srčno veno, v.cordis media s. v. interventricularis subsinuosa, ki v isto¬ imenski brazdi spremlja r. interventricularis subsinuosus arte¬ rije sin. do srčne konice, se tukaj razvejiči in anastomozira - 66 - z vejami velike srčne vene, v.cordis magna, oz. z vejami vene marginis ventricularis sin. Kri ji doteka iz vej z oskrboval¬ nega področja arterialnega ramusa, r.interventricularis subsi- nuosus, ki jo spremlja. V.cordis magna predstavlja neposredno nadaljevanje sinusa koro- nariusa; vklopljena je v maščobno tkivo in jo pokriva levi srč¬ ni ubljič. Poteka najprej kot r.circumflexus v levem delu sulku- sa koronariusa do brazde, sulcus interventricularis paracona- lis, vstopi v njo in spremlja kot r.interventricularis paraco- nalis istoimensko vejo arterije koronarije sin. do incizure apicis in tukaj se zgoraj omenjene anastomoze z vejami srčne vene, v.cordis media, nehajo. V.cordis magna sprejema kri skozi različno velike veje, od katerih večje nosijo ime po spremlja¬ jočih arterijah, iz oskrbovalnega področja ramusa cirkumfleksu- sa in ramusa interventrikularisa parakonalisa arterije korona¬ rije sin. V.marginis ventricularis sin. s. v. cordis caud., ki jo imajo od domačih sesavcev samo prežvekovavci, izhaja kot najšibkejša izmed treh velikih srčnih ven iz končnega odseka sinusa korona¬ riusa nedaleč od izhodišča vene azygos sin., prekriža r.circum- flexus arterije koronarije sin. in poteka v sulkusu intermedi- usu ob robu, margo ventricularis sin., k srčni konici. Njene veje prevzamejo skupaj z vejami vene cordis magne in medije od¬ tok krvi iz stenskih področij levega ventrikla, ki so blizu sulkusa intermediusa. Vv. cordis dext. (pervae) izvirajo direktno iz desnega preddvora in imajo na skrbi odtok krvi iz stene desne polovice srca. Vv.cordis minimae (Thebesii) so majhne, nekaj milimetrov dolge sile, ki izvirajo neposredno iz mišične stene in se vlivajo v ustrezne srčne votline. Mnogo jih nahajamo v obeh preddvorih, bolj redko pa v prekatih. Srce pri konju Konjsko srce ima v diastoli obliko topega stožca, katerega vi¬ šino nebistveno presega širina njegove baze. Njegovi stranski ploskvi, facies atrialis in auricularis, sta rahlo sploščeni. - 67 - Subepikardialno maščobno tkivo je rumeno, njegova konsistenca pa je zaradi velike količine nezasičenih mastnih kislin izra¬ zito mehka. Napolnjuje sulcus coronarius in tudi vzdolžne braz¬ de in jih lahko znatno preseže, zlasti pri primitivnih pasmah konj, ki so nagnjene h kopičenju maščobe. Notranja struktura ventriklov Od treh bradavičastih mišic desnega ventrikla zlasti razločno ustreza predstavi o obliki bradavičaste mišice m.papillaris mag- nus, ki stoji na zunanji steni. Na prehodu zgornje v srednjo tretjino zunanje stene sedi na njej s široko bazo, sega prosto v prekat in nosi več grbic, iz katerih potekajo chordae tendi- neae do škricev, cuspis parietalis in angularis. M.papillaris subarteriosus se s široko ploskvijo prilega pretinu in izstopa iz njega samo kot ploska izbuhlina. Iz nje izhajajo v nepravil¬ nem razporedu kitaste niti do škricev, cuspis septalis in angu¬ laris. Mm.papillares parvi se spajajo s široko bazo s pretinom na tistem mestu, kjer se pretin sestane v ostrem kotu s subsi- nuoznim delom zunanje stene desnega ventrikla. Mm.papillares parvi oddajajo iz več bradavičastih podaljškov kitaste niti do škricev, cuspis septalis in parietalis. Trabecula septoparginalis desnega prekata izhaja iz baze brada¬ vičaste mišice, m.papillaris subarteriosus, prečka votlino ven¬ trikla in zgine v bazi muskuluSa papilarisa magnusa. Proti srč¬ ni konici nahajamo še različno število tankih prečk. Obe bradavičasti mišici, ki stojita na zunanji steni, m.papi¬ llaris subauricularis in m.papillaris subatrialis levega ven¬ trikla predstavljata dve močni mišični nabuhlini, ki se bočita v levi srčni prekat zlasti med sistolo. V distalno smer se raz¬ prostirata daleč proti srčni konici, se od tukaj vzdigujeta in dosežeta nekako polovično višino ventrikla. Tukaj se spajata s sosednjimi mesnatimi tramiči, trabeculae carneae, in oddajata chordae tendineae k obema jadrastima zaklopkama. Nekaj tankih in razvejičenih prečnih mišic, mm.transversi, ki križajo lumen prekata, spaja pretin in bazo obeh papilarnih mišic. - 68 - Lega srca Kranialni rob diastoličnega srca sega v drugi interkostalni pro¬ stor, medtem ko njegov kavdalni rob pokriva 6. rebro. V sistoli se margo ventricularis dext. pomakne v 3., margo ventricularis sin. pa v 5. interkostalni prostor. Baza srca, ki je s svojo osjo usmerjena strmo k prsnici, se nahaja na meji med srednjo in ventralno tretjino višine prsnega koša. Rahlo na levo usmer¬ jena srčna konica doseže 6. ali 7« rebrni hrustanec, ne da bi se dotaknila prsnice. Margo ventricularis dext. spremlja naj¬ prej kranialni rob 3. rebra, nato pa sledi notranji konturi pr¬ snice. Margo ventricularis sin., ki ga pokriva 6. rebro, se spušča skoraj navpično k prsnici. Linea anconaea (kavdalni rob dolge glave muskulusa tricepsa brachii) pušča nepokrit kavdalni odsek levega ventrikla. Tri petine srca ležijo levo od mediane ravnine. Njegova facies auricularis se neposredno dotika leve prsne stene v področju 4. in 5- medrebrnega prostora in 5» rebra zato, ker pušča incisura cardiaca levih pljuč to ploskev prosto. Kot pri drugih domačih sesavcih moramo tudi pri konju potegni¬ ti ustrezno sprednjo končino kolikor je mogoče daleč naprej, da bi lahko srce preiskali. Srčni udarec je čutiti levo v srednji tretjini prsne višine, med 3- in 6., najrazločneje pa v 5» interkostalnem prostoru in tudi na desni strani v področju 3* in 4. medrebrnega prostora. Absolutna srčna zamolklina se da ugotoviti levo v področju 3. do 5» interkostalnega prostora, pri čemer poteka zgornja meja približno kot dlan velikega polja zamolkline v 4. interkostal— nem prostoru v sredini ventralne tretjine višine, ki jo ima prs¬ ni koš. Na desni strani nahajamo polje zamolkline v 3. in 4. medrebrnem prostoru. V okolici teh polj absolutne zamolkline se da dognati brez ostre omejitve tudi relativna srčna zamolk— liua, ki jo povzroča dejstvo, da v tem področju srce pokrivajo pljuča. Velikost polj zamolkline je odvisna od različnih veli¬ kosti srca pri pasmah, pa tudi individualno je variabilna. Od srčnih tonov je najrazločneje slišen ton levega ventrikla v 4. do 5. interkostalnem prostoru, torej v področju polja srčne zamolkline. Ton desnega prekata je najrazločnejši desno v 4. do - 69 - 5. interkostalnem prostoru v sredini spodnje tretjine prsne votline. Ton pulmonalne zaklopke ugotavljamo levo v 3- medrebr- nem prostoru nad 4. rebrom v sredini ventralne tretjine prsne višine, ton aortne zaklopke pa levo v 4. interkostalnem prosto¬ ru. Krvne žile Z arterijsko krvjo oskrbujeta srce pri konju a.coronaria sin. in a.coronaria dext., ki je pri tej vrsti živali bistveno moč¬ nejša in je pristojna za ustrezno obsežno oskrbovalno področje (obojestransko koronarni oskrbovalni tip). A.coronaria sin. izhaja iz levega sinusa aortnega bulbusa, do¬ seže med trunkusom pulmonalisom in levim srčnim uhljičem levi del sulkusa koronariusa, kjer se razcepi na r.interventricula- ris paraconalis in r.circumflexus. E. interventricularis paraconalis je vložen v maščobno tkivo in vstopi v istoimensko vzdolžno brazdo, doseže incizuro apicis in prek te facies atrialis srca. Z večjimi in manjšimi stranskimi vejami oskrbuje odseke, ki so blizu vzdolžni brazdi, zlasti le¬ vega, v manjšem obsegu pa tudi desnega ventrikla in septum in- terventriculare. E.interventricularis paraconalis oddaja poleg teh sedem do osem vej dve večji veji. Prva je r.collateralis sin. prox., ki se spušča poševno in vejiči ter poteka k levemu robu, margo ventricularis sin. Druga, imenovana r.collateralis sin. dist., izhaja dalje distalno in doseže s svojimi vejami prav tako margo ventricularis sin. Od vej za desno steno preka¬ ta posebno izstopa r.coni arteriosi, katerega ime kaže na njego¬ vo oskrbovalno področje. E.circumflexus (sin.) arteriae coronariae sin. prekriža veno cordis magno, o kateri bo govor pozneje in doseže v sulkusu ko- ronariusu margo ventricularis sin., v katerega področju se kon¬ čno razvejiči. V mnogih primerih lahko njegove veje dosežejo tudi facies atrialis levega srca. E.circumflexus (sin.) oskrbu¬ je steno levega prekata in preddvora kot tudi pretin preddvorov s petimi do sedmimi vejami različne jakosti. E.circumflexus (sin.) zapusti r.angularis kot prvi od odcepov. Njemu sledi moč¬ ni r.prox. ventriculi sin., ki se s svojimi vejami vrine med - 70 - veje ramusa angularisa in veje ramusa marginis ventricularis sin., ki izhaja prav tako iz ramusa cirkumfleksusa (sin.). Stena levega preddvora dobi štiri do šest vej iz ramusa cirkum- ppe]£susa (sin.). Dve večji, r.prox. in r.intermed. atrii sin., oskrbujeta glavni del leve preddvorne stene, medtem ko dve manj¬ ši veji, rr.auriculares dext. et sin., potekata k steni levega srčnega uhljiča. A.coronaria dext. izhaja iz sinusa aortnega bulbusa, ki spada k desni jadrasti zaklopki, vstopi kot r.circumflexus (dext.) v desni del sulkusa koronariusa, doseže sulcus subsinuosus, posta¬ ne trnkaj r.interventricularis subsinuosus, ki poteka k srčni ko¬ nici. Na svoji poti pod desnim srčnim uhljičem odda r.circum- flexus številne večje in manjše veje odsekom stene desnega srč¬ nega prekata in preddvora, ki so blizu venčni brazdi. K desni prekatni steni potekajoče poimenovane veje so r.coni arteriosi, r.prox. ventriculi dext., r. marginis ventricularis dext. in r.dist. ventriculi dext. Prva teh štirih vej ramusa cirkumflek¬ susa (dext.) oskrbuje conus arteriosus in aortno razširino, bul- bus aortae, druga in tretja steno desnega ventrikla v področju njegovega roba, margo ventricularis dext., in četrta veja sten¬ ski odsek desnega prekata na njegovi facies atrialis. E.interventricularis subsinuosus desne venčne arterije teče sko¬ zi istoimensko vzdolžno brazdo, kot je omenjeno, ne da bi dose¬ gel srčno konico. Z majhnimi odcepi (do sedem) rabi na facies atrialis, v področju, bližnjemu vzdolžni brazdi, za dotok krvi v steno desnega in levega srčnega prekata. Dve nadaljnji veji, ki izhajata iz njega in potekata k desnemu srčnemu prekatu, sta rr.collaterales dext. prox. et dist. Obe ti večji veji oskr¬ bujeta odseke stene desnega ventrikla, ki segajo do desnega ro¬ ba,margo ventricularis dext. Dve prav tako večji žili ramusa interventrikularisa subsinuozu- sa odločilno sodelujeta pri oskrbi leve prekatne stene. Prva je r.coronarius sin. Ta izhaja iz ramusa interventrikularisa sub- sinuozusa na tistem mestu, kjer ta izhaja iz ramusa cirkumfleksu— sa arterije koronarije dext. Ta močna arterija, v tej obliki lastna samo konju, poteka v desnem delu sulkusa koronariusa do levega roba, margo ventricularis sin. Doseg ramusa koronariusa - 71 - sin. je v obratnem sorazmerju z dosegom rarnusa cirkumfleksusa (sin.) arterije koronarije sin., ki mu poteka naproti. Druga, močnejša veja rarnusa interventrikularisa subsinuozusa, t.j. r. collateralis ventriculi sin., oskrbuje z več majhnimi žilami srčni konični odsek stene levega ventrikla do področja levega roba, margo ventricularis sin. B.circumflexus arterije korona¬ rije dekst. oddaja k steni desnega preddvora poleg številnih manjših vej nekaj močnih. Te so: r.prox., intermedius in dist. atrii dext. Arterialna oskrba papilarnih mišic je sicer variabilna, vendar kljub temu omogoča ugotoviti osnovno shemo. Od dveh papilarnih mišic levega ventrikla dobi m.papillaris subauricularis veje iz rarnusa angularisa arterije cirkumflekse sin. in rarnusa kolate- ralisa sin. proks. M. papillaris subatrialis dobi veje iz ra- musa proksimalisa ventriculi sin. in rarnusa marginis ventricu¬ laris sin. arterije koronarije sin. in tudi veje iz rarnusa kola- teralisa ventriculi sin., ki je veja rarnusa interventrikularisa subsin. Od papilarnih mišic desnega srčnega prekata oskrbujejo m.papi¬ llaris subarteriosus veje arterije koronarije dext. in septalne veje rarnusa interventrikularisa parakonalisa, t.j. veja arteri¬ je koronarije dekst. Majhne bradavičaste mišice, mm.papillares parvi, oskrbujejo septalne veje obeh interventrikularaih vej, medtem ko je m.papillaris magnus v oskrbovalnem področju rarnusa marginis ventricularis dext. Močnemu medprekatnemu pretinu, septum interventriculare, doteka kri iz dvanajstih (12) do šestnajstih (16) vej, ki so približno enako močne in izvirajo v nepravilnih razmikih iz vej, rr.inter- ventriculares paraconalis et subsinuosus; te veje sicer poteka¬ jo druga naproti drugi, vendar ne oblikujejo nikakršnih anasto- moz. Prva veja, ki izhaja iz rarnusa interventrikularisa parako¬ nalisa leve venčne arterije, je posebno močna in se tudi pri konju primerjalno imenuje r.septi interventricularis. Vene Sinus coronarius, ki je zbiralni prostor za venozno kri srca in je na svojem ustju opremljen z nerazločno zaklopko, valvula si- - 72 - nU s coronarii (Thebesii), je pri konju zelo kratek. Kot cilin¬ drična izbuhlina desnega preddvora se vtiskuje v sulcus corona- rius pod ustje zadnje dovodnice, v.cava caud., in se nadaljuje v enako široko veno cordis magno. Mejo med njima označuje pri konju večinoma razločna v.obliqua atrii sin., ki tukaj izhaja in dobiva svojo kri iz enega dela stene na levem preddvoru. V.cordis magna izhaja s široko svetlino iz sinusa koronariusa in poteka v levi del sulkusa koronariusa čez margo ventricula- ris sin. do facies auricularis srca, pri čemer jo pokriva levi srčni uhljič. Ra facies auricularis vstopi kot r.interventricu- laris paraconalis v levo vzdolžno brazdo in spremlja istoimen¬ sko arterijo do zareze, incisura apieis cordis. Del vene cordis magne, ki poteka v sulkusu koronariusu, se ime¬ nuje tudi v.circumflexa (sin.). Njene neimenovane veje sprem¬ ljajo kolateralne arterije do stene levega ventrikla in preddvo¬ ra. Večje veje, ki spremljajo istoimenske arterije do istih oskrbovalnih področij, so v.angularis, v.prox. ventriculi sin., v.marginis ventricularis sin. in v.dist. ventriculi sin. Neime¬ novane manjše, delno parne veje vene interventricularis paraco¬ nalis spremljajo veje arterialnega rarnusa, r.interventricularis paraconalis, do tistih področij desne in leve prekatne stene, ki so bližnja levi vzdolžni brazdi. Istoimenskim arterijam ustrezajo vv.collaterales prox. in dist. Ti oskrbujeta steno levega ventrikla, medtem ko je desna prekatna stena opremljena z veno coni arteriosi. V.cordis media s.v. interventricularis subsinuosa zapusti desni preddvor v področju ustja sinusa koronariusa in spremlja v braz¬ di, sulcus subsinuosus, istoimensko vejo leve venčne arterije. Kot ta se razdeli na več vej še preden doseže srčno konico. R. interventricularis paraconalis odda večinoma šibkejšo spremlje¬ valno vejo, s katero ostane spojena prek prečnih anastomoz. Po¬ leg ven, ki potekajo z majhnimi arterijskimi vejami do odsekov desne in leve prekatne stene, ki so bližnji vzdolžni brazdi, od¬ daja v.interventricularis paraconalis oz. njena spremijevavka desnemu srčnemu prekatu vv.collaterales dext. prox. et dist. in steni levega prekata veno, v.paracoronaria sin. in v.collatera- lis ventriculi sin. - 73 - Končno naj omenimo paralelni veji, ki pripadata septalnim arte¬ rijskim vejam obeh koronarnih arterij in se vlivata v veno cor- dis medijo in veno interventricularis paraconalis. štiri do šest majhnih srčnih ven, vv.cordis parvae, izvirajo neposredno iz desnega preddvora in zbirajo kri iz področja des¬ ne prekatne stene, ki je blizu venčni brazdi. Praviloma so med seboj spojene s prečnimi anastomozami, tako da nastane stikalna vena, ki poteka vzporedno z ramusom cirkumfleksusom arterije ko- ronarije dekst. in se končno priključi na veno cordis medijo. Štiri večje vv.cordis parvae se imenujejo v.coni arteriosi, v.prox. ventriculi dext., v.marginis ventricularis dext. in v. dist. ventriculi dext. Vv.cordis minimae so malokalibrske, samo nekaj milimetrov dolge vene, ki oddajajo kri iz stene preddvorov in srčnih prekatov neposredno v te prostore, in so v področju preddvorov številnej¬ še kot v področju prekatov. ODVODNICE Ali UTEIPA1NICE, AKTERIAE Truncus pulmonalis Pljučna arterija, truncus pulmonalis, vodi kot arterija malega ali pljučnega krvnega obtoka venozno kri v pljuča. Izhaja na ustju, ostium trunci pulmonalis, iz stožca, conus arteriosus, desnega prekata. Začetni del trunkusa pulmonalisa obdajata od strani srčna uhljiča, auriculae cordis; v njem so dorzalno od polmesečastih zaklopk ploske izbuhline, sinus trunci pulmonales. Truncus se najprej vzpenja v osrčniku dorzalno, levo in krani— alno od aorte. Že ventralno od trunkusa brahiocefalikusa se upogne kavdalno, pri tem križa arcus aortae na levi strani in zapusti osrčnik dorzalno od levega preddvora. Tu povezuje trun¬ cus pulmonalis z aorto lig. arteriosum, ki je v fetalnem življe¬ nju direktno povezoval pljučni in telesni krvni obtok kot ductus arteriosus (Botalli). Kmalu nato se truncus pulmonalis razdeli ventralno od sapnika, pri prašiču in prežvekovavcih desno od ve¬ ne azygos sin., na arterijo pulmonalis sin. in a.pulmonalis dext. A.pulmonalis sin. je usmerjena kavdolateralno in se obrne k - 74 - hilusu pulmonis sin. in pri tem dorzalno prekriža vv.pulmonales sin. Z bronhalnim drevesom se a.pulmonalis sin. razdeli na r.lobi oranialis, na katerem izhajata, razen pri konju, r.ascen- dens in r.descendens za dvodelni lobus cranialis, ter na r.lobi caudalis za lobus caudalis. A.pulmonalis dext. poteka kavdalno od arkusa aorte ventralno od sapnika k hilusu pulmonis dext. Eri prašiču in prežvekovav- cih odda še pred vstopom v pljuča r.lobi cranialis. Ta poteka ekstrapulmonalno v kranialno smer,desno vzdolž sapnika k bron— husu trahealisu in se razcepi pri prežvekovavcih, ustrezno bron- husu, na r.ascendens in r.descendens. V hilusu se deli a.pul¬ monalis dext. pri mesojedih na r.lobi cranialis, r.lobi medii in r.lobi caudalis, pri prašiču in prežvekovavcih samo še na r.lobi medii in r.lobi caudalis ter pri konju na r.lobi crania¬ lis in r.lobi caudalis. H.lobi caudalis oddaja pri vseh domačih sesavcih r.lobi accessorii za lobus accessorius desnih pljuč. Nadalnje razvejičenje vej arterije pulmonalis dext. poteka z razvejičenjem bronhusov. Pri psu vaskularizirajo periferne veje pljučnih arterij tudi plevro. Aorta Velika telesna odvodnica, aorta, izvira iz levega srčnega pre¬ kata ob anulusu fibrozusu aortae. Takoj se razširi v razširino aorte, bulbus aortae, in oddaja dorzalno od desne oz. leve pol— mesečaste zaklopke iz sinusa aortae desno in levo venčno arte¬ rijo, a.coronaria dext. in a.coronaria sin. Kot aorta ascendens se vzpenja desno od trunkusa pulmonalisa kraniodorzalno in pre¬ haja v kraniodorzalno konveksni lok, arcus aortae, ki ga glede na vrsto živali različno daleč obdaja osrčnik. V nasadiščnem področju osrčnika sprejme aorta lig. arteriosum, ki oblikuje v fetalnem krvnem obtoku spoj med trunkusom pulmonalisom in aorto kot ductus arteriosus. V višini 5., 6. ali 7. prsnega vretenca doseže arcus aortae v mediastinumu, nekoliko levo od mediane ravnine, hrbtenico in se ventralno od nje nadaljuje kot aorta descendens. Ta se v prsni votlini imenuje aorta thoracica, z vstopom skoz hiatus aorticus diafragme v trebušno votlino pa - 75 - aorta abdominalis. V višini predzadnjega oz. zadnjega ledvenega vretenca se razdeli na končne veje. Iz arkusa aortae izhaja pri vseh domačih sesavcih truncus bra- chiocephalicus, ki je usmerjen kranialno, in kmalu nato pri me¬ sojedih in prašiču posebej a.subclavia sin., ki se pri obeh teh dveh vrstah živali ne odcepi od trunkusa brahiocefalikusa. Aorta thoracica oddaja iz svoje dorzalne stene od 3- do 6. prs¬ nega vretenca dalje segmentalno za obe strani toraksa aa.inter- costales dorsales, ki kažejo razlike glede na vrsto živali in osebek. Na kavdalni rob poslednjega rebra stopa a.costoabdomi- nalis dorsalis. Dorzalno od baze srca izhaja a.broncho-oesopha- gea, ki je na izhodišču lahko združena z istoimensko žilo druge strani. Njeni veji, r.bronchalis in r.oesophageus, lahko izha¬ jata iz aorte toracike tudi posebej. Včasih oddaja ti žili celo ena izmed dorzalnih interkostalnih arterij. Poleg tega oddaja aorta thoracica veje, rr.oesophagei, pericardiaci in mediasti- nales. V področju hiatusa aortae izhajajo samo pri konju aa. phrenicae craniales za sprednjo ploskev diafragme. Iz dorzalne stene aorte abdominalis, ki leži levo od vene kave caudalis in dorzalno meji na ductus thoracicus ter notranjo le¬ dveno muskulaturo, izhajajo segmentalno aa.lumbales. Medtem ko a.lumbalis I izhaja na vsaki strani še v višini hiatusa aorti- kusa, izhaja poslednja ledvena arterija pri mesojedih, prašiču in malih prežvekovavcih iz arterije sacralis mediane, pri gove¬ du iz arterije iliolumbalis, pri konju pa izvirata obe posled¬ nji ledveni arteriji iz arterije iliake int. Iz aorte abdomina¬ lis stopa na vsaki strani a.phrenica caudalis na kavdalno plos¬ kev diafragme. Pri mesojedih izhaja a.phrenica caud. večinoma skupaj z arterijo abdominalis cranialis, medtem ko pri konju manjka. Redko izhaja iz poslednje dorzalne interkostalne arteri¬ je ali ene izmed lumbalnih arterij. Samo pri mesojedih in pra¬ šiču se pojavlja a.abdominalis cran., ki zapusti aorto abdomina¬ lis v višini 2. do 3. ledvenega vretenca. Aorta abdominalis od¬ daja iz svoje ventralne stene neparno trebušno arterijo, a.coe- liaca, za oskrbo drobovja trebušne votline, in sicer v višini 1. ledvenega vretenca pri mesojedih in prežvekovavcih in v viši¬ ni 17 . do 18. prsnega vretenca pri prašiču ter konju. A.mesente- - 76 - rica cran. se odcepi pri vseh vrstah živali ventralno od nasled¬ njega vretenca in a.mesenterica caudalis pri mesojedih, prašiču in malih prežvekovacih ventralno od 5* » pri govedu 6. in pri konju 4. ledvenega vretenca. K nadledvičnima žlezama oddaja aor¬ ta abdominalis pri mesojedih arterijo suprarenalis medijo in pri prašiču aa.suprarenales mediae. Za ledvici oddaja aorta abdominalis na vsaki strani arterijo renalis. Izvor te žile je prilagojen topografiji ledvic glede na vrsto živali; pri tem žila desne strani praviloma izhaja nekoliko bolj kranialno. Pri psu je izvor v višini 1. do 2., pri ovci in govedu 2. do 3., pri prašiču 3., pri mački in kozi 3. do 4. in pri konju v višini 1. ledvenega vretenca. Nato sledi na vsaki strani odcep za oskrbo zarodnih žlez določenih arterij, a.testicularis oz. a.ovarica, pri psu v višini 3- do 4., pri konju 4., pri mački in ovci 4.do 5. in pri prašiču, kozi in govedu 5> ledvenega vretenca. Samo pri mesojedih izhaja iz aorte abdominalis malo pred odcepom ar¬ terije iliake ekst. a. circumflexa ilium prof. le-ta izhaja pri konju v odcepnem kotu arterije iliake ekst. ali, kot pri drugih domačih sesavcih, neposredno iz te arterije. A.iliaca ext. za¬ pusti na vsaki strani kot močna žila aorto abdominalis, pri mač¬ ki v višini 7*, pri psu in prežvekovacih 6., pri prašiču in ko¬ nju 4. do 5 . ledvenega vretenca. Kmalu nato, še pred promontori- jem in s tem v trebušni votlini, se aorta abdominalis razdeli na končne veje, t.j. tudi močno desno in levo arterijo iliako int. ter arterijo sacralis mediano, ki je pri konju zelo kratka ali lahko tudi manjka. Arcus aortae in truncus brachiocephalicus Iz aortnega loka, arcus aortae, izhajajo žile, ki oskrbujejo glavo, vrat, sprednji koncini in kranialno področje prsnega ko¬ ša ter tudi del organov v prsni votlini. Pri tem gre za desno in levo arterijo subklavijo in desno ter levo arterijo carotis communis. Te žile so združene v truncus brachiocephalicus, z izjemo arterije subklavije sin. pri mesojedih in prašiču, pri katerih ta arterija ni vključena v truncus. A.subclavia sin. izhaja pri prežvekovavcih in konju iz trunkusa brahiocefalikusa pred arterijo subklavijo dext. Kranialno usmerjeni karotidi sta združeni v truncus bicaroticus, razen pri mesojedih , pri kate¬ rih a. carotis communis sin. zapusti truncus brachiocephalicus - 77 - pred. arterijo carotis communis dekstro. Truncus brachiocephali- cus izhaja še znotraj osrčnika, in sicer pri mesojedih, prašiču, malih prežvekovavcih in konju v višini 5. in pri govedu 4. re¬ bra. Potem ko zapusti osrčnik, poteka v mediastinumu ventrolate- ralno od sapnika v kranialno smer, pri tem pa ga spremlja v.ca- va cranialis najprej desno in nato dorzalno do vhoda v prsno vo¬ tlino. A. subclavia Podključnična arterija, a.subclavia, se obrne v kranialno kon¬ veksnem loku k sprednjemu robu 1. rebra, pri tem pa je leva ar¬ terija nagnjena kranioventralno zaradi svojega bolj dorzalno ležečega izvira. Iz arterije subklavije izvirajo najprej a.verte- bralis, a.cervicalis prof., a.scapularis dors. in a.intercosta- lis suprema oz. a.vertebralis thoracica. Pri tem lahko združimo dve (prašič, konj), tri (mesojedi) ali vse žile (prežvekovavci) v skupni izvirni odsek, truncus costocervicalis. Zaradi daleč kranialno ležečega odcepa arterije subklavije dekst. pri konju izhajajo truncus costocervicalis, a.scapularis dors. in a.verte¬ bralis desne strani telesa že iz trunkusa brahiocefalikusa. Preden preide a.subclavia v arterijo arillaris, odda v področju vhoda v prsno votlino v višini 1. rebra kavdoventralno arterijo toraciko int. in arterijo cervicalis superficialis, ki je usmer¬ jena kranialno in se pri prašiču na desni strani združi z arte¬ rijo tireoideo caudalis dekstro v truncus thyreocervicalis. A. vertebralis Vretenčna arterija, a.vertebralis, ki izvira pri mesojedih iz arterije subklavije še pred odcepom trunkusa kostocervikalisa, se obrne kraniodorzalno k foramenu transverzariumu 6. vratnega vretenca. Tu vstopi v canalis transversarius, v katerem poteka proti glavi. D 0 spe, razen pri govedu, do atlasove krilne jame in poteka dalje skoz incizuro alaris (pes) oz. skoz foramen alare. Podobno kot aa.intercostales dorsales in aa.lumbales, od» daja segmentalno skoz foramina intervertebralia oz. foramina vertebralia lateralia veje, rr.spinales, za hrbtenjačo, njene ovojnice in vretenčna telesa. Skoz for.vertebrale lat. atlasa vstopi v hrbtenični kanal in prehaja z arterijo vertebralis dru- - 78 - ge strani proti lobanjski votlini v arterijo basilaris. Rr.dor- sales in rr.ventrales oskrbujejo sosednjo muskulaturo. V področ¬ ju incizure alaris oz. foramena alare oblikuje r.dorsalis navz- dolnjo vejo, r.descendens, in se spoji z arterijo cervicalis prof. Pripadajoči r.ventralis oblikuje r.anastomoticus cum a. occipitali. Pri govedu so a.vertebralis končuje pred vstopom v canalis transversarius okretača z ramusom spinalisom III. Kad pripadajočim ramusom dorzalisom obstajajo dorzalno od atlasove- ga krila spoji z imenovanim ramusom descendensom , ki je ohran¬ jen tudi pri govedu in ostane tudi v spoju z arterijo occipita- lis prek ramusa anastomotikusa. A. cervicalis profunda A.cervicalis prof. izhaja pri mesojedih, prašiču in prežvekovav- cih iz trunkusa kostocervikalisa, pri konju na levi iz arterije subklavije in desno iz trunkusa brahiocefalikusa. Prsno votlino zapusti pri mesojedih in konju skoz 1. in pri prašiču skoz 2. interkostalni prostor. Pri prežvekovavcih se vzpenja pred 1.re¬ brom. Poteka proti glavi in oskrbuje z dorzalno usmerjenimi ve¬ jami vratno muskulaturo od vihra do področja tilnika, pri tem pa vzpostavlja številne spoje z dorzalnimi vejami arterije ver¬ tebralis, določenimi za muskulaturo v bližini vratnih vretenc, in končno tudi z njenim ramusom descendensom. Pri malih prežve¬ kovavcih ostane a.cervicalis prof. omejena na področje vratu in mejno področje z vihrom, zato segajo dorzalne veje arterije ver¬ tebralis do tilne vezi. A. scapularis dorsalis A.scapularis dors. izhaja pri mesojedih, prežvekovavcih in ko¬ nju iz trunkusa costocervikalisa, pri prašiču pa, nasprotno, samostojno iz arterije subklavije. Pri mesojedih in prežvekovav— cih se vzpenja dorzalno, kranialno od 1. rebra, pri prašiču pa v 1. in pri konju v 2. interkostalnem prostoru. Potem ko odda kraniodorzalno in kavdodorzalno usmerjene veje, poteka med mu- skulusom seratusom ventralisom cervicis oz. thoracis in dolgi¬ mi hrbtnimi mišicami k margo vertebralisu plečnice, kjer se raz— vejiči v mišicah, ki se tam končujejo, in tudi v koži vihra. - 79 - A. intercostalis suprema Na truncus costoeervicalis so priključene do štiri kranialne dorzalne interkostalne arterije, ki so vklopljene druga za dru¬ go. Eri tem izhaja naslednja arterija iz predhodne na strani vretenčnega telesa. Ta paravertebralna veriga anastomoz poteka ventralno od sklepov rebrnih glavic kot a.intercostalis suprema. Ta manjka psu, pri katerem so začetni odseki ustreznih dorzal- nih interkostalnih arterij vklopljeni drug za drugim dorzalno od rebrnih vratov in ventralno od spojev med prečnimi podaljški in rebrnimi hrgicami. Ta žila je a.vertebralis thoracica. A. thoracica interna A.thoracica int. zapusti arterijo subklavijo medialno od 1. re¬ bra. Subplevralno poteka ventrokavdalno, pogrezne se približno v višini 3 . sternebre na dnu prsne votline v m.transversus tho- racis in poteka skozenj do diafragme. V svojem poteku oddaja segmentalno r.intercostalis ventralis, ki poteka ob kavdalnem robu ustreznega rebra dorzalno in anastomozira z arterijo inter¬ costalis dorsalis. Ta spoj žil manjka pri prašiču na obeh prvih interkostalnih arterijah in pri konju večinoma na 1 ., vedno pa na 2. do A. interkostalni arteriji. Tudi na kranialnem robu re¬ ber oddaja dorzalno vzpenjajoče se veje, različno glede na vrsto živali in segmente. Te veje se lahko začenjajo skupaj z vejami, rr.intercostales ventrales. Vse te žile oskrbujejo ventralni odsek stranske prsne stene. Ventralno trebušno steno vaskulari- zirajo rr.perforantes, ki stopijo skoz interkostalne prostore tik ob prsnici, pri tem pa oddajajo rr.sternales in pri mesoje¬ dih in prašiču veje, rr.mammarii, za torakalne komplekse sescev. V ventralnme mediastinumu potekajo rr.mediastinales in kranial- no tudi rr.thjmici. Arterijo perikardiakofreniko, ki ustreza človeški, lahko pri domačih sesavcih večinoma zasledujemo le do osrčnika. Spremlja n.phrenicus in lahko doseže diafragmo ali pa že pred tem anastomozira z arterijo freniko. V višini 6 . do 8 . medrebrnega prostora ( 6 . pri prašiču, 7 - pri prežvekovavcih, ?• do 8 . pri mesojedih in konju) se deli a.thoracica int. na dve veji, a.musculophrenica in a.epigastrica cran. - 80 - A. musculophrenica A. musculophrenica sledi v svojem poteku rebrnemu loku kavdodor- zalno in prebije približno za širino medrebrnega prostora po svojem začetku rebrni del diafragme. Nato poteka subperitoneal- no med izhodiščnimi zobci rebrnega dela diafragme na eni strani in izhodiščnimi zobci muskulusa transverzusa abdominis na drugi strani, in to pri mesojedih do 11., pri prašiču in prežvekovav- cih do 10., in pri konju do 11., redko pa tudi do 12., 13 - ali celo 16. rebra. Kot a.thoracica int. oddaja nadaljnje veje, rr. intercostales ventrales, in tudi veje na kranialni rob teh re¬ ber. Ventralno usmerjene veje oskrbujejo dele trebušnih mišic v regiji hipohondriaki. Medialno usmerjeni rr.phrenici posebej vaskularizirajo diafragmo. A. epigastrica cranialis A.epigastrica cranialis kot druga veja arterije toracike int. prevrta diafragmo in poteka paramediano kavdalno, pri čemer jo pokriva notranji list nožnice preme trebušne mišice, najprej dorzalno na muskulusu rektusu abdominis, pozneje pa v tej miši¬ ci. Z lateralnimi in medialnimi, deloma segmentalno razporeje¬ nimi vejami se razvejiči v ventralni trebušni steni. Dorzalno usmerjene lateralne veje anastomozirajo v področju toraksa pri prašiču in prežvekovavcih z ustreznimi vejami arterije musku- lofrenike oz. z dorzalnimi medrebrnimi arterijami ter pri pre- žvekovavcih z arterijo costoabdominalis dorsalis. V višini pop¬ ka se njihove divergentne končne veje spojijo s končnimi vejami iz arterije epigastrike caudalis. V kotu med proč. ksifoideusom in rebrnim lokom oddaja a.epigastrica cranialis samo pri meso¬ jedih in prežvekovavcih arterijo epigastriko cranialis superfi- cialis. Ta stopi skoz m.rectus abdominis in zunanji list rektu- sove nožnice in poteka nato pod kožo. Oskrbuje kožo in pri meso¬ jedih z vejami, rr.mammarii, kavdalni torakalni in kranialni abdominalni kompleks sescev. Njene končne veje se spajajo z arterijo epigastriko caud. superficialis. Pri prašiču izhajajo rr.mammarii, ki prevrtajo površinske plasti mišic, iz arterije epigastrike cranialis. - 81 - A. cervicalis superficialis A.cervicalis superficialis izhaja iz arterije subklavije medial- no od 1. rebra, približno nasproti izhodišču arterije toracike int. Samo pri prašiču je ta žila na desni strani združena z ar¬ terijo tireoideo caudalis v truncus thyreocervicalis. Poteka kranialno, oddaja veja bezgavkam, Inn.cervicales profundi cauda- les, je neznatno nagnjena ventralno in prekriža veno jugularis eksterno lateralno ter doseže medialno ploskev muskulusa brahio- cefalikusa. V stransko prsno brazdo odda r.deltoideus, ki pri psu in prašiču lahko izhaja tudi iz arterije axillaris, ali pa kot dodatni r.descendens pri govedu iz arterije toracike ekster¬ ne. Ta veja spremlja veno cefaliko in oskrbuje kot mišična veja predvsem m.cleidobrachialis in m.pectoralis descendens. Proti glavi oddaja vzdolž medialne ploskve muskulusa kleidocefalikusa r.ascendens, ki vaskularizira to mišico kot mišična veja in, glede na vrsto živali različno, m.sternocephalicus, m.omohyoi- deus, m.omotransversarius, kot tudi vzdigavke reber, mm.scaleni. A.cervicalis superficialis se obrne dorzalno in odda pri mesoje¬ dih in malih prežvekovavcih arterijo suprascapularis, pri gove¬ du r.suprascapularis in samo pri prašiču r.acromialis. Arterijo suprascapularis, ki izhaja pri prašiču iz arterije cirkumflekse humeri caudalis, pri govedu in konju pa iz arterije axillaris, kakor tudi r.acromialis, bomo opisali kot žile prednje končine pri arteriji axillaris. A.cervicalis superficialis se nadaljuje dorzalno, z izjemo pri konju, kot r.praescapularis vzporedno z muskulusom supraspinatusom oz. muskulusom kleidoskapularisom. R.praescapularis oddaja veje bezgavkam, Inn.cervicales superfi- ciales, kakor tudi mišične veje za m.omotransversarius, m.tra¬ pe zius, pars cervicalis, in m.rhomboideus cervicis. Pri konju izhajajo veje za bezgavke neposredno iz arterije cervicalis su¬ perficialis oz. njenega ramusa ascendensa; mišična veja se obr¬ ne v m.cleidoscapularis. Arterije sprednje končine A. ax±llaris Pazdušna arterija, a.axillaris, izhaja ob kranialnem robu 1. re¬ bra iz arterije subklavije, ki tukaj zapusti aperturo thoracis - 82 - cranialis v ventralni polovici. A.axillaris nadaljuje ventralno od muskulusa skalenusa mediusa lok, ki ga začenja a.subclavia, v kavdalno smer, stopi med stransko prsno steno in sprednjo kon- čino ter doseže medialno upogibno stran plečnega sklepa. Ven¬ tralno oddaja arterijo toraciko eksterno, pri psu in prašiču pa včasih poprej tudi r.deltoideus, ki je opisan pri arteriji cer- vicalis superficialis. Pri mesojedih sledi nato a.thoracixa lat. na stransko prsno steno. Približno na enaki višini z arterijo toraciko ekst. odda a.axillaris iz svoje dorzalne stene pri go¬ vedu in konju arterijo suprascapularis, ki je dorzalno usmerje¬ na in poteka ob kranialnem robu plečnice. Prav tako dorzalno oddaja pri vseh domačih sesavcih na kavdalni rob plečnice močno arterijo subscapularis. Še v področju upogibne stran i plečnega sklepa se a.axillaris upogne distalno in odda v področju nadlaht- ničnega vratu, razen pri prašiču, arterijo cirkumflekso humeri cran. Nato a.arillaris prehaja v arterijo brachialis. A. thoracica erterna A.thoracica erterna poteka od svojega izhodišča, ki leži v viši¬ ni 1. rebra, kavdalno in se deli na površinsko in globinsko ve¬ jo. Površinska veja poteka med površinskimi prsnimi mišicami in globinsko prsno mišico ter se razvejiči v teh mišicah. Globin¬ ska veja se s svojimi vejami vgrezne od medialne ploskve v m. pectoralis profundus. Pri prašiču izhaja iz arterije toracike ekst. a.thoracica lateralis. A. thoracica lateralis A.thoracica lat., ki se pojavlja samo pri mesojedih in prašiču, izhaja pri mesojedih iz arterije arillaris in pri prašiču iz arterije toracike ekst. A.thoracica lat. poteka kavdalno in do¬ spe v kotu med muskulusom pektoralisom profundusom in muskulu- som latisimusom dorsi na površino. Oddaja veje v imenovane miši¬ ce, v m.cutaneus trunci in v kožo ter zlasti pri samicah latero- dorzalno usmerjene veje, rr.mammarii laterales, v torakalne komplekse sescev. A. suprascapularis A.suprascapularis izhaja pri mesojedih in malih prežvekovavcih - 83 - kot tudi r.suprasoapularis pri govedu iz arterije cervicalis superficialis, pri prašiču iz arterije cirkumflekse humeri cau- dalis in pri govedu ter konju iz arterije axillaris. A.suprasca- pularis pri mesojedih in malih prežvekovavcih oz. r.suprascapu- laris pri govedu oddaja r.acromialis. Ustrezno spreminjajočemu se izviru doseže kavdalno (mesojedi, m. prežvekovavci), kranio- dorzalno (prašič) oz. dorzalno (govedo, konj) usmerjena arteri¬ ja skupaj z nervusom supraskapularisom med muskulusom subskapu- larisom in muskulusom supraspinatusom incizuro scapulae. Tu in v muskulusu supraspinatusu se vzpenjajo veje k dorzalnemu robu skapule ter se razvejičijo v imenovanih mišicah. Eri govedu do¬ seže r.suprasoapularis, ki je usmerjen kavdalno, z majhnimi ve¬ jami ravno še m.supraspinatus. A,suprasoapularis oskrbuje poleg tega plexus braohialis, ki dobi pri konju večinoma še veje od arterije cirkumflekse scapulae. Vrhu tega anastomozira a.supra- scapularis medialno in pogosto tudi lateralno na vratu plečni- ce, ob nervusu supraskapularisu z arterijo cirkumflekso scapu¬ lae. Distalno usmerjena veja arterije suprasoapularis se obrne lateralno med m.supraspinatus in m.coracobrachialis in sodeluje pri oskrbi plečnega sklepa, proksimalnega okrajka nadlahtnice in tam pritrjene muskulature ter anastomozira z arterijami, aa. circumflexae humeri. R. acromialis R.acromialis izhaja pri mesojedih in malih prežvekovavcih iz arterije suprasoapularis, pri govedu iz ramusa supraskapularisa in pri prašiču iz arterije cervicalis superficialis. Poteka o- krog kranialnega roba muskulusa supraspinatusa, se vrine late¬ ralno v to mišico in se nadaljuje lateralno čez vrat plečnice. Tu anastomozira z vejami arterije subscapularis. Pri konju ni izoblikovan nikakršen poseben r.acromialis. A. subscapularis A.subscapularis zapusti arterijo axillaris na upogibni strani plečnega sklepa in stopi med muskulusom subskapularisom in mu¬ skulusom teresom majorjem na medialno ploskev dolge glave musku¬ lusa tricepsa brachii, po kateri dospe ob kavdalnem robu skapu¬ le do njenega kavdalnega ogla. Še na upogibni strani plečnega - 84 - sklepa odda kmalu po svojem izviru v kavdoaorzalno smer arteri¬ jo torakodorzalis, približno na isti višini, toda z majhnimi razlikami glede na vrsto živali, v kraniolateralno smer arteri¬ jo cirkumfleksa humeri caudalis in ob kavdalnem robu skapule, vsakokrat v višini foramena nutriciuma, arterijo cirkumflekso scapulae. Pri psu lahko a.subscapularis poprej odda tudi še ar¬ terijo cirkumflekso humeri cranialis. A.subscapularis odda v svojem poteku številne, delno zelo močne mišične veje, ki se razvejičijo na kavdalnem robu plečnice in vdro v mišice, ki se na obeh straneh prilegajo skapuli, pri tem pa lateralne veje prevrtajo caput longum. Kavdalno usmerjene veje oskrbujejo zla¬ sti dolgo glavo muskulusa tricepsa brachii. Ena izmed teh vej poteka distalno, glede na vrsto živali precej konstantno, kot močna veja v kavdalni tretjini imenovane mišice vzporedno s po¬ tekom vlaken. Končne veje dospejo k muskulusu romboideusu in čez angulus caudalis scapulae v m.trapezius. A. thoracodorsalis A.thoracodorsalis, ki je usmerjena kavdodorzalno, izhaja iz ar¬ terije subscapularis večinoma kot prva žila. Pri mesojedih, ko¬ zi in govedu se la hk o odcepi za arterijo cirkumflekso humeri caudalis ali v isti višini kot ta. A.thoracodorsalis prečka m. teres major medialno in poteka nato ob spremljavi nervusa tora— kodorzalisa po medialni ploskvi muskulusa latisimusa dorsi, pri tem pa se razdeli na divergentne veje. A.thoracodorsalis odda¬ ja veje obema imenovanima mišicama, pa tudi bezgavkam, lnn.axi— llares proprii, pri psu tudi bezgavkam, lnn.axillares accesso- rii, muskulusu pektoralisu profundusu, muskulusu seratusu ven- tralisu, dolgi glavi muskulusa tricepsa brachii, muskulusu ten¬ zorju fasciae antebrachii, muskulusu kutaneusu trunci, fasciji ter koži kavdalno od skapule. A. circumflexa humeri caudalis k.circumflexa humeri caudalis se takoj po svojem izviru iz arte¬ rije subscapularis na upogibni strani plečnega sklepa obrne med dolgo glavo muskulusa tricepsa brachii in muskulusom brahiali- som lateralno in jo pri tem spremljata ustrezna vena ter n.axi- llaris. Kmalu po svojem izhodišču odda, razen pri konju, arteri- - 85 - jo oollateralis radialis in anastomozira lateralno od nadlaht- ničnega vratu z arterijo cirkumflekso humeri cranialis. Eri pra¬ šiču izhajajo iz arterije cirkumflekse humeri caudalis najprej a.suprascapularis, ki je že opisana, nato a.circumflexa humeri cranialis, ki se odcepi iz arterije axillaris kot poslednja ži¬ la pri mesojedih, prežvekovavcih in konju. A.circumflexa humeri caudalis oddaja v svojem poteku veje plečnemu sklepu, vsem so¬ sednjim mišicam, m.infraspinatusu, potem ko doseže lateralno stran, in muskulusu deltoideusu ter anastomozira z distalno ve¬ jo arterije suprascapularis. A. oollateralis radialis A.oollateralis radialis izvira pri mesojedih, prašiču in prežve¬ kovavcih iz arterije cirkumflekse humeri caudalis na kavdalni ploskvi muskulusa brahialisa in pri konju šele dalje distalno iz arterije profunde brachii. Še kavdalneje od humerusa oddaja arterijo nutricijo humeri, razen pri konju, in arterijo colla- teralis medijo, ki poteka k fosi olecrani in sodeluje pri obli¬ kovanju rete articulare cubiti. A.oollateralis radialis sprem¬ lja nervus radialis skoz sulcus m.brachialis. Pri tem oddaja ve¬ je sosednjim mišicam in vaskularizira s svojimi končnimi vejami skupino mišic kraniolateralno na podlahti. Iz arterije collate- ralis radialis izhaja vrhu tega pri prašiču in prežvekovavcih slabotna a.antebrachialis supf. cran., ki pri mesojedih podalj¬ šuje arterijo brachialis superficialis in ki pri konju manjka. Oblikuje izhodišče za dorzalne površinske prstne mišice. A. circumflexa scapulae A.circumflexa scapulae izvira iz arterije subscapularis na ven- tralni tretjini plečnice v višini foramena nutriciuma plečnice, ležečega na njenem kavdalnem robu. Tu oddaja arterijo nutricijo scapulae, ki lahko tudi posebej izvira iz arterije subscapularis. Na kavdalnem robu plečnice se deli a.circumflexa scapulae na la¬ teralno in medialno vejo, ki lahko izvirata tudi samostojno iz arterije subscapularis ter se obnašata kot že opisane mišične veje arterije subscapularis. Vsaka od teh vej, včasih pa tudi samo ena, anastomozira z arterijo suprascapularis na incizuri scapulae. - 86 - A. circumflexa humeri cranialis A.circumflexa humeri cran. izhaja iz arterije axillaris kot po¬ slednja žila, vendar redko pri prašiču, pri katerem ta žila ve¬ činoma izvira iz arterije cirkumflekse humeri caud. Pri psu in prašiču lahko izhaja tudi iz arterije subscapularis. Pri meso¬ jedih poteka medialno čez m.coraoobrachialis, pri drugih domačih sesavcih med njegovima porcijama, v kranialno smer, pri tem pa se le redko direktno prilega humerusu. Tukaj oskrbuje humerus, plečni sklep in sodeluje pri vaskularizaciji mišic, ki se pri¬ penjajo v tem področju, zlasti muskulusa bicepsa brachii. Prek kranialne ploskve humerusa anastomozira z arterijo cirkumflekso humeri caudalis. S svojimi proksimalno usmerjenimi vejami se spaja tudi z arterijo suprascapularis. A. brachialis A.brachialis je nadaljevanje arterije axillaris, ki poteka od upogibne strani plečnega sklepa distalno. A.axillaris prehaja v arterijo brachialis potem, ko odda arterijo cirkumflekso hu¬ meri cran. A.brachialis poteka naravnost h komolčnemu sklepu in stopa pri mački, usmerjena kraniodistalno, skoz for. supracon- dylare. Pri tem križa humerus medialno v njegovi distalni polo¬ vici in dospe na kranialni rob muskulusa pronatorja teresa. Po¬ tem ko a.brachialis odda arterijo interoseo communis oz. aa.in- terosseae pri mački, proksimalno v višini podlahtne medkostne špranje, postane a.mediana. V svojem nadaljnjem poteku odda v kavdalno smer arterijo profundo brachii in distalno od tod, ra¬ zen pri mački, arterijo collateralis ulnaris. Slednja izhaja pri mački iz arterije brachialis superficialis. V kranialno smer oddaja a.brachialis pri mesojedih arterijo brachialis superfici¬ alis in na upogibni strani komolčnega sklepa v kraniolateralno smer arterijo transverzo cubiti. Poleg tega izhaja kranialno iz arterije brachialis a.bicipitalis, in sicer pri psu, prašiču in konju proksimalno od arterije collateralis ulnaris, pri prežve- kovavcih pa distalno od nje. Pri mački in včasih pri psu izhaja iz arterije brachialis superficialis in pri prežvekovavcih ne¬ redko iz arterije transverze cubiti. Kot močna mišična šila vdre a.bicipitalis v distalno polovico muskulusa bicepsa brachii, skoz katerega predvsem poteka in je pri tem usmerjena proksimal- -87 - no. Nadaljnje neimenovane veje potekajo k sosednjim mišicam, predvsem k muskulusu korakobrahialisu in tudi h komolčnemu skle¬ pu. Te veje so pri mesojedih posebno močne in se pri njih spaja¬ jo tudi z arterijo recurrens ulnaris. Distalno od arterije bi- cipitalis oddaja a.brachialis pri konju še arterijo nutricijo humeri. A. profunda brachii A.profunda brachii izhaja kavdalno iz arterije brachialis, di¬ stalno od tuberositas teres. Takoj se razdeli na več močnih di¬ vergentnih vej, ki se razvejičijo z vejami nervusa radialisa predvsem v muskulusu tricepsu brachii. Eri konju oddaja že opi¬ sano arterijo collateralis radialis, s katero se pri drugih do¬ mačih sesavcih spaja. A. collateralis ulnaris A. collateralis ulnaris zapusti arterijo brachialis proksimalno od epikondilusa medialisa humeri, oz. pri mački arterijo brachi¬ alis superficialis, kajti pri njej poteka a.brachialis tukaj skoz for. supracondylare. A.collateralis ulnaris poteka ob ven- tralnem robu medialne glave muskulusa tricepsa brachii v smeri proti olekranonu in pri tem spremlja n.ulnaris. Z njim dospe v ulnarisov žleb in poteka po njem, razen pri mesojedih, proti karpusu. Tukaj oddaja r.carpeus dorsalis in, razen pri konju, r.carpeus palmaris k dorzalnemu oz. palmarnemu sklepnemu plete¬ žu in se spaja z ramusom palmarisom arterije interosee pri pra¬ šiču ter prežvekovavcih, oz. z arterijo mediano pri konju. Še na področju nadlahti oddaja mišične veje muskulusu tricepsu bra¬ chii, muskulusu tenzorju fasciae antebrachii in tudi muskulusu pektoralisu transverzusu. Nato sodeluje pri oblikovanju rete articulare cubiti in na podlahti pri oskrbi upogibavk karpalne- ga ter prstnih sklepov. Pri prežvekovavcih in konju izhaja iz ramusa karpeusa dorzalisa slaboten r.dorsalis, ki ustreza pri mesojedih arteriji ulnaris, in prehaja pri govedu v zelo slabot¬ no dorzalno skupno tretjeprstno arterijo in spremlja pri konju (tudi zelo slabotna) r.dorsalis nervusa ulnarisa. A. brachialis superficialis A.brachialis superficialis je izoblikovana samo pri mesojedih in izhaja proksimalno od komolčnega sklepa medialno iz arterije - 88 - brahialis. Pri mački takoj odda arterijo collateralis ulnaris. Prav tako odda pri mački in včasih pri psu arterijo bicipita- lis, ki je opisana kot veja arterije brachialis. A.brachialis superficialis prečka v kraniodistalni smeri distalni konec mu- skulusa bicepsa brachii medialno in vzporedno z istoimensko ve¬ no, ki se tukaj spaja z veno mediano cubiti. Nato odda aa.radi- ales superficiales, ki na podlahtni fasciji v področju vdolbi¬ ne med radiusom in muskulusom ekstenzorjem carpi radialisom spremljajo veje nervusa kutaneusa antebrachii medialisa in se vlivajo v r.carpeus dorsalis artepije radialis. Distalno od ko¬ molčnega sklepa prehaja a.brachialis superficialis v arterijo antebrachialis superficialis cranialis. A. antebrachialis superficialis cranialis Ta arterija, ki je pri mesojedih nadaljevanje arterije brachi¬ alis superficialis, izhaja pri prašiču in prežvekovavcih kot slabotna žila iz arterije collateralis radialis. Pri mački po¬ teka distalno z ramusom lateralisom ramusa superficialisa, ki ga oddaja nervus radialis in se spaja na metakarpalnem področju z ramusom dorzalisom arterije ulnaris v arcus dorsalis superfi— cialis, iz katerega izhajajo aa.digitales dors. communes I-IV in a.digitalis dorsalis I abarialis. Pri psu se razdeli a.ante¬ brachialis superficialis cranialis že proksimalno na muskulusu ekstenzorju carpi radialisu na lateralno in medialno vejo, ki spremljata ustrezne veje ramusa superficialisa nervusa radiali- sa na podlahtnem področju. Kedialna veja prehaja na metakarpusu v arterijo digitalis dorsalis communis I, a lateralna veja od¬ daja aa.digitales dorsales communes IX—XV. A.antebrachialis superficialis cranialis oddaja pri prašiču slabotno arterijo di¬ gitalis dorsalis communis III oz. včasih arterijo digitalis dors. communis II in pri prežvekovavcih slabotni arteriji aa. digitales dorsales communes II in III. A. transversa cubiti A.transversa cubiti izhaja proksimalno od madlahtničnega valja kranialno iz arterije brachialis. Prilega se humerusu in takoj krene k lateralni strani, oskrbuje komolčni sklep in doseže pod iztegovavkami karpalnega sklepa in prstnih sklepov globinske - 89 - veje nervusa radialisa, s katerimi se razvejiči v imenovanih mišicah. Poprej dobijo veje tudi mm.biceps brachii, brachialis, cleidobrachialis in pectoralis descendens, pri tem pa ta arte¬ rija pri prežvekovavcih včasih oddaja tudi arterijo bicipitalis. A.transversa cubiti anas torno žira kavdolateralno z arterijo in- teroseo cranialis. Prilega se radiusu in križa odspod m.abduk- tor pollicis longus ter v nadaljnjem distalnem poteku doseže, razen pri mesojedih, rete carpi dorsale. A. interossea communis A.interossea communis izhaja kot poslednja žila iz arterije bra¬ chialis, preden ta preide v arterijo mediano, distalno od komolč¬ nega sklepa v področju medialne kolateralne vezi, pri čemer jo, razen pri konju, medialno pokriva m.pronator teres. Pri mački manjka a.interossea communis, zato izhaja na tem mestu najprej a.interossea cranialis in dalje distalno a.interossea caudalis. A.interossea communis poteka kavdolateralno k podlahtni medko- stni špranji, se upogne distalno in se deli kmalu nato na arte¬ rijo interosseo cranialis in arterijo interosseo caudalis. A.interossea communis oddaja, poleg vej za komolčni sklep in za pronatorje ter supinatorje, pri psu še arterijo ulnaris. Iz ar¬ terije interossee communis ali iz njenih vej ali pa iz arterije recurrens interosee izhajajo, z razlikami glede na vrsto živali, aa.nutriciae za radius in ulno. A. interossea cranialis A.interossea cranialis, ki izhaja iz razdelitve arterije inter¬ osee communis ob proksimalni podlahtni kostni špranji oz. pri mački samostojno iz arterije brachialis, prevrta membrano inter- oseo antebrachii in poteka kranialno po njej proti karpusu. Naj¬ močnejše je razvita pri prežvekovavcih in najšibkeje pri mesoje¬ dih. Pri vseh domačih sesavcih odda kmalu po svojem prehodu skoz spatium interosseum antebrachii proximale arterijo recurrens interoseo, ki poteka proksimalno k rete articulare cubiti. Po¬ leg tega anastomozira a.interossea cranialis tukaj z globinsko, kavdalno usmerjeno vejo arterije transverze cubiti in oddaja veje iztegovavkam prstov in muskulusu ekstenzorju carpi ulnari- su ter dalje distalno muskulusu abduktorju pollicis longusu. - 90 - Skozi spatium interosseum antebrachii distale se a.interossea cranialis spaja prek ramusa interoseusa z arterijo interoseo caudalis, razen pri konju, in prehaja z ramusom karpeusom dor- zalisom ob nadaljnjem vejičenju v rete carpi dorsale. Pri meso¬ jedih in prašiču , pri katerih je a.interoseea cranialis v di- stalnem področju le slabo izoblikovana ali lahko celo manjka, oblikuje r.carpeus dorsalis dorzalno na karpusu nadaljevanje vedno izoblikovanega ramusa interoseusa, ki pa pri mesojedih in prašiču izhaja iz arterije interosee caudalis. A. interossea caudalis A.interossea caudalis izhaja samo pri mački distalno od arteri¬ je interosee cranialis posebej iz arterije brachialis in podalj¬ šuje pri drugih domačih sesavcih arterijo interoseo communis na kavdalni strani membrane interosee antebrachii proti karpusu, ob tem pa jo pri mesojedih kavdalno pokriva m.pronator quadra- tus. Skoz spatium interosseum antebrachii distale se pri meso¬ jedih in prašiču prek ramusa interoseusa spaja z arterijo inte¬ roseo cranialis. A.interossea caudalis je pri mesojedih in pra¬ šiču močna žila. Pri prežvekovavcih in konju pa je nasprotno le slabotna in se razvejiči v periostu radiusa in ulne. Pri pre¬ žvekovavcih redko doseže r.interosseus. Pri konju se včasih spa¬ ja z ramusom karpeusom palmarisom arterije collateralis ulnaris. A.interossea caudalis oddaja pri mački kmalu po svojem začetku arterijo ulnaris. Pri mesojedih oddaja a.interossea caudalis več vej muskulusu abduktorju pollicis longusu skoz spatium in¬ terosseum antebrachii. Po spoju z ramusom interoseusom izhaja pri mesojedih in prašiču iz arterije interosee caudalis oz. pri prežvekovavcih iz ramusa interoseusa r.carpeus palmaris k pal- marnemu sklepnemu pletežu. Pri mesojedih in prašiču se a.inte¬ rossea caudalis, oz. pri govedu r.interosseus, nato nadaljuje v r.palmaris. Ker pri konju, ki nima distalne podlahtne medkostne špranje, manjka tudi r.interosseus, se r.palmaris priključi ar¬ teriji mediani. R.palmaris poteka kavdolateralno, vendar medial- no od karpalne privesne kosti v globini čez karpus distalno. Pri tem sprejema vase arterijo ulnaris in, pri prašiču ter pre¬ žvekovavcih, arterijo collateralis ulnaris. Distalno od karpal- nega sklepa se r.palmaris razdeli na r.profundus in r.superfici- alis. R.profundus je usmerjen transverzalno in se prilega kosti - 91 - ter oblikuje z ramusom prof. arterije radialis arcus palmaris prof. kot izhodišče za aa.metaearpeae palmares. E.superficialis, ki pri konju večinoma manjka, sodeluje pri oblikovanju arkusa palmarisa superficialisa kot izhodišča za palmarne prstne arte¬ rije. A. ulnaris A.ulnaris, ki je izoblikovana samo pri mesojedih, izhaja pri psu iz arterije interosee communis in pri mački iz arterije intero- see caudalis, ki se odcepi šele dalje distalno iz arterije bra- chialis. Ta arterija dospe v kavdodistalni smeri med humeralno glavo globinske upogibavke prstov in ulno do nervusa ulnarisa. Tukaj se prek proksimalno usmerjene arterije recurrens ulnaris spaja z arterijo collateralis ulnaris. V ulnarisovem žlebu sprem¬ lja n.ulnaris do karpusa, tu pa se vliva v r.palmaris arterije interosee. Poprej odda proksimalno od privesne kosti r.dorsalis, ki dospe lateralno okrog distalnega konca ulne dorzalno na kar- pus in pri mački sodeluje pri oblikovanju arkusa dorzalisa, oz. prehaja pri psu v abaksialno arterijo petega prsta. Nato odda še r.carpeus dorsalis in r.carpeus palmaris k dorzalnemu oz. pal- marnemu pletežu karpalnega sklepa. A. mediana Potem ko a.brachialis odda arterijo interoseo communis, oz. pri mački arterijo interoseo caudalis, preide v arterijo mediano. Ta poteka v spremstvu istoimenske vene in nervusa medianusa kav- domedialno ob radiusu distalno, pri tem pa jo pokriva trebuh mu- skulusa fleksorja carpi radialisa. V žlebu med kitami globinske in površinske upogibavke prstov, oz. pri prašiču in prežvekovav- cih globinskega dela površinske upogibavke prstov, poteka čez upogibno stran karpalnega sklepa do metakarpalnega področja. Tu sodeluje, različno glede na vrsto živali, pri oblikovanju arku— sa palmarisa superficialisa, iz katerega izhajajo palmarne prst¬ ne arterije. V svojem poteku oddaja a.mediana kmalu po svojem začetku arterijo profundo antebrachii in, glede na vrsto živali v različni višini, distalno od inzercije muskulusa pronatorja teres, arterijo radialis in, samo pri konju, še poprej arterijo radialis proximalis, ki predstavlja del arterije radialis s po- - 92 - sebnim izhodiščem. Poleg tega izhaja pri konju iz arterije medi¬ ane nekoliko proksimalno od karpusa r.palmaris, ki izhaja pri drugih domačih sesavcih iz arterije interosee caudalis, ki pa je pri konju rudimentarna. B.palmaris se obnaša, ne oziraje se na bolj površinsko izhodišče, ustrezno ramusu palmarisu pri dru¬ gih domačih sesavcih. Njegov r.profundus se združi z ramusom profundusom arterije radialis v arcus palmaris profundus. Njegov r.superficialis je le redko izoblikovan, spremlja pa nato r.co- mmunicans nervusa digitalisa palmarisa com. II in tako sodeluje pri oblikovanju arkusa palmarisa superficialisa. A. profunda brachii Iz začetnega odseka arterije mediane izhajajo močne mišične ve¬ je, pogosto s skupnim izhodiščem. Te veje se lahko odcepijo, različno glede na vrsto živali, delno že iz konca arterije bra- chialis ali šele iz arterije interosee communis oz. iz arteri¬ je interosee caudalis. Te veje skupaj imamo za arterijo profun- do antebrachiij vaskularizirajo upogibavke karpalnega sklepa in prstnih sklepov, pri čemer potekajo distalno v teh mišicah. A. radialis A.radialis izhaja pri psu in prašiču v proksimalni, pri prežve- kovavcih v srednji, pri mački in konju pa v distalni tretjini podlahti medialno iz arterije mediane, in sicer pri konju naj¬ prej slabotnejša a.radialis proximalis in tesno proksimalno od arterije antebrachiokarpee a.radialis. A.radialis poteka, razen pri mački in konju, kraniomedialno od arterije mediane ob kavdo- medialnem robu radiusa distalno. Neposredno proksimalno od kar¬ pusa oddaja r.carpeus dorsalis k rete carpi dorsale in r.carpe- us palmaris k palmarnemu sklepnemu pletežu in dospe nato palmar- no na retinaculum flexorum. Vzdolž njegovega medialnega nasadi- šča stopi čez karpus in se proksimalno na metakarpusu deli na r.palmaris profundus ter r. palmaris superficialis. Bri mački nadaljuje a.radialis funkcionalno potek arterije mediane po di¬ stalni tretjini podlahti, medtem ko a.mediana poteka z nervusom medianusom dalje samo kot slabotna žila. Neposredno proksimalno od arterije antebrahiokarpee prevzame nato pri mački močni r.car¬ peus dorsalis arterije radialis neposredno nadaljevanje k dor— - 93 - žalni strani karpusa. B.carpeus palmaris poteka kot pri drugih domačih sesavcih k palmarnemu sklepnemu pletežu. Obe končni ve¬ ji arterije radialis, r.palmaris profundus in r.palmaris super- ficialis, sta nasprotno slabo izoblikovani. E.carpeus dorsalis pri mački poteka skoz rete carpi dorsale in ga direktno podalj¬ šujeta a.metacarpea dorsalis II in njen r.perforans proximalis. Pri konju predstavlja a.radialis proximalis posebno skupno iz¬ hodišče slabotnega ramusa karpeusa dorzalisa in ramusa karpeusa palmarisa arterije radialis. A.radialis, ki izhaja zelo daleč distalno, se deli neposredno na r.palmaris profundus in r.palma¬ ris superficialis. Eri vseh domačih sesavcih sodeluje r.palma¬ ris profundus, ki je lateralno usmerjen in se proksimalno prile¬ ga metakarpalnim kostem, pri oblikovanju arkusa palmarisa super- ficialisa. Pri tem pa se lahko pri prežvekovavcih in posebno pri konju še tudi po kratkem poteku vliva v arterijo mediano. Primerjalna topografija in nomenklatura krvnih žil na avtopo- diju Med domačimi sesavci imajo skoraj popolno izoblikovane šile av- topodija samo mesojedi. Z zakrnevanjem členov avtopodija (šape), zaradi vzravnavanje šape pri podplatarjih, prek poprstarjev do kopitarjev in s tem v zvezi z nadaljnjo preobrazbo pasivnega in aktivnega gibalnega aparata nastopa tudi diferenciacija krvnih žil. Kljub temu je treba tudi pri obsežni specializaciji avto¬ podija, kakor je pri konju, uvrstiti krvne poti v shemo avtopo¬ dija s peterimi členi. S tem je dana osnova za enotno homologno poimenovanje. Pri tej shemi pa vsekakor ostanejo neupoštevane različne jakosti homolognih žil in njihov funkcionalni pomen pri posameznih vrstah živali. Šapo oz. stopalo, autopodium, oskrbujejo kranialne in kavdalne žile od zevgopodija naprej. Pri tem je udeležba teh žil različ¬ na glede na vrsto živali, ker so se žile prilagodile že filoge- netični diferenciaciji pasivnega in aktivnega gibalnega aparata. Te žile dosežejo bazipodij in proksimalno področje metapodija. Z globinskimi in površinskimi vejami, ki se večinoma med seboj spajajo, oblikujejo izhodišče za palmarne oz. plantarne in za dorzalne površinske ter globinske lege žil na avtopodiju. - 94 - Globinske žile na metapodiju S spajanjem globinskih vej nastanejo palmarno oz. plantarno ana- stomoze, ki se prilegajo metakarpalnim oz. metatarzalnim kostem proksimalno in potekajo transverzalno ter jih imenujemo arcus palmaris profundus oz. arcus plantaris profundus. Iz teh lokov izhajajo aa. (w.) metacarpeae palmares oz. aa. (vv.) metatarse- ae plantares, ki potekajo palmarno oz. plantarno v žlebu med sosednjimi metakarpalnimi oz. metatarzalnimi kostmi distalno. Ustrezno številu členov so lahko največ štiri žile in jih ozna¬ čujemo kot člene, z enakimi številkami I-TV. Dorzalno se na sprednjem avtopodiju (šapa) oblikuje že na kar- pusu spoj globinskih vej prek mrežastih anastomoz, ki predstav¬ ljajo dorzalni sklepni pletež, rete carpi dorsale. Iz tega iz¬ hajajo aa. (vv.) metacarpeae dorsales 1-17, ki potekajo dorzal¬ no v žlebu med sosednjimi metakarpalnimi kostmi. Dorzalno se na zadnjem avtopodiju (stopalo) spajajo proksimalno na metatarzusu samo globinske veje ven, medtem ko arterije ne oblikujejo nika¬ kršnega arkusa, temveč je transverzalna žila priključena samo globinski veji. Dalje distalno potekajoče žile so aa. oz vv. metatarseae dorsales I-IV. Palmarne oz. plantarne in dorzalne metakarpalne oz. metatarzal- ne žile se končujejo z iztekom v površinsko potekajoče skupne prstpe žile, o katerih bo še govor. Praviloma se pri tem spa¬ jajo žile z isto številko. Ker pa se metakarpalne oz. metatar- zalne žile palmarno oz. plantarno pogosto med seboj spajajo v svojem končnem odseku in pri tem oblikujejo venozni arcus pal¬ maris oz. plantaris profundus distalis, pride tedaj tudi do skup¬ nega izteka v eno izmed skupnih palmarnih oz. plantarnih prst¬ nih žil. Palmarne oz. plantarne in dorzalne enakooštevilčene me¬ takarpalne oz. metatarzalne žile povezujeta proksimalno in di— stalno med sosednjimi metakarpalnimi oz. metatarzalnimi kostmi prebijajoča se r.perforans proximalis in r.perforans distalis. Te veje, rr.perforantes, označujemo z vrstilnim števnikom žil, ki jih povezujejo. Tudi na področju bazipodija zadnje končine obstajata, razen pri mesojedih, proksimalni perforirni spoj, a. (v.) tarsea perforans proximalis, in distalni perforirni spoj, a. (v.) tarsea perforans distalis (prašič), ali pa je izobli¬ kovan samo distalni spoj (prežvekovavci, konj) med dorzalnimi - 95 - in plantamimi globinskimi žilami. Površinske šile na metapodiju Globinske žile na metapodiju oskrbujejo centralne dele tega od¬ seka končin s posebnimi prstnimi mišicami, pri tem pa tudi zla¬ sti prstne sklepe. Površinske veje žil, prihajajočih z zevgopodija, potekajo v pod-r ročju metapodija dalje distalno kot globinske veje in se spajajo tukaj na palmami oz. plantarni strani, kakor tudi na dorzalni strani, večinoma med seboj v obliki loka v arcus palmaris oz. plantaris superficialis in v arcus dorsalis superficialis. Če manjka arcus superficialis, kakor pretežno na dorzalni strani, tedaj se površinske veje samostojno nadaljujejo proti prstom. Iz površinskih lokov oz. neposredno iz površinskih vej izhajajo skupne prstne arterije. Te potekajo tudi na metapodiju v vmesni ravni ni sosednjih členov, toda v nasprotju z metakarpalnimi oz. metatarzalnimi žilami površinsko poleg kitnih krakov, potekajo¬ čih k distalni falangi. Pri žilah na palmami oz. plantarni strani gre za aa. (vv.) digitales palmares oz. plantares commu- nes I-IV in periferno poleg teh za aa. (vv.) digitales palmares oz. plantares abaxiales I in IV. Ha dorzalni strani so to aa. (vv.) digitales dorsales communes I-IV in periferno poleg teh aa. (vv.) digitales dorsales abaxiales I in V. Distalno na meta¬ podiju se metakarpalne oz. metatarzalne žile vlivajo v skupne prstne žile. Površinske šile na metapodiju vaskularizirajo periferne dele, h katerim spadajo tudi metakarpalne oz. metatarzalne blazinice. Žile na akropodiju Distalno od metakarpo- oz. metatarzofalangalnega sklepa, nekako do polovične dolžine proksimalne falange, se vsaka palmama oz. plantarna in vsaka dorzalna a. (v.) digitalis communis deli na dve posebni prstni žili, aa. (w.) digitales propriae, ki stopi¬ ta na oba sosednja prsta. S tem dobi vsak prst arterijsko in vensko žilo. Na prvem in petem prstu se nadaljujejo periferno prej opisane aa. (w.) digitales abaxiales. Za razlikovanje so termini aa. (w.) digitales propriae dodatno dopolnjeni s pojmi - 96 - palmama oz. plantarna ali dorzalna in z vrstilnim števnikom I (prima), II (secunda), III (tertia), IV (quarta) ali V (quinta), nadalje s pojmom aksialna ali abaksialna za označbo lege ob prst¬ nih robovih, obrnjenih k nožnim osem ali obrnjenih od njih. Ab- aksialne žile na prvem in petem prstu, ki ne izhajajo iz skupnih prstnih žil, ne dobijo dopolnilne označbe "propriae". Za primer naj označimo žile tretjega prsta: a. (v.) digitalis palmaris/plantaris propria III abaxialis, a. (v.) digitalis palmaris/plantaris propria III axialis, a. (v.) digitalis dorsalis propria III abaxialis, a. (v.) digitalis dorsalis propria III axialis. Ker je pri konju izoblikovan samo tretji prst, uporabljamo za pojma aksialen in abaksialen pojma lateralen in medialen. Poleg tega lahko tukaj opustimo označbo "propria III". Palmarne oz. plantarne in dorzalne enako oštevilčene skupne prst¬ ne žile se v področju svoje delitve v posebne prstne žile pove¬ zujejo med seboj skoz medkostno špranjo prek aa. (vv.) interdi- gitales I, II, III in IV. Te šile so lahko preložene tudi na za¬ četek posebnih prstnih žil. Vsaka palmama oz. plantarna poseb¬ na prstna šila oddaja praviloma na polovici dolžine vsake falan¬ ge vejo na njeno palmarno oz. plantarao ploskev, r.palmaris oz. plantaris phalangis proximalis, mediae in distalis, in dorzalno usmerjeno vejo, r.dorsalis phalangis proximalis, mediae in di¬ stalis. V področju proksimalne falange je lahko izhodišče teh vej preloženo na skupno prostno žilo ali pa na interdigitalno žilo. Er.palmares oz. plantares na istem prstu medsebojno ana- stomozirajo v področju vsake falange, a rr.dorsales se spajajo z enako oštevilčenimi dorzalnimi posebnimi prstnimi žilami. Nada¬ lje oddajajo palmarne oz. plantarne posebne prstne žile v različ¬ ni višini vejo, r.tori digitalis, pripadajočo prstni blazinici, torus digitalis, v kateri med seboj anastomozirajo. Iz te veje ali tudi iz veje r.dorsalis phalangis mediae, izhaja žila za svitkovo blazinico, a. (v.) coronalis. Končne veje posebnih pal- marnih oz. plantarnih žil vsakega prsta se spajajo v kanalu di- stalne falange v arcus terminalis. Posebne prstne žile oddajajo poleg tega veje vsem centralnim in perifernim delom prsta, pri čemer oblikujejo mnogotere anastomoze, zlasti v prstnem organu. - 97 - Arterije na šapi pri mesojedih Arcus palmaris profundus pri mesojedih oblikujeta r.palmaris profundus arterije radialis in r-profundus ramusa palmarisa iz arterije interosee caudalis. Pri mački sta ta ramusa zelo sla¬ botna, tako da je glavni dotok k temu loku od dorzalne strani prek ramusa perforansa proksimalisa II. Iz arkusa palmarisa pro- fundusa izhajajo aa. metacarpeae palmares I-IV, ki so pri mački posebno močne. Er.perforantes proximales, pri mački pa samo r. perforans proximalis II, spajajo palmarne z dorzalnimi metakar- palnimi arterijami, prav tako rr.perforantes distales pri psu, medtem ko se le-ti pri mački spajajo z dorzalnimi skupnimi prst¬ nimi arterijami zaradi rudimentarno izoblikovanih dorzalnih me- takarpalnih arterij. Distalno na metakarpusu se palmarne meta- karpalne arterije združijo z enako oštevilčenimi palmarnimi skup¬ nimi prstnimi arterijami. Arcus palmaris superficialis oblikujeta r.palmaris superficialis arterije radialis in r.Superficialis ramusa palmarisa iz arteri¬ je interosee caudalis ob soudeležbi arterije mediane, ki se iz¬ teka v ta lok. Pri mački so dotoki tudi k temu površinskemu lo¬ ku le slabotni in včasih manjka tudi lok. Iz arkusa palmarisa superficialisa izhajajo aa.digitales palmares communes I-IV in a.digitalis palmaris V abarialis in pri mački a.digitalis palma¬ ris I abaxialis. Če pri mački manjka ta lok, potem se r.palma¬ ris superficialis arterije radialis nadaljuje v drugo, a.media¬ na v tretjo in r.superficialis ramusa palmarisa iz arterije in¬ terosee caudalis v četrto palmarno skupno prstno arterijo in v palmarno abaksialno arterijo petega prsta. Prvi prst sprejme v tem primeru samo globinske arterijske dotoke. Aa.interdigitales so pri mesojedih vse izoblikovane in med seboj povezujejo pal— marne in dorzalne enako oštevilčene skupne prstne arterije v po¬ dročju njihove delitve. Aa.digitales palmares propriae so vse izoblikovane in izhajajo iz delitve arterij, aa.digitales pal¬ mares communes, ki postanejo močnejše arterije pri mački šele po sprejemu arterij, aa.metacarpeae palmares. S tem nastane tu¬ kaj glavni dotok krvi od dorzalne strani k globinskim palmarnim arterijam in od teh prek končnih odsekov površinskih arterij k posebnim prstnim arterijam. - 98 - Dorzalne arterije Rete carpi dorsale oblikujeta r.carpeus dorsalis arterije radi¬ alis, r.carpeus dorsalis ramusa interoseusa iz arterije intero- see caudalis in ramus carpeus arterije ulnaris. Iz te mreže iz¬ hajajo aa.metacarpeae dorsales I-IV, ki so pri mački samo rudi- mentarne in se ne iztekajo v aa.digitales dorsales communes. Vendar je začetni odsek arterije metakarpee dorsalis II pri mač¬ ki močan in predstavlja neposredno nadaljevanje močnega ramusa karpeusa dorzalisa arterije radialis, ki poteka skoz rete carpi dorsale. Prek ramusa perforansa proksimalisa II prehranjuje ar- cus palmaris profundus. Pri mački manjkajo preostali rr.perfo- rantes proximales, so pa izoblikovani pri psu. Tudi rr.perforan- tes distales so izoblikovani pri mački in psu. Ker se pri mački dorzalne metakarpalne arterije končujejo daleč proksimalno, se tukaj rr.perforantes distales spajajo neposredno z arterijami, aa.digitales dorsales communes. Dorzalne metakarpalne arterije pri psu se distalno na metakarpusu spajajo z enako oštevilčenimi dorzalnimi skupnimi prstnimi arterijami. Arcus dorsalis superficialis obstaja samo pri mački in ga obli¬ kujeta a.antebrachialis superficialis cran. in r.dorsalis arte¬ rije ulnaris. Iz tega izhajajo aa.digitales dorsales communes I-IV in a.digitalis dorsalis I abaxialis. Pri psu izhaja a.digi- talis dorsalis communis I iz medialne veje, medtem ko izhajajo aa.digitales dorsales communes II-IV iz lateralne veje arterije antebrachialis superficialis cranialis. A.digitalis dorsalis V abaxialis izhaja iz ramusa dorzalisa arterije ulnaris. Dorzalne skupne prstne arterije se delijo pri psu, potem ko sprejmejo dorzalne metakarpalne arterije, na aa.digitales dorsales propriae. Arterije na šapi pri prašiču Palmarne arterije Arcus palmaris profundus pri prašiču oblikujeta r.palmaris pro¬ fundus arterije radialis in r.profundus ramusa palmarisa iz ar¬ terije interosee caudalis. Iz arkusa palmarisa profundusa izha- aa.metacarpeae palmares II—IV. Aa.metacarpeae palmares se spaja¬ jo z dorzalnimi metakarpalnimi arterijami prek rr.perforantes prox±males in prek ramusa perforansa distalisa III in redko tudi - 99 - prek rr.perforantes distales II in IV. Aa.metacarpeae palmares II in IV se ne iztekata v enako oštevilčeni palmarni skupni prstni arteriji, ker le-ti izvirata šele distalno na metapodiju, temveč se združita z arterijo metakarpeo palmaris III malo pred njenim iztekom v arterijo digitalis palmaris communis III. Ar- cus palmaris superficialis, ki leži zelo daleč distalno na me- takarpusu, oblikujeta r.superficialis arterije radialis in r. superficialis ramusa palmarisa arterije interosee caudalis, ob sodelovanju močne arterije mediane, ki se izteka v ta lok. Iz arkusa palmarisa superficialisa izhajajo tesno druga poleg dru¬ ge aa.digitales palmares communes II-IV. Aa.digitales palmares propriae so izoblikovane na drugem do petem prstu. A.digitalis palmaris propria II abaxialis in a.digitalis palmaris V abaxia- lis v prstnem področju se napajata prek ustreznih vej, rr.palma¬ res phalangis proximalis. A.interdigitalis III spaja med seboj enako oštevilčeno skupno palmarno in dorzalno prstno arterijo, medtem ko povezujeta aa.interdigitales II in IV ustrezni abaksi- alni posebni prstni arteriji tretjega in četrtega prsta. Doržalne arterije Sete carpi dorsale oblikujejo r.carpeus dorsalis arterije radi¬ alis, r.carpeus arterije interosee cranialis oz. ramusa intero- seusa arterije interosee caudalis in r.carpeus dorsalis arteri¬ je collateralis ulnaris. Iz te mreže izhajajo aa.metacarpeae dorsales II-IV, od katerih sta druga in četrta najprej le sla¬ botni in se šele po sprejemu ramusa perforansa proksimalisa tre¬ tje- izenačita po jačini. Slednja sprejme vrhu tega praviloma r.perforans distalis III. V področju glavnih prstnih sklepov se spaja a.metacarpea dorsalis III s slabotno arterijo digitalis dorsalis communis III, ki izhaja iz arterije antebrachialis su¬ perficialis cranialis, vendar lahko tudi manjka. Na njenem me¬ stu oblikuje nato tudi slabotna a.digitalis dorsalis communis II nadaljevanje arterije antebrachialis superficialis cranialis in se spaja z arterijo metakarpeo dorsalis II. Glavni dotok za aa. digitales dorsales propriae oblikujejo dorzalne metakarpalne ar¬ terije, in sicer za glavne prste skupaj z arterijami interdigi- tales. Na krnjavih prstih manjkajo abaksialne posebne prstne arterije. - 100 - Arterije na šapi pri prežvekovavcih Arcus palmaris profundus pri prežvekovavcih oblikujeta r.palma- ris profundus arterije radialis in r.profundus ramusa palmarisa iz ramusa interoseusa arterije interosee cranialis. Iz arkusa palmarisa profundusa izhajajo aa.metacarpeae palmares II-IV, ki distalno na metakarpusu med seboj anastomozirajo v obliki loka. Aimetacarpea palmaris III je povezana z arterijo metakarpeo dor- salis III v področju arkusa palmarisa profundusa prek ramusa perforansa proksimalisa III in distalno v področju lokaste ana- stomoze prek ramusa perforansa distalisa III skozi 'can.metakarpi proximalis oz. distalis. Lokasta anastomoza palmarnih metakar- palnih arterij se hkrati spaja bočno z arterijami, aa.digitales palmares communes II in IV,in vrhu tega večinoma v neposrednem nadaljevanju arterije metakarpee palmaris III z arterijo digi- talis palmaris communis III. Arcus palmaris superficialis pri prežvekovavcih oblikujeta ra- mus palmaris superficialis arterije radialis in r.superficialis ramusa palmarisa iz ramusa interoseusa arterije interosee crani¬ alis ob udeležbi arterije mediane, ki predstavlja glavno žilo. kri tem sprejme a.mediana pri govedu medialni del loka vedno bolj proksimalno kot lateralnega. Iz arkusa palmarisa superfi- cialisa izhajajo aa.digitales palmares communes II-IV, pri čemer dobita druga in četrta v področju svojega izvira dotok iz loka- stega spoja arterij, aa.metacarpeae palmares, in tretja palmarna skupna prstna arterija nadaljuje kot najmočnejša žila smer pote¬ ka arterije mediane. A.interdigitalis II spaja enako oštevilčeno skupno palmarno in dorzalno prstno arterijo v področju njihove delitve v posebne prstne arterije. Aa.digitales palmares propri- ae so izoblikovane na tretjem in četrtem prstu aksialno in abaxi- alno. Na drugem in petem prstu, t.j. na krnjavih parkljih, aksi- alna žila praviloma obstaja in lahko včasih tudi oddaja abaxial- no žilo. Dorzalne arterije Rete carpi dorsale oblikujejo r.carpeus dorsalis arterije radi¬ alis, r.carpeus dorsalis arterije interosee cranialis in r.car¬ peus dorsalis arteriae collateralis ulnaris. Iz te mreže izhaja - 101 poleg rudimentarne arterije metakarpee dorsalis IV a.metacarpea dorsalis III kot edina močna žila, ki je povezama s palmarnimi metakarpalnimi arterijami prek ramusa perforansa proksimalisa III in ramusa perforansa distalisa III. A.metacarpea dorsalis III se združi z arterijo digitalis dorsalis communis III v po¬ dročju njene končne razdelitve. Iz slabotne arterije antebrachi- alis superficialis cranialis izhajata v spodnji tretjini meta- karpusa prav tako slabotni aa.digitales dorsales communes II in III in iz ramusa dorzalisa arterije collateralis ulnaris zelo slabotna a.digitalis dorsalis communis IV. A.digitalis dorsalis communis III se spoji v področju svoje razdelitve z arterijo metakarpeo dorsalis III in pa z arterijo interdigitalis III. Aa.digitales dorsales propriae so izoblikovane samo na glavnih prstih. Pri tem dobivajo aksialne žile najmočnejši dotok prek arterije interdigitalis III. Arterije na šapi pri konju Palmarne arterije Arcus palmaris profundus pri konju oblikujeta r.palmaris profun- dus arterije radialis in r.profundus ramusa palmarisa iz arteri¬ je mediane. Iz arkusa palmarisa profundusa izhajata aa.metacar- peae palmares II in III, ki se proksimalno od bicljevega sklepa združita in nato skupno iztekata v lateralno prstno arterijo. Br.perforantes proximales in distales so lahko izoblikovani. Okrog glavice medialne in lateralne zapiščalnice poteka perifer¬ no po ena spojna veja, r.anastomoticus, do enako oštevilčene dorzalne metakarpalne arterije. E. superficialis arterije radialis se izteka že proksimalno na metakarpusu v arterijo mediano. Zelo slabotni r.superficialis ramusa palmarisa, ki pri konju izhaja iz arterije mediane, se spaja le redko vzdolž ramusa komunikansa plantarnih živcev z ar¬ terijo mediano v arcus palmaris superficialis. Večinoma prehaja ta r.superficialis neposredno v slabotno arterijo digitalis pal¬ maris communis III. A.mediana se podaljšuje v močno arterijo digitalis palmaris communis II tako pri izoblikovanem kot tudi pri manjkajočem arkusu palmarisu superficialisu. A.digitalis palmaris communis II oddaja arterijo digitalis palmaris (propria III) medialis in glavni dotok k arteriji digitalis palmaris - 102 - (propria III) lateralis, ki sprejema tudi združeni aa.metacar- peae palmares II in III in arterijo digitalis palmaris commu- nis III. Dorzalne arterije Rete carpi dorsale oblikujejo r.carpeus dorsalis arterije radi- alis proximalis, distalno usmerjena veja arterije transverze cubiti, r.carpeus dorsalis arterije interosee cranialis in ra- mus carpeus dorsalis arterije collateralis ulnaris. Iz te mre¬ že izhajata aa.metacarpeae dorsales II in III, ki se končujeta v višini glavic na zapiščalnicah in tukaj anastomozirata s pal- marnima metakarpalnima arterijama prek perifernih anastomoznih vej, rr.anastomotici, in včasih prek perforantnih vej, rr.per- forantes. Samo slabotni r.dorsalis arterije collateralis ulna¬ ris poteka kot površinska žila v spremstvu ramusa dorzalisa ner- vusa ulnarisa dorzalno po metakarpusu. Dorzalno področje prsta oskrbujejo rr.dorsales phalangis proximalis, mediae in distalis obeh palmarnih posebnih prstnih arterij. Arterije vratu in glave A. carotis communis Skupni vratni utripalnici, aa.carotides communes, izhajata iz trunkusa bikarotikusa v višini 7- vratnega vretenca ventralno od sapnika. Pri mesojedih izvirata praviloma ločeno intratora- kalno v višini 2. rebra. A.carotis communis sinistra poteka v kavdalnem vratnem področju najprej lateralno čez požiralnik, ki ga v nadaljnjem kranialnem poteku spremlja ventralno od musku- lusa longusa colli, medtem ko a.carotis communis desrtra križa sapnik in pride v žleb med sapnikom in muskulusom longusom co¬ lli. Na vsaki arteriji carotis communis leži dorzalno vratni del nervusa vagusa in nervusa simpatikusa, ventralno pa n.laryn- geus recurrens in truncus trachealis. Pri mesojedih, posebno pri mački, pri prašiču kot tudi pri prežvekovavcih in redko pri ko¬ nju se ventralno pridruži v.jugularis interna. Na kranialni tre¬ tjini vratu pokriva lateralno te žile in živce m.omohyoideus, ki mesojedom manjka. Sapnik, na levi strani pa tudi požiralnik, Inn.cervicales profundi, craniales in medii in ventralne vratne mišice dobijo več dorzalno oz. ventralno usmerjenih oskrboval- - 103 - nih vej od karotid. Eri prežvekovavcih se iz arterije carotis communis odcepijo direktno tudi rr.sternocleidomastoidei. Vrhu tega oddaja arterijo tireoideo caudalis z razlikami glede na vrsto živali. Pri prašiču in prežvekovavcih se iz arterije caro¬ tis communis odcepi a.laryngea cranialis in tudi a.pharjngea ascendens pri prežvekovavcih in samo pri malih prežvekovavcih a.palatina ascendens, ki je opisana z arterijo palatino ascen¬ dens drugih domačih sesavcev kot odcep iz arterije lingualis. Ventralno od atlasovega krila se a.carotis communis deli na ar¬ terijo carotis interno in arterijo carotis eksterno. A. thyreoidea caudalis Kavdalna ščitnična arterija, a.thyreoidea caudalis, izhaja pri mesojedih in prašiču v izhodiščnem področju karotid, pri meso¬ jedih pogosto s skupnim deblom za desno in levo žilo iz trunku- sa brahiocefalikusa in pri prašiču na desni strani praviloma z arterijo cervicalis superficialis iz trunkusa tireocervikalisa. Pri prežvekovavcih in konju leži izhodišče v višini kavdalnega pola ščitnice. A.thyreoidea caudalis je pri vseh domačih sesav- cih slabotnejša kot a.thyreoidea cranialis in lahko tudi manjka na eni ali obeh straneh. A.thyreoidea caudalis oz. njene končne veje dosežejo kavdalni pol ščitnice, v katerega se vtisnejo, ali pa anastomozirajo z vejami arterije tireoidee cranialis. A. thyreoidea cranialis Kranialna ščitnična arterija, a.thyreoidea cranialis, izhaja v višini kranialnega pola ščitnice. Samo pri mesojedih oddaja ustreznim mišicam r.sternocleidomastoideus. V vrstnem redu, raz¬ ličnem glede na vrsto živali, oddaja r.pharyngeus, ki je usmer¬ jen kranialno in oskrbuje steno žrela v področju kavdalnih kon- striktorjev, r.cricothyreoideus, ki pride, razen pri kozi, v istoimensko mišico, kakor tudi r.laryngeus caudalis, ki poteka skupaj z nervusom laringeusom kavdalisom dorzolateralno v grlo. Pri konju oddaja a.thyreoidea cranialis vrhu tega še arterijo feringeo ascendens in arterijo laringeo cranialis. A. larjngea cranialis Kranialna grlna arterija, a.laryngea cranialis, izhaja pri pra- - 104 - - šiču in prežvekovavcih kranialno na grlu, neposredno iz arteri¬ je carotis communis. Eri konju izhaja iz arterije tireoidee cranialis in pri mesojedih šele iz arterije carotis eksterne. Eri vseh domačih sesavcih oddaja r.pharyngeus in se nadaljuje kot r.laryngeus v grlo. Ta veja poteka skupaj z nervusom larin- geusom kranialisom skoz fisuro tireoideo pri vseh domačih sesav¬ cih razen pri konju. Eri njem stopi ventrolateralno skoz m.cri- cothyreoideus na medialno ploskev lamine tireoidee, kjer se v višini muskulusa vokalisa na ventrikulusu laryngis lateralisu razdeli na dorzalno in ventralno vejo. A. pharyngea ascendens Navzgornja žrelna arterija, a.pharjmgea ascendens, je samo pri prežvekovavcih žila arterije carotis communis; pri konju izhaja iz arterije tireoidee cranialis, pri mesojedih pa se odcepi ne¬ posredno iz arterije carotis eksterne. Eri prašiču izhaja iz arterije lingualis. A.pharyngea ascendens poteka z vejami, rr. pharyngei, dorzalno in lateralno po žrelni steni v področju srednjih zažemavk in oddaja, razen pri malih prežvekovavcih, ve¬ je, rr.palatini, in rr.tonsillares pri govedu. A. carotis interna Notranja vratna arterija, a.carotis interna, izhaja v višini gr¬ la iz arterije carotis communis kot šibkejša veja. Eoteka k lo¬ banjski bazi in leži v svojem poteku pri konju kavdalno in dor¬ zalno na zračnem mehurju. Ta arterija, ki je pri mesojedih in konju razmeroma slabotna, pri prašiču pa nasprotno močna, dospe v lobanjsko votlino skoz canalis caroticus pri mački oz. for. jugulare pri psu in prašiču, oz. po vključitvi v sinus petrosus ventralis čez incizuro karotiko pri konju, lobanjsko votlino pri prežvekovavcih doseže a.carotis interna prenatalno skoz for. jugulare, toda obliterira ekstrakranialno v prvih mesecih živ¬ ljenja in je nato videti samo še kot vezivni konopec. Tudi pri odrasli mački a.carotis interna zakrni. A.carotis interna odda¬ ja takoj po svojem začetku pri prašiču in prežvekovavcih in ve¬ činoma tudi pri mački arterijo occipitalis in nato pri prašiču arterijo condylaris. - 105 - A. occipitalis Zatilna utripalnica, a.occipitalis, izhaja pri prašiču, prežve¬ kovavcih in večinoma tudi pri mački iz izhodiščnega področja arterije carotis eksterne. Usmerjena je dorzalno in se spaja z ramusom anastomotikusom cum a. occipitalis arterije vertebralis ter se razvejiči s svojim ramusom okcipitalisom v muskulaturi zatilja. A.occipitalis odda pri govedu najprej arterijo palati- no ascendens, arterijo stilomastoideo profundo skoz ustrezno odprtino skalnične piramide k srednjemu ušesu in, pri vseh pre- žvekovavcih, arterijo meningeo medijo, ki lahko izhaja pri ovci tudi iz arterije condylaris, pri drugih domačih sesavcih pa iz¬ haja iz arterije maxillaris. Nato odda a.occipitalis pri meso¬ jedih, prežvekovavcih in konju arterijo condylaris, iz ramusa okcipitalisa pa izhaja a.meningea caudalis, ki manjka pri mački in govedu in poteka po oddaji mišičnih vej pri psu, prašiču in konju skoz meatus temporalis, pri malih prežvekovavcih pa skoz odprtine v zatilnici v sosedstvu bradavičastega dela k možgan¬ skim opnam. Eri psu se odcepi iz arterije meningee caudalis tu¬ di a.tympanica caudalis. A. condylaris A.condylaris izhaja pri mesojedih, prežvekovavcih in konju iz arterije occipitalis ter pri prašiču iz arterije carotis inter¬ ne. A.condylaris, ki je pri govedu krepka žila, poteka k fosi condylaris ventralis in vstopi v lobanjsko votlino skoz can.n. hyp°glossi. Pri prašiču odda pred tem arterijo stilomastoideo skoz for.stylomastoideum v srednje uho. A. carotis externa Vnanja vratna arterija, a.carotis externa, je močnejša veja ar¬ terije carotis communis. Najprej se obrne v loku dorzalno, pri čemer jo lateralno pokriva gl.parotis, pri ovci pa glandulo pa- rotis preprečka in poteka ob vratnem robu spodnjeceljustnicne veje do fose retromandibuleris. Pri prašiču poteka medialno čez proč.jugularis. A.carotis externa prečka lateralno stylohyoid, pri konju pa tudi lateralno izbuhlino zračnega mehurja, se upog¬ ne rostralno in prehaja v arterijo maxillaris. A.carotis exter- na odda v svojem poteku takoj po svojem izhodišču pri mesojedih - 106 - in konju arterijo occipitalis in nato pri mesojedih arterijo laringeo cranialis ter arterijo faringeo ascendens. Pri mesoje¬ dih, prašiču in malih prežvekovalcih odda rostralno iz konvek- nosti svojega dorzalno usmerjenega loka arterijo lingualis in kmalu nato pri mesojedih ter prašiču arterijo facialis. Ti dve arteriji sta pri govedu in konju v svojem izhodiščnem področju na ustreznem mestu združeni v truncus linguofacialis, iz katere¬ ga pri konju izhaja tudi a.palatina ascendens. Pri vseh domačih sesavcih oddaja a.carotis externa iz kavdalne stene svojega dor¬ zalno usmerjenega odseka arterijo auricularis caudalis. Eri me¬ sojedih oddaja a.carotis ext. arterijo parotideo kot samostojno žilo in pri prašiču več vej, rr.parotidei, ki pri teh živalih oskrbujejo glandulo parotis kot glavne žile. Pri govedu in konju poteka močan r.massetericus v m.masseter. PTi vseh domačih se¬ savcih oddaja a.carotis externa dorzalno iz področja svoje ros T tralne upognitve arterijo temporalis superficialis. A. lingualis Jezična arterija, a.lingualis, izhaja pri mesojedih, prašiču in malih prežvekovavcih kavdalno od spodnječeljustnične veje iz ar¬ terije carotis eksterne, pri govedu in konju pa medialno od mu- skulusa pterigoideusa medialisa iz trunkusa lingvofacialisa. Najprej spremlja stylohioid ventralno in dospe medialno od mu- skulusa hioglosusa v jezik. Tu postane a.profunda linguae, ki poteka bolj ali manj vijugasto med muskulusom hioglosusom in mu- skulusom genioglosusom proti konici jezika. Pri tem oddaja v kratkih razmikih veje, rr.dorsales linguae, ki se drevesasto raz- vejičijo proti jezičnemu hrbtu. PTi prašiču in govedu anastomo- zirata desna in leva a.profunda linguae v jezični konici. Na po¬ ti k jeziku odda a.lingualis najprej samo pri prežvekovavcih veje, rr.glandulares, posebno glanduli mandibularis; nato izha¬ jajo pri vseh domačih sesavcih rr.perihyoidei, ki lahko ležijo rostralno ali kavdalno od bazihioida in se združujejo v obliki loka. Oddajajo veje poklopcu in korenu jezika. PTed temi vejami, rr.perihyoidei, izhaja iz arterije lingualis pri mesojedih oz. za njimi pri prašiču a.palatina ascendens in še a.pharyngea ascendens, ki je pri prašiču že opisana. Malo pred vstopom v jezik, pri prehodu v arterijo profundo linguae, oddaja a.lingua¬ lis pri prašiču in prežvekovavcih arterijo sublingualis. - 107 - A. sublingualis Podjezična utripalnica, a.sublingualis, izvira pri prašiču in prežvekovavcih iz arterije lingualis; pri psu in konju pa iz ar¬ terije submentalis, ki tudi pri prašiču dodatno oddaja ustrezno vejo. Pri mački zastopa to arterijo več vej iz arterije submen¬ talis. Če izhaja a.sublingualis iz arterije submentalis, predre a.sublingualis najprej m.mylohyoideus in nato poteka, kakor če izvira iz arterije lingualis, ob dorzalnem robu muskulusa genio- hioideusa k bradnemu kotu. Končuje se v površinskem položaju na sublingalnem dnu ustne votline, kjer oskrbuje tudi frenulum lin- guae in predtem oddaja veje sosednjim mišicam in podjezičnim žlezam. A. palatina ascendens Nebna navzgornja arterija, a.palatina ascendens, izhaja pri me¬ sojedih in prašiču iz arterije lingualis, pri malih prežvekovav¬ cih iz arterije carotis communis, pri govedu iz arterije occipi- talis ter pri konju iz trunkusa lingvofacialisa. Poteka medial- no od stilohioida čez stransko steno farlnksa k mehkemu nebu in tudi k njegovim mišicam. A. facialis Obrazna arterija, a.facialis, se odcepi pri mesojedih in prašiču iz arterije carotis eksterne, pri govedu in konju pa iz trunkusa lingvofacialisa. Pri malih prežvekovavcih a. facialis manjka. Ar¬ terija poteka najprej medialno ob spodnjem robu spodnje čeljust¬ ni, ce do incizure vasorum oz. do ustreznega mesta. Tu se prevrze na lateralno ploskev spodnje čeljustnice in se pri prašiču kma¬ lu nato končuje, odda pa pri tej vrsti živali na obrazno ploskev dodatno vejo, ki se tudi že po kratkem poteku končuje v muskula- turi maseterja in v koži medčeljustja. Pri mesojedih, govedu in konju poteka a.facialis ob kranialnem robu maseterja dorzalno do področja kavdalno od foramena infraorbitale. A.facialis odda v medčeljustju veje za m.digastricus, m.pterygo- ideus in m.masseter, pri prašiču in konju tudi na žrelo ter, z izjemo konja, r.glandularis za gl.mandibularis, samo pri praši¬ ču pa tudi za gl.parotis. Nadalje oddaja, razen pri malih pre- - 108 - žvekovavcih, arterijo submentalis, ki poteka rostralno, medial- no po spodnji čeljustnici ventrolateralno od muskulusa milohio- ideusa, vendar pa pri psu in govedu ne doseže brade. Iz te arte- rije se odcepi pri psu in konju že opisana a.sublingualis, pa tudi pri prašiču sublingvalna veja ter pri mački na njenem mes¬ tu več dorzalno k dnu ustne votline usmerjenih vej. Na obrazni ploskvi izhajajo iz arterije facialis a.labialis man- dibularis, a.labialis maxillaris pri mesojedih, govedu in konju, a.angularis oris samo pri mesojedih, a.lateralis naši rostralis pri govedu, a.lateralis naši in a.dorsalis naši pri konju in a. angularis oculi pri mesojedih, govedu ter konju. A. labialis mandibularis Spodnječeljustnična arterija, a.labialis mandibularis, izhaja pri mesojedih, govedu in konju kot prva žila na obrazni ploskvi iz arterije facialis, pri prašiču iz arterije buccalis ter pri malih prežvekovavcih iz arterije transverze faciei. Določena je za oskrbovanje spodnje ustnice. Pri mački se deli na dorzalno in ventralno vejo, pri govedu pa v površinsko ter globinsko ar¬ terijo. Pri konju odda a.labialis mandibularis tudi arterijo angularis oris. A. angularis oris Utripalnica za ustni kot, a.angularis oris, se odcepi samo pri mesojedih za arterijo labialis mandibularis iz arterije facia¬ lis, pri konju pa že iz arterije labialis mandibularis. Pri go¬ vedu, kot tudi pri malih prežvekovavcih, izhaja šele iz arteri¬ je labialis maocillaris. Pri prašiču izhaja iz arterije buccalis. A.angularis oris se razvejiči ob ustnem kotu. Pri tem lahko nje¬ ne veje pri psu izhajajo tudi samostojno druga za drugo. A. labialis maxillaris Arterija za zgornjo ustnico, a.labialis maxillaris, izhaja pri mesojedih, govedu in konju na alveolarnem robu zgornje čeljust- nice iz arterije facialis, pri prašiču pa iz arterije buccalis ter pri malih prežvekovavcih iz arterije transverze faciei. A.labialis maxillaris se razvejiči v zgornji ustnici in pri go- - 109 - vedu tudi v smrčku. Aa. laterales naši rostralis in caudalis oz. a.lateralis naši A.lateralis naši rostralis pri govedu oz. a.lateralis naši pri konju izhaja iz arterije facialis, pri govedu kavdodorzalno od foramena infraorbitale, pri konju bolj ali manj daleč po odcepu arterije labialis maxillaris ali pa iz te. Pri mesojedih in prašiču izhaja a.lateralis naši oz. pri kozi a.lateralis naši rostralis iz arterije infraorbitalis ter pri ovci a.lateralis naši iz arterije malaris. Iz arterije malaris pri kozi in gove¬ du izhaja tudi a.lateralis naši caudalis. Oskrbovalno področje te arterije oz. obeh arterij pri kozi in govedu je stranska stena nosa do področja zgornjeustnične arterije. A. dorsalis naši Arterija nosnega gredlja, a.dorsalis naši, izhaja iz arterije facialis samo pri konju, in sicer kavdodorzalno od foramena in¬ fraorbitale. Pri mesojedih izvira iz arterije infraorbitalis, in sicer pri mački pred prehodom skoz can.infraorbitalis. Pri ovci in govedu jo oddaja a.malaris ter pri kozi a.temporalis su- perficialis. Pri prašiču manjka na področju nosnega gredlja ustrezna tipična žila. Zato se razvejičijo tukaj, toda samo na rostralni tretjini, veje arterije lateralis naši. A.dorsalis naši poteka rostralno po nosni kosti. Pri ovci doseže komaj vi¬ šino fisure nasomaxillaris, pri govedu in konju pa poteka čez rostralni konec nosnice. A. dorsalis naši oskrbuje področje nos¬ nega gredlja, pri konju vključno diverticulum naši. A. angularis oculi Utripalnica za očesni kot, a.angularis oculi, je pri mesojedih, govedu in konju končna veja arterije facialis; pri prašiču iz¬ haja iz arterije buccalis, pri malih prežvekovavcih pa manjka. V kavdodorzalnem loku poteka k medialnemu očesnemu kotu. A. auricularis caudalis Kavdalna utripalnica uhlja, a.auricularis caudalis, izhaja iz kavdalne stene dorzalno usmerjenega odseka arterije carotis - 110 - eksterne in poteka k bazi uhlja, kjer oddaja arterije za ušes¬ no školjko, različno glede na vrsto živali, in nato poteka v loku okrog baze uhlja, med njo ter muskulusom temporalisom. Iz arterije auricularis caudalis izhaja najprej pri mesojedih, prežvekovavcih in konju a.stylomastoidea, ki je pri prašiču že opisana kot veja arterije condylaris. Poteka vzdolž nervusa fa- cialisa skoz foramen stylomastoideum v srednje uho. Poleg tega je lahko pri konju izoblikovana še nežna a.tympanica caudalis. A.auricularis caudalis oddaja glanduli parotis r.parotideus pri mesojedih in prašiču oz. več vej, rr.parotidei, pri prežvekovav¬ cih ter konju. Nadalje oddaja pri psu, prašiču in kozi r.sterno- cleidomastoideus tamkajšnjim mišicam; iz omenjene veje poteka pri psu še posebna veja, r.glandularis, v žleze slinavke. Pred mišično vejo se odvaja pri kozi in na ustreznem mestu tudi pri ovci r.meningeus, ki vstopi v lobanjsko votlino v bližini porusa akustikusa eksternusa ter sodeluje pri vaskularizaciji možgan¬ skih open. A.auricularis caudalis odda na bazi ušesne školjke r.auricularis lateralis, ki je pri mački večinoma dvojen in poteka proti koni¬ ci po zunanji ploskvi ušesne školjke ob lateralnem robu. Na hrbtu ušesne školjke odda r.auricularis intermedius, ki je pri govedu izoblikovan dvojno, kot r.auricularis intermedius lateralis in r.auricularis intermedius medialis. V področju konice uhlja se arteriji spojita, različno glede na vrsto živali. Poleg tega se iz arterije auricularis caudalis odcepi a.auricularis profunda, in to pri mački za arterijama ušesne školjke, pri psu večinoma še med ramusom avrikularisom intermediusom in ramusom avrikula- risom medialisom oz. iz ene teh vej, kakor tudi pri govedu pred arterijama ušesne školjke. A.auricularis profunda je majhna ar¬ terija, ki stopi med tragusom in antheliksom na notranjo ploskev ušesne školjke in oskrbuje tudi kožo zunanjega sluhovoda. Takšna arterija ni opisana pri drugih domačih sesavcih, če izvzamemo nežne, pri vseh domačih sesavcih pojavljajoče se veje, ki prevr¬ tajo hrustanec ušesne školjke proti notranji ploskvi, ali pa pre¬ stopijo v področju baze uhlja na notranjo ploskev. A.auricularis caudalis oddaja za arterijami ušesne školjke r.occipitalis v za¬ tilje in na sence, njegove veje pa predro do kosti. Z nadaljnji¬ mi vejami oskrbuje a.auricularis caudalis ušesne mišice in m. - 111 - temporalis ter anastomozira večinoma z vejami arterije auricu- laris rostralis oz. arterije temporalis superficialis. A. temporalis superficialis Površinska senčna arterija, a.temporalis superficialis, izhaja pred prehodom arterije carotis eksterne v arterijo mazillaris ob kavdalnem robu spodnječeljustnične veje in je dorzalno usmer¬ jena. Pokriva jo gl.parotis, ali pa je v njo položena, in pote¬ ka rostralno od meatusa akustikusa eksternusa med uhljem in če¬ ljustnim sklepom lateralno čez arcus zygomaticus v področje sen¬ ca. Kmalu po svojem izhodišču odda dorzalno od nervusa facialisa arterijo transverzo faciei. Pred tem izhaja pri malih prežveko- vavcih oz. potem pri preostalih domačih sesavcih a.auricularis rostralis še r. articularis temporomandibularis k čeljustnemu sklepu. Medtem ko se končne veje arterije temporalis superfici¬ alis pri prašiču in konju razvejičijo površinsko v področju mu- skulusa temporalisa, poteka ta arterija pri mesojedih in prežve- kovavcih rostralno v smeri k lateralnemu očesnemu kotu. Poprej odda pri rogatih prežvekovavcih vzdolž linee temporalis arteri¬ jo cornualis k bazi roga. Ob lateralnem očesnem kotu odda a.tem¬ poralis superficialis pri ovci in govedu r.lacrimalis za solzno žlezo in se deli pri mesojedih in prežvekovavcih na arterijo palpebralis superior lateralis in arterijo palpebralis inferior lateralis, ki se razvejičita v zgornji ter spodnji veki. A.pal¬ pebralis superior lateralis odda pri psu tudi še arterijo dorsa- lis naši caudalis, ki se razvejiči v področju čela in nosnega gredlja. Samo pri kozi oskrbuje veja arterije temporalis super¬ ficialis nosni gredelj kot a.dorsalis naši. A. transversa faciei Prečna obrazna arterija, a.transversa faciei, izhaja ventralno od sklepnega podaljška mandibule iz a. temporalis superficialis in dospe dorzalno od nervusa facialisa na lateralno ploskev ma- seterja ter je pri mački izoblikovana kot dvojna žila. Poteka rostralno ob spremljavi istoimenske vene, ki mački manjka, in vej nervusa avrikulopalpebralisa, kot tudi nervusa avrikulotem- poralisa. Pri tem se samo pri konju skupaj z veno vrine v povr¬ šinsko plast m.maseterja, ventralno od ličnega loka. Medtem ko, - 112 - razen pri malih prežvekovavcih, sega s svojimi končnimi razveji- čenji komaj rostralno čez m.masseter, se ji pri malih prežveko¬ vavcih priključita a.labialis mandibularis in a.labialis maxi- llaris z arterijo angularis oris, ki smo jo že opisali pri arte¬ riji facialis. Poleg vej za sosednjo obrazno muskulaturo in ko¬ žo oddaja pri prašiču in govedu r.articularis temporomandibula- ris za čeljustni sklep ter vejo,ramus massetericus za m.masseter pri vseh domačih sesavcih; ta veja je močna zlasti pri malih prežvekovavcih. A. auricularis rostralis Eostralna utripalnica uhlja, a.auricularis rostralis, izhaja iz arterije temporalis superficialis. Bazo tihija doseže rostralno od zunanjega sluhovoda in se razvejiči v področju ušesne trob¬ lje ter sosednjih mišic do skutuluma; pri tem a.auricularis ro¬ stralis ali veja arterije temporalis superficialis anastomozira z arterijo auricularis caudalis. Samo pri prežvekovavcih oddaja r.auricularis medialis vzdolž medialnega roba zunanje ploskve ušesne troblje. Poleg tega oddaja pri govedu r.meningeus, ki se obnaša kot r.meningeus iz arterije auricularis caudalis. A. maxillaris Zgornječeljustna arterija, a.maxillaris, nadaljuje potek arteri¬ je carotis eksterne po oddaji arterije temporalis superficialis k bazi lobanje in dospe pri psu ter konju po prehodu skoz cana- lis alaris do fose pterigopalatine. Pri mački izoblikuje a.maxi- llaris v bližini foramena ovale čudežno mrežo, rete mirabile a.mexillaris, skozi katero lahko zasledujemo samo arterijo kot močno deblo. Čudežna mreža se pri tem razprostre dorzalno in la¬ teralno do področja periorbitine konice. Iz te mreže izhajajo pri mački zlasti arterije za zrklo in njegove pomožne naprave ter rr.retis, ki potekajo skoz fisuro orbitalis do cirkulusa ar- teriozusa cerebri. Arteriji marillaris pri mesojedih se najprej priključi r.articularis temporomandibularis za čeljustni sklep. Z razlikami v vrstnem redu (glede na vrsto živali), oddaja a.ma- xillaris arterijo alveolaris mandibularis, arterijo temporalis profundo oz. aa.temporales profundae caudalis in rostralis; na¬ dalje oddaja veje, rr.pterygoidei, za istoimenske mišice, arte- - 113 - ri jo timpaniko rostralis pri mesojedih in konju, arterijo menin- geo medijo z izjemo pri prežvekovavcih, rr.caudales in rostrales ad rete mirabile epidurale ventrale samo pri prežvekovavcih, arterijo buccalis, arterijo oftalmiko eksterno, arterijo malaris pri prašiču in prežvekovavcih, arterijo infraorbitalis ter arte¬ rijo palatino descendens. A. alveolaris mandibularis Spodnječeljustnična zobnična arterija, a. alveolaris mandibularis, izhaja pri vseh domačih sesavcih iz začetnega odseka arterije maxillaris in je rostralno usmerjena. Poteka k foramenu mandibu- le in pride skoz to odprtino v canalis mandibulae. Eri tem je pri prežvekovavcih močneje zvijugana kot pri drugih domačih se¬ savcih. Ered vstopom v can.mandibulae odda, razen pri konju, r. mylohyoideus za m.mylohyoideus. V kanalisu mandibulae oddaja ve¬ je, rr.dentales, meljakom in predmeljakom in skoz can.alveolaris podočniku ter sekavcem. Eri mesojedih in prašiču zapustijo rr. mentales can.mandibulae skoz forr.mentalia. Eri prežvekovavcih in konju izstopi iz foramena mentale a.mentalis. Veje teh arte¬ rij se razvejičijo v področju brezzobega roba, v dlesni sekavcev in v spodnji ustnici. V področju bradnega kota obstajajo pri pra¬ šiču anastomoze z arterijo submentalis. Aa. temporales profundae Kavdalna globinska senčna arterija, a.temporalis profunda cauda- lis, izhaja iz arterije maxillaris za oskrbo senca, posebno mu- skulusa temporalisa. Eri malih prežvekovavcih je to edina glo¬ binska žila za področje senca in se zato imenuje samo a.tempora¬ lis profunda. Eri drugih domačih sesavcih je vrhu tega izobliko¬ vana še a.temporalis profunda rostralis, ki se odcepi pri psu in konju iz arterije maxillaris, pri mački iz njene čudežne mre¬ že, pri prašiču ter govedu pa iz arterije buccalis. Dorzalno usmerjene aa.temporales profundae vstopijo rostralno od baze lič¬ nega podaljška senčnice v m.temporalis in anastomozirajo v tej mišici z vejami arterije temporalis superficialis. Pri mesojedih, prašiču in govedu odda a.temporalis profunda caudalis predtem arterijo maseteriko. Eri malih prežvekovavcih je začetni odsek arterije temporalis profunde z vezivom spojen z arterijo mascilla- 114 - ris, preden se ta arterija vzpne dorzalno k muskulusu tempora- lisu in odda čeljustnemu sklepu r.articularis temporomandibula- ris. A. meningea media Srednja openska arterija, a.meningea media, izhaja pri mesoje¬ dih, prašiču in konju iz arterije maxillaris, preden ta vstopi pri psu ter konju v can. alaris.Eri mački pa izhaja včasih iz re¬ te mirabile arterije maxillaris in pri prežvekovavcih iz arteri¬ je occipitalis. Eri ovci lahko izhaja ta arterija tudi iz arte¬ rije condj-laris. Eri mesojedih in prežvekovavcih poteka skoz for.ovale, pri prašiču in konju pa skoz for.lacerum orale v lo¬ banjsko votlino ter se razvejiči v duri mater. Eri mesojedih ima a.meningea media lateralno od lobanjske kotanje r.anastomoticus cum a.carotide interna in drugi r.anastomoticus skoz fisuro or- bitalis do arterije oftalmike eksterne. Eri prašiču je izobliko¬ van r. ad rete mirabile epidurale rostrale k ekstraduralni ču¬ dežni mreži dorzalno na lobanjski bazi. A.buccalis Lična arterija, a.buccalis, izhaja iz arterije maxillaris v ro- stroventralni smeri. Ta arterija je, razen pri prašiču, določe¬ na zlasti za žvekalne mišice in lične žleze. Eri tem potekajo pri mesojedih rr.glandulares zygomatici do glandule zigomatike. Eri prašiču in govedu izhaja a.temporalis profunda rostralis, kakor je že opisano, iz arterije buccalis. Samo pri prašiču iz¬ haja iz arterije buccalis a.angularis oculi, ki zopet oddaja arterijo palpebralis inferior medialis. Nadalje izhajajo a.angu¬ laris oris, a.labialis mandibularis in a.labialis maxillaris, ki so obravnavane z enakimi arterijami drugih domačih sesavcev v zvezi z arterijo facialis. R. caudalis in rr.rostrales ad rete mirabile epidurale rostrale Eri prežvekovavcih se odcepijo iz arterije maxillaris dorzalno usmerjene mrežne veje, ki pridejo skoz for.ovale oz. for.orbito- rotundum v lobanjsko votlino in se priključijo na čudežno epidu- ralno mrežo lobanjske baze, rete mirabile epidurale. - 115 - R.caudalis ačL rete mirabile epidurale rostrale izhaja pri malih prežvekovavcih v višini arterije alveolaris mandibularis in pri govedu v višini arterije buccalis. Ta veja doseže lobanjsko ba¬ zo in se pri govedu prepogne kavdalno pred vstopom v for.ovale. Rr.rostrales ad rete mirabile epidurale rostrale izhajajo v vi¬ šini arterije oftalmike eksterne iz arterije maxillaris. Posa¬ mezne veje pa se včasih ločijo tudi od arterije oftalmike eks¬ terne ali pri govedu od arterije buccalis. A. ophthalmica externa Zunanja očesna arterija, a.ophthalmica externa, izhaja pri vseh domačih sesavcih iz arterije maxillaris, in sicer pri mački ro- strodorzalno iz rete mirabile, pri psu rostralno od kanalisa alarisa in pri konju že v njem, pri prašiču ter prežvekovavcih pa rostralno od kriste pterigoidee. A.ophthalmica externa dose¬ že konico piramide zrkelnih mišic, ki jo obdaja periorbita. Pre¬ vrta periorbito in se obrne vzdolž notranje ploskve periorbite dorzalno žez zrkelne mišice do medialne strani, pri čemer opiše rostralno konveksen lok. A.ophthalmica externa je pri domačih sesavcih glavna arterija za oskrbo zrkla in njegovih zravnjih organov; vrhu tega dospe prek arterije ethmoidalis eksterne in, razen pri mački in pre¬ žvekovavcih, prek arterije meningee rostralis v lobanjsko votli¬ no. Prek arterije supraorbitalis in pri prašiču tudi prek arte¬ rije supratrochlearis oskrbuje čelno področje. Za zrklo so dolo¬ čene aa.ciliares posteriores breves, aa.ciliares posteriores longae, a.centralis retinae, aa.episclerales in aa.ciliares an- teriores. K zravnjim organom zrkla potekajo rr.musculares, a.la- crimalis, aa.conjunctivales posteriores, aa.conjunctivales ante- riores in tudi nekatere veje arterij vek, aa.palpebrales. Glede na vrstni red odcepa teh arterij se kažejo številne razlike z ozirom na vrsto živali in tudi individualno. A.ophthalmica externa odda, poleg še imenovanih arterij, samo pri psu kmalu po svojem izhodišču r.anastomoticus cum a.carotide in¬ terna, ki je usmerjen kavdalno in poteka skoz fisuro orbitalis v lobanjsko votlino, se lateralno od srednje lobanjske kotanje spa- - 116 - ja z arterijo carotis interno ter vrhu tega intrakranialno ana- stomozira z arterijo meningeo medijo prek ramusa anastomotikusa cum a.meningea media. Pri prežvekovavcih oblikuje a.ophthalmica externa znotraj periorbite v izhodiščnem področju zrkelnih mi¬ šic rete mirahile ophthalmicum. Pri vseh domačih sesavcih odda¬ ja a.ophthalmica externa med zrkelnimi mišicami r.anastomoticus cum a.ophthalmica interna k arteriji oftalmiki interni, ki po¬ teka ob nervusu optikusu. A.ophthalmica interna je pri domačih sesavcih le slabotna arte¬ rija, ki izhaja iz arterije cerebri rostralis, razen pri govedu, pri katerem izvira iz rete mirabile epidurale rostrale oz. rete mirabile chiasmaticum. A.ophthalmica interna spremlja n.opticus do zrkla. Pri tem pravzaprav prehaja v arterijo centralis reti- nae. Poprej pa se spaja z omenjeno vejo, r.anastomoticus, iz ar¬ terije oftalmike eksterne. Iz te povezave med žilami izhaja pri mesojedih, prašiču in konju a.centralis retinae k papili optiki. Izhajata pa tudi aa.cilia- res posteriores longae, ki potekata med srednjo in zunanjo zr- kelno opno h korpusu ciliare ter šarenici, pri tem pa oddajata veje horioidei. Poslednje so pri prežvekovavcih veje arterije oftalmike eksterne in pri njih oddajo arterijo centralis retinae, pri vseh domačih sesavcih pa aa.ciliares posteriores breves, ki prevrtajo sklero v okolici nervusa optikusa in se razvejičijo v horioidei, ter aa.episclerales, ki oskrbujejo sklero odzunaj. Nadalje oddaja a.ophthalmica externa veje, rr.musculares, za gi¬ balne mišice zrkla. Iz mišičnih vej se odcepijo pri mesojedih, prežvekovavcih in konju aa.ciliares anteriores, ki izhajajo pri prašiču neposredno iz arterije oftalmike eksterne. Odcepijo pa se tudi, razen pri prašiču, nadaljnje aa.episclerales. Medtem ko aa.episclerales sodelujejo pri vaskularizaciji sklere odzunaj, predro aa.ciliares anteriores skoz sklero blizu komeoskleralne- ga utora, se spojijo z arterijami, aa.ciliares posteriores, in s tem vaskularizirajo corpus ciliare ter šarenico. Pri mesojedih in prežvekovavcih oddajajo rr.musculares vrhu tega še aa.conjun- ctivales posteriores, ki izhajajo pri konju iz arterije oftalmi¬ ke eksterne ter so pri prašiču veje ramusa anastomotikusa cum a. ophthalmica interna. Te arterije pridejo vzdolž sklere do konjun- ktive. - 117 - Kot močna arterija izhaja iz arterije oftalmike eksterne, pri mački pa iz arterije maxillaris oz. njene mreže, a.lacrimalis, ki gre v solzno žlezo. Ta arterija oddaja pri psu in zlasti pri mački vejo gibalnim mišicam zrkla. Pri prašiču in konju izhaja¬ ta iz nje a.palpebralis superior lateralis ter a.palpebralis inferior lateralis, ki oskrbujeta zgornjo oz. spodnjo veko iz lateralnega očesnega kota. A.supraorbitalis, ki manjka samo psu, poteka iz orbite skoz can. supraorbitalis in pri mački kavdalno od ličnega podaljška čel¬ nice. A.supraorbitalis prevrta periorbito in oddaja veje njej, kot tudi periostu orbite ter čelni votlini. Razen pri malih pre- žvekovavcih doseže čelno področje, kjer se pri prašiču razvejiči samo s slabotnimi vejicami, pri govedu se razve jiči v koži in muskulaturi čela, pri konju najdlje proti čelu, temenu ter nos¬ nemu gredlju. Vrhu tega odda pri govedu še v orbiti aa.conjunc- tivales anteriores, ki od strani vek vstopijo v konjunktivo, in tudi arterijo ethmoidalis eksterno. Samo prašič ima arterijo supratrochlearis, ki izhaja iz začetnega odseka arterije oftal- mike eksterne, in sicer pred njenim vstopom v periorbito. Tudi a.supratrochlearis vstopi nato v periorbito, odda veje zrkelnim mišicam in zopet zapusti periorbito dorzalno. Nad zgornjo veko pride na proč.zygomaticus, odda tukaj arterijo palpebralis su¬ perior medialis in se razvejiči v skutularni muskulaturi. Nadaljnja močna žila iz arterije oftalmike eksterne, ki perior¬ bito zopet zapusti, je a.ethmoidalis externa, ki izhaja pri pre- žvekovavcih iz arterije supraorbitalis. Poteka k foramenu ethmo- idale, skozi katerega dospe v foso ethmoidalis. Tukaj oddaja pri psu in konju arterijo meningeo rostralis, ki pri prašiču izhaja neposredno iz arterije oftalmike eksterne, ter odda r. ad rete mirabile epidurale rostrale. A. ethmoidalis externa pri psu nato prevrta lamino kribrozo in sodeluje z arterijami, aa.septa- les caudales, pri vaskularizaciji nosnega pretina. Samo pri ko¬ nju izhaja a.palpebrae tertiae tudi iz arterije oftalmike eks¬ terne . A. malaris lična arterija, a.malaris, izhaja ventralno od orbite, in sicer pri mesojedih in konju iz arterije infraorbitalis in pri prašiču - 118 - ter prežveko vavcih. iz arterije maxillaris. Hedialno od senčnega podaljška ličnice in čez ventralno ploskev orbite dospe do me- dialnega očesnega kota. Tu odda žmurki arterijo palpebrae ter- tiae, ki se pri konju odcepi že iz arterije oftalmike eksterne. Spodnji veki odda arterijo palpebralis inferior medialis, zgor¬ nji veki pa, razen pri prašiču in govedu, arterijo palpebralis superior medialis. Slednja izhaja pri prašiču iz arterije supra- trochlearis in manjka pri govedu, pri katerem prevzeme to oskr¬ bovalno področje lateralna arterija zgornje veke. Eri prašiču se a.malaris razteguje z ramusom frontalisom do čela, pri gove¬ du pa oddaja na obrazno ploskev r.angularis oculi, ki poteka nasproti arteriji angularis oculi. Samo pri prašiču izhajajo aa. conjunctivales anteriores iz arterije malaris. Vrhu tega oddaja a.malaris pri ovci arterijo lateralis naši, oz. pri kozi in go¬ vedu arterijo lateralis naši caudalis, pri prašiču, ovci ter go¬ vedu pa tudi arterijo dorsalis naši. A. infraorbitalis Utripalnica za podočnico, a.infraorbitalis, vstopa kot ena izmed končnih vej arterije maxillaris skoz for.maxillare v can.infra¬ orbitalis. Ta je pri mački zelo kratek. Še pred izstopom iz tega kanala odda že opisano arterijo malaris in nato odda kočnikom veje, rr.dentales, ki večinoma prevrtajo pri mački že ventralno steno orbite. Še pred izstopom iz foramena infraorbitale zapu¬ stijo arterijo infraorbitalis, razen pri prežvekovavcih, tudi rr.dentales, ki dospejo skoz can.alveolaris do sprednjih predme- 1jakov, podočnika in sekavcev. Samo pri mesojedih odda a.infra¬ orbitalis že opisano arterijo dorsalis naši, in sicer pri mački že v orbiti. Pri mački poteka v spremstvu arterije maxillaris skoz can.infraorbitalis. Eri psu izhaja ta arterija kot a.dorsa¬ lis naši rostralis šele rostralno od foramena infraorbitale. A.lateralis naši pri mesojedih oz. aa.laterales naši pri praši¬ ču izhajajo tudi iz arterije infraorbitalis. A. palatina descendens Navzdolnja nebna arterija, a.palatina descendens, izhaja iz ar¬ terije maxillaris kot rostroventralno usmerjena končna veja. V fosi pterigopalatini se deli na arterijo sfenopalatino, arterijo - 119 - palatino minor in arterijo palatino major. A. sphenopalatina se odcepi pri mesojedih in konju kot poslednja, pri prašiču in prežvekovavcih pa kot prva žila. A.palatina minor izhaja pri ma¬ čki večinoma ločeno iz arterije maxillaris, pred oddajo arteri¬ je palatine doscendens. A.sphenopalatina dospe skoz for.spheno- palatinum kavdalno v nosno votlino in se razvejiči s svojimi arterijami, aa.nasales caudales, laterales in septales, v sluz¬ nici ventralnega nosnega prehoda, kavdalnega dela ventralne nosne školjke in nosnega pretina. A.palatina minor poteka late¬ ralno ob procesusu pterigoideusu do mehkega neba, ki ga ožilju- je. A.palatina major poteka rostralno skoz can.palatinus major in v sulkusu palatinusu. V področju fisure palatine se spoji v loku z arterijo z druge strani. Med svojim potekom oddaja v sul¬ kusu palatinusu veje za oskrbo trdega neba in skoz fisuro pala¬ tino veje za sluznico rostralno na dnu ventralnega nosnega pre¬ hoda, kjer se spaja z vejami arterije sfenopalatine. Aorta thoracica Prsna aorta Aa. intercostales dorsales Dorzalne medrebrne arterije, aa. intercostales dorsales, izhaja¬ jo segmentalno iz prsne aorte, kolikor ne izhajajo iz arterije intercostalis supreme, oz. pri psu iz arterije vertebralis tora- cike. Njihovo število ustreza obstoječim medrebrnim prostorom. Iz arterije intercostalis supreme, oz. iz arterije vertebralis toracike, kot tudi iz aorte toracike izhajajoče interkostalne arterije se obnašajo glede na potek in razvejičenje načelno ena¬ ko. Vendar lahko včasih od poslednje imenovanih leva in desna a.intercostalis doršalis enega segmenta izvirata skupaj. Arteri¬ je za kranialne interkostalne prostore, ki ne izhajajo iz omenje¬ nih izhodiščnih žil, so nasprotno izoblikovane samo rudimentar- no. Omenimo naj, da je treba imeti za homologne truncus costocervi- calis, arterijo cervicalis profundo in tudi arterijo scapularis dorsalis, kot posebno močne dorzalne oz. lateralne veje teh seg- mentalnih žil. 120 - A.intercostalis dorsalis se najprej vzpenja k enako oštevilče¬ nemu vretenčnemu telesu. Nato prečka stransko ploskev vretenč- nega telesa in odda kavdoventralno od prečnega podaljška r.dor¬ salis. Arterija dospe v interkostalni prostor in poteka tukaj najprej na kratki progi med medrebrnimi mišicami. Nato se sub- plevralno prilega kavdalnemu robu rebra in poteka kavdalno od ustreznega živca ter kranialno od istoimenske vene v rebrnem žlebu ventralno. Pri mesojedih in prašiču oddaja medialno čez rebro več vej, rr.collaterales, na njegov kranialni rob. Pri ko¬ nju potekajo podobne veje skoz medrebrno področje ob kranialnem robu naslednjega rebra. Glede na vrsto živali in področje izha¬ ja različno do sedem vej, rr.cutanei laterales, nadalje rr.marn- marici za torakalne mamarne komplekse ter rr.phrenici v področ¬ ju asternalnih reber. Aa.intercostales dorsales, izvzemši krani- alne, rudimentarno izoblikovane, anastomozirajo približno v vi¬ šini rebrnih simfiz z vejami, rr.intercostales ventrales, arte¬ rije toracike interne in arterije muskulofrenike tako daleč, do koder ta seže ter oddaja ventralne medrebrne veje. Kavdalno od¬ tod pa anastomozirajo pri prašiču in prežvekovavcih z vejami, rr.intercostales ventrales, iz arterije epigastrike cranialis. R.dorsalis poteka skoz medrebrni prostor, oddaja r.interspinosus trnastim podaljškom in njihovim vezem kot tudi mišicam, ter od¬ daja sočasno v višini foramena intervertebrale skoz to odprtino ali skoz foramen vertebrale laterale v hrbtenični kanal r.spina- lis. Ta se deli na r.canalis vertebralis in arterijo nervomedu- llaris. Ta se ne pojavlja redno na vsakem segmentu, zlasti pri prašiču ne. R.dorsalis se vzpenja kavdalno od prečnega podaljška, pri prašiču pod kostnim mostičkom, lateralno od muskulusa multi- fidusa in doseže kožo kot r.cutaneus medialis. Aa.intercostales dorsales oskrbujejo glavnine prsnih vretenc, hrbtenični kanal z vsebino, mišice debelne cone, z rebri podprto stransko prsno steno, torakalni del muskulature plečnega obroča in tudi kožo z izjemo plečeta. Rr.cutanei laterales in pa čiste mišične veje so pri tem razporejene v vrstah, predvsem v področ¬ ju dolgih hrbtnih mišic. Dve do tri vrste teh lateralnih žil vstopijo v m.longissimus dorsi, naslednje pa med m.longissimus dorsi in m.iliocostalis. Ti rr.cutanei laterales iz dalje pote¬ kajočih arterij, aa.intercostales dorsales, potekajo z vejami, - 121 nr • cutanei laterales, dorzalnih vej spiralnih živcev do površi¬ ne, medtem ko rr.dorsales interkostalnih arterij potekajo dalje kot kožne žile samo z medialnimi kožnimi vejami teh dorzalnih vej spinalnih živcev. A. costoabdominalis dorsalis Arterijo costoabdominalis dorsalis oddaja aorta thoracica na po¬ slednje rebro. Ta arterija se razvejiči podobno kot a.interco- stalis dorsalis. Ime te arterije naj bi izrazilo, da poteka ta arterija v mejnem področju med prsno in trebušno steno, vendar nič več po interkostalnem prostoru. Njeno oskrbovalno področje sega do stranske trebušne stene. Eri psu in prašiču je a.costo¬ abdominalis dorsalis izoblikovana samo v proksimalnem odseku poslednjega rebra. Zato oddaja a.abdominalis cranialis pri pra¬ šiču vejo za distalni odsek poslednjega rebra. Eri mački, pre- žvekovavcih in konju pa gre nasprotno a.costoabdominalis dorsa¬ lis čez poslednje rebro ter anastomozira pri govedu z ramusom kostoabdominalisom ventralisom iz arterije epigastrike crania¬ lis. A. phrenica cranialis Sprednja preponska arterija, a.phrenica cranialis, se pojavlja samo pri konju in izhaja v višini 16. prsnega vretenca kot sla¬ botna žila iz ventralne stene prsne aorte ter vstopi takoj v desni oz. levi preponski stebriček. Drobovne arterije prsne aorte A. broncho-oesophagea A.broncho-oesophagea.izhaja iz aorte toracike ali iz ene izmed prvih treh dorzalnih medrebrnih arterij, ki izvirajo iz aorte toracike. Lahko se pojavlja kot parna ali neparna žila, pri čemer imata r.bronchalis in r.oesophageus lahko ločeno izhodišče. Eri mački izhajata oba rr.bronchales v višini 4. interkostalnega prostora iz aorte toracike ali iz arterije intercostalis dorsa¬ lis V. Rr.oesophagei imajo različna izhodišča. Ees ima desno in levo arterijo bronho—ezofageo, ki izhajata iz 4-., 5- ali 6. dor- zalne interkostalne arterije tesno ob aorti toraciki ali iz nje - 122 - same. Pri malih prežvekovavcih leži začetek neparne arterije bronho-ezofagee v višini 6. in pri govedu v višini 7* prsnega vretenca. R.bronchalis in r.oesophageus lahko izhajata iz aorte toracike tudi posebej. Pri konju izhaja neparna in zelo kratka a.broncho-oesophagea v višini 6. prsnega vretenca, usmerjena na desno kot pri govedu, iz aorte toracike ali redko iz 5* oz - 6. dorzalne interkostalne arterije. R.bronchalis doseže pri meso¬ jedih na vsaki strani radix pulmonis in se razvejiči z bronhiji kot nutritivna žila pljuč. Ustrezna razdelitev ramusa bronhali- sa za obe pljučni polovici nastopi pri drugih domačih sesavcih šele v področju bifurkacije tracheae. R.oesophageus oskrbuje s svojimi vejami intratorakalni del požiralnika, vendar pri pra¬ šiču samo do baze srca. Pri vseh živalih oddaja aorta thoracica nadaljnje veje, rr.oeso phagei, ki pri prašiču vaskularizirajo samo kavdalni odsek po¬ žiralnika. Nadalje oddaja aorta thoracica veje, rr.pericardiaci in rr.mediastinales. Vse pravkar opisane veje aorte toracike sodelujejo pri oskrbi bezgavk, ležečih v področju njenega razve jičenja. Aorta abdominalis Trebušna aorta Primerjalno anatomsko je prehod aorte toracike v aorto abdomi¬ nalis na odprtini aortne zevi, obrnjeni proti prsni votlini. S tem so tudi kranialne arterije za oskrbo ledij, stranske trebuš ne stene in tudi drobovja trebušne votline razvrščene k aorti abdominalis. Aa. lumbales Parne ledvene arterije, aa.lumbales, izhajajo pri posameznih domačih sesavcih kot segmentalne žile iz dorzalne stene aorte abdominalis, ustrezno številu ledvenih vretenc. Samo poslednja ledvena arterija izhaja pri mesojedih, prašiču in malih prežve¬ kovavcih iz arterije sacralis mediane, pri govedu iz arterije iliolvmbalis, a pri konju se odcepita obe poslednji iz arterije iliake interne. Arterije za isti segment so lahko na svojem iz¬ hodišču združene. Pri svojem razvejičenju se aa.lumbales vedejo - 123 - podobno kot aa.intercostales dorsales. A.lumbalis se obrne bočno od enako oštevilčenega telesa ledve¬ nega vretenca h kavdalnemu robu prečnega podaljška in odda ve¬ je vretenčnemu telesu. Kato odda r.spinalis za oskrbo hrbtenja¬ če in hrbteničnega kanala in tudi r.dorsalis, ki poteka skoz hrbtno muskulaturo, ki ji oddaja veje ter se končuje kot kožna veja. Iz arterije, ki poteka dalje ob kavdalnem robu prečnega podaljška pripadajočega ledvenega vretenca, izhajajo dorzalno usmerjene mišične veje za debelno muskulaturo, ki so razporeje¬ ne v vrstah kot pri dorzalnih medrebrnih arterijah, ustrezno poteku dolgih hrbtnih mišic; nekatere teh vej sodelujejo pri vaskularizaciji hrbtne kože. Ventralno usmerjene veje potekajo do notranje ledvene muskulature. Samo pri konju lahko naprej za¬ sledujemo arterije lumbales čez prečne podaljške ledvenih vre¬ tenc med muskulusom transverzusom abdominis in muskulusom obli- kvusom internusom abdominis, ki jima oddajajo veje. Pri prašiču in prežvekovavcih oddaja prvi par ledvenih arterij veje, rr. phrenici, preponskima stebričkoma. Pri malih prežvekovavcih od¬ dajata 1. in 2., pri govedu pa 2. a.lumbalis veje, rr.suprare- nales, nadledvičnima žlezama. Tudi pri psu dobijo nadledvične žleze veje od ledvenih arterij. A. phrenica caudalis Zadnja preponska arterija, a.phrenica caudalis, ki pri konju manjka, izhaja pri mesojedih skupaj z arterijo abdominalis cra- nialis v višini 2. ledvenega vretenca, včasih iz kota med aorto abdominalis in arterijo renalis ali iz arterije renalis. Včasih izvira a.phrenica caudalis pri psu iz aorte toracike v področju hiatusa aortikusa. Pri prašiču in prežvekovavcih, včasih pa tu¬ di pri mački, se odcepi ta arterija najprej kot neparna žila iz arterije celiake, lahko pa izhaja pri govedu tudi posebej za desni in levi preponski stebriček. Pri prašiču in govedu zapu¬ sti aorto abdominalis priložnostno in to neposredno. A.phrenica caudalis poteka dorzalno od nadledvične žleze, ki od nje sprej¬ me veje, rr.suprarenales craniales, v kranialno smer, v prepon¬ ska stebrička in se razvejiči v njima. S tem se v dorzalnem po¬ dročju spopolni dotok arterijske krvi v mišični del diafragme do v eentrum tendineum. - 124 - A. abdominalis cranialis Sprednja trebušna arterija, a.abdominalis cranialis, se pri me¬ sojedih obrne po odhodu arterije frenike caudalis iz skupnega izhodiščnega odseka v stransko trebušno steno, pri čemer prečka notranjo ledveno muskulaturo ventralno. Po oddaji vej, rr.supra- renales craniales, vej za notranje ledvene mišice in za m.ilio- costalis, dospe skoz m.transversus abdominis med to mišico in m.obliquus internus abdominis. Med delitvijo na dve približno enako močni veji oskrbuje z divergirajočimi vejami, ki predrejo tudi površinske mišice do kože, kranialne odseke stranske trebu¬ šne stene. Pri mački se raztezajo njene veje do višine kolenske gube. Pti prašiču izhaja a.abdominalis cranialis v višini 3. le¬ dvenega vretenca iz aorte abdominalis. Tudi ta poteka čez notra¬ njo ledveno muskulaturo v stransko trebušno steno, pri čemer se razdeli na dve divergirajoči veji. Kranialna veja spremlja z eno vejo kavdalni rob distalnega odseka poslednjega rebra. PTi mesojedih in prašiču obstajajo anastomoze arterije abdominalis cranialis v stranski in ventralni trebušni steni s sosednjimi arterijami. A. circumflexa ilium profunda Globinska arterija-ovijavka lakotnice, a.circumflexa ilium pro¬ funda, izhaja pri mesojedih v višini 6. ledvenega vretenca iz aorte abdominalis, pri drugih domačih sesavcih pa praviloma iz arterije iliake eksterne. Redko izhaja pri psu iz arterije ili- ake eksterne, lahko pa tudi izvira pri govedu in zlasti pri ko¬ nju iz odcepnega kota arterije iliake eksterne. Pri vseh domačih živalih se deli, potem ko ventralno prečka ledvene mišice in prevrta m.transversus abdominis, na r.cranialis in r.caudalis. Ti veji potekata med muskulusom transverzusom abdominis in mu- skulusom oblikvusom internusom abdominis ter oddajata veje zla¬ sti tem mišicam. V področju razdelitvenega mesta so lnn.iliaci laterales. R.caudalis oddaja r.superficialis, ki je usmerjen la¬ teralno in prevrta m,obliquus externus abdominis ter poteka z nervusom femoris lateralisom do muskulusa tenzorja fasciae la- tae in kolenske gube. Tam oskrbuje tudi podčrevnične bezgavke, lnn.subiliaci, z izjemo mesojedov, ki jim te bezgavke manjkajo. - 125 - Pri mesojedih je ta razdelitev manj tipična in je r.cranialis šibkejša veja. Pri mesojedih sodeluje r.caudalis le nebistveno pri oskrbi mišic trebušne stene. Nasprotno pa je njegov r.super- ficialis pri psu daleč najmočnejša veja arterije cirkumflekse ilium profunde. Ta oddaja poleg vej za kolensko gubo in za stran¬ sko ploskev stegna tudi v muskulusu kutaneusu trunci potekajoče veje za stransko trebušno steno in tudi dorzalno potekajoče ve¬ je v kožo ledij ter zadnjice. Pri prežvekovavcih in konju, ki jim manjka a.abdominalis cranialis, oskrbuje a.circumflexa ilium profunda s svojim ramusom kranialisom in ramusom kavdalisom stransko trebušno steno, pri konju kraniomedialno do čez rebrni lok. E. superficialis je pri govedu in predvsem pri konju omejen zlasti na področje kolenske gube in stegna. Periferne veje arte¬ rije cirkumflekse ilium profunde lahko anastomozirajo s sosed¬ njimi žilami, pri čemer je treba posebej poudariti možen spoj ramusa superficialisa z arterijo epigastriko caudalis, arteri¬ jo mlečne žleze pri samicah. A. iliaca externa Zunanja črevnična arterija, a.iliaca externa, zapusti na obeh straneh aorto abdominalis kot močna žila, pri mački v višini 7. , pri psu in prežvekovavcih 6. in pri prašiču ter konju 4. do 5- ledvenega vretenca. Najprej poteka ventralno čez notranjo le¬ dveno muskulaturo in nato kraniomedialno od telesa črevnice po fasciji iliaki do lakune vasorum. Z vstopom v stegenski rov pre¬ ide v arterijo femoralis. Najprej odda, z izjemo mesojedov, že opisano arterijo cirkumflekso ilium profundo. Samo pri konju sledi kmalu nato a.cremasterica pri samcih in a.uterina pri sa¬ micah. Še pred vstopom v stegenski rov odda a.iliaca externa kavdoventralno usmerjeno arterijo profundo femoris. Proksimalno od te arterije izvira pri govedu a.abdominalis caudalis, ki pa izhaja pri mesojedih distalno od nje. Prav tako proksimalno od arterije profunde femoris izhaja včasih pri konju iz arterije iliake eksterne truncus pudendoepigastricus, ki se sicer odcepi, kot pri drugih domačih sesavcih, iz začetnega odseka arterije profunde femoris in je usmerjen kranioventralno. A. abdominalis caudalis Zadnja trebušna arterija, a.abdominalis caudalis, obstaja samo - 126 - pri mesojedih, ovci in govedu. Pri mesojedih izhaja distalno in pri govedu proksimalno od arterije profunde femoris iz arterije iliake eksterne in pri ovci iz arterije profunde femoris ali, kakor tudi priložnostno pri psu ter govedu, iz trunkusa puden- doepigastrikusa. V nasprotju z arterijo abdominalis cranialis je a.abdominalis caudalis le slabotna žila, ki poteka v kranio- ventralno smer najprej medialno od muskulusa oblikvusa internu- sa abdominis in nato v njem, vzporedno z lateralnim robom musku¬ lusa rektusa abdominis ter oddaja veje v m.obliquus externus abdominis. Pri psu obstajajo spoji z globinsko vejo arterije epigastrike caudalis in z arterijo cirkumflekso ilium profundo. A. profunda femoris Globinska arterija stegna, a.profunda femoris, izhaja iz arteri¬ je iliake eksterne pred vstopom le-te v stegenski rov; a.profun¬ da femoris odda iz svojega začetnega odseka truncus pudendoepi- gastricus. A.profunda femoris stopi kavdalno skoz lakuno vasorum in se obrne lateroventralno od eminencije iliopubike med m.ili- opsoas in m.pectineus. Usmerjena je kavdodistalno in doseže aduk- torje, mm.adductores, ter odda tukaj arterijo cirkumflekso femo¬ ris medialis. Še kot močna žila poteka a.profunda femoris samo pri psu in kot slabotnejša arterija tudi pri prašiču po kavdal- ni ploskvi stegnenice distalno. Oddaja nutritivno žilo v stegne¬ nico in pri psu več kavdodistalno usmerjenih mišičnih vej v aduktorje; ena od teh vej prevrta mišice. Tudi pri prašiču pote¬ kajo majhne veje v aduktorje, vendar pa jih ne prevrtajo. Truncus pudendoepigastricus Kratki truncus pudendoepigastricus izhaja iz arterije profunde femoris in pri konju včasih tudi iz arterije iliake eksterne; je debelna žila za arterijo epigastriko caudalis in tudi za arte¬ rijo pudendo eksterno. Iz trunkusa pudendoepigastrikusa ali iz njegovih vej izhaja pri samcih a.cremasterica, z izjemo pri ko¬ nju, pri katerem se odcepi iz začetnega odseka arterije iliake eksterne. Oskrbuje m.cremaster externus in proc.vaginalis. Nada¬ lje izhaja pri mesojedih in prašiču a.vesicalis media, ki z ven- tralne telesne stene dospe na srednji odsek sečnika. - 127 - A. epigastrica caudalis A.epigastrica caudalis zapusti ob kavdalnem robu anulusa ingvi- nalisa profundusa truncus pudendoepigastricus oz. kot samostoj¬ na žila pri mački pogosto, redkeje pa pri psu, arterijo profun- do femoris. Poteka medialno od notranjega dimeljskega obroča v kranialno smer, stopi čez lateralni rob muskulusa rektusa abdo- minis in se pogrezne v dorzalno ploskev te mišice, ki jo prav tako vaskularizira kot m.obliquus internus abdominis. V višini popka se njene divergirajoče končne veje spajajo z vejami arte¬ rije epigastrike cranialis. Poleg tega obstajajo anastomoze s sosednjimi arterijami stranske trebušne stene. A. pudenda externa Zunanja sramna arterija, a.pudenda externa, druga žila iz trun- kusa pudendoepigastrikusa, oz. pri mački in redkeje pri psu tu¬ di iz arterije profunde femoris, stopi skoz dimeljsko špranjo ter spremlja pri samcu kavdomedialno m.cremaster externus. Ta arterija dospe s tem v regiji inguinalis v površinski položaj, kjer se deli v kranialno usmerjeno arterijo epigastriko cauda¬ lis superficialis in pri samcih k skrotumu potekajoči r.scrota- lis ventralis oz. pri samici v medstegenski špranji k vulvi us¬ merjeni r.labialis ventralis. Pri konju oddaja a.pudenda exter- na še arterijo penis cranialis, ki sodeluje kot močna žila pri oskrbi penisa. A.epigastrica caudalis superficialis poteka vzdolž nožnice pre¬ me trebušne mišice površinsko v ventralni trebušni steni proti popku in oskrbuje pri tem kožo ter kožne mišice. Anastomozira z vejami arterije epigastrike cranialis superficialis pri pre- žvekovavcih v področju popka ali pri mesojedih kavdalno od tod. Veje dobivajo tudi lnn.inguinales superficiales, kolikor le-ti ležijo v področju razširitve. Pri samcih domačih sesavcev odda¬ ja veje prepuciju. Pri samicah domačih sesavcev je njeno poseb¬ no izoblikovanje odvisno od specifičnega razporeda mamarnih kom¬ pleksov pri vrstah živali. S svojimi vejami oskrbuje abdominal¬ ne in ingvinalne mamarne komplekse. Pri prežvekovavcih in konju je kot a.mammaria cranialis v področju vimena znatno močnejša od svojega odseka, ki je pred vimenom. - 128 - Potek in razvejičenje veje, ki se odcepi v kavdalno smer iz ar¬ terije pudende eksterne, sta tudi odvisna od spola in vrste ži¬ vali. Njene končne veje se spajajo večinoma v perinealnem po¬ dročju z ustreznimi vejami arterije pudende interne. Kot r.scro- talis ventralis oskrbuje pri samcih domačih sesavcev skrotum; pri tem poteka skoz medstegensko špranjo v odvisnosti od njego¬ vega položaja, usmerjen različno daleč proti presredku. Kot r. labialis ventralis poteka pri samicah domačih sesavcev vedno in enako površinsko skoz medstegensko špranjo k vulvi. Pri prežve- kovavcih in konju predstavlja v področju vimena arterijo mama- rijo caudalis kot močan odsek žile ter oskrbuje tukaj tudi bez¬ gavke, Inn .inguinales superficiales s.mammarii. Arterije zadnje končine A. circumflexa femoris medialis Sredinska arterija-ovijavka stegnenice, a.circumflexa femoris medialis, izhaja kranialno od aduktorjev, mm.adductores, iz ar¬ terije profunde femoris in poteka ventraJ.no od medeničnega dna v teh mišicah do dolgih sedničnih mišic. V različnem vrstnem redu, glede na vrsto živali, oddaja r.obturatorius, r.acetabu- laris, r.profundus, r.ascendens in r.transversus. To poimenova- nje je prevzeto v veterinarsko-medicinsko nomenklaturo ustrezno nomenklaturi vej arterije cirkumflekse femoris medialis pri člo¬ veku, pri katerem ima ta arterija nekoliko manj razprostranjeno področje razvejičenja. Pri človeku je namreč kavdalno po stegnu distalno potekajoča a.profunda femoris močna žila, ki s svojimi mišičnimi vejami, ki prevrtajo aduktorje, aa. perforantes, pre¬ težno sama oskrbuje kavdalno na stegnu ležečo muskulaturo. Iti domačih sesavcih pa poteka a.profunda femoris samo pri psu in v določeni meri tudi pri prašiču dalje distalno ter sodeluje še pri oskrbi kavdalne stegenske muskulature. Pri domačih sesavcih prevzame a.prof. femoris iz arterije femoralis poleg arterij, aa.femoris caudales, ki jih bo treba še opisati in ki so pri človeku slabo ter samo distalno izoblikovane, tudi arterijo cir- kumflekso femoris medialis z njenim ramusom transverzusom tega oskrbovalnega področja. Le-to se pri domačih sesavcih razteza od proksimokavdalnega stegenskega področja vedno dalje distalno do kolenskega zgiba. Oskrbovalno področje je pri mesojedih manj - 129 - obsežno kot pri prašiču in prežvekovavcih. Pri tem postane r. transversus pri domačih sesavcih spuščajoča se žila in bi ga zaradi tega pravilneje imenovali r.descendens. To je najmočnej¬ ša žila arterija cirkumflekse femoris medialis in hkrati njeno funkcionalno nadaljevanje. Pri konju je sama a.circumflexa fe¬ moris medialis le slabotna in področje razvejičenja ramusa transverzusa oz. descendensa je priključeno arteriji obturato- riji, kakor je tam opisano. Preostale veje arterije cirkumflek¬ se femoris medialis pri vseh domačih sesavcih niso posebno moč¬ ne. R.obturatorius poteka v dorzalni smeri, kranialno skoz for. obturatum in vaskularizira v medenični votlini ležeče dele ma- šivk, mm.obturatorii. H.acetabularis oddaja skoz incizuro ace- tabuli veje kolčnemu sklepu in doseže tudi rotatorje. R.ascen- dens dospe ventralno od medeničnega dna do tuberja ishiadikuma in se pri tem razvejiči v aduktorjih in dolgih sedničnih miši¬ cah. R.profundus poteka kot prava končna veja arterije kavdalno od stegnenice med muskulusom obturatoriusom eksternusom in mu- skulusom kvadratusom femoris na lateralno stran. Tu anastomozi- ra z arterijo corkumflekso femoris lateralis oz. pri konju z arterijo iliacofemoralis. A. femoralis Stegenska arterija, a.femoralis, je nadaljevanje arterije iliake eksterne od njenega vstopa v lakuno vasorum. Pri prašiču in pre¬ žvekovavcih poteka arterija s svojo spremljevalno veno med za¬ četnimi kraki muskulusa sartoriusa. A.femoralis poteka kranial¬ no od vene femoralis po kanalisu femoralisu distalno. Medialno prekriža stegnenico, pri čemer je pod njo podložen m.vastus me¬ dialis, in dospe skoz m.adductor oz. distalno od tega v podko- lensko jamo, fossa poplitea. Med glavama gastroknemiusa prehaja v arterijo popliteo. A. femoralis oddaja pred vhodom v medenico arterijo cirkumflekso ilium superficialis, ki jo imajo samo me¬ sojedi. Nato sledi a.circumflexa femoris lateralis. Na distalnem koncu stegenskega rova izhaja iz arterije femoralis kraniodistal- no potekajoča a.genus descendens, ki pa se pri mesojedih lahko odcepi tudi proksimalno od arterije safene. V kavdalni smeri za¬ pustijo arterijo femoralis v različni višini druga za drugo tri, pri domačih sesavcih različno močno izoblikovane mišične žile, aa.caudales femoris proximalis, media in distalis. Od teh je - 130 - poslednja pri vseh domačih sesavcih najmočnejša in hkrati je poslednji odcep arterije femoralis. Eri mesojedih lahko arteri¬ jo femoralis v plitvem in širokem stegenskem rovu otipamo skoz kožo in tako lahko čutimo pulz na tej žili. A. circumflexa ilium superficialis A.circumflexa ilium superficialis je opisana samo pri mesojedih. Kot razmeroma slabotna žila izhaja iz arterije femoralis proksi- malno od arterije cirkumflekse femoris lateralis ali, kakor je pri mački normalno, iz poslednje imenovane. Usmerjena je kranio- dorzalno in dospe medialno čez m.rectus femoris med muskulusom tenzorjem fasciae latae in muskulusom sartoriusom, odda veje omenjenim trem mišicam ter doseže kožo na spini iliaki ventra- lis. Eri drugih domačih sesavcih sodelujejo pri oskrbi tega vas- kularizacijskega področja veje arterije cirkumflekse femoris lateralis oz. arterije iliacofemoralis in tudi r.superficialis arterije cirkumflekse ilium profunde. A. circumflexa femoris lateralis Stranska arterija-ovijavka stegnenice, a.circumflexa femoris la¬ teralis, izhaja še v stegenskem rovu iz arterije femoralis in poteka med muskulusom vastusom medialisom ter muskulusom rektu- som femoris. Z izjemo pri konju oddaja r.ascendens, r.descen- dens in r.transversus. R.transversus je le slaboten in nadalju¬ je svoj potek na lateralno stran stegnenice, kjer anastomozira z arterijo cirkumflekso femoris medialis in oddaja veje mišica¬ ma mm.vastus intermedius in lateralis. R.ascendens poteka proti medenici in sodeluje pri oskrbi muskulusa iliopsoasa kot tudi zadnjičnih mišic, mm.glutaei. Razen pri mesojedih, ki imajo po¬ sebno arterijo cirkumflekso ilium superficialis, ki lahko izha¬ ja iz arterije cirkumflekse femoris lateralis, in razen pri ko¬ nju potekajo veje medialno od muskulusa tenzorja fasciae latae v smeri kolčne grče. Eosebej ali iz ene od prej omenjenih vej izhajajo veje za kolčni sklep in stegnenico. Eri konju prevzema s*iliacofemoralis razvejitveno področje ramusa transverzusa in ramusa ascendensa. R.descendens je usmerjen distalno, se razveji- či v delih muskulusa kvadricepsa femoris in predstavlja njegovo najmočnejšo mišično žilo. - 131 - A. saphena Prikrita arterija, a.saphena, se odcepi na distalnem koncu ste¬ genskega rova iz arterije femoralis. Poteka po površini z isto¬ imensko veno in nervusom safenusom čez nasadiščne kite rauskulu- sa gracilisa kavdodistalno ter se deli pri mački distalno od muskulusa popliteusa na polovični dolžini goleni, pri psu pa na nasadiščnem področju muskulusa semitendinozusa na r.cranialis in r.caudalis. Te delitve ni pri prašiču in prežvekovavcih. V svojem poteku odda a.saphena mišične veje v nasadišča medialnih stegenskih mišic in kožne veje za koleno in kranialno golenje področje. R.cranialis prečka medialno, pri mački in konju kot nežna žila, v kraniodistalni smeri golenico in doseže, potekajoč dalje po¬ vršinsko, čez upogibno stran tarzalnega sklepa pri mesojedih dorzalno metatarzalno področje. Pri konju se konča še preden do¬ seže tarzalni sklep. Pri mesojedih oblikuje r.cranialis, in si¬ cer pri mački potem ko sprejme r.superficialis arterije tibialis cranialis, izhodišče za dorzalne skupne prstne arterije, ki so pri mački le slabotno izoblikovane. R.caudalis stopi v subfascialni položaj in z ustrezno veno preč¬ ka medialno m.flexor digitalis pedis longus v kavdalni smeri. Proksimalno od tarzalnega sklepa doseže r.caudalis kraniomedial- no ob petni kitni vrvi n.tibialis, s katerim poteka čez susten- taculum tali ob spremljavi ustrezne vene. Pri mesojedih izhaja praviloma iz začetka ramusa kavdalisa, pri mački pogosto tudi iz ramusa kranialisa žila, ki poteka laterodistalno približno na polovični dolžini tibije, med to in muskulusom fleksorjem di- gitalisom pedis longusom in tibialisom posteriorjem. Pri mački se spaja ta žila kavdalno od membrane interosee cruris z ramusom interoseusom s.perforansom, ki prevrta membrano in poteka v po¬ dročju tarzalnega sklepa med arterijo tibialis cranialis in di- stalnim koncem arterije caudalis femoris distalis. Pri psu se konča ta žila plantarno od tarzalnega sklepa. Ta žila se je pri psu do sedaj imenovala a.fibularis, vendar še nima dokončnega imena. R.caudalis oddaja, razen pri konju, proksimalno od skoč¬ nega sklepa, veje, rr.malleolares mediales in rr.calcanei, za oblikovanje rete calcanei. V višini tarzokruralnega sklepa odda - 152 - r.caudalis arterijo plantaris lateralis, razen pri mački, in tudi arterijo plantaris medialis in se podaljšuje na stopalo pri mesojedih ter prašiču tudi še kot površinska žila. A. plantaris medialis, ki pri mački manjka, se deli na r.profun- dus in r.superficialis. Slednji je pri psu le slaboten in izo¬ blikovan v odvisnosti od prvega prsta. A.plantaris lateralis se deli na r.profundus in r.superficialis z izjemo pri mesojedih, ki imajo sam r.profundus. R.profundus lateralne in r.profundus medialne plantarne arterije sodelujeta pri oblikovanju arkusa plantarisa profundusa, iz katerega izhajajo aa.metatarseae plen- tares. R.superficialis in površinsko dalje potekajoči r.cauda¬ lis oblikujeta izhodišče za aa.digitales plantares. A. genus descendens Ravzdolnja kolenska arterija, a.genus descendens, izhaja iz ar¬ terije femoralis kmalu po oddaji arterije safene ali pri mesoje¬ dih, tudi skupaj s to. Iz njenega začetnega odseka in iz arteri¬ je femoralis gredo neposredno ali samo iz te močne mišične veje v globinske dele muskulusa kvadricepsa femoris. Nato poteka a. genus descendens na meji med muskulusom vastusom medialisom in muskulusom semimembranozusom h kolenskemu sklepu, pri čemer jo medialno pokriva m.sartorius, in oddaja veje sosednjim mišicam. Tu v bližini kolenskega sklepa se deli na končne veje, ki so pretežno določene za medialno področje femoropatelarnega in fe- morotibialnega sklepa kot tudi za corpus adiposum. Aa. caudales femoris Kavdalne stegenske arterije, aa.caudales femoris, so močne mi¬ šične veje, ki izhajajo iz arterije femoralis v kavdalni smeri. Eri vseh domačih sesavcih najdemo več takih mišičnih žil. Naj¬ dlje proksimalno ležeča od njih zapusti arterijo femoralis malo pred arterijo safeno. Najdlje distalno ležeča pa izhaja iz arte¬ rije femoralis malo pred njenim prehodom v arterijo popliteo. Poslednje imenovana žila ima pri vseh domačih sesavcih enako iz¬ hodišče in potek ter se imenuje a.caudalis femoris distalis. Od preostalih žil razlikujemo poimensko samo pri mesojedih še arte¬ rijo caudalis femoris proximalis in arterijo caudalis femoris 133 - medijo; poslednja izhaja le malo proksimalno od arterije cauda- lis femoris distalis. Poleg tega pa oddaja a.femoralis tudi pri mesojedih manjše nepoimenovane mišične veje v kavdalne in medi- alne mišice na stegnu. Sočasno naj na tem mestu omenimo, da po¬ tekajo iz arterije femoralis kranialno usmerjene nepoimenovane veje pretežno v m.quadriceps. A.caudalis femoris proximalis izhaja pri mesojedih pred arteri¬ jo safeno ali skupaj z njo še znotraj stegenskega rova in preč¬ ka medialno trebuh muskulusa pektineusa ter m.adductor. Usmerje¬ na je kavdodistalno in dospe pri tem v m.semimembranosus in se razvejiči v vseh imenovanih mišicah ter v muskulusu gracilisu, ki to arterijo prekriva medialno. A.caudalis femoris media izhaja pri mesojedih distalno od arte¬ rije genus descendens iz arterije femoralis in oskrbuje poleg muskulusa gracilisa in muskulusa aduktorja predvsem m.semimem¬ branosus. Pri preostalih domačih sesavcih se obnašajo aa.caudales femoris v tem stegenskem področju podobno. Posebej jih ne poimenujemo, ker je njihovo izhodišče nestanovitno in ker je njihovo razši- ritveno področje omejeno zaradi močnejšega izoblikovanja arteri¬ je cirkumflekse femoris medialis. Te aa.caudales femoris anasto- mozirajo s poslednje omenjeno arterijo in med seboj. A.caudalis femoris distalis je pri vseh domačih sesavcih najmoč¬ nejša izmed teh arterij in se obrne, nasprotno prejšnjim, bolj lateralno. Poteka čez lateralni trebuh gastroknemiusa. Veje od¬ daja lateralnemu in medialnemu trebuhu gastroknemiusa. Deli se na dve veji: prva je usmerjena kavdalno in hkrati proksimalno in se razvejiči pretežno v muskulusu bicepsu femoris oz. musku— lusu gluteobicepsu ter oskrbuje tudi bezgavke, lnn.poplitei pro- fundi; druga močnejša veja je usmerjena distalno. Pri konju odda a.caudalis femoris distalis malo pred delitvijo, namreč pri kri¬ žanju nervusa tibialisa z veno,vzporedno žilo, ki poteka z ner- vusom tibialisom distalno in anastomozira z ramusom kavdalisom arterije safene. Gre za arterijo recurrens tibialis, kot se je imenovala poprej, sedaj pa a.comitans n.tibialis (a. spremlje- vavka nervusa tibialisa). Distalno usmerjena veja arterije cau- dalis femoris distalis sledi kavdalni ploskvi lateralne glave - 134 - gastroknemiusa in poteka v spremstvu vene safene lateralis in nervusa kutaneusa surae caudalis, z izjemo pri prežvekovavcih, vzdolž petne kitne vrvi do skočnega sklepa. Ta veja oddaja tu¬ di veje muskulusu gastroknemiusu, površinskim upogibavkam prs¬ tov, s čimer se pri prežvekovavcih končuje, in pri prašiču tu¬ di bezgavkam, Inn.poplitei superficiales. Pri mesojedih in pra¬ šiču anastomozira ta veja proksimalno od kalkaneusa z vejami, rr.calcanei, ramusa kavdalisa arterije safene oz. pri konju z vejami, rr.calcanei, arterije malleolaris caudalis lateralis. Pri mački doseže tudi še arterijo tarzeo lateralis. A. poplitea Podkolenska arterija, a.poplitea, ki predstavlja, gledano filo- genetično, nadaljevanje prvotno obstoječe arterije ishiadike, podaljšuje pri domačih sesavcih arterijo femoralis po oddaji arterije caudalis femoris distalis kavdalno na stegnenici. Po¬ teka med glavama gastroknemiusa, medialno od površinskih upogi- bavk prstov, čez upogibno stran kolenskega sklepa in dospe med tibijo in m.popliteus. Kranialno od muskulusa popliteusa, oz. pri mački na njegovem proksimalnem robu, odda arterijo tibialis caudalis. Kavdodistalno od stegenskega čvrša golenice pa lahko odda, kakor je ugotovljeno pri prašiču in govedu, arterijo in- teroseo cruris. Nato preide a.poplitea v arterijo tibialis cra- nialis, ki dospe skoz membrano interoseo cruris kraniolateral- no na tibijo. A.poplitea odda v svojem poteku aa.sacrales, ki se razvejičijo kot mišične veje v glavah gastroknemiusa in v dolgih upogibavkah prstov. A.poplitea je vrhu tega izhodiščna žila za številne arterije ko¬ lenskega sklepa. Pri tem oddaja proksimalen in distalen par žil, aa.genus proximales oz. distales lateralis in medialis, v stra¬ ni kolenskega sklepa ter neparno srednjo arterijo, a.genus me- dia, med obe vrečki kolenskega sklepa. Pri mački manjkajo aa.ge¬ nus distales, a.genus proximalis medialis pa se odcepi iz arte¬ rije tibialis cranialis. Pri prežvekovavcih manjka a.genus pro- ximalis medialis, a.genus proximalis lateralis pa izhaja iz ar¬ terije caudalis femoris distalis. Te arterije kolenskega sklepa oblikujejo skupaj z arterijo genus descendens rete articulare genus in tudi rete patellae. - 135 - A. tibialis caudalis Zadnja golenična arterija, a.tibialis caudalis, je slabotnejša kot a.tibialis cranialis. Po svojem izhodu iz arterije poplitee dospe okrog proksimalnega roba muskulusa popliteusa na njegovo kavdalno ploskev. A.tibialis caudalis se razvejiči v mišicah, ležečih kavdalno na goleni, predvsem v delih globinske upogi- bavke prstov. Lahko pa sodeluje tudi pri vaskularizaciji mišic, ležečih lateralno na goleni, kot pri prašiču z ramusom cirkum- fleksusom fibulae, ki se obrne okrog vratu fibule na lateralno stran. Pri konju odda a.tibialis caudalis v višini proksimalne tretjine tibije arterijo nutricijo tibiae. Pri prašiču in gove¬ du poteka arterija še dalje distalno. Pri govedu odda veje, rr. malleolares mediales, pri konju pa arterijo malleolaris cauda¬ lis lateralis. Te so določene za tarzalni sklep kot sklepne ve¬ je. Samo pri konju anastomozira a.tibialis caudalis z ramusom kavdalisom arterije safene in sodeluje s tem pri vaskularizaci- ji stopala. A. interossea cruris Golenja medkostna arterija, a.interossea cruris, je filogenetič- no stara žila, ki poteka, v nasprotju z arterijo tibialis cra¬ nialis, kavdalno vzdolž membrane interosee Claris distalno. Sa¬ mo pri prašiču in govedu je ta arterija slabotna žila, ki sode¬ luje pri oskrbi globinske upogibavke prstov; pri prašiču oddaja tudi aa.nutriciae tibiae in fibulae. A.interossea cruris se spaja prek ramusa anastomotikusa z arterijo tibialis caudalis. Prek ramusa interoseusa s.perforansa anastomozira distalno skoz membrano interoseo cruris z arterijo tibialis cranialis. Ka is¬ ti višini oddaja tarzalnemu sklepu veje, rr.malleolares latera- les in mediales. A. tibialis cranialis Prednja golenična arterija, a.tibialis cranialis, je najmočnej¬ ša končna veja arterije poplitee in oblikuje pri domačih sesav- cih njeno nadaljevanje ter dospe takoj skoz membrano interoseo cruris kraniolateralno na golenico. V distalni tretjini goleni¬ ce se obrne, prilegajoč se še nadalje kosti, na kranialno plos- - 136 - kev golenice, razen pri konju, pri katerem poteka kraniolateral- no. Medialno od kite dolge iztegovavke prstov - pri konju jo ta pokriva - poteka arterija k upogibni strani tarzalnega sklepa in prehaja v arterijo dorsalis pedis. Takoj po prestopu skoz membrano interoseo cruris odda a.tibialis cranialis, razen pri konju, arterijo recurrens tibialis cranialis, ki lahko izhaja pri prežvekovavcih tudi skupaj z mišičnimi vejami, opisanimi kasneje. A.recurrens tibialis cranialis je usmerjena proksimal- no in sodeluje pri oblikovanju mreže kolenskega sklepa. Pri ma¬ čki oddaja vrhu tega arterijo genus proximalis medialis, kot tudi arterijo nutricijo tibiae et fibulae pri mesojedih in arte¬ rijo nutricijo tibiae pri prežvekovavcih. Pri vseh domačih se- savcih se odcepijo proksimalno na golenjih kosteh močne mišične veje, ki vaskularizirajo mišično skupino, ležečo kraniolateral- no na goleni. Na polovični dolžini tibije izhaja, razen pri me¬ sojedih, r.superficialis. Ta pride lateralno od dolge iztegovav¬ ke prstov na površino in poteka proti stopalu. Sodeluje, razen pri konju, pri oblikovanju dorzalnih površinskih prstnih žil, pri čemer se pri mački izteka še v področju tarzalnega sklepa v r.cranialis arterije safene medialis. Distalno na goleni spa¬ ja r.interoseus s.perforans skoz membrano interoseo cruris arte¬ rijo tibialis cranialis z arterijo interosseo cruris, oz. pri mački z gleženjskimi vejami arterije caudalis femoris distalis. Pri prašiču in govedu se odcepita iz končnega odseka arterije tibialis cranialis še aa.malleolares craniales lateralis in me¬ dialis. A. dorsalis pedis A.dorsalis pedis je nadaljevanje arterije tibialis cranialis, ki poteka po upogibni strani tarzalnega sklepa. Ob spremstvu isto¬ imenske vene in nervusa fibularisa profundusa poteka k metatar- zusu. Razen pri konju oddaja arterijo tarzeo lateralis in arte¬ rijo tarzeo medialis, ki potekata skoraj prečno na ustrezno stran tarzalnega sklepa, pri čemer se lateralna arterija pri mački spa¬ ja z arterijo caudalis femoris distalis. Pri prašiču izhaja iz arterije tarzee lateralis a.tarsea perforans proximalis, ki ana- stomozira med skočnico in petnico z arterijo plantaris latera¬ lis. A.dorsalis pedis oddaja, razen pri mesojedih, arterijo tar¬ zeo perforans, oz. pri prašiču arterijo tarzeo perforans dista- - 137 - lis. Ta arterija poteka skoz can. tarsi do stopala, kjer se spa¬ ja z arkusom plantarisom profundusom. Pri govedu pride pri tem iz kanalisa tarsi med proksimalne sklepne ploskve tretje in če¬ trte metatarzalne kosti, ki sta med seboj zraščeni, in dalje med tema kostema do stopala. Tako bi pri govedu šlo za arterijo tarzeo perforans, ki se tukaj prebije skozi in se spaja z rarnu- som perforansom proksimalisom III. Distalno od tarzalnega skle¬ pa pri mesojedih doseže a.dorsalis pedis metatarsus dorzomedial- no in se končuje tukaj z oddajo transverzalno potekajoče arteri¬ je arkuate, iz katere izhajajo aa.metatarseae dorsales. Pri pra¬ šiču, prežvekovavcih in konju prehaja a.dorsalis pedis v arte¬ rijo metatarzeo dorsalis III. Arterije na stopalu mesojedov Plantarne arterije E.caudalis arterije safene pri mesojedih oddaja proksimalno na tarzusu arterijo plantaris lateralis in kmalu nato arterijo plan- taris medialis (samo pri psu) ter se podaljšuje distalno na sto¬ palo. A..plantaris medialis se deli pri psu na slabotni r.super- ficialis in močnejši r.profundus. A.plantaris lateralis prehaja pri mački in psu v r.profundus, ne da bi oddala površinske veje. Pri psu se združijo rr.profundi ob sodelovanju močnega ramusa perforansa proksimalisa II v arcus plantaris profundus, medtem ko pri mački oblikuje arcus plantaris profundus sam r.profundus arterije plantaris lateralis z ramusom perforansom proksimalisom II. Iz tega loka izhajajo pri mački in psu aa.metatarseae plan- tares II-IV, ki se prek vej, rr.perforantes distales, spajajo z doržalnimi metatarzalnimi arterijami in se vlivajo v enako ošte¬ vilčene plantarne skupne prstne arterije. R.superficialis arterije plantaris medialis, ki je izoblikovan samo pri psu, prehaja v arterijo digitalis plantaris communis I. Ta oddaja slabotno arterijo digitalis plantaris proprijo II ab- axialis in tudi arterijo digitalis plantaris proprijo I axialis, če je izoblikovan prvi prst. R.caudalis arterije safene poteka medialno med kitami upogibavkami in se deli na distalni polovici metatarzusa na aa.digitales plantares communes II-IV. Te se spa¬ jajo proksimalno od osnovnih prstnih sklepov prek arterij, aa. interdigitales, z enako oštevilčenimi dorzalnimi skupnimi prst- - 138 - nimi arterijami in oddajajo kmalu nato aksialne aa.digitales plantares propriae. Aksialne plantarne posebne prstne arterije nastanejo prek vej, rr.plantares, predvsem na proksimalnib fa¬ langah. Le redko oddajajo te arterije plantarne skupne prstne arterije. Dorzalne arterije A.dorsalis pedis oddaja pri mesojedih v področju tarzometatar- zalnih sklepov transverzalno potekajočo arterijo arkuato, ki se prilega kostem in pri mački anastomozira z arterijo caudalis fe- moris distalis. Iz arterije arkuate izhajajo aa.metatarseae dor- sales II-IV. Od teh oblikuje a.metatarsea dorsalis II prek ramu- sa perforansa proksimalisa glavni dotok od arterije dorsalis pe¬ dis k arkusu plantarisu profundusu. Er.perforantes distales ob¬ stajajo vsi. Dorzalne metatarzalne arterije se končujejo distal- no na metatarzusu v enako oštevilčenih dorzalnih skupnih prst¬ nih arterijah. R.cranialis arterije safene oddaja pri mački iz dveh razceplje¬ nih vej, pri psu pa zaporedoma, aa.digitales dorsales communes I-IV, ki sprejmejo dorzalne metatarzalne arterije in se spajajo z arterijami, aa.interdigitales, nato pa oddajajo aa.digitales dorsales propriae. Iz arterije digitalis dorsalis communis IV izhaja pri mački a.digitalis dorsalis V abaxialis, ki pri psu izvira iz ramusa superficialisa arterije tibialis cranialis. Arterije na stopalu prašiča Plantarne arterije R.caudalis arterije safene odda pri prašiču distalno od oporni¬ ka skočnice arterijo plantaris lateralis in kmalu nato tudi ar¬ terijo plantaris medialis ter se nadaljuje po stopalu navzdol. V višini tarzometatarzalnih sklepov se deli vsaka plantarna ar¬ terija na r.profundus in r.superficialis. Rr.profundi se združi¬ jo proksimalno na metatarzusu v arcus plantaris profundus, ki sprejme vase tudi arterijo tarzeo perforans distalis. Iz tega loka izhajajo aa.metatarseae plantares II-IV. Iz vej, rr.perfo- rantes proximales II in IV, izhajata na dorzalni strani stopala aa.metatarseae dorsales II in IV. Edini izoblikovani r.perforans - 139 - distalis III se spaja z arterijo metatarzeo dorsalis III. Druga in četrta plantarna metatarzalna arterija se združita distalno na metatarzusu s tretjo plantarno metatarzalno arterijo in se iztekata s to v tretjo plantarno skupno prstno arterijo, ne da bi se spojili z enako oštevilčeno plantarno skupno prstno arte¬ rijo. Dalje distalno potekajoči r.caudalis arterije safene poteka vzdolžno po površinski kiti upogibavkL in se spaja distalno na metatarzusu v obliki površinskega loka z ramusom superficialisom arterije plantaris medialis in ramusom superficialisom arterije plantaris lateralis. Iz tega izhajajo aa.digitales plantares co- mmunes II-IV, ki kmalu nato oddajo aksialne aa.digitales planta¬ res propriae. Abaksialne plantarne posebne prečne arterije nasta¬ nejo prek vej, rr.plantares, predvsem na proksimalnih falangah. Interdigitalne spoje prevzemajo rr.dorsales vseh proksimalnih falang. Dorzalne arterije A.dorsalis pedis prehaja po oddaji arterije tarzee perforans distalis k arcusu plantarisu profundusu v arterijo metatarzeo dorsalis III, ki je prek ramusa perforansa distalisa III spoje¬ na z enako oštevilčeno plantarno metatarzalno arterijo. Aa.meta- tarseae dorsales II in IV izhajata iz pripadajočih vej, rr.per- forantes proximales, ne da bi imeli na dorzalni strani stopala proksimalne dotoke. Površinske arterije manjkajo na dorzalni strani stopala. Zaradi tega izhajajo aa.digitales dorsales propriae neposredno iz dor- zalnih metatarzalnih arterij, aa.metatarseae dorsales. Abaksial- ni arteriji tretjega in četrtega prsta segata samo do srednje falange in sta distalno odtod, kakor tudi abaksialni arteriji drugega ter petega prsta, zastopani po vejah, rr.dorsales, plan- tarnih posebnih prstnih arterij. Arterije na stopalu prežvekovavcev Plantarne arterije R.caudalis arterije safene se razcepi pri prežvekovavcih proksi- malno od opornika skočnice na arterijo plantaris medialis in ar- 140 - terijo plantaris lateralis. Vsaka plantarna arterija se proksi- malno na metatarzusu deli na r.profundus in r.superficialis. Rr.profundi se združijo v višini kanalisa metatarsi proksimali- sa v arcus plantaris profundus, ki dobi dotok tudi pri malih prežvekovavcih prek arterije tarzee perforans oz. pri govedu prek ramusa perforansa proksimalisa III, ki je spojen z arteri¬ jo tarzeo perforans (distalis). Iz loka izhajajo aa.metatarseae plantares II-IV, ki so med seboj spojene distalno na metatarzu¬ su prek transverzalne anastomoze in tudi ob strani s tretjo ter četrto plantarno skupno prstno arterijo. Skoz can.metatarsi di¬ stalis spaja r.perforans distalis III transverzalno anastomozo z arterijo metatarzeo dorsalis III. .R.superficialis arterije plantaris medialis se deli na distalni polovici metatarzusa v različni višini na aa.digitales plantares communes II in III. Eri govedu lahko nastane delitev včasih tu¬ di dalje proksimalno ali pa je celo preložena že na arterijo plantaris medialis. R.superficialis arterije plantaris lateralis prehaja distalno na metatarzusu v arterijo digitalis plantaris IV. V drugo in četrto plantarno skupno prstno arterijo se izteka transverzalna anastomoza plantarnih metatarzalnih arterij, a tretja plantarna skupna prstna arterija dobi močen dotok prek arterije interdigitalis III od tretje skupne dorzalne prstne ar¬ terije. Aa.digitales plantares communes se delijo na aa.digita¬ les plantares propriae. Dorzalne arterije A.dorsalis pedis pri prežvekovavcih prehaja po oddaji arterije tarzee perforans (distalis) v arterijo metatarzeo dorsalis III, ki predstavlja najmočnejšo arterijo stopala. Prek ramusa perfo¬ ransa distalisa se spaja s transverzalno anastomozo plantarnih metatarzalnih arterij in se združi distalno od osnovnih prstnih sklepov s slabotno arterijo digitalis dorsalis communis III. A*digitalis dorsalis communis III izhaja poleg rudimentarnih ar¬ terij, aa.digitales dorsales communes II in IV, ki se pojavlja¬ ta pri govedu, na polovični dolžini metatarzusa iz tudi slabot¬ nega ramusa superficialisa arterije tibialis cranialis. A.digi¬ talis dorsalis communis III, ki jo ojačuje a.metatarsea dorsalis 141 III, oddaja močno arterijo interdigitalis III in tudi rudimen- tarni aa.digitales dorsales propriae III in IV axiales. Arterije na stopalu konja R.caudalis arterije safene dobi proksimalno od tarzalnega skle¬ pa arterijo comitans n.tibialis kot dotok iz arterije caudalis femoris distalis in se spaja z arterijo tibialis caudalis prek esaste anastomoze. V višini opornika skočnice se deli r.cauda¬ lis arterije safene na aa.plantares medialis in lateralis. Ero- ksimalno na metatarzusu se deli vsaka plantarna arterija na r. profundus in r.superficialis. Rr.profundi sprejmejo arterijo tarzeo perforans (distalis) in se združijo v arcus plantaris profundus. Iz tega loka izhajata aa.metatarseae plantares II in III. V distalni polovici metatarzusa se spajata plantarni meta- tarzalni arteriji z močnim ramusom perforansom distalisom III. Ta združitev arterijskih žil se deli proksimalno od sezamoidnih kosti, a delitvene veje se združijo z arterijo digitalis planta¬ ris communis II, oz. z arterijo digitalis plantaris communis III, ki predstavlja nadaljevanje ramusa superficialisa arterije plan¬ taris lateralis. Iz razvejičenja izhaja a.digitalis plantaris (propria III) medialis oz. a.digitalis plantaris (propria III) lateralis. Dorzalne arterije A.dorsalis pedis oddaja arterijo tarzeo perforans (distalis) in prehaja v arterijo metatarzeo dorsalis III. Mjen potek nadalju¬ je r.perforans distalis III, ki dovaja kri plantarnemu sistemu. Eri tem se prebija r.perforans III med os metatarsale III in os metatarsale II polagoma poševno distoplantarno. Eroksimalno od mesta preboja lahko tipamo pulz na arteriji metatarzei dorsalis III v žlebu med imenovanimi kostmi. Dorzalno področje prstov oskrbujejo, podobno kot na sprednji končini, samo rr.dorsales phalangis proximalis, mediae in distalis obeh plantarnih prst¬ nih arterij. Arterije v področju medenice in repa A.iliaca interna izhaja še kranialno od promonturiuma iz aorte abdominalis, pri mesojedih ventralno od 7., pri prašiču in pre- 142 - žvekovavcih 6. in pri konju 4. do 5. ledvenega vretenca ter po¬ teka žez medialno ploskev muskulusa iliopsoasa v medenično vo¬ tlino. Pri konju oddaja aa.lumbales V in VI in se deli že kma¬ lu nato v višini 5. do 6. ledvenega vretenca na arterijo gluteo caudalis ter arterijo pudendo interno. Pri mesojedih odda a.ili- aca interna najprej arterijo umbilicalis in se deli pri psu tes¬ no kranialno od baze križnice na arterijo gluteo caudalis ter arterijo pudendo interno. Pri mački odda arterijo gluteo crani- alis pred delitvijo, ki nastopa šele v višini incizure ishiadi- ke major. Pri prašiču in prežvekovavcih odda a.iliaca interna pri vstopu v medenično votlino arterijo umbilicalis, medialno pri prečkanju črevničnega telesa arterijo iliolumbalis in pri prašiču tudi arterijo prostatiko oz. arterijo vaginalis, pri pre- žvekovavcih pa kavdalno od črevničnega telesa arterijo gluteo cranialis ter pri ovci arterijo obturatorijo. A.iliaca interna stopi nato pri prašiču in govedu v področju incizure ishiadike major skoz lig.sacrotuberale laturn na njegovo lateralno ploskev. Tu odda pri prašiču arterijo gluteo cranialis. Pri prežvekovav- cih odda v višini kolčnega sklepa arterijo prostatiko oz. arte¬ rijo vaginalis, ki vstopi pri govedu skoz široko medenično vez v medenično votlino. V področju incizure ishiadike minor se a. iliaca interna pri prašiču in prežvekovavcih nato razdeli na ar¬ terijo gluteo caudalis in arterijo pudendo interno. Predtem od¬ da še veje rotatorjem kolčnega sklepa. Konec arterije iliake interne in s tem začetek arterije pudende interne je filogenetično čvrsto postavljen z oddajo arterije glutee caudalis, ker je ta homologna začetnemu odseku arterije ishiadike, ki je n.pr. pri pticah še popolnoma izoblikovana. Iz tega prikaza izhaja, da je a.iliaca interna pri mesojedih in ko¬ nju le kratka, njen nadaljnji potek pa ustreza arteriji pudendi interni. S tem je pri mesojedih in konju pogojen dolgi tip pu¬ dende in pri prašiču ter prežvekovavcih kratki tip pudende. Po¬ temtakem izhajajo kot "visceralne žile" a.umbilicalis pri konju in a.prostatica oz. a.vaginalis pri mesojedih ter konju na us¬ treznem mestu, kakor pri drugih domačih sesavcih, vendar že iz arterije pudende interne. Prav tako izhaja a.umbilicalis iz ar¬ terije glutee caudalis kot "parietalna žila", in sicer pri psu neposredno, pri konju pa ob vključitvi arterije glutee crania¬ lis, prek katere se oddaja tudi pri mački, vsekakor že pred raz- - 143 - delitvijo arterije iliake interne. A. glutaea cranialis Kranialna zadnjična utripalnica, a.glutaea cranialis, izhaja pri vseh domačih sesavcih medialno na črevnici, in sicer pri ma¬ čki, prašiču in prežvekovavcih iz arterije iliake interne, pri psu ter konju pa iz arterije glutee caudalis. Pri mački in veči¬ noma pri konju oddaja arterijo obturatorijo ter arterijo ilio¬ lumbalis. V dorzalnem področju incizure ishiadike major se obr¬ ne a.glutaea cranialis okrog kavdalnega roba črevnice lateralno in se razvejiči s številnimi divergentnimi vejami v glutealni muskulaturi, pri prežvekovavcih pa tudi v muskulusu gluteobicep- su ter pri prašiču prek ledvenega zobca muskulusa gluteusa me- diusa tudi v muskulusu longisimusu dorsi. A. iliolumbalis Utripalnica za lakotnico in ledja, a.iliolumbalis, izhaja pri mački in konju iz arterije glutee cranialis, pri psu iz arteri¬ je glutee caudalis in pri prašiču ter prežvekovavcih iz arteri¬ je iliake interne. A.iliolumbalis pa lahko izhaja pri vseh doma¬ čih sesavcih tudi variabilno iz ene izmed treh imenovanih žil. Poteka med črevnico in muskulusom iliopsoasom v smeri proti tu- berju coxae in pri tem oddaja veje mišicama iliopsoasu in psoa- su minorju ter črevnici. Kavdoventralno od tuberja coxae se obr¬ ne okrog lateralnega roba črevnice, pri mesojedih in konju z ve¬ jami za m.tensor fasciae latae, pri mesojedih za m.sartorius, pri mački pa še tudi za m.rectus femoris ter m.vastus lateralis. Samo pri mesojedih in konju se nadaljuje na lateralno stran črevničnega krila ter se razvejiči v muskulusu gluteusu mediusu, do katerega ledvenega zobca jo lahko zasledujemo pri konju, pri psu pa tudi v muskulusu gluteusu profundusu. Pri prašiču in pre¬ žvekovavcih oskrbuje slabotna a.iliolumbalis samo notranjo led¬ veno muskulaturo. A. obturatoria Arterija v mašivki, a.obturatoria, izhaja pri mački in konju, pa tudi pri kozi in včasih pri govedu kot slabotna žila iz arte- - 144 - rije glutee cranialis, pri prašiču kot majhna žila iz arterije iliolumbalis ter pri ovci iz arterije iliake interne. Psu in govedu ta žila manjka. A.obturatoria poteka z nervusom obtura- toriusom vzdolž črevničnega telesa, pri prašiču in konju vzdolž tistega dela pars intrapelvine m.obturatorii externi, ki se pritrjuje na črevnično telo, oz. vzdolž tistega dela muskulusa obturatoriusa internusa, ki se pritrjuje na črevnično telo, h kranialnemu robu foramena obturatuma, ki ga pri kozi le redko doseže. Pri konju odda arterijo iliacofemoralis še dorzalno od tuberja m.psoas minoris,. A.obturatoria sledi lateralnemu robu foramena obturatuma, zapusti medenično votlino in anastomozira pri mački, prašiču ter ovci z ramusom obturatoriusom arterije profunde femoris. Pri ovci leži ta spoj na kraniolateralnem ro¬ bu pars intrapelvine musculi obturatorii externi. V tem področ¬ ju oskrbuje v bistvu to mišico in m.sacrocaudalis ventralis la- teralis. Pri konju oddaja ventralno od tabule ishiadike arteri¬ jo penis medijo oz. arterijo clitoridis medijo, oddaja veje ro- tatorjem kolčnega sklepa in dolgim sedničnim mišicam ter poteka med temi distalno do višine kolenskega sklepa. A. iliacofemoralis A.iliacofemoralis je izoblikovana samo pri konju in nadomešča r.transversus ter r.ascendens arterije cirkumflekse femoris la- teralis. Izhaja dorzalno od tuberja musculi psoas minoris iz arterije obturatorije in poteka v spremstvu istoimenske parne veje čez kranialno ploskev črevničnega telesa ob njegovem kranio¬ lateralnem robu. Oddaja več vej muskulusu iliopsoasu, nutritivno žilo v črevnično telo in tudi veje kolčnemu sklepu ter anastomo¬ zira, kakor r.transversus arterije cirkumflekse femoris latera- lis pri drugih domačih sesavcih, okrog stegneničnega vratu z ar¬ terijo cirkumflekso femoris medialis. Poprej odda a.iliacofemo¬ ralis r.ascendens, ki dospe z vejami k mišicam: m.tensor fasciae latae, m.quadriceps femoris, glutaeus medius, glutaeus superfi- cialis in skoz poslednje imenovano mišico k muskulusu bicepsu femoris. A. glutaea caudalis Kavdalna zadnjična utripalnica, a.glutaea caudalis, izhaja pri - 145 - psu kot ena izmed obeh končnih vej arterije iliake interne na bazi križnice, pri mački v višini incizure ishiadike major, pri prašiču in prežvekovavcih v višini incizure ishiadike minor ter pri konju že v višini 5* do 6. ledvenega vretenca. Pri psu in mački poteka ventralno od križnice v kavdalno smer, prečka m.piriformis in m.glutaeus superficialis medialno ter se upogne lateralno v področju incizure ishiadike minor, pri psu kranioventralno od ligamentuma sacrotuberale. Kranialno od križ- ničnega krila odda pri psu arterijo iliolumbalis in medialno od križničnega krila arterijo gluteo cranialis. Preden se upogne lateralno, odda pri psu in mački arterijo caudalis lateralis su¬ perficialis ter arterijo perinealis dorsalis. Vrhu tega izhajajo tukaj veje, ki se razvejičijo v rotatorjih kolčnega sklepa, in tudi posebna arterija spremijevavka nervusa ishiadikusa, a.comi- tans n.ishiadici. Pri prašiču in prežvekovavcih poteka a.glutaea caudalis takoj po svojem izhodišču v področju incizure ishiadike minor lateral¬ no, pri čemer mora pri malih prežvekovavcih najprej stopiti skoz luknjo za žile v široki medenični vezi. Pri prašiču lahko odda arterijo rectalis caudalis. Pri konju odda a.glutaea caudalis kmalu po svojem izhodišču ar¬ terijo gluteo cranialis ventralno od črevnično-križničnega skle¬ pa. poleg nje pa lahko priložnostno izhajata tudi a.iliolumbalis in a.obturatoria. A.glutaea caudalis dospe ventralno čez alo ossis sacri na široko medenično vez, ki jo prevrta ventralno od 2. ali 3. križničnega segmenta v lateralni smeri. Križnici odda tri do štiri veje, rr.sacrales. Leva ali desna a.glutaea cauda¬ lis odda ventralno od 3. križničnega segmenta arterijo caudalis mediano in v višini 4. do 5> križničnega segmenta na vsaki stra¬ ni arterijo caudalis ventrolateralis, ki hkrati oblikuje 5* oz. 4. in 5. r.sacralis. Pri vseh domačih sesavcih se razvejičijo mišične veje arterije glutee caudalis z nebistvenimi razlikami v ventralnih in late¬ ralnih mišičnih vejah, pri konju pa tudi v muskulaturi multifi- disa in rektokokcigeusa ter z močnimi, divergirajočimi mišični¬ mi vejami v zadnjičnih mišicah; pri mački pa tudi v muskulusu abduktorju cruris kranialisu kot tudi v vretenčnih glavah dolgih eedničnih mišic ter v koži zadnjice. Znotraj imenovanih mišic - 146 - obstajajo spoji z vejami arterije glutee cranialis, arterije caudalis femoris proximalis, arterije profunde femoris oz. ar¬ terije cirkumflekse femoris medialis. A. pudenda interna Notranja sramna arterija* a.pudenda interna* je poleg arterije glutee caudalis druga veja po delitvi arterije iliake interne, ki v medenični votlini nadaljuje smer poteka te arterije. Kakor je opisano pri arteriji iliaki interni, razlikujemo dolgi tip pudende pri mesojedih in konju in kratki tip pudende pri praši¬ ču ter prežvekovavcih. Eri mesojedih in konju poteka pri tem a.pudenda interna najprej v medenični votlini enako kot a.ilia- ca interna pri prašiču ter prežvekovavcih. A.pudenda interna oddaja arterijo umbilicalis samo pri konju in arterijo prosta- tiko oz. arterijo vaginalis samo pri mesojedih ter konju. Kavdalno v medenični votlini odda a.pudenda interna arterijo urethralis, ki manjka konju, in se končuje na medeničnem izhodu z razdelitvijo na arterijo perinealis ventralis ter arterijo pe¬ nis oz. arterijo clitoridis. Namesto poslednje je pri kobili izoblikovana a.bulbi vestibuli. Pred končno razdelitvijo odda a. pudenda interna vrhu tega pri govedu arterijo vestibularis in pri konju r.vestibularis. A. perinealis ventralis Ventralna utripalnica presredka, a.perinealis ventralis, je ena izmed končnih vej arterije pudende interne, ki izhaja iz nje v področju medeničnega izhoda. A.perinealis ventralis oddaja v kavdodorzalni smeri arterijo rectalis caudalis za zadnjik, z iz¬ jemo samice - svinje in krave, pri katerih le-ta izhaja iz arte¬ rije perinealis dorsalis; tudi pri samcu — prašiču a.perinealis ventralis oddaja arterijo rectalis caudalis, z izjemo tistih primerov, v katerih se a.rectalis caudalis odcepi iz arterije glutee caudalis. Končne veje arterije perinealis ventralis oskr- bujejo perineum, a njen r.scrotalis dorsalis poteka pri samcih domačih sesavcev v skrotalno steno, razen pri prežvekovavcih in konju, zaradi ingvinalnega položaja modnika pri le-teh. Njen r.labialis dorsalis dospe pri samicah domačih sesavcev v sramni - 147 - ustnici, pri samicah prežvekovavcev pa kot r.labialis dorsalis et mammarius v medstegensko špranjo. Tukaj se spaja z ramusom labialisom ventralisom, oz. z arterijo mamarijo caudalis iz ar¬ terije pudende eksterne. A. penis A.penis je pri samcih domačih sesavcev nadaljnja veja arterije pudende interne. Oddaja arterijo bulbi penis, arterijo profundo penis in arterijo dorsalis penis. A.bulbi penis oskrbuje corpus spongiosum penis. A.profunda penis stopi na korenu moškega uda skoz tuniko albugineo in se razvejiči v korpusu kavernozumu pe¬ nis. A.dorsalis penis poteka po dorzumu penis proti konici. Pri psu anastomozira ta arterija z ramusom prepucialisom arterije pudende eksterne. Pri konju dobi spočetka le slabotna a.dorsa¬ lis penis v medstegenski špranji iz arterije obturatorije močan dotok, t.j. a.penis media, in v dimljah iz arterije pudende eks¬ terne nadaljnji dotok, t.j. a.penis cranialis. A. clitoridis A.clitoridis je končna veja arterije pudende interne, ki se da pri samicah domačih sesavcev primerjati z arterijo penis. Odda¬ ja arterijo bulbi vestibuli, arterijo profundo clitoridis (ra¬ zen pri konju) in arterijo dorsalis clitoridis. A.bulbi vesti¬ buli, ki jo pri govedu zastopa a.vestibularis, izvirajoča iz ar¬ terije pudende interne, izhaja lateralno od nožničnega preddvo¬ ra in poteka kavdoventralno k bulbusu vestibuli. A.profunda cli¬ toridis kot tudi a.dorsalis clitoridis, ki izhajata pri konju iz arterije clitoridis medije, veje arterije obturatorije, se vrineta v brecilo ščegetavčka. A.sacralis mediana in a.caudalis mediana A.sacralis mediana predstavlja podaljšanje aorte abdominalis, potem ko je le-ta oddala aa.iliacae internae, od predzadnjega ali zadnjega ledvenega vretenca, ventralno od križnice. Pri ko¬ nju je a.sacralis mediana le slabo izoblikovana ali povsem manj¬ ka. Pri drugih domačih sesavcih prehaja ta žila čez križnico, ventralno po repnih vretencih, v arterijo caudalis mediano, ki - 148 - večinoma obstaja tudi pri konju, pri čemer se odcepi iz desne ali leve arterije glutee caudalis, končne veje arterije iliake interne. Oba ta dva odseka mediane žile sta v primerjavi z aor¬ to bistveno šibkejša in oddajata veje, rr.sacrales oz. rr.cauda- les, kot segmentalne žile. Te vaskularizirajo križnico oz. rep¬ na vretenca, oddajajo križnemu področju veje, rr.spinales, v hrbtenični kanal in se razvejičijo v muskulaturi, ki se neposred¬ no prilega križnici, kakor tudi v repnih mišicah. Pri tem se izoblikujejo med temi segmentalnimi žilami številne, po dolgem potekajoče arterije. Ventralno od križnice in tesno dorzolate- ralno od arterije sacralis mediane oblikujejo pri mački in pri¬ ložnostno tudi pri psu anastomoze med rr.sacrales arterije sacra¬ lis mediane ali tudi samo med poslednjim ramusom sakralisom ter prvim ramusom kavdalisom na vsaki strani po eno žilo, ki se v repnem področju podaljšuje na enak način tesno dorzolateralno od arterije caudalis mediane. V križnem področju ustreza ta žila arteriji sacralis lateralis pri človeku, a v repnem področju pri mesojedih se priložnostno imenuje a.caudalis ventralis. Do sedaj še ni utrjen eksakten nomenklatoričen izraz za to žilo. Iz arterije caudalis mediane izhaja večinoma na vsaki strani sa¬ mo prvi r.caudalis, medtem ko izhajajo naslednji, enakomerno zaporedoma razvrščeni, iz dveh verig anastomoz, ki se stekata in oblikujeta iz ene ventralno in druge dorzalno od rudimentov prečnih podaljškov ležečih arterij, t.j. arterije caudalis ven- trolateralis in arterije caudalis dorsolateralis. Pri govedu iz¬ hajata rr.sacrales I in II iz arterije glutee cranialis. Pri ko¬ nju izhajajo trije do štirje rr.sacrales iz arterije glutee cau¬ dalis, a iz četrtega oz. petega že nastane a.caudalis ventrola- teralis. V zvezi s tem naj še opozorimo na to, da se pri mesoje¬ dih iz arterije glutee caudalis odcepi a.caudalis lateralis; ta poteka površinsko po površini in ob strani repa proti njegovi konici in bi se morala dosledno imenovati a.caudalis lateralis superficialis, prav glede na križne in repne arterije, ki so po¬ prej opisane in potekajo paramediano ter ventralno. Drobovne arterije aorte abdominalis A. coeliaca Trebušna arterija, a. coeliaca, zapusti kot prva visceralna veja ventralno steno aorte abdominalis in pride v dorzalni mezoga- - 149 - strij. Iti mesojedih in govedu izhaja v višini 1. ledvenega vretenca, pri malih prežvekovavcih v področju poslednjega prs¬ nega vretenca, pri kozi pa redko tudi ventralno od 1. ledvene¬ ga vretenca ter pri konju že v višini 17 * do 18. prsnega vre¬ tenca, še v hiatusu aortikusu. Pri prašiču, prežvekovavcih in priložnostno pri mački oddaja najprej neparno arterijo freniko caudalis. Pri govedu lahko izhaja a.phrenica caudalis iz arteri¬ je celiake tudi za vsak preponski stebriček posebej. Pri prežve- . kovavcih in priložnostno pri psu oddaja a.coeliaca vrhu tega še veje, rr.suprarenales craniales. Nadaljnja razdelitev arteri¬ je celiake pri posameznih domačih sesavcih na arterije za želo¬ dec, jetra, vranico, trebušno slinavko in začetni del dvanajst¬ nika je odvisna od zgradbe ter položaja teh organov. Pri mesoje¬ dih, posebno pa še pri konju je a.coeliaca kratka in kaže tipič¬ no trojno delitev na levo odcepljeno arterijo lienalis, ki osta¬ ne v dorzalnem mezogastriju, na kranialno usmerjeno arterijo gastriko sinistro in na desno potekajočo arterijo hepatiko, ki sta najprej položeni v dorzalnem mezogastriju ter prestopita v ventralni mezogastrij. P primerih, ko je a.coeliaca skrajno krat¬ ka, so lahko izhodišča njenih delitvenih vej preložena tudi na aorto abdominalis. Pri prašiču izhajata iz arterije celiake sa¬ mo a.lienalis in a.hepatica. Pri prežvekovavcih, ki imajo razme¬ roma dolgo arterijo celiako, izhajajo iz nje direktno le tri ar¬ terije, kot pri psu in konju, ali dodatno še a.ruminalis sini- stra, redko pa tudi še a.ruminalis dextra. A. lienalis Vranična arterija, a.lienalis, izhaja pri vseh domačih sesavcih iz arterije celiake. Pri mesojedih se obrne na kranialnem robu levega pankreasovega režnja, ki mu oddaja veje, na levo in ven¬ tralno, v smeri proti sredini vraničnega hilusa. Približno na polovici svoje dolžine odda a.lienalis dorzalno stebelno žilo za vranične veje, rr.lienales. Nato poteka ventralno, odda sred¬ njemu in ventralnemu področju vranice dve do tri nadaljnje de- belne žile za rr.lienales ter se nadaljuje v arterijo gastroepi- ploiko sinistro, ki dospe v loku proti desni na veliko krivino želodca. Pred vstopom v vranični parenhim odhajajo aa.gastricae breves na veliko želodčno krivino v področju fundusa ventriculi in rr.epiploici v vranično pečo. Iz vej za ventralno področje - 150 - vranice gredo vrhu tega številni rr.epiploici v jadrasto pečo, čez ventralni okrasek vranice pa potekajo rr.epiploici na vreč- no pečo s posebno močno visceralno in parietalno vejo za prevoj¬ ni rob vrečne peče. Pri mački izhajata v področju odcepa dor- zalne debelne žile vraničnih arterij dve posebni veji za facies visceralis želodca, od katerih se ena takoj divergirajoče raz- vejiči, medtem ko druga s številnimi stranskimi vejami poteka do angulusa ventriculi. Pri prašiču odda a.lienalis kmalu po svojem izviru arterijo gas- triko sinistro na malo krivino želodca in takoj nato arterijo diverticuli, ki doseže medialni odsek krožne brazde divertikulu- ma ter poteka v tem dalje kranialno. Veje oddaja divertikulumu kot tudi področju fundusa. A.lienalis poteka ob kranialnem robu levega pahkreasovega kraka, ki mu oddaja močan r.pancreatieus,na dorzalni konec vranice. Še preden doseže vranični hilus, odda r.gastrolienalis, ta pa oddaja več vej, rr.lienales, za dorzal- no vranično področje in tudi aa.gastricae breves, ki imajo veči¬ noma skupno izhodiščno žilo. Slednje dosežejo od facies viscera¬ lis ventriculi brazdo divertikuluma in se razvejičijo na njem, kot tudi vzdolž velike krivine v sosednjem fundusnem področju. Le redko obstajajo anastomoze z arterijo gastroepiploiko sini¬ stro v smeri proti korpusu ventriculi. Potem ko odda r.gastro¬ lienalis, poteka a.lienalis vzdolž vraničnega hilusa in odda približno na polovici dolžine arterijo gastroepiploiko sinistro. V vranični parenhim oddaja a.lienalis po vsej dolžini hilusa številne veje, rr.lienales; oddaja pa tudi važne veje, rr.epi¬ ploici, za pečo in se kot slabotna žila nadaljuje čez ventralni konec vranice v pečo. Pri prežvekovavcih odda a.lienalis takoj po izhodišču veje, rr. pancreatici, v večini primerov arterijo ruminalis dekstro in pogosto tudi arterijo ruminalis sinistro. Kato poteka a.liena¬ lis na dorzalni konec vranice na levo in dorzalno čez vamp v področju njegovega zlepijenja z dorzalno trebušno steno. Tu se vgrezne blizu kranialnega vraničnega roba v bolj ploski hilus in se deli pri malih prežvekovavcih na tri ter pri govedu na štiri do pet vej, rr.lienales. Ta razdelitev arterije lienalis na njene veje lahko pri malih prežvekovavcih pripelje do navi¬ dezne dvojne izoblikovanosti arterije. Pri govedu poteka ena iz- - 151 - med vraničnih vej znotraj vranice tesno ob facies visceralis do ventralnega konca. Pri konju poteka a.lienalis kranialno od pankreasa in kavdodor- zalno od želodčne slepe vreče k dorzalnemu koncu vranice. Pri tem oddaja veje, rr.pancreatici. Vzdolž vraničnega hilusa pote¬ ka a.lienalis na levo stran velike želodčne krivine, pri čemer oddaja številne veje, rr.lienales, kot tudi aa.gastricae breves, in se nadaljuje v pečo čez ventralni konec vranice kot a.gastro- epiploica sinistra. A. gastrica sinistra Pri mački in redko pri psu izhaja a. gastrica sinistra iz arte¬ rije celiake. Pogosto izhaja pri psu iz arterije lienalis; pri psu se lahko pojavlja tudi kot parna žila. V ligamentumu gastro- frenikumu doseže kardijo. Pri mački in psu oddaja tukaj veje kardiji in požiralniku. E.oesophageus anastomozira z ramusom ezofageusom arterije bronho-ezofagee. Vzdolž male krivine pote¬ ka a. gastrica sinistra v nasadiščnem področju ventralnega mezo- gastrija do angulusa ventriculi in tukaj anastomozira z arteri¬ jo gastriko dekstro. Med svojim potekom oddaja veje, rr.gastri- ci, ki so na facies perietalis močnejše, slabotnejše pa na fa¬ cies visceralis želodca; te veje potekajo naproti arterijam, aa.gastricae breves, oz. pri mački na facies visceralis naproti obema opisanima posebnima vejama arterije lienalis. Pri prašiču izhaja a.gastrica sinistra iz arterije lienalis in poteka do angulusa ventriculi. Oblikuje pleteže in se razvejiči samo v srednji tretjini visceralne ploskve. Redko ugotavljamo r. oesophageus, veje na facies parietalis kot tudi anastomoze z arterijo gastriko dekstro in z žilami, prihajajočimi z velike krivine. Včasih izhaja iz arterije gastrike sinistre a.diverti- culi. Pri prež veko vavcih izhaja a. gastrica sinistra iz arterije celi¬ ake in pri kozi pogosto tudi iz arterije hepatike. Poteka v kra— nioventralno smer čez desno stran vampovega preddvora in oddaja doržalno od prebiralnika arterijo gastroepiploiko sinistro. Sa¬ ma poteka dalje čez konveksnost kavdalne ploskve prebiralnika do male krivine siriščnika. Vzdolž te je pri malih prežvekovav- - 152 - cih v vsej dolžini in pri govedu po odsekih večinoma dvojno izoblikovana ter anastomozira v nasadiščnem področju pečice z arterijo gastriko dekstro, in sicer pri malih prežvekovavcih v višini angulusa, pri govedu pa v višini pilorusa. Oddaja ve¬ je na kranialno področje vampa in na prebiralnik, pri ovci pa v večini primerov tudi arterijo reticularis. Nadalje oddaja pri malih prežvekovavcih arterijo reticularis akcesorijo kmalu po odhodu arterije gastroepiploike sinistre. A.reticularis acceso- ria oskrbuje desno steno prebiralnika in tudi desno ter krani¬ alno steno kapice do kardije. Pri tem obstajajo spoji z vsemi sosednjimi žilami. V področju male krivine oddaja a.gastrica sinistra veje, rr.gastrici, na obe ploskvi siriščnika. Od teh vej potekajo posebno močne veje v mejni brazdi med prebiralni- kom in siriščnikom ter anastomozirajo s prav takimi vejami ar¬ terije gastroepiploike sinistre. Pri konju izhaja a.gastrica sinistra iz arterije celiake. Odda¬ ja veje, rr.pancreatici, in se deli po kratkem poteku na r.vis- ceralis ter r.parietalis. Ti veji se razvejičita od male krivi¬ ne na ustreznih želodčnih ploskvah v smeri proti arterijam, aa. gastricae breves, s katerimi anastomozirata, kakor tudi z veja¬ mi, rr. gastrici, arterije gastrike dekstre. Sama ali ena iz¬ med obeh delitvenih vej, redko pa tudi a.lienalis, oddaja r. oesophageus na dorzalno ploskev ezofagusa in se spaja z ramusom ezofageusom arterije bronho-ezofagee. A. hepatica Jetrna arterija, a.hepatica, izhaja iz arterije celiake, se obr¬ ne k jetrom in oddaja poleg jetrnih vej veje za pankreas, rr. pancreatici, ki manjkajo mesojedom, arterijo gastriko dekstro in arterijo gastroduodenalis, debelno žilo za arterijo pankrea- tikoduodenalis cranialis ter arterijo gastroepiploiko dekstro. Glede na vrsto živali obstajajo razlike v vrstem redu izhodišča teh žilj te razlike pogojuje topografija organov, ki jih žile oskrbujejo. Pri mesojedih odda a.hepatica jetrom najprej r.dexter lateralis, r.dexter medialis in r.sinister. Nato se deli na arterijo ga¬ striko dekstro in arterijo gastroduodenalis. - 153 - Eri prašiču odda a.hepatica, ki je usmerjena kavdoventralno, najprej veje, rr.pancreatici, korpusu pankreasa, nato izmenično jetrne in črevesne žile, namreč r.dexter lateralis, arterijo gastroduodenalis, r.dexter medialis, arterijo gastriko dekstro ter r.sinister. Eri prežvekovavcih odda a.hepatica veje pankreasu, rr.pancrea¬ tici, dalje odda jetrom r.dexter, večinoma hkrati z arterijo gastriko dekstro, in nato prehaja v arterijo gastroduodenalis. Eri konju odda a.hepatica veje, rr.pancreatici, arterijo gastri ko dekstro, arterijo gastroduodenalis in na jetra r.dexter ter r.sinister. A. gastrica dextra Desna želodčna arterija, a.gastrica dextra, izhaja pri vseh do¬ mačih sesavcih iz arterije hepatike. Hjeno izhodišče iz arteri¬ je hepatike kaže,glede na vrsto živali, razlike v zaporednosti šil. Eri mesojedih dospe slabotna a.gastrica dextra v pečici v pod¬ ročje pilorusa, poteka vzdolž male krivine in anastomozira v področju angulusa ventriculi z arterijo gastriko sinistro. Eri mački oddaja poseben r.pancreaticus. Od desnega dela želodca pošilja na obe ploskvi veje, rr.gastrici, ki z arterijami, aa. gastricae breves, ne vzpostavljajo vidnih spojev. Vrhu tega sto pajo veje v pečico. Eri prašiču dospe a.gastrica dextra prav tako v pečici na faci- es parietalis želodca. Eoprej odda r.oesophageus, ki anastomo¬ zira z istoimensko vejo arterije bronhoezofagee. Fodobno kot se razvejiči a.gastrica sinistra na facies visceralis, se razveji- či v srednji tretjini parietalne ploskve želodca. Eri prežvekovavcih poteka a.gastrica dextra v ligamentum hepa- toduodenale od začetnega odseka duodenuma k pilorusu. Tu odda vejo na duodenum in na pilorus ter poteka vzdolž male krivine, pri malih prežvekovavcih praviloma, pri govedu pa po odsekih dvojno izoblikovana, k angulusu ventriculi, kjer anastomozira z arterijo gastriko sinistro. Na obe ploskvi piloričnega dela - 154 - siriščnika odhajajo rr.gastrici, ki se spajajo z arterijami, aa. gastricae breves. Tudi na pečico prestopajo veje. Pri konju poteka a.gastrica dextra ventralno od korpusa pancre- atis v pečici k pilorusu, oddaja veje nanj, kot tudi na začetni del duodenuma in oskrbuje od kurvature minor dalje obe ploskvi desnega želodčnega odseka s številnimi vejami, rr.gastrici. Vzdolž male krivine pride do spojev z arterijo gastriko. A. gastroduodenalis Arterija za želodec in dvanajstnik, a.gastroduodenalis, poteka kot veja arterije hepatike do začetnega dela pahkreasa, ki ga doseže v bližini pilorusa, oz. pri prežvekovavcih na začetku anze sigmoidee. Pri govedu je zelo kratka. Na duodenumu se deli pri vseh domačih sesavcih na arterijo pancreaticoduodenalis cranialis in arterijo gastroepiploiko dekstro. A. pancreaticoduodenalis cranialis Ta arterija kot delitvena veja arterije gastroduodenalis poteka v mezoduodenumu ob pars cranialis in pars descendens duodeni, pri čemer je - glede na vrsto živali - različno položena v lo- bus pancreatis dexter, vse do višine fleksure duodeni caudalis ter anastomozira z arterijo pancreaticoduodenalis caudalis, ki izhaja iz arterije mezenterike cranialis. Med svojim potekom oddaja a.pancreaticoduodenalis cranialis veje, rr.pancreatici in rr.duodenales. A. gastroepiploica dextra Desna arterija za želodec in pečo, a.gastroepiploica dextra, do¬ spe kot druga delitvena veja arterije gastroduodenalis kavdal- no od pars cranialis duodeni v parietalni list omentuma majusa. Arterija poteka tesno vzdolž velike krivine želodca, oz. pri prežvekovavcih najprej na pars cranialis do pilorusa in nato vzdolž velike krivine siriščnika. V višini želodčnega kolena anastomozira z arterijo gastroepiploiko sinistro. Pri prašiču napravi ta spoj več vzporednih vej. A.gastroepiploica dextra od¬ da arterije, aa.gastricae breves, na obe ploskvi desne polovice želodca, pri čemer so možne anastomoze z želodčnimi vejami, rr. 155 - gastrici, v pečo pa pošilja veje, rr.epiploici, od katerih se posebno močna veja kot obrobna žila v vrečni peči spaja z ustrez¬ nimi vejami iz arterije lienalis. A. gastroepiploica sinistra Leva arterija za želodec in pečo, a.gastroepiploica sinistra,iz¬ vira pri mesojedih, prašiču in konju iz arterije lienalis. Pri prežvekovavcih izhaja dorzalno od prebiralnika iz arterije ga- strike sinistre, oddaja nežne veje na atrium ruminis, omasum in reticulum ter dospe čez žleb med kapico in prebiralnikom na ve¬ liko krivino siriščnika ter tako v pečo. Pri vseh domačih sesav- cih poteka v parietalnem listu omentuma majusa vzdolž velike krivine želodca oz. siriščnika, kjer anastomozira z arterijo gastroepiploiko dekstro, pri prašiču n.pr. prek več vzporednih vej. Na obe ploskvi leve polovice želodca oz. siriščnika oddaja aa.gastricae breves, ki se lahko spajajo z želodčnimi vejami, rr.gastrici, in rr.epiploici v omentumu majusu. A. ruminalis dextra Desna vampova arterija, a.ruminalis dextra, izhaja večinoma iz arterije lienalis, redko iz arterije celiake, in predstavlja glavno žilo za vamp. Poteka po visceralni ploskvi atriuma rumi¬ nis kavdoventralno k sulkusu longitudinalisu deksterju akcesori- usu. V tem žlebu oddaja dorzalno in ventralno usmerjene vampove veje in aa.coronariae dextrae dorsalis in ventralis v ustrezne žlebove ter doseže sulcus caudalis. Skoz ta žleb dospe na faci- es parietalis, odda aa. coronariae sinistrae dorsalis in ventra¬ lis spet v ustrezne koronarne žlebove ter anastomozira pri gove¬ du z arterijo ruminalis sinistro. Pri malih prežvekovavcih so aa.coronariae dorsales le slabotne, ustrezno nerazločno izobli¬ kovanim dorzalnim koronarnim žlebovom. V visceralni list peče odhajajo veje, ki izvirajo iz ramusa epiploikusa, t.j. paralel¬ ne žile z arterijo ruminalis dekstro. Ta paralelna žila izhaja iz arterije ruminalis dekstre, arterije lienalis ali arterije celiake. A. ruminalis sinistra Leva vampova arterija, a.ruminalis sinistra, izhaja iz arterije - 156 - celiake, arterije lienalis ali arterije gastrike sinistre. Pote¬ ka desno od atriuma ruminis ventralno k sulkusu kranialisu in odda poprej navadno pri kozi ter govedu, redko pa pri ovci, ar¬ terijo reticularis.Skoz sulkus cranialis dospe na facies parie- talis. Tu odda v sulcus longitudinalis sinister slabotno vejo, ki se spoji z arterijo ruminalis dekstro. Nadalje oddaja dorzal- ne in ventralne veje. Posebno močna dorzalno usmerjena veja po¬ teka v sulkusu akcesoriusu sinisterju na dorzalno vampovo vrečo. Ventralne veje, ki prihajajo iz sulkusa kranialisa, obdajo re- cessus ruminis tudi na desni strani in zelo močna veja se raz¬ ve jiči na facies parietalis ventralne vampove vreče. Rr.epiplo- ici potekajo v parietalni list peče. A. reticularis Kapična arterija, a.reticularis, izhaja iz arterije ruminalis sinistre, pri malih prežvekovavcih včasih iz arterije gastrike sinistre ali arterije lienalis in poteka čez kraniodorzalno ploskev atriuma ruminis, usmerjena na levo, v sulcus ruminoreti- cularis. Oddaja r.oesophageus, ki anastomozira z ramusom ezofa- geusom arterije bronhoezofagee, kakor tudi veje na kranialno ploskev kapice in na vampov preddvor. Pri kozi in govedu oddaja vrhu tega še eno do dve veji, rr.phrenici, v preponska stebrič¬ ka. A. mesenterica cranialis Sprednja oporkova arterija, a.mesenterica cranialis, izhaja kav- dalno od arterije celiake kot druga neparna visceralna veja iz ventralne stene aorte abdominalis, pri mesojedih in prežvekovav¬ cih v višini 2. ledvenega vretenca, pri prašiču ter konju pa 1. ledvenega vretenca. Vstopi neposredno v mesenterium craniale, s katerim oblikuje v izhodiščnem področju sprednji mezenterial- ni koren. Ta je konopčasto izoblikovan zaradi embrionalnega za¬ suka črevesa okrog arterije mezenterike cranialis kot vrtilne osi. Eri vseh domačih sesavcih leži a.mesenterica kavdalno od kolona transverzuma in gre desno mimo nje pars descendens duo- deni in colon ascendens, levo pa gre mimo nje pars ascendens duodeni ter colon descendens. Pri konju pride že tukaj do njene razdelitve. Eri drugih domačih sesavcih poteka kavdoventralno - 157 - in dospe pri tem v ploščati mesojejunum. V njem poteka pri meso¬ jedih bolj centralno, pri prašiču pa nasprotno bolj periferno. Pri malih prežvekovavcih leži poleg kolonovega konvoluta v viši¬ ni med prvo centripetalno in poslednjo centrifugalno vijuge. Pri govedu poteka v bližini jejunuma v širokem loku okrog kolo¬ novega konvoluta in jo tukaj spremlja bolj centralno ležeči r. collateralis, s katerim večkrat anastomozira, in ki oddaja veje v sosednji odsek poslednje centrifugalne vijuge kolona ascen- densa. A.mesenterica cranialis oskrbuje vse odseke prebavnega trakta, ki pripadajo temu oporku, in ki so vključeni v zasuk črevesa. Glede na vrsto živali oddaja tem odsekom žile, navedene v spod¬ nji preglednici, s posebnostmi, pogojenimi z morfološkimi in to¬ pografskimi razlikami črevesnih delov. Er. pancreatici (prežvekovavci) A. pancreaticoduodenalis caudalis Aa. jejunales Er. colici (mali prežvekovavci) E. collateralis (govedo) Aa. ilei A. ileocolica E. colicus (mesojedi, prašič, konj) Er. colici (prežvekovavci) Aa. colicae dextrae (prežvekovavci) A. caecalis (mesojedi, prašič, prežvekovavci) E. ilei antimesenterialis (mesojedi, prežvekovavci) A. caecalis medialis (konj) A. caecalis lateralis (konj) E. ilei mesenterialis A. colica dextra A. colica media Rr. pancreatici Rr.pancreatici se samo pri prežvekovavcih odcepijo neposredno iz arterije mezenterike cranialis in oskrbujejo lobus dexter pankreasa, posamezni izmed njih pa tudi pečo. Dva ramusa pankre- atikusa sta pri malih prežvekovavcih posebno močna in se prilož¬ nostno imenujeta a.pancreatica magna in a.pancreaticoepiploica. - 158 - A. pancreaticoduodenalis caudalis A.pancreaticoduodenalis caudalis zapusti arterijo mezenteriko cranialis v kavdalni smeri in poteka v oporku ascendentnega de¬ la dvanajstnika do fleksure duodeni caudalis. Neposredno za svo¬ jim izhodiščem odda na pars ascendens duodeni vejo, ki poteka k fleksuri duodeno-jejunalis, kjer se spaja z eno izmed jejunal- nih arterij. A.pancreaticoduodenalis caudalis oddaja veje, rr. pancreatici, in rr.duodenales, in se bliža duodenumu do fleksu¬ re duodeni caudalis ter anastomozira tam, oz. pri prašiču šele v področju pars descendens duodeni, z arterijo pancreaticoduode- nalis cranialis. Aa. jejunales Arterije teščega črevesa, aa.jejunales, izhajajo glede na vrsto živali v različnem številu, z določeno pravilnostjo razmika,iz arterije mezenterike cranialis. Pri konju zapustijo jejunalne arterije arterijo mezenteriko cranialis v obliki svežnjev že v področju oporkovega korena. Aa. jejunales potekajo v mezojejunu- mu najprej radialno k zankam jejunuma in se spajajo med seboj prek žilnih lokov, ki postajajo proti črevesu manjši ter se lah¬ ko razporedijo v več vrst. Iz najmanjših lokov oz. iz žilne mreže izhajajo v velikem številu veje, ki dosežejo jejunum. Pri malih prežvekovavcih oskrbujejo aa.jejunales tudi poslednji od¬ sek zunanje centrifugalne vijuge kolona ascendensa. Aa. ilei Arterije vitega črevesa, aa.ilei, izhajajo iz končnega odseka arterije mezenterike cranialis, pri konju povezane z arterijami težkega črevesa. Potekajo v mezenterialni plošči, imenovani tu¬ kaj mesoileum, k ileumu in se glede razvejičenja vedejo kot aa. jejunales, s katerimi tudi oblikujejo lokaste spoje. Pri govedu oddajajo veje na sosednji odsek poslednje centrifugalne vijuge kolona ascendensa. Vrhu tega anastomozirajo v oporku z ramusom ileusom mezenterialisom arterije ileokolike. A. ileocolica Arterija za vito in debelo črevo, a.ileocolica, izhaja pri vseh - 159 - domačih sesavcih iz arterije mezenterike cranialis in poteka kavdoventralno do meje med cekumom in kolonom. Pri mesojedih oddaja a.ileocolica najprej arterijo koliko medijo, ki poteka na začetni del kolona transverzuma, in pri mesojedih še drugo arterijo koliko medijo na končni odsek kolona transverzuma. Iz arterije ileokolike izhajajo tudi a.colica dextra pri mesojedih in na poseben način aa.colicae dextrae pri prežvekovavcih za končni odsek kolona ascendensa. A.ileocolica se deli različno glede na vrsto živali in ob individualnih variacijah žilnih od¬ cepov na r.colicus, oz. pri prežvekovavcih na rr.colici, r.ilei mesenterialis in arterijo caecalis, oz. pri mesojedih in konju aa.caecales. R.colicus oskrbuje začetni odsek kolona ascendensa in ga pri prežvekovaveih zastopajo rr.colici. Eci mački ima r.colicus sku pen začetni odsek z dorzalno arterijo caecalis. Pri prašiču po¬ teka r.colicus v širokih spiralnih obratih v kolonovem stožcu in oddaja številne veje centripetalnim vijugam. Pri prežvekovav cih izhaja neposredno iz arterije ileokolike samo en r.colicus in poteka na anzo proximalis. Preostali rr.colici se odcepijo skupaj z arterijami, aa.colicae dextrae, iz posebnega stranske¬ ga debla arterije ileokolike. To deblo zapusti arterijo ileoko- liko že v njenem izhodiščnem področju. Rr.colici potekajo od desne strani kolonove plošče na končni odsek anze proximalis in na posamezne centripetalne vijuge. Pri konju oskrbuje r.colicus ventralne lege kolona ascendensa in poteka v nasadiščnem področ ju mezokolona ascendensa. R.colicus anastomozira z arterijo ko¬ liko dekstro, in sicer pri mesojedih približno na polovici dol¬ žine kolona ascendensa, pri prašiču na fleksuri centralis, pri konju na fleksuri pelvini, a pri prežvekovavcih anastomozirajo rr.colici z arterijami, aa.colicae dextrae, mnogokrat prek so¬ sednjih stranskih vej. R.ilei mesenterialis poteka od vliva ileuma vzdolž ileuma v oporkovem nasadišču, oskrbuje ta odsek črevesa in odtod se spa¬ ja z vejami poslednje arterije ileuma. Dorzalna a.caecalis pri mački izhaja skupaj z ramusom kolikusom se vejiči in stopi na dorzalno ploskev slepega črevesa ter od¬ daja r.ilei antimesenterialis. Ventralna A. caecalis, ki je sko- 160 - raj enako močna in izhaja iz ramusa ilei mezenterialisa, prečka ventralno konec ileuma in se razvejiči po ventralni ploskvi slepega črevesa. Okrog ileumovega ustja nastane pri tem obroča- sta anastomoza. A.caecalis pri psu prečka dorzalni konec ileuma in poteka cen¬ tralno od vijug slepega črevesa, na katere oddaja stranske veje, ki potekajo v loku. Oddaja r.ilei antimesenterialis, ki poteka v ligamentumu ileocaecale proti jejunumu in spočetka oddaja tu¬ di veje na cekum. Anastomozira s poslednjo arterijo ilei, podob¬ no kot r.ilei mesenterialis. Tudi pri psu poteka nadaljnja, ven¬ dar šibkejša a.caecalis iz ramusa ilei mezenterialisa ventralno čez mejo med tankim in debelim črevesom, kjer se tudi antimezen- terialno razvejiči na sosednjih odsekih debelega črevesa ter se spaja z močnejšo arterijo caecalis ali z ramusom kolikusom. A. caecalis pri prašiču poteka na desni strani čez ileumovo ust¬ je v ligamentumu ileocaecale do konice slepega črevesa in se pri tem približuje ventralni teniji. Arterijo caecalis predstav¬ lja snopič žil, ki pošilja stranske veje čez lateralno in medi- alno tenijo k antimezenterialnemu robu cekuma. A.caecalis poteka pri prežvekovavcih na levi strani čez ileumo¬ vo ustje, ki ga obdaja žilni obroč, pride v lig.ileocaecale, od¬ da tukaj veje na obe strani cekuma, kakor tudi antimezenterial- no na ileum. Slednje gredo pogosto še v bližini ileuma, razen pri ovci, v spoje, ki jih upoštevamo vse skupaj kot r.ilei anti¬ mesenterialis. A.caecalis anastomozira čez prosti rob ligamen- tuma ileocaecale z arterijami, aa.ilei. Pri konju oddaja a.ileocolica levo ileumovem ustju aa.caecales lateralis in medialis. A.caecalis lateralis obdaja ileum krani- alno in dospe čez malo krivino baze cekuma na desno med začetkom kolona in telesom slepega črevesa v nasadiščnem področju liga- mentuma cekokolikuma na lateralno tenijo ter z njo do konice slepega črevesa. Dorzalna veja objema ostiura caecolicum late¬ ralno in se razteguje do začetnega odseka desne ventralne vzdolž¬ ne lege kolona ascendensa v nasadiščnem področju ligamentuma cekokolikuma. A.caecalis medialis oddaja do ramusa kolikusa a- nastomozni lok, ki radialno oddaja veje na bazo cekuma in dose¬ že tukaj kavdalno od ileumovega ustja medialno tenijo, vzdolž katere poteka do konice cekunia - 161 - A. colica dextra Desna arterija debelega črevesa, a.colica dezrfcra, izhaja pri mesojedih iz arterije ileokolike, pri prašiču in konju pa, sku¬ paj z arterijo koliko medijo, iz arterije mezenterike crania- lis. Eri prežvekovavcih ustrezajo tej žili aa.colicae dextrae., ki izhajajo skupaj z vejami, rr.colici, iz stranskega debla ar¬ terije ileokolike. A.colica dextra poteka pri vseh domačih se- savcih na distalni odsek kolona ascendensa. Pri mesojedih stopi ta arterija med ramusom kolikusom in na desno usmerjeno arteri¬ jo koliko medijo na colon ascendens ter se hkrati spaja z obema imenovanima žilama. Pri prašiču poteka znotraj kolonovega stož¬ ca v ozkih spiralnih vijugah ventralno in pri tem oddaja veje na znotraj ležeče centrifugalne vijuge kolona ascendensa, ki so brez mošnjic. Na konici stožca anastomozira z ramusom koli¬ kusom. Pri prežvekovavcih se aa.colicae dextrae obnašajo podob¬ no kot rr.colici. Arterija na anzi distalis anastomozira z ar¬ terijo koliko medijo. Vsaka nadaljnja a.colica dextra poteka na polovično centrifugalno vijugo kolonove plošče. Odtod je pri malih prežvekovavcih izvzet tisti del poslednje centrifugalne vijuge, ki ga oskrbujejo aa.jejunales. Ih?i konju poteka a.coli¬ ca dextra v nasadiščnem področju mezokolona ascendensa vzdolž dorzalnih leg in oddaja veje na ta odsek kolona ascendensa do fleksure pelvine, kjer anastomozira z ramusom kolikusom. A. colica media Srednjo arterijo debelega črevesa, a.colica media, pri mesoje¬ dih dopolnjuje druga, arteriji koliki dekstri sosednja žila. Pri psu izhajata obe arteriji iz arterije ileokolike, medtem ko pri mački izhaja bolj na levo usmerjena žila iz arterije mezen¬ terike cranialis. Pri prašiču in konju ima a.colica media sku¬ pen začetni odsek z' arterijo koliko dekstro. Pi?i prežvekovavcih izhaja neposredno iz arterije mezenterike cranialis. Pri meso¬ jedih potekata obe žili v kranialno smer v oporku na desno, oz. na levo h kolonu transverzumu. Tu se spajata v loku med seboj in na desno z arterijo koliko dekstro, kot tudi na levo z arte¬ rijo koliko sinistro. Pri drugih domačih sesavcih stopi a.coli¬ ca media na colon transversum, v področje njegovega zlepijenja z dorzalno trebušno steno in se tudi tukaj spaja z arterijo ko¬ liko dekstro in arterijo koliko sinistro. 162 - A. mesenterica caudalis Kavdalna oporkova arterija, a.mesenterica caudalis, izhaja kot tretja neparna visceralna veja ventralno iz aorte abdominalis, in sicer pri mesojedih, prašiču in malih prežvekovavcih v viši¬ ni 5., pri govedu 6. ter pri konju 4. ledvenega vretenca. Ta arterija dospe neposredno v mesenterium caudale in se deli na arterijo koliko sinistro ter arterijo rectalis cranialis. Arte¬ rije, ki gredo na odsek, ki ga primerjalno imenujemo colon sig- moideum in je razločno izoblikovan samo pri prežvekovavcih, imenujemo ustrezno aa.sigmoideae. A. colica sinistra Leva arterija debelega črevesa, a.colica sinistra, oskrbuje kot veja arterije mezenterike caudalis največji del kolona de- scendensa in anastomozira z arterijo koliko medijo. Pri mesoje¬ dih, prašiču in prežvekovavcih poteka iz arterije takoj po svo¬ jem izhodišču v loku ter oddaja kratke veje na črevesno cev, medtem ko se pri konju razdeli na več dolgih divergentnih vej, podobno kot aa.jejunales, ki stopajo v raztegnjenem oporku na vijuge kolona descendensa, ki so podobne venčkom. A. rectalis cranialis Kranialna utripalnica danke, a.rectalis cranialis, je kavdalno usmerjena veja arterije mezenterike caudalis. Neposredno po svojem izhodišču se obrne v oporku dorzalno na črevesno steno. Pri psu, prašiču in konju dospe najprej na colon descendens, nato pa prestopi na danko. Pri prežvekovavcih takoj doseže rek- tum. Pri mesojedih in prašiču se deli na rektumu na dve enako močni veji, ki potekata desno ter levo dorzalno na rektumu. A. rectalis cranialis oddaja na obe strani na črevesno steno veje, ki pa vendar ostanejo v razvejitvenem področju arterije recta¬ lis medije omejene na dorzalne odseke črevesne stene, toda pri prašiču in prežvekovavcih dospejo do anusa. Obstajajo anastomo- ze z arterijo koliko sinistro, arterijo rectalis medijo in po¬ sebno z arterijo rectalis caudalis. A. suprarenalis media, oz. aa.suprarenales mediae Pri mesojedih odda aorta abdominalis kavdalno od arterije mezeti. - 163 - terike cranialis arterijo suprarenalis medijo. Pri prašiču odda aorta več arterij, aa.suprarenales mediae, ki so usmerjene la¬ teralno in potekajo na srednje področje nadledvične žleze. Na¬ daljnje žile za nadobistnico izhajajo iz sosednjih parietalnih in visceralnih žil. A. renalis Desna in leva ledvična arterija, aa.renales dextra in sinistra, izhajata v odvisnosti od topografije ledvic iz aorte abdomina- lis v različni višini glede na vrsto živali, in sicer pri mački v višini 3* ho 4., pri psu 1. do 2., pri prašiču 3-, pri ovci 2. do 3-> pri kozi 3* do 4., pri govedu 2. do 3. ter pri konju 1. ledvenega vretenca. Praviloma izhaja desna arterija bolj kranialno kot leva. Vsaka izmed obeh ledvičnih arterij poteka k hilusu renalisu, pri čemer a.renalis dextra križa veno kavo cau- dalis dorzalno. V področju hilusa se vsaka arterija deli na dve ali več vej, iz katerih izhajajo aa.interlobares, ki potekajo v organu. Vrhu tega odda vsaka ledvična arterija poprej veje, rr.suprarenales caudales, nadledvični žlezi, r.uretericus ure- terju in veje za kapsulo adipozo. A. testicularis, oz. a. ovaiica Kot nadaljnja parna visceralna žila izhaja ob strani iz aorte abdominalis za oskrbo zarodnih žlez pri samcu modna arterija, a.testicularis, oz. pri samici jajčnikova arterija, a.ovarica. Izhodišče je pri mački v višini 4. do 5* i pri psu 3- do 4., pri prašiču 5-, pri ovci 4. do 5*i pri kozi in govedu 5- ter pri konju 4. ledvenega vretenca. V redkih primerih izhaja arterija zarodnih žlez iz arterije renalis. A. testicularis poteka najprej ventralno čez notranjo ledveno muskulaturo in dalje vzdolž stranske trebušne stene v mezorhiu- mu proximale, pliki vaskulozi do notranjega dimeljskega obroča. Nadalje je položena v pliko vaskulozo in s tem kot sestavni del semenskega povesma doseže extremitas kapitato moda. Na nadmodek odda veje, rr.epididymales, ki sodelujejo z rr.ductus deferen- tis pri vaskularizaciji semenovoda. A.ovarica poteka z dorzalne trebušne stene v mezovarij, pri če- - 164 - mer desna arterija križa veno kavo caudalis ventralno, in dalje blizu kranialnega roba oporka proti jajčniku ob povečanem viju¬ ganju. Oddaja r.tubarius, ki doseže v mezosalpinksu z več izvi- juganimi vejami tubo uterino in hkrati oskrbuje tudi burzo ova- riko. Na maternični rog oddaja a.ovarica, večinoma pred odce¬ pitvijo ramusa tubariusa, r.uterinus, ki ga pri prašiču, pa tu¬ di pri mesojedih in govedu zastopa več vej. R.uterinus anastomo- zira v mezometriju z arterijo uterino in oddaja veje na mater¬ nični rog pa tudi na isthmus tubae uterinae pri govedu. Končne veje arterije ovarike se posebno močno vijugajo in oblikujejo stožčast žilni konvolut, katerega baza meji na jajčnik; na naša- dišču oporka vstopijo v cono vaskulozo. Drobovne arterije arterije iliake interne in arterije pudende int. A. umbilicalis Popkova arterija, a.umbilicalis, izhaja pri mesojedih, prašiču in govedu iz arterije iliake interne v področju vhoda v medenič¬ no votlino, in iz arterije pudende interne pri konju. Arterija vstopi v stransko vez sečnika in poteka blizu njenega kranial¬ nega roba proti Sečnikovemu temenu. V fetalnem krvnem obtoku in tudi še kmalu po rojstvu spremljata aa.umbilicales dextra in sinistra urahusov držaj do telesnega popka. Arteriji, ki sta v tem času močni, zakrnita v prvih tednih od popka do sečnika. Pri psu poteka to zakrnevanje dalje. V stransko vez sečnika vlo¬ ženi odsek žile imenujemo pri vseh domačih sesavcih lig.teres vesicae. Iz arterije umbilicalis izhajata najprej, razen pri me¬ sojedih, a.ductus deferentis pri samcu, oz. a.uterina pri sami¬ ci, razen pri mesojedih in konju. Nadalje oddaja a.umbilicalis ali pri samici tudi a.uterina r.uretericus. Pri ovci je nato opisan včasih dodatno pojavljajoči se močni r.uterinus. Kot po¬ slednjo žilo oddaja a.umbilicalis pri psu večinoma manjkajočo in pri govedu le slabotno ali tudi manjkajočo arterijo vesica- lis cranialis. Ta sega pri ovci do Sečnikovega vratu in oddaja pri samcu še r.ductus deferentis, ki se pri drugih domačih se¬ savcih odcepi iz arterije prostatike. - 165 - A. ductus deferentis Arterija semenovoda, a.ductus deferentis, se pri prašiču, pre- žvekovavcih in konju odcepi iz arterije umbilicalis kot prva žila. Vstopi v pliko genitalis in na semenovod, ki ga oskrbuje v smeri proti repu nadmodka. Tu anastomozira z vejami, rr.duc¬ tus deferentis, iz nadmodkovih vej, rr.epididymales arterije testicularis. Proti medenični votlini se spaja z ramusom ductus deferentis iz arterije prostatike. Ta veja iz arterije prosta- tike postane pri mesojedih a.ductus deferentis. A. uterina Maternična utripalnica, a.uterina, pri prašiču in prežvekovavcih izhaja iz arterije umbilicalis kot prva žila. Pri konju izhaja a.uterina iz arterije iliake eksterne. V široki medenični vezi se deli zaporedoma na več vej, ki divergirajo in dosežejo mezo- metralni rob istostranskega materničnega roga. Tukaj anastomozi- rajo te veje med seboj v obliki loka; prav tako anastomozirajo kranialno usmerjene veje z ramusom uterinusom arterije ovarike in kavdalno usmerjene veje z ramusom uterinusom arterije vagina- lis. Pri tem oddajajo veje na obe ploskvi materničnega roga. Pri mesojedih postane r.uterinus arterije vaginalis a.uterina. Ta arterija poteka od vagine blizu uterusovega mezometralnega roba v smeri proti konici roga, kjer se spaja z ramusom uterinu¬ som arterije ovarike. Med svojim potekom oddaja veje na obe stra¬ ni materničnega roga in vrhu tega nežne veje v mezometrij in na lig.teres uteri. Uterine žile so močno zvijugane; zvijuganost pa z raztegovanjem uterusa pri napredujoči gravidnosti pojema. Hkrati s tem pa a.uterina znatno pridobiva na jakosti. Njen lu- men se širi in njena mišična media se debeli. Od tretjega mese¬ ca gravidnosti se da a.uterina goveda palpirati pri rektalni preiskavi kot močno napolnjena žila. Pulzacija se občuti kot ti¬ pično brnenje. Morfološke spremembe arterijske stene ostanejo po porodu, po involuciji uterusa, ohranjene in rabijo za dokaz gravidnosti. A. prostatika Obsečnična arterija, a.prostatica, izhaja pri mesojedih in ko¬ nju v področju incizure ishiadike major kranialno od spine - 166 - ishiadike iz arterije pudende interne. Eri prašiču izhaja medi- alno od črevničnega telesa in pri prežvekovavcih šele v višini kolčnega sklepa iz arterije iliake interne, ki leži pri govedu v tem področju lateralno na široki medenični vezi, tako, da a. prostatica dospe v medenično votlino šele po prehodu skoz širo¬ ko medenično vez. A.prostatica poteka vzdolžno lateralno na peritoneju medenične votline v smeri proti prostati. Eri tem oddaja, razen pri ovci, r.ductus deferentis, ki ga pri psu oz¬ načujemo kot a.ductus deferentis, in tudi arterijo rectalis me¬ dijo z izjemo pri mački, ovci in govedu. A. rectalis media iz¬ haja pri mački iz ramusa prostatikusa, ki se odcepi dalje kav- dalno iz arterije pudende interne, in pri ovci ter govedu iz arterije pudende interne. A.rectalis media oskrbuje pri vseh domačih sesavcih ventrolateralno področje ampule recti. Iz konč¬ nega odseka arterije prostatike pri psu, prašiču in prešvekovav- cih ter iz zgoraj omenjenega ramusa prostatikusa pri mački iz¬ haja še r.urethralis za medenični del sečnice. R. ductus deferentis R.ductus deferentis poteka kot veja arterije prostatike na konč¬ ni odsek semenovoda. Eri mesojedih prevzame ta žila tudi oskrbo¬ valno področje arterije ductus deferentis, ki pri drugih doma¬ čih sesavcih izhaja iz arterije umbilicalis in se zaradi tega pri mesojedih imenuje a.ductus deferentis. R. oz. a.ductus defe¬ rentis oddaja arterijo vesicalis caudalis na sečnik. Eri psu oskrbuje a.vesicalis caudalis tudi kranialno področje sečnika, ker postnatalno a.umbilicalis pri psu obliterira in tako manjka a.vesicalis cranialis. Eri vseh domačih sesavcih oddaja a.vesi¬ calis caudalis na sečevod r.uretericus in pri mesojedih ter ko¬ nju tudi r.urethralis na začetek sečnice. A. vaginalis Uožnična arterija, a.vaginalis, je pri samicah šila, ki ustreza arteriji prostatiki in ima glede na vrsto živali enako izhodi¬ šče kot le-ta. Foteka k nožnici. Eri tem oddaja r.uterinus, ki ga je treba pri mesojedih imenovati a.uterina, dalje pri vseh domačih sesavcih arterijo rectalis medijo in tudi arterijo peri- nealis dorsalis pri prašiču, kozi ter govedu. Eri samicah doma- - 167 - čih sesavcev oskrbuje a.rectalis media tudi ventrolateralno po¬ dročje ampule recti. A.perinealis dorsalis je kavdodorzalno usmerjena in poteka pri svinji, kozi in kravi k presredku ter oddaja arterijo rectalis caudalis na anus. H. uterinus R.uterinus stopa kot veja arterije vaginalis z lateralne stene nožnice na cervix uteri in se v mezometriju spaja z arterijo uterino. Pri mesojedih prevzema ta žila tudi oskrbovalno področ¬ je arterije uterine drugih domačih sesavcev in se zaradi tega sploh imenuje a.uterina. Iz ramusa uterinusa oz. iz arterije uterine izhaja a.vesicalis caudalis. Ta poteka, kot pri samcih domačih sesavcev, k sečniku in oddaja r.uretericus na končni odsek sečevoda ter r.urethralis na odsek sečnice, ki je bliže sečniku. A. urethralis , Sečnična arterija, a.urethralis, se odcepi iz arterije pudende interne kavdalno od arterije vaginalis. Eri konju a.urethralis manjka. Pri malih prežvekovavcih leži izhodišče bolj kavdalno. Ta arterija oskrbuje pri samcu kavdalni odsek medeničnega dela sečnice in pri samici področje blizu njenega ustja. A. vestibularis - R. vestibularis Pri kravi izhaja a.vestibularis iz arterije pudende interne kot močna žila za stransko steno nožničnega preddvora, zlasti za gll.vestibulares majores. Pri kobili oddaja a.pudenda interna na ventrolateralno področje nožničnega področja r.vestibularis, ki poteka z nervusom dorzalisom clitoridis, vendar klitorisa ne doseže. VENAE, VEKE Venae pulmonales Pljučne vene, w.pulmonales, so brez zaklopk in vodijo kot vene malega ali pljučnega obtoka arterialno kri iz pljuč v levi srč¬ ni preddvor. Te vene izhajajo vedno v večjem, glede na vrsto - 168 živali, različnem številu ventralno od pljučnega korena v pod¬ ročju razdelitve trunkusa pulmonalisa iz svoda levega preddvora. Njihovo število večinoma ustreza, zlasti pri psu, številu pljuč¬ nih režnjev, pri čemer se vene povezujejo malodane simetrično v levo in desno skupino. Pri mački pa, nasprotno, izhajajo pljučne vene nesimetrično v treh skupinah s po dvema ali do tre¬ mi venami iz ustreznih izbuhlin na svodu levega preddvora, in sicer za levi dvodelni lobus cranialis, za lobusa cranialis in medius desne strani pa tudi za obojestranska lobusa kavdalisa. Pri prašiču in malih prežvekovavcih nahajamo, podobno kot pri konju, na svodu preddvora večjo levo in manjšo desno izbuhlino, iz katerih izhaja več venskih vej različne širine za leva ter desna pljuča. Eri govedu sta pogosto samo dve ali tri šibkejše in ena močnejša pljučna vena. Vv.pulmonales potekajo samo pri govedu z vejami arterij, aa.pul- monales, vzdolž bronhijev. Pri mesojedih in prašiču obstaja ta način razvejičenja samo v kranialnem in srednjem režnju. V kav- dalnih režnjih pa se, nasprotno, razvejičijo veje pljučnih ven kot pri ovci in konju izključno intersegmentalno ter oddajajo svoje veje v dva sosednja pljučna segmenta. Ker se pri mesojedih, malih prežvekovavcih in konju vv.bronchales razvejičijo samo do področja hilusa, prevzemajo s tem vv.pulmonales tudi odvajanje nutritivne krvi iz pretežnega dela bronhalnega drevesa. Vena cava cranialis Kranialna velika dovodnica, v.cava cranialis, izhaja kraniodor- zalno iz sinusa venozusa desnega srčnega preddvora z razlikami glede na vrsto živali, približno v transverzalni ravnini 4. re¬ brnega para. To je venozna žila, ki ustreza truhkusu brahioce- falikusu. Poteka v kranialnem mediastinumu desno paramediano in ventralno od sapnika k vhodu v prsno votlino. Pri tem leži najprej levo in na vhodu v prsno votlino ventralno od trunkusa brahiocefalikusa. Iz tega odseka vene kave cranialis izhaja na desni strani pri mesojedih, prežvekovavcih in konju a.azygos dextra, vrhu tega pa pri mački večinoma v.broncho-oesophages. Nato sledi pri psu samo desno, pri preostalih domačih sesavcih pa na obeh straneh,v.costocervicalis. Kot naslednje žile izha¬ jajo vv.thoracicae internae dextra in sinistra, ki imata pri me- - 169 - sojedih večinoma skupen izhodiščni odsek. Samo pri konju oddaja v.cava cranialis posebej veno vertebralis na desno. Pri mesoje¬ dih in prašiču, redko pri kozi, se nato deli v.cava cranialis intratorakalno v področju prsnega vhoda na vv.brachiocephalicae dextra in sinistra, medtem ko pri prežvekovavcih in konju na tej višini najprej odda vv.subclaviae dextra in sinistra in se šele nato, neposredno kranialno od aperture thoracis cranialis, razdeli na vv.jugulares dextra ter sinistra. V. azygos dextra - V. azygos sinistra Desna neparna vena, v.azygos dextra, izhaja pri mesojedih, pre¬ žvekovavcih in konju iz odseka vene kave cranialis, ki ima v sebi srčno muskulaturo, tesno ob nasadišču osrčnika; pri praši¬ ču ta vena manjka. Pri mesojedih in konju se vzpenja v kranial¬ no konveksnem loku k hrbtenici in pri tem križa na desni strani sapnik ter požiralnik. Kato spremlja desno dorzalno aorto tora- ciko in tudi ductus thoracicus ter stopi večinoma z obema skoz hiatus aorticus, ali pa se priložnostno končuje pri konju že v prsni votlini. V.azygos dextra lahko pri mesojedih in konju odda veno hemiazygos sinistro v kavdalni polovici toreksa. Po prestopu skoz aortno zev se vliva v eno izmed prvih ledvenih ven, oz. njeno skupno izhodiščno žilo iz vene kave caudalis, ali pa v njo samo. Pri prežvekovavcih poteka v. azygos dextra tesno kranialno od bronhusa trahealisa navpično v dorzalno smer čez lateralno ploskev desnega muskulusa longusa colli do 2. ali 3« interkostalnega prostora in se nato obrne kavdalno. V večini primerov se vede v.azygos dextra prežvekovavcev kot v.interco- stalis suprema dextra, ki sega od 2. ali 3. do 5-i 6. ali 7- interkostalnega prostora. Samo izjemno ustreza v svojem poteku veni azygos dekstri pri mesojedih in konju ter je le redko izo¬ blikovana do poslednjega prsnega vretenca, kjer se spoji z veno azygos sinistro. V.azygos sinistra je izoblikovana samo pri prašiču in prežveko¬ vavcih. Izhaja iz sinusa koronariusa srca in se pri mesojedih ter konju pojavlja kot rudimentarna v.obliqua atrii sinistri. Poteka dorzalno čez levi atrij kavdalno okrog pljučnih ven in vzdolž dorzalnega roba levega srčnega uhljiča. Kato se obrne levo od arterije pulmonalis in aorte dorzalno. Upogne se kavdal- - 170 - no in spremlja od 5- oz. 6. prsnega vretenca dalje aorto tora- ciko na levi strani vzdolž odcepov interkostalnih arterij. Z aorto poteka skozi hiatus aorticus in se spaja s prvimi ledve¬ nimi venami oz. z njihovo skupno izhodiščno žilo ali pa, pri prašiču, tudi neposredno z veno kavo caudalis. Pogosto se kon¬ čuje že v kavdalni polovici toraksa. Tu oddaja poprej ali pa iz svojega konca veno hemiazygos dekstro, ki pa lahko izhaja tudi pri nadaljevanju vene azygos sinistre. V.hemiazygos dextra pri prašiču in prežvekovavcih, oz. v.hemia- zygos sinistra pri mesojedih ter konju lahko izvira v kavdalni polovici toraksa iz vene azygos sinistre oz. vene azygos deks- tre, menja svoj položaj na drugo stran hrbtenice, po kateri po¬ teka kavdalno. Vsaka v.hemiazygos dopolnjuje ali nadomešča veno azygos. Pri mesojedih in konju se odcepijo segmentalne vene telesnih sten iz vene azygos dekstre, pri prašiču in prežvekovavcih iz vene azygos sinistre, oz. pri prežvekovavcih iz redko obojestran¬ sko popolnoma izoblikovanih neparnih ven, pri vseh domačih se- savcih pa priložnostno iz vene azygos, ki jo po odsekih nadome¬ šča ali dopolnjuje v.hemiazygos. Pri tem gre, ob posebnostih in variacijah glede na vrsto živali, za vv.intercostales dorsa- les z izjemo kranialnih, ki jih oddajajo vv.costocervicalis, intercostalis suprema in vertebralis thoracica, dalje za veno costoabdominalis dorsalis pa tudi kranialne vv.lumbales. Tukaj naj pripomnimo, da ima vena cava caudalis prek neparnih ven, ki so večinoma brez zaklopk, funkcionalno povezavo z veno kavo cra- nialis. V.azygos dextra oddaja pri psu in konju kot drobovna žila veno bronho-ezofageo, ki je pri mački izoblikovana samo na desni stra¬ ni ter izhaja iz vene kave cranialis, včasih tudi iz vene inter¬ costalis supreme dekstre. V.azygos sinistra oddaja pri prašiču in prežvekovavcih vv.oesophageae pa tudi vv.bronchales. Medtem ko se vv.oesophageae razvejičijo pri vseh domačih sesavcih s pripadajočimi arterijami, sega v.bronchalis pri mesojedih, malih prežvekovavcih in konju samo do hilusa. Preostalo področje bron- halnega drevesa nutritivno vaskularizirajo vv.pulmonales. - 171 - Vv. intercostales dorsales in v.costoabdominalis dorsalis V posameznih segmentih toraksa imata lahko obe pripadajoči w. intercostales dorsales skupen začetni odsek. Vsaka v.intercos- talis dorsalis kot tudi v.costoabdominalis dorsalis praviloma oddaja r.dorsalis. Po oddaji ramusa dorzalisa potekajo vv.inter¬ costales dorsales in v.costoabdominalis dorsalis vedno kranial- no od ustrezne arterije ter se vedejo pri razvejičenju kot ta. V kranialnem torakalnem področju imajo, razen pri konju, v.cer- vicalis profunda in sosednji rr.dorsales ven, vv.intercostales dorsales, neposredno v izhodiščnem področju žilne mostičke, ki se razpenjajo med rebrnim vratom ter rebrno hrgico. Te anastomo- ze predstavljajo veno vertebralis toraciko, ki se razprostira, glede na vrsto živali in osebek, različno daleč kavdalno čez kranialne segmente toraksa. Te vene oblikujejo pri psu izhodi¬ ščno veno za ustrezne vv.intercostales dorsales, če manjka v. intercostalis suprema. R.dorsalis oddaja veno intervertebralis, ki sodeluje pri obliko¬ vanju pleteža, plexus vertebrales erterni ventralis in dorsalis. Ventralni plexus dobi, zlasti pri prašiču, tudi spoj neposredno iz ven, w.intercostales dorsales. Skoz for.vertebrale latera- le, oz. skoz for.intervertebrale dospe v.intervertebralis v hrbtenični kanal in oblikuje tukaj plexus vertebralis internus ventralis. Iz tega plexusa se odcepijo segmentalno rr.interrar- cuales, ki so doslej opisani samo pri psu in ki prašiču manjka¬ jo. Iz tega pleksusa izhajajo vv.interspinosae, ki se vzpenjajo med trnastimi podaljški ali po njih in se spajajo s pleksusom vertebralisom dorzalisom eksternusom. V hrbteničnem kanalu pote¬ kajoče vene oddajajo, vendar praviloma ne na vsakem segmentu, veje, rr.spinales, ki se nadaljujejo v vv.spinales za hrbtenjač- ne opne in hrbtenjačo. Pri tem se odseki teh žil imenujejo tudi vv.nervomedullares in vv.radiculares dorsales oz. ventrales. Plexus vertebralis internus ventralis oddaja v sredini vsakega vretenčnega telesa paramediano na vsaki strani vv.basivertebra- les. Te se razvejičijo v vretenčnem telesu in anastomozirajo na njegovih stranskih ploskvah s pleksusom vertebralisom eksternu¬ som ventralisom. Nadaljnje razvejičenje ramusa dorzalisa v debel- ni coni ustreza razvejičenju pripadajočega arterijskega ramusa dorzalisa. - 172 - V. costocervicalis Vv.costocervicales dextra in sinistra izhajata iz vene kave cranialis. Izjema obstaja pri mesojedih, ker v.costocervicalis sinistra pri mački izhaja pogosto, pri psu pa vedno, iz vene brahiocefalike sinistre. Eri mački izhaja v.costocervicalis dex- tra šele po odhodu ven, vv.thoracicae internae, ali izjemoma tudi šele iz vene brahiocefalike dekstre. V.costocervicalis oddaja veno vertebralis, ki izhaja pri konju na desni, pogosto pa tudi na levi strani iz vene kave cranialis, dalje veno cervicalis profundo, veno scapularis dorsalis, veno intercostalis supremo, pri mesojedih veno intercostalis dorsa¬ lis I in pri prašiču veno intercostalis dorsalis II. Imenovane vene so delno parne in spremljajo istoimenske arterije ter se razvejičijo z njimi. Eri tem je zlasti v.scapularis dorsalis kot arteriji paralelna vena, razen pri konju, šibkeje izobliko¬ vana in jo dopolnjujejo močne lateralne veje kavdalno od nasled¬ njih interkostalnih ven. Te zopet presegajo jakost spremljajo¬ čih arterij. Veno cervicalis profundo imamo za izhodiščno žilo za veno vertebralis toraciko, ki je opisana pri interkostalnih venah in jo samo pri psu spremlja arterija. V. thoracica interna Notranja prsna vena, v.thoracica interna, izhaja iz vene kave cranialis pri mački v višini 2., pri psu in prašiču 1. interko- stalnega prostora in pri prežvekovavcih ter konju v višini 1.re¬ bra. Eri mački in večinoma pri psu imata obojestranski žili sku¬ pen začetni odsek. Leva v.thoracica interna izhaja pri psu, če ima ločeno izhodišče, iz vene bronhiocefalike. Vena poteka ven- tromedialno od istoimenske arterije do prepone in jo, kakor tu¬ di arterijo od 2. rebrnega hrustanca dalje, dorzalno pokriva m. transversus thoracis. V prsni votlini oddaja v.thoracica interna vv.intercostales ventrales, vv.perforantes z rr.sternales in pri mesojedih ter prašiču tudi z rr.mamin arij na torakalne mamarne komplekse. V mediastinum pa oddaja tudi vv.mediastinales in pri mladih živalih v kranialnem mediastinumu w.thymicae, ter končno veno, v.pericardiacophrenica. Imenovane vene se razvejičijo z ustreznimi arterijskimi žilami. Za razliko od arterij lahko iz- 173 - haja jo s skupnim začetnim odsekom ne samo vene, ki potekajo ob kavdalnem in kranialnem robu dveh zaporednih reber, temveč po¬ gosto tudi vene več segmentov. Tako izhajata pri mački veni za prvi in drugi segment iz kranialno usmerjene veje vene toraci- ke interne. Ko doseže prepono, se v.thoracica interna deli, ustrezno arteriji, na veno muskulofreniko in veno epigastriko oranialis. 'V svojem poteku vzdolž izhodišča rebrnega dela diafragme oddaja v. musculophrenica, ki je pri prašiču le slabotna žila, nadalj¬ nje vv.intercostales ventrales. Ob tistih asternalnih rebrih, ki ne dobivajo več ventralnih medrebrnih ven iz vene muskulofre- nike, potekajo vv.intercostales dorsales do rebrnega loka ali tudi še čezenj v ventralno trebušno steno. V. epigastrica cranialis dospe skoz prepono v ventralno trebušno steno. Tu se razvejiči z ustrezno arterijo in anastomozira veči¬ noma prek svojih končnih vej s končnimi vejami vene epigastrike caudalis. Iz začetnega odseka oddaja v.epigastrica cranialis, razen pri konju, veno epigastriko cranialis superficialis. V.epigastrica cranialis superficialis, imenovana tudi v.subcu- tanea abdominis, stopi, razen pri konju, po izhodu iz vene tora- cike interne skoz trebušno muskulaturo. Pri konju izhaja ta ve¬ na na stranski prsni steni iz vene toracike superficialis, veje vene thoracodorsalis. V. epigastrica cranialis superficialis po¬ teka pod kožo kavdalno - pri tem jo pokriva m.cutaneus trunci, oddaja veje, rr.mammarii, na sosednje mamarne komplekse pri me¬ sojedih in prašiču ter anastomozira z veno epigastriko caudalis superficialis. Slednja predstavlja pri samicah prežvekovavcev in pri kobili z ingvinalno izoblikovano mlečno žlezo, sočasno veno mamarijo cranialis. Tako je v.epigastrica cranialis super¬ ficialis skupaj z veno epigastriko caudalis superficialis, zla¬ sti pri prežvekovavcih, bistvena odtočna vena za vime. Ta vena boči kožo na ventrolateralni trebušni steni pri laktirajoči mlečni žlezi kot močna in izvijugana žila, in sicer pri prežve- kovavcih vse od mesta svojega prestopa, t.i. mlečnega lončka, ki leži v kotu med rebrnim lokom in procesusom ksifoideusom. V. brachiocephalica Vv.brachiocephalica dextra in sinistra predstavljata pri meso- - 174 - jedih in prašiču, redko pa tudi pri kozi delitveni veji vene kave cranialis. Vsaka v.brachiocephalica se deli na veno subkla- vijo, ki je pri prašiču dvojna, in na veno jugularis eksterno. V.brachiocephalica sinistra oddaja pri mački pogosto in pri psu skoraj vedno veno costocervicalis sinistro, redko pri psu veno toraciko interno sinistro ter veno jugularis interno. V.brachio- cephalica dextra oddaja pri mački izjemoma veno costocervicalis dekstro. Vrhu tega izhaja pri psu in večinoma pri mački v.thyreo- idea caudalis iz vene brahiocefalike sinistre, včasih tudi dekstre. V. thyreoidea caudalis s. v.thyreoidea ima Kavdalna ščitnična vena ali najspodnja ščitnična vena, ki je neparna in je izoblikovana samo pri mesojedih, izhaja večinoma iz vene brahiocefalike sinistre, redko iz vene brahiodefalike dekstre. Poteka kranialno po vratu ventralno med mišicama: m. sternohyoideus in sternothyreoideus. Oddaja veje imenovanima mi¬ šicama in tudi ščitnici - večinoma samo na levem režnju, pogosto v vsej dolžini organa - ter se spaja z veno tireoideo cranialis. S tem se priključi, pri psu prek posebne veje, na vene grla. Pri konju priložnostno oddaja veno tireoideo medijo. V. subclavia Podključnična vena, v.subclavia, izhaja pri mesojedih in praši¬ ču iz razdelitve vene brahiocefalike in izhaja pri prežvekovav- cih ter konju iz vene kave cranialis na vhodu v prsi. V.subcla¬ via stopi na obeh straneh ventralno na istoimensko arterijo, pri prašiču pa kot dvojna žila ventralno in dorzalno. Z arteri¬ jo subclavijo se previje lateralno okrog kranialnega roba 1. re¬ bra in prehaja v kavdalno usmerjeno veno axillaris. Pri kozi po¬ gosto oddaja v.subclavia na vhodu v prsi veno cervicalis super- ficialis. VENE SPEEDNJE KONČINE V.cephalica z veno mediano cubiti in veno cefaliko akcesorijo bo opisana kot odcep iz vene jugularis eksterne. - 175 - V. axillaris Pazdušna vena, v.axillaris, izhaja na kranialnem robu 1. rebra iz vene subklavije in poteka distalno od istoimenske arterije medialno k plečnemu sklepu. Pri prašiču sestoji ta vena iz pro- ksimalno in distalno od arterije axillaris potekajoče žile. Us¬ merjena je ventrolateralno in oddaja najprej veno toraciko eks¬ terno, ki izhaja pri prašiču in konju že v področju vhoda v prsi, pa bi lahko bila s tem prišteta k veni subklaviji. Kmalu nato odcepi veno toraciko lateralis, ki manjka pri prežvekovav- cih in konju. Pri govedu oddaja v.axiliaris v kavdalno smer ve¬ no toraciko superficialis, ki izhaja pri konju iz vene thoraco- dorsalis. V.axillaris oz. njena proksimalna žila pri prašiču odda na kranialni rob plečnice veno suprascapularis, razen pri mesojedih, in na njen kavdalni rob veno subscapularis. V.axil- laris se nato upogne distalno in obrne na medialno stran nadlah¬ ti. Pri tem odda dvojno veno thoracodorsalis, z izjemo pri ovci. V področju nadlahtničnega vratu oddaja v.axillaris veno cirkum- flekso humeri cranialis, razen pri prežvekovavcih, in nato pre¬ haja v veno brachialis. V. thoracica externa Zunanja prsna vena, v.thoracica externa, izhaja iz vene axilla- ris v višini 1. rebra. Eazvejiči se predvsem v prsni muskulatu- ri, pri čemer ena veja poteka med površinsko in globinsko prsno mišico, druga pa medialno od globinske prsne mišice. Ta veja izhaja pri mesojedih, govedu in konju posebej iz vene axillaris v nasprotju z arterijsko spremljevalno vejo. V. thoracica lateralis Stranska prsna vena, v.thoracica lateralis, izhaja pri mesoje¬ dih in prašiču iz vene axillaris kmalu za veno toraciko ekster¬ no. Poteka po stranski prsni steni v kotu med muskulusom pekto- ralisom ascendensom in muskulusom latisimusom dorsi različno daleč kavdodorzalno. Pri samici vaskularizira torakalne mamarne komplekse. V. thoracica superficialis Površinska prsna vena, v.thoracica superficialis, se pri govedu - 176 - odcepi na kavdalnem robu 2. rebra iz vene axillaris v kavdalno smer. Brez arterijske spremljave poteka lateralno na muskulusu seratusu ventralisu thoracis kavdodorzalno. Nato prevrta m.cu- taneus trunci, poteka subkutano do 10. rebra in se razvejiči v področju stranske prsne stene. Pri konju izhaja ta vena iz ve¬ ne thoracodorsalis. Poteka medialno ob ventralnem robu muskulu- sa kutaneusa maksimusa in dalje medialno od muskulusa pektora- lisa ascendensa k stranski prsni steni. Tu oddaja veno epiga- striko cranialis superficialis. V. suprascapularis Nadplečnična vena, v.suprascapularis, izhaja pri mesojedih iz vene cervicalis superficialis, pri drugih domačih sesavcih pa iz vene axillaris, in sicer pri prašiču iz njene proksimalne ži¬ le, pri govedu pa z dvema enako močnima koreninama. Vena stopi med m.subscapularis in m.supraspinatus in se spoji v višini in- cizure scapulae pri prašiču z ramusom suprascapularisom iz vene subscapularis ter pri prežvekovavcih z ramusom suprascapulari¬ som iz vene cervicalis superficialis. R.suprascapularis pri pre¬ žvekovavcih oddaja r.acromialis, ki izhaja pri mesojedih in pra¬ šiču neposredno iz vene cervicalis superficialis. R.acromialis poteka v kavdalni smeri čez lateralno stran v m.supraspinatus. Nadalje dospe distalno od akromiona čez vrat plečnice k muskulu¬ su infraspinatusu in se spoji s sosednjimi žilami. V.suprasca¬ pularis oddaja močne veje, ki izhajajo pri prašiču posebej iz proksimalne žile vene axillaris, na medialno stran plečnice. Tam se mrežasto spajajo z vejami vene subscapularis, predvsem veno cirkumflekso scapulae, pa tudi s segmentalnimi žilami v področju plečnega obroča. Pri tem se oskrbujeta m.subscapularis in m.serratus ventralis. Čez incizuro scapulae dospe ena veja na lateralno stran in anastomozira z ramusom akromialisom. Vzdolž roba plečnicese vzpenja druga veja in pošilja veje v sosednjo muskulaturo. V. subscapularis Podplečnična vena, v.subscapularis, izhaja iz vene axillaris,oz. iz njene proksimalne žile pri prašiču, preden se v.axillaris upogne distalno. Poteka med muskulusom subskapularisom in musku- - 177 - lusom teresom majorjem k mediani ploskvi dolge glave triglave nadlahtne mišice, nato pa dalje po njej vzdolž kavdalnega roba plečnice proksimalno. Neposredno po svojem izhodišču odda veno cirkumflekso humeri caudalis. Poprej odda veno cirkumflekso hu- meri cranialis, in sicer redko pri psu, pogosteje pri prašiču, pri govedu pa zmeraj. Iz vene subscapularis izhaja tudi v.thora- codorsalis, in sicer včasih pri psu in zmeraj pri ovci. Pri pra¬ šiču oddaja vzporedno z arterijo suprascapularis samo eno vejo, r.suprascapularis. V višini foramena nutriciuma scapulae izhaja končno še v.circumflexa scapulae, ki se vede podobno kot istoi¬ menska arterija in tudi oddaja nutritivno žilo v skapulo. Kato se v.subscapularis deli v nadaljnje mišične veje, ki vaskulari- zirajo skupaj z veno cirkumflekso scapulae dolgo glavo muskulu- sa tricepsa brachii, m.tensor fasciae antebrachii in mišice pleč- nega sklepa. Te mišične veje sodelujejo pri oblikovanju pleteža na obeh straneh skapule. V. circumflexa humeri caudalis Kavdalna vena - ovijavka nadlahtnice, v.circumflexa humeri cau¬ dalis, izhaja pri vseh domačih sesavcih iz vene subscapularis v višini upogibne strani plečnega sklepa. Pri prašiču in gove¬ du izhaja redko skupaj z veno cirkumflekso humeri cranialis. Pri mesojedih, prašiču in malih prežvekovavcih oddaja veno colla- teralis radialis. V. circumflexa humeri caudalis anastomozira okrog nadlahtničnega vratu z veno cirkumflekso humeri cranialis in oddaja veje na plečni sklep in sosednjo muskulaturo. V. circumflexa humeri cranialis Kranialna vena — ovijavka nadlahtnice, v.circumflexa humeri cra¬ nialis, pri domačih sesavcih nima z arterijo vzporednega izhodi¬ šča. Pri mesojedih, prašiču in konju izhaja večinoma iz vene axillaris. Pri psu izhaja iz vene subscapularis redko, pogoste¬ je pa pri prašiču in zmeraj pri govedu. Poteka čez medialno stran kranialno okrog humerusa in anastomozira z veno cirkumflekso hu¬ meri caudalis. Oskrbuje pretežno m.biceps brachii, m.coracobra- chialis, m.pectoralis profundus, m.triceps brachii in humerus. - 178 - V. thoracodorsalis Vena za koš in za hrbet, v.thoracodorsalis, izhaja iz vene axil- laris z izjemo pri ovci, pri kateri izhaja iz vene subscapula- ris, in redko tudi pri psu ter kozi. Po oddaji vej na m.teres major in m.pectoralis profundus se divergentno razvejiči po mu- skulusu latisimusu dorsi ter dospe v področju fascije lumbodor- salis v kožo. Pri konju oddaja kmalu po svojem izhodišču veno toraciko superficialis. V. collateralis radialis Stranska kozeljnična vena, v.collateralis radialis, izhaja pri mesojedih, prašiču in kozi iz vene cirkumflekse humeri caudalis, pri ovci, govedu in konju pa iz vene profunde brachii. Pri pra¬ šiču ima vena dodaten močen spoj z veno axillaris oz. veno cir- kumflekso humeri cranialis, nadalje ima spoj pri ovci in govedu z veno cirkumflekso humeri caudalis. V.collateralis radialis spremlja z istoimensko arterijo n.radialis. Na prehodu srednje v distalno tretjino humerusa oddaja veno collateralis medijo, ki poteka k olekranonu, z vejami za iztegovavke komolčnega skle¬ pa in sodeluje pri oblikovanju rete articulare cubiti. V.colla¬ teralis radialis oddaja mišične veje mišicam komolčnega in izte- govavkam karpalnega sklepa ter prstnih sklepov in se spaja z veno cefaliko pri psu in prežvekovavcih ter z veno transverzo cubiti pri govedu. V. brachialis Nadlahtna vena, v.brachialis, oblikuje distalno nadaljevanje vene axillaris. Večinoma je dvojna in poteka iz področja medial- no od plečničnega sklepa poševno čez medialno stran humerusa k medialni bočni vezi komolčnega sklepa. Pri tem križa , razen pri konju, ventralno m.pronator teres. V višini proksimalne pod- lahtne medkostne špranje prehaja z oddajo vene interosee commu- nis v veno mediano. V svojem poteku oddaja veno profundo brachii, veno bicipitalis, veno collateralis ulnaris, veno transverzo cu¬ biti in pri mesojedih malo poprej veno brachialis superficialis. V.bicipitalis izhaja v distalni tretjini nadlahti kranialno iz vene brachialis, je proksimalno usmerjena in se razvejiči v mu- - 179 - skulusu bicepsu brachii. Eri mački izhaja iz vene brachialis superficialis in pri prežvekovavcih večinoma iz vene transverze cubiti. V. profunda brachii Globinska nadlahtna vena, v.profunda brachii, izhaja iz vene brachialis približno na polovici dolžine nadlahti in je kavdal- no usmerjena. Razvejiči se z divergirajočimi vejami predvsem v muskulusu tricepsu brachii. Eri ovci, govedu in konju oddaja ve¬ no collateralis radialis. V. collateralis ulnaris Stranska komolčnična vena, v.collateralis ulnaris, izhaja v vi¬ šini proksimalnega roba fose olecrani iz vene brachialis. Usmer¬ jena je kavdodistalno in poteka medialno čez olekranon, oddaja veje v ankonealne mišice in upogibavke karpalnega in prstnih sklepov ter v komolčni sklep. Tu anastomozira z veno recurrens ulnaris in včasih z veno collateralis medijo. Z izjemo pri pre¬ žvekovavcih spremlja n.ulnaris v komolčničnem žlebu. Eri mesoje¬ dih se vliva v.collateralis ulnaris v veno ulnaris, pri prašiču in prežvekovavcih v r.palmaris vene interosee caudalis in pri konju v r.palmaris vene mediane. Foprej odda pri prašiču r.dor- salis, ki se nadaljuje kot v.digitalis dorsalis V abaxialis. V. brachialis superficialis Eovršinska nadlahtna vena, r.brachialis superficialis, spremlja pri mesojedih istoimensko arterijo in oddaja, podobno kot ta, mišične veje za m.biceps brachii, pri mački veno bicipitalis za m.brachioradialis in m.ertensor carpi radialis in tudi vv.radi- ales superficiales, ki so vzporedne z arterijo. Sama sprejema vase t.i. veno mediano cubiti. V. transversa cubiti Erečna komolčna vena, v.transversa cubiti, izhaja na upogibni strani komolčnega sklepa, se obrne lateralno in se razvejiči v sosednjih upogibavkah komolčnega sklepa in iztegovavkah na pod- - 180 - lahti. Njene veje anastomozirajo skoraj z vsemi venami proksi- malno in distalno od komolčnega sklepa. Pri prežvekovavcih od¬ daja ta vena večinoma veno bicipitalis. V. interossea communis Skupna medkostna vena, v.interossea communis, ki manjka pri mač¬ ki, izhaja v proksimalnem področju podlahtne medkostne špranje iz vene brachialis, oddaja pri psu veno ulnaris, pri prežveko¬ vavcih veno recurrens ulnaris in se takoj razdeli na veno inte- roseo cranialis in veno interoseo caudalis. Pri mački izhajata obe ti veni druga za drugo iz vene brachialis. V. interossea cranialis Kranialna medkostna vena, v.interossea cranialis, poteka krani- alno po iztezni strani v žlebu med podlahtnima kostema h karpu- su. Proksimalno oddaja veno recurrens interoseo kot spojno vejo z veno collateralis medijo oz. z rete articulare cubiti kot tudi veje za mišice iztegovavke. Distalno na podlahti oddaja r.carpe- us dorsalis za rete carpi dorsale in se spaja pri mesojedih in prašiču distalno skoz spatium imterosseum antebrachii prek ra- musa interoseusa z veno interoseo caudalis. Pri prežvekovavcih oddaja r.interosseus, iz katerega izhajajo žile, ki se pri me¬ sojedih in prašiču odcepijo iz vene interosee caudalis palmar- no v karpalnem področju. V. interossea caudalis Kavdalna medkostna vena, v.interossea caudalis, ki je pri pre¬ žvekovavcih rudimentarna in pri konju večinoma povsem manjka, poteka kavdalno med podlahtnima kostema h karpusu. Pri mesojedih in prašiču je močnejša kot v.interossea cranialis. Pri mački se iz vene interosee caudalis tako odcepi v.ulnaris. Pri mesojedih in prašiču se spaja skoz distalni del podlahtne medkostne špra¬ nje prek ramusa interoseusa z veno interoseo cranialis in oddaja r.carpeus palmaris na upogibno ploskev karpalnega sklepa. Nada¬ lje je v.interossea caudalis, oz. pri prežvekovavcih r.intero¬ sseus, spojena prek medialno usmerjene močne anastomoze z veno radialis in pri mesojedih ter prašiču z veno cefaliko. Nato se - 181 - nadaljuje v.interossea caudalis oz. r.interosseus kot r.palma- ris, ki se pri konju pridruži veni mediani. R.palmaris poteka medialno od os carpi accessorium čez karpus distalno. Pri tem sprejme vase pri mesojedih veno ulnaris in pri prašiču ter pre- žvekovavcih veno collateralis ulnaris. Proksimalno na metakar- pusu se deli na r.produndus in r.superficialis, ki sodelujeta pri oblikovanju globinskega oz. površinskega loka. V. mediana Potem ko odda veno interoseo communis se v.brachialis nadaljuje na podlahtno področje kot središčna vena, v.mediana, ki je veči¬ noma dvojna. Spremlja arterijo mediano in n.medianus ter leži subfascialno najprej medialno na radiusu, pri čemer jo pokriva m.flexor carpi radialis. V karpalnem področju se prilega medi¬ alno dolgim prstnim upogibavkam in sodeluje v področju metakar- pusa pri oblikovanju arkusa palmarisa superficialisa, kolikor obstaja, oz. neposredno pri oblikovanju skupnih prstnih ven. V svojem poteku odda v.mediana proksimalno na antebrahiju veno profundo antebrachii in nato veno radialis. Pri mački prehaja v. mediana neposredno v prav tako dvojno veno radialis. Pri konju izhaja v spodnji tretjini podlahti v.radialis proximalis in še¬ le tik nad karpusom v.radialis. Na isti višini z izhodiščem vene radialis prehaja v.mediana pri konju v r.palmaris. B.palmaris se obrne medialno pri privesni karpalni kosti, poprej pa sprej¬ me vase veno collateralis ulnaris in se deli proksimalno na me- takarpusu, kakor r.palmaris vene interosee caudalis pri drugih domačih sesavcih, na r.profundus za oblikovanje globinskega loka in na r.superficialis kot izhodišče za lateralno (palmar- no skupno) prstno veno. Veno profundo antebrachii oblikujejo proksimalno na podlahti mišične veje, ki nimajo vedno skupnega izhodiščnega odseka. Ve¬ činoma izhajajo proksimalno iz vene mediane, včasih tudi že iz vene brachialis. Potekajo kavdodistalno v upogibavke karpalnega sklepa in prstnih sklepov. V. ulnaris Komolčnična vena, v.ulnaris, izhaja pri mački iz vene interosee - 182 - caudalis, pri psu iz vene interosee communis, pri drugih doma¬ čih sesavcih pa manjka. Takoj odda veno recurrens ulnaris kot proksimalno usmerjeno anastomozo z veno collateralis ulnaris. Vena poteka globoko v žlebu in sodeluje pri vaskularizaciji glo¬ binske upogibavke prstov. V področju karpusa odda veje, rr.car- pei dorsales, in pri mački r.dorsalis, ki sodeluje pri oblikova¬ nju arkusa dorzalisa superficialisa. Nato se vliva v r.palmaris vene interosee caudalis. V. radialis Koželjnična vena, v.radialis, ki je večinoma dvojna, izhaja pri mački iz vene mediane kot njeno neposredno nadaljevanje, pri psu pa v višini nasadišča muskulusa pronatorja teresa. Z isto¬ imensko arterijo poteka distalno. Proksimalno od karpusa se združi z veno cefaliko in anastomozira na približno isti višini z veno interoseo caudalis. Nato oddaja r.carpeus palmaris in r. carpeus dorsalis k palmarnemu oz. dorzalnemu sklepnemu pletežu. Pri mački je r.carpeus dorsalis močan in dospe medialno okrog karpusa do rete carpi dorsale, gre skoz ta venski pletež in se nato podaljšuje čez veno metakarpeo dorsalis II v r.perforans proximalis II. Slednji se neposredno priključi na arcus palma¬ ris profundus. Distalno na karpusu se vena radialis pri psu de¬ li na r.palmaris profundus in r.palmaris superficialis. Pri mački manjka r.palmaris profundus in je izoblikovan samo r.pal¬ maris superficialis. E.palmaris profundus pri psu sodeluje pri oblikovanju arkusa palmarisa profundusa. R.palmaris superfici¬ alis pri mesojedih sprejme vase končni odsek vene cefalike in se spaja proksimalno od metakarpofalangalnih sklepov, palmarno od kit upogibavk, z ramusom superficialisom ramusa palmarisa iz vene interosee caudalis v arcus palmaris superficialis. Dodatno se v proksimalni polovici metakarpusa oblikuje arcus palmaris superficialis, ki je vzporeden z arterijo in vanj se pri psu vliva konec slabotne vene mediane. Ta lok leži med kraki kit upogibavk. Pri prašiču izhaja v.radialis iz vene mediane blizu izteka vene mediane cubiti. Sestoji pogosto iz dveh do treh spremljevalnih ven arterije radialis, katerih ena se spoji že proksimalno od karpalnega sklepa z veno cefaliko, medtem ko se z drugimi deli - 183 - vene radialis spoji v.cephalica v karpalnem področju. Dorzalno in plantarno oddaja na karpus veje za pletež. Proksimalno na metakarpusu se deli v.radialis na r.palmaris profundus in r.pal- maris superficialis, ki sooblikujeta arcus palmaris profundus oz. superficialis. Pri prežvekovavcih je v.radialis včasih dvojna in izhaja iz ve¬ ne mediane na polovici dolžine podlahti. Poteka z arterijo radi¬ alis subfascialno proti karpusu in sprejme proksimalno od karpu- sa veno cefaliko. Distalno od karpusa se v.radialis deli na r. palmaris profundus do arkusa palmarisa profundusa in r.palmaris superficialis, ki se po kratkem poteku ali nekoliko distalneje izteka v veno mediano, ali pa tudi na njeno spojno vejo z arku- som palmarisom profundusom distalisom. Pri konju izhaja v spodnji tretjini podlahti v.radialis proxima- lis, ki se vzporedno z istoimensko arterijo deli na r.carpeus palmaris in r.carpeus dorsalis. Proksimalno od karpusa, približ¬ no na enaki višini z ramusom palmarisom, izhaja v.radialis iz vene mediane, poteka pod fascijo lateralno vzdolž kite muskulusa fleksorja carpi radialisa in poprej sprejme veno cefaliko. Z istoimensko arterijo, od katere jo ločuje retinaculum flexorum, dospe čez karpus in se deli na r.palmaris profundus za arcus palmaris profundus ter r.palmaris superficialis kot izhodišče za medielno (palmarno skupno) prstno veno. VENE NA ŠAPI PRI MESOJEDIH Palmarne vene Arcus palmaris profundus nastane pri mački iz ramusa perforansa II, ki ga prek rete carpi dorsale neposredno oblikuje r.carpeus dorsalis vene radialis, in iz ramusa profundusa ramusa palmari¬ sa iz vene interosee caudalis. Pri psu se združita r.palmaris profundus vene radialis in r.profundus ramusa palmarisa iz vene interosee caudalis v arcus palmaris profundus. Iz tega loka iz¬ hajajo pri mesojedih vv.metacarpeae palmares I-IV, pri čemer lahko prva pri mački manjka. Rr.perforantes se vedejo kot ustrez¬ ne arterijske veje. Distalno na metakarpusu se združijo palmarne metakarpalne vene z enako oštevilčenimi palmarnimi skupnimi prst¬ nimi venami, pri čemer pri psu poprej med seboj anastomozirajo - 184 - v obliki loka. Arcus palmaris superficialis nastane pri mesojedih ob združitvi ramusa palmarisa superficialisa vene radialis, po sprejemu vene cefalike, z ramusom superficialisom ramusa palmarisa iz vene interosee caudalis v distalni tretjini metakarpusa, pal- marno od kit upogibavk. Dodatno oblikujeta oba ramusa palmarisa superficialisa pri psu ob sodelovanju slabotne vene mediane na polovici dolžine metakarpusa nadaljnji lok, ki je vzporeden z arterijskim arkusom palmarisom superficialisom in, kot ta, pote¬ ka delno med kraki kit upogibavk. Iz arkusa palmarisa superfici¬ alisa izhajajo vv.digitales palmares communes I-IV in pri mački v.digitalis palmaris V abaxialis. Vsaka v.digitalis communis sprejme enako oštevilčeno veno metakarpeo palmaris in se deli na vv.digitales palmares propriae. V področju razdelitve se prek vene interdigitalis spaja z enako oštevilčeno skupno dorzalno prstno veno ali tudi z eno njenih posebnih prstnih ven. Posamez¬ ne vv.digitales palmares propriae lahko izhajajo tudi neposred¬ no iz arkusa palmarisa superficialisa.V.digitalis palmaris I ab- axialis izhaja iz vene cefalike v področju njene združitve z ramusom palmarisom superficialisom vene radialis. Dorzalne vene Hete carpi dorsale oblikujejo rr.carpei dorsales vene radialis kot tudi vene cefalike, nadalje rr.carpei dorsales vene cefali¬ ke akcesorije, pri mački pa veje ramusa interoseusa oz. pri psu vene interosee cranialis in vene ulnaris. Iz tega pleteža izha¬ jajo vv.metacarpeae dorsales I-IV, ki so pri mački, podobno kot arterije, le rudimentarne, z izjemo začetnega odseka vene meta- karpee dorsalis II. Ta podaljšuje r.carpeus dorsalis vene radia¬ lis in takoj preide v r.perforans proximalis II, ki sodeluje pri oblikovanju arkusa palmarisa profundusa. Drugi rr.perforan- tes se vedejo ustrezno arterijskim vejam, rr.perforantes. Vv. metacarpeae dorsales oz. pri mački rr.perforantes distales, sprejmejo enako oštevilčene vv.digitales dorsales communes. V.cephalica accessoria pri mački poteka kot površinska vena dorzomedialno čez karpus, prečka metakarpus v laterodistalno usmerjenem loku in se spaja s šibkejšim ramusom dorzalisom vene - 185 - ulnaris. Iz tega loka izhajajo vv.digitales dorsales communes I- IV, ki se delijo na vv.digitales dorsales propriae. Posamezne izmed njih lahko izhajajo tudi direktno iz loka. Tudi pri psu poteka v.cephalica accessoria medialno od arterije antebrachi- alis superficialis cranialis čez karpus. Distalno na podlahti oddaja medialno vejo, ki spremlja medialno vejo arterije ante- brachialis superficialis cranialis in prehaja v veno digitalis dorsalis communis I. Proksimalno na metakarpusu oddaja v.cepha¬ lica accessoria veno digitalis dorsalis V abaxialis in se deli na polovici dolžine metakarpusa na vv.digitales dorsales commu¬ nes II-IV. Tudi pri psu se r.dorsalis vene ulnaris priključi na veno digitalis dorsalis V abaxialis in vrhu tega obstaja lo- kasta anastomoza med medialno vejo vene cefalike akcesorije ter njeno končno delitvijo. Tako je tudi pri psu izoblikovan arcus dorsalis superficialis. VEHE NA ŠAPI PRI PRAŠIČU Palmarne vene Arcus palmaris profundus nastane iz ramusa palmarisa profundusa vene radialis in ramusa profundusa ramusa palmarisa iz vene in- terosee caudalis. Iz tega loka izhajajo vv.metacarpeae palmares II- IV. Distalno na metakarpusu se združijo tri palmarne metakar- palne vene v arcus palmaris profundus distalis. Ta se spaja z veno digitalis palmaris communis III na njenem izhodišču iz ar- kusa palmarisa superficialisa. Izoblikovani so samo rr.perforan- tes proximales II-IVt Arcus palmaris superficialis nastane ob združitvi ramusa palma¬ risa superficialisa vene radialis, po sprejemu vene cefalike, z ramusom superficialisom ramusa palmarisa iz vene interosee caudalis na distalni tretjini metakarpusa, palmarno od kit upo- gibavk. Arcus palmaris superficialis ima na lateralni'strani anastomozo z veno digitalis dorsalis V abaxialis, ki izhaja iz ramusa dorzalisa vene collateralis ulnaris. Iz arkusa palmarisa superficialisa izhajajo vv.digitales palmares communes I-IV in tudi v.digitalis palmaris V abaxialis. V.digitalis palmaris com¬ munis I izhaja še medialno iz začetka loka in ima močno anasto¬ mozo z lokom v višini odcepa vene digitalis palmaris communis II - 186 - V.digitalis palmaris communis III sprejme veno mediano takoj po svojem izhodišču. Medtem ko v.digitalis palmaris communis I od¬ da le veno digitalis palmaris proprijo II abaxialis, se delijo preostale palmarne skupne prstne vene na vv.digitales palmares propriae. Prek ven, vv.interdigitales II-IV, se spajajo enako oštevilčene skupne prstne vene v področju svoje delitve. Doržalne vene Rete carpi dorsale oblikujejo rr.carpei dorsales vene radialis in vene cefalike, vrhu tega pa tudi rr.carpei dorsales vene ce¬ falike akcesorije, vene interosee cranialis in vene collatera- lis ulnaris. Vv.metacarpeae dorsales II-IV ne izhajajo iz te mreže, temveč iz vej, rr.perforantes proximales II-IV,in se zdru¬ žijo z dorzalnimi skupnimi prstnimi venami. V.cephalica accessoria stopa z lateralno in medialno žilo, kot tudi obe veji ramusa superficialisa nervusa radialisa, na hrbti¬ šče šape. Obe ti žili anastomozirata tesno proksimalno od karpu- sa med seboj in tudi z veno cefaliko. Iz medialne žile izhaja v.digitalis dorsalis communis II, a iz lateralne žile se odcepi¬ ta vv.digitales dorsales communis III in IV. Če se medialna ali lateralna žila končuje že z anastomozo, tedaj izhajajo vse dor- zalne skupne prstne vene samo iz ene izmed obeh žil. Po spreje¬ mu ven, vv.metacarpeae dorsales, se delijo dorzalne skupne prst¬ ne vene v področju združitve z medprstnimi venami, vv.interdigi¬ tales, na vv.digitales dorsales propriae. V.digitalis dorsalis V abaxialis izhaja iz ramusa dorzalisa vene collateralis ulna¬ ris in se vliva cez lateralno stran v arcus palmaris superfici— slis, spaja pa se tudi z veno digitalis palmaris V abaxialis. VENE NA ŠAPI PRI PREŽVEKOVAVCIH Palmarne vene Arcus palmaris profundus oblikujeta r.palmaris profundus vene radialis, ki se je kot slabotna, pogosto dvojna žila spojila z veno cefaliko že proksimalno od karpusa, in r.profundus ramusa palmarisa iz ramusa interoseusa vene interosee cranialis. Iz tega loka izhajajo•vv.metacarpeae palmares II-IV. Od teh izhaja - 187 - v.metacarpea palmaris II takoj na začetku ramusa profundusa in s tem na začetku loka ter oblikuje funkcionalno nadaljevanje vene radialis. Laterodistalno usmerjene prečne anastomoze pove¬ zujejo vv.metacarpeae palmares med seboj, s čimer se proksimal- no slabotni vv.metacarpeae palmares II in IV distalno okrepita. Proksimalno od metakarpofalangalnih sklepov oblikuje tako poseb¬ no močna prečna povezava arcus palmaris profundus distalis. Iz arkusa palmarisa profundusa in iz arkusa palmarisa profundusa distalisa izhajata rr.perforantes prorimalis III in distalis III. Medtem ko je iz distalne lokaste anastomoze palmarnih metakar- palnih arterij medialno spoj z arterijo digitalis palmaris com- munis II in lateralno spoj z arterijo digitalis palmaris commu- nis IV, rabi venozni arcus palmaris profundus za izhodišče vena¬ ma, vv.digitales palmares communes II ter IV. Eri tem se v.digi¬ talis palmaris communis II v svojem začetnem odseku spaja z ve¬ no mediano prek medialne polovice loka,pri ovci pa se spaja tudi v.digitalis palmaris communis IV z veno mediano prek late¬ ralne polovice loka. V tej višini prehaja v.mediana v veno digi¬ talis palmaris communis III. Le redko doseže r.palmaris super- ficialis vene radialis medialno polovico loka, temveč se končuje že daleč proksimalno na različni višini v veni mediani. V.digita¬ lis palmaris communis III se prek močne vene interdigitalis III spaja z enako oštevilčeno dorzalno skupno prstno veno. Vsaka palmama skupna prstna vena se deli na vv.digitales palmares propriae, od katerih sta aksialna vena drugega in aksialna vena petega prsta, kot veji krnjavih parkljev, slabotni. Dorzalne vene Rete carpi dorsale oblikujejo rr.carpei dorsales vene radialis in vene interosee cranialis. Iz te mreže izhaja slabotna v.meta¬ carpea dorsalis III, ki sprejema veji, rr.perforantes proximalis in distalis,ter se v višini proksimalne falange vliva v tretjo dorzalno skupno prstno veno. V.cephalica accessoria prehaja v distalni polovici metakarpusa v veno digitalis dorsalis communis III. Tu oddaja veni, vv.digi¬ tales dorsales communes II in IV, ki potekata zgolj kot anssto- mozi k izhodiščnemu odseku enako oštevilčene palmarne skupne - 188 - prstne vene. Od teh anastomoz je posebno močna medialna in vzpo¬ stavlja spoj z medialno polovico loka vene mediane ter z arku- scm palmarisom profundusom. V.digitalis dorsalis communis III se deli po sprejemu vene interdigitalis III na vv.digitales dorsales propriae III in IV axiales. VENE NA ŠAPI PHI KONJU Palmarne vene Arcus palmaris profundus oblikujeta r.palmaris profundus vene radialis in r.profundus rarnusa palmarisa iz vene mediane. Iz te¬ ga loka izhajata vv.metacarpeae palmares II in III, ki se dis- talno na metakarpusu združita v arcus palmaris profundus dista- lis. Pri tem poteka druga palmarna metakarpalna vena lateralno od ustrezne arterije in skoraj mediano ob os metacarpale III. Tretja palmarna metakarpalna vena je večinoma rudimentarna in s tem tudi distalni globinski lok. Druga palmarna metakarpalna ve¬ na oz. distalni globinski lok se združi z lokastim spojem ven, vv.digitales palmares communes II in III. R.palmaris superficialis vene radialis, ki se združi z veno cefaliko že kmalu po svojem izhodišču, prehaja v višini izhodi¬ šča ramusa komunikansa nervusa palmarisa medialisa v veno digi- talis palmaris communis II. R.superficialis ramusa palmarisa iz vene mediane prehaja v veno digitalis palmaris communis III na višini izteka ramusa komunikansa v n.palmaris lateralis. Proksi- malno od bicljevega sklepa anastomozirata palmarni skupni prst¬ ni veni v obliki loka, in to med muskulusom interoseusom mediusom in globinsko kito upogibavko in oddajata veni, vv.digitales pal- mares (propriae III) medialis ter (propriae III) lateralis. Dorzalne vene Rete carpi dorsale oblikujejo rr.carpei dorsales vene radialis, vene cefalike akcesorije in tudi vene interosee cranialis. Dor— žalne metakarpalne vene manjkajo. V.cephalica accessoria oddaja poleg vej za rete, ki potekajo v globini, samo še kožne veje, ki segajo proksimalno od bicljevega - 189 - sklepa, kakor tudi bolj medialno usmerjeno kožno vejo, ki se čez distalni konec 2. metakarpalne kosti spaja z veno digitalis palmaris communis II. Zaradi tega manjkajo dorzalno na šapi tu¬ di površinski priključki ven. Dorzalno na prstu se razvejičijo rr.dorsales phalangis proximalis, phalangis meaiae in phalangis distalis, podobno kot pri arterijah. VENE NA VRATU IN GLAVI V. jugularis externa Zunanja jugularna vena, v.jugularis externa, predstavlja pri mesojedih in prašiču poleg vene subklavije drugo delitveno vejo vene brahiocefalike in oblikuje pri prežvekovavcih ter konju z veno druge strani končno razdelitev vene kave cranialis. Iz de¬ litvenega kota izhaja, pri prežvekovavcih skupen začetni odsek za levo in desno veno jugularis interno. V.jugularis interna se odcepi pri drugih domačih sesavcih posebej iz začetka vene jugu¬ laris externe; pri kozi in konju se pojavlja samo v redkih iz¬ jemnih primerih. Začetni odsek vene jugularis eksterne imamo lah¬ ko do odhoda vene jugularis interne za veno jugularis communis. V. jugularis externa dospe brez arterijske spremljave med musku- lusom skalenusom mediusom in muskulusom sternohioideusom ter sternotireoideusom v jugularni žleb. V spodnji tretjini jo late¬ ralno pokriva m.cutaneus colli. V jugularnem žlebu poteka vena na površju kranialno. V zgornji tretjini vratu prečka lateralno m.omohyoideus, ki pri mesojedih manjka, in je tukaj, zlasti pri prežvekovavcih ter konju, dostopna za intravenozne injekcije. Vlizu vhoda v prsi oddaja v.jugularis externa na enaki višini, pri mački s skupnim začetnim odsekom, veno cervicalis superfici- alis in veno cefaliko ter pri psu nato tudi veno omobrachialis kot drugo korenino vene cefalike. Ventralno od atlasovega krila se vena jugularis externa deli na veno linguofacialis in veno maxillaris. Poprej odda pri malih prežvekovavcih in včasih tudi pri govedu veno occipitalis. V. cervicalis superficialis Površinska vratna vena, v.cervicalis superficialis, izhaja pri vseh domačih sesavcih iz vene jugularis eksterne' na višini vhoda - 190 - v prsni koš in je dorzalno usmerjena. Samo pri mački odda v.cer- vicalis superfioialis najprej veno cefaliko. Nad plečnim skle¬ pom se iz vene cervicalis superfioialis odcepi proti glavi r. ascendens, ki medialno od muskulusa kleidocefalikusa in pri pra¬ šiču prek svojega ramusa avrikularisa anastomozira z veno auri- cularis caudalis. V smeri proti incizuri scapulae oddaja v.cer¬ vicalis superfioialis pri mesojedih veno suprascapularis, oz. pri prežvekovavcih r.suprascapularis, ki oddaja veje v smeri poteka mišičnih vlaken medialno od muskulusa omotransverzariusa in vratnega dela muskulusa trapeziusa ter anastomozira z veno suprascapularis. Iz ramusa supraskapularisa pri prežvekovavcih, oz. neposredno iz vene cervicalis superfioialis pri mesojedih in prašiču, izhaja r.acromialis. Ta se obrne v foso supraspina- to. Z izjemo pri konju se v.cervicalis superfioialis nadaljuje kot r.praescapularis ob kranialnem robu muskulusa supraspinatu- sa, oz. pri prašiču muskulusa subklaviusa. Ta ramus oddaja vene površinskim vratnim bezgavkam in veje v smeri poteka mišičnih vlaken, medialno od muskulusa omotransverzariusa ter vratnega dela muskulusa trapeziusa. Ob kranialnem oglu plečnice anastomo¬ zira z vejami vene scapularis dorsalis, oz. vene cervicalis pro- funde. Pri konju izhajajo veje za bezgavke iz ramusa ascendensa. V. cephalica Doglavna vena, v.cephalica, z veno mediano cubiti in veno cefa¬ liko akcesorijo bomo na tem mestu opisali kot veno prednje kon- čine samo z vidika njenega izhoda iz vene jugularis eksterne. V.cephalica izhaja iz vene jugularis eksterne, le pri psu ima praviloma drugo izhodiščno veno, v.omobrachialis, ki se odcepi iz vene jugularis eksterne dalje proti glavi. V.omobrachialis poteka kavdoventralno čez m.cleidocephalicus in se pogosto združi samo z veno axillobrachialis. Samo pri mački izhaja v.cephalica iz vene cervicalis superfioialis, ki jo oddaja tudi v.jugularis externa. Pri mesojedih obstaja dodaten spoj čez lateralno stran med veno cefaliko in veno cirkumflekso humeri caudalis, ki ga imenujemo v.axillobrachialis. Podobno, toda šibkejšo veno axil— lobrachialis najdemo tudi pri govedu. Pri prašiču je izoblikova¬ na spojna vena s proksimalno žilo vene axillaris. Medtem ko veno cefaliko pri psu najprej pokriva m.brachiocephalicus, poteka ta - 191 vena pri drugih domačih sesavcih, razen pri govedu, pod kožo v stranski prsni brazdi k upogibni strani komolčnega sklepa. Samo pri govedu poteka po robu muskulusa brahiocefalikusa. Tukaj, oz. pri prežvekovavcih dalje proksimalno, oddaja t.i. veno medi¬ ano cubiti, ki se medialno na konoini skoz fascijo spaja z veno brachialis. V podlahtnem področju se v.cephalica nadaljuje v subkutani legi distalno, medialno od muskulusa ekstenzorja car- pi radialisa; oddaja več kožnih in mišičnih vej, kot tudi veno cefaliko akcesorijo, na različni višini glede na vrsto živali. Proksimalno od karpusa se spaja v.cephalica skoz fascijo z veno radialis na tistem mestu, kjer ima ta močno anastomozo z veno interoseo caudalis. S tem se končuje pri prašiču, prežvekovav¬ cih in konju, medtem ko pri psu sodeluje pri oblikovanju palmar- nih žilnih lokov po združitvi z veno radialis. V.cephalica pri psu poteka pri tem vzporedno z veno radialis mediopalmarno čez karpus in se združi distalno od karpalnega sklepa z ramusom palmarisom superficialisom vene radialis. Pri prašiču obstaja proksimalno od upogibne strani komolčnega sklepa spojna veja med veno cefaliko in veno transverzo cubiti. Na distalni tretjini podlahti oddaja v.cephalica drugo korenino vene cefalike akce¬ sori je . V. mediana cubiti Vena mediana cubiti imenujemo v veterinarski anatomiji močen spoj med podkožno ležečo veno cefaliko in globoko potekajočo veno brachialis, h kateri štejemo pri mesojedih tudi veno brachi¬ alis superficialis. V.mediana cubiti izhaja, glede na vrsto živa¬ li, različno daleč proksimalno od upogibne strani komolčnega sklepa iz vene cefalike in poteka, razen pri konju, kavdodistal- no. Pri mesojedih se vliva v veno brachialis superficialis in doseže vrhu tega pri mački tudi veno brachialis. Pri prašiču je v.mediana cubiti posebno kratka in se združi s koncem kavdalne žile parne vene brachialis. Pri govedu poteka zelo dolga v.medi¬ ana cubiti v stranski prsni brazdi distalno, se obrne približno v višini komolčnega sklepa mediodistalno in prevrta tukaj pod- lahtno fascijo. Ob nasadišču muskulusa brahialisa in muskulusa bicepsa brachii se združi v.mediana cubiti z veno brachialis na njenem prehodu v veno mediano. V.mediana cubiti oddaja mišične - 192 - veje in spojno vejo z veno transverzo cubiti. Pri konju je v. mediana cubiti usmerjena kavdoproksimalno in se spaja z veno brachialis. V. cephalica accessoria Zravnja doglavna vena, v.cephalica accessoria, izhaja pri meso¬ jedih iz vene cefalike na prehodu srednje v distalno tretjino podlahti. Poteka kranialno na podlahti pod kožo v distalno smer. K rete carpi dorsale oddaja veje, ki dospejo iz površinskega položaja skoz fascijo v globino. Na hrbtišču šape oblikuje iz¬ hodišče za dorzalne prstne vene, pri čemer se pri mački spaja z ramusom dorzalisom vene ulnaris. Iti prašiču zastopata veno ce- faliko akcesorijo dve šili, in sicer lateralna žila, ki izhaja iz vene cefalike v višini srednje tretjine nadlahti, in medial- na žila, ki izhaja proksimalno od karpalnega sklepa z eno kore¬ nino iz vene cefalike ter z drugo korenino iz lateralne žile. Lateralna in medialna žila vene cefalike akcesorije oddajata veje za rete carpi dorsale ter skupne prstne vene na dorzalno ploskev šape. Pri prežvekovavcih izhaja v.cephalica accessoria v distalni tretjini podlahti in poteka ob medialnem robu kite muskulusa ekstenzorja carpi radialisa distalno. Približno na sredini metakarpusa dospe na njegovo dorzalno ploskev in stopi na kite iztegovavke. Pri kozi je v.c.a. le slabotna in se konču¬ je že tukaj. V področju metakarpusa preide v.cephalica accesso¬ ria v veno digitalis dorsalis communis III. Veno cefaliko akce¬ sorijo povezujejo rr.anastornotiči z veno radialis. Pri konju izhaja v.cephalica accessoria že v komolčnem zgibu tik pred od¬ hodom vene mediane cubiti in poteka kraniomedialno ob muskulusu ekstenzorju carpi radialisu distalno. Na karpusu se deli na dve veji. Ena veja podaljšuje smer vene na metakarpus in oddaja ve¬ je za rete carpi dorsale. Končuje se v kožnem področju za dlan proksimalno od bicljevega sklepa. Druga, bolj medialno usmerjena veja oddaja medialno in palmarno v področju metakarpusa kožne veje in se spaja z veno digitalis palmaris communis II čez dis¬ talni konec 2. zapiščalnice. V. jugularis interna Notranja jugularna vena, v.jugularis interna, ki manjka pri ma- - 193 - lih prežvekovavcih in večinoma tudi pri konju, izhaja iz začet¬ nega odseka vene jugularis eksterne, ki ga imamo lahko za veno jugularis communis. Pri govedu izhajata desne in leva.v.jugula¬ ris interna skupaj iz delitvenega kota ven, vv.jugulares exter- nae. V.jugularis interna poteka kranialno kot ventralna spremlje¬ valna žila arterije carotis communis. Ventralno od atlasove fose alaris, oz. pri prašiču ventralno od okretača, oddaja veno occi- pitalis in vstopi z veno emisarijo foraminis jugularis, ki je pri govedu le slabotna, v foramen jugulare. Eri mesojedih in prašiču odda veno comitans a.carotidis eksterne za spremljavo arterije carotis eksterne; pri govedu izhaja iz nje v.pharyngea ascendens. V. thyreoidea media Srednja ščitnična vena, v.thyreoidea media, izhaja iz vene jugu¬ laris interne različno daleč kavdalno od ščitnice, razen pri konju, pri katerem se lahko priložnostno pojavi kot veja vene tireoidee cranialis. Ta vena doseže kavdalni pol ščitnice. V. thyreoidea cranialis Eranialna ščitnična vena, v.thyreoidea cranialis, izhaja iz ve¬ ne jugularis interne v področju kranialnega pola ščitnice, razen pri malih prežvekovavcih, pri katerih se odcepi iz vene jugula¬ ris eksterne, in razen pri konju, pri katerem se odcepi iz vene maxillaris ali tudi iz vene linguofacialis. Kranialna ščitnična vena vstopi v samo ščitnico na njenem kranialnem polu. V m.cri- cothyreoiaeus odhaja iz kranialne ščitnične vene v.cricothyreo- idea, a z nervusom laringeusom kavdalisom vstopa r.laryngeus caudalis v grlo. B.laryngeus caudalis odda pri mesojedih ventral¬ no usmerjeno vejo', ki se združi neposredno kavdalno od grla z vejo druge strani v arcus laryngeus caudalis. Pri govedu se od¬ cepi iz vene tireoidee cranialis tudi v.laryngea cranialis, samo pri konju pa v.pharyngea ascendens. V. occipitalis Zatilna vena, v.occipitalis, izhaja pri mački, prašiču in včasih pri govedu iz vene jugularis interne in pri malih prežvekovavcih - 194 - iz vene jugularis eksterne, in sicer, razen pri prašiču, ventral- no od atlasovega krila. V.occipitalis pri prašiču zapusti veno jugularis interno že v višini okretača in ima tudi dodatno močno anastomozo z veno vertebralis. V primerih, ko je v.jugularis interna zelo kratka, izhaja v.occipitalis pri govedu iz vene ju- jularis eksterne; pri konju izhaja v.occipitalis iz vene maxil- laris. V.occipitalis se spaja, kakor istoimenska arterija, z ramusom anastomotikusom cum v.occipitali venae vertebralis, in sicer pri govedu v višini okretača. če je izoblikovan r.occipi- talis, le-ta doseže zatilje. Slednji manjka pri psu, malih pre- žvekovavcih in konju. V.occipitalis oddaja veno stilomastoideo pri prašiču in konju ter veno emisarijo occipitalis pri vseh do¬ mačih sesavcih. Pri govedu odda pri izhodu iz vene jugularis eksterne skupno žilo za veno faringeo ascendens in le slabotno veno emisarijo foraminis jugularis. Slednja se tudi pri konju priključi veni occipitalis. V. comitans a. carotidis externae Spremljajoča vena zunanje karotidne arterije, v.comitans a.caro¬ tidis externae, je izoblikovana samo pri prašiču in ustreza ar¬ teriji carotidis eksterni. Izhaja iz vene jugularis interne kot druga veja poleg vene emisarije foraminis jugularis. Pri prašiču odda veno laringeo cranialis in nadalje veno faringeo, kot tudi veno comitans a.lingualis pri mesojedih ter prašiču. V.comitans a.lingualis spremlja začetni del arterije lingualis in se zdru¬ ži z veno lingualis šele v področju jezika. Pri mački izhaja iz vene comitans a.carotidis eksterne tudi v.palatina s spojem k pleksusu palatinusu. V. linguofacialis Jezično-obrazna vena, v.linguofacialis, izhaja iz vene jugularis ventralno od atlasovega krila v površinski legi. Brez arterijske spremljave poteka v smeri proti angulusu mandibulae, križa pri kozi, govedu in konju kito muskulusa sternomandibularisa in se deli na veno lingualis, ki poteka k medčeljustju, in veno facia- lis, ki prestopa na obrazno področje. V.linguofacialis oddaja, razen pri psu, vv.glandulares, ki odpošiljajo posebne veje v gl. mandibularis. Samo pri prašiču izhaja v.laryngea cranialis iz - 195 - vene linguofacialis, Pri mački se spajata v.linguofacialis des¬ ne in leve strani v višini bazihioida čez arcus hyoideus. V. lingualis Jezična vena, v.lingualis, izhaja iz vene linguofacialis v med- čeljustju, kavdalno od incizure vasorum, v področju mandibular- nih bezgavk. Pri psu, prašiču in prežvekovavcih se spaja v.lingu¬ alis v višini bazihioida z veno lingualis druge strani čez povr¬ šinsko ležeči arcus hyoideus. Pri psu odda poprej veno glandula- ris, zlasti za gl.mandibularis, kot tudi veno faringeo ascendens. V. lingualis dospe iz svoje površinske lege kavdalno v medčeljust- ju na medialno ploskev muskulusa milohioideusa, in to pri mački po oddaji vene submentalis. Tu odda ob ventralnem robu muskulusa stiloglosusa, glede na vrsto živali, različno daleč rostralno, veno sublingualis. Nato se upogne medialno in se obrne k isto¬ imenski arteriji in sprejme tukaj pri mesojedih ter prašiču veno comitans a.lingualis. Z arterijo stopi v.lingualis v jezik in poteka kot v.profunda linguae ob različno močnem vijuganju proti jezikovi konici. Ta vena oddaja v svojem celotnem poteku vv.dor- sales linguae, ki se proti jezikovemu hrbtu razvejičijo v obliki šopka in pri tem oblikujejo gost pletež. Pri psu je v.profunda linguae v svojem začetnem odseku spojena z veno profundo linguae druge strani prek arkusa hioideusa profundusa. Arcus hyoideus Podjezični lok, arcus hyoideus, predstavlja površinsko, v področ¬ ju bazihioida ležeč, prečen, močan spoj desne in leve vene linguo¬ facialis pri mački, oz. desne in leve vene lingualis pri psu, prašiču ter prežvekovavcih. Iz tega loka se odcepi samo pri meso¬ jedih v.laryngea impar, ki poteka med obema muskulusoma sterno- hioideusoma ventralno čez telo ščitastega hrustanca. Pri tem od¬ daja veje muskulusu krikotireoideusu kot tudi med ščitasti in kolobarčasti hrustanec v grlno sluznico ter anastomozira s preo¬ stalimi grlnimi venami. Medtem ko izhaja pri psu rostralno usmer¬ jeni močni, površinsko potekajoči neparni r.submentalis, katerega veje anastomozirajo v bradnem področju z venami, vv.subaentales, vv.mentales in vv.labiales mandibulares, izhaja iz tega loka pri mački močna v.lingualis impar. Ta oddaja na vsaki strani veno - 196 - faningeo ascendens, se obrne na dorzalno ploskev muskulusa milo- hioideusa in dospe mediano v globino jezika. Poprej odda na vsa¬ ki strani r.lingualis kot najmočnejšo jezično vejo. Ta veja se združi z veno comitans a.lingualis ob podježičnici in oddaja vv.dorsales linguae. V. sublingualis Podjezična vena, v.sublingualis, se odcepi pri vseh domačih se- savcih iz vene lingualis. Dospe na dorzalno ploskev muskulusa milohioideusa in se razvejiči v sublingvalnem dnu ustne votline. Pri psu odda še kavdalno od podjezične vežice veno superficia- lis ventralis linguae. Ta vena poteka po ventralni ploskvi je¬ zika paramediano h konici, ki jo močno vaskularizira. V. submentalis Podbradna vena, v.submentalis, izhaja pri mački iz vene lingua¬ lis še pred odhodom vene sublingualis; pri prašiču, malih pre- žvekovavcih in konju izvira iz slednje, pri psu ter govedu pa iz vene facialis. V.submentalis poteka po ventralni ploskvi musku¬ lusa milohioideusa v medčeljustju proti bradi. Tu se spaja s so¬ sednjimi venami in oblikuje pletež. V.pharyngea ascendens Navzgornja žrelna vena, v.faryngea ascendens, izhaja iz vene lingualis samo pri psu. Pri mački je veja vene lingualis impar in je enako neparna v začetnem odseku. Pri prašiču izvira iz ve¬ ne sublingualis, pri govedu iz vene occipitalis in pri konju iz vene tireoidee cranialis. V.pharyngea ascendens poteka pri meso¬ jedih in prašiču po stranski steni žrela dorzalno. Pri prežveko- vavcih in konju poteka ta vena k žrelu ter je, odvisno od izho¬ dišča, usmerjena rostralno. Ima anastomoze s sosednjimi venami in sodeluje pri oblikovanju pleteža, plexus pharyngeus. Pri me¬ sojedih oddaja vrhu tega veno laringeo cranialis in veno pala- tino ascendens. V. laryngea cranialis Kranialna grlna vena, v.larjngea cranialis, izhaja pri mesojedih - 197 - iz vene faringee ascendens, pri prašiču iz vene comitans a.ca- rotidis externae, pri ovci iz vene linguofacialis in pri govedu iz vene tireoidee cranialis. Eri konju ta vena ni opisana. Skoz fisuro tireoideo dospe v.laryngea cranialis v grlo. V. palatina ascendens Navzgornja nebna vena, v.palatina ascendens, izhaja samo pri mesojedih iz vene faringee ascendens in poteka dorzalno k mehke¬ mu nebu. Ta vena sodeluje pri oblikovanju pleksusa palatinusa. V. facialis Obrazna vena, v.facialis, je delitvena veja vene linguofacialis, ki prestopa na lice. V.facialis poteka pri tem iz meačeljustja čez incizuro vasorum oz. ustrezno mesto prek ventralnega roba korpusa mandibulae. Poteka kavdalno od istoimenske arterije oz. pri prašiču kavdalno od ene izmed kratkih obraznih vej; pri ma¬ lih'prežvekovavcih pa v.facialis manjka. V.facialis poteka po obrazni ploskvi vzdolž kranialnega roba muskulusa maseterja dor¬ zalno. Po oddaji vene submentalis pri psu in govedu, odda pri vseh domačih sesavcih veno labialis mandibularis, ki je pri pre¬ žvekovavcih lahko razčlenjena na površinsko ter globinsko žilo, pri prežvekovavcih pa oddaja tudi veno angularis oris. Prav tako izhajata pri konju že tukaj v.angularis oris in v.labialis maxil laris, ki sta obe v svojem začetnem odseku večinoma združeni z veno labialis mandibularis. Na isti višini sprejema v.faci¬ alis pri konju veno buccalis, ki se pojavlja na rostralnem robu muskulusa maseterja. Pri mesojedih se kmalu za veno labialis mandibularis odcepi v.angularis oris posebej iz vene facialis. V višini ustnega kota sprejme v.facialis pri prašiču široko veno buccalis, ki večinoma malo pred svojim iztekom odda veno angula¬ ris oris. Dorzalno od ustnega kota odda v.facialis, razen pri konju, veno labialis maxillaris, iz katere izhaja včasih pri pra šiču v.angularis oris, ki pri prežvekovavcih sestoji iz površin¬ ske in globinske vene. V.labialis mandibularis, v.angularis oris in v.labialis maxillaris, ki so poprej opisane, se pri svojem razvejičenju obnašajo kot ustrezne arterije. V.facialis oddaja vrhu tega na rostralnem robu maseterja veno profundo faciei, in sicer pri mesojedih in prežvekovavcih še v - 198 - višini korpusa mandibulae, pri prašiču ter konju pa ventralno od kriste facialis. Ta vena je pri mesojedih in prežvekovavcih usmerjena dorzomedialno, pri prašiču ter konju pa kavdomedialno. Pri mesojedih se odcepi iz vene facialis kavdalno od foramena infraorbitale v.palpebralis inferior za spodnjo veko. Na stran¬ sko steno nosa se obrneta pri vseh domačih sesavcih v.lateralis naši ih na nosni gredelj v.dorsalis naši, ki sta usmerjeni rost- ralno. Med nosnimi venami izhaja pri prašiču in šele za njimi pri govedu v.palpebralis inferior medialis za spodnjo veko. V. angularis oculi nadaljuje potek vene facialis kot njena končna veja okrog medialnega očesnega kota proti čelu. Tu odda veno frontalis, ki poteka ob robu orbite po čelu kavdal¬ no in, glede na vrsto živali različno, anastomozira z veno su- praorbitalis oz. z vejami vene temporalis superficialis. Čez margo supraorbitalis anastomozira v.angularis oculi, razen pri prašiču, malih prežvekovavcih in konju, z veno oftalmiko ekster¬ no dorsalis. Potemtakem predstavlja močni r.anastomoticus cum v.ophthalmica externa dorsali spoj med veno facialis in venami orbite. Iz vene angularis oculi izhaja pri vseh domačih sesavcih v.palpebralis superior medialis, ki oskrbuje zgornjo vejo iz me¬ dialnega očesnega kota, in vrhu tega pri mački in konju vena palpebralis inferior medialis, ki poteka prav tako od medialnega očesnega kota v spodnjo veko. V. profunda faciei Globinska obrazna vena, v.profunda faciei, izhaja iz vene faci¬ alis na rostralnem robu maseterja. Vena, ki jo lateralno pokriva maseter in ki teče pri konju ventralno vzdolž kriste facialis, poteka čez tuber maxillare k fosi pterigopalatini. Med svojim potekom oblikuje pri govedu plexus v.profundae faciei, ki oddaja ventralno od tuberja malare r.labialis k veni labialis marilla- ris superficialis in ima v področju muskulusa malarisa nadaljno močno anastomozo z eno izmed vej vene facialis. Pri konju se v. profunda faciei razširi v sinus v.profundae faciei. Pri mesoje¬ dih se v.profunda faciei spoji s površinsko senčno veno prek ve¬ je, r.anastomoticus cum v.temporali superficiali, ki poteka od ličnega loka lateralno čez periorbito v kranialno konveksnem lo¬ ku k senčni jami. Pri psu oddaja ta r.anastomoticus veje gl. zi- - 199 - gomatiki in zgornjim kočnikom, kri mesojedih se odcepi iz vene profunde faciei vrhu tega še r.anastomoticus cum v.ophthalmica externa ventrali, ki se v periorbiti združi z veno oftalmiko eksterno ventralis. Pri prašiču in konju oblikuje v.profunaa faciei glavno veno za sinus, oz. plexus opththalmicus. V.profun- da faciei sprejme pri prežvekovavcih v področju tuberja maxil- lare veno buccalis. Nadalje obstajajo, posebno pri prežvekovav¬ cih in konju, močne anastomoze z maseterjevimi vejami vene ma- xillaris oz. vene transverze faciei. Y fosi pterigopalatini od¬ daja v.profunda faciei veno infraorbitalis, razen pri mački, in veno palatino descendens, oz. pri prašiču veno sfenopalatinc. Pri mački izhaja v tem področju samo r.infraorbitalis, ki pote¬ ka najprej,ne da bi oddajal veje za zobe, po dnu orbite in nato prav tako skoz kratki can.infraorbitalis. Sodeluje pri vaskula- rizaciji nosa in zgornje ustnice. V. infraorbitalis Vena pod očnico, v.infraorbitalis, izhaja pri mački iz pleksusa pterigoideusa vene msodLllaris, poteka lateralno vzdolž procesu- sa pterigoideusa čez dno orbite in z ramusom infraorbitalisom vene profunde faciei skoz can.infraorbitalis. Pri vseh drugih domačih sesavcih se v svojem začetnem odseku ne obnaša ustrezno istoimenski arteriji, ki je veja arterije maxillaris, temveč se odcepi iz vene profunde faciei kot končna veja. V nadaljnjem po¬ teku pa vendar tudi pri teh živalih spremlja arterijo infraorbi¬ talis skoz can. infraorbitalis do obrazne ploskve in sodeluje pri vaskularizaciji nosa ter zgornje ustnice. Zobem zgornjega zobnega loka oddaja veje, rr.dentales. V.infraorbitalis pri psu oddaja veno malaris z vejami za tretjo veko in solzno žlezo ter anastomozira z venami spodnje veke. V. palatina descendens Kavzdolnja nebna vena, v.palatina descendens, je, razen pri pra¬ šiču, druga končna veja vene profunde faciei, ki se v fosi pte¬ rigopalatini razdeli na tri vene, v.palatina minor, v.palatina major in v.sphenopalatina. Pri prašiču predstavlja v.sphenopala- tina drugo končno vejo vene profunde faciei, medtem ko v.palati- - 200 - na descendens izhaja iz vene maxillaris kot druga končna veja poleg vene buccalis in se razdeli samo na veno palatino minor ter veno palatino major. V.palatina minor poteka v mehko nebo. V.palatina major poteka samo pri malih prežvekovavcih vzporedno z arterijo skoz can. palatinus. Pri drugih domačih sesavcih je lahko izoblikovana sa¬ mo slabotna, z arterijo vzporedna spremljevalna veja, medtem ko glavni del vene dospe v sulcus palatinus čez ventralni rob fose pterigopalatine. V sluznici trdega neba oblikujejo njene veje močan venski pletež, ki anastomozira v področju fisure palatine z venskimi pleteži v nosni votlini. V.sphenopalatina vstopi skoz for.sphenopalatinum kavdalno v nosno votlino. Tudi veje te vene oskrbujejo obsežne venske pleteže v sluznici nosnih školjk in nosnega pretina. V. maxillaris Gornječeljustna vena, v.maxillaris, izhaja kavdoventralno od gl. parotis, pri mesojedih pa kavdalno od gl. mandibularis, iz vene jugularis eksterne kot druga končna veja poleg vene linguofaci- alis. Poteka dorzorostralno k fosi retromandibularis, lateralno čez m.digastricus oz. pri prašiču lateralno čez proč.jugularis. Pri tem se pri mački vgrezne v gl.parotis, pri psu ostane ven- tralno od te, pri prašiču jo lateralno popolnoma pokriva gl.pa¬ rotis in dospe tudi pri prežvekovavcih na njeno medialno plos¬ kev. Pri konju spremlja najprej kavdalni rob gl.parotis, se vzpne v njeno lateralno ploskev in prevrta to žlezo na kavdalnem robu spodnječeljustnične veje. Od fose retromandibularis se obr¬ ne v.maxillaris k lobanjski bazi. Pri tem oblikuje lateralno od muskulusa pterigoideusa medialisa plexus pterygoideus, oz. se pri prašiču razširi v sinus pterygoideus. Samo deli pleteža, ki se prilegajo lobanjski bazi, spremljajo pri tem arterijo maxil- laris in slabotna venska veja lahko pri psu ter konju poteka skupaj skoz can.alaris. Pri prašiču leži sinus pterygoideus tes¬ no ventrolateralno od arterije maxillaris in prehaja v veno ba- salis. Pri konju se plexus pterigoideus razčleni na snopič ven, ki spremljajo arterijo, in močno veno, ki poteka bolj ventrola¬ teralno, doseže rostralni rob spodnječeljustnične veje ter pre¬ haja v veno buccalis. Med obema deloma pleteža obstajajo števil- - 201 - ni prečni spoji. V.maxillaris oddaja v izhodiščnem področju pri mesojedih in prašiču veno sternokleidomastoideo, ki se razveji- či poleg nadaljnjih mišičnih vej v delih istoimenske mišice, ki so bliže glavi. Pri mesojedih pa oddaja veno glandularis za gl. mandibularis. Iti konju odda v.maxillaris kmalu po svojem izho¬ du veno tireoideo cranialis in nato, še ob kavdalnem robu gl. parotis in ventralno od atlasovega krila, tudi veno occipitalis. Iz vene marillaris izhaja v.auricularis caudalis, ki poteka la¬ teralno površinsko v glanduli parotis. In sicer izhaja pri gove¬ du neposredno na izhodišču, pri mesojedih in prašiču ob dorzal- nem robu gl.mandibularis ter pri konju kmalu po odhodu vene occipitalis ali včasih s to združena v izhodišču. V.auricularis caudalis poteka dorzalno, kavdalno od baze uhlja. Pri prežveko- vavcih in konju se na kavdalnem robu spodnje čeljusti odcepi v. masseterica ventralis, ki poteka v maseterju rostralno ob kav¬ dalnem robu spodnje čeljusti. Izmed vej, ki v maseterju anasto- mozirajo z vejami sosednjih ven, je pri konju izoblikovana veči¬ noma ena sama- posebno močna veja k veni buccalis. V.marillaris oddaja kavdoventralno od čeljustnega sklepa veno temporalis su- perficialis, ki poteka rostralno od uhljeve baze lateralno čez bazo procesusa zigomatikusa. Pri mački in večinoma pri konju iz¬ haja iz vene maxillaris rostroventralno od uhljeve baze posebna vena, ki se pri drugih domačih sesavcih pojavlja kot globinska veja vene auricularis caudalis. Iz pleksusa pterigoideusa oz. iz sinusa pterigoideusa izhajajo delno, glede na živalsko vrsto, v različnem vrstnem redu nasled¬ nje veje: - V.masseterica, ki ustreza istoimenski arteriji in se razvejiči v maseterju. - Vv.articulares temporomandibulares za čeljustni sklep. - Vv.pharyngeae za dorzalno in stransko steno žrela, razen pri mesojedih in prašiču, pri katerih se pojavljajo kot veje vene comitans a.carotidis externae. - Vv.palatinae, ki so usmerjene rostralno in prehajajo v plexus palatinus; samo pri mački izhajajo te vene iz vene comitans a.carotidis externae. - V.alveolaris mandibularis, ki vstopi v can.mandibulae in se razvejiči ustrezno istoimenski arteriji, pri čemer oddaja tudi - 202 - veno mentalis oz. vv.mentales, ki se spaja oz. se spajajo s takimi venami v bradnem področju. Vv.temporales profundae pri mesojedih, prašiču in konju, oz. v.temporalis profunda pri prežvekovavcih, ki vaskularizirata podobno kot istoimenske arterije globino senčne jame kot kra- nialne ter kavdalne vene, oz. v izhodiščnem področju enotna vena; od spojev s sosednjimi venami je treba omeniti zlasti r.anastomoticus cum plexu ophthalmico pri konju; poleg tega ob¬ stajajo spoji skoz lobanjski svod z venami v diploi (vv.diplo- icae temporales et parietales) in dalje s sistemom krvnic. K.sublingualis pri konju, ki spremlja n.lingualis in doseže bazo jezika lateralno čez m.stylohyoideus in se tukaj spaja z veno sublingualis. V.buccalis. Pri mesojedih je le nepomembna, slabotna žila. Pri prašiču nadaljuje smer poteka sinusa pterigoideusa rostralno kot žila s širokim lumenom, stopi okrog rostralnega roba mase- terja na obrazno ploskev in se vliva v veno facialis tesno ventralno od izhodišča vene profunde faciei. Večinoma malo pred svojim iztekom oddaja veno angularis oris in spojno veno z veno labialis mandibularis. Pri prežvekovavcih se v.buccalis po kratkem poteku izteka v veno transverzo faciei. Pri konju iz¬ haja v.buccalis iz močne ventrolateralne vene pleksusa pteri¬ goideusa. Upogne se okrog rostralnega roba spodnječeljustnične veje, se razširi tukaj v sinus v.bucalis in poteka, zopet zo¬ žena, rostralno ob ventralnem robu kočniškega dela muskulusa bukcinatorja, pri čemer jo lateralno pokriva maseter. Na viši¬ ni izhoda vene labialis mandibularis se izteka v veno facialis. Še v področju svojega sinusa sprejme že omenjeno spojno vejo iz vene maseterike ventralis. Nato odda v ventralno smer močan r.labialis, ki medialno križa arterijo in veno facialis ter se spoji z veno labialis mandibularis. Vv.pterygoideae vaskularizirajo mm.pterygoideus lateralis in medialis. V.infraorbitalis pri mački (je že prej opisana). V.palatina descendens pri prašiču; kavdalno od fose pterigo- palatine se takoj upogne k nebu. Plexus ophthalmicus pri mesojedih, v katerega se proti orbiti neposredno nadaljuje plexus pterygoideus. Vv.emissariae v lobanjsko votlino, in sicer v.emissaria fora- minis retroarticularis, v.emissaria canalis carotici, v.emis- - 203 - saria foraminis ovalis, v.emissaria foraminis laceri in v.emis- saria foraminis rotundi, ki vzpostavljajo spoje s sinusi durae matris skoz ustrezne odprtine. V. auricularis caudalis Eavdalna vena za uhelj, v.auricularis caudalis, poteka od svo¬ jega izhodišča iz vene maxillaris v kavdodorzalni smeri do baze ušesne trobe. Od tod dalje poteka ventralno od ušesnih mišic v loku medialno okrog baze ušesne školjke, pri tem oddaja muskulu- su temporalisu veje, iz katerih se odcepijo pri mački vv.diplo- icae parietales, in se spaja z veno auricularis rostralis, oz. z veno temporalis superficialis. Pri mački in konju ima v.auri¬ cularis caudalis pogosto drugo izhodiščno veno iz vene maxilla- ris. Pri psu sprejme v.auricularis caudalis močno anastomozo vene stilomastoidee in oddaja vrhu tega pri mesojedih ter praši¬ ču r.muscularis delom površinskih vratnih mišic, ki so blizu glave; ta r.muscularis anastomozira pri prašiču predvsem z ramu- som avrikularisom vene cervicalis superficialis. Kavdoventralno od baze uhlja oddaja v.auricularis caudalis pri mesojedih, pra¬ šiču in konju veje za gl.parotis, rr.parotidei, pri prežvekovav- cih vene za gl.parotis ter gl.mandibularis, vv.glandulares. Pri psu in prežvekovavcih oddaja veno stilomastoideo, ki dospe skoz for.stylomastoideum v bobnično votlino in izhaja iz vene occipi- talis pri prašiču ter konju. Iz vene auricularis caudalis izha¬ jata nato v.auricularis lateralis, razen pri mački, in tudi v. auricularis intermedia, ki poteka po zunanji ploskvi ušesne tro¬ be vzdolž njenega lateralnega roba, oz. po njenem srednjem po¬ dročju proti konici. Z arterijo vzporedna v.auricularis interme¬ dia se pri prašiču pogosto vejiči na dve veji. V oskrbovalno področje te vene poteka pri mački tudi bistveno močnejši r.auri¬ cularis iz ramusa ascendensa vene cervicalis superficialis in anastomozira uri tem individualno zelo različno proti uhljevi konici s sosednjimi venami. Samo pri konju izhaja iz vene auri¬ cularis caudalis tudi v.auricularis medialis, ki poteka vzdolž medialnega roba školjke proti konici. V. temporalis superficialis Površinska senčna vena, v.temporalis superficialis, poteka čez - 204 - bazo procesusa zigomatikusa senčnice lateralno na m.temporalis. V loku poteka k procesusu zigomatikusu čelnice. Tudi ona odda¬ ja veje glanduli parotis, različno glede na vrsto živali. Pri mački izhajata tukaj v.auricularis lateralis na lateralnem robu zunanje ploskve ušesne školjke in v.auricularis profunda, ki se razvejiči v steni zunanjega sluhovoda. Glede na vrsto živali izhaja različno daleč ventralno od ličnega loka iz vene tempo¬ ralis superficialis v.transversa faciei, ki manjka mački. V.trans- versa faciei spremlja istoimensko arterijo; pri konju je vgrez- njena v maseter in včasih razširjena v sinus transversus faciei, se razvejiči z arterijo in pri prežvekovavcih ter konju spoji z veno facialis ob rostralnem robu maseterja. V.transversa faciei oddaja pri prežvekovavcih veno palpebralis inferior lateralis; pogosto oddaja to veno tudi pri prašiču, pri katerem izhaja ta sicer kot naslednja žila iz vene temporalis superficialis. Pri govedu izhaja iz vene temporalis superficialis večinoma v.emis- saria foraminis retroarticularis, ki pri drugih domačih sesavcih izvira iz pleksusa pterigoideusa. V.temporalis superficialis od¬ da nato veno auricularis rostralis. Ta oddaja pri prežvekovavcih in konju veno auricularis profundo. Slednja predstavlja pri ko¬ nju edino končno vejo vene auricularis rostralis in se razvejiči pri prežvekovavcih in konju na notranji ploskvi ušesne trobe ter zunanjega sluhovoda do notranjosti ušesa. Pri prašiču oddaja r. auricularis rostralis dodatno dve močnejši veji na notranjo po¬ vršino ušesne trobe, kjer se razvejičita do konice ušesne školj¬ ke. V.auricularis media oblikuje, razen pri konju, nadaljevanje vene auricularis rostralis. Prva poteka vzdolž medialnega roba zunanje površine ušesne trobe do konice. Iz vene temporalis su¬ perficialis poteka nadalje pri prašiču in prežvekovavcih v.pal¬ pebralis superior lateralis v zgornjo veko in pri rogatih pre¬ žvekovavcih v.cornualis k bazi roga. V.temporalis superficialis se končno razvejiči s številnimi mišičnimi vejami v muskulusu temporalisu in se nadaljuje pri mesojedih medialno od lig.orbi- tale prek močnega ramusa anastomotikusa do vene profunde faciei. Pri mesojedih obstaja vrhu tega r.anastomoticus cum plexu oph- thalmico, medtem ko v.temporalis superficialis pri prežvekovav¬ cih direktno prehaja v veno oftalmiko eksterno dorsalis. - 205 - HLexus ophthalmicus oz. sinus ophthalmicus V plexus ophthalmicus se združujejo v.ophthalmica externa dor- salis in v.ophthalmica externa ventralis, kot tudi številne medsebojne povezave. Pri prašiču so te vene razširjene v sinuse in se pojavljajo vse skupaj kot enoten sinus ophthalmicus, pri čemer so prvotno sosednje stene žil reducirane v tkivne mostič¬ ke. V.ophthalmica externa dorsalis poteka dorzalno in v.ophthal¬ mica externa ventralis ventralno ob stožcu zrkelnih mišic, del¬ no pa tudi v njem, obdani s periorbito. Proti konici periorbite se veni združita in se spojita pri mesojedih ter konju prek ve¬ ne emisarije foraminis orbitorotundi skoz istoimenski odprtini v orbiti s sinusom kavernozusom. Področje razvejičenja obeh ven, vv.ophthalmicae, skupaj ustreza področju razvejičenja arterije oftalmike eksterne. Poleg spoja z intrakranialnim sistemom so izoblikovani še nadalj nji spoji z venami glave, ki so blizu orbite in ki prevrtajo pe¬ riorbito. Semkaj sodi pri mesojedih plexus pterygoideus vene maxillaris, ki prehaja v področju periorbitine konice v plexus ophthalmicus; nadalje pri mesojedih, prašiču in konju v.profunda faciei, ki po oddaji svojih vej anastomozira z veno oftalmiko eksterno ventralis v fosi pterigopalatini in predstavlja pri pra šiču ter konju glavni spoj; nadalje pri mesojedih in govedu v. angularis oculi, ki anastomozira z veno oftalmiko eksterno dor¬ salis dorzalno od medialnega očesnega kota, pri prašiču v.fron- talis, ki se spaja z veno supraorbitalis in s tem s pleksusom oftalmikusom, in končno pri mesojedih ter prežvekovavcih v.tem- poralis superficialis, ki prehaja pri prežvekovavcih neposredno v veno oftalmiko eksterno dorsalis. Iz sinusa oz. pleksusa oftalmikusa izhaja pri prašiču, prežveko¬ vavcih in konju v.supraorbitalis, ki manjka mesojedom. Ta vena prav tako prevrta periorbito, stopi skoz can.supraorbitalis, oz. for.supraorbitale in se razvejiči, podobno kot istoimenska arte¬ rija, v področju čela in nosnega gredlja oz. prevzame pri pra¬ šiču tudi omenjeni spoj z veno frontalis. Zato pri mesojedih iz¬ haja iz pleksusa v.diploica frontalis, ki se spaja z venami v diploi skoz odprtino, ki leži pri mački kavdalno, pri psu pa rostralno v ličnem podaljšku čelnice. Tudi v.ethmoidalis externa - 206 - zapusti.plexus oz. sinus ophthalmicus, prevrta periorbito, sto¬ pi skoz for.ethmoideum z arterijo v lobanjsko votlino do lamine kribroze in se vrhu tega spoji s sinusnim sistemom. Prek teh ven se vzpostavljajo nadaljnji spoji pleksusa oz. sinusa oftal- mikusa z venami zunaj orbite. Za bulbus oculi in njegove pomožne organe izhajajo iz pleksusa oz. sinusa oftalmikusa poleg vej za zrkelne mišice vv.vortico- sae, vv.ciliares, vv.conjunctivales, v.lacrimalis ter razen pri psu, v.malaris. Štiri vv.vorticosae se obrnejo h kvadrantom zr¬ kla, kjer oddajajo v ekvatorialnem področju žarkaste vene sred¬ nje zrkelne opne. Vv.ciliares se vedejo podobno kot arterije in oblikujejo plexus venosus sclerae. Vv.conjunctivales se razveji- čijo v veznici. V.lacrimalis je usmerjena dorzalno in poteka v solzno žlezo. V.malaris, ki je pri psu veja vene infraorbitalis, perforira periorbito, se obrne okrog marga infraorbitalisa in se razvejiči v področju spodnje veke, pri prašiču pa tudi v po¬ dročju zgornje veke na obrazni ploskvi. Pri prašiču in prežve- kovavcih oddaja veno palpebrae tertiae v žmurko in akcesorno solz¬ no žlezo. V. cava caudalis Kavdalna velika dovodnica, v.cava caudalis, izhaja kavdalno iz sinusa venozusa desnega srčnega preddvora. V pliki venae cavae poteka skoz desno plevralno votlino do foramena venae cavae cau¬ dalis v centrumu tendineumu diafragme. Z vstopom v trebušno vot¬ lino poteka med desnim preponskim stebričkom in jetri dorzalno. Pri tem je, glede na vrsto živali in osebek, različno globoko vgreznjena v jetrno tkivo na diafragmatski ploskvi in oblikuje sulcus venae cavae. Čez dorzalni rob jeter dospe ventralno od hrbtenice, prilegajoč se najprej še desnemu preponskemu stebrič¬ ku, na desno stran aorte abdominalis, s katero poteka kavdalno vzdolž ledvenega dela hrbtenice. Do končne razdelitve vene kave caudalis na obe vv.iliacae communes pride pri mački v višini 6. do 7-» P^i psu, prašiču in malih prežvekovavcih 6. ledvenega vretenca, pri govedu 1. križnega vretenca ter pri konju 5- led¬ venega vretenca. Iz delitvenega kota vene kave caudalis ali iz ene od obeh ven, vv.iliacae communes, izhaja v.sacralis mediana, ki je pri konju le slabotna ali celo manjka. - 20 ? - Med svojim potekom oddaja v.cava caudalis vv.phrenicae crania- les, veno freniko caudalis, pri mesojedih in prašiču veno abdo- minalis cranialis, vv.lumbales ter, razen pri prašiču, veno cirkumflekso ilium profundo. Kot drobovne vene oddaja vv.hepa- ticae, veno renalis, pri govedu in konju vv.suprarenales ter veno testicularis oz. veno ovariko. Vv. phrenicae craniales Kranialne preponske vene, vv.phrenicae craniales, izhajajo v foramenu venae cave caudalis centruma tendineuma iz vene kave caudalis. Od teh poteka na vsaki strani ena vena, ki je usmer¬ jena lateralno, v centrum tendineum in se razvejiči v rebrnem ter prsničnem delu diafragme. Vene, ki so dorzalno usmerjene in namenjene za crura medialia ledvenega dela diafragme, izhajajo, glede na vrsto živali, različno, posamič ali skupno iz lateral¬ no usmerjenih ven ali tudi iz same vene kave caudalis. Pri tem obstajajo anastomoze z rr.phrenici segmentalnih žil. V. phrenica caudalis Kavdalna preponska vena, v.phrenica caudalis, se odcepi iz vene kave caudalis na vsaki strani v področju preponskih stebričkov. Pri mesojedih ima skupen začetni odsek z veno abdominalis cra¬ nialis. Vaskularizira crus laterale in pri mesojedih tudi crus intermedium diafragme. Pri tem lahko leva vena pri mački izhaja izjemno tudi iz vene renalis. Iz vene frenike caudalis izhajajo pri mesojedih rr.suprarenales craniales za nadledvično žlezo. V. abdominalis cranialis Kranialna trebušna vena, v.abdominalis cranialis, izhaja pri prašiču iz vene kave caudalis tesno kavdalno od vene frenike caudalis. Ta vena manjka pri prežvekovavcih in konju. Pri meso¬ jedih izhaja v.abdominalis cranialis iz skupnega začetnega od¬ seka z veno freniko caudalis. Pri prašiču je v.abdominalis cra¬ nialis sinistra veja vene renalis. Do razvejičenja vene abdomi¬ nalis cranialis pride z istoimensko arterijo v kranialni stran¬ ski trebušni steni. - 208 - Vv. lumbales Ledvene vene, vv.lumbales, izhajajo iz več ven. Število parov ledvenih ven ustreza številu ledvenih vretenc. Eri tem lahko iz¬ hajata desna in leva vena enega segmenta, pa tudi vene zapored¬ nih segmentov iz skupne izhodiščne žile. Kranialni pari ledvenih ven izhajajo, razen pri konju, iz vene azygos, ki je različno izoblikovana glede na vrsto živali. Kavdalni pari ledvenih ven, pri konju pa tudi kranialni, izhajajo iz vene kave caudalis. Eavdalne vv.lumbales se odcepijo iz delitvenih vej vene kave caudalis. Vsako veno lumbalis spremlja istoimenska arterija kra- nialno in se razvejiči z njo. Pri tem se obnaša njen r.dorsalis kot r.dorsalis vene intercostalis dorsalis. V. circumflexa ilium profunda Globinska vena ovijavka lakotnice, v.circumflexa ilium profunda, ki je pogosto dvojna, izhaja iz vene kave caudalis malo pred njeno končno razdelitvijo. Tako je pri mesojedih, pa tudi pri govedu in konju. Ta vena se razvejiči z istoimensko arterijo v stranski trebušni steni; pri prežvekovavcih in konju sega do re¬ brnega loka. Pri prašiču in prežvekovavcih je r.superficialis njenega ramusa kavdalisa posebno močno izoblikovan do kolenske gube, pri čemer se spaja z veno epigastriko caudalis superfici¬ alis. V. iliaca communis Skupni kolčni veni, vv.iliacae communes dextra in sinistra,pred¬ stavi jata končno delitev vene kave caudalis. Iz vene iliake com— munis vsake telesne strani izhajajo dorzalno poslednje vv.lum¬ bales, in sicer 5* pri konju, 6. pri prašiču, govedu in konju, ter 7* pri mesojedih. Na stransko trebušno steno oddaja pri pra¬ šiču, prežvekovavcih in konju veno cirkumflekso ilium profundo ter veno iliolimbalis pri konju. Iz leve vene iliake izhaja pra¬ viloma v.testicularis sinistra pri ovci in govedu, oz. v.ovari- ca sinistra pri kozi ter govedu. Medialno od črevnice se deli vsaka v.iliaca communis na veno iliako eksterno in veno iliako interno. - 209 - V. iliaca externa Zunanja kolčna vena, v.iliaca externa, izhaja iz vene iliake communis kot lateralna delitvena veja* Vzdolz telesa črevnice poteka k lakuni vasorum, pri prašiču in prežvekovavcih med iz¬ hodiščnima krakoma muskulusa sartoriusa. Pri prašiču in konju oddaja pri samcih veno ductus deferentis, pri samicah pa veno uterino. Pri konju oddaja tudi veno iliacofemoralis in veno ob- turatorijo. Nadalje izhajata iz vene iliake eksterne pri meso¬ jedih malo pred vstopom v canalis femoralis vena abdominalis caudalis in pri mesojedih ter govedu v.pudendoepigastrica, ka¬ tere delitvene vene pa pri mački izhajajo večinoma posebej. Na vstopu v stegenski rov se odcepi iz vene iliake eksterne pri vseh domačih sesavcih kavdoventralno usmerjena v.profunda femo- ris. Nato pa se vena iliaka eksterna distalno nadaljuje kot v. femoralis. V. iliacofemoralis Kolčno-stegenska vena, v.iliacofemoralis, ki je večinoma parna, izhaja pri konju iz vene iliake eksterne, medtem ko istoimenska arterija izhaja iz arterije obturatorije. Ustrezno tej prevzame vena razvejitveno področje ramusa descendensa vena cirkumflekse femoris lateralis. Z arterijo poteka kranialno od telesa črev¬ nice po njegovem lateralnem robu in se deli na lateralno vejo, usmerjeno lateralno in potekajočo dalje k muskulusu iliopsoasu, in vejo, ki dospe k muskulusu tenzorju fascije late, muskulusu kvadricepsu femoris ter skoz m.glutaeus superficialis k musku¬ lusu bicepsu femoris. V. profunda femoris Globinska stegenska vena, v.profunda femoris, izhaja pri vseh domačih sesavcih proksimalno od stegenskega rova iz vene iliake eksterne in oddaja veno pudendo epigastriko, razen pri mesoje¬ dih ter govedu. V profunda femoris dospe z istoimensko arterijo med muskulusom pektineusom in muskulusom ilipsoasom k aduktor- jem ter oddaja potem distalno od kolčnega sklepa v kavdalno smer veno cirkumfleksa femoris medialis,medtem ko sama poteka, pri psu še kot močna žila,kavdomedialno ob stegnenici distalno in - 210 - pri tem oddaja v aduktorju, mm.adductores, kavdodistalno usmer¬ jene mišične veje. Te ustrezajo venam, vv.perforantes, pri člo¬ veku v njihovem začetnem odseku; razvejičijo se v aduktorjih, vendar pa se ne prerinejo več skoznje v dolge sednične mišice, z izjemo ene take veje pri psu. V. pudendoepigastrica Sramno-predtrebušna vena, v.pudendoepigastrica, izhaja iz vene profunde femoris, razen pri mesojedih in govedu, pri katerih izhaja že iz vene iliake eksterne, malo pred njenim vstopom v stegenski rov. V.pudendoepigastrica se deli na veno epigastriko caudalis in veno pudendo eksterno, potem ko je poprej oddala veno abdominalis caudalis. Pri mački izhajata obe tidve veni večinoma posebej iz vene iliake eksterne. V. abdominalis caudalis Kavdalna trebušna vena, v.abdominalis caudalis, je praviloma izoblikovana samo pri mesojedih in govedu ter se pojavlja pri¬ ložnostno tudi pri malih prežvekovavcih. Pri mesojedih izhaja iz vene iliake eksterne. Pri govedu izhaja iz vene pudendoepi- gastrike, pri malih prežvekovavcih iz te ali pa iz vene femora- lis, pri kozi pa se lahko odcepi tudi iz vene iliake eksterne. Pri mesojedih poteka v kranialno smer, najprej medialno čez m. obliquus internus abdominis in nato med tem in muskulusom trans- verzusom abdominis. Pri malih prežvekovavcih se razvejiči samo v muskulusu oblikvusu internusu abdominis, pri govedu pa tudi v muskulusu transverzusu abdominis. Opisani so spoji te vene: pri mački z veno epigastriko caudalis, pri psu z veno abdomina¬ lis cranialis in pri mački ter psu z veno cirkumflekso ilium profundo. V. epigastrica caudalis Kavdalna predtrebušna vena, v.epigastrica caudalis, se odcepi kot delitvena veja iz vene pudendoepigastrike še znotraj trebuš¬ ne votline. Pri mački izhaja včasih iz vene iliake eksterne. Z istoimensko arterijo poteka v.epigastrica caudalis, ki je usmer¬ jena kranialno, po dorzalni ploskvi muskulusa rektusa abdominis. - 211 - V to mišico se pogrezne in se v popkovem področju spaja pri psu, govedu in konju ter redko pri prašiču, z veno epigastriko cra- nialis. Nadalnje anastomoze s sosednjimi venami v telesni steni obstajajo pri mesojedih in govedu. Pri prežvekovavcih oddaja v. epigastrica caudalis tudi veno kremasteriko, ki poteka enako kot istoimenska arterija, z muskulusom kremasterjem eksternusom do modnih ovojnic. Pogosto izhaja ta vena pri psu že iz vene pu- dendoepigastrike. V. pudenda externa Zunanja sramna vena, v.pudenda externa, zapusti trebušno votli¬ no skoz dimeljsko špranjo kot druga veja, ki se odcepi od vene pudendoepigastrike in odda samo pri mački poprej veno vesicalis medijo na ventralno ploskev sečnika. Pri konju (samcu) je vena, ki stopi z arterijo pudendo eksterno skoz dimeljsko špranjo, le slabotna, medtem ko močnejša, dodatna vena ,izhaja iz vene pro- funde femoris samostojno; kavdalno od muskulusa pektineusa pre¬ dre kranialni obrobni odsek muskulusa gracilisa brez arterijske spremljave in se potem razvejiči v medstegenski špranji v obli¬ ki pleteža. Kakor istoimenska arterija se deli v.pudenda externa na veno epigastriko caudalis superficialis in veno scrotalis ventralis oz. veno labialis ventralis ter oddaja pri konju dodat¬ no veno penis cranialis. V. epigastrica caudalis superficialis poteka po ventralni trebuš¬ ni steni blizu površine kranialno in se spaja z veno epigastri¬ ko cranialis superficialis. Pri psu in govedu obstajajo vrhu tega anastomoze z ramusom superficialisom vene cirkumflekse ili- um profunde. Veje vene epigastrike caudalis superficialis se razvejičijo v koži ventralne trebušne stene in pri samcih doma¬ čih sesavcev kot rr.praeputiales v prepuciju, pri samicah doma¬ čih sesavcev pa kot rr.mammarii v ingvinalnih ter abdominalnih mamarnih kompleksih. Pri samicah prežvekovavcev in pri kobili predstavlja ta vena hkrati veno, v.mammaria cranialis. Z veno epigastriko cranialis superficialis oblikuje bistven odtok iz vimenskih žil, imenovanih tudi mlečne žile, v veno kavo crania¬ lis. V.scrotalis ventralis oz. v.labialis ventralis se razvejiči kot - 212 - istoimenska arterijska veja, glede na vrsto živali razlipno po kranialni in kavdalni ploskvi skrotuma oz. v sramnih ustnicah. Pri samicah prežvekovavcev in pri kobili oblikuje v.labialis ventralis sočasno kavdalno vimensko veno, v.mammaria caudalis. Pri prežvekovavcih se ta vena v medstegenski špranji spoji z ve¬ no labialis dorsalis et mammario iz vene perinealis ventralis. V.penis cranialis pri konju sodeluje kot najmočnejša vena pri oblikovanju vene dorsalis penis, pri čemer se razvejiči v obli¬ ki pleteža. VEHE ZADNJE KONČINE V.profunda femoris je že opisana kot odcep iz vene iliake eks¬ terne. V. circumflexa femoris medialis Sredinska vena ovijavka stegnenice, v.circumflexa femoris medi¬ alis, izhaja iz vene profunde femoris. Poteka v aduktorjih in rotatorjih ventralno od medeničnega dna ter kolčnega sklepa v dolge sednične mišice. Oddaja r.obturatorius, ki dospe kranial- no skoz for.obturatum v dele mišic, mm.obturatorii, ki ležijo v medenični votlini, in anastomozira z veno obturatorijo pri praši¬ ču ter prežvekovavcih. Vena cirkumfleksa femoris medialis odda¬ ja nadalje v različnem vrstnem redu, glede na vrsto živali, r. acetabularis, r.profundus, r.ascendens in r.transversus (r.des- cendens). R.acetabularis poteka h kolčnemu sklepu in k rotator- jem. Poimenovanje preostalih vej ustreza nomenklaturi pri člove¬ ku. Pravo nadaljevanje vene cirkumflekse femoris medialis pride kot r.profundus med m.obturatorius externus in m.quadratus femo¬ ris lateralno ter anastomozira z veno cirkumflekso femoris late- ralis. R.ascendens poteka k sednični grči in oskrbuje pri tem aduktorje ter dolge sednične mišice. Pri domačih sesavcih naj¬ močnejša veja in hkrati funkcionalno nadaljevanje vene, ta čas imenovane r.transversus, vsekakor pravilneje pa r.descendens, poteka med dolgimi sedničnimi mišicami, glede na vrsto živali različno daleč distalno do kolenskega zgiba. Njegove veje se raz- vejičijo v dolgih sedničnih mišicah v največjem obsegu pri pra- šiču in prežvekovavcih, medtem ko pri psu dolge sednične mi— - 213 - šice bolj oskrbujejo veje vene profunde femoris ter pri konju v.obturatoria. Iz ramusa transverzusa oz. descendensa izhaja pri prašiču in prežvekovavcih v neposrednem podaljšku v.saphena la- teralis. Ta vena je pri mesojedih in konju veja vene caudalis femoris distalis. Vendar r.transversus oz. descendens pri meso¬ jedih in prežvekovavcih anastomozira tudi z veno caudalis femo¬ ris distalis. Eri konju se spaja r.transversus oz. descendens že ventralno od medeničnega dna z veno obturatorijo in v podko- lenski jami z veno caudalis femoris distalis. V. femoralis Stegenska vena, v.femoralis, poteka kot nadaljevanje vene iliake eksterne po stegenskem rovu distalno. Pri tem poteka kavdalno od arterije femoralis in medialno od nervusa safenusa kranialno vzdolž muskulusa pektineusa. Distalno od polovice dolžine steg¬ nenice stopi na njeno kavdalno ploskev in pride pri tem skoz m. adductor magnus et brevis v podkolensko jamo. Tu preide v veno popliteo. V.femoralis odda pri psu večinoma najprej veno cirkum- flekso ilium superficialis. Še na začetku stegenskega rova odda pri vseh domačih sesavcih veno cirkumflekso femoris lateralis, pri prestopu na kavdalno stran stegnenice v kavdodistalni smeri veno safeno medialis in kmalu nato v kraniodistalni smeri veno genus descendens. Iz vene femoralis izhaja več ven, vv.caudales femoris, ki so usmerjene kavdalno in od katerih se v.caudalis femoris distalis odcepi pri vseh domačih sesavcih iz vene femo¬ ralis v poakolenski jami kot poslednja žila. V. circumflexa ilium superficialis Površinska vena ovijavka lakotnice, v.circumflexa ilium superfi¬ cialis, je izoblikovana samo pri mesojedih. Pri mački in redko pri psu izhaja iz vene cirkumflekse femoris lateralis. Večinoma izhaja pri psu tesno proksimalno od vene cirkumflekse femoris lateralis iz vene femoralis. V.circumflexa ilium superficialis poteka kraniodorzalno čez medialno ploskev muskulusa rektusa fe¬ moris in pride med m.tensor fasciae latae ter kavdalni trebuh muskulusa sartoriusa. Z več vejami oskrbuje imenovane mišice, z nadaljno vejo pa, ki doseže spino iliako ventralis cranialis,kra- nialni trebuh muskulusa sartoriusa. - 214 - V. circumflexa femoris lateralis Stranska vena ovijavka stegnenice, v.circumflexa femoris late¬ ralis, izhaja proksimalno v stegenskem rovu iz vene femoralis. Deli se, z izjemo pri konju, na r.ascendens, r.descendens in r.transversus. R.ascendens oddaja veje kolčnemu sklepu in pote¬ ka k muskulusu gluteusu profundusu ter gluteusu mediusu. Postran¬ ska veja iz ramusa ascendensa ali iz vene cirkumflekse femoris lateralis pride pri prašiču in govedu, ki jima manjka v.circum- flexa ilium superficialis, k muskulusu tenzorju fasciae latae ter anastomozira z ramusom superficialisom vene cirkumflekse ilium profunde. R.descendens, ki je najmočnejša veja, se razve- jiči predvsem v muskulusu kvadricepsu femoris. R.transversus oblikuje kot šibkejša veja pravo nadaljevanje vene. Usmerjen je lateralno in poteka med muskulusom rektusom femoris ter musku- lusom vastusom medialisom, oddaja veje v dve mišici, mm.vasti intermedius in lateralis, ter anastomozira z veno cirkumflekso femoris medialis kavdalno v področju stegneničnega vratu. Pri konju prevzame v.iliaca femoralis proksimalno razvejitveno po¬ dročje te vene, a v.circumflexa femoris lateralis sestoji samo iz ramusa descendensa z ustreznim razvejitvenim področjem. V. saphena medialis (magna) Sredinska (velika) prikrita vena, v.saphena medialis (magna), izhaja iz vene femoralis na distalnem koncu stegenskega rova. Teče skupaj z istoimensko arterijo, spremlja n.saphenus in se deli nekoliko distalno od kolenskega sklepa, v nasadiščnem po¬ dročju muskulusa semitendinozusa, razen pri prežvekovavcih, na r.cranialis ter r.caudalis. Pri prežvekovavcih je izoblikovan samo r.caudalis. Na svoji poti oddaja v.saphena medialis mišič¬ ne veje sosednjim mišicam, kot sta m.gracilis in m.digitalis profundus. R.cranialis, ki se pri prašiču deli že na r.lateralis in r.medi¬ alis, poteka kot površinska žila kranialno vzdolž goleni k upo- gibni strani skočnega sklepa. Tu anastomozira pri psu z ramusom kranialisom vene safene lateralis, pri čemer se obe ti dve ven¬ ski veji lahko za kratek čas tudi združita druga z drugo. Nato sodeluje r.cranialis pri oblikovanju dorzalnih skupnih prstnih - 215 - ven. Pri mački se r.cranialis nadaljuje neposredno v veno digi- talis dorsalis communis II. Pri psu se ramusu kranialisu pri¬ ključi v.tarsea medialis, ki oddaja iz svojega površinskega za¬ četnega odseka še r.plantaris superficialis. Ta pa sooblikuje arcus plantaris superficialis. Pri prašiču se r.lateralis, ki je poprej zopet sprejel r.medialis, na upogibni strani skočnega sklepa spaja z ramusom kranialisom vene safene lateralis in s tem sodeluje pri oblikovanju dorzalnih skupnih prstnih ven. E.caudalis gre z ustrezno arterijo medialno čez m.flexor digi- talis pedis lungus v kavdodistalni smeri. Pri mesojedih izhaja iz začetka ramusa kavdalisa vena, ki je vzporedna z arterijo, teče laterodistalno, in doseže med tibijo in deli globinske upo- gibavke prstov distalni konec tibije. Tu prehaja pri mački v r. interosseus s.perforans, ki skoz membrano interoseo spaja veno tibialis cranialis s kavdalnimi golenjimi venami. Kot ustrezna arterija tudi ta vena še ni dobila homolognega imena. Proksimal- no od tarzalnega sklepa doseže r.caudalis kraniomedialno ob pet¬ ni kitni vrvi n.tibialis, s katerim poteka čez sustentaculum tali. Še bolj proksimalno od skočnega sklepa obstaja, razen pri konju, močan r.anastomoticus z ramusom kavdalisom vene safene lateralis. Ko doseže skočni sklep, se r.caudalis razdeli na veno plantaris medialis in veno plantaris lateralis. Ti dve obliku¬ jeta prek svojega ramusa profundusa, ob razlikah glede na vrsto živali, s sodelovanjem ramusa kavdalisa vene safene lateralis arcus plantaris profundus kot izhodišče za vv.metatarseae plan- tares, in s svojim ramusom superficialisom izhodišče za vv.digi- tales plantares. Posebnosti glede na vrsto živali kažejo pred¬ vsem mesojedi in prašič. Pri mački je izoblikovana samo v.plan¬ taris medialis. Pri psu sta obe plantarni veni le slabotni in se končujeta že na iztezni strani tarzalnega sklepa, pri čemer se v.plantaris medialis povezuje z veno tarzeo medialis. Pri prašiču se nadaljuje r.caudalis kot površinska srednja žila na podplat k površinskemu loku, potem ko je poprej oddal najprej slabotno veno plantaris lateralis in nato veno plantaris media¬ lis. V. genus descendens Navzdolnja kolenska vena, v.genus descendens, izhaja po oddaji - 216 - vene safene medialis iz vene femoralis, še preden ta dospe na kavdalno ploskev stegnenice. Poteka ob kavdalnem robu muskulusa vastusa medialisa h kolenskemu sklepu in odda dve do tri veje. S temi oskrbuje m.vastus medialis, sodeluje - glede na vrsto ži¬ vali različno - pri vaskularizaciji preostalih delov muskulusa kvadLricepsa, oddaja veje mišicama, m.adductor magnus et brevis in m.semimembranosus, pri mački tudi muskulusu sartoriusu ter doseže kolenski sklep. Tukaj oskrbuje medialno področje femoro- tibialnega sklepa, femoropatelarni sklep in corpus adiposum in- frapatellare. Vv. caudales femoris Iz vene femoralis izhajajo poleg manjših mišičnih vej do tri močne mišične veje, ki so kavdalno usmerjene, vv.caudales femo¬ ris proximalis, media in distalis. Od teh se prva odcepi že pro- ksimalno od vene safene medialis iz vene femoralis, medtem ko izhaja tretja in najmočnejša, izoblikovana pri vseh domačih se- savcih, kot poslednja veja iz vene femoralis, proksimalno od gastroknemiusovih glav. V.caudalis femoris distalis se deli na vejo, usmerjeno med dol¬ gimi sedničnimi mišicami kavdalno in na vejo, ki poteka kavdo- distalno čez caput laterale muskulusa gastroknemiusa. Pri praši¬ ču in prežvekovavcih jo prav na njenem začetku sprejme v.saphe- na lateralis, ki pri teh domačih sesavcih izhaja že visoko pro¬ ksimalno iz vene cirkumflekse femoris medialis. Pri mesojedih in konju oddaja v.caudalis femoris distalis namesto distalno po¬ tekajoče veje veno safeno lateralis, ki je pri konju zelo tanka, in oddaja poprej še veno comitans n.tibialis, ki je vzporedna z arterijo. Imenovana vena se proskimalno od skočnega sklepa spa¬ ja z ramusom kavdalisom vene safene medialis. Vv.caudales femoris kot tudi šibkejše mišične veje sodelujejo pri oskrbi aduktorjev in dolgih sedničnih mišic skupaj z že opi¬ sanimi vejami iz vene profunde femoris pri psu, iz vene cirkum¬ flekse femoris medialis pri mački, prašiču in prežvekovavcih ter iz vene obturatorije pri konju. Pri tem oblikujejo te vene ena z drugo anastomoze. Razvejitveno področje vene caudalis fe¬ moris distalis sega celo v kavdalno področje goleni. - 217 - V. saphena lateralis Stranska prikrita vena, v.saphena lateralis, nadaljuje pri meso¬ jedih in konju potek vene caudalis femoris distalis. Pri prašiču in prežvekovavcih izhaja še bolj proksimalno iz vene cirkumflek- se femoris medialis. Med muskulusom bicepsom femoris in musku- lusom semitendinozusom pride kavdalno vzdolž muskulusa gastro- knemiusa na tendo gastrocnemius ter tako v subkutano lego. Sprem¬ lja n.cutaneus surae caudalis in, z izjemo pri prežvekovavcih, distalno vejo arterije caudalis femoris distalis v kraniodistal- ni smeri h kalkaneusu. Pri mesojedih in prežvekovavcih oddaja mišične veje muskulusu gastroknemiusu in površinsko vejo, ki po¬ teka ob petni kitni vrvi najprej lateralno, nato pa stopi čez plantarno stran medialno na kalkaneus. Pri konju je le slabotna in se končuje tukaj ob spojitvi z veno malleolaris caudalis la¬ teralis. Pri drugih domačih sesavcih se razdeli že na petni kit¬ ni vrvi, nekako na mestu, na katerem se kita površinske upogi- bavke prstov vije okrog muskulusa gastroknemiusa, na r.cranialis in r.caudalis. R.cranialis, ki konju manjka, prečka golen lateralno in doseže upogibno stran tarzusa. Je močnejši kot r.cranialis vene safene medialis. S tem, oz. pri prašiču z njegovo lateralno in medial¬ no vejo, se povezuje prek anastomoza, r.anastomoticus cum v.sa¬ phena mediali. Pri psu se namesto tega utegneta za kratek čas ramusa kranialisa združiti drug z drugim. Vrhu tega se pri psu ramusu kranialisu vene safene lateralis priključi v.tarsea late¬ ralis. Rr.craniales obeh ven safen oblikujeta izhodiščne žile za dorzalne prstne vene. R. caudalis se proksimalno od skočnega sklepa povezuje z ramusom kavdalisom vene safene medialis, kavdalno od globinske upogibav- ke prstov prek anastomoze, r. anastomoticus cum v. saphena medi— ali. V distalni smeri poteka r.caudalis lateralno vzdolž kalka- neusa in se združuje distalno od tega, razen pri mesojedih ter redko pri malih prežvekovavcih, s slabotnejšo veno plantaris la¬ teralis. Ta združitev žil, oz. sam r. caudalis pri mesojedih in večinoma pri malih prežvekovavcih, oblikuje skupaj z veno plan¬ taris medialis arcus plantaris profundus ter dalje distalno ar- cus plantaris superficialis kot izhodišče za vv.metatarseae plantares oz. za vv.digitales plantares. - 218 - V. poplitea Podkolenja vena, v.poplitea, nadaljuje ustrezno istoimenski ar¬ teriji veno femoralis po oddaji vene caudalis femoris distalis kavdalno čez facies popliteo in jo pri tem kavdalno pokriva m. popliteus. Tukaj, oz. pri mački še na njegovem proksimalnem ro¬ bu, oddaja veno tibialis caudalis. Kmalu nato lahko odda veno interoseo cruris. Proksimalno na golenji medkostni špranji pre¬ haja v veno tibialis cranialis. Ta predstavlja tako pravo nada¬ ljevanje vene poplitee, medtem ko so kavdalno od tibije poteka¬ joče veje komaj kaj pomembne za oskrbovanje stopala, temveč so postale mišične žile. Zaradi tega v dostopni literaturi ne naj¬ demo enotnega poimenovanja žil, ležečih kavdalno na goleni, in tudi končno veljavno homologiziranje teh žil do sedaj, še ne ob¬ staja. V.poplitea oddaja do opisane razdelitve vv.surales, mi¬ šične veje predvsem za m.gastrocnemius in dolge upogibavke prs¬ tov, kakor tudi vv.genus. Te so, glede na vrsto živali, različ¬ no izoblikovane kot proksimalni in distalni par žil, vv.genus proximales oz. distales medialis ter lateralis, kot tudi sred¬ nja neparna žila v.genus media. Usmerjene so kranialno in sto¬ pijo lateralno in medialno ter kavdalno na kolenski sklep. Naštetih pet ven imenujemo s skupnim imenom vv.genus. Niso pa izoblikovane pri vseh domačih sesavcih. Posamezne od njih lahko izhajajo iz ven, ki so sosednje veni poplitei. V. tibialis caudalis Kavdalna golenja vena, v.tibialis caudalis, izhaja iz vene po¬ plitee proksimalno na kavdalni. ploskvi tibije, med to in musku- lusom popliteusom. Medtem ko poteka pri prašiču in konju krani¬ alno od muskulusa popliteusa, poteka pri mesojedih in prežveko- vavcih čez kavdalno ploskev te mišice distalno in se razvejiči kot mišična veja v iztegovavkah tarzalnega sklepa, ležečih kav— dalno na tibiji, ter v upogibavkah prstnih sklepov. Opisana je povezava z ramusom kavdalisom vene safene medialis v višini kalkaneusa, posebno pri prašiču in konju. Pri konju izhaja iz tega spoja poprej v.malleolaris caudalis lateralis, ki se razve- lateralno v področju sklepa in anastomozira z ramusom kav¬ dalisom vene safene lateralis. - 219 - V. interossea cruris Golenja medkostna vena, v.interossea cruris, izhaja iz vene poplitee za veno tibialis caudalis, toda še med tibijo in musku- lusom popliteusom; pri prašiču in govedu je mišična žila za glo¬ binske dele globinske upogibavke prstov. Samo pri prašiču poteka dalje distalno in se spaja prek ramusa interoseusa z veno tibi¬ alis cranialis. V. tibialis cranialis Kranialna golenja vena, v.tibialis cranialis, izhaja iz vene poplitee ob distalnem robu muskulusa popliteusa in predstavlja pri domačih sesavcih njeno nadaljevanje. Stopi proksimalno skoz golenjo medkostno špranjo in nato poteka kraniolateralno vzdolž tibije distalno, pri čemer jo pokriva m.tibialis cranialis. Oskrbuje upogibavke skočnega sklepa in iztegovavke prstnih skle¬ pov. Ena od teh mišičnih vej pri govedu samostojno prevrta mem¬ brano interoseo cruris poleg vene tibialis cranialis. Iz vene tibialis cranialis se odcepi r.superficialis vzporedno z arte¬ rijo, in sicer pri mački v proksimalni, pri govedu pa v distalni polovici goleni. Ta r.superficialis dospe v površinsko lego skoz fascijo in se povezuje z vejo, r.cranialis, vene safene latera- lis, in sicer pri mački v distalni tretjini goleni, pri govedu pa v višini gležnjice, os malleolare. Proksimalno od skočnega sklepa odda v.tibialis cranialis r.interosseus s.perforans, ki je opisan samo pri mački, prašiču in govedu. Ta veja stopi skoz membrano interosseo cruris na kavdalno ploskev tibije in se zdru¬ ži tam samo pri prašiču z veno interoseo cruris, ki sega tako daleč distalno samo pri prašiču. R.interosseus s.perforans pri govedu poteka naproti tej veni samo v dorzalni smeri; pri mački in prašiču poteka bolj kavdalno in se priključi na sklepno vejo ramusa kavdalisa vene safene lateralis. Pri vseh domačih sesav¬ cih prehaja v.tibialis cranialis na tarzalnem sklepu v veno dor- salis pedis. V. dorsalis pedis Dorzalna stopalna vena, v.dorsalis pedis, je tudi večinoma parna in poteka kot globinska žila v nadaljevanju vene tibialis crani¬ alis dorzalno čez nart. Pri mački, prašiču in priložnostno tudi - 220 - px»3. govedu oddaja veni) v.tarsea medialis ter v.tarsea latera lis. Ti veni, ki izhajata pri psu iz ramusa kranialisa vene safene medialis oz. iz ramusa kranialisa vene safene lateralis in ki manjkata pri konju kot samostojni žili, potekata, usmer¬ jeni medialno oz. lateralno, oh razvejitvi k ustrezni strani skočnega sklepa. Eri prašiču in priložnostno pri govedu izhaja iz vene tarzee lateralis v.tarsea perforans proximalis, ki po¬ teka med skočnico in petnico k plantarni strani stopala in ana- stomozira z veno plantaris lateralis. V.dorsalis pedis nato od¬ da veno, v.tarsea perforans distalis, ki dospe skoz can.tarsi tudi do plantarne strani stopala in se vliva v arcus plantaris profundus. V.dorsalis pedis postane nato izhodiščna žila za dor- zalne metatarzalne vene. VENE NA STOPALU PRI MESOJEDIH Plantarne vene H.caudalis vene safene medialis prehaja pri mački, za razliko od arterij, samo v veno plantaris medialis; pri psu se sicer še deli na vv.plantares medialis in lateralis, vendar se ti konču¬ jeta že v tarzalnem področju kot rudimentarni žili. Eri psu se pri tem v.plantaris medialis spoji z veno, v.tarsea medialis. Pri mački se deli v.plantaris medialis na r.profundus in r.su- perficialis. Druga kavdalna vena k plantarnemu žilnemu sistemu stopala pri mački in edina pri psu je r.caudalis vene safene lateralis. Ta veja dospe lateralno čez petnico do plantarne stra¬ ni stopala, kjer se razdeli pri mački približno na polovici dol¬ žine, pri psu pa proksimalno na metatarzusu na r.profundus in r.superficialis. Ta r.profundus oblikuje pri mački z veno plan¬ taris medialis ob soudeležbi ramusa perforansa proksimalisa II, pri psu pa samo s poslednje imenovanim, arcus plantaris profun¬ dus. Ta se pri psu spaja tudi še prek ramusa perforansa proksi¬ malisa IV z dorzalnim globinskim lokom. Iz plantarnega globin¬ skega loka izhajajo pri mački in psu vv.metatarseae plantares pri čemer je druga pri psu lahko nepopolna. Plantarne metatarzalne vene se povezujejo z dorzalnimi metatarzalnimi ve¬ nami prek rr.perforantes distales in se ne končujejo neposredno v plantarnih skupnih prstnih venah, temveč že v arkusu planta— risu superficialisu. - 221 - Pri mački oblikujeta r.superficialis vene plantaris medialis in r.superficialis iz ramusa kavdalisa vene safene lateralis v distalni tretjini metatsrzusa arcus plantaris superficialis. Ta lok ima močne spojne veje, in sicer medialno z ramusom krania- lisom vene safene medialis ter lateralno z ramusom kranialisom vene safene lateralis. Arcus plantaris superficialis pri psu oblikujeta r.plantaris superficialis iz vene tarzee medialis in r.superficialis iz ramusa kavdalisa vene safene lateralis. H. plantaris superficialis dospe medialno okoli os metatarsale II na polovici njegove dolžine na površino plantarne strani stopa¬ la. Arcus plantaris superficialis sprejme vase pri mački in psu tudi vv.metatarseae plantares in oddaja vv.digitales plantares communes II-IV in pri mački tudi vv.digitales plantares II ab- axialis ter V abaxialis. V.digitalis plantaris communis III je pri mački rudimentarna in sestoji samo iz ramusa tori metatar- sei. Preostale vv.digitales plantares communes se delijo na vv. digitales plantares propriae, pri čemer sta vv.digitales plan¬ tares propriae III axialis in IV enialis pri mački priključeni površinskemu plantarnemu loku predvsem prek vej, rr.plantares phalangium proximalium. Pri psu se lahko zgodi, da se na določe¬ nih osebkih ne izoblikujejo plantarne posebne vene na tretjem in četrtem prstu aksialno ter abaksialno. Vv.interdigitales II in IV se spojita s plantarno posebno aksialno veno tretjega ali četrtega prsta. Dorzalne vene V.dorsalis pedis oddaja pri mački v višini skočnice vv.tarseae medialis in lateralis. Pri mački in psu anastomozira v višini tarzalnega sklepa z veno safeno medialis. S to veno oblikuje pri psu enotno žilo do dorzalnega globinskega loka, arcus dorsalis profundus, ki je pri mački in psu nepopoln. Nastane proksimalno na metatarzusu iz transverzalne veje vene dorsalis pedis, ki je vzporedna z arterijo arkuato in se samo pri psu združi s plan- tarnim globinskim lokom prek ramusa perforansa proksimalisa IV. Iz tega globinskega dorzalnega loka izhajajo vv.metatarseae dor- sales II-IV. Tretja od teh pri mački večinoma manjka. Vrhu tega sta pri mački in psu rudimentarni druga metatarzalna vena, po oddaji ramusa perforansa proksimalis II, in pri mački tudi četr¬ ta dorzalna metatarzalna vena. R.perforans proximalis II vzpo- - 222 - stavija pri mački in psu močan spoj med dorzalnim ter plantar- nim globinskim sistemom stopalnih ven. Samo pri psu se dorzalne metatarzalne vene po spoju s plantarnimi metataržalnimi venami iztekajo prek rr.perforantes v vv.digitales dorsales communes. Pri mački oddaja r.cranialis vene safene medialis v distalni tretjini metatarzusa medialno spojno vejo k plantarnemu povr¬ šinskemu loku in prehaja v veno digitalis dorsalis communis II. R.cranialis vene safene lateralis oddaja na polovici dolžine metatarzusa lateralno spojno vejo s plantarnim površinskim lo¬ kom in se nekoliko distalneje deli na vv.digitales dorsales com¬ munes II in III. Pri psu oddaja r.cranialis vene safene medialis na upogibni strani tarzusa veno tarzeo medialis, iz katere se precej odcepi r.plantaris superficialis. R.cranialis vene safene lateralis odda približno na enaki višini veno tarzeo lateralis. Distalno na metatarzusu se združita r.cranialis vene safene medialis in r.cranialis vene safene lateralis v arcus dorsalis superficia¬ lis. Iz tega loka izhajajo vv.digitales dorsales communes I-IV. Ker prvi prst večinoma manjka, oddaja v.digitalis dorsalis com¬ munis I samo veno digitalis dorsalis proprijo II abaxialis. Dor¬ zalne skupne prstne vene se združijo samo pri psu z dorzalnimi metatarzalnimi venami in, v področju svoje delitve na vv.digita¬ les dorsales propriae, z izjemo tretje pri mački, z venami, w. interdigitales. VENE NA STOPALU PRI PRAŠIČU Plantsrne vene R.caudalis vene safene medialis, ki je distalno od ramusa ana- stomotikusa cum v.saphena laterali močnejši, oddaja v višini opornika skočnice slabotno veno plantaris lateralis, nekoliko distalno pa močno veno plantaris medialis in se nadaljuje kot slabotnejša žila, večinoma še parna, na površino plantarne stra¬ ni stopala. V.plantaris medialis se deli v višini arterij, aa. tarsometatarseae, na močnejši r.profundus in šibkejši r.sunerfi- V.plantaris lateralis se združi z močnim ramusom kavda- lisom vene safene lateralis, sprejme veno tarzeo perforans pro- - 223 - ximalis in se nato deli na enaki višini kot v.plantaris media- lis v prav tako močnejši r.profundus ter slabotnejši r.superfi- cialis. Oba ramusa profundusa oblikujeta arcus plantaris pro- fundus ob soudeležbi vene tarzee perforans distalis. Iz loka izhajajo vv.metatarseae plantares II-IV. Druga in četrta plan- tarna me tat ar žalna vena oddajata r.perforans proximalis II oz. IV, iz katerega izhaja enako oštevilčena dorzalna metatarzalna vena. Samo tretja plantarna metatarzalna vena se prek ramusa perforansa distalis III spaja z enako oštevilčeno dorzalno meta- tarzalno veno. Vv.metatarseae plantares II in IV se vlivata v plantarni površinski lok, združita pa se tudi z veno metatarzeo plantaris III v arcus plantaris profundus distalis. Ta se prek vene metatarzee plantaris III povezuje s površinskim lokom oz. z ramusom kavdalisom vene safene medialis, vlivajočim se v povr¬ šinski lok. H.superficialis v.plantaris medialis in r.superficialis vene plantaris lateralis oblikujeta z ramusom kavdalisom vene safene medialis distalno na metatarzusu arcus plantaris superficialis. Iz tega loka izhajajo vv.digitales plantares communes I-IV in v.digitalis plantaris V abaxialis. Skupne plantarne prstne vene se delijo na vv.digitales plantares propriae. Pri tem oddaja pr¬ va skupna plantarna prstna vena veno digitalis plantaris propri- jo II abaxialis, poprej pa odda močno anastomozo k veni digita¬ lis dorsalis communis II. Vv.interdigitales II in IV se spajata s posebnimi dorzalnimi prstnimi venami. Dorzalne vene V. dorsalis pedis oddaja proksimalno na tarzusu vv.tarseae medi¬ alis in lateralis ter distalno odtod k arkusu plantarisu profun- dusu večinoma dvojno veno tarzeo perforans distalis. Pri presto¬ pu na metatarzus prehaja v.dorsalis pedis v veno metatarzeo dor¬ salis III. Ta se prek ramusa perforansa distalisa III spaja z enako oštevilčeno plantarno metatarzalno veno in se vliva v tretjo dorzalno skupno prstno veno. Vv.metatarseae dorsales II in XV izhajata prek ramusa perforansa proksimalisa II, oz. IV iz enako oštevilčene plantarne metatarzalne vene ter se vlivata v drugo, oz. četrto dorzalno skupno prstno veno. Pri tem sprejme - 224 - druga malo poprej anastomozo od vene digitalis plantaris commu- nis I. V področju talokruralnega sklepa se v loku združita med seboj r.medialis in r.lateralis, oba iz ramusa kranialisa vene safene medialis. Poprej odda r.medialis dve veni, ki večinoma potekata k veni plantaris medialis. Z ramusom medialisom združeni r.late¬ ralis se vliva v r.cranialis vene safene lateralis, ki (r.crani- alis) anastomozira na enaki višini z veno tarzeo lateralis. V distalni tretjini metatarzusa oddaja r.cranialis vene safene lateralis vv.digitales dorsales communes II-IV. Te se po spreje¬ mu enako oštevilčenih dorzalnih metatarzalnih ven delijo na vv. digitales dorsales propriae. Vv.interdigitales II in IV obliku¬ jeta močne spoje s plantarnimi prstnimi venami. VENE NA STOPALU PRI PREŽVEKOVAVCIH Plantarne vene R.caudalis vene safene medialis se deli na veno plantaris medi¬ alis in veno plantaris lateralis, ki pri malih prežvekovavcih pogosto manjka. Slabotna v.plantaris lateralis se distalno od tarzusa združi z močnim ramusom kavdalisom vene safene latera¬ lis. Obe vv.plantares oblikujeta s svojim ramusom profundusom proksimalno na metatarzusu arcus plantaris profundus, kadar manjka vena plantaris lateralis, sodeluje namesto nje r.cauda¬ lis vene safene lateralis; v arcus plantaris profundus se vliva tudi v.tarsea perforans distalis. Iz arkusa plantarisa profun- dusa izhajajo vv.metatarseae plantares II-IV, ki so pri malih prežvekovavcih, predvsem na proksimalnem metatarzalnem področju, zastopane samo z eno žilo. Od plantamih metarzalnih ven je pri govedu tretja najslabotnejša, četrta pa distalno oblikuje več¬ kratne anastomoze z drugo in je s to po jakosti izenačena. Vv. metatarseae plantares se distalno na metatarzusu združijo v ar¬ cus plantaris profundus distalis, ki lateralno sprejme veno di¬ gitalis dorsalis communis IV in prek ramusa perforansa distalisa anastomozira z enako oštevilčeno dorzalno metatarzalno veno. Z navedenim lokom se medialno združi r.superficialis vene plan¬ taris medialis, ki (r.superficialis) pri malih prežvekovavcih - 225 - manjka. Pri govedu izhaja iz te združitve, pri malih prežveko- vavcih pa neposredno iz loka, močna v.digitalis plantaris com- munis II. R.superficialis vene plantaris lateralis, ki se pojav¬ lja samo pri govedu in vrhu tega le redko, se lateralno spaja z lokom. Iz te združitve, oz. iz loka neposredno, izhaja močna v. digitalis plantaris communis IV. V.digitalis plantaris. communis III izhaja pri malih prežvekovavcih kot slabotna vena iz arkusa plantarisa profundusa distalisa; pri govedu pa je posebno sla¬ botna in izhaja iz ramusa superficialisa vene plantaris media- lis ali iz ramusa superficialisa vene plantaris lateralis oz. iz vene digitalis plantaris communis IV. Plantarne skupne prst¬ ne vene se delijo na vv.digitales plantares propriae, pri čemer dobi slabotna tretja plantarna skupna prstna vena prek vene in- terdigitalis III poprej močan spoj od tretje dorzalne skupne prstne vene. Dorzalne vene Večinoma parna v.dorsalis pedis anastomozira proksimalno na tar- zusu z ramusom kranialisom vene safene lateralis in oddaja kma¬ lu nato vv.tarseae medialis ter lateralis. Potem ko odda veno tarzeo perforans distalis, prehaja v.dorsalis pedis v slabotno in prav tako večinoma parno veno metatarzeo dorsalis III. Ta je prek ramusa perforansa distalisa III povezana, z arkusom planta- risom profundusom distalisom in se vliva v veno digitalis dorsa¬ lis communis. R.cranialis vene safene lateralis se deli na distalni polovici metatarzusa na vv.digitales dorsales communes III in IV. V.digi¬ talis dorsalis communis IV ne poteka dalje proti prstom, temveč vzporedno z ustreznim živcem čez lateralno stran k izhodišču vene digitalis plantaris communis IV. V.digitalis dorsalis com¬ munis III sprejme veno metatarzeo dorsalis III, odda veno inter- digitalis III in se deli na vv.digitales dorsales propriae III axialis ter IV azialis. Vv.digitales dorsales propriae III ab- axialis in IV abaxialis se oblikujeta prek ramusa dorzalisa pha- langis proximalis ustreznih posebnih plantarnih prstnih ven. - 226 - VEKE NA STOPALU PRI KONJU Plantarne vene R.caudalis vene safene medialis se v višini opornika skočnice razdeli na veno plantaris medialis in veno plantaris lateralis. Obe se proksimalno na metatarzusu delita vsaka na svoj r.pro¬ fundus in r.superficialis. Rr.profundi oblikujejo med seboj arcus plantaris profundus, v katerega se vliva tudi v.tarsea perforans. Iz tega loka izhajata vv.metatarseae plantares II in III, ki se distalno na metatarzusu združita v arcus plantaris profundus distalis. R.superficialis vene plantaris medialis prehaja v veno digita- lis plantaris communis II. Ta sprejme veno digitalis dorsalis communis II in se medialno združi, nekoliko distalneje odtod, z arkusom plantarisom profundusom distalisom. Distalno nadaljeva¬ nje te vene je v.digitalis plantaris (propria III) medialis. R.superficialis vene plantaris lateralis prehaja v veno digita¬ lis plantaris communis III. Ta se spaja lateralno z arkusom plantarisom profundusom distalisom in postane v.digitalis plan¬ taris (propria III) lateralis. Doržalne vene V.dorsalis pedis sprejme močno anastomozo od ramusa kranialisa vene safene medialis. Nato odda veno tarzeo perforans distalis k arkusu plantarisu profundusu in prehaja v veno metatarzeo dorsalis II. Ta je le slabotna, spremlja istoimenski živec čez medialno ploskev tretje metatarzalne kosti, ne da bi dosegla žleb med os metatarsale II in III. R.cranialis vene safene medialis se proksimalno na metatarzusu obrne medialno in postane v.digitalis dorsalis communis II. Ta ne doseže dorzalne ploskve prsta, temveč anastomozira medialno čez distalni konec os metatarsale II z veno digitalis plantaris communis II. Razvejitveno področje posebnih dorzalnih prstnih ven prevzamejo rr.dorsales phalangium proximalis, mediae in dista¬ lis posebnih plantsrnih prstnih ven. - 227 - VENE V PODROČJU MEDENICE IN REPA V. iliaca interna Notranja kolčna vena, v.iliaca interna, je kavdalno usmerjena in poteka v medenično votlino kot medialna delitvena veja vene iliake communis. Pri konju se deli že medialno od črevničnega telesa, pri mesojedih dorzalno od spine ishiadike, in s tem bolj- kavdalno kot ustrezna arterija, pri prašiču in prežvekovavcih pa šele v višini incizure ishiadike minor,. na veno gluteo cauda- lis in veno pudendo interno. V.iliaca interna oddaja pri mesoje¬ dih, prašiču in malih prežvekovavcih najprej veno iliolumbalis, medtem ko pri govedu pred to odda še slabotno veno uterino. Do razdelitve na obe končni veji izhajajo pri mesojedih, prašiču in prežvekovavcih iz vene iliake interne, glede na vrsto živali v različnem vrstnem redu, v.obturatoria, v.vaginalis accessoria pri govedu, v.prostatica oz. vena vaginalis, v.glutaea cranialis in pri psu tudi v.caudalis lateralis superficialis. Ker se v. iliaca interna pri konju razdeli že kmalu po izhodišču, je v. prostatica oz. v.vaginalis že stranska veja vene pudende inter¬ ne, in v.glutaea cranialis stranska veja vene glutee caudalis. V.iliolumbalis izhaja iz vene iliake communis, a v.obturatoria izhaja iz vene iliake eksterne. V. iliolumbalis Kolčno — ledvena vena, v.iliolumbalis, izhaja pri mesojedih, prašiču in malih prežvekovavcih ventralno od križnično-črevnič- nega sklepa iz vene iliake interne kot prva žila. Pri govedu se odcepi poprej iz vene iliake interne še v.uterina, a pri konju izhaja v.iliolumbalis še ventralno od promonturiuma iz vene ili¬ ake communis. V. iliolumbalis spremlja istoimensko arterijo v njenem, glede na vrsto živali, različnem oskrbovalnem področju. V. obturatoria Mašivkina vena, v.obturatoria, je pri mesojedih opisana kot veja vene iliake eksterne ali vene iliake interne. Pri prašiču in prežvekovavcih se odcepi iz vene iliake interne. Brez spremstva arterije poteka z nervusom obturatoriusom medialno čez črevnič- - 228 - no telo k foramenu obturatumu. Medtem ko se pri mesojedih lahko končuje v muskulusu obturatoriusu, anastomozira pri prašiču in prežvekovavcih z ramusom obturatoriusom vene cirkumflekse femo- ris medialis. V.obturatoria izhaja pri konju iz vene iliake eksterne in jo spremlja istoimenska arterija, ki pa se odcepi od arterije glu- tee cranialis. Kot arterija je tudi vena zelo močna. Ta poteka z arterijo skoz foramen obturatum in oddaja po prestopu skozenj veno penis medijo oz. veno clitoridis medijo. V.penis media je poleg močne vene penis cranialis soudeležena pri oblikovanju vene dorsalis penis, katere izhodišče iz vene penis je le sla¬ botno. Pri tem nastane obsežen venski pletež na hrbtu penisa, dorsum penis. V.clitoridis media kot močna žila sooblikuje veno dorsalis clitoridis. Po oddaji vene penis medije oz. vene clito¬ ridis medije spremlja v.obturatoria, ki je nadalje večinoma dvojna, ustrezno arterijo, s katero se razdeli med dolgimi sed- ničnimi mišicami in anastomozira v podkolenski jami na bezgav¬ kah, lnn.poplitei, z veno caudalis femoris distalis. V. glutaea cranialis Kranialna zadnjična vena, v.glutaea cranialis, izhaja pri meso¬ jedih, prašiču in prežvekovavcih iz vene iliake interne, pri ko¬ nju pa iz vene glutee caudalis. Z ustrezno arterijo poteka skoz incizuro ishiadiko major in se razvejiči z arterijo v glutealni muskulaturi. V. caudalis lateralis superficialis Površinska stranska repna vena, v.caudalis lateralis superfici- alis, je izoblikovana samo pri mesojedih in izhaja pri psu iz vene iliake interne pred končno delitvijo le-te. Pri mački se odcepi šele iz začetka vene glutee caudalis, medialno od izho¬ diščne kite muskulusa abduktorja cruris cranialis. Pri mački in psu.je močnejša kot istoimenska arterija in to spremlja lateral¬ no ter površinsko po repu. Obojestranski veni imata dorzalno na repu pri mački končne spoje, iz katerih nastane neparna v.cauda¬ lis dorsalis. - 229 - V. glutaea caudalis Kavdalna zadnjična vena, v.glutaea caudalis, je pri vseh domačih sesavcih poleg vene pudende interne druga končna veja vene ili- ake interne. Medtem ko pri konju izhaja iz vene iliake interne že kmalu po njenem izhodišču in poteka lateralno od istoimenske arterije dorzalno v medenični votlini kavdalno, leži končno raz- vejičenje vene iliake in s tem izhodišče vene glutee caudalis pri mesojedih dorzalno od spine ishiadike, pri prašiču ter pre- žvekovavcih pa v višini incizure ishiadike minor. V.glutaea cau¬ dalis oddaja pri konju veno gluteo cranialis, rr.sacrales, veno caudalis mediano in veno caudalis ventrolateralis z rr.caudales ter veno caudalis dorsolateralis. V.glutaea caudalis poteka v višini incizure ishiadike minor pri vseh domačih sesavcih z is¬ toimensko arterijo lateralno in se razvejiči s to. Pri tem ima pri mački močno, distalno usmerjeno vejo, ki v višini bezgavk, lnn.poplitei, anastomozira z veno safeno lateralis in oddaja poprej veno caudalis lateralis superficialis. Pri mesojedih in prašiču oddaja v.glutaea caudalis tudi veno perinealis dorsalis, iz katere izhaja pri prašiču še v.rectalis caudalis. V. pudenda interna Notranja sramna vena, v.pudenda interna, izhaja poleg vene glu¬ tee caudalis iz vene iliake interne kot druga končna veja. pri konju obstaja venozni dolgi tip pudende, kajti vena 5shaja že iz začetka vene iliake interne. Pri mesojedih se odcepi iz vene iliake interne, dorzalno od spine ishiadike, in pri praši¬ ču ter prežvekovavcih šele v višini incizure ishiadike minor. Pri konju poteka v.pudenda interna najprej kakor v.iliaca inter¬ na pri vseh domačih sesavcih v nadaljevanju vene iliake interne skupaj z arterijo pudendo interno kavdalno. Pri tem dospe z arterijo pudendo interno v področje incizure ishiadike minor skoz lig.sacrotuberale latum oz. pri psu skoz m.levator ani zo¬ pet v medenično votlino. Pri konju ima pudenda interna medialno od široke medenične vezi vzporedno veno. V.pudenda interna do¬ seže izhod iz medenice in se v arkusu ishiadikusu združi z veno druge strani. V.pudenda interna odda pri konju kranialno od spine ishiadike veno prostatiko oz. veno vaginalis. Pri mesoje¬ dih oddaja veno urethralis in pri govedu veno vestibularis ter - 230 - se pri vseh domačih sesavcih razcepi na izhodu iz medenice na veno perinealis ventralis ter veno penis oz. clitoridis. Poprej izhajajo samostojno iz vene pudende interne pri mesojedih v. dorsalis penis oz. v.dorsalis clitoridis in pri ovci ter samcih goveda v.rectalis caudalis. V. perinealis ventralis Ventralna vena presredka, v.perinealis ventralis, je ena izmed obeh končnih vej vene pudende interne in oddaja pri mesojedih . in konju veno rectalis caudalis, pri samcih mesojedov in prašiča veno scrotalis dorsalis ter pri vseh domačih sesavcih veno labialis dorsalis oz. pri prežvekovavcih v.labialis dorsalis et mammaria. le vene se razvejičijo z istoimenskimi arterijami, pri čemer naj omenimo zlasti v.labialis dorsalis et mammaria, kot spoj z veno mamarijo caudalis, ki izhaja iz vene pudende eksterne. Iz tega izhaja funkcionalno različna pomembnost te ve¬ ne za vime. V. penis Vena moškega uda, v.penis, je pri samcih druga končna veja vene pudende interne, ki oddaja veno bulbi penis, veno prufundo pe¬ nis in, razen pri mesojedih, veno dorsalis penis. Slednjo odda¬ ja pri mesojedih v.pudenda interna že pred svojo končno razdeli¬ tvijo. Imenovane vene se razvejičijo z istoimenskimi arterijami, pri čemer v.dorsalis penis sodeluje pri oblikovanju močnega ple¬ teža na površini dorzuma penis, zlasti pri konju. V.clitoridis Vena ščegetavčka, v.clitoridis, je pri samicah druga končna ve¬ ja vene pudende interne, ki oddaja veno bulbi vestibuli, veno profundo clitoridis in, razen pri mesojedih, veno dorsalis cli¬ toridis. Slednjo oddaja pri mesojedih v.pudenda interna že pred svojo končno razdelitvijo. Imenovane vene se razvejičijo z us¬ treznimi arterijami, pri čemer sta tudi pri konju, v nasprotju z arterijami, v.profunda clitoridis in v.dorsalis clitoridis izoblikovani kot veji vene clitoridis. Visceralne vene vene iliake interne in vene pudende interne bo— - 231 - mo opisali z venami iz vene kave caudalis. V.sacralis mediana in v. caudalis mediana Sredinska križnična vena, v.sacralis mediana, ki je pri konju le slabotna ali celo manjka, izhaja iz delitvenega kota vene ka¬ ve caudalis ali iz ene od obeh ven, vv.iliace communes. Poteka ventromedialno po križnici. V.sacralis mediana oddaja, razen pri konju, rr.sacrales, ki se vedejo podobno kot preostale seg- mentalne žile, in prehaja v veno caudalis mediano. Ta oddaja rr.caudales, ki potekajo samo kot mišične veje po repnih mišicah in se ventralno od rudimentov prečnih podaljškov spajajo v veno caudalis ventrolateralis ter dorzalno od njih v veno caudalis dorsolateralis. Eri konju izhajajo iz istostranske vene glutee caudalis rr.sa¬ crales tudi pri izoblikovani veni eacralis mediani. Tudi v.cau¬ dalis mediana izhaja iz vene glutee caudalis. Vendar je slabotna in lahko tudi manjka. Rr.caudales izhajajo iz vene caudalis ven¬ trolateralis, ki tudi izvira iz istostranske vene glutee cauda¬ lis. Anastomoze dorzalno od rudimentov prečnih podaljškov obli¬ kujejo tudi pri konju veno caudalis dorsolateralis. DROBOVNE VENE VENAE CAVAE CAUDALIS Vv. hepaticae Številne jetrne vene, vv.hepaticae, ki so različno močne in se razvejičijo interlobularno, oddaja v.cava caudalis v sulkusu venae hepatis neposredno v jetra. Vv.hepaticae se pri tem raz¬ likujejo ne samo topografsko od vej arterije hepatike, določenih za jetra; jetrne vene spajajo prek kapilarnega področja jeter tudi veno portae z veno kavo caudalis. V. portae Medtem ko arterije vranice, želodca, pankreasa, tankega in pre¬ težnega dela debelega črevesa izhajajo prek treh debelnih žil, to so a.coeliaca, a.mesenterica cranialis in a.mesenterica cau¬ dalis, iz aorte abdominalis, pa ustrezne vene nimajo neposredne¬ ga spoja z veno kavo caudalis. Združijo se namreč v eno žilo, - 232 - veno portae, dverno veno, in se priključijo veni kavi caudalis prek kapilarnega področja jeter ter jetrnih ven. Iz tega se razvidi, da se vv.hepaticae razlikujejo od arterije hepatike ne samo po svojem poteku, temveč tudi po svoji funkciji, kajti poleg nutritivne krvi, dovedene skozi arterijo hepatiko, vodijo tudi funkcionalno kri iz vene portae v veno kavo caudalis. S tem lahko dverno veno označimo kot veno, na koncu katere je vklopljeno posebno kapilarno področje, sinusoida jeter. V.portae izhaja iz jetrnih dveri z desno in levo vejo, r.dexter in r.sinister. Ra levi veji razlikujemo pars umbilicalis in pars transversa. Fetalno se pars umbilicalis podaljšuje prek vene umbilicalis do placente fetalis, ki je pri mesojedih in prežve- kovavcih prek duktusa venozusa neposredno spojena z veno kavo caudalis. Postfetalno v.umbilicalis obliterira in je ohranjena kot lig.teres hepatis v srpasti jetrni vezi, lig.falciforme he- patis. Še v področju jetrnih dveri odda v.portae, razen pri ko¬ nju, w.cysticae. Iz jetrnih dveri dospe v.portae v robu liga- mentuma hepatoduodenale kavdodorzalno do korpusa pancreatis. Pri tem omejuje ventralno for.epiploicum. Pri mesojedih in pre- žvekovavcih poteka skoz incizuro pancreatis oz. pri prašiču ter konju skoz anulus pancreatis. Poprej odda pri prašiču veno gas- triko dekstro, pri konju pa veno gastriko sinistro parietalis, ki se od leve strani male krivine nadaljuje na parietal.no plos¬ kev želodca, in pri konju tudi veje za pahkreas, rr.pancreatici. Pri vseh domačih sesavcih oddaja v.portae nato v področju pan- kreasa veno gastroduodenalis in veno lienalis. Kavdalno od pan- kreasa se v.portae deli desno od arterije mezenterike na močnej¬ šo veno mezenteriko cranialis in slabotnejšo veno mezenteriko caudalis. V. gastroduodenalis želodčno-dvanajstnikova vena, v.gastroduodenalis, se v bližini pankreasa odcepi iz vene portae. V.gastroduodenalis oddaja pri mesojedih, prežvekovavcih in konju veno gastriko dekstro, ki od desne strani stopa na kurvaturo ventriculi minor, vzdolž katere doseže pri prašiču na parietalni ploskvi želodca na levi kurva¬ turo ventriculi major, medtem ko se pri konju omejuje na področ¬ je pilorusa. Nato odda v.gastroduodenalis pri vseh domačih se- - 233 - savcih veno gastroepiploiko dekstro, ki poteka od desne strani vzdolž velike želodčne krivine z vejami za želodec in pečo; da¬ lje oddaja veno pancreaticoduodenalis cranialis, ki poteka kot istoimenska arterija vzdolž duodenuma in se tam ter pri psu dodatno prek svoje pankreasove veje spaja z veno pancreaticoduo¬ denalis caudalis. V. lienalis V področju korpusa pankreatis oddaja v.portae močno vranično ve¬ no, v.lienalis, ki je usmerjena na levo. Ta najprej oddaja vv. pancreaticae, nato pa pri mesojedih, prašiču in prežvekovavcih veno gastriko sinistro z venami, vv.diverticuli, pri prašiču ter z veno gastroepiploiko sinistro pri prežvekovavcih. Pri ko¬ nju oddaja v.lienalis veno gastriko sinistro visceralis z nadalj¬ njimi rr.pancreatici. Nadalje oddaja v.lienalis, razen pri pre¬ žvekovavcih, vv.gastricae breves na levo stran velike želodčne krivine in veno gastroepiploiko sinistro. Pri prežvekovavcih iz¬ hajajo: poseben r.epiploicus, v.ruminalis dextra z vejo, r.col- lateralis, v.reticularis in v.ruminalis sinistra z veno, v.oeso- phagea caudalis. Vse te vene se razvejičijo z istoimenskimi ar¬ terijami do dodatnega, ventralno od vampovega otoka potekajočega ramusa kolateralisa pri prežvekovavcih. V. mesenterica cranialis Kranialna oporkova vena, v.mesenterica cranialis, se kot najmoč¬ nejša končna veja vene portae razvejiči v bistvu z.arterijo me- zenteriko cranialis in njenimi vejami. Pri tem nastanejo, glede na vrsto živali in osebek, razlike v vrstnem redu oddaje posa¬ meznih ven. V.mesenterica cranialis oddaja veno pancreaticoduodenalis cau— dalis in vv.jejunales; vzdolž njihovih izhodišč spremlja veno mezenteriko cranialis pri govedu r.collateralis. Nadalje oddaja v.mesenterica cranialis vv.ilei in veno ileokoliko. Na ileum gre r.ilei mesenterialis iz vene ileokolike. Na proskimalno po¬ lovico kolona ascendensa oddaja v.ileocolica r.colicus oz. pri prežvekovavcih rr.colici. Na cekum pošilja v.ileocolica veno caecalis, pri mesojedih, prašiču in prežvekovavcih z ramusom - 234 - ilei antimezenterialisom oz. pri konju w. caecalis medialis ter lateralis. Vrhu tega izhajajo iz vene ileokolike pri mesoje¬ dih in prašiču v.colica dextra in v.colica media s skupnim za¬ četnim odsekom in pri konju v.colica dextra ter pri prežvekovav- cih vv.colicae dextrae, ki imajo skupen izhodiščni odsek z rr. colici. V. mesenterica caudalis Kavdalna oporkova vena, v.mesenterica caudalis, je šibkejša de¬ litvena veja v.portae. Izvira v kranialnem oporku, mesenterium craniale, in s tem bolj kranialno kot a.mesenterica caudalis, s katero nima nikakršnih topografskih odnosov. Eri prežvekovavcih in konju takoj odda veno koliko medijo in prehaja kot pri dru¬ gih domačih sesavcih neposredno v veno koliko sinistro. Ta kav- dalno usmerjena vena spremlja v svojem poteku colon descendens in pri tem oddaja vv. sigmoideae ter postane v.rectalis crania- lis, ko doseže rektum. V.rectalis cranialis anastomozira z veno rectalis medijo oz. z veno rectalis caudalis. Slednji veni sta izoblikovani na obeh straneh in sta prek ven medenične votline neposredno priključeni veni kavi caudalis. Zaradi tega pridejo zdravila, dana v obliki klizme, v veliki krvni obtok in obidejo veno portae, s tem pa tudi jetra. V. renalis Ledvični veni, vv.renales dextra in sinistra, izhajata iz vene kave caudalis v višini 1. do 4. ledvenega vretenca z razlikami glede na vrsto živali, in sicer pri mački v višini 3 * do 4., pri psu 2 . do 3 - , pri prašiču 1. do 2 . , pri govedu 2 . in pri ovci ter konju 1. ledvenega vretenca. Ustrezno položaju ledvic dose¬ že vena ledvični hilus, pri čemer leva v.renalis, ki pri praši¬ ču oddaja veno abdominalis cranialis prečka aorto abdominalis ventralno. Pri prežvekovavcih in konju izhaja iz vsake vene re— nalis r.suprarenalis caudalis, samo pri mesojedih pa iz vene renalis sinistre v.testicularis sinistra oz. v.ovarica sinistra. Pri govedu in konju se odcepijo neposredno iz vene kave cauda¬ lis, kavdalno od vene renalis, še vv.suprarenales. - 235 - V. testicularis oz. v. ovarica Modne vene, vv.testiculares, oz. jajčnikove vene, vv.ovaricae dextra in sinistra, kažejo v pogledu izhodiščne žile kot tudi višine odcepa bistvene razlike glede na vrsto živali. V.testicularis poteka z arterijo testicularis v mezorhiumu pro- ximale, pliki vaskulozi, do notranjega dimeljskega obroča in dalje z arterijo v semenskem povesmu do moda. Pri tem oblikuje okrog arterije vitičasti pletež, plexus pampiniformis. Na nad- modek odda v.testicularis veje, rr.epididymales, ki sodelujejo z rr.ductus deferentis pri vaskularizaciji semenovoda. V.ovarica je nekajkrat močnejša kot ustrezna arterija, s katero poteka v mezovariju do jajčnika. Pri prašiču večinoma odda veno uterino kot prvo žilo. V.ovarica odda r.tubarius na jajcevod in stopi z najmočnejšo vejo, r.uterinus, na maternični rog,' kjer anastomozira z veno uterino, ki pri malih prežvekovavcih manjka. S tem oblikuje v.ovarica eno od glavnih ven maternice, ki tudi med gravidnostjo presega v.uterino po jakosti. V.testicularis oz. v.ovarica pri prežvekovavcih včasih oddaja veno vesicalis cranialis. DROBOVNE VENE IZ VENE ILIAKE INTERNE IN VENE PUDENDE INTERNE V. uterina Maternična vena, v.uterina, izhaja iz vene iliake interne samo pri govedu. Je slabotna ali pa lahko sploh manjka. Pri malih prežvekovavcih ta vena ni opisana. Tudi pri mesojedih manjka tu¬ kaj ustrezna vena do uterusa. R.uterinus venae vaginalis pri mesojedih postane vena uterina. Pri prašiču izhaja v.uterina v večini primerov pred odcepom močnega ramusa uterinusa iz vene ovarike in doseže arterijo uterino po oddaji ramusa ureterikusa. Samo pri konju izhaja v.uterina iz vene iliake eksterne vzpored¬ no z arterijo. Pri govedu in konju je v.uterina, spremljevalna žila arterije nterine, funkcionalno nepomembnejša kot ta, kajti r.uterinus vene ovarike, r.uterinus iz vene vaginalis in pri govedu v.vagi- - 236 - nalis accessoria oblikujejo glavne vene maternice* Pri svinji oddaja v.uterina veno vesicalis cranialis, katere razvejitveno področje pri drugih domačih sesavcih prevzema v.vesicalis cau- dalis. V. prostatica Obsečnična vena, v.prostatica, izhaja pri mesojedih, prašiču in prežvekovavcih iz vene iliake interne ter pri konju iz vene pu- dende interne. Izhodišče te vene leži v področju vhoda v mede¬ nično votlino. Pri mesojedih in prežvekovavcih oddaja veno ductus deferentis, oz. pri konju r.ductus deferentis. Iz te žile izha¬ ja, pri prašiču direktno iz vene prostatike, v.vesicalis cauda- lis, ki stopi z ustrezno arterijo na sečnik. Pri mesojedih, pre¬ žvekovavcih in konju se razprostira njeno razvejitveno področje do temena sečnika, kajti tem živalim manjka v.vesicalis crania¬ lis. Pri mesojedih in konju oddaja v.prostatica kavdalno na rek- tum veno rectalis medijo. V. ductus deferentis Vena semenovoda, v.ductus deferentis, izhaja pri mesojedih in prežvekovavcih iz vene prostatike, kakor pri konju r.ductus de¬ ferentis. Pri prašiču in konju izhaja v.ductus deferentis iz vene iliake eksterne. Iz tega se razvidi, da pri mesojedih in prežvekovavcih prevzame veja vene prostatike za semenovod kot v.ductus deferentis vaskularizacijo duktusa deferensa. Izhodišče vene ductus deferentis iz vene iliake eksterne pri prašiču in konju, ki ni vzporedno z arterijo, se da primerjati pri svinji z odcepom vene uterine in pri kobili z odcepom arterije ter vene uterine. Pri prašiču oddaja v.ductus deferentis veno vesicalis cranialis, ki drugim domačim sesavcem manjka. Pri mesojedih in prežvekovavcih oddaja v.ductus deferentis kot pri konju r.duc¬ tus deferentis, veno vesicalis caudalis, ki pri teh domačih se— savcih prevzema razvejitveno področje kranialne Sečnikove vene. V. vaginalis Nožnična vena, v.vaginalis, izhaja v področju vhoda v medenično votlino pri mesojedih, prašiču in prežvekovavcih iz vene iliake - 237 - interne, pri konju pa iz vene pudende interne. V.vaginalis od¬ daja pri prašiču, prežvekovavcih in konju r.uterinus, ki pred¬ stavlja kavdalno uterusno žilo, vzporedno z arterijo. Pri meso¬ jedih predstavlja ta veja veno uterino. Pri govedu to vejo do¬ polnjuje predvsem v.vaginalis accessoria, ki izhaja iz vene iliake interne približno na polovici dolžine med veno uterino in veno vaginalis, in sicer kavdalno od vene glutee cranialis. Tej veni ustrezne arterijske žile ni. Iz ramusa uterinusa oz. vene uterine in pri prašiču direktno iz vene vaginalis izhaja v.vesicalis caudalis, ki se vede kot pri samcu. Pri mesojedih in prežvekovavcih oddaja v.vaginalis tudi veno rectalis medijo, ki izvira pri konju iz vene vesicalis caudalis in ki poteka kavdal¬ no na rektum. Nadalje oddaja v.vaginalis pri prežvekovavcih ve¬ no perinealis dorsalis z veno rectalis caudalis pri kozi in go¬ vedu. V. urethralis Sečnična vena, v.urethralis, je opisana pri mesojedih in govedu. Izhaja kot prva žila iz vene pudende interne ter se razvejiči z ustrezno arterijo. Pri govedu oblikuje močan pletež. V. vestibularis Preddvorna vena, v.vestibularis, izhaja iz vene pudende interne samo pri govedu. Z arterijo vestibularis poteka na stransko steno nožničnega preddvora. - 238 - LIMFATIČNI SISTEM SYSTEMA LIMPHATICUM Naše znanje o zgradbi in funkciji organov limfatičnega sistema se je v zadnjih desetletjih odločilno povečalo. To velja tudi za vprašanja, ki imajo v veterinarski medicini praktično uporab¬ nost. Zato je potrebno, da damo pred deskriptivnim prikazom lim¬ fatičnega sistema prednost funkcionalni razlagi, ki naj zbudi razumevanje tako za temeljne stroke, kot sta imunologija in pa¬ tologija vključno onkologijo, kakor tudi za področja znanosti, kot sta klinična diagnostika in pregled klavnih živali. Anatomsko lahko razdelimo limfatični sistem na: 1. celularno komponento, t.j. limforetikularno ali limfatično tkivo, iz kate¬ rega so zgrajeni vsi limfatični organi, in 2. vaskularno kompo¬ nento, t.j. sam sistem limfnih žil. Limfatično tkivo ima obrambno funkcijo. S svojimi fiksiranimi celicami, retikulumskimi celicami, se pojavlja tako v bezgavkah ali limfnih vozlih kot tudi v vranici, Payerjevih ploščah, ton- zilah in timusu. Zvezdaste celice so v medsebojni zvezi in tako oblikujejo tridimenzionalno gobasto tvorbo, ki lahko stopi v tesen stik s pretakajočimi se tekočinami in korpuskularnimi ele¬ menti ter na temelju svoje fagocitarne sposobnosti iz nje raz¬ bira snovi, ki so telesu tuje. Mobilne elemente limfatičnega tkiva zastopajo limfociti, plazmatske celice in makrofagi. Tako fiksne kot tudi mobilne celice limfatičnega tkiva so v službi obrambe pred infekcijo. Sistem limfnih žil, ki zajema limfne kapilare, limfne žile ali mezgovnice in zbirne limfne vode ali mezgovode, ima pomožno funkcijo za venozno stran krvnega obtoka. Medsebojno razmerje obeh teh transportnih poti lahko spoznamo že v ontogenezi in fi- logenezi. Njihovo sorodstvo je ohranjeno tudi v limfovenozni anastomozi. Navzlic temu kaže sistem limfnih žil posebnosti, ki se razlikujejo od sistema venoznih žil in dobijo svoj poseben izraz v specifični resorpcijski sposobnosti svojih terminalnih poti in v lastni motoriki. - 239 - Limfatični organi S pojmom limfatičnih organov zajemamo tiste samostojne organe in organoidne formacije, ki so zgrajeni iz limforetikularnega tkiva. Limfatični organi so obrambni organi: njihove retikulumske ce¬ lice so usposobljene za fagocitozo. V njih se ustvarjajo limfo¬ citi (limfopoeza). Ker se v limfopoetičnih centrih odigravajo imunske reakcije, imenujemo limfatične organe tudi imunski or¬ gani. Periferni limfatični organi Limfatično tkivo V sluznicah prebavnega, dihalnega in sečno-spolnega aparata so fiziološka nakopičenja limfocitov (t.i. infiltrati okroglih ce¬ lic). Najnavaanejša oblika takega infiltrata je difuzno limfno tkivo v sluznični propriji ali "mlekaste pege" v peči ali "arah- noidalna nakopičenja" v mehki možganski opni. Kolonije limfocitov oblikujejo kroglaste tvorbe in tako nasta¬ nejo primarni folikli. Takšne primarne folikle nahajamo predvsem pri novorojencih. Že kakšnih 10 dni po rojstvu se slika spreme¬ ni in tako nastanejo sekundarni folikli. Ti so kroglaste tvorbe; v njihovem centru (reakcijski center) se pojavljajo različno diferencirane svetle celice, bogate s citoplazmo. V teh centrih celice rastejo in se delijo. Sekundarne folikle, ki ležijo posa¬ mič v lamini propriji mukoze in segajo včasih v submukozo, ime¬ nujemo posamični folikli, folliculi lymphatici solitarii. Poja/- ljajo se v sluznici'črevesja, dihal in urogenitalnega sis^ma. Sekundarni folikli se pojavljajo tudi v obliki velikih združe¬ nih nakopičenj in jih kot take imenujemo združeni mezgovni me¬ šički, folliculi lymphatici aggregati, Peyerjeve plošče. V čre¬ vesju domačih živali, predvsem v tankem črevesu, so dobro vidni na antimezenterialni strani in so dolgi od nekaj centrimetrov do več metrov. Njihova oblika in število sta odvisna od števil¬ nih faktorjev, kot so: starost, vrsta, odsek črevesa, hrana, črevesna flora in drugi. - 240 - Limfni folikli se pojavljajo v naslednjih limfatičnih organih: mandlji (tonsillae), bezgavke (nodi lymphatici, lymphonodi), vranica (lien, splen), krvni limfni vozli (lymphonodi haemales). Mandlji, tonsillae V mandljih ali drgalih je limfatično tkivo v tesnem funkcional¬ nem razmerju s pokrovnim epitelijem, ki pokriva žrelno votlino kot neporoženel večskladni ploščati epitelij ali kot respirator¬ ni epitelij. Pet glavnih tonzil (tonsilla palatina, -lingualis, -veli pala- tini, -pharyngica, -tubaria) skupaj oblikuje "limfatični žrelni prstan" na vhodnih vratih v črevo trupa in v spodnje zračne poti. Njihov cilj je vzpostaviti prvi in stalni kontakt s povzro¬ čitelji infekcije, ki so vdrli v prebavno in zračno pot. Z izoblikovanjem kript v tonzilah se poveča kontaktna ploskev med limforetikularnim tkivom in epitelijem. V teh kriptah osta¬ nejo odvržene epitelne celice, pomešane z limfociti in ubikvitar- nimi (povsod pričujočimi) ter morebiti infekcioznimi mikroorga¬ nizmi kot mandljev stržen, detritus. Bezgavke (nodi lymphatici, lymphonodi) Posebna naloga bezgavk je kontrola limfe. Bezgavke so vključene v limfni obtok kot kompleksni organi, ki jih obdaja kapsula. Barve so sivo rumene do rjavo rdeče. Pri prežvekovavcih in meso¬ jedih so posamezne bezgavke, ki imajo obliko ploskega boba, ali pa so včasih ploščate. Pri prašiču so bezgavke grobo hrgaste, posamične ali skupinske tvorbe. Pri konju so majhne, kroglaste tvorbe, ki so večinoma zložene v večjo skupino limfnih vozlov. Obdaja jih rahlo vezivo, ležijo pa v maščobnem tkivu, bolj ali manj skrite. Vezivna kapsula bezgavke ima lahko v sebi gladke mišične celice in pošilja v notranjost vezivne pretine, trabekule. V to grobo ogrodje je vpeto nežno gobasto tkivo iz retikulumskih celic. Limfociti preplavljajo petlje predvsem v področju skorje. Na ne¬ katerih mestih skorje so limfociti vozličasto skopičeni. Ta po¬ dročja s ca 1 mm premera imenujemo limfni folikli. Skorjin paren- - 241 - him se v konopcih nadaljuje proti hilusu. Govorimo o sredičnih konopcih. Tudi v njih naletimo na številne limfocite, toda voz¬ lički manjkajo. Limfa dospe na konveksno stran bezgavke skoz več limfnih žil (vaša afferentia), mezgovnic, in tukaj vstopi skoz kapsulo v sinus, ki leži neposredno pod kapsulo (obrobni sinus, tudi marginalni ali subkapsularni sinus). Od njega izha¬ jajo radiarno postavljeni intermedialni sinusi skoz skorjo; ti sinusi pa se v področju sredice razširijo v sredični sinus. Iz hilusa izstopi ena ali dvoje odvodnih limfnih žil (vaša efferen- tia). Obrobni sinus ima nalogo, da pritekajočo limfo razdeli na več intermedialnih sinusov. Pri pretoku skoz bezgavko je možna pot tudi prek obrobnega sinusa v sredični sinus. Ta indirektna in daljša pot ima mnogo ožjo svetlino kot direktna pot; zaradi tega ima podrejen pomen. Drugače povedano, to pomeni, da je di¬ rektna pot prek intermedialnih sinusov prednostna in je tako bez¬ gavka funkcionalno razdeljena na sektorje, ki jih je treba imeti za prednostne pretočne in filterske cone za limfo posameznih do¬ vodnih limfnih žil. Treba je omeniti, da je tok limfe v bezgavkah pri prašiču usmer¬ jen nasprotno, t.j. da vaša afferentia vstopajo na hilusu, a vaša efferentia zapuščajo bezgavko na njeni konveksni strani. To ima za posledico tudi preorientacijo "skorjinega" in "sredičnega področja". Lumen vseh sinusov pojačujejo retikulinska vlakna, a stene sinu¬ sov prekrivajo endotelne retikulumske celice (obrežne celice). Vrh tega prepredajo svetlino zvezdasto razvejičene retikulumske celice (vršne celice); tako je razumljiv tesen kontakt med mezgo in retikulumskimi celicami, sposobnimi za fagocitozo (filterska funkcija). Očitno je, da lahko stenske celice sinusov zapirajo te sinuse ali jih kot okenca odpirajo; tako so tudi retikulumske celice v skorji in sredici vključene v sprejemanje in vezanje snovi. Po¬ leg limfocitov se pojavljajo v vseh reakcijskih centrih tudi limfoblasti. Plazmatske celice in makrofage nahajamo v njihovi bližini, zraven pa tudi granulocite. V bezgavkah pri psu obstaja celo normalno granulopoeza. - 242 - Iz naštevanja gradbenih elementov bezgavke je razumljiv bistve¬ ni del njene funkcije. Bezgavka sestoji iz celic, katerih nalo¬ ga je varovati organizem pred povzročitelji bolezni in škodlji¬ vimi snovmi. Zunaj limfatičnih organov nastopajo te celice vedno tedaj, če obstaja vnetni proces. Zato nekateri patologi primer¬ jajo bezgavko tudi z "vnetjem, ki je postalo organ". Če se tedaj v povirju neke bezgavke pojavijo bolezenske klice ali škodljive snovi, povzročijo na temelju delovanja dražljajev, povzročenih od njih, hiperplazijo celic v bezgavki. Obrežne in vršne celice se povečajo in pomnožijo, pojavijo se sekundarni vozlički z lim- foblasti v sredini in plazmatske celice pa tudi število limfoci¬ tov se poveča. Bezgavka se vsa poveča, njena kapsula se zaradi povečanega notranjega pritiska napne; bezgavka postane boleča. Povečanje, bolečnost in morebitna povečana toplota so ugotovlji¬ ve pri otipljivi bezgavki in tako predstavljajo za klinično di¬ agnostiko važen namig na kraj in vrsto obolenja. V bezgavkah fagocitirane snovi se odlagajo v retikulumskih celi¬ cah. Marsikatere celice odplavajo dalje kot makrofagi. Mnoge ostanejo dalj časa v sklopu bezgavke in povzročajo, da se bez¬ gavka na rezni ploskvi obarva difuzno ali pikčasto, oz. da se spremeni njena konsistenca. To je pri pregledu mesa uporaben indic. Velikega medicinskega pomena je tudi to, da bezgavke lahko pre¬ strežejo tumorozne celice (rakave celice), raznesene z limfnim tokom, in tako privedejo do nastanka metastaz, ki se naselijo v regionarnih bezgavkah, v nadaljnjem poteku bolezni pa tudi v dru¬ gih bezgavkah, ki so vklopljene v limfni obtok druga za drugo. V zvezi s tem je važno spomniti na to, da je limfni tok usmer¬ jen k venskemu kotu, torej h krvnemu obtoku. Podobno kot tumo¬ rozne celice se fagocitirajo tudi drugi korpuskularni elementi pri pasaži skoz RES bezgavke, a antigeni se vežejo na protitele¬ sa. Vendar pa je učinkovitost limfnega cedila odvisna od kakovo¬ sti škodljivih snovi, od njihove količine in časa, v katerem so dovedene k bezgavki. Posplošeno pravimo, da se manjše količine korpuskularnih elementov skoraj popolnoma ekstrahirajo, medtem ko se topljive beljakovine odplavijo dalje. Pri večjem dotoku korpuskularnih škodljivih snovi raste verjetnost, da bodo neka- - 243 - tere utekle fagocitozi ali vezanju. To se neredko dogaja pri naravnih infekcijah, če se osvobodijo iz infekcijskega žarišča (focus) večje množine mikroorganizmov; s tem da dosežejo krvne poti, povzročijo bakteriemijo ali viremijo. Iz enakega vzroka so kirurški posegi na črevesu (množičen pojav mikroorganizmov) tako problematični. Tudi premikanje inficiranih končin (podpo¬ ra motoriki limfnega toka) lahko privede do izčrpanja filtracij¬ skega delovanja bezgavk. Končno se v primerih, ko so tumorozne celice utekle filtracijskemu delovanju bezgavk in tako dosegle krvne poti, začenja nastanek metastaz prek krvnega obtoka in ni več pričakovati uspeha z lokalnimi zdravilnimi posegi. Krvne bezgavke (lymphonodi haemales) Hemalni vozli (nodi haemales) Eri različnih sesavcih, predvsem pri nekaterih glodavcih in pre- žvekovavcih, tako tudi pri naših domačih prežvekovavcih, so v določenih telesnih področjih v sistem žilja vključene rdečkaste krvne bezgavke, in to med arteriole in venole. Čeprav so še ne¬ katera vprašanja glede njihovega nastanka in funkcije odprta, jih vendar lahko spravimo v zvezo z delnima funkcijama vranice in kostnega mozga. Njihova zunanja oblika spominja na bezgavke, vendar nimajo niti dovodnih niti odvodnih limfnih žil, njihovi sinusi pa so napolnjeni s krvjo. Njihova zgradba zavzema vmesen položaj med bezgavko in vranico. Zato jih imenujemo tudi limfoidni ali splenoidni hemalni vozli. Kapsula in trabekule imajo v sebi poleg kolagenih in elastičnih vlaken, predvsem pri ovci, gladke mišične celice. Eri govedu je kapsula tanka. Eri malih prežvekovavcih je, nasprotno, debe¬ la in razločno razčlenjena na dve plasti; zunanja plast je bo¬ gata z vlakni, notranja plast pa se odlikuje z gosto mrežo krv¬ nih kapilar. Earenhim sestoji iz tridimenzionalne retikulumske mreže. Eri ovci je, v nasprotju s kozo, možna razdelitev na skorjo in sredico. Sekundarni vozlički se pri ovci pojavljajo samo v skorjini substanci, medtem ko v difuznem limforetikular- nem tkivu sredične substance naletimo na eritrocite, eritrobla- ste in celice velikanke. V parenhimu krvne bezgavke pri kozi so sekundarni vozlički enakomerneje porazdeljeni. Zaradi tega je - 244 - zgradba zdaj bolj podobna bezgavki, zdaj bolj vranici• Med kap sulo in skorjo je pri ovci izoblikovan širok, pri drugih prežve- kovavcih pa ozek marginalni sinus, od katerega se potiskajo centripetalno v sreddčno substanco intermedialni sinusi. V bli¬ žini hilusa je sredični sinus položen okrog centralno ležeče zbirne venole, ki zbira vozlove. kapilare. Skoz sinuse se preta¬ ka kri. Tudi v retikulumovih petljah, predvsem v sredični substanci, na¬ letimo na številne eritrocite in druge krvničke. Retikulumske celice hemalnega vozla so sposobne za fagocitozo in skladiščenje (zbiranje); odlaganje pigmenta povzroča rjavo obarvanje. Krvne bezgavke so potemtakem v funkcionalnem pogledu blizu vra¬ nici zaradi filtracije krvi, kakor tudi kostnemu mozgu zaradi normalno delujoče eritro- in mielopoeze. V njih se lahko ustvar¬ jajo protitelesa, s čimer nedvoumno sodijo k limfatičnemu siste¬ mu. Krvne bezgavke nahajamo predvsem na glavi, vratu, tilniku, ple¬ četu in na velikih krvnih žilah prsne, trebušne in medenične votline, kot tudi - povsem nasplošno - v neposredni soseščini določenih bezgavk, od katerih pa se razlikujejo po svoji rdeči oz. rdeče rjavi barvi. Mesta njihovega pojavljanja lahko dolo¬ čimo po neposredni bližini naslednjih bezgavk: področje glave: nl.parotideus, nl.mandibularis, nl.retropharyn- geus lat.; področje vratu: ni.cervicalis supf.accessorius, nll.cervicales profundi craniales, medii et caudales; področje plečeta in pazduhe: nl.costocervicalis, ni.infraspina— tus, nl.axillaris primae costae; področje prsi: nll.thoracici aortici, nll.intercostales, nll. mediastinales craniales, nl.phrenicus, nll.sternales caudales, nll.bifurcationis, nll.pulmonales; področje ledij: nl.renalis, nll.lumbales aortici, nl.iliacus internus; področje trebušne stene: nl.fossae paralumbalis, nl.coxalis ac¬ cessorius; področje medenice: nll.sacrales, nll.anorectales; - 245 - področje zadnje končine: nll.poplitei; izjemoma nl.inguinalis superficialis. Velikost vozlov se giblje med 1 in 20 mm. Pri malih prežvekovav- cih so redko večji kot 5 mm, pri govedu redko več kot 10 mm. Njihova oblika je večinoma elipsoidna do okroglasto sploščena. Pri otipavanju so čvrsti in napeti. Tekočo vsebino lahko iztis¬ nemo le z močnim pritiskom. Barva je lahko modro rdeča, sijoče rdeča, temno rdeča, rožnata, rjavkasta, pri podgani tudi okras¬ to rumena, pri čemer igrata vlogo napolnjenost s krvjo in odla¬ ganje pigmenta. Skupno število ni zadosti natančno poznano; pri ovci naj bi lahko bilo med 30 in 300 vozli. Krvnih bezgavk ne smemo zamenjati s tistimi pravimi bezgavkami, ki so po krvavitvi v njihovem tributarnem področju le začasno sprejele eritrocite prek vaša afferentia. Tudi te poprimejo te¬ daj prehodno rdečkasto barvo. Zanesljivo znamenje za razlikova¬ nje je, da imajo prave bezgavke vaša afferentia in efferentia in so tako vključene v sistem limfnih žil, medtem ko krvnim bez¬ gavkam take limfne žile manjkajo. Vranica (lien, splen) Vranica je izčrpno opisana v posebnem poglavju splanhnologije; zato se bomo na tem mestu omejili le na njeno pomembnost v lim- fatičnem sistemu. Ontogeneza vranice pri naših domačih sesavcih se začenja v 3* ali 4. embrionalnem tednu z zgostitvijo mezenhima v dorzalnem mezogastriju. Mezenhimske celice se na eni strani diferencirajo v retikulumske celice kot osnovno ogrodje vranične pulpe in na drugi strani v kroglaste bazofilne celice, ki ležijo v petljah retikuluma kot proste celice. Iz kroglastih celic nastanejo eri¬ trociti, megakarociti, granulociti in limfociti. Z napredujočim fetalnim razvojem dominira diferenciacija limfocitov, vendar se v patoloških razmerah lahko postnatalno zopet prebudita grarulo- poeza in eritropoeza. že v splanhnologiji smo poleg zunanje oblike in topografije opi¬ sali tudi finejšo zgradbo vranice, tako da je mogoče razumeti njeno kontrolno funkcijo nad krvjo. A.lienalis (ali njene veje) - 246 - vstopi skoz vranični hilus v vranico. V trabekulah potekajo tra- bekularne arterije. V odprtinah trabekularnega ogrodja je vra¬ nični parenhim; rdeča in bela vranična pulpa. Žile zapustijo trabekule kot pulpine arterije in vstopijo v vranično pulpo (pa¬ renhim). Bela pulpa je razporejena diseminirano v obliki vranič¬ nih vozličkov (folliculi lymphatici lienales). Skoz vranični vozliček, imenovan tudi vranični folikel (Malpighijevo telesce), poteka folikularna arterija večinoma ekscentrično. Vranični voz¬ liček, pri prašiču in govedu viden že z golim očesom, ima v než¬ nih petljah svojega retikularnega veziva bele krvničke, predvsem limfocite in tudi makrofage. Najdemo pa tudi plazmatske celice. Posamezna folikularna arterija odda do 50 čopičastih arterij j čez rob vraničnega folikla potekajo v rdečo vranično pulpo, v kateri se dalje delijo in oblikujejo kapilare. Kratek čas obdaja te kapilare vretenast tulec (Schweiger-Seidlov tulec) in se zato imenujejo tulčaste kapilare. Tulci sestojijo iz gosto zbitih retikulumskih celic kot specialne formacije RES s sposobnostjo za fagocitozo. Iz tulčastih kapilar izhajajo končne kapilare, ki dovajajo kri po dvojnih poteh vraničnim sinusom, ležečim v rdeči pulpi. 1. Kri teče direktno v vranični sinus, pri čemer se struga naglo močno razširi. Stene sinusov oblikujejo t.i. mrežni endoteliji. Stena torej ni zaprta. Ta oblika sinusov je ojačena z omenjenimi endotelnimi celicami, ki so po svojem bistvu obrežne celice, to¬ rej v endotel spuščene retikulumske celice s sposobnostjo fago- citoze, poleg tega pa se s cirkularno razporejenimi retikulumski- mi vl akni , t.j. obročastimi vlakni. 2. Kri teče indirektno čez pulpin retikulum, ki je blizu sinusov in predstavlja nekakšen plašč, prirejen sinusu. Iz vraničnega sinusa pride kri v pulpine vene, od tam končno v trabekularne vene, na vraničnem hilusu pa zapusti organ kot v. lienalis. Punkcijo vranice je potemtakem treba orisati takole: 1. V vraničnih sinusih in v perisiunualnem pulpinem retikulumu poteka kontrola krvi: ostarele eritrocite in trombocite ujamejo obrežne celice in retikulumske celice (RES) in jih fagocitirajo. Pri tej levitvi krvnih celic pojavljajoče se krvno barvilo se - 24? - kot bilirubin (komponenta brez železa) prek vene portae dovaja jetrom, na drugi strani pa se kot železna komponenta spravlja v kostni mozeg v obliki feritina za eritropoezo in se zbira v retikulumskih celicah "vranice v obliki hemosiderina. To zbira¬ nje povzroča pri višji ponudbi železa makroskopsko vidno rjavo obarvanje vranice. 2. Vranica sodeluje pri limfopoezi s svojimi vraničnimi vozlič¬ ki. Zaradi tega se v njih praviloma pojavljajo reakcijski cen¬ tri. Pri infekcijah nastajajo tudi plazmatske celice in makro- fagi. Eri levkemiji (limfatična levkoza) goveda nahajamo otekli¬ no vranice kot izraz pretirano povečane limfopoeze. Vranica pa lahko ustvarja pri insuficienci kostnega mozga tudi celice mie- loičnega sistema, ki so tukaj začasno nastajale že v predrojst- nem razvoju. Iz tega razloga je tudi vranica vključena v granu- lopoezo pri mieloični levkemiji (mieloza), ki se pojavlja pred¬ vsem pri človeku, manj pa pri živalih. 3. Celice vraničnega EBS-a so sposobne, da stranske presnovne produkte, tako n.pr. posebne lipide, ki nastanejo pri boleznih, prestrežejo in jih uskladiščijo. Tudi bakterije in tumorozne celice se v patoloških okoliščinah odstranijo iz krvi. Kočno na¬ ložene obrežne celice se lahko izločijo iz sklopa in izolirano plavajo v krvi kot t.i. vranični makrofagi. Mnoge bolezni se za¬ čenjajo z oteklino vranice. 4. Kot skladišče krvi ima vranica pri živalih, zlasti pri meso¬ jedih, dodatno funkcijo. Pri psu se lahko do 16 # količine kro¬ žeče krvi zadrži v vranici, da bi se razbremenil krvni obtok. S kontrakcijo gladke muskulature, ki je prisotna v kapsuli v ve¬ liki količini, pride do iztiskanja krvi iz vranice. Priželjc (thymus) Timus ali priželjc se razvije iz ventralnega divertikla parne 3. žrelne vrečke in je torej - razen pri prašiču — entodermalne- ga izvora. Že zelo zgodaj zraste proti vratu epitelni brst v ce¬ vasto tvorbo z ozko svetlino in se s svojim koncem dotika osrč¬ nika. Spoj z žrelom se pri mesojedih in konju prekine, pri pre— zvekovavcih in prašiču pa ostane začetni del v bližini farinksa - 248 - fiksiran. Iz njega izhaja del timusa, ki je obrnjen proti glavi. Pri sočasni rasti timusove zasnove v dolžino pride v soodvisno¬ sti s preložitvijo srca do spusta timusa v sprednji del prsne votline. Na spodnji tretjini vratu in v prekardialnem delu prs¬ ne votline se desna in leva zasnova timusa dotikata zaradi zo¬ žitve v prsni odprtini. Ta odseka timusa se med seboj bolj ali manj stopita. Ozka svetlina obliterira in prvotni epitelni sklad se preoblikuje v gobasto tvorbo. Zdaj pa domnevno pride do pri¬ seljevanja mezenhimskih celic v obrobna področja timusa, s tem pa je inducirana tvorba timocitov. Fina zgradba in funkcija Timus je osrednji organ, v katerem nastajajo T-limfociti. V ti- musu se odigrava limfopoeza. Timus je paren organ, ki leži na področju vratu in v prekardial- ni mediastinalni špranji. V toku življenja se razkroji. Pri novorojencih je razvit in predstavlja največji in najpomemb¬ nejši limfatični organ. V prvih letih življenja, nekako do za¬ četka spolne zrelosti, pride do involucije, pri kateri'vezivo in maščobno tkivo nadomestita timusovo tkivo. V tako nastalem timusovem maščobnem telesu pa najdemo tudi pri odraslih živalih (predvsem pri psu in govedu) posamezna aktivna parenhimska po¬ dročja. Mladostni timus je razčlenjen na režnjiče. Na svetli sredici režnjiča sedi temna skorja kot kakšna skodelica. V sredici centralno ležeče vezno tkivo z žilami prevzema oskrbo režnjičev. V zunanji sredični coni ležijo celice retikularnega veziva v gostem skladu, ki tako dobi ponekod epitelialen videz. Limfociti in makrofagi se pojavljajo le redko. Značilna so Hasa- lova telesca, corpuscula thymi, kroglaste tvorbe, ki ji ni moč spoznati z golim očesom. Sestojijo iz lupinasto zloženih celic, ki so periferno okrog centralno ležečih celičnih drobcev. To so kratkožive tvorbe, modificirane retikulumske celice, ki se obli¬ kujejo vedno na novo, s tem, da se posamezna retikulumska celi¬ ca zaokroži in poveča (enocelično Eassalovo telesce) in se na njo nakopičijo sosednje sredične celice. Njih število se, pred¬ vsem pri akutnih infekcijah, povzpne čez 1 milijon, iz česar je mogoče sklepati o njihovem prispevku k povečani obrambni sposob- - 249 - nosti. Skorja sestoji iz grobopetljastega retikularnega tkiva epitelij- skega izvora, ki je gosto nakopičeno proti površini in proti meji režnjičev. Vse luknjice osnovnega tkiva so natlačene z ma¬ limi limfociti, ki so tukaj difuzno razdeljeni in v nasprotju z drugimi limfatičnimi organi ne oblikujejo nikakršnih foliklov. Z nastopom spolne zrelosti se pojavlja postopna fiziološka in- volucija. Retikulumske celice epitelijskega porekla konglomeri- rajo v epiteloidne formacije, Hassalova telesa poapnijo, nase¬ litev z limfociti pa se očitno zmanjša. Parehhim nadomesti vezi¬ vo in predvsem maščobno tkivo. Makroskopski opis timusa Timus pri teletu se imenuje tudi priželjc ali telečje mleko. Njegova zunanja oblika je zelo različna. Na eni strani so razli¬ ke glede na vrsto živali, na drugi strani pa doživlja evolucijo, ki traja do nastopa spolne zrelosti, nato pa nenehno involucijo, ki končno zajame celoten organ. Timus se razvije iz škržnega črevesa in se pri prirastku v dol¬ žino, če se ne oziramo na izjeme (n.pr. budra, nekateri vrečar¬ ji), spusti v področje prsi. Tej kraniokavdalni smeri rasti sle¬ di tudi razkroj organa, tako da se pri vseh domačih sesavcih najdlje ohrani najkavdalneje ležeči del timusa. Pri mnogih se¬ savcih (pes, človek, tudi konj, mačka) se izoblikuje edino le prsni del. Ta okolnost pojasnjuje, zakaj ima pri primerjalnem makroskopskem opisu prednost prav prsni del, pars thoracalis thymi; tega imajo namreč vse domače živali. Nato sledi pri opisu vratni del, pars cervicalis thymi; ta je posebno jasno izobliko¬ van pri prežvekovavcih in prašiču, včasih pa je nakazan pri ko¬ nju in mački. Njegova kavdalna tretjina je pri prežvekovavcih neparna. Prsni in vratni del povezuje med seboj parenhimski mo¬ stiček, ki ga zožuje vhod v prsno votlino. Ta, večinoma neparni prsno—vratni spoj imenujemo isthmus cervicothoracalis thymi. Končno se da dokazati glavni del, pars cranialis thymi, samo še pri govedu in prašiču do konca intrauterinega razvoja. Na obeh straneh med vratnim in glavnim delom pojavljajoči se vitki spoj moramo zategadelj imenovati isthmus craniocervicalis thymi. - 250 - Timus pri mesojedih Sveži rožnato rdeči* razločno lobulirani priželjc pri psu sesto¬ ji samo iz prsnega dela. Vendar je ta nepopolno razdeljen na dva režnja, večjega desnega in manjšega levega, lobus dexter et sinister. Timus leži v ventralnem odseku prekardialnega media- stinuma. Ob času rojstva je razmeroma velik, raste pa še naprej v prvih tednih; od 4. tedna pa se relativno, nekaj tednov poz¬ neje pa tudi polagoma absolutno zmanjšuje. Za začetek involuci- je imamo lahko čas menjave zob. Vendar se involucija pasjega ti- musa ne opravi popolnoma, tako da so tudi v večji starosti do¬ kazljiva posamezna limfatična področja v timusovi maščobi. Položaj: Ob maksimalni izoblikovanosti leži timus na prsnici. Njegov kranialni pol leži pod sapnikom in presega 1. par reber za približno 0,5 cm, ne da bi mogli ta pomol interpretirati kot vratni del. Njegov kavdalni konec sega nekako do 5* ali 6. re¬ brnega hrustanca. Njegovi kavdalni deli se prilegajo osrčniku, s čimer sta tukaj levi in desni reženj razločno ločena. Glavni volumen večjega desnega režnja se razteguje dorzalno na kranial¬ ni ploskvi osrčnika, glavni volumen manjšega levega režnja pa leži s široko ploskvijo na prsnici, tako da se ta pri odprtju prsne votline od ventralne strani najprej zdi kot večji reženj. Kranialna odseka obeh režnjev se med seboj stapljata z vezivom na svoji medialni ploskvi. Dorzalno so v sosedstvu sapnik, spred¬ nja velika dovodnica in n.phrenicus. Stranski ploskvi sta plos¬ ko vdolbeni od koničnih pljučnih režnjev. Ventralno se v tkivo timusa zajedata a. in v.thoracica int. Krvne žile: Timus oskrbujejo: ena do dve veji iz arterije tora- cike int. in včasih po ena veja iz trunkusa brahiocefalikusa na desni in iz arterije subklavije na levi strani. Vene se vlivajo v veno toraciko interno ali včasih neposredno v veno kavo crani- alis. Mezgovnice potekajo k nll.mediastinales craniales in nll. sternales. Inervacija: Parašimpatična in simpatična živčna vlakna obliku— jejo pletež; domnevno regulirajo prekrvitev organa. 0 timusu pri mački je znano, da je podolgovat, režnjast organ svetlo rožnato rdeče do rahlo sivkaste barve. Njegov prsni del - 251 - leži v mediastinumu na prsnici in ga pokrivata pljučna konična režnja. Njegov kavdalni konec se tesno prilega osrčniku in je razcepljen na krajši desni ter daljši levi reženj. Če je popol¬ noma izoblikovan, sega njegov kranialni konec kot kratek vrat¬ ni del približno 1 do 2 cm navzpred iz prsne votline in je lahko v izjemnih primerih razcepljen na dva kraka. Timus pri prašiču Timus prašiča ni čisto entodermalnega izvora, v nasprotju s ti- musom pri drugih domačih živalih. Pri oblikovanju prvotnega glavnega timusa sodeluje namreč z majhnim delom tudi slepi konč¬ ni del ektodermalnega odseka duktusa precervikalisa. Vrh tega ima prašič lahko še dodatno samostojni "thymus superficialis", ki sam izvira iz duktusa precervikalisa, je torej izključno ek¬ todermalnega izvora. Položaj: Prsni del priželjca leži na eni strani na osrčniku in na drugi strani na prsnici. Razdelitev na desni in levi reženj nakazuje kavdalna zareza. Tako predstavlja ta odsek timusa 0,5 cm debelo ploščo, ki je dolga približno 10 cm in na vsaki stra¬ ni 3,5 cm široka. Iz prsnega dela izhaja parni isthmus cervicothoracalis kot 1,5 cm dolga nit. Njemu se priključi parni vratni del, pars cervj.- calis thymi. Ta je dolg kakšnih 20 cm in 3 do 4 - cm debel ter ši¬ rok. Najprej se prilega sapniku ventralno, v sprednjem vratnem področju pa ob strani. V.jugularis externa označuje njegovo dor- zolateralno omejitev. A.carotis communis in v.jugularis int. ležita na njegovi dorzomedialni stra n i. Na ta način sega vratni del do višine grla. Podobno kot pri teletu najdemo tudi pri prašičku timusov reženj, ki sega pod lobanjsko bazo in je od vratnega dela bolj ali manj razločno razmejen s parenhimskim mostičkom. V ta del je vklju¬ čen tudi thymus superficialis, ki je omenjen že v začetku. Zato naj bi tudi pri pujsku, zrelem za rojstvo, lahko govorili o glavnem delu, pars cranialis thymi, in spojnem delu, isthmus craniocervicalis thymi. Pogosto narezani, s tem pa tudi dvodelni glavni del se dotika procesusa jugularisa zatilnice, leži pa na - 252 - glanduli mandibularis in pod bezgavko, ni. retropharyngeus me¬ di alis. 0 oskrbi s krvjo in živci do sedaj niso zastavljene nikakršne raziskave. Lahko pa velja za verjetno, da so tudi pri prašiču v načelu podobne razmere kot pri govedu. Timus pri prežvekovavcih Priželjc pri teletu je močno razčlenjen. Neparni prsni del pri¬ željca leži v dorzalni polovici prekardialnega mediastinuma, ne¬ simetrično na levi strani. Dorzalno ga omejujeta hrbtenica in prsni del muskulusa longusa colli, kavdalno osrčnik, ventralno truncus brachiocephalicus in njegove veje kot tudi v.cava cra- nialis ter konični reženj levih pljuč. Njegova desna stran se dotika sapnika in požiralnika; zaradi tega ga ni moč videti iz desne plevralne votline. Njegovo levo ploskev delno prekriva plevra. Prsni priželjc se spaja z neparnim odsekom vratnega timusa prek ozkega neparnega mostička, isthmus cervicothoracalis. Ta pred¬ stavlja parenhimski mostiček, ki poteka od kavdodorzalne proti kranioventralni strani in se na levi strani prilega sapniku. Na vratnem delu priželjca lahko razlikujemo kavdalno ležeči ne¬ parni odsek (telo) in oba kranialno ležeča parna kraka. Tako ima vratni del telečjega timusa približno obliko črke "V" s konico, obrnjeno proti prsim. To je najmočnejši odsek celotnega timusa. Telo vratnega timusa leži dorzalno na sapniku, ob straneh pa potekata obe jugularni veni. Kraka se prilegata sapniku na stra¬ neh. Kranialno dosežeta ščitnico. Vratni del timusa pokrivajo na straneh in ventralno m.sternocleidomastoideus in spodnje pod— jezičnične mišice. Krakoma vratnega dela se na vsaki strani priključi po en zviju- gan isthmus craniocervicalis thymi. Ta vzpostavlja spoj s par¬ nim glavnim delom na vsaki strani. Pars cranialis thymi se da dokazati po novejših raziskavah na govejih plodovih do zrelosti za rojstvo. Desni in levi glavni del sestojita iz retroglandularne porcije, ležeče tesno za gld. - 253 - mandibularis, in subbazilarne porcije, ležeče pod bazo lobanje. Slednja porcija doseže bezgavke, nll.retropharyngei mediales, in ima v sebi epitelno telesce III. Porciji povezuje tanka paren- hiinska nit. Včasih najdemo akcesorne timuse. Involucija se začne pri govedu po 8. tednu življenja. Najprej se razkroji glavni del in istmusa. Nato se ločita kraka in telo vratnega dela drug od drugega, tako da se v tem času lahko poja¬ vijo štiri samostojna timusova področja, desni in levi sprednji vratni del, neparni zadnji vratni del ter neparni prsni del. Po¬ tem ko zgineta tudi vratna odseka, se prsni del ohrani do 6 let, v neredkih primerih pa do večje starosti kot timusovo maščobno telo. Oskrbo govejega timusa s krvnimi žilami podrobno obravnavajo no¬ vejše raziskave. Pri'inervaciji govejega timusa sodelujeta n.vagus in n.sjnnpathi- cus. Mezgovnice iz timusa potekajo k naslednjim bezgavkam: nll. mediastinales, cervicales in retropharyngei. Timus malih prežvekovavcev je po svoji zunanji obliki podoben timusu pri govedu. Prsni del leži bolj na levi strani v dorzal- nem delu prekardialne mediastinalne špranje. S svojo levo plos¬ kvijo se dotika sapnika, požiralnika in velikih krvnih žil. Na levi strani se lahko vtisne med levo prsno steno in osrčnik. Ventralno ga obdaja konični reženj desnih pljuč. Vratni del je na spodnji tretjini vratu neparen in ga tukaj spa¬ ja s prsnim delom isthmus cervicothoracalis. Oba kraka vratnega dela segata čez dve zgornji tretjini vratu do grla. Pri jagnjetu poročajo podatke o glavnem delu. 0 glavnem delu pri kozličku pa ne obstajajo nikakršne raziskave; prav tako tu¬ di ne o oskrbi s krvjo. Timus jagnjeta raste po rojstvu najmanj do nastopa spolne zrelosti (6. do 8. meseca) v razmerju s teles¬ no rastjo (0,1 % telesne teže) kontinuirano dalje. Involucija je pri ovci zaključena z dvema letoma, nasprotno pa najdemo pri kozlih s 5 leti še znatne ostanke timusa v prsnem košu. - 254 - Timus pri konju Timus pri konju sestoji praviloma samo iz prsnega dela; temu pa se včasih pridruži vratni del, ki je tedaj večinoma neparen. Prsni del leži v spodnjem delu prekardialne mediastinalne špra¬ nje na prsnici. Stiska se k osrčniku. Navadno je levi reženj večji. Sega od vhoda v prsno votlino do 4. ali 5* rebra, dorzal- no do trunkusa brahiocefalikusa, pri čemer stopi mediodorzalno pod lobus cranialis levih pljuč. Desni reženj prsnega timusa je na splošno manjši. Sega od 1. ali 2. do 4. rebra. Dorzalno se lahko dotika vene kave cranialis, stopi pod lobus cranialis des¬ nih pljuč in pri starejših živalih zgubi stik s stransko prsno steno. Če je vratni del izoblikovan, tedaj je pretežno neparen in leži levo od sapnika. Večinoma ga z levim režnjem prsnega timusa spa¬ ja razločen isthmus in sega kakšnih 15 cm daleč proti glavi. Včasih najdemo vratni del tudi samo kot 5 do 4 cm dolg podalj¬ šek med vlivoma obeh ven, vv.jugulares externae. Timus oskrbujejo s krvjo veje iz arterije carotis communis in arterije toracike int. Venozni odtoki dosežejo veno jugularis ekst., veno kavo crania¬ lis in veno toraciko int. Inervacijo omogoča vegetativni pletež. Sistem limfnih žil Splošno Limfne žile ali mezgovnice (vaša lymphatica) prepredajo celotno telo kot drugi cevasti sistem poleg krvnih krvnih šil. Njihova vsebina je limfa ali mezga, tekočina, katere sestava je podvr¬ žena močnim nihanjem. Tako vodijo črevesne limfne žile maščobo, resorbirano pri prebavi; ta limfa je motna, mlečna emulzija, ki jo imenujemo mleček, chylus (črevesna mezga). Nasprotno pa je vsebina limfnih žil na končinah bolj podobna krvni plazmi, če¬ prav je bogatejša z vodo in siromašnejša z beljakovinami. Poeno-r- stavljeno lahko rečemo, da skoz telesno tkivo stalno mezi tok tekočine, ki izhaja iz krvnih žil in jo deloma odvajajo limfne - 255 - žile ter jo tako zopet dovajajo krvi. Eri tem potegne s seboj tudi večje molekule in korpuskularne elemente. Potemtakem ima sistem limfnih žil najprej pomožno funkcijo za venozno stran krvnega obtoka. Zveza med limfnimi žilami in venami je najočit- nejša v ontogenezi, ko se deli limfnih prog razvijejo kot deri¬ vati ven in se iz tega ohrani tudi limfovenozna anastomoza. Oba sistema pa postaneta po svojem nastanku nosivca različnih funk¬ cij. Pri tem je za medicino bistveno interesantno, da se vene in limfne žile razlikujejo tudi po tem, da imajo snovi, ki jih slednje prevzamejo iz tkiv in jih odnašajo dalje, različno mole¬ kularno velikost. Tako sodijo k elementom, ki jih limfa raznaša po svojih poteh, tudi povzročitelji bolezni, toksini in rakave celice. Te se lahko prestrežejo v bezgavkah, ki so vključene v progo transportnih žil in skozi katere se limfa pretaka enako kot skoz čistilni filter. Pri pretoku skoz bezgavke se limfa ne samo očisti, temveč tudi bogato opremi z limfociti. Periferna limfa je pred pretokom skoz bezgavke še skoraj brez celic. V e- nem kubičnem milimetru limfe so lahko našteli samo 200 do 2000 limfocitov. Centralna limfa, ki je zapustila bezgavko, pa ima nasprotno lahko 1700 do 152000 celic v enem kubičnem milimetru. Mezgovnice torej bistveno sodelujejo pri cirkulaciji limfocitov. Struktura in funkcija limfnih poti Limfne poti imajo nalogo, skrbeti za kontinuirano drenažo teles¬ nih tkiv in za povratni transport velikomolekularnih proteinov plazme in lipidov; to nalogo lahko opravijo, ker sestojijo iz več poti, ki so vključene druga za drugo in so zgrajene na raz¬ ličen način. 1. Limfne poti se začenjajo z najnežnejšimi, slepo zaprtimi cev¬ kami, limfnimi kapilarami. Na temelju svoje posebne kakovosti omogočajo trans— in interendotelialni transport snovi in tekočin iz tkivnih špranj v lumen žil. Limfne kapilare se združijo v pletezaste kapilarne mreže, iz ka¬ terih se limfa oddaja dalje. 2. Limfa tako pride v limfne žile z večjo svetlino. V teh žilah so številne dvojadraste zaklopke, ki vodijo tok limfe smotrno proti krvi. Zato ta prvi odsek limfnih šil imenujemo tudi "vo- - 256 - dilne žile". V drugem odseku, ki se priključuje prvemu, se po¬ javlja v stenah segmentalno razporejena muskulatura. Mišični plašč je med dvema zaklopkama posebno močen in lahko s svojo kontrakcijo transportira vsebino, limfo, v centralno smer. Dru¬ gi odsek limfnih žil imenujemo "transportne žile". 3 . Limfne žile se pred svojim iztekom v venski sistem združijo v nekaj velikih limfnih zbirnih vodov (limfna debla). Kajvečji je prsni mezgovod, ductus thoracicus, ki se začenja za diafrag¬ mo z večinoma ampulasto razširjenim limfnim jezerom, cisterna chyli, vodnica mlečka, in tako dovaja limfo iz zadnjih dveh tre¬ tjin telesa v levi venski kot. Malo pred svojim iztekom sprejme ductus thoracicus še dotok iz leve sprednje tretjine telesa prek levega mezgovoda iz glave in vratu, truncus jugularis si- nister. Limfa iz desne sprednje tretjine telesa teče prek ustreznega mezgovoda iz glave in vratu, truncus jugularis dexter, katerega razširjeno, končni del imenujemo tudi desni limfni vod, ductus lymphaticus dexter, samostojno v desni venski kot. Limfne kapilare Nežna zgradba začetnega odseka limfne žile, t.j. limfne kapila¬ re, je povsem usmerjena na drenažno funkcijo. Enoskladni endotel je debel 0,1 do 0,2 mikrometra. Meje celic so nepravilno nazob¬ čane. Širina intercelularne špranje znaša praviloma 90 A, širina hilusnih kapilar v črevesnih resicah pa 150 do 200 A. Tu bi mo¬ gle prestopiti makromolekule do molekularne teže 40.000. Endotel- ne celice limfnih kapilar imajo okenca kot jih imajo endotelne celice krvnih kapilar. Kot slednje pa imajo številne manjše in večje mehurčke, ki omogočajo transcelularni transport snovi do molekularne teže od 2000 do 5000. Limfne kapilare imajo za raz¬ liko od krvnih kapilar le slabo razvito ali luknjičavo bazalno membrano. Nežna valovita mrežasta vlakna vežejo kapilarno steno z obdajajočim vezivom. Periciti manjkajo. Nežna kapilarna stena omogoča veliko raztegljivost napolnje nih limfnih kapilar. Izpra¬ znjene limfne kapilare lahko popolnoma kolabirajo, tako da v običajnem histološkem preparatu niso vidne. - 257 - V normalnem primeru spreminjajo limfne kapilare svojo širino glede na to, ali so v fazi napolnjenosti ali izpraznitve. Za medicino je zanimivo, da so pri povečanem tkivnem pritisku, n. pr. pri vnetju (s tkivnim edemom), limfne kapilare prisiljene, da se razširijo: na kapilarno steno zasidrana in v tkivo poteg¬ njena mrežasta vlakna se napno in tako držijo lumen odprt proti povišanemu tkivnemu pritisku. limfne kapilare oblikujejo zaprte mreže, od katerih se odcepijo slepi izrastki kot prave korenine limfnega obtoka. Za razli¬ ko od krvnih kapilar so začetni limfni odseki različne oblike: ozke cevaste poti se izmenjavajo s trebušastimi razširitvami. Takšne mreže limfnih kapilar ležijo samo tam, kjer je kolageno vezivo, torej v subepitelialnem vezivu "zunanjih in notranjih telesnih površin" ter v intersticialnem vezivu parenhimatoznih organov, limfne kapilare manjkajo v vseh epitelih, v hrustančnem tkivu., roženici in očesni leči, v čisto epitelialnem parenhimu določenih žlez, v centralnem živčnem tkivu ter v placenti. Ekstravaskularna cirkulacija Biološko pomembnost dvojne drenaže telesnega tkiva skoz krvne in limfne kapilare lahko dobro razumemo samo, če opazujemo giba¬ nje vode znotraj tkivnih špranj, t.i. ekstravaskularno cirkula¬ cijo. Sok v tkivnih špranjah, torej med vlakni veznega tkiva, imenujemo tkivna tekočina. Njena količina se lahko občutno spre¬ minja. lahko je bolezensko povečana. Tkivne špranje so prej na¬ pačno imenovali "limfne špranje" v domnevi, da obstajajo med tkivom in začetkom limfnih kapilar široka področja izmenjave in da je potemtakem kakovost tkivne tekočine in limfe identična. Vendar to ni povsem tako. Predstavljati si namreč moramo števil¬ ne prostore, ločene drug od drugega s polprepustnimi opnami; med temi prostori pa poteka bolj ali manj intenzivna izmenjava sno¬ vi. Celice in tkiva morajo biti oskrbovane tako izdatno, da se lahko ohranijo in izpolnjujejo svojo funkcijo. Zato jim krvne žile snovi dovajajo, krvne in limfne žile pa odvajajo. Pri tem potekajočo ekstravaskularno cirkulacijo obvladujeta dve skupini snovi: takšna z razmeroma nizko molekularno težo in ve¬ liko difuzijsko sposobnostjo in takšna z visoko molekularno težo - 258 - in nižjo sposobnostjo izmenjave. Pri tem se izkaže, da je vedenje makromolekul v zvezi s fino strukturo krvnih in limfnih kapilar kot tudi z osmotičnimi sila¬ mi, ki postanejo dejavne v tkivu in igrajo vlogo pri ustvarja¬ nju limfe. Ekstravaskularna cirkulacija makromolekul Krvne kapilare dopuščajo, da dnevno 50 do 100 % cirkulirajoče količine proteinov v krvni plazmi izstopi v tkivo. Te beljakovi¬ ne krvne plazme igrajo važno vlogo na eni strani pri gospodarje¬ nju telesa z beljakovinami, na drugi strani pa so tudi vehikel (vozilo) za mnoge, nanje navezane snovi (železo, holesterin, laktoflavin, karotin) in kot protitelesa difundirajo v tkivo. Za njihovo resorpcijo in odnašanje iz tkiv so skoraj izključno odgovorne limfne poti. Če je ta pot kjerkoli blokirana, tedaj pride do limfostatičnega edema, ker beljakovine, ki so izstopile iz krvnih kapilar, obležijo v tkivu in zaradi svoje osmotične moči vežejo vodo. Črevesne limfne kapilare (hilusne žile) so v središču resorpcije maščob. Dognano je, da dolgoverižne maščobne kisline sprejemajo in transportirajo izključno limfne poti. Znano je, da tok v hi- lusnih žilah rapidno naraste po sprejemu hrane, bogate z maščo¬ bo. Kratko - in srednjeverižne maščobne kisline iz hrane pa na¬ sprotno lahko odnesejo tudi vene portalnega sistema. Lipidi pa - vezani na beljakovine kot lipoproteini - zapustijo tudi krvne kapilare in so tako soudeleženi pri ekstravaskularni cirkulaciji. Takšne snovi precejšnje molekularne teže (do 130000) in tudi kapljice maščobe se pojavijo v limfi. Ekstravaskularna cirkulacija korpuskularnih elementov Skoz krvne kapilare se praviloma izpuščajo v tkivo levkociti vključno z limfociti. Ti se po limfni poti vrnejo nazaj v kri, pri čemer pa se je treba spomniti na to, da glavnina limfocitov v limfnih poteh izhaja iz bezgavk. Toda limfne kapilare spreje¬ majo tudi druge korpuskularne delce, po limfnih žilah pa se pre¬ našajo dalje in se filtrirajo v regionarnih bezgavkah. Semkaj - 259 - štejemo tudi mikroorganizme, ki so prišli v intersticij po krv¬ nih kapilarah, ali pa so vdrli skoz kožo ali sluznico. Stvarjanje limfe Limfa je na splošno poznana kot "bleda sestra" krvi. Šele pred nekaj leti je morfolog Casley - Smith (1967) opisal na temelju elektronsko optičnih raziskav danes veljavno teorijo, po kateri nastane limfa iz tkivne tekočine. Izhodišče njegovega opisa je kolabirana, zaprta limfna kapilara, ki se končuje v tkivni špra¬ nji (intercelularni prostor, intersticij). Če torej celularni metabolični procesi vodijo do makromolekularnih, osmotično ak¬ tivnih produktov razkroja in s tem do povečane prekrvitve in po- jačene prepustnosti krvnih kapilar, tedaj naraste količina vode v tkivu. Tudi drugi procesi, kot n.pr. povišanje krvnega priti¬ ska v kapilarah ali padec efektivnega koloidno osmotičnega pri¬ tiska v krvi, lahko dovedejo do povišanja filtracije vode v tki¬ vo in s tem do njegovega nabrekajenja. Zdaj pa mrežasta vlakna, ki stene limfnih kapilar spenjajo z obdajajočim vezivom, razvlečejo endotelne celice drugo od druge in tako "odprejo" limfne kapilare. Zaradi povečanja razlike med pritiskom v krvnih kapilarah oz. intersticialnim pritiskom na eni strani in intralimfatičnim pritiskom na drugi strani, prite¬ ka zdaj intersticialna tekočina vključno s korpuskularnimi ele¬ menti v lumen limfnih kapilar. Korpuskule lahko pri tem začasno držijo široko odprte vmesne špranje med endotelom. Tudi gibanja tkiv lahko igrajo določeno vlogo v fazi pritekanja limfe. Vrh tega je sposobnost za prepustnost pri limfnih kapilarah večja kot pri krvnih kapilarah, kajti one nimajo nobene bazalne mem¬ brane, ali pa samo nepopolno. V času pritekanja je prva zaklopka odvajajočih limfnih žil še zaprta. Toda že zdaj se začenja faza, v kateri del vode teče zopet nazaj v intersticij; beljakovine in korpuskularni elementi pa se, nasprotno, zadržijo: limfa se koncentrira in se tako v svoji sestavi razlikuje od tkivne teko¬ čine, kar je že v histološki sliki razločno dokazljivo zaradi intenzivnejše sposobnosti obarvanje limfe. Ko so limfne kapilare na ta način nabito polne z limfo, tedaj se na eni strani vmesne špranje med endotelom zaprejo zaradi povečanega tkivnega priti¬ ska, povzročenega po mišičnih kontrakcijah, po drugi strani pa - 260 - se potisne limfa v vodilno žilo ob pasivnem odprtju prve limfne zaklopke. V izpraznjeni limfni kapilari se opisani proces ust¬ varjanja limfe znovič začne. Posebno močan vtis napravi študij ustvarjanja limfe v limfnih kapilarah črevesnih resic. Če poskusni živali damo nekaj kubič¬ nih centrimetrov olja v tanko črevo, tedaj se 20 minut pozneje že delno resorbira in ga najdemo v obliki, finih kapljic v ve¬ zivu resične strome in v limfnih kapilarah. Bobovi endotelnih celic so zavihani in med stiki so vdrle maščob¬ ne kapljice in voda. Pri razmaknitvi ostanejo na nekaterih "za¬ pornih mestih" celični robovi spajkani. Toda zraven teh mest so celični robovi tako široko odprti, da lahko tekočina teče mimo. S tem opazovanjem je rešeno staro sporno vprašanje, ali so limf¬ ne kapilare odprte ali zaprte: te se lahko odpro po nabreknjenju intersticija na vlek mrežastih vlaken, pritrjenih na njihove ce¬ lične robove. Vrh tega se lahko tudi majhni mehurčki tekočine spravijo skoz endotelne celice v smislu citopempse. Izpraznitev limfe črevesnih resic v vodilne žile omogočajo kontrakcije mi¬ šičnih vlaken, ki so v osi vsake črevesne resice. Limfne žile Kakor je v uvodu že na kratko omenjeno, imenujemo žile, ki sledi¬ jo limfnim kapilaram in imajo večjo svetlino, limfne žile. Te imajo nalogo, da limfo, ki vstopa v kapilare, najprej transpor¬ tirajo dalje k regionarnim bezgavkam in končno v kri. Ker so v teh odsekih prve limfne zaklopke, je tok limfe usmerjen centri- petalno. Žile tega odseka imenujemo "vodilne žile". Tudi vodil¬ ne žile se med seboj povezujejo s številnimi stranskimi vejami v mreže, podobno kot kapilarne mreže. Od kapilarnih mrež se še ne razlikujejo po posebni zgradbi sten. Samo njihov večji kali¬ ber in veliko število žepičastih zaklopk omogočata njihovo raz¬ likovanje. Sile, ki v njih limfo poganjajo centripetalno, delu¬ jejo nanje od zunaj. Takšne sile lahko izhajajo za vodilne žile kože iz njihovega napenjanja pri spreminjajočih se gibanjih, za vodilne žile gibalnega aparata pa iz kontrakcij sosednjih mišič¬ nih snopičev. V črevesu ležijo vodilne žile na svoji poti od sluznice do potrebušnice med snopiči črevesne muskulature in se - 261 - iztiskajo v zapovrstnih peristaltičnih valovih. Temu nasproti je za naslednje odseke limfnih žil značilno, da njihove stene ojačujejo mišične celice in so s tem usposobljene za lastno motoriko. Zato te odseke imenujemo "transportne žile". Tudi te imajo številne zaklopke v enakomernih razmikih. S tem je vsaka transportna žila razdeljena na segmente, ki ležijo v verigi drug za drugim. Vsak segment zaklopk, imenovan tudi lim- fangion, sestoji torej iz para zaklopk in kosa žile, ki je pri¬ ključen in ima poleg endotelne obloge še mišično manšeto. Vsaka mišična manšeta je glede na velikost žile sestavljena iz ene ali več plasti komplicirano potekajočih mišičnih vlaken. Zanimi¬ vo je, da je stena manjših transportnih žil pod nasadiščem za¬ klopke brez mišic. Mišične manšete posameznih limfangionov so torej ločene druga od druge in lahko delajo neodvisno. Če seg¬ mentu zaklopk priteka limfa iz periferije, tedaj se napihne med zaklopkami, ker mišična manšeta omlahavi in se torej lahko raz¬ tegne. Po napolnitvi pride do mišične kontrakcije. Na limfo v segmentu zaklopk se izvaja pritisk; vstopna zaklopka se zapre, a limfa se izpusti proti centru prek pasivno odprte izhodne za¬ klopke v naslednji limfangion. Tam se mišična manšeta zopet raztegne in opisani potek se ponovi od stopnice do stopnice. In vivo pa razširitev in zožitev limfangionov, ki si sledijo drug za drugim, nista premaknjeni za celo fazo, temveč za en del te faze. Potemtakem je v polnjenju, ki narašča od periferi¬ je proti centru, več segmentov, ki ležijo drug za drugim; več drugih segmentov, ki so priključeni, kaže časovno rahlo premak¬ njene kontrakcije. S tem nastane slika valovitega gibanja limf¬ ne žile z veliko, sunkovito močjo. Po hrani, bogati z maščobami, lahko opazimo na hilusnih žilah 10 do 12 takšnih valovitih gi¬ banj na minuto. Poskusi z izoliranimi limfangioni so pokazali, da se reakcije izzovejo ne samo z naravnimi dražljaji (pritisk, zatezanje, toplota), temveč tudi z različnimi kemičnimi substan¬ cami in farmaki, s čimer je nakazana pot za medikamentalno po¬ moč v primerih, ko odpovedo limfne transportne poti. Omenjeni poskusi pa so pojasnili tudi izkušnjo, ki jo poznamo iz brezuspešnih prizadevanj za retrogradno injekcijo limfnih zil, da so namreč zaklopke zdravih limfnih zil popolnoma sufici— - 262 - entne. O venskih zaklopkah pa nasprotno vemo, da se neredko nezadostno zapirajo, so torej lahko insuficientne. Infekcija se torej v limfnih žilah, skoz katere se pretaka limfa, nikdar ne širi proti toku limfe. Pri ekstremnem zastoju limfe kot izjem¬ ni situaciji pa, nasprotno, prevladujejo posebne okoliščine, ker jih pogosto spremlja mehanično učinkovita blokada žil. Ome¬ njene gradbene posebnosti so pri transportnih žilah zato tako pomembne, ker predstavljajo najdaljše odseke limfnih poti. Nji¬ hova ugraditev v rahlo vezivo jim omogoča avtohtono gibljivost. Najdemo jih lahko samo, kadar so polne. Tedaj pa jih lahko za¬ nesljivo razpoznamo kot žile, podobne nizu biserov, zaradi tega, ker številni limfangioni oblikujejo nekakšno verigo. Tudi pri pacientih lahko limfne žile, ki so dobro napolnjene ali zajeze¬ ne, spoznamo pod kožo in jih vrednotimo kot važno opozorilo na mesto obolenja. Tudi v limfogramu so limfne žile, napolnjene s kontrastnim sredstvom, okarakterizirane zaradi svojega poteka, podobnega nizu biserov. Transportne žile pogosto potekajo vzporedno med seboj in tako spajajo tributarno področje z regionarnimi bezgavkami z več pot¬ mi. Takšne vzporedne poti so med seboj povezane s stranskimi ve¬ jami. To vedenje bi na eni strani moglo predstavljati varnostni ukrep telesa proti dolgoročnemu izpadu poti, na drugi strani pa boljše izkoriščenje ekstravaskularnih sil za transport limfe. Kajti tudi transportne žile so sposobne izkoristiti poleg lastne motorike tudi zunaj žil nahajajoče se faktorje za premikanje limfe. Semkaj štejemo fizikalno-kemične sile, premikanje mišic, premikanje in funkcije organov, pulzacijo arterij in ven in vpliv dihanja ter krvnega obtoka. Stekanja več manjših žil v večjo limfno šilo, kot je to navadno pri venah, pa, nasprotno, praviloma ne najdemo. Več limfnih žil vstopi kot dovodne žile, vaša afferentia, v eno bezgavko; zapu¬ sti pa jo ena ali dve odvodni žili, vaša efferentia. Na ta način se število mezgovnih šil vzdolž verige bezgavk odločno zmanjša. V zvezi s tem moramo opozoriti na to, da predstavlja bezgavka, vključena v limfno pot, v limfnem toku znaten odpor, ki ga mora¬ jo premagati limfangioni, vključeni pred bezgavko in za njo. - 263 - Končno naj omenimo, da je stena limfnih žil v omejenem obsegu prehodna za snovi z nižjo molekularno težo. To je na eni strani pomembno za lastno oskrbo limfnih žil, kajti njihova opremlje¬ nost z žilnimi žilami, vaša vasorum, je pičla. Na drugi strani pa se limfa na ta način koncentrira, ker na poti od periferije do vliva v kri premeri ponekod dolgo pot. Ne moremo dovolj prodorno opozoriti na medicinsko pomembnost brezhibno funkcionirajočega povratnega toka limfe. Zastoj limfe se izenačuje z zbiranjem beljakovin in troske, ki povzroča "zamočvirjenje"tkiva; edemi zaradi velikih količin zastale tkiv¬ ne tekočine povzročajo, da deli telesa otečejo, se izobličijo in postanejo boleči. Posledica tega so najtežje motnje. Danes, predvsem v humani medicini poskušana terapija, t.j. ročna pod¬ pora drenaži limfe, dela na načelu potrpežljive in obzirne ma¬ saže ob najnatančnejšem upoštevanju topografije limfnih poti. limfna zbirna debla in limfovenozne anastomoze Limfne žile se pred svojim iztekom v t.i. venski kot zbirajo v večja limfna zbirna debla (trunci lymphatici). Histološka zgrad¬ ba le-teh kaže slojevitost, t.j. tunica intima, t.media in t. adventitia, predvsem na duktusu toracikusu, delno pa tudi že na drugih zbirnih deblih. Ta trojna slojevitost je najmanj izraže¬ na pri mesojedih, ki imajo z muskulaturo revna limfna debla. Se¬ stava duktusa toracikusa iz mišičnih, elastičnih in kolagenih gradbenih elementov je podvržena velikim nihanjem, tako da ob¬ stajajo razlike med vrstami živali kot tudi med živalmi ene vr¬ ste in končno tudi med različnimi odseki duktusa toracikusa. Limfna zbirna debla so opremljena s številnimi zaklopkami. Na izhodišču zaklopk so mišične celice žilne stene razvrščene v po¬ dolžni smeri. S tem je verjetna lastna motorika krožne muskula- ture na način limfangionov. Pri tem gre poseben pomen srkalnim silam prsne votline v inspiracijski fazi in sesalni sili ven, ki so blizu srca. Normalno je mesto, kjer se vliva sistem limfnih zil v sistem krvnih žil, v "venskem kotu". To je stok vene jugularis ekst. z veno jugularis int., ali, če je izoblikovana samo ena od teh - 264 - ven, njeno snidenje z veno subklavijo svoje strani telesa. Zate¬ gadelj razlikujemo levi venski kot, angulus venosus sinister, in desni venski kot, angulus venosus dexter. V levi venski kot se iztekata ductus thoracicus in truncus jugularis sinister skupaj ali ločeno, z eno ali več vejami; njun končni odsek je pogosto ampulasto razširjen. V desni venski kot se izteka trun¬ cus jugularis dexter, katerega 1 do 4 cm dolgi končni odsek je močno razširjen v ductus lymphaticus dexter, ker se vanj izteka¬ jo številna vaša efferentia sosednjih bezgavk desne strani vra¬ tu in vhoda v prsno votlino. Poleg tega najdemo tudi nadaljnje možnosti izteka zbirnih debel, ki so biizu venskega kota, v raz¬ lične vratne in plečne vene ter v prednjo veliko dovodnico. Vendar so v medicini dobile praktičen pomen tudi dodatne limfo- venozne anastomoze, ki presegajo normalno število iztekov. Odkar vemo, da obstajajo pri različnih živalskih vrstah takšni dodat¬ ni limfovenozni spoji - tako n.pr. izteki limfnih žil v veno iliako, veno cirkumflekso ilium profundo, veno sacralis in veno cefaliko in anastomoze med duktusom toracikusom ter veno azygos - so to intenzivno raziskovali tudi pri človeku, vendar niso prišli do nedvoumnega izsledka. Vendar obstajajo od razvoja od¬ visne anomalije in patološko pogojene anastomoze, ki so vredne upoštevanja pri limfografiji. Tudi eksperimentalno se dajo nare¬ diti limfovenozni spoji. Iz tega sledi pouk, da je za zdravlje¬ nje določenih bolezenskih stanj (zastoj limfe in limfni edem) možno operativno napraviti takšne limfovenozne anastomoze. Že zdaj naj omenimo, da izhaja ductus thoracicus iz bolj ali manj razločnega limfnega jezera, ki je med preponskima stebričkoma in dorzalno od aorte ter ga imenujemo vodnica mlečka, cisterna chyli. Ta limfna debla trebušnega in medeničnega področja, ki se vlivajo v to ledveno cisterno, namreč trunci lumbales in trun¬ cus visceralis, tr.coeliacus, tr.intestinalis, tr.colicus, tr. jejunalis, tr.gastricus in tr.hepaticus, bodo opisani pozneje. Sistematika in topografija limfnih žil ter bezgavk Splošno V naslednjem bomo podali bolj deskriptiven prikaz limfnih žil in bezgavk. To pa zato, ker je za diagnostično izvrednotenje dolo- - 265 - čenih ugotovitev lahko koristno samo natančno poznavanje topo¬ grafije sistema limfnih žil. Najprej moramo določiti nekatere pojme: V naslednjem bomo vedno znova govorili o "regionarni bezgavki". To je postaja za filtriranje limfe, ki sprejema in kontrolira "primarno limfo" nekega organa ali telesnega dela. Obolenje tak¬ šne regionarne bezgavke je tipično za to, da je organ, ki je vključen pred njo, obolel. Nasprotno lahko imenujemo "tributarno področje" neke regionarne bezgavke tisto področje, iz katerega dobiva svojo "primarno lim¬ fo". Ta limfa doteka iz področja limfnih kapilar po limfnih ži¬ lah, ki dosežejo bezgavko kot dovodne žile (vaša afferentia). Dve (2) do štiri (4) "odvodne žile" (vaša efferentia) zapustijo bezgavko j njihova limfa je prvič precejena in obogatena z limfo¬ citi. To limfo imenujemo sekundarna limfa. Bezgavke so vklopljene druga za drugo v verigo pretežno okrog velikih debel krvnih žil. Zaradi tega lahko dobi bezgavka, ki ne leži skrajno periferno, poleg dotoka primarne limfe iz svoje¬ ga lastnega tributarnega področja tudi sekundarno limfo iz bez¬ gavke, ki je vključena pred njo. S tem je ta bezgavka sočasno "primarna postaja" za sekundarno limfo. Naključno lahko potekajo aferentne žile mimo bezgavk, ki so jim najbližje, do naslednje postaje in tako neposredno povezujejo bolj oddaljene bezgavke z izvirnim področjem, za katero je prav¬ zaprav "pristojna" druga bezgavka. Končno so bezgavke v skupini, ležeči na enaki višini, med seboj spojene. To pomeni, da so bez¬ gavke vklopljene ne samo druga za drugo, temveč tudi vzporedno druga z drugo. Stem se v določenih okoliščinah poveča število filterskih postaj, skoz katere se limfa preceja, in poveča ob¬ rambna sposobnost, pa tudi olajša razširitev bolezenskih proce¬ sov po limfni poti. Na temelju omenjenih zvez se da postaviti shema o "regionarnih bezgavkah" in njihovih "tributarnih področ¬ jih" le z omejitvami. Nomenklatura bezgavk se ravna po kraju njihovega nahajališča, je pri različnih živalskih vrstah osupljivo konstantno, tako - 266 - da je možna primerjava med domačimi živalmi. Vendar je treba pripomniti, da se na določenem mestu pri psu in prežvekovavcih navadno pojavlja ena do dve bezgavki, pri prašiču in konju pa nasprotno večje število majhnih bezgavk kot skupina bezgavk. Za¬ tegadelj bo pogosto smotrno, da funkcionalno primerljive skupi¬ ne označimo s pojmom "limfni center". Za diagnostiko je težak problem "normalna velikost" neke bezgav¬ ke. Praktično ni nikakršne absolutne norme. Število in velikost bezgavk nekega področja sta približno obratno sorazmerni. Za drenažo vsakega telesnega področja je tako pripravljena do se¬ daj še ne natančno določena skupna količina limfatičnega tkiva. Razdelitev na posamezne vozle lahko zelo variira. Z napredujočo starostjo naj bi involvirala predvsem sredica, ne pa skorja s folikli. Na splošno obstajajo velike variacije glede števila in velikosti ne samo pri vrstah živali, temveč tudi od živali do živali, tako da se ne ujemajo razmerja celo med desno in levo polovico tele¬ sa pri enem in istem osebku. Vseh teh omejitev se moramo zaveda¬ ti, če pri pacientih preiskujemo otipljive bezgavke na velikost, bolnost in povečano toploto, če pri klavni živali bezgavke za¬ režemo in preiskujemo na konsistenco in barvo, dalje, če na ži¬ valskem truplu zasledujemo metastazne poti rakastih novotvorb, ali če na kliniki presojamo limfogram. Pogosto je rezultat pre¬ iskave vezan na osebno izkušenost preiskovavca. Primerjalni prikaz sistema limfnih žil V naslednjem poglavju bomo iz povsem didaktičnih razlogov upo¬ rabljali za limfni center in za bezgavko izključno okrajšave lc. (lymphocentrum) in ni. (nodus lymphaticus) oz. nll. (nodi lym- phatici). Drugi tehnični termin za bezgavko, lymphonodus (skraj¬ šano ln.) oz. lymphonodi (lxm.) je slej ko prej enakopravno ve¬ ljaven. Sistem limfnih žil na glavi Na glavi vseh domačih sesavcev razlikujemo tri limfne centre: 1. Lc.parotideum, ki sprejema limfo iz površinskih področij - 267 - zgornje lobanje, 2. Lc.mandibulare, ki je pristojen za površin¬ ska in globinska področja spodnje čeljusti, vključno ustno vot¬ lino in dodatno tudi za sprednji del nosa, in 3 . Lc.retropharyn- geum, ki mu pošiljajo limfo globoko ležeči deli glave kot so nosno dno, obnosne votline, žrelo in grlo. Lymphocentrum parotideum Podušesni limfni center Podušesne bezgavke, nll.parotidei, ležijo ventralno od čeljust¬ nega sklepa pod ušesnim koncem glandule parotis. Včasih so bez¬ gavke položene v samo gl.parotis. Pri psu in govedu so otiplji¬ ve; pri prašiču, govedu in konju jih preiskujemo praviloma pri ogledu mesa, pri malih prežvekovavcih pa v posebnih sumljivih primerih. Tributarno področje: Svojo primarno limfo dobivajo iz kože čela, temena, očesnega, ušesnega, maseterjevega in podušesnega področ¬ ja, iz zunanjih žvekavk in zrkelnih mišic, iz čelnice, ličnice, senčnice in temenice ter spodnje čeljusti; nadalje iz čeljust¬ nega sklepa, vek in solznega aparata, iz zunanjega ušesa ter podušesne žleze slinavke. Nll.parotidei so izključno primarna postaja. Odtok: Svojo pretočno limfo oddajajo bezgavkam zadaj za žrelom, nll.retropharyngei mediales ali laterales. Lymphocentrum mandibulare Spodnječeljustni limfni center Ta center sestoji pri psu, prežvekovavcih in konju iz skupine bezgavk, bezgavke spodnje čeljusti, nll.mandibulares, pri mački in prašiču pa najdemo še drugo skupino bezgavk, nll.mandibula¬ res accessorii. Bezgavke spodnje čeljusti ležijo v zadnjem odse¬ ku medčeljustja v bližini spodnjeceljustničnega kota in jih je moč dobro otipati pri psu in govedu. Pri konju so v višini inči— zure vasorum, debele kot prst. Skupini obeh strani oblikujeta otipljiv paket, ki se oralno steka v obliki črke V; obolenje te— - 268 - ga paketa je značilno pri smoliki mladih konj. Pri prašiču, go¬ vedu in konju jih preiskujemo pri ogledu mesa redno, pri malih prežvekovavcih pa samo v sumljivih primerih. Tributarno področje: Primarno limfo dobavljajo: koža na nosu, nosnicah, ustnicah in licih, koža maseterjevega in očesnega po¬ dročja ter medčeljustja, nadalje skoraj vse facialisove mišice in žvekalne ter medčeljustne mišice kakor tudi zgornja čeljust- nica, medčeljustnica, solznica, nosnica, čelnica, ličnica ter spodnja čeljustnica. Tudi zobje, dlesna, jezik z mišicami, trdo nebo, sluznica lic in sprednji del nosne votline ter vse žleze na glavi sodijo k temu tributarnemu področju. Odtok: Vaša efferentia potekajo k pomožnim spodnječeljustnim bezgavkam, nll.mandibulares accessorii (mačka, prašič), k bez¬ gavkam zadaj za žrelom, nll.retropharyngei mediales, in predvsem h globinskim vratnim bezgavkam, nll.cervicales profundi crania- les. Pri govedu je lahko pred mandibularno bezgavko inkonstantno vklopljen nl.pterygoideus; ta sprejema primarno limfo neba in jo prefiltrirano dovaja spodnječeljustni bezgavki. S tem so nll.mandibulares primarna postaja za velika področja glave in včasih sekundarna postaja za limfo neba. Nll.mandibulares accessorii (mačka, prašič) so pretežno sekun¬ darna postaja. Lymphocentrum retropharyngeum Limfni center za žrelom K temu limfnemu centru štejemo pri vseh domačih sesavcih dve skupini bezgavk, nll.retropharyngei laterales in nll.retropha- ryngei mediales. Nll.retropharyngei laterales (stranske žrelne bezgavke) ležijo v fosi retromandibularis blizu atlasove krilne jame. Pri govedu so otipljive, prav tako tudi pri psu, če obstajajo. Pri konju se dotikajo stranske stene zračnega mehurja. Nll.retropharyngei mediales (sredinske žrelne bezgavke) se prilegajo žrelu. Obe - 269 - skupini bezgavk upoštevamo ob ogledu mesa pri prašiču, prežve- kovavcih in konju redno, pri malih prežvekovavcih pa samo v sum¬ ljivih primerih. Tributarno področje obsega kožo regije parotidike, medčeljustne in notranje žvekalne mišice, podjezičnične mišice in vratne ter tilniške mišice (dele, ki so blizu glave), zatilnico, zagozdni- co, senčnico, nebnico, čelnico in zgornjo čeljustnico kakor tu¬ di spodnjo čeljust, žleze na glavi, dlesno maksilarnega zobnega loka, nosno ozadje, obnosne votline, zračni mehur (konj), žrelo, grlo, ščitnico ter zunanje uho. Vrh tega sprejemajo nll.retropharyngei še limfo iz lc.parotide- uma (vsi domači sesavci) in lc.mandibulare. Eri govedu najdemo ihkonstantno nl.hyoideus rostralis in nl.hyo- ideus caudalis, ki filtrirata limfo iz jezika in žlez glave ter jo nato vodita dalje k stranskim žrelnim bezgavkam, nll.retro- pharyngei laterales. Odtok limfe z glave je zelo variabilen glede na vrsto živali. Pri psu vodijo nl.parotideus, nll.mandibulares in inkonstantni nl.retropharyngeus lateralis svojo limfo predvsem v nl.retro- pharyngeus medialis. Tu se začenja truncus jugularis. Eri prašiču sta poznana dva glavna odtoka. 1. Nll.parotidei in nll.retropharyngei laterales pošiljajo svojo limfo k nll.retro- pharyngei mediales, kjer se začenja truncus jugularis, ki vodi dalje majhen del limfe z glave. 2. Nll.mandibulares oddajajo svojo limfo pomožnim spodnječeljustnim bezgavkam, te pa jo da¬ lje oddajajo bezgavkam, nll.cervicales superficiales ventrales. Te sprejmejo tudi dodatek od nll.retropharyngei mediales in vo¬ dijo nato limfo, kakor tudi nll.retropharyngei laterales, direkt¬ no v nll.cervicales superficiales dorsales, ki s tem dobijo glavno količino limfe z glave. Eri govedu teče mezga iz nl.parotideusa, nl.mandibularisa in ni.retrofaringeusa medialisa k nll.retropharyngei laterales; tam se začenja truncus jugularis. Ta vodi celotno limfo glave. Ih-i konju oddajajo nll.parotidei in nll.retropharyngei laterales - 270 - svojo limfo k srednjim žrelnim bezgavkam, nll.retropharyngei mediales. Od tod in od nll.mandibulares se napajajo nll.cervi- cales profundi craniales. Iz njihovih eferentnih prog nastane truncus jugularis. Potemtakem se pri psu, prežvekovavcih in konju limfa z glave odvaja samo prek trunkusa jugularisa. Eri prašiču je sicer tudi ta vklopljen v odtok, vendar pa gre glavna količina mezge z gla¬ ve prek nll.cervicales superficiales dorsales. Sistem limfnih žil na vratu Na vratu domačih sesavcev razlikujemo dva limfna centra: 1. Po¬ vršinske limfne žile dovodijo svojo limfo k lc.cervicale super- ficiale, katerega področje dotoka prehaja tudi na glavo, spred¬ nje končine in trup. 2. Globinske limfne žile se združijo v lc. cervicale profundum, ki lahko sestoji iz verige kranialnih, srednjih in kavdalnih bezgavk vzdolž sapnika. Tudi njegovo tri- butarno področje se razteguje na glavo, pleče in nadlahet. Lymphocentrum cervicale superficiale Površinski vratni limfni center Največja izmed površinskih vratnih bezgavk je t.i. plečna bez¬ gavka, nll.cervicales superficiales. Ta bezgavka oz. skupina leži kraniodorzalno od plečnega sklepa pod mišico, m.brachioce- phalicus, ev. tudi pod muskulusom omotransverzariusom. Pri ko- nju je paket pred plečnim zobcem muskulusa pektoralisa profun- dusa, pri govedu in psu pa je posamična plečna bezgavka otiplji¬ va pred vratnim robom muskulusa supraspinatusa. Samo mačka in prašič imata poleg plečne bezgavke še druge površinske vratne bezgavke, tako da pri mački razlikujemo dve skupini, namreč nll. cervicales superficiales dorsales et ventrales, pri prašiču pa tri skupine, nll.cervicales superficiales dorsales, medii et ventrales. Dorzalna skupina ustreza plečni bezgavki drugih doma¬ čih sesavcev. V posebnih primerih jih je treba pri prašiču, pre- žvekovavcih in konju vključiti v pregled pri ogledu mesa. Tributarno področje ni omejeno na vrat, njegovo kožo in površin¬ ske mišice. Na eno strani prehaja na glavo, zlasti na teme, uše- - 271 - sno, stransko in ventralno prsno steno, pri konju pa tudi na stransko ter ventralno trebušno steno. Vrh tega so v tributarno področje vključeni obsežni odseki prednjih končin, tako njihova koža, nekatere mišice plečnega obroča, iztegovavke in upogibav- ke prstov, plečnega, karpalnega in prstnih sklepov ter skoraj vse kosti prednjih končin. Pri prašiču je potrebno posebej poudariti, da dotekajo ventral- ni skupini površinskih vratnih bezgavk tudi limfne žile iz spred¬ njih odsekov sescev (vimen), pa je zato treba te bezgavke pri plemenskih svinjah vključiti pri ogledu mesa. Poleg tega je pri tej vrsti živali vredno omeniti, da dorzalna skupina nima samo lastnega tributarnega področja, temveč tudi sekundarno in terci¬ arno postajo za vse tri limfne centre glave, tudi za srednjo in ventralno skupino površinskih vratnih bezgavk. Pri govedu in ovci obstajajo nll.cervicales superficiales accee- sorii, ki so vklopljeni pred plečno bezgavko in so za limfo tri¬ butarnega področja primarna postaja. Eferentne limfne žile površinskih vratnih bezgavk vstopijo pri psu v končni odsek trunkusa jugularisa ali v vlivni del duktusa toracikusa, včasih neposredno v veno jugularis eksterno. Pri prašiču so te tri skupine povezane druga z drugo s posredovanjem svojih odvodnih žil, vaša efferentia. Ventralna skupina oddaja svojo limfo srednji ali dorzalni skupini. Eferentne žile srednje skupine potekajo praviloma direktno k venskemu kotu, eferentne žile dorzalne skupine pa k trunkusu jugularisu ali k srednji skupini. Pri govedu se eferentne proge površinskih vratnih bez¬ gavk vlivajo v truncus jugularis ali ductus thoracicus. Pri ko¬ nju gredo vaša efferentia v nll.cervicales profundi caudales, na desni strani pa deloma neposredno v ductus lymphaticus dexter. I»ymphocentrum cervicale profundum Vratni globinski limfni center Globinske vratne bezgavke so v soseščini vratnega dela sapnika in globinskih krvnih žil. lahko jih razdelimo na tri skupine, nll.cervicales profundi craniales, medii et caudales. Kranialna in srednja skupina sta slabotnejši ali pa lahko manjkata (pes, - 272 - mačka, prašič, mali prežvekovavci), kavdalna skupina pa vedno obstaja in je posebno močno izoblikovana (z izjemo psa). V sum¬ ljivih primerih je pri ogledu mesa potrebno upoštevati bezgav¬ ke, nll.cervicales profundi caudales, pri prašiču, prežvekovav- cih in konju ter nl.costocervicalis pri prežvekovavcih. Tributarno področje obsega globinske dele vratu, kot so vratna vretenca, vratna muskulatura, grlo, sapnik in požiralnik, ščit¬ nica ter priželjc. Kranialne globinske vratne bezgavke dobivajo limfo z glave, zlasti iz podušesnega in tilniškega področja. Kavdalna skupina posega s svojim tributarnim področjem tudi na področje plečeta in nadlahti, tako na muskulaturo plečnega ob¬ roča, plečnega in komolčnega sklepa, na plečnico, nadlahtnico ter na plečni sklep. Pri govedu, ovci in kozi je pred kavdalno skupino globinskih vratnih bezgavk vklopljen še nl.costocervicalis, ki je položen pod m.scalenus primae costae. Govedo ima nadalje inkonstantni ni.subrhomboideus, ki leži pod vratnim delom muskulusa romboide- usa in je lahko vklopljen pred nl.costocervicalis oz. dovaja mezgo tudi kranialni mediastinalni bezgavki. Eferentne limfne žile globinskih vratnih bezgavk gredo direktno ali indirektno v truncus jugularis; samo pri prašiču potekajo do nll.axillares primae costae ali v kranialno veliko dovodnico. Omeniti je treba, da nll.cervicales proff.caudales pri govedu fungirajo kot sekundarna postaja za limfo iz lc.axillare. Truncus jugularis Mezgovod iz glave in vratu Truncus jugularis je izoblikovan na obeh straneh kot velika zbirna limfna žila vratu. Trunci jugulares dexter et sinister sprejemata vaša efferentia limfnih centrov glave in vratu ter vodita njuno limfo direktno ali indirektno do venskega kota. Truncus jugularis dexter leži v vsej svoji dolžini na vratnem delu sapnika, zaradi česar se včasih imenuje tudi truncus tra- chealis dexter. Pri tem sta mu soseda a.carotis communis in n. - 273 - recurrens ter v.jugularis interna, kolikor obstaja. Na vhodu v prsno votlino se združi z aksilarnimi limfnimi žilami in z vaša efferentia bezgavk na vhodu v prsno votlino ter sprednjega me- diastinuma v auctus lymphaticus dexter, ali pa se samostojno vliva v venski kot, pri čemer potem navadno imenujemo njegov odebeljeni končni kos ductus lymphaticus dexter. .Truncus jugularis (trachealis) sinister se v zgornji tretjini vratu prilega k požiralniku, stopi nato na levo stran sapnika in doseže na vhodu v prsno votlino vlivni del duktusa toraciku- sa; lahko pa se tudi samostojno vliva v venski kot. Oba trunku- sa jugularisa sta lahko tudi podvojena. Sistem limfnih žil na prednji končini Površinske limfne žile sprednje končine se stekajo večidel v že opisani lc.cervicale superficiale. Za globinske limfne žile prednje končine pa je izoblikovan lastni limfni center, lc.axil- lare, ki je pristojen tudi za stransko prsno steno in pri psu tudi za sesce. Lymphocentrum axillare Pazdušni limfni center K pazdušnemu limfnemu centru sodijo: Nil.axillares proprii; ležijo kavdalno od plečnega sklepa v de¬ litvenem kotu aa.axillaris et subscapularis; pri prašiču manj¬ kajo. Nil.axillares primae costae; ležijo ob strani prvega rebra v vi¬ šini arterije axillaris; manjkajo pri psu in konju. Nil.axillares accessorii; ležijo na strani 3* ali rebra v vi¬ šini vene toracike lat. Pojavljajo se pri psu, mački in včasih pri govedu ter ovci. Zgoraj imenovane bezgavke imenujemo v kliničnem jeziku pazdušne bezgavke. Nll.cubitales ležijo medialno od komolčnega sklepa in se pojav¬ ljajo samo pri konju ter inkonstantno pri ovci. Ihkonstantni nl.infraspinatus se pojavlja samo pri govedu. Leži na zgornji tretjini in na kavdalnem robu muskulusa infraspina- tus a . - 2 ? 4 - - Od imenovanih bezgavk so otipljive: pri psu vse pazdušne bezgav¬ ke in pri mršavem konju komolčne bezgavke. Pazdušne bezgavke pregledujemo v posebnih primerih ob ogledu mesa pri vseh klav¬ nih živalih. Tributarno področje centra, lc.axillare, obsega površinska po¬ dročja, katerih razprostranjenost močno variira glede na vrsto živali, in globinska področja celotne sprednje končine. K povr¬ šinskim področjem sodijo predprsje, podprsje, pri prašiču dodat¬ no še ventralno področje vratu, pri konju stranska prsna stena, pri psu dorzalna prsna stena, ventralna trebušna stena in tora¬ kalni ter sprednji abdominalni kompleksi sescev (vimen). Odtok limfe od le. axillare Če obstajajo tri (mačka, ev. govedo in ovca), ali če obstajata dve skupini aksilarnih bezgavk, tedaj oblikujejo verigo limfnih vozlov, skoz katere teže mezga od kavdalne proti kranialni stra¬ ni. Od nll.axillares primae costae oz. nll.axillares proprii, pri mački pa od obeh, potekajo vaša efferentia direktno (mačka) ali indirektno (govedo, konj) ali po obeh poteh (pes, prašič) do venskega kota. Pri psu vodi indirektna pot. čez truncus jugu- laris ali končni kos duktusa toracikusa, pri prašiču čez nll. cervicales superficiales ventrales in truncus jugularis, pri go¬ vedu čez ductus thoracicus ter vratne bezgavke, pri konju pa čez nll.cervicales profundi caudales. Kubitalne bezgavke oddaja¬ jo svojo limfo bezgavkam, nll.axillares proprii (konj, ovca) in nll.axillares primae costae (ovca). S tem poteka pretežno število globinskih mezgovnic sprednje kon¬ čine k lc.axillare. Pri psu filtrirajo otipljive bezgavke tudi limfo sescev. Površinske limfne šile sprednje končine in pri marsikaterih živalih tudi vaša efferentia iz lc.axillare poteka¬ jo k nll.cervicales superficiales et profundi, pri prašiču pa k nll.cervicales superficiales dorsales et ventrales. Sicer pa vo¬ di lc.axillare svojo limfo (razen konja) tudi direktno v venski kot ali v zbirna limfna debla na vhodu v prsno votlino. Sistem limfnih zil v prsni steni in prsnem drobovju V področju prsne votline obstajajo štirje limfni centri. Dva sta - 275 - pristojna predvsem za prsno steno, namreč lc.thoracicum dorsale in lc.thoracicum ventrale. Tretji sprejema limfo iz mediastinu- ma in njegovih organov; zaradi tega ga imenujemo Ic.mediastina- le. Četrti dobiva limfo od srca in pljuč ter se imenuje lc. bronchale. I>ymphocentrum thoracicum dorsale Borzalni prsni limfni center Temu limfnemu centru pripadata dve skupini bezgavk (bezgavke dorzalne prsne stene), ki sta položeni vzdolž pod hrbtenico in ju ločuje drugo od druge truncus sympathicus (mejni konopec): nll.thoracici aortici in nll.intercostales. Nll.thoracici aortici ležijo pod plevro neposredno poleg aorte toracike; pri psu jih ni. Medrebrne bezgavke, nll.intercostales, ležijo v bližini rebrnih glavic v medrebrnih prostorih, pokri¬ vata pa jih plevra in fascia endothoracica. V kavdalnem področ¬ ju kavdalnih prsnih vretenc se obe skupini bezgavk približata druga drugi, vendar ju je moč razlikovati drugo od druge zaradi položaja mejnega konopca. Pri psu najdemo na obeh straneh veči¬ noma samo eno medrebrno bezgavko v 5- ali 6. medrebrnem prosto¬ ru; tudi pri mački so medrebrne bezgavke nestalne, pri prašiču pa manjkajo. Ob ogledu mesa preiskujemo bezgavke, nll.thoracici aortici, pri prašiču, prežvekovavcih in konju in jih v posebnih primerih odstranimo kot medrebrne bezgavke pri prežvekovavcih ter konju. Tributarno področje dorzalnega prsnega limfnega centra sestoji iz dorzalne in stranske prsne stene, vključno plečni obroč, del¬ no tudi iz priključene trebušne stene, iz prepone, poprsnice ter iz mediastinalne špranje; pri govedu in konju sprejema vaša efferentia iz vranice oz. jeter. Eferentne limfne žile medrebrnih bezgavk vodijo do nll.thoraci¬ ci aortici, z izjemo sprednjih medrebrnih bezgavk, ki pošiljajo Variabilne odtoke do nll.mediastinales craniales ali, pri gove¬ du, do leve bezgavke, t.j. nl.costocervicalis, ali do bezgavk, nll.thoracici aortici,ob aortnem loku. Pri konju so sprednji nll.intercostales vključeni drug za drugim. Nll.thoracici aortici - 276 - odpošiljajo vaša efferentia direktno k duktusu toracikusu ali k mediastinalnim bezgavkam. Ljmphocentrum thoracicum ventrale Ventralni prsni limfni center Bezgavke, ki ležijo na prsnici (bezgavke ventralne prsne stene), labko razdelimo na kompaktno kranialno in raztreseno kavdalno skupino. Eranialne prsnične bezgavke, nll.sternales craniales, obstaja¬ jo pri vseh domačih sesavcih. Ležijo nad sprednjim delom prsni¬ ce v maščobnem tkivu prekardialne mediastinalne špranje ali v obeh prvih prostorih med rebrnimi hrustanci. V posebnih prime¬ rih jih pri ogledu mesa pri prašiču, prežvekovavcih in konju odstranimo, pri plemenski svinji pa redno preiščemo. Kavdalne prsnične bezgavke, nll.sternales caudales, se pojavlja¬ jo samo pri prežvekovavcih in konstantno tudi pri mački in ko¬ nju. Razdeljene so nepravilno in so položene vzdolž arterije ter vene toracike interne nad muskulusom transverzusom thoracis ali pod njim. E tributarnemu področju ventralnega prsnega limfnega centra so¬ dijo stranska in ventralna prsna stena vključno s plečnim obro¬ čem, delno tudi ventralna trebušna stena, prepona, poprsnica in mediastinalna špranja, pri konju pa površinske limfne proge je¬ ter in pri mesojedih ter prašiču sesci (vimena), zaradi česar je pri ogledu mesa zaklanih plemenskih svinj priporočljiva pre¬ iskava. Eferentne žile pri mesojedih vodijo k bezgavkam, nll.mediastina- les craniales, pri prašiču h končnemu delu duktusa toracikusa ali k bezgavkam, nll.socillares primae costae, pri govedu in ov¬ ci od nll.sternales caudales k nll.sternales craniales in od teh k duktusu toracikusu oz. do debla, truncus jugularis dexter, ali tudi, kar velja izključno za konja, v nll.mediastinales cra¬ niales. - 277 - lymphocentrum mediastinale Medpljučni limfni center V mediastinalni špranji razlikujemo tri skupine bezgavk: nll.mediastinales craniales, medii et caudales. Te bezgavke ni¬ so vedno dobro razmejene druga od druge in nasproti bezgavkam sosednjih limfnih centrov. Kranialne medpljučne bezgavke, nll.mediastinales craniales, le¬ žijo v kranialnem medpljučju blizu vhoda v prsno votlino. Te bezgavke je težko razmejiti od bezgavk, nll.cervicales profundi caudales, od sprednjih bezgavk limfnih centrov, lcc.thoracica dorsale et ventrale, in bronhalnega limfnega centra. Imenovane bezgavke se delno spajajo z njimi prek vaša efferentia. Vrh te¬ ga sprejemajo vaša efferentia od srca in sosednjih mediastinal- nih organov. Obstajajo pri vseh domačih sesavcih. Pri mesojedih jih lahko napravimo vidljive v rentgenski sliki, še zlasti, če so povečane. Pri konju je pred to skupino pogosto vklopljen ni. nuchalis, ki se v podaljšanju 1. medrebrnega prostora medialno od muskulusa longisimusa cervicis prilega arteriji cervicalis profundi. Srednje medpljučne bezgavke, nll.mediastinales medii, manjkajo mesojedom in prašiču. Pri prežvekovavcih in konju ležijo nad bazo srca, desno od aortnega loka in navadno tudi desno od sap¬ nika ter požiralnika. Kavdalna medpljučna bezgavka, nl.mediastinalis caudalis, manjka mesojedom. Pri drugih domačih sesavcih leži v kavdalnem medpljuč¬ ju, v neposredni soseščini požiralnika. Pri konju je ta skupina nestalna. Pri prežvekovavcih je kavdalna medpljučna bezgavka ze¬ lo velika. Pri bolezenskem povečanju obsega lahko privede do zožitve požiralnikove svetline. To stanje lahko diagnosticiramo pri govedu po nenadnem zvečanju odpora pri uvajanju želodčne sonde. Vse mediastinalne bezgavke moramo pri ogledu mesa redno preiskati. Pri govedu in mački se neredno pojavlja na kitasti sredini prepone nl.phrenicus. Tributarno področje mediastinalnega limfnega centra sestavljajo kosti prsnega koša in delno kosti vratu in plečeta, notranje to- - 278 - rakalne mišice, prepona in nekatere globinske vratne mišice, poprsnica, osrčnik, srce, prsni del timusa in požiralnika, sap¬ nika ter direktno ali indirektno, prek le•bronchale, pljuča. Pri govedu in konju sodijo tudi jetra in vranica k tributarnemu področju lc.mediastinale, s tem da limfne žile teh organov sto¬ pijo skoz prepono ter se priključijo predvsem na nll.mediastina- les caudd. Vaša efferentia se pri psu vlivajo v velika limfna zbirna debla. Pri prašiču pošiljajo kavdalne medpljučne bezgavke svoja vaša efferentia k bezgavkam lc.bronchale, te pa h kranialnim medpljuš¬ nim bezgavkam in od tod po dotoku iz sosednjih limfnih centrov k duktusu toracikusu oz. v ductus lymphaticus aexter. Pri gove¬ du in konju teče limfa direktno ali indirektno k duktusu toraci¬ kusu. Lymphocentrum bronchale Sapnični limfni center Na pljučnem korenu so tri skupine bezgavk, nll.bifurcationis seu tracheobronchales dextri, sinistri et medii. Desna in sred¬ nja bifurkacijska bezgavka manjkata ovci vedno, pri govedu in kozi pa sta nestanovitni. Dodatno so pri prašiču in prežvekovav- cih na bronhusu trahealisu, ki je izoblikovan pri sodoprstih ži¬ valih, prisotni nll.tracheobronchales craniales. Končno najdemo pri mesojedih, govedu, kozi in konju v pljučnem tkivu, kjer le¬ žijo na glavnih in lobarnih sapnicah, manjše in nestanovitne pljučne bezgavke, nll.pulmonales, ki so vklopljene pred nll.bi¬ furcationis. Bezgavke na pljučnem korenu moramo pri vseh klavnih živalih redno preiskati ob ogledu mesa. K tributarnemu področju lc.bronchale sodijo pljuča in končni odsek sapnika, dalje srce in osrčnik, kranialni prsni odsek po¬ žiralnika ter sosednji mediastinum. Nll.mediastinales caudales et medii lahko pošiljajo vaša efferentia k bezgavkam bronhalne- ga limfnega centra. Eferentne žile bronhalnega limfnega centra se priključijo na nll.mediastinales craniales ali medii in delno tudi direktno na ductus thoracicus. - 279 - Ductus thoracieus Prsni mezgovod Prsni mezgovod vodi limfo iz ledvene cisterne v levi venski kot. Vrh tega sprejema vaša efferentia sosednjih limfnih centrov. Na njem je treba opisati 1. izhodišče iz ledvene cisterne, 2. nje¬ gov prehod skoz prepono, J. desni odsek, ki poteka v postkardi- alnem področju prsne votline, 4. levi odsek, ki je v prekardial- nem področju prsne votline, 5- njegov iztek v venski kot in 6. sistem njegovih zaklopk. 1. Ductus thoracieus izhaja iz ledvene cisterne pri prežvekovav- cih in prašiču vselej z enim deblom, medtem ko se pri psu ter konju pojavlja dvojno, pri psu pa celo trojno izhodiščno deblo. 2. Skoz prepono gre ductus thoracieus pri konju, mesojedih in prašiču vedno skupaj z aorto, in to skoz hiatus aorticus, pri prežvekovavcih pa vstopi ductus thoracieus v prsno votlino skoz mišično špranjo, ki je položena v desni ledveni porciji prepone. 3. Desni ali postkardialni odsek duktusa toracikusa leži na splošno desno in dorzalno od aorte toracike ter ventralno od ve¬ ne azygos dekstre. Kljub enostavnemu izhodišču se lahko ductus thoracieus v nadaljnjem poteku deli in oblikuje poleg debla, ki navadno poteka dorzalno in desno od aorte, še deblo, ki ga naha¬ jamo dorzalno in levo. Zaradi poševno in prečno potekajočih ana- stomoz je prsni mezgovod lahko podoben vrvni lestvici. Večino teh variacij nahajamo pri psu. 4-. Ductus thoracieus prestopi z desne proti levi v levi ali pre- kardialni odsek, pri konju večinoma v višini 6., pri drugih do¬ mačih sesavcih pa v višini 5- prsnega vretenca. V nadaljnjem po¬ teku se ductus thoracieus spušča najprej rahlo, nato pa močneje ventralno. Pri tem križa od medialne strani velike krvne žile na vhodu v prsno votlino, in to pri govedu konstantno. Tudi v pre- kardialnem odseku obstajajo, predvsem pri psu, kolateralne tvor¬ be mezgovoda. 5. Ductus thoracieus se izteka v venski kot na splosno v distal— i^i konec vene kave cranialis na mestu, kjer se odcepi v.jugula— ris sinistra ali v.subclavia sinistra, ali pa neposredno kavdal- - 280 - no od tod. Včasih lahko ugotovimo dve, redkeje pa več končnih vej, ki se s številnimi variacijami priključijo na venski sis- • tem. Vedno pa je iztek duktusa toracikusa v višini 1. rebra ali neposredno (do 2 cm) kranialno od tod. Pri psu in konju se konč¬ ni odsek izoblikuje praviloma, pri govedu pa pogosto, v ampulo. Izliv duktusa toracikusa zapira par zaklopk ali posamična za¬ klopka, ali pa se lumen zoži. Pri konju je zapora kljub obstoje¬ čemu paru zaklopk nepopolna, tako da se pri mrtvi živali venoz¬ na kri praviloma povzpne retrogradno v prekardialni odsek duk¬ tusa toracikusa. V najnovejšem času so se številna dela ukvarja¬ la z najvažnejšimi različicami izlivnega področja in s kirurško tehniko kateteriziranja, da bi v poskusu na živali dobili limfo iz duktusa toracikusa. 6. V duktusu toracikusu se pri domačih sesavcih pojavlja kakšnih 10 do 15, pri prašiču pa samo 5 do 8 limfnih zaklopk. Njihov medsebojni razmik je proti izteku prsnega mezgovoda daljši kot na njegovem izhodišču iz ledvene cisterne, ki je na splošno brez zaklopk. Sistem limfnih žil dorzalne trebušne stene in trebušnega drobovja Dorzalno trebušno steno in v ledvenem področju nastale organe ter trebušno drobovje oskrbujejo štirje limfni centri. Lc.lumba- le je odgovoren za ledveno področje. Lee.coeliacum, mesenterieum craniale in mesenterieum caudale oskrbujejo področja, ki jih vaskularizirajo istoimenske arterije ter njihove veje. Lymphocentrum lumbale Ledveni limfni center V ledvenem področju naših domaših sesavcev ležijo v dolgi verigi nll.lumbales aortici (ledvene bezgavke), ki so pristojni za glo¬ binske plasti dorzalne trebušne stene. Eden ali več izmed njih imajo dodatno nalogo, da filtrirajo ledvično limfo; imenujejo se nll.renales (ledvične bezgavke). Vrh tega obstajajo posebne bezgavke pri govedu, konju in prašiču, ki pripadajo ledvenemu centru. Ta center skrbi za odtok limfe iz dorzalne trebušne ste- - 281 ne, pa tudi za ledveno porcijo prepone in za vse organe, ki so nastali v ledvenem področju, delno pa tudi za stransko trebušno steno (pes, prašič in govedo) ter plevralna področja (pes,konj). Nll.lumbales aortici, ledvene bezgavke, ležijo kot kakšna veri¬ ga pod ledvenim delom hrbtenice na aorti abdominalis oz. na tre¬ bušnem delu vene kave caudalis. Pri ogledu mesa igrajo v poseb¬ nih primerih vlogo pri prašiču, prežvekovavcih in konju: pri boleznih potrebušnice jih neškodljivo odstranimo. Pri govedu so pred ledvene bezgavke vklopljeni posamezni majhni nll.lumbales proprii. Ti ležijo med poslednjim rebrom in prečnim podaljškom 1. ledvenega vretenca in včasih med prečnimi podalj¬ ški 1. in 2., 4-. in 5- in 5* ter 6. ledvenega vretenca. Njihovo razmerje do nll.lumbales aortici, ki jim oddajajo limfo, se da primerjati z razmerjem med nll. intercostales in nll.thoracici aortici. V vrsti bezgavk, nll.lumbales aortici, je treba, z izjemo meso- jedov, posebej imenovati eno ali dve bezgavki, ki ležita v bli¬ žini ledvičnega hilusa: to so nll.renales, ledvične bezgavke. Te dobivajo limfo predvsem iz ledvic. Redna preiskava teh je po¬ trebna pri ogledu mesa pri prašiču, prežvekovavcih in konju. Po¬ membno je, da lahko posamezne limfne žile ledvic tudi pri imeno¬ vanih vrstah živali potekajo k drugim, sosednjim bezgavkam, kot pri mesojedih. Mesojedi nimajo ledvične bezgavke. Pri teh živa¬ lih teče mezga iz ledvic v vse nll.lumbales aortici, predvsem v kranialno ležeče, ki sprejemajo tudi vaša efferentia iz ledvene¬ ga področja in jih zato nimamo za samostojne nll.renales. Neredko se pri prašiču in konju posamezne bezgavke ledvenega limfnega centra pomaknejo naprej v oporek zarodnih žlez. Tedaj jih imenujemo nll.ovarici (jajčnikove bezgavke) (konj), ker so vložene v lig.suspensorium ovarii in ni.testicularis (modna bez¬ gavka) (prašič) v oporku arterije ter vene spermatike interne. Končno najdemo pri prašiču v večini primerov nl.phrenicoabdomi— nalis ob lateralnem robu muskulusa iliopsoasa in kavdalno od arterije ter vene abdominalis cranialis pod potrebušnico. Področje dotoka v ledveni limfni center obsega posamič poslednja prsna in ledvena vretenca kot tudi medenične kosti, ledveno mu- - 282 - skulaturo vključno dolge iztegovavke hrbta, fascijo lumbodorsa- lis, fascijo transverzo in potrebušnico v ledvenem področju, pri psu in konju tudi plevro costalis, ledvice, sečevode, sečnik in sečnico, nadledvične žleze in velike krvne žile ledvenega po¬ dročja, moda, nadmodke, semenovode, jajčnike ter jajcevode* Vrh tega sprejemajo bezgavke lc.lumbale tudi vaša efferentia iz lc. iliosacrale. Iz lc.lumbale odteka limfa prek ledvenih debel, trunci lumbales, ki vodita limfo tudi iz medenice in zadnjih končin ter jo pe¬ ljeta v ledveno cisterno. Pri psih se vaša efferentia nekaterih ledvenih bezgavk priključijo tudi direktno na ledveno cisterno. Lymphocentrum coeliacum Trebušni limfni center Trebušnemu limfnemu centru, lymphocentrum coeliacum, so tribu- tarni tisti organi, ki ležijo v intratorakalnem delu trebušne votline, limfne proge in verige bezgavk sledijo v glavnem vejam trebušne arterije, a.coeliaca. S tem se da poimenovanje bezgavk primerjati s poimenovanjem arterijskega drevesa. Razlikujemo: na izhodišču arterije celiake ležijo nll.coeliaci (mezenterialne bezgavke, z izjemo mesojedov). Pri prežvekovavcih se nll.coeli¬ aci združijo z nll.mesenterici craniales v eno skupino. Na ve¬ jah arterije gastrike sin., zlasti pa na mali krivini želodca, najdemo bezgavke, nll.gastrici (želodčne bezgavke, z izjemo pre- žvekovavcev). Na arteriji hepatiki, v bližini jetrnih dveri, ležijo nll.hepatici seu portales (jetrne bezgavke). Pri govedu so še na jetrnem vtisku od vene kave caudalis nll.hepatici accessorii. Ob arteriji pancreaticoduodenalis cranialis se po¬ javljajo nll.pancreaticoduodenales (bezgavke trebušne slinavke). Ob arteriji lienalis najdemo nll. lienales (vranične bezgavke). Pri prežvekovavcih naj bi nadrejen položaj pri filtriranju že¬ lodčne limfe pojasnjevalo ime nll.lienales seu atriales. Končno naj omenimo, da so v peči pri konju vložene bezgavke, ki jih imenujemo nll.omentales (pečne bezgavke). Pri prežvekovavcih obstaja zaradi posebnega razvoja želodca moč¬ nejša diferenciacija želodčnih bezgavk. Tako razlikujemo: nll. ruminales dextri, ruminales sinistri (govedo), ruminales crani- - 283 - ales, reticulares, omasiales, ruminoabomasiales (govedo, ovca), reticuloabomasiales, abomasiales dorsales in abomasiales ven- trales. Od teh naštetih bezgavk redno preiskujemo jetrne bezgavke ob ogledu mesa pri prašiču, prežvekovavcih in konju. Pri prašiču in konju redno preiskujemo tudi želodčne bezgavke, pri prežvekovav¬ cih pa vranične bezgavke, nll.lienales (prej izključno imenovane nll.atriales). Tributarno področje posameznih bezgavk je v veliki meri identič¬ no z organi istega imena, torej z želodcem, jetri, vranico, tre¬ bušno slinavko in dvanajstnikom. Vendar doteka v lc.coeliacum tudi limfa iz prepone in pri psu, prašiču ter konju iz prsne votline. Limfa odteka pri psu skozi številna vaša efferentia v mrežo mez- govnic, iz katere se razvije truncus visceralis. Pri prašiču in konju zbira limfo intratorakalnih trebušnih organov truncus coe- liacus, ki se pri prašiču vliva v ledveno cisterno čez truncus visceralis, pri konju pa neposredno v njo. Pri govedu ne obsta¬ ja truncus coeliacus; pri njem se truncus gastricus in truncus hepaticus ločeno združita s trunkusom intestinalisom v truncus visceralis. Lymphocentrum mesentericum craniale Limfni center sprednjega oporka K tributarnemu področju limfnega centra sprednjega oporka sodijo celotno črevo, z izjemo proksimalnega odseka duodenuma, kolona descendensa in rektuma. Ustrezno posebnostim v poteku črevesa obstajajo glede na vrsto živali razlike v razporeditvi bezgavk. Hazlikujemo naslednje skupine: Kll.mesenterici craniales (sprednje mezenterialne bezgavke) le¬ žijo na izhodišču arterije mezenterike cranialis; mesojedom manjkajo, pri prežvekovavcih pa so združene z nll.coeliaci. Nll. jejunales (bezgavke teščega črevesa) so v oporku teščega črevesa. Pri mesojedih so v sredini mezenterialne plošče, zlože- 316 "kakor žleze", zaradi česar jih je Asellius tolmačil kot ne— - 284 - kakšno vrsto pankreasa (pancreas Aselli). Pri prašiču in prežve- kovavcih oblikujejo verigo bezgavk vzdolž jejunalnih zil; pri tem se pojavljajo pri prašiču na obeh straneh mezojejunuma, pri govedu med jejunumom in kolonovo spiralo in pri malih prežveko- vavcih med poslednjo centrifugalno ter prvo centripetalno viju¬ go kolona ascendensa. Pri konju je njihovo število veliko (35 do 90); ležijo na izhodišču jejunalnih arterij ali v sredini mezo- jejunuma. Jejunalne bezgavke vseh domačih sesavcev igrajo pomembno vlogo pri alimentamih infekcijah, zaradi česar moramo jejunalne bez¬ gavke klavnih živali redno (pri prašiču obe strani) preiskati ob ogledu mesa. Nll.colici (bezgavke debelega črevesa) se pojavljajo pri vseh domačih sesavcih, vendar jih je treba pri rastlinojedih z volu¬ minoznim debelim črevesom razčleniti v podskupine. Njih celotno število pri konju znaša 2000 do 4000. Ležijo ob kolonovih krv¬ nih žilah v oporku kolona ascendensa, transverzuma in delno(pes) descendensa. Ob ogledu mesa lahko preiskava zajame vselej le ne¬ katere, manj skrito ležeče bezgavke. Razporeditev bezgavk na prehodu od tankega v debelo črevo je variabilna glede na vrsto živali. Pri psu ni nobenih posebnih bezgavk. Iki prašiču in kozi ležijo takšne skupine bezgavk v vi¬ šini iztoka ileuma, sprejemajo limfne žile iz vitega, slepega in debelega črevesa ter se imenujejo nll.ileocolici. Pri govedu, ovci in mački najdemo v pliki ileocaecalis nl.caeca- lis. Pri konju so vzdolž medialne, lateralne in dorzalne tenije slepega črevesa številne (500 do 700) bezgavke, ki filtrirajo mezgo slepega črevesa, poleg tega pa deloma tudi mezgo ileuma in duodenuma; tudi te imenujemo nll.caecales. Od poslednje ime¬ novanih bezgavk redno preiskujemo ob ogledu mesa pri prašiču in kozi bezgavke, nll.ileocolici, in pri ovci ter konju bezgavke slepega črevesa, nll.caecales. Limfa iz črevesja odteka v ledveno cisterno pri mesojedih prek trunkusa visceralisa. Pri drugih vrstah živali sprejemata limfo truncus jejunalis in truncus colicus iz istoimenskih bezgavk; stekata se v truncus intestinalis. Ta pride pri konju direktno - 285 - v ledveno cisterno, pri prašiču in prežvekovavcih pa po združi¬ tvi z odtoki iz trebušnega centra, Ic.coeliacum, do trunkusa visceralisa. Lymphocentrum mesentericum caudale Limfni center zadnjega oporka Colon descendens in začetek rektuma, ki sodita k oskrbovalnemu področju arterije mezenterike caudalis, pošiljata svojo limfo zadnjim mezenterialnim bezgavkam, nll.mesenterici caudales. Pri konju so te bezgavke številne in ležijo ob oporkovem nasadišču na črevo, pa tudi na polovični višini oporkove plošče ter blizu njenega izhodišča. Pri prašiču in prežvekovavcih se pojavljajo posamič, pri malih prežvekovavcih pa tudi neredno. Pri vseh klavnih živalih jih redno upoštevamo ob ogledu mesa. Nll.mesenterici caudales pri psu pošiljajo svojo limfo delno v truncus visceralis, delno, kot je navadno pri drugih domačih se- savcih, k bezgavkam, nll.iliaci mediales, ali pa k trunkusu lum- balisu. Pri konju je včasih pred temi vklopljen nl.vesicalis v stranski vezi sečnika. Cisterna chyli Vodnica mlečka, ledvena cisterna Ledvena cisterna leži pri domačih sesavcih praviloma desno in doržalno od aorte med izhodiščema preponskih stebričkov. Sega od 2. ledvenega do poslednjega prsnega vretenca. Pri psu včasih najdemo tudi razširino na levo in delno tudi na ventralno stran aorte. Oblika ledvene cisterne je individualno zelo variabilna. Slede na vrsto živali lahko razlikujemo naslednje glavne tipe: pri prašiču in konju ima podolžno ovalno ali vretenasto obliko. Pri psu ima razmeroma največji lumen in je vrečaste oblike. Pri prežvekovavcih je oblika zelo neenotna; poleg oblike vzdolžne petlje, izhajajoče iz lumbalnih trunkusov, ki se stekata v deblo duktusa toracikusa, so tudi primeri, ko se pojavlja eno ali dvo¬ je neopazno odebeljenih, po dolgem iztegnjenih limfnih debel, ki ustrezata ledveni cisterni drugih domačih sesavcev. - 286 - Splošno veljavno je, da sprejema ledvena cisterna na svojem.kav- dalnem koncu ledveni debli, trunci lumbales, na svojem kranial- nem koncu pa oddaja ductus thoracicus. Od trebušnega drobovja pridejo nadaljnja limfna zbirna debla kot so truncus visceralis (mesojedi, prašič, prežvekovavci) ali truncus intestinalis in truncus coeliacus (konj), ki se iztekajo ventralno ter desno v limfno jezero. Ker se ledvena cisterna prilega dorzalni steni aorte, jo zelo pogosto prevrtajo dorzalne veje te žile (aa.inter- costales dorss. et lumbales). Njihovemu položaju med preponski- ma stebričkoma pripisujemo, da njuna ritmična kontrakcija podpi¬ ra tok limfe. Vsekakor v sami limfni cisterni ni nobenih limfnih zaklopk, razen pri konju, tako da skrbi za smer limfnega toka aparat zaklopk v dovodnih in odvodnih limfnih deblih. Sistem limfnih žil stranskih in ventralne trebušne stene, medenice in njenega drobovja ter zadnjih končin V področju vhoda v medenico, v področju medenične votline in zadnjih končin poznamo pet limfnih centrov. Njihove bezgavke se pojavljajo zelo različno glede na posamezne vrste živali. Zara¬ di tega podajamo pregled teh centrov, da bi jih lažje razlikova¬ li. Lc.iliosacrale, črevnično križnični limfni center, obsega vse vozle na razdelitvi aorte in pod fascijo pelvino križnice. Pri¬ stojen je za področje medenice in je hkrati sekundarna postaja za vse naslednje limfne centre. Lc.inguinale profundum (seu iliofemorale), globinski dimeljski limfni center, obsega bezgavke, ki ležijo na arteriji iliaki eks¬ terni in njenem nadaljevanju, arteriji femoralis, pred črevnič- nim telesom ali v stegenskem rovu. K njegovemu tributarnemu po¬ dročju sodijo površinski in globinski deli stegna; hkrati spre¬ jema vaša efferentia podkolenskega limfnega centra, lc.popliteum. Lc.inguinale superficiale (seu inguinofemorale), površinski di¬ meljski limfni center, obsega bezgavke, ki so na eni strani v dimljah, na drugi strani pa v kolenski gubi. Njegova vaša affe- rentia izvirajo iz ventralne trebušne in medenične stene, iz mlečne žleze pri samicah in organov za oploditev in modnika pri - 287 samcih, iz dorzalne ter stranske trebušne stene, kakor tudi iz površinske lege stegenskega področja. Le.ischiadicum, sednični limfni center, sestoji iz bezgavk, ki ležijo na glutealnem področju in na izhodu iz medenice, zunaj na široki medenični vezi, ter so pristojne za steno medenice. Lc.popliteum, podkolenski limfni center, leži v podkolenjem po¬ dročju in je regionaren za distalne odseke zadnje končine.. Lymphocentrum iliosacrale Črevnično križnični limfni center Neposredno na razcepišču aorte ležijo nll.iliaci mediales (sre¬ dinske črevnične bezgavke). Imajo jih vsi domači sesavci in so, ne glede na vrsto živali, največje in najštevilnejše bezgavke medenice. Področje njihovega obsežnega dotoka obsega medenično steno in medenične organe ter proksimalne dele zadnje končine. Vrh tega sprejemajo pretočno limfo od pozneje opisanih bezgavk istega limfnega centra in od štirih limfnih centrov, ki jih mo¬ ramo še opisati. S tem prevzemajo te bezgavke nadrejen položaj. Pri rektalni eksploraciji (konj, govedo) jih je moč najti samo, če so povečane (otekle). V posebnih primerih jih skrbno preišče¬ mo ob ogledu mesa pri prašiču, prežvekovavcih in konju. Odtok limfe je variabilen; na splošno odteka limfa prek ledvenih debel ali prek bezgavk, nll.lumbales aortici, torej indirektno, včasih pa tudi direktno v ledveno cisterno. Na razvejičenju arterije cirkumflekse ilium profunde, lateralno od poprej imenovanih bezgavk, ležijo nll.iliaci laterales (stranske črevnične bezgavke). Pri mesojedih in kozi jih ni. Limfo spre jemajo' iz področja kolka in vaša efferentia od površin¬ skega dimeljskega limfnega centra, lc.inguinale superficiale. V posebnih primerih jih moramo preiskati ob ogledu mesa pri praši¬ ču, govedu, ovci in konju. Za razdelitvijo aorte in, kolikor obstajajo, okrog arterije sa- cralis medije, ali pa tudi med obojestranskima arterijama, aa. iliacae internae, nahajamo križnične bezgavke, nll.sacrales. Njihova razdelitev na nll.sacrales in nll.hypogastrici je še - 288 - predmet razprave o nomenklaturi. Zato poimenujemo kot križnične bezgavke predvsem vse tiste bezgavke, ki ležijo pod križnico in na notranji ploskvi širokih medeničnih vezi. Področje dotoka oblikujejo globlja muskulatura medenične stene, pa tudi rep, področje zadnjika in presredek. Limfa odteka k sredinskim črev- ničnim. bezgavkam, nll.iliaci mediales. Nll.anorectales ležijo ob straneh danke. Mesojedi jih nimajo. Področje dotoka so danka, zadnjik in organi ter stena izhoda iz medenične votline. Njihova vaša efferentia potekajo k bezgavkam, nll.iliaci media¬ les in sacrales. Nll.uterini, maternične bezgavke, so bezgavke, ki se pojavljajo nestanovitno pri konju in prašiču v široki maternični vezi, ter so regionarne za maternico. Končno najdemo včasih pri konju majhno mašilno bezgavko, ni.obturatorius, na arteriji obturato- riji. Lymphocentrum inguinale profundum seu iliofemorale Globinski dimeljski ali črevnično stegenski limfni center Bezgavke tega centra ležijo na arteriji iliaki eksterni ali nje¬ nem direktnem nadaljevanju, arteriji femoralis. Višina njihove¬ ga položaja je odločilna za njihovo poimenovanje. Če ležijo zno¬ traj telesne votline pred telesom črevnice, jih imenujemo črev¬ nično stegenske bezgavke, nll.iliofemorales (mesojedi, prašič, govedo, ovca). Če ležijo na dohodu do stegenskega rova, jih ime¬ nujemo globinske dimeljske bezgavke, nll.inguinales profundi (koza in konj). Če pa ležijo globlje v stegenskem rovu, jih ime¬ nujemo stegenske bezgavke, nll.femorales (mesojedi). Pri psu in mački se zelo nestanovitno pojavljata nl.iliofemoralis in ni.fe¬ moralis. Nl.iliofemoralis (velika notranja črevnična bezgavka) je otipljiva pri rektalni preiskavi goveda. Pri govedu je pred to bezgavko vklopljen nl.epigastricus, ki je pristojen za ven- tralno trebušno steno. Pri prašiču, govedu in konju, kolikor ob¬ stajajo,pa tudi pri malih prežvekovavcih, preiskujemo v posebnih primerih ob ogledu mesa nll.iliofemorales ali nll.inguinales profundi. - 289 - V področje dotoka h globinskemu dimeljskemu limfnemu centru so¬ dijo površinski in globinski odseki stegna. Vrh tega sprejemajo vaša efferentia podkolenskega limfnega centra. Odtok je usmer¬ jen k centru, le.iliosacrale. Ljmphocentrom inguinale superficiale seu inguinofemorale Površinski aimeljski ali dimeljsko stegenski limfni center Obe bistveni skupini bezgavk tega centra ležita kot nll.inguina- les superficiales (dimeljske bezgavke) v dimeljskem pregibu in kot nll.subiliaci (bezgavke kolenske gube) v kolenski gubi. Po¬ dročje dotoka obsega pri obeh skupinah kožo in površinske lege stegna ter trebušne stene. K temu pride kot tributarno področje površinskih dimeljskih bezgavk, nll. inguinale s superficiales, ki jih pri samcih imenujemo tudi modnikove bezgavke, nll.scrota- les, modnik in organ za oploditev in pri samicah, pri katerih jih imenujemo nll.mammarii (vimenske bezgavke), vime (prežveko- vavci, konj) ali ingvinalni (pes, prašič) ter del abdominalnih (mesojedi, prašič) kompleksov mlečne žleze. Za bezgavko, ki je vklopljena pred površinske dimeljske bezgavke, lahko velja ni. epigastricus caudalis, ki se pojavlja pri mački. Upoštevanja vredno je, da so nll.inguinales superficiales pri psu, prežveko- vavcih in konju otipljivi in da jih moramo pri prašiču, prežve- kovavcih in konju ob ogledu mesa redno pregledati ter v poseb¬ nih primerih tudi skrbno preiskati in odstraniti. Otipljivi so tudi nll.subiliaci, ki manjkajo psu zmeraj, mački pa večinoma, in ki so pri prež veko vavcih kot posamične bezgavke, pri konju pa kot paket bezgavk, dolg kakšnih 8 cm, pred spred¬ njim robom muskulusa tenzorja fasciae latae na polovici razda¬ lje med kolčno grčo ter pogačico. Ob ogledu mesa jih je v poseb¬ nih primerih treba upoštevati pri prašiču, prežvekovavcih in konju. Kot bezgavka, ki je vklopljena pred podkolensko bezgavko, lahko velja kolčna bezgavka, nl.coxalis, ki se pri govedu pojavlja ve¬ činoma, pri konju in ovci pa redko ter leži tik pod kolčno grčo, pokrita z mišico, m.tensor fasciae latae. Včasih najdemo pri govedu lateralno na tej mišici tudi nl.coxalis accessorius in redkeje v lakotnici podkožni nl.fossae paralumbalis. - 290 - Limfa odteka iz bezgavk površinskega dimeljskega centra v glav¬ nem direktno ali indirektno, prek vklopljenega globinskega di¬ meljskega limfnega centra, v lc.iliosacrale. Lymphocentrum ischiadicum Sednični limfni center Bezgavke tega centra, ki manjka psu, ležijo zunaj na široki me¬ denični vezi. Najdalj kranialno, v višini incizure ishiadike major, poleg prehoda nervusa ishiadikusa in arterije glutee cra- nialis, leži zadnjična bezgavka, nl.glutaeus (prašič, včasih govedo). Približno v višini incizure ishiadike minor, blizu kav- dalnega roba široke medenične vezi in ob prehodu arterije glu¬ tee caudalis, nahajamo sednične bezgavke, nll.ischiadici '(mačka, prašič, prežvekovavci in konj). Obe skupini bezgavk pokriva na strani glutealna in bicepsova muskulatura. V posebnih primerih moramo ob ogledu mesa pri prašiču, prež veko vavcih in konju sed¬ nične bezgavke od medialne strani osvoboditi ter jih skrbno pre¬ iskati. Medialno od prednjega zgornjega kota sednične grče najdemo konč¬ no pri prežvekovavcih ihkonstantni ni. tuberalis. Dotočno področje sedničnega limfnega centra vključuje kožo na izhodu iz medenice in nasadišču repa ter močno medenično musku- laturo. Limfa odteka v lc.iliosacrale. Lymphocentrum popliteum Podkolenski limfni center V podkolenski jami ležeče bezgavke (podkolenske bezgavke) so pri vseh domačih sesavcih. Eazlikujemo površinsko in globinsko sku¬ pino. Pri mesojedih so samo nll.poplitei superficiales, ki ležijo povrhno v mišičnem žlebu med mišicama m.biceps femoris in m.se- mitendinosus, pod kožo ter so otipljivi. Pri prežvekovavcih in konju so samo nll.poplitei profundi, ki ležijo v globini med poprej omenjenima mišicama na arteriji pop- lrtei ter na obeh trebuhih muskulusa gastroknemiusa. - 291 - Pri prašiču obstajajo tako nll.poplitei superficiales (v 80 % primerov) kot tudi nll.poplitei profundi (v 40 % primerov). Tako je treba pri prašiču računati, da bomo v približno 30 % našli obe skupini; v približno 10 % obe skupini manjkata. V posebnih primerih je treba podkolenske bezgavke pri prašiču, prežvekovavcih in konju skrbno preiskati ob ogledu mesa. Dotočno področje obsega distalni del zadnje končine. limfa odte¬ ka direktno ali prek lc.inguinale profundum (pes, prašič, prežve- kovavci, konj) oz. tudi čez lc.ischiadicum (prašič) k lc.iliosa- crale. Odtok limfe iz medenice in zadnje končine Površinske limfne žile zadnje končine potekajo glede na osebek in vrsto živali na zelo različne načine k bezgavkam, nll.ingui- nales superficiales in nll.poplitei. Globinske limfne žile zad¬ njih končin uberejo svojo pot k bezgavkam, nll.poplitei (vse ži¬ vali) in nll.iliofemorales (pes, prašič, govedo) oz. k nll.ingui- nales profundi (konj). Nadaljnji transport poteka pretežno po naslednjih progah: od nll.inguinales superficiales dospejo vaša efferentia skoz dimeljski kanal do nll.iliaci mediales (pes, prašič) in nll.iliaci laterales (prašič) ter v stegenskem rovu do nll.iliofemorales (pes, prašič, govedo) oz. nll.inguinales profundi (konj). Od podkolenskega centra, lc.popliteum, potekajo vaša efferentia delno z nervusom tibialisom in nervusom ishiadi- kusom, eventualno ob vključitvi bezgavk sedničnega centra (pra¬ šič, govedo), k bezgavkam, nll.sacrales, in dalje do lc.iliosa- crale na razdelitvi aorte. Po drugi strani pa pretočna limfa pod- kolenskih bezgavk ubere svojo pot med aduktorji k stegenskemu rovu in dospe do nll.iliaci mediales (vsi domači sesavci) in nll. iliaci laterales (prašič, govedo). Včasih se ji pridruži tudi limfa iz bezgavk globinskega dimeljskega centra. Nll.subiliaci se prek svojih vaša efferentia povezujejo z bezgavkami, nll. iliaci mediales (prašič, govedo, konj), včasih prek bezgavke, rl.coxalis (govedo), in z nll.iliaci mediales ter nll.iliaci la¬ terales (prašič, konj). Bezgavke na razcepišču aorte, nll.iliaci mediales, nll.iliaci laterales in nll.sacrales dobijo poleg ob¬ ravnavanih eferentnih prog tudi lasten eferenten dotok iz glo¬ binskih limfnih žil zadnjih končin ter medenične votline. - 292 - Bezgavke centra, Ic.iliosacrale, in delno tudi bezgavke centra, Ic.inguinale profundum, oddajajo močna vaša efferentia, ki ob¬ likujejo truncus lumbalis; ta se lahko pojavlja tudi v obliki več vzporednih prog ali kot pletež. Vrh tega je v zvezi z bez¬ gavkami lc.lumbale ali z njihovimi eferentnimi žilami,preden se izteče v cisterno chyli. BEZGAVKE IN ZBIRNA LIMFNA DEBLA PRI PSU Sistem limfnih žil pri psu ima velik pomen za klinično preiska¬ vo, ker se dajo površinske bezgavke zaradi svoje velikosti lah¬ ko otipati, globinske bezgavke pa se dajo včasih preiskati tudi v rentgenski sliki in tako v obeh primerih podpirajo diagnozo. Lymphocentrum parotideum NI. parotideus psa Kavdalno od čeljustnega sklepa je vozel, dolg 1,5 do 2,5 cm, širok 0,5 do 1,5 cm in debel 0,4 do 1 cm. Njegov kavdalni del pokriva gl.parotis, njegov prednji del pa se prilega robu mandi- bule in maseterju. Tu je otipljiv. Dotok: Nosnica, čelnica, temenica, ličnica, senčnica, spodnja čeljustnica; čeljustni sklep; mm.zygomaticus, temporalis, masse- ter; ušesne mišice, kožna obrazna mišica; vnanje uho, veke, solzni aparat, gl.parotis; koža nad zadnjim delom nosnega gred¬ lja, nad čelom, nad sprednjo polovico temena, ličnim lokom, mas— terjem; koža vek i-n ušesna troblja. Odtok: Nl.retropharyngeus medialis in, kolikor obstaja, tudi nl.retropharyngeus lateralis. Iymphocentrum mandibulare Nll.mandibulares psa Kavdolateralno od procesusa angularisa mandibule leži 2 do 5 vozlov, katerih dolžina se giblje od 1 do 5,5 cm, in so tukaj otipljivi. Dotok: Medčeljustnica, nosnica, čelnica, ličnica, nebnica, spod¬ nja celjustnica: čeljustni sklep; ustnične in lične mišice, mm. - 293 - masseter, temporalis, digastricus, medčeljustne mišice, obrazne in kožne vratne mišice; zg. in sp. ustnica, konica jezika, dlesna, lice, trdo in mehko nebo, dno ustne votline, gland.sub- lingualis, gland.zygomatica, zunanji nos, veke, solzni aparat; koža nad zunanjim nosom, nad sprednjim delom nosnega gredlja, nad ustnicama, stranskim nosnim področjem, licem, medčeljustjem, maseterjem, čelnim področjem, področjem ličnega loka, področjem podušja, koža vek in kranialne polovice ali kranialne tretjine sprednjega področja vratu. Odtok: KL.retropharyngeus medialis, ev. tudi nl.retropharjngeus lateralis. Del odtočnih žil prečka telesno mediano ravnino in vstopi v nll.mandibulares druge strani. Lymphocentrum retropharyngeum Nl.retropharyngeus medialis psa Na vsaki strani leži večinoma 1, redkeje 2 vozla; vozel je podol¬ govat in ploščat, dolg od 1,5 do 8 cm, leži dorzolateralno na žrelu, kavdalno od muskulusa digastrikusa in ventromedialno od atlasovega krila. Aboralno sega do kavdalnega konca žrelnih kon- striktorjev. Lateralno ga pokrivajo gland.maxillaris, glavno- prsne mišice in ventralna veja nervusa akcesoriusa. Medialno se dotika dolge mišice glave, žrelne muskulature in po njej poteka¬ jočih velikih žil, nervusa vagusa, hipoglosusa ter simpatikusa. Dotok: Temenica, zatilnica, senčnica, zagozdnica, nebnica, spod¬ nja čeljustnica, 1. in 2. vratno vretence; čeljustni sklep; žve- kalna muskulatura, jezično mišičje, podjezičnična muskulatura, vratno področje muskulature plečnega obroča, površinske in glo¬ binske vratne mišice; jezik, dlesna, trdo in mehko nebo, dno ustne votline, žrelni prstan, vse žleze na glavi, nosna votlina, žrelo, grlo, začetni del sapnika in požiralnik, ušesna troblja, limfne žile živčnega sistema na področju glave; nadalje kot se¬ kundarna postaja vaša efferentia iz bezgavke, nl.parotideus, bezgavk, nll.mandibulares, in ev. bezgavke, nl.retropharyngeus lateralis. Odtok: Nežna vaša efferentia se združijo v 3 do 5 močnejših de¬ bel; ta se združijo z levim oz. desnim trunkusom jugularisom. Ge - 294 - obstaja ni.cervicalis profundus cranialis, tedaj potekata 1 do 2 odtočni žili tudi do njega. KI. retropharyngeus lateralis psa Bezgavka je nestalna, kajti pojavlja se samo v eni tretjini vseh primerov. Tedaj leži večinoma eden, redkeje 2 do 3 vozli s polmerom 0,5 do 0,75 cm, blizu hrustančnega sluhovoda na dorzal- nem robu glandule maxillaris, na končni kiti muskulusa sterno- mastoideusa ali na izhodišču muskulusa digastrikusa; to bezgav¬ ko delno pokriva gl.parotis, ali pa presega njen kavdalni rob. Če je prisotna, je otipljiva. Dotok: Mišice, ki ležijo nad 1. in 2. vratnim vretencem; kožne vratne mišice, zadajšnje ušesne mišice in ušesna troblja. Nika¬ kršne kožne limfne žile. Vrh tega vaša efferentia od nl.paroti- deusa in iz nll.mandibulares. Odtok: Vaša efferentia (1 do 2) vodijo do bezgavke, nl.retropha- ryngeus medialis; možna je nasprotna pot. Lymphocentrum cervicale superficiale Nll.cervicales superficiales psa Stalno nastopajoča skupina sestoji v večini primerov iz dveh ovalnih, ploščatih vozlov; redkeje je en sam vozel, ali pa so 3 do 4 vozli. Bezgavka je velika, saj lahko doseže dolžino 7,4 cm, širino 3,4 cm in debelino 2,1 cm. Najdemo jih kranialno od muskulusa supraspinatusa na stranski ploskvi vratu, pokrivata pa jih koža in fascija vključno kožne vratne mišice in mm.trape- zius, omotransversarius ter brachiocephalicus. Tako ležijo zelo površinsko in so otipljive. Dotok: Koža temena, ušesnih školjk, tilnika in podušja, kavdal- ne polovice sprednjega dela vratu, šape in podlahti, večjih de¬ lov stranskega področja plečeta in nadlahti, medialnega področ¬ ja nadlahti, predprsja ter kranialnega področja prsnice; mišice plečnega obroča in plečnega sklepa; vse kosti sprednje končine in vsi sklepi šape. Odtok: Izredno variabilen. Večinoma se 6 do 8 vaša efferentia - 295 - vsakega vozla združi v 2 do 3 debla, ki se vlivajo v truncus jugularis ali v končni del duktusa toracikusa ali v oba, ali pa direktno v venski kot. Ka desni strani lahko nastane kratek ductus lymphaticus dexter iz stoka trunkusa jugularisa z imeno¬ vanimi odtočnimi žilami. Lymphocentrum cervicale profundum Bezgavke tega centra se tesno prilegajo vratnemu delu sapnika in so pri psu na splošno pičlo izoblikovane j včasih lahko manj¬ kajo. Vendar moramo včasih razlikovati tri podskupine. NI. cervicalis profundus cranialis psa Inkonstantna bezgavka se pojavlja samo pri približno eni tretji¬ ni vseh psov posamič na kraniodorzalnem ali 'dorzomedialnem robu ščitnice. Bezgavka je veliko kot epitelno telesce, pa obstaja nevarnost zamenjave. Dotok: Grlo, ščitnica, zgornji vratni del sapnika in požiralni¬ ka. Odtok: Neposreden priključek na truncus jugularis. NI. cervicalis profundus medius psa Pojavlja se samo v eni desetini vseh primerov kot majhen, okrog- last vozel za ščitnico v srednji tretjini vratu na sapniku. Dotok: Nekatere limfne žile ščitnice, sapnika in požiralnika. Odtok: NI.cervicalis profundus caudalis ali truncus jugularis ali ductus thoracicus oz. ductus lymphaticus dexter, ali pa tu¬ di v nl.mediastinalis cranialis. NI. cervicalis profundus caudalis psa Prisoten je samo v eni tretjini vseh primerov. Večinoma je 1, Pogosto celo neparen vozel (velik 1,5 do 2,5 mm), ki se tesno Prilega sapniku kranialno pred 1. rebrom in ga pokrivajo mm. sternohyoideus, sternothjreoideus in brachiocephalicus. Dotok: Posamezne limfne žile iz mišic, splenius, sternohyoideus, sternothyreoideus, longus colli, longus capitis, iz poslednjih - 296 - 5 do 6 vratnih vretenc, ščitnice, sapnika in požiralnika. Odtok: V enega izmed zbirnih limfnih vodov v bližini vhoda v prsno votlino, ali pa v nl.mediastinalis cranialis. Lymphocentrum axillare NI. axillaris proprius psa Okrogel vozel je dolg 0,3 do 0,5 cm in se pojavlja skoraj iz¬ ključno posamič. Če sprednjo končino potegnemo navzpred, ga lah¬ ko otipamo v višini plečnega sklepa nad 1. interkostalnim pro¬ storom ali nad 2. rebrom na muskulusu transverzusu costarum in muskulusu pektoralisu profundusu. Čezenj se lateralno potiska m.teres major. Dotok: Prsna in trebušna koža do poslednjega rebra; tudi koža nad plečetom in nadlahtjo; prsni deli mišičja plečnega obroča; prvi trije (od petih) mamarni kompleksi sescev; kosti in skle¬ pi prednje končine z izjemo prstov. Pretočna limfa od nestalne bezgavke, nl.axillaris accessorius. Odtok: Na levi strani v truncus jugularis sinister ali ductus thoracicus, ali pa direktno v venski kot; na desni strani v truncus jugularis dexter ali ductus Ijrmphaticus dexter ali di¬ rektno v venski kot. NI. axillaris accessorius psa Razmeroma majhen vozel se pojavlja samo pri približno vsakem 4-. psu. Tedaj leži navpično nad komolčno grčo na dorzalnem robu muskulusa pektoralisa profundusa oz. na ventralnem robu musku- lusa latisimusa dorsi v kotu, ki ga oblikujeta imenovani mišici. Pokrivata ga samo koža in trebušna kožna mišica, tako da je otipljiv, kolikor seveda obstaja. Dotok: Koža bližnje okolice; trebušna kožna mišica, m.pectora- lis profundus in sesci. Odtok: Nl.axillaris proprius. 297 - Lymphocentrum thoracicum dorsale NI. intercostalis psa Samo pri vsakem 4-. psu se pojavlja en sam vozel, velik 2 do 7 mm, v 5. ali 6. interkostalnem prostoru v višini sklepa rebrne glavice ali na sklepu 6. rebrne glavice. Dotok: Limfne žile, ki gredo skoz poslednjih 6 do 8 medrebrnih prostorov, mu prinašajo primarno limfo od hrbtne, plečne, prs¬ ne in trebušne muskulature, prsna vretenca, hrbtenjačne opne, aorta, plevra. Odtok: Nil. mediastinales craniales. Lymphocentrum thoracicum ventrale NI. sternalis cranialis psa Praviloma je posamična, 3 do 20 mm dolga bezgavka, na obeh stra¬ neh medialno od 2. rebrnega hrustanca ali 2. medhrustančnega prostora; lahko je tudi neparna. Manjka le izjemoma. Dotok: Sosednje mišičje plečnega obroča, mišičje prsnega koša in trebušno mišičje, rebra, prsnica, prepona, mediastinum, ple¬ vra, deli potrebušnice, timus ter posamezne limfne žile prednje polovice sescev, ki stopajo skoz prsno steno. Odtok: Nil.mediastinales craniales. Ljrmphocentrum mediastinale Nil. mediastinales craniales psa Na vsaki strani telesa nahajamo 1 do 5 posameznih bezgavk, dol gih 0,3 do 3 cm; njih število, velikost in položaj močno varii¬ rajo. Zelo stanovitna je bezgavka v 1. medrebrnem prostoru tik pred veno fiostocervicalis. Druge bezgavke sledijo do c rkusa te in ev. še na osrčnik. Če je izoblikovana samo ena bezgavka ra eni strani, tedaj ima poprej opisano lego. Pri mladih ži so bezgavke delno vložene v timus. Sicer pa ležijo med ži am' in organi prekardialnega mediastinuma. Dotok: H.subscapularis, mišičje plečnega obroča, mišičje prsnega koša in trebušna muskulatura, ventralne vratne mišice, upogibav- ke vratu, hrbtne iztegovavke, plečnica, vratna vretenca brez - 298 - atlasa, prsna vretenca, rebra; sapnik in požiralnik, ščitnica, timus, mediastinum, porebrnica, srce in aorta, hrbtenjačne opne. tega pretočna limfa od bezgavk, nl.intercostalis, nl.ster— nalis cranialis, nll.cervicales profundi, medius et caudalis, nll.bifurcationis, nll.pulmonales. Odtok: Levo v končni odsek duktusa toracikusa, ev. tudi v trun- cis jugularis sinister; desno v truncus jugularis dexter ali v ductus lymphaticus dexter. Lymphocentrum bronchale Nll.bifurcationis dexter, sinister et medius psa Po eno bezgavko s premerom 0,6 do 3,2 cm najdemo desno, levo in dorzalno od sapnika v višini njegovega razcepa v glavni sapnici. Dorzalno ležeča bezgavka je vedno največja. Bezgavke zbujajo pozornost zaradi tega, ker so črnkasto obarvane (odlaganje praš¬ nih delcev). Dotok: Prsni del požiralnika, prsni del sapnika, bronhalno dre¬ vo in pljuča, mediastinum, srce, aorta. Pretočno limfo pošilja¬ jo inkonstantni nll.pulmonales. Odtok: Nll.bifurcationis se med seboj povezujejo prek vaša effe- rentia; tako vodita nl.bifurcationis dexter in nl.bifurcationis sinister svojo pretočno limfo delno v nl.bifurcationis medius. Ta jo pošilja delno do bezgavke, nl.bifurcationis sinister. Vse bezgavke pošiljajo vaša efferentia h kranialnim mediastinalnim bezgavkam, nll.mediastinales craniales. Nil. pulmonales psa Majhne bezgavke so inkonstantne in se pojavljajo samo pri eni tretjini psov. Kot črnkaste tvorbe, velike 4 do 10 mm, ležijo na ekstrapulmonalnem delu (prostem od pljučnega tkiva) desnega oz. levega glavnega bronhusa. Dotok: Pljuča. Odtok: E eni izmed bezgavk, nll.bifurcationis, ali k nll.media¬ stinales craniales, ali pa k obema. Ljrmphocentrum lumbale Nll. lumbales aortici psa Večinoma zelo majhne bezgavke (1 do 2 mm) ležijo dorzalno. ven- - 299 - tralno in ob strani aorte abdominalis ter vene kave caudalis; bezgavke so nepravilno razporejene od prepone do odcepa arterij, aa.circumflexae ilium profundae. Njihovo število zelo niha. Skoraj redno se pojavlja kranialno ležeči par bezgavk, katerega posamezni vozli so tudi v primerjavi z ostalimi, velikimi 1 do 2 cm, mnogo večji. Naslednji lahko včasih manjkajo, ali pa lahko štejejo do 17 vozlov. Dotok: Rebra, poslednje prsno vretence in vsa ledvena vretenca, ledvena in trebušna muskulatura, hrbtne iztegovavke, mediasti- num, poprsnica, potrebušnica, prepona, jetra, ledvice, nadled¬ vična žleza, sečevod; jajčnik, jajcevod, maternica oz. modo, nad- modek, semenovod, proc.vaginalis in m.cremaster; aorta in hrbte- njačne opne; pretočna limfa od centra, lc.mesentericum caudale in Ic.iliosacrale. Odtok: Neposredno v ledveno cisterno, ali pa sodeluje pri obli¬ kovanju ledvenih debel, trunci lumbales. Lymphocentrum coeliacum Nil. lienales psa Skupina bezgavk, ki šteje 1 do 5 vozlov, katerih velikost se giblje od 0,5 do 4 cm, leži okrog arterije in vene lienalis ter njenih končnih vej. Dotok: Požiralnik, želodec, pankreas, vranica, jetra, prepona, mediastinum, peča; pretočna limfa od bezgavk, nl.gastricus. Odtok: Truncus visceralis. NI. gastricus psa la bezgavka je večinoma majhna, saj meri 5 ho 25 mm; izjemoma je dvojna in leži na mali želodčni krivini blizu pilorusa. Vča¬ sih lahko manjka. Dotok: Požiralnik, želodec, jetra, prepona, mediastinum, potre¬ bušnica. Odtok: Nil. hepatici ali nll.lienales. Nil. hepatici seu portales psa Te bezgavke ležijo levo in desno na veni portae. leva bezgavka G® večinoma zmerno podolgovata in rahlo splošcena, dolga 1 do - 300 - 6 cm. Sega do začetka dvanajstnika. Redko sta izoblikovani dve bezgavki ali celo tri. Desno najdemo skupino bezgavk (1 do 5), katerih posamična velikost niha med 1 in 5 cm. Dotok: Predvsem od jeter, vključno žolčnik; želodec, pankreas in dvanastnik; pa tudi od požiralnika, prepone, mediastinuma in potrebušnice. Pretočno limfo dobavljajo nl.gastricus in nll.pan— creaticoduodenales. Odtok: Truncus visceralis. Nil. pancreaticoduodenales psa Skoraj redno najdemo majhno bezgavko na fleksuri primi duodeni, med črevesno steno in desnim krakom pahkreasa, v polovici prime¬ rov pa najdemo še drugo bezgavko v visceralnem listu peče, kak¬ šna 2 do 5 cm oddaljeno od dvanajstnika. Ta bezgavka je velika 4 do 10 mm in je lahko tudi dvojna ali trojna. Dotok: Peča, dvanajstnik, pankreas, želodec. Odtok: Nll.hepatici. Lymphocentrum mesentericum craniale Nil.jejunales psa Jejunalne bezgavke sestojijo večinoma iz dveh iztegnjenih, splo- ščenih glavnih vozlov, ki se na konceh zožujeta in sta dolga 0,5 do 20 cm, široka 0,4 do 2 cm ter debela 0,3 do 1 cm. Vrh te¬ ga se včasih pojavlja nekaj manjših vozlov. Grupirajo se okrog jejunalnih arterij in ven ter segajo od mezenterialnega korena v oporek jejunuma do razdelitve krvnih žil tankega črevesa v nji¬ hove končne veje. Dotok: Jejunum, ileum, pankreas. Odtok: Vaša efferentia oblikujejo mrežo, ta pa skupaj z odvodni¬ mi limfnimi žilami limfocentruma celiakuma oblikuje truncus visceralis. Nil. colici psa V kratkem oporku kolona ascendensa in v oddaljenosti 5 do 7 cm od kolona transverzuma najdemo 1 ali 2 bezgavki, dolgi 0,3 do 2,5 cm. Dotok: Ileum, caecum, colon; vrh tega pretočna limfa od kavdal- nih mezenterialnih bezgavk, nll.mesenterici caudales. - 301 - Lymphocentrum mesentericum caudale Nil. mesenterici caudales psa V oporku kolona descendensa ležita 2 do 5 bezgavk s premerom 0,3 do 1,5 cm. Dotok: Colon, rectum. Odtok: Delno k nll.colici ali direktno v truncus visoeralis, delno k nll.lumbales aortici. Lymphocentrum iliosacrale Nil. iliaci mediales psa Praviloma najdemo pod 5- in 6. ledvenim vretencem, levo od aorte in desno od vene kave caudalis, po eno bezgavko, pri velikih psih dolgo do 6 cm, ki sega od odcepa arterije cirkumflekse ili- um profunde do izhodišča arterije iliake eksterne. Včasih je na eni ali obeh straneh dvojna ali trojna. Dotok: Koža nad dorzalno trebušno steno od poslednjega rebra da¬ lje j koža medeničnega področja in repnega korena, kranialnega dela lateralne strani stegna ter koža nad kolenskim sklepom; tre¬ bušna muskulatura, mišice in kosti zadnje končine, medenična ter ledvena muskulatura; colon, rectum, anus; maternica, nožnica, sramnica oz. modo, nadmodek, semenovod, proc.vaginalis z musku- lusom kremasterjem, prostata; moška in ženska sečnica, sečnik, sečevod; aorta, hrbtenjačne opne; pretočna limfa vseh limfnih centrov, ki jih bomo opisali v naslednjem. Odtok: Vaša efferentia potekajo delno k bezgavki, nl.iumbalis aorticus, delno se izoblikujejo v ledveni debli, trunci lumbales. Nil. sacrales psa Praviloma najdemo pod 7»i včasih pa tudi še pod 6. ledvenim vretencem, v kotu med desno in levo arterijo iliako interno, eno (neparno) ali dve (parni), včasih pa tudi več bezgavk, dolgih 2,5 cm. Na to se priključijo nestalne manjše bezgavke, ki me- r ijo 3 do 15 mm in ležijo na svodu ali dorzolateralni steni me¬ denice ter jih najdemo v polovici primerov. Dotok: Notranja ledvena muskulatura, glutealna in kavdalna ste¬ genska muskulatura, globinske stegenske ter repne mišice; ledve- - 302 - na vretenca, križnica, repna vretenca, kolčnica, stegnenica; colon, rectum, anus, uterus, vagina, vulva oz. prostata, penis; sečnik, sečevod, sečnica; hrbtenjačne opne. Pretočna limfa cen¬ tra, lc.inguinale profundum. Lymphocentrum inguinale profundum (seu iliofemorale) ■HI. iliofemoralis psa Nestanovitna 2 do 11 mm velika bezgavka, prisotna samo v eni tretjini primerov, leži na nasadišču kite muskulusa psoasa mi- norja na kristi iliopektinei. Dotok: Del limfe iz limfnih žil, ki potekajo v stegenskem rovu, se filtrira, če ta bezgavka ne obstaja, potekajo limfne žile da¬ lje k lc.iliosacrale. Odtok: Nll.iliaci mediales in nll.sacrales. NI. femoralis psa Zelo redko se pojavlja na distalnem koncu stegenskega rova bez¬ gavka, ki je pri velikem psu dolga komaj 1 cm, pri majhnem pa 2 do 3 mm. Dotok: Koža medialno nad kolenskim sklepom, nad golenjo in sto¬ palom; kolenski in skočni sklep; pogačica, golenje kosti in sto- palnice; Ahilova kita in kite upogibavke, kratke prstne iztego- vavke, mm.interosser; pretočna limfa od bezgavke, nl.popliteus. Odtok: Ev. ni.iliofemoralis, sicer pa nll.iliaci mediales in nll.sacrales. Eymphocentrum inguinale superficiale (seu inguinofemorale) Nil. inguinales superficiales psa (Nil. scrotales) (Nil. ma.mmarii) Pri psu oblikujejo 1 do 3 bezgavke, večinoma pa 2 bezgavki, dol¬ žine 0,5 do 6,8 cm, skupino, ki leži na dorzolateralnem robu pe¬ nisa, 1/2 do 1 cm pred semenskim povesmom, v podkožnem vezivu in je otipljiva. Psica ima na vsaki strani večinoma 1, pogosto pa tudi 2 bezgavki, dolžine 1 do 2 cm, dorzolateralno od sescev, približno na višini 2 do 4- cm pred grebenom dimeljnice. Bezgav¬ ka je otipljiva. - 303 - Dotok: Koža ventralne trebušne stene od rebrnega loka dalje, koža prepucija in skrotuma oz. zadnje polovice sescev, koža na izhodu iz medenične votline, koža repa in stegna, goleni ter stopala; nadalje trebušna kožna mišica; vulva, clitoris in tri¬ je (od petih) kavdalni mamami kompleksi sescev oz.scrotum, prepucij, penis z glavico ter moška sečnica. Odtok: Nll.iliaci mediales. Lymphocentrum popliteum Nl.popliteus superficialis psa Skoraj brez izjeme obstaja le ena velika, do 5 cm dolga bezgav¬ ka v podkolenski jami, med muskulusom bicepsom femoris in musku- lusom semitendinozusom. Praviloma sega pod samo kožo skupaj s fascijo in je tako dobro otipljiva. Dotok: Koža plantarno od kolenskega sklepa in goleni, koža na stopalu; golenje kosti in stopalnice; distalni deli kavdalne stegenske muskulature in muskulatura kvadricepsa femoris kot tu¬ di vse kratke mišice ter kite stopala. Odtok: Direktno do nll.iliaci mediales ali tudi, če je prisoten, do nl.femoralis. Zbirna limfna debla Ductus thoracicus psa Prsni mezgovod izhaja z eno, dvema ali celo tremi vejami iz led¬ vene cisterne, gre skoz hiatus aorticus skoz prepono in leži na aorti toraciki, in to najprej desno ter d or žalno. Ventralno od vene azygos dekstre poteka do 5- ali 6. prsnega vretenca, stopi dorzalno čez aorto na levo stran in poteka po levi strani poži¬ ralnika do vhoda v prsno votlino. Enostavno deblo je široko kak¬ šne 3 do 4 mm. Dvojni prsni mezgovod pri psu ni redek. Drugi vod leži tedaj levo in dorzalno na aorti ter se spaja z desnim vodom prek prečnih anastomoz. Skoz petlje potekajo interkostal- ne arterije. Tudi levi odsek lahko oblikuje grobo mrežasto tvor- 1°; ta leži med lateralno potekajočima aa. in vv.costocervicalis st vertebralis termedialno ležečo arterijo carotis communis si- nistro. Končni del je ampulasto razširjen in se zoži neposredno pri vstopu v venski kot tako močno, da sama izlivna odprtina pri velikem psu ne meri več kot 1 mm. - 304 - Prsni mezgovod se na splošno izteka v veno jugularis communis sinistro od dorzalne, pa tudi lateralne ali ventralne strani. To mesto je neposredno kranialno od 1.rebra, če se izlivni ko¬ nec razdeli na dve ali celo 3 in 4 veje, se te veje spajajo prek prečnih anastomoz, ki zelo variirajo. V prsnem mezgovodu so zaklopke v razmikih od 1 do 3 cm, od 11. do 12. prsnega vre¬ tenca dalje pa manjkajo. Cisterna chyli psa Ledvena cisterna sega od 4. do 1. ledvenega vretenca. Njena ob¬ lika se močno spreminja. Kot vrečasta tvorba leži večinoma dor- zalno in desno od aorte abdominalis med preponskima stebričkoma ter na ledveni muskulaturi. Pogosto jo prebijajo aa.lumbales. Večkrat se vreča razširi tudi na stransko in ventralno ploskev aorte. V kavdalni konec se vliva večinoma dvojni ali mrežasti truncus lumbalis. V sredino ledvene cisterne se od ventralne strani vliva truncus visceralis z eno ali številnimi vejami. Kra- nialni konec prehaja v ductus thoracicus. Cisterna je brez za¬ klopk. Truncus visceralis psa Močni drobovni limfni vod je v svoji obliki zelo variabilen in izhaja iz mrežaste tvorbe, ki jo oblikujejo vaša efferentia bez¬ gavk limfnih centrov, lc.coeliacum in lc.mesentericum craniale. Stok mrežaste tvorbe lahko več ali manj manjka; tedaj se izteka¬ ta dve ali tri močnejše in nekaj manjših vej v sredino ledvene cisterne. Včasih sploh ne pride do nastanka razločnega truhkusa. Tedaj vaša efferentia lahko opredejo tudi aorto na levi in des¬ ni strani ter se na dorzalni strani iztekajo v ledveno cisterno. Trunci lumbales psa Praviloma najdemo dva voda, ki sta med seboj mrežasto povezana. Eden je močnejši in poteka po levem dorzalnem, drugi, šibkejši pa po desnem ventralnem robu aorte. Včasih manjka levi dorzalni vod. Njuno izhodišče je iz bezgavk, nll.iliaci mediales. - 305 - Truncus jugularis psa Levi in desni vratni limfni vod nastaneta iz vaša efferentia bezgavke, nl.retropharyngeus medialis,ustrezne telesne strani. Napolnjena sta debela 2,5 do 4 mm. Ductus jugularis sinister po¬ teka po levi strani sapnika in požiralnika, ductus jugularis dexter pa desno po sapniku, oba voda pa potekata skupaj z arte¬ rijo carotis communis in veno jugularis interno proti prsim. Neredko je deblo dvojno zasnovano v celoti ali po odsekih. Konec levega voda sprejema vaša efferentia bezgavk, nll.cervicales su- perficiales, včasih pa tudi vaša efferentia pazdušnih. bezgavk in se izteka v ductus thoracicus s številnimi variacijami. Ko¬ nec desnega voda sprejme limfne žile iz površinskih bezgavk des¬ ne strani in postane ductus lymphaticus dexter. Ductus lymphaticus dexter psa Ta vod je dolg 1,5 cm in debel 4 do 6 mm; vliva se v veno sub- klavijo dekstro. Tudi ta laiko vstopi v venski kot razdeljen. Večinoma sprejema ta vod še vaša efferentia desnih pazdušnih bezgavk pa tudi vaša efferentia bezgavk, nll.mediastinales cra- niales in nl.sternalis cranialis. BEZGAVKE IN ZBIBNA LIMFNA DEBLA PRI PRAŠIČU Opozorili smo že na morfološke posebnosti bezgavk pri tej vrsti živali; specifično obnašanje dovodnih in odvodnih limfnih žil zahteva "preokret" v položaju skorje in sredice: pri prašiču na¬ mreč je področje sredice obrnjeno periferno, področje skorje pa centralno. Tudi glede na število, obliko in velikost se bezgav¬ ke pri prašiču razlikujejo od bezgavk pri drugih domačih sesav- cih; z ozirom na- število bezgavk, ki sodijo k eni skupini, zav¬ zema prašič srednji položaj med psom in govedom z večinoma enim samim večjim vozlom na eni ter konjem z zelo številnimi najmanj¬ šimi bezgavkami na drugi strani. Pri mladih prašičih sestoji večina skupin iz večjega števila majhnih bezgavk; pri starejših živalih pa najdemo zmanjšano število posameznih vozlov, očitno zaradi delne stopitve. S tem si pojasnjujemo režnjasto obliko večjih bezgavk pri starejših prašičih, pa tudi veliko individu¬ alno kolebanje primerljivih skupin glede na število in velikost posameznih vozlov. - 306 - Lymphocentrum parotideum Nil. parotidei prašiča Navadno sta 1 do 2 bezgavki, redko več. Glede na starost so bez¬ gavke dolge 0,5 do 5,5 cm in več. Ležijo ventralno od čeljustne¬ ga sklepa za vejo mandibule na arteriji maxillaris. Bezgavke je treba redno preiskati pri ogledu mesa. Dotok: Koža nad temenom, čelom, podušesnim in maseterjevim po¬ dročjem, nad licem, zgornjo ustnico in zunanjim nosom; večina facialisovih mišic, žvekalne mišice in kožna obrazna mišica; številne kosti glave; čeljustni sklep; trdo nebo, dlesne, nosna votlina, veke in ušesna školjka; gldd.parotis, mandibularis, la- crimalis. Odtok: V prvi vrsti do bezgavk, nll.retropharyngei mediales; vrh tega tudi k bezgavkam, nll.retropharyngei laterales, in včasih direktno do nll.cervicales superficiales ventrales. Lymphocentrum mandibulare Nll. mandibulares prašiča Kakšnih 2 do 6 skupaj ležečih bezgavk oblikuje ploščato skupino. Posamezne bezgavke so glede na starost dolge 0,75 do 5 cm. Ce¬ lotna skupina meri 4 do 6 cm v dolžino in 2 do 3 cm v širino ter debelino. To skupino bezgavk pokriva ventralni rob gl.parotis. Leži pod veno linguofacialis in medialno od nje v višini čeljustnega ko¬ ta na muskulusu sternohioideusu. Tik za njo in delno še pod njo najdemo glandulo mandibularis. Bezgavko je treba redno preiska¬ ti pri ogledu mesa. Dotok: Koža v medčeljustju, na nosu, ustnicah, licu in maseter- ju; facialisove mišice področja ustnic in lica; žvekalna in med¬ čel justna muskulatura; jezične in podjezične mišice; številne kosti glave; vhod v nos z rilčno ploščo; ustnici, lice z žleza¬ mi, jezik, sluznica ustne votline in dlesna, trdo in mehko nebo, žrelni prstan; nosna votlina, grlo; gldd.parotis, sublingualis in mandibularis. Odtok: Po združitvi v 1 do 6 debel potekajo vaša efferentia do nll.mandibulares accessorii; pri tem lahko nekatera vaša efferen- - 307 - tia potekajo direktno k nll.cervicales superficiales ventrales, redko pa tudi k nll.retropharyngei laterales. Kil. mandibulares accessorii prašiča Pojavljajo se 2 do 4 bezgavke, ki so posamič dolge 0,3 do 2 cm. Skupino najdemo v višini delitvenega kota vene jugulsris ekster¬ ne in začetnega dela vene maxillaris eksterne pod vratnim rog¬ ljičem glandule parotis. Leži na muskulusu sternohioideusu. Pri ogledu mesa jo je treba redno preiskati. Dotok: Koža v medčeljustju, koža na področju gl.parotis in kra- nialne polovice sprednjega dela vratu; kožna obrazna mišica; gl.parotis. Pretočna limfa bezgavk, nll.mandibulares. Odtok: Glavni odtok k bezgavkam, nll.cervicales superficiales ventrales; včasih direktno k nll.cervicales superficiales dorsa- les ali k nll .retropharyngei laterales. Lymphocentrum retropharyngeum KI. retropharyngeus meaialis prašiča Razločno režnjasta bezgavka, dolga 1,5 do 4 cm. V tretjini pri¬ merov se pojavlja enostransko druga, manjša bezgavka. Kajdemo jo na dorzolateralni steni žrela, v višini prečne ravnine skoz pro¬ sti konec obeh jugularnih podaljškov. Potiska se še tudi na m. longus capitis. Pod njo ležijo velike žile in živci kot so: aa. occipitalis in carotis interna, v.jugularis interna, nn.vagus, sympaticus ter hypoglossus. K.accessorius poteka okrog ventral- nega roba bezgavke na lateralno stran in dalje proti vratu. To bezgavko je treba redno preiskati pri ogledu mesa. Na prepolov¬ ljenem telesu, gledanem od medialne strani, jo najdemo tik za mehkim nebom, na žrelu in tesno pod 1. sklepom glave. Dotok: Žvekalne mišice; mišice, ki delujejo med glavo in vratom; posamezne lobanjske kosti; žrelo, trdo in mehko nebo, mandlji, nosna votlina, grlo, timus, tuba auditiva. Pretočna limfa iz bezgavk, nll.parotidei in retropbaryngei laterales. Odtok: Jz njihovih vaša efferentia se razvije truncus jugularis. Posamično potekajo vaša efferentia tudi k lc.cervicale superfi— ciale. - 308 - Nil. retropharyngei laterales prašiča Večinoma 2, včasih samo 1, redko 3 bezgavke, dolge 0,7 do 3,8 cm. Ležijo na zadnjem robu gl.parotis in na veni auricularis cau- dalis, na muskulusu kleidocefalikusu. Bezgavko je treba pri ogle¬ du mesa redno preiskati. Potok: Koža na glavi (regg.masseterica, frontalis, parietalis, parotidis), kosti glave (parietale, temporale), mm.temporalis, digastricus, brachiocephalicus, longissimus capitis; larynx, pha- rnx , zunanje uho; vrh tega včasih pretočna limfa centrov, lcc. parotideum in mandibulare. Odtok: Tako k bezgavki, nl.retropharyngeus medialis, in s tem dalje k trunkusu jugularisu, kakor tudi k nll.cervicales super- ficiales dorsales, torej k drugi odtočni progi limfe z glave. Lymphocentrum cervicale superficiale Nil. cervicales superficiales dorsales prašiča Ta bezgavka ustreza bezgavkam, nll.cervicales superficiales, pri drugih domačih sesavcih. Praviloma najdemo eno bezgavko, ki je dolga 3,6 do 4,8 cm, je režnjasta in ploščata; tej se včasih pri¬ družita do 2 manjši bezgavki. Leži proksimalno od plečnega skle¬ pa in dorzalno od muskulusa brahiocefalikusa, v kotu med vratnim delom muskulusa trapeziusa in muskulusom omotransverzariusom ter predplečnim zobcem muskulusa pektoralisa profundusa, na muskulu¬ su seratusu ventralisu. Bezgavko preiščemo pri ogledu mesa v po¬ sebnih primerih. Potok: Koža na temenu in tilniku, ušesni troblji, plečetu, late¬ ralni strani nadlahti ter stranski prsni steni; deli muskulature plečnega obroča, plečnica in m.supraspinatus. Važno je pripomni¬ ti, da sprejemajo glavno količino pretočne limfe glava in nll. cervicales superficiales ventrales. Odtok: Končni odseki zbirnih limfnih vodov (ductus thoracicus, trunci jugulares, ductus lvmphaticus dexter) ali direktno v ven¬ ski kot. Nll. cervicales superficiales medii prašiča Ta skupina sestoji iz 6 do 9 vozlov (redko jih je manj), ki obli¬ kujejo pred plečnim sklepom položeno vrsto med muskulusom kleido- - 309 - okcipitalisom in kavdalnim robom gl.parotis. Najdlje kavdalno ležeči vozel je najobsežnejši; velikost bezgavk se giblje od 0,4- do 3»4 cm. Dotok: Koža kavdalnega področja sprednjega dela vratu, celotne prsne stene, nadlahti in podlahti ter šape; vratne in trebušne kožne mišice, m.brachiocephalicus; mišice in kite na podlahti in šapi; radius, kosti in sklepi šape; torakalno ležeči trije mamarni kompleksi sescev (zaradi tega je treba te bezgavke red¬ no preiskati pri ogledu mesa zaklanih plemenskih svinj); gl.pa¬ rotis, gl.mandibularis; pretočna limfa od limfnih centrov, lc. mandibulare, Ic.parotideum in nll.retropharyngei laterales. Odtok: Vozli te skupine so med seboj povezani. Limfa se odteka k nll.cervicales superficiales dorsales in nll.cervicales super- ficiales medii. Ljmphocentrum cervicale profundum Nll. cervicales profundi craniales prašiča Med žrelom in grlom ter začetnim delom sapnika je 1 do 5 bezgavk s premerom 0,2 do 1,5 cm. Pred sosednjo ščitnico najdemo ne tako redko akcesorne ščitnice, ki lahko privedejo do zamenjave z bez¬ gavkami te skupine. Dotok: Žrelo, grlo, vratni del sapnika in požiralnika ter timu- sa, ščitnica, m.longus colli. Odtok: Do inkonstantnih nll.cervicales profundi medii, sicer pa do nll.cervicales profundi caudales. Nll. cervicales profundi medii prašiča V večini primerov manjkajo, ali pa je 2 do 7 inkonstantnih bez¬ gavk. Ležijo na sapniku kot 2 do 7 mm veliki vozli. Dotok: Bližnja muskulatura, grlo, vratni del sapnika in požiral¬ nika, timus, ščitnica. Pretočna limfa bezgavk, nll.cervicales profundi craniales. Nll. cervicales profundi caudales prašiča Neparna skupina 1 do 14- bezgavk, ki se stiska ventralno k sapni¬ ku, neposredno do vhoda v prsno votlino. Velikost posameznih bez¬ gavk se giblje med 1 do 10 mm. Preiskujemo jih v posebnih prime- - 310 - rih pri ogledu mesa. Dotok: Dolge podjezičnične mišice in m.longus colli, 3* do 7. vratno vretence, vratni del sapnika in požiralnika* timus ter ščitnica. Pretočna limfa bezgavk, nll.cervicales profundi cra- niales et medii in nll.mediastinales craniales. Odtok: Izlivni del duktusa toracikusa ali nll .axillares primae costae ali ductus lymphaticus dexter. Lymphocentrum axillare Nll. axillares primae costae prašiča Pred vhodom v prsno votlino najdemo lateralno na sapniku in v tesnem stiku s prvim rebrom na vsaki strani po en paket bezgavk, ki obsega večjo bezgavko, dolgo 3 do 4 cm, ter ev. do 4 nadalj¬ nje majhne bezgavke. Zaradi njihove pomembnosti za sprednjo kon- čino jih v posebnih primerih vključimo v ogled mesa. Dotok: Muskulatura ventralno na vratu, kožna trebušna mišica, mišičje plečnega obroča; 3« do 7* vratno vretence, prsnica, ščit¬ nica, timus; vse mišice, kosti in sklepi sprednje končine; koža na prstih; pretočna limfa od bezgavk, nll.mediastinales crania¬ les, nll.sternales craniales,in centra, lc.cervicale profundum. Odtok: Končni del duktusa toracikusa oz. duktusa limfatikusa dekst. Lymphocentrum thoracicum dorsale Nll. thoracici aortici prašiča Med aorto toraciko in 6. do 14. prsnim vretencem leži 2 do 10 neparnih bezgavk, nll.thoracici aortici. Pokriva jih v.azygos dextra ali v.azygos sinistra, zato pri odprtju prsne votline ni¬ so takoj vidni. Poleg tega obstaja pred veno azygos sinistro konstantno vidna bezgavka, pa tudi na dorzolateralnem robu aorte toracike se lahko pojavijo posamezne subplevralne, torej vidne bezgavke, in sicer levo pogosteje, desno, pa izjemoma. Te bezgav¬ ke so velike 0,5 do 4 cm. Navedene bezgavke je treba vključiti v reden ogled mesa in jih v posebnih primerih odstraniti. Dotok: Dorzalna in stranska prsna stena vključno muskulatura plečnega obroča, vendar brez kože; prepona, poprsnica, medpljuč- je; pretočna limfa od bezgavk, nll.mediastinales caudales. - 311 - Odtok: Bezgavke povezujejo med seboj vaša efferentia; v ductus thoracicus, ev. k nll. mediastinales craniales. Lymphocentrum thoracicum ventrale Nll. sternales craniales prašiča Neparna skupina 1 do 4 bezgavk, velikih 0,3 do 5 cm, leži na presternumu med obojestranskimi arterijami in venami, aa. in vv. thoracicae internae; celotna skupina je 4 do 5 cm visoka in 2 do 2,5 cm široka. Ne oziraje se na ukrepe pri ogledu mesa ple¬ menskih svinj, moramo te bezgavke v posebnih primerih preiskati tudi pri drugih živalih. Dotok: Ventralna prsna stena, poprsnica, mediastinum, oporek vene kave caudalis, prepona, potrebušnica in sprednja polovica sescev (zaradi tega jih je treba pri ogledu mesa plemenskih svinj redno pregledati). Odtok: Končni del duktusa toracikusa ali duktusa limfatikusa deksterja ali direktno v venski sistem: vendar tudi k nll.cervi- cales profundi caudales. Lymphocentrum mediastinale Nll. mediastinales craniales prašiča V prekardialni mediastinalni špranji je variabilno razporejenih vsega skupaj 1 do 8 bezgavk s premerom 0,2 do 3 cm, ki so loče¬ ne na desno in levo skupino, od katerih leva pogosto manjka. Včasih lahko leži ena sama bezgavka levo na osrčniku. Pri ogle¬ du mesa je potrebna redna preiskava te skupine. Dotok: Kosti in mišice kranialnega dela prsne stene ter bližnje¬ ga odseka vratu; sapnik, timus, požiralnik, poprsnica, medpljuč- je, oporek vene kave caud., osrčnik; pretočna limfa od centra, le.thoracicum dorsale in lc.bronchale. Odtok: Končni del duktusa toracikusa oz. duktusa limfatikusa dekst. Nll. mediastinales caudales prašiča Tik za arkusom aorte ležijo konstantno 1 do 3 bezgavke na poži¬ ralniku; nadaljnja bezgavka se lahko pojavi na pol poti do hia- tusa ezofagikusa, dorzalno ali ventralno od požiralnika. Bezgav- - 312 - ke so velike 0,4 do 2 cm. Pri ogledu mesa jih je treba upošte¬ vati. Dotok: Postkardialni del požiralnika, medpljučje, osrčnik. Odtok: Lc.bronchale; od zadnje bezgavke ev. do bezgavke, nl.tho- racicus aorticus. Lymphocentrum bronchale Nll.bifurcationis (seu tracheobronchales) dextri prašiča Nil. bifurcationis (seu tracheobronchales) sinistri prašiča Nil. bifurcationis (seu tracheobronchales) medii prašiča Na izhodišču glavnih sapnic iz sapnika ležijo bolj ali manj skrito 1 do 3 desne in 2 do 7 levih bifurkacijskih bezgavk. Sred¬ nje (2 do 5) sedijo dorzalno v bifurkacijskem kotu, nesimetrično razporejene. Njihova velikost se giblje med 0,2 in 6,5 cm. Zah¬ teva se redna preiskava pri ogledu mesa. Dotok: Prsni odsek sapnika, pljuča; k srednjemu vozlu tudi limf¬ ne žile požiralnika, k srednjemu in k levemu vozlu tudi mezgov- nice od mediastinuma, srca ter osrčnika. Pretočna limfa od nll. mediastinales caudales. Odtok: Nil.mediastinales craniales ali končni del oz. še prekar- dialni odsek duktusa toracikusa. Nll. tracheobronchales craniales prašiča V odcepnem kotu bronhusa trahealisa leži praviloma 2 do 5 bez¬ gavk, pogosto pa leži ena sama velika bezgavka. Bezgavke lahko ležijo kavdoventralno od bronkusa, segajo pa tudi ventralno od sapnika proti kranialni strani do višine vene costocervicalis. Velike so 0,3 do 3*5 cm. Pri ogledu mesa jih je treba redno pre¬ iskati. Dotok: Pljuča, osrčnik, srce; izmenjava vaša efferentia z bifur¬ kaci j skimi bezgavkami. Odtok: Nll.mediastinales craniales. Lymphocentrum lumbale Nll. lumbales aortici prašiča Ventralno in ob strani, delno tudi dorzalno od aorte abdominalis ter vene kave caudalis sedi 8 do 20 bezgavk, velikih po 0,2 do - 313 - 2,5 cm, razporejenih od hiatusa aortikusa do arterije cirkum- flekse ilium profunde. Pri ogledu mesa jih je treba preiskati v sumljivih primerih. Dotok: Dorzalna in stranska trebušna stena, potrebušnica, led¬ vična kapsula, nadledvična žleza, sečevod, modo in nadmodek oz. jajčnik ter jajcevod; pretočna limfa od centrov, Ic.iliosacrale, Ic.mesentericum caudale, pa tudi od bezgavk, vklopljenih pred njimi, kot nl.phrenieoabdominalis in nl.testicularis. Odtok: Bezgavke te skupine se na mnogoter način povezujejo med seboj prek vaša efferentia. Iz njih končno odteka mezga skoz mezgovnice, iz katerih nastaneta ledveni debli, trunci lumbales, v cisterno chyli. Nil. renales prašiča V bližini ledvičnega hilusa najdemo 2 do 4 manjše bezgavke na arteriji in veni renalis, lahko pa ležijo tudi na dorzalni stra¬ ni vene kave caudalis. Pri ogledu mesa jih je treba redno preis¬ kati. Dotok: Ptedvsem ledvice in ledvična kapsula, pa tudi nadledvič¬ na žleza, sečevod ter omejeni deli dorzalne trebušne stene. Pre¬ točna limfa od bližnjih bezgavk, nll.lumbales aortici in nl.phre- nicoabdominalis. Odtok: Trunci lumbales ali direktno v cisterno chyli. NI. phrenicoabdominalis prašiča Majhna inkonstantna bezgavka, ki pa se vendar pojavlja v večini primerov, delno samo na eni strani telesa; svoj sedež ima na kavdalnem robu arterije in vene abdominalis cranialis ali tudi nekoliko bolj kavdalno od tod na višini lateralnega roba musku- lusa iliopsoasa. Dotok: Dorzalna trebušna stena, prepona. Odtok: Nil.lumbales aortici ali nll.renales. NI. testicularis prašiča Pri samcu se pojavlja nestanovitno na arteriji in veni testicu¬ laris pod serozo majhna bezgavka, ki meri do 10 mm. Dotok: Modo, nadmodek. Odtok: Nll.lumbales aortici. - 314 - Lymphocentrum coeliacum Nil. coeliaci prašiča Na arteriji celiaki in njenem razcepišču so 2 do 4 bezgavke, velike po 0,3 do 4 cm. Dotok: Pljuča (!), medpljučje (!), prepona (!), vranica, jetra, nadledvična žleza; pretočna limfa vseh bezgavk centra, lc.coe— liacum. Odtok: Vaša efferentia se stekajo k trunkusu celiakusu. Nil. lienalis prašiča Na arteriji in veni lienalis je razporejeno do 10 bezgavk, veli¬ kih 0,2 do 2,5 cm, ki jih najdemo delno na dorzalni četrtini vraničnega hilusa, delno na žili, potekajoči prosto v oporku. Pri ogledu mesa jih je vedno treba preiskati. Dotok: Želodec, peča, pankreas, vranica. Odtok: Nil.coeliaci in direktno k trunkusu celiakusu. Nil. gastrici prašiča Bezgavke (1 do 5)j ki ležijo na kardiji in na arteriji gastriki sinistri, potekajoči prosto v oporku, so dolge 0,3 do 6 cm. Za¬ hteva se redna preiskava pri ogledu mesa. Dotok: Prsni del požiralnika (!), medpljučje (!), oporek vene kave caudalis (!)i prepona, želodec in trebušni del požiralnika, pancreas. Odtok: Nil.coeliaci in direktno k trunkusu celiakusu. Nil. hepatici seu portales prašiča Na porti hepatis in na deblu vene portae se pojavlja 2 do 7 bez¬ gavk, velikih po 0,7 do 8,8 cm. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati. Dotok: Jetra, žolčnik, pankreas; pretočna limfa od bezgavk, nll. pancreaticoduodenales. Odtok: Truncus coeliacus ali nll.coeliaci. Nil. pancreaticoduodenales prašiča Na dvanajstniku leži 4 do 9 bezgavk, delno vgrajenih v pankreas. - 315 - Najdemo jih blizu izhodišča arterije pancreaticoduodenalis cra- nialis iz arterije gastroduodenalis, kakor tudi levo do konca duodenuma descendensa in desno ter kavdalno do konca desnega pankreasovega kraka, tukaj blizu arterije mezenterike cranialis. Dotok: Pancreas, dvanajstnik, tudi želodec in peča. Odtok: Delno k trunkusu celiakusu, delno k bezgavkam, nll.colici. Lymphocentrum mesentericum craniale NI. mesentericus cranialis prašiča Včasih se pojavlja nestanovitna bezgavka na deblu arterije mezen¬ terike cranialis, včasih pa jih je več. Če dejansko predstavlja¬ jo lastno skupino bezgavk, je še stvar diskusije. Nil. jejunales prašiča Te pomembne in številne bezgavke so spravljene v oporku tankega črevesa v obliki dveh dolgih trakov ali paketov; prva skupina leži pod zunanjo serozno lamelo, odmaknjeno od kolonovega stožca, druga skupina pa pod notranjo serozno lamelo oporka, obrnjeno h kolonovemu stožcu. Skupini torej ločujejo drugo od druge krvne žile, potekajoče v srednji plasti oporka, kakor tudi vezno in maščobno tkivo. Vsak od obeh trakov bezgavk poteka kakšnih 60 cm ob konvolutu tankega črevesa vzdolž duodenuma do ileuma. Oba tra¬ ka sestojita iz 4 do 40 posameznih bezgavk, dolgih 0,4 do 6 cm, ki ležijo tako tesno druga ob drugi, da daje vsak trak vtis ene same bezgavke. Samo v bližini ileuma se ta vtis izgubi. Včasih se zgodi, da obstaja namesto trakov samo nekaj bezgavk, ki le¬ žijo raztreseno v oporku. Po predpisih o uradnem ogledu mesa je treba redno preiskati obe skupini jejunalnih bezgavk, zunanjo in notranjo. Pri presoji mesa živali, obolelih zaradi alimentarnih vzrokov, so te bezgav¬ ke odločilnega pomena. Dotok: Jejunum, ileum, konec dvanajstnika. Odtok: Z izjemo prve in poslednje bezgavke obeh trakov oblikuje¬ jo vaša efferentia glavne gmote vseh jejunalnih bezgavk truncus jejunalis, ki se v mezenterialnem korenu združi s trunkusom ko- likusom v truncus intestinalis. Poslednje bezgavke (distalno le¬ žeče) pošiljajo svojo mezgo tudi do nll.ileocolici; prve bezgav- - 316 - ke (proksimalno ležeče) lahko svoja vaša efferentia pošiljajo direktno v truncus intestinalis. Nil. ileocolici prašiča Skupina 5 do 9 bezgavk, velikih po 0,6 do 3,2 cm, leži v bliži¬ ni ostiuma ileale v mezoileumu kot tudi v pliki ileocaecalis. Pri ogledu mesa jih je treba vedno preiskati. Dotok: Cekum, ileum, končni del jejunuma. Odtok: Truncus colicus, truncus intestinalis. Nil. colici prašiča V osi kolonovega stožca in potemtakem ob arteriji koliki deks- tri ter ramusu kolikusu arterije ileokolike leži lahko do 50 bezgavk, velikih 0,2 do 9 cm. Pri ogledu mesa zadošča, če pre¬ iščemo samo bezgavke v bližini nll.ileocolici. Dotok: Colon ascendens, colon transversum, začetek kolona des- cendensa, cekum. Odtok: Pretežni del vaša efferentia oblikuje truncus colicus, druga vaša efferentia pa potekajo direktno k trunkusu intesti- nalisu, ki nastane ob stoku trunkusa kolikusa in trunkusa jeju- nalisa. Lymphocentrum mesentericum caudale Nil. mesenterici caudales prašiča V oporku kolona descendensa naletimo na 7 do 12 bezgavk s pre¬ merom 2 do 12 mm. Pri ogledu mesa jih je treba preiskati. Dotok: Colon descendens in pankreas. Odtok: Nll.lumbales aortici in nll.iliaci mediales. Lymphocentrum iliosacrale Nll. iliaci mediales prašiča Ob koncu aorte abdominalis naletimo na obeh straneh na 2 do 6 bezgavk, velikih po 0,3 do 2,5 cm, ki spremljajo arterijo ili- ako eksterno do izhodišča arterije cirkumflekse ilium profunde. V posebnih primerih je treba to važno skupino bezgavk preiska¬ ti pri ogledu mesa. - 317 - Dotok: Hrbtne iztegovavke, ledvena muskulatura, glutealna in kavdalna stegenska muskulatura, aduktorji; ledvena vretenca, križnica, pogačica; potrebušnica, sečevod, sečnik in sečnica; moški in ženski spolni organi; pretočna limfa od vseh naslednjih limfnih centrov in od bezgavk, nll.mesenterici caudales. Odtok: Vaša efferentia se delno vlivajo v nll.lumbales aortici, delno pa sodelujejo pri oblikovanju ledvenih debel, trunci lum- bales. Nil. iliaci laterales prašiča V delitvenem kotu arterije cirkumflekse ilium profunde in tudi na njeni kranialni končni veji sta 1 do 2, včasih pa je do 7 bezgavk, dolgih 0,3 do 2,6 cm. V posebnih primerih jih je treba zajeti v ogled mesa. Dotok: Notranja ledvena muskulatura, trebušna muskulatura, fas- cia lumbodorsalis in fascia lata; m.quadriceps femoris; mede¬ nične kosti, sečnik, ledvice in ledvična kapsula, potrebušnica; pretočna limfa od bezgavk, nll.subiliaci, nll.iliofemorales in nll.inguinales superficiales. Odtok: Nll. iliaci mediales in nll.lumbales aortici. Nil. sacrales prašiča V delitvenem kotu iliačnih arterij, aa.iliacae internae, najde¬ mo 2 do 5 bezgavk, velikih po 0,7 do 2 cm; redko najdemo nadalj¬ njo 1 do 2 manjši bezgavki v poteku teh žil skoz medenično vot¬ lino. Včasih naletimo pri samicah v zadnjem odseku široke mater¬ nične vezi na eno, včasih neparno bezgavko, ki jo sicer imenu¬ jemo nl.urogenitalis, vendar sodi k tukaj opisani skupini. Dotok: Globinska glutealna muskulatura, m.gracilis, repna musku¬ latura; medenične kosti, križnica, repna vretenca; sečevod, sečnik, sečnica; pri‘samcih akcesorne spolne žleze in m.bulbo- cavernosus; pri samicah vagina in vulva; pretočna limfa bezgavk, nll.anorectales in nl.glutaeus. Odtok: Nll.iliaci mediales. Nll. anorectales prašiča Ta skupina sestoji iz 6 do 10 bezgavk, ki so velike po 0,2 do 2,2 cm in ležijo na dorzolateralnem robu danke. Včasih lahko - 318 - manjkajo. Dotok: Danka, zadnjik, repna muskulatura. Odtok: Nll.sacrales in nll.iliaci mediales. Nil. uterini prašiča Pred iliačne bezgavke, nll.iliaci mediales, je vključenih nekaj manjših bezgavk v sprednjem odseku široke medenične vezi. Nji¬ hova velikost znaša 1,2 do 1,8 cm. Lahko manjkajo. Dotok: Jajčnik, jajcevod, maternica. Odtok: Nll.iliaci mediales, tudi nll.lumbales aortici ali trun- ci lumbales. Lymphocentrum inguinale profundum (seu iliofemorale) Nll.iliofemorales prašiča Ta skupina sestoji iz 2 do 3, redkeje 6 bezgavk, ki se od vseh strani prilegajo arteriji in veni iliaki eksterni med izhodišče¬ ma arterije cirkumflekse ilium profunde na eni ter arterije pro¬ funde femoris na drugi strani. Velikost niha; če obstaja samo ena bezgavka, meri 3 do 5>5 cm. Če je več bezgavk, so dolge 0,2 do 3,5 cm. Ker se izoblikuje skupina, učinkujejo v celoti kot ena, velika bezgavka, ki je pri ogledu mesa pomembna in jo je treba v posebnih primerih preiskati. Dotok: Vse mišice, kosti in sklepi zadnje končine, trebušna mu¬ skulatura, potrebušnica; processus vaginalis in m.cremaster oz. uterus; pretočna limfa bezgavk, nll.inguinales superficiales, nll.subiliaci in bezgavk centra, lc.popliteum. Odtok: Nll.iliaci mediales, nll.lumbales aortici, trunci lumba¬ les. Lymphocentrum inguinale superficiale (seu inguinofemorale) Nll. inguinales superficiales prašiča (Nll. scrotales) (Nll. maminarii) V regiji pubis ležijo med kožo in zunanjim listom vagine musku- lusa rektusa abdominis bezgavke te skupine in oblikujejo 5 do 8 cm dolg paket, ki se pri samcu prilega penisu, pri samicah pa tesno ob strani kavdalnemu delu sescev. Pri obeh spolih sestoji - 319 - iz 2 do 6 bezgavk, redko pa iz ene same. Te bezgavke je treba pri ogledu mesa redno pregledati. V posebnih primerih, pa tudi pri zaklanih plemenskih svinjah, jih bomo še posebej upošteva¬ li. Dotok: Koža ventralne in stranske trebušne stene, notranje ploskve stegna, zadnje zunanje ploskve na stegnu, vključno koža nad sednično grčo, koža goleni in stopala, koža repa; kožna trebušna mišica in trebušna muskulatura; tudi mm.gracilis, pec- tineus, glutaeobiceps in quadriceps femoris; kosti, sklepi in kite stopala; pri samcu modnik, penis, prepucij, sečnica, mm. ischiocavernosus in bulbocavernosus; pri samici preddvor nožni¬ ce, vulva, trebušni in dimeljski deli sescev do 2. mamarnega kompleksa (zaradi tega jih je treba pri ogledu mesa plemenskih svinj posebno upoštevati), anus. Odtok: Nll.iliofemorales, ev. tudi nll.iliaci mediales in late- rales. Nil. subiliaci prašiča Paket, ki sestoji iz 1 do 6,tesno druga ob drugi ležečih bezgavk in je dolg od 3,5 do 5,5 cm, najdemo v kolenski gubi, skoraj v sredini spojne črte med tuberjem coxae ter pogačico. V neposred¬ ni bližini je zadnja veja arterije cirkumflekse ilium profunde. Pri ogledu mesa jih je treba preiskati v posebnih primerih. Dotok: Koža za dlan širine pred rebrnim lokom in nad njim; koža dorzalne in stranske trebušne stene in sprednjega ter srednjega področja medenice, stranskega stegenskega področja, kolenskega področja, koža nad proksimalno polovico goleni; kožna trebušna mišica; tudi m.tensor fasciae latae, m.glutaeobiceps; tuber coxae. Odtok: Nll.iliaci laterales, tudi nll.iliofemorales in nll.ili¬ aci mediales. lymphocentrum ischiadicum Nll.ischiadici prašiča Na kavdalnem robu široke medenične vezi najdemo vedno 1 do 2 bezgavki, veliki 0,4 do 2,5 cm, ki se jima redkeje pridruži bez¬ gavka med sednico in muskulusom gluteobicepsom. V posebnih pri¬ merih to skupino pri ogledu mesa osvobodimo od medialne strani - 320 - z VP 6 ZOE 1 za široko medenično vezjo in jo preiščemo* Dotok: Koža nad izhodom iz medenične votline, površinska glute- alna in zadnja stegenska muskulatura, m.obturator internus; me¬ denične kosti, križnica, repna vretenca; anus; vagina, preddvor vagine, ženska sečnica oz. gld.bulbourethralis in moška sečni¬ ca; pretočna limfa od centra, lc.popliteum. Odtok: Hl.glutaeus, nll.sacrales, nll.iliaci mediales. HI. glutaeus prašiča V višini incizure ishiadike major leži zunaj na široki medenič¬ ni vezi 1 (ali 2), do 2,5 cm velika bezgavka, ki se je dotikata n.ischiadicus in a. ter v.glutaea cranialis. Dotok: vidi pod nnl.ischiadici. Odtok: Lc.iliosacrale. Lymphocentrum popliteum HI. popliteus profundus prašiča V dveh petinah vseh primerov obstaja globinska podkolenska bez¬ gavka. Skrita je med muskulusom bicepsom in muskulusom semiten- dinozusom ter jo je treba iskati 3 do 6 cm v globini na musku- lusu gastroknemiusu. Lahko je tudi dvojna ali trojna do četverna in je velika od 0,3 do 2,5 cm. Majhne bezgavke v maščobnem tkivu lahko prezremo. Dotok in odtok: Vidi spodaj. Ml. popliteus superficialis prašiča V štirih petinah vseh primerov se pojavlja površinska podkolen¬ ska bezgavka. Leži subkutano med muskulusom bicepsom in semiten- dinozusom, na splošno tam, kjer se imenovani mišici v svojem distalnem poteku razhajata. Iz doslej povedanega o bezgavkah, ni.popliteus superficialis in ni.popliteus profundus, lahko razberemo, da v večini prime¬ rov obstaja le ena izmed bezgavk. V približno 1/3 primerov naj¬ demo obe; vendar pa jih v pičlih 10 % primerov zmeraj iščemo zaman. Kljub temu pa uradni predpisi o pregledu mesa zahtevajo, da jih v posebnih primerih preiščemo, ker je njihovo dotočno po¬ dročje pomembno za'higiensko presojo mesa zadnje končine. - 321 Dotočno področje centra, lc.popliteum: Koža kavdalno na goleni in na stopalu; muskulatura in kite na goleni ter stopalu; fibu¬ la, kosti in sklepi stopala. Odtočno področje centra, lc.popliteum: Če obstajata obe podko- lenski bezgavki, tedaj sta med seboj povezani. Sicer pa poteka¬ jo vaša efferentia na eni strani do bezgavk, nll.ischiadici, na drugi strani pa do bezgavk, nll.iliofemorales. Zbirni limfni vodi Ductus thoracicus prašiča Resni mezgovod izhaja brez ostre meje iz ledvene cisterne v vi¬ šini poslednjega prsnega vretenca, pogosto na meji s 1. ledve¬ nim vretencem. Do 9* prsnega vretenca ostane na desnem dorzalnem robu aorte pod veno azygos dekstro. Krajši del je lahko razde¬ ljen na dvoje. Od 9- do 5- prsnega vretenca leži ob strani med aorto in hrbtenico ter stopi v višini 5-, redko 4. ali 6. prs¬ nega vretenca na levo. Tukaj leži med medialno ležečima požiral¬ nikom in sapnikom na eni ter lateralno potekajočimi krvnimi ži¬ lami (a.subclavia sinistra in veje) na drugi strani. Malo pred svojim iztekom se upogne ventralno in se konča 2 do 15 mm pred 1. rebrom v venskem kotu. Na svojem celotnem poteku je širok 2 do 4 mm in ima v postkardialnem odseku 5 do 4, v prekardialnem odseku pa 2 do 4 dvojadraste zaklopke. Tudi na njegovem koncu je večinoma dvoškricna, redko pa enoškricna zaklopka. Izjemoma manjka izlivna zaklopka. V ductus thoracicus se iztekajo vaša efferentia bezgavk, nll.thoracici aortici, nll.mediastinales craniales, nll.sternales craniales, nl.bifurcationis sinister, nll.cervicales profundi caudales in nll.axillares primae costae. Malo pred svojim iztekom sprejme truncus jugularis sinister. Ampula duktusa toracikusa ni zelo izražena in lahko manjka. Cisterna chyli prašiča Ledvena cisterna sega od 2. ali 3* ledvenega vretenca do posled- ujega prsnega vretenca in leži dorzalno ter desno na aorti. Je iztegnjeno vretenaste oblike in je lahko tudi razdeljena na več rokavov. Na najširšem delu ima 5 do 10 mm premera in se posto¬ poma zožuje proti obema koncema. Sama cisterna je brez zaklopk; tudi drobovni zbirni vodi, ki se vanjo iztekajo zelo variabilno, so lahko brez vlivnih zaklopk. - 322 - Truncus visceralis prašiča 0 nastanku trunkusa visceralisa iz debel, truncus coeliacus in truncus intestinalis, smo govorili že prej. Truncus visceralis je dolg približno 4 do 5 cm, širok 6 do 9 mm, in se vzpenja za arterijo mezenteriko cranialis k aorti ter veni kavi caudalis. Tu se najprej upogne čez ventralni rob vene renalis sinistre kavdalno in tako doseže levo ali desno stran vene kave caudalis. Pri ponovni spremembi smeri, sedaj v kranialno, in ob sprejemu 1 ali 2 medeničnih limfnih debel, se izteka v kavdalni pol led¬ vene cisterne. Trunci lumbales prašiča Iz vaša efferentia centrov, lc.iliosacrale in lc.inguinale pro- fundum, se izoblikuje izredno variabilna mreža podolžnih pentelj, v katero se vlivajo tudi vaša efferentia bezgavk, nll.lumbales aortici. Številna podolžna debelca se končno združijo v nekaj močnejših debel, ki se vlivajo v truncus visceralis ali v ledve¬ no cisterno, ali pa prek zlitja s trunkusom visceralisom nepo¬ sredno oblikujejo ledveno cisterno. Truncus jugularis prašiča Vaša efferentia bezgavk, nl.retropharyngeus medialis dexter et sinister, oblikujejo desno in levo vratno limfno deblo, ki sta široki 1 do 3 mm. Potek in lega ustrezata komparativnemu orisu. Truncus jugularis sinister se izteka v začetek duktusa toraci- kusa ali samostojno v venski kot. Truncus jugularis dexter se približno 2 cm pred svojim iztekom v desni venski kot razširi na 5 do 6 mm; ta razširjeni končni del ustreza desnemu mezgovo- du, ductus lymphaticus dexter, pri drugih domačih sesavcih. Končno naj še enkrat poudarimo, da se pri prašiču odvaja samo majhen del limfe z glave prek jugularnih debel, trunci jugulares, medtem ko gre glavna količina skozi odtočni sistem, v katerega so vklopljene površinske vratne bezgavke in ki vsem drugim do¬ mačin sesavcem manjka. - 323 - BEZGAVKE IN ZBIRNA LIMFNA DEBLA PRI GOVEDU Sistem limfnih žil pri govedu ima brez dvoma velik praktičen pomen. Kakor pri psu in konju se tudi pri govedu koncentrirata klinična in ev. tudi patološka preiskava na posamezno žival; poleg tega velja govedo kot najvrednejša klavna žival. Zaradi tega je treba oba aspekta praktične uporabe našega znanja o si¬ stemu limfnih žil pri govedu zasledovati enakopravno in inten¬ zivno. Lymphocentrum parotideum NI. parotideus goveda Plosko ovalna bezgavka, dolga 6 do 9 cm, je tesno ventralno od čeljustnega sklepa, do polovice pokrita od glandule parotis. Otipljiva je na čeljustnem robu in na maseterjevi ploskvi. Pri klanju ostane v zvezi z žleznim tkivom glandule parotis in jo je treba pri ogledu mesa redno preiskati. Dotok: Koža glave; kosti glave (spodnja čeljustnica, medčeljust- nica, nosnica, čelnica, ličnica); čeljustni sklep; obrazna in žvekalna muskulatura; gl.parotis, vnanje tiho, solzni aparat, apikalna polovica nosne votline in nosna stena, zgornja in spod¬ nja ustnica, trdo nebo ter deli dlesen, dentalna plošča, brada. Odtok: Izključno k bezgavki, nl.pharyngeus lateralis. Lymphocentrum mandibulare NI. mandibularis goveda Podolžno ovalna bezgavka, dolga približno 3 do 4,5 cm, leži ne¬ kaj centimetrov za incizuro vasorum na ventralnem robu mandibu- le, torej ne v globini medčeljustja. Oblike je gomoljaste in je otipljiva. Ne smemo je zamenjati z oralnim koncem glandule man¬ dibularis! Redko je prisotna druga, manjša bezgavka. Pri ogledu mesa jo je treba redno preiskati. Dotok: Koža glave; obrazne in žvekalne mišice; apikalna polovi¬ ca stene nosne votline,ustnici,lici,sluznica ustne in nosne votli¬ ne, deli trdega in mehkega neba; tonzile, dlesne spodnje čelju¬ sti in delno zgornje čeljusti, konica jezika, grlo, žrelo, tudi obnosne votline, žleze slinavke; pretočna limfa od bezgavke, ni. pterygoideus. Odtok: Nl.retropharyngeus lateralis. - 324 - NI. pterygoideus goveda Nestalna bezgavka, dolga 0,75 do 1,5 cm, leži na medialni stra¬ ni muskulusa pterigoideusatik pred oralnim robom spodnječeljust- nične veje. Dotok: Trdo nebo; dlesne kočnikov zgornje čeljusti. Odtok: Nl.mandibularis. Lymphocentrum retropharyngeum NI. retropharyngeus medialis goveda Podolžno ovalna bezgavka, dolga 3 do 6 cm, leži medialno od ve¬ like podjezičnične veje na žrelni muskulaturi. Redkeje sta dve bezgavki. Treba jo je redno preiskati pri ogledu mesa. Dotok: Jezik, podjezičnična muskulatura, sluznica ustne votline vključno dlesne, trdo in mehko nebo ter tonzile; žrelo, grlo, gl.mandibularis in gl.sublingualis, čeljustna ter nebnična vot¬ lina, spodnja čeljust; kavdalna polovica nosne votline; m.lon- gus capitis. Odtok: Nl.retropharyngeus lateralis. NI. retropharyngeus lateralis goveda Ploščato ovalna bezgavka, dolga 4 do 5 cm, približno v polovici primerov dopolnjena z 1 do 3 manjšimi, po 1 do 3 cm dolgimi bez¬ gavkami, leži pod prostim robom atlasovega krila, pri čemer jo pokriva zgornji konec glandule mandibularis. Bezgavka je otip¬ ljiva. Pri ogledu mesa jo je treba redno preiskati. Dotok: Koža proti vratu obrnjene polovice glave in začetka vra¬ tu; ustnici, lici, dlesne spodnje čeljusti v diastemi; konica in telo jezika, žleze slinavke, žvekalne mišice, spodnja čeljust, ev. glavni in vratni del timusa, v bližini ležeče vratne mišice, ušesna troblja; pretočna limfa vseh bezgavk glave. Odtok: Vasa efferentia te bezgavke oblikujejo truncus jugularis. NI. hyoideus rostralis in ni. hyoideus caudalis goveda Imenovani bezgavki sta veliki 1 do 1,5 cm in sta zelo nestalni. Rostralna leži lateralno na tireohioidu, kavdalna pa ob kotu stilohioida. Odtok: Lc.retropharyngeum. - 325 - Lymphocentrum cervicale superficiale Ul. cervicalis superficialis goveda Na kranialnem robu muskulusa supraspinatusa je 7 do 9 cm dolga in 1 do 2 cm debela bezgavka, ki jo pokrivata m.brachiocepnali- cus in m.omotransversarius. Je otipljiva. V posebnih primerih jo je treba preiskati pri ogledu mesa. Dotok: Koža na vratu, sprednji končini, dorzalni, stranski in ventralni trebušni steni do višine 10. do 12. rebra; mišičje plečnega obroča, mišice nad plečnico, podlahtna fascija, šapa s kitami in sklepi; pretočna limfa bezgavk, nll.cervicales su- perficiales accessorii. Odtok: Na levi strani do konca duktusa toracikusa ali trunkusa jugularisa sin.; na desni strani do konca trunkusa jugularisa dekst. Nil. cervicales superficiales accessorii goveda Pod muskulusom trapeziusom in muskulusom omotransverzariusom, večidel ob kranialnem robu muskulusa supraspinatusa leži 5 do 10 majhnih bezgavk, ki zaradi svoje temno rdeče barve presevajo skoz mišice. Delno gre za hemalne limfne vozle, druge pa so vklopljene v sistem limfnih žil in so torej prave bezgavke. Odtok: NI.cervicalis superficialis. Lymphocentrum cervicale profundum Nll.cervicales profundi craniales goveda V bližini ščitnice in na začetku sapnika leži maksimalno 4 do 6 bezgavk, velikih po 1 do 2,5 cm. Kedko manjkajo. Nil. cervicales profundi medii goveda Na srednji tretjini vratnega dela sapnika je 1 do 7 bezgavk, dolgih 0,5 do 5 cm. Na desni strani se te bezgavke neposredno prilegajo, na levi pa ležijo bolj ob ventralnem robu požiralnika. ELI. cervicales profundi caudales goveda Tik pred 1. rebrom se sapniku prilegajo 2 do 4 bezgavke na vsaki strani; nadaljnja bezgavka pa se pojavlja kot neparna ventralno - 326 - od sapnika. V posebnih primerih jih je treba preiskati pri ogle¬ du mesa. Dotok do vseh globinskih vratnih bezgavk: Ventralna vratna mus- kulatura, upogibavke glave; ščitnica, grlo, žrelo; vratni del sapnika in požiralnika; vratni del timusa; pretočna limfa bez¬ gavke, nl.retropharyngeus lateralis, lc.axillare, ni.costocervi- calis in včasih ni.cervicalis superficialis. Odtok: levo v ductus thoracicus ali v konec trunkusa jugularisa sin., včasih pa tudi direktno v venski kot; desno v končni od¬ sek trunkusa jugularisa deksterja. NI. costocervicalis goveda Na sprednjem robu arterijskega trunkusa kostocervikalisa, medi- alno od sprednjega roba 1. rebra, leži 1,5 do 3 cm dolga bezgav¬ ka. V posebnih primerih jo je treba preiskati pri ogledu mesa. Dotok: M.supraspinatus, m.infraspinatus, dorzalna muskulatura plečnega obroča, hrbtne in vratne iztegovavke, vratne upogibav¬ ke, m.omohyoideus; poprsnica, sapnik; pretočna limfa prvih med- rebrnih bezgavk, kranialnih mediastinalnih bezgavk in subrombo- idne bezgavke, nl.subrhomboideus. Odtok: Levo praviloma v ductus thoracicus, na različne načine pa tudi do nll.cervicales profundi caudales ali nll.mediastina- les craniales ali do venskega kota; desno v truncus jugularis dexter ali v vas efferens desne površinske vratne bezgavke, ni. cervicalis superficialis dexter. NI. subrhomboideus goveda Ta bezgavka leži pod vratnim delom muskulusa romboideusa, blizu njegovega ventralnega roba in blizu kranialnega ogla plečnice. Zelo nestalna. Dotok: M.supraspinatus, m.rhomboideus, m.serratus ventralis. Odtok: NI.costocervicalis. Lymphocentrum ax±llare NI. axillaris proprius goveda Kakšnih 6 do 10 cm kavdalno od plečnega sklepa, v 2. medrebrnem prostoru, ali pa nad 3* rebrom, na medialni ploskvi muskulusa - 327 - teresa majorja, leži 2,5 do 3,5 cm dolga bezgavka. V posebnih primerih jo bomo preiskali pri ogledu mesa. Dotok: Skoraj vse mišice na plečetu in nadlahti, nekatere miši¬ ce plečnega obroča (mm.trapezius, latissimus dorsi, pectoralis profundus), kožna plečna mišica; kosti in sklepi sprednje kon- čine brez meta- in akropodija; pretočna limfa od bezgavke, ni. infraspinatus, ev. od nestalne bezgavke, ni.arillaris accesso- rius. Odtok: Nil.axillares primae costae, nll.cervicales profundi cau dales. Nil. axillares primae costae goveda Lateralno od 1. rebra in v 1. medrebrnem prostoru so 2 do 3 bezgavke, redko ena sama; pokriva jih lateralno ležeči m.pecto¬ ralis profundus. V posebnih primerih preiskujemo to skupino pri ogledu mesa. Dotok: Mm.pectorales, m.transversus costarum, m.serratus ventra lis, m.scalenus; tudi nekatere mišice na plečetu in nadlahti; kosti sprednje končine od plečnice do karpusa; komolčni in kar- palni sklep; pretočna limfa bezgavke, nl.axillaris proprius. Odtok: Nil. cervicales profundi caudales ali levo v ductus tho- racicus, desno pa v truncus jugularis dexter. NI. amillaris accessorius goveda Zelo nestalna bezgavka, lahko se pojavi nekoliko nad 4. rebrom; svojo limfo oddaja v nl.axillaris proprius. NI. infraspinatus goveda Zelo redko se pojavlja 0,5 do 1 cm dolga bezgavka na muskulusu infraspinatusu, blizu njegovega kavdalnega roba, v višini koni¬ ce dolge glave muskulusa tricepsa brachii; včasih jo še pokriva kranialni rob muskulusa latisimusa dorsi. Dotok: M.latissimus dorsi. Odtok: NI.ari11aris proprius. - 328 - Lymphocentrum thoracicum dorsale Nil. thoracici aortici goveda Te bezgavke, katerih število je različno in so velike 1 do 3,5 cm, ležijo med dorzalnim robom aorte in telesi 5* do 13. prsne¬ ga vretenca. Na levi strani so bezgavke večinoma ventralno od vene azygos sinistre, nekaj bezgavk pa je tudi dorzalno od nje. Na desni strani ležijo skoraj brez izjeme na dorzalnem robu duk- tusa toracikusa. Eri ogledu mesa jih je treba preiskati in v posebnih primerih odstraniti. Dotok: M.subscapularis; nekatere mišice plečnega obroča, musku- latura prsne stene, vse hrbtne iztegovavke; prepona, srce, izje¬ moma vranica; poprsnica, potrebušnica, mediastinum; rebra; pre¬ točna limfa medrebrnih bezgavk in od posameznih bezgavk, nll. mediastinales craniales, ki jih najdemo kot nestalne na osrčni¬ ku. Odtok: Na desni strani ležeče bezgavke pošiljajo svojo limfo v ductus thoracicus; na levi strani se zadnje bezgavke pogosto spajajo z odvodnim limfnim deblom bezgavk, nll.mediastinales caudales; bezgavke, ki ležijo pred arkusom aorte, oddajajo svo¬ jo limfo zelo različno, bodi v nll.mediastinales craniales ali njihova vaša efferentia, bodi v velika zbirna limfna debla oz. direktno v venski kot. Nll. intercostales goveda V višini sklepov rebrnih glavic najdemo pod plevro v vsakem in- terkostalnem prostoru 1, izjemno 2 bezgavki, ki sta veliki 4 do 20 mm. Posamezni medrebrni prostori so v številnih variaci¬ jah brez bezgavk. Pri ogledu mesa jih je treba upoštevati v po¬ sebnih primerih. Dotok: Mišice stranske prsne stene, hrbtne iztegovavke, m.lon- gus colli, m.subscapularis, m.abdominis obliguus externus; pore- brnica, potrebušnica; rebra in prsna vretenca. Odtok: Bezgavke v prvih 2 do 4 desnih medrebrnih prostorih odda¬ jajo svoja vaša efferentia bezgavkam, nll.mediastinales crania¬ les et medii; bezgavke v 1. in 2., ev. 3« levem medrebrnem pro¬ storu pošiljajo limfo do bezgavke, nl.costocervicalis; 3. in 4. vozel levo odpošiljata svoja vaša efferentia do nll.mediastina¬ les craniales, ki ležijo ob loku aorte. Vse preostale medrebrne - 329 - bezgavke oddajajo svojo limfo v nll.thoracici aortici, ki leži¬ jo na isti višini. Lymphocentrum thoracicum ventrale NI. sternalis cranialis goveda Na prsničnem ročaju, ob ventralnem robu arterije in vene tora- cike interne, v višini 1. rebrnega hrustanca oz. 1. medhrustanč- nega prostora, še pred muskulusom transverzusom thoracis je par¬ na, včasih tudi neparna, 0,5 do 2,5 cm velika bezgavka. ¥ poseb¬ nih primerih jo je treba preiskati pri ogledu mesa. Dotok: Prsnica, rebrni hrustanci; m.transversus thoracis, mus- kulatura prsne stene; poprsnica; osrčnik; pretočna limfa bez¬ gavk, nll.sternales caudales. Odtok: Nll.mediastinales craniales ali truncus jugularis, ali pa konec duktusa toracikusa. Nil. sternales craniales goveda V to skupino sodi na obeh straneh mediane ravnine 1 do 5 bezgavk, ki ležijo pod muskulusom transverzusom thoracis v različnih, ven¬ dar ne v vseh medhrustančnih prostorih, vzdolž arterije in vene toracike interne, kakor tudi 2 do 5 bezgavk, ki jih nahajamo nad muskulusom transverzusom thoracis, tik pred nasadiščem pre¬ pone na prsnici. Dotok: Prepona, osrčnik, poprsnica, potrebušnica; rebra, prsni¬ ca; mišice prsne stene, ventralna muskulatura plečnega obroča, trebušne mišice; jetra. Odtok: NI.sternalis cranialis. Lymphocentrum mediastinale Nil. mediastinales craniales goveda V prekardialnem mediastinumu ležeče bezgavke lahko razčlenimo na več podskupin, obnašajo pa se različno levo in desno. Na le¬ vi strani najdemo: 1) skupino majhnih bezgavk kranialno od ar- kusa aorte in kavdalno od trunkusa kostocervikalisa, ob strani sapnika in požiralnika ter muskulusa longusa colli, 2) skupino ventralno od tr unk usa brahiocefalikusa ali levo na veni kavi cranialis; včasih se posamezne bezgavke vtiskajo med imenovani - 330 - žili, tako da niso takoj opazne, 3) eno večjo in več manjših bezgavk na izhodišču arterije toracike interne, 4) včasih manj¬ šo bezgavko na osrčniku za arkusom aorte in pred veno azygos sinistro. Na desni strani so: 1) skupina kranialno v višini arkusa aorte in dorzalno od sapnika; iz te skupine je 4 do 7 cm dolga bezgavka vrinjena pod konec vene azygos dekstre; po 1 do 3 manjše bezgavke ležijo za veno azygos in pred njo vse do trunkusa kostocervikalisa, 2) skupina na izhodišču arterije tora¬ cike interne, 3) izjemoma na osrčniku majhna bezgavka,neposred¬ no pod iztekom vene kave caudalis v desni preddvor. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati. Dotok: Prsni del sapnika in požiralnika, thymus, pljuča, osrč¬ nik, srce, poprsnica; pretočna limfa bezgavk, nll.intercostales (sprednje), nll.bifurcationis, nl.tracheobronchalis cranialis, poleg tega pa levo kranialni nll.thoracici aortici in desno nll.mediastinales medii. Odtok: Zelo variabilen prek bezgavk skupine, ali pa k bezgavki, ni.costocervikalis, ali levo k duktusu toracikusu in desno h kon¬ cu trunkusa jugularisa deksterja. Nil. mediastinales medii goveda Na dorzalnem robu in na desni ploskvi požiralnika leži nad bazo srca 2 do 5 bezgavk, ki so vidne samo z desne strani. Treba jih je redno preiskati pri ogledu mesa. Dotok: Prsni del sapnika in požiralnika, pljuča; pretočna limfa prvih 4 bezgavk, nll.intercostales in nl.bifurcationis dexter. Odtok: Direktno k duktusu toracikusu ali k eni izmed desnih me- diastinalnih bezgavk, nll.mediastinales craniales, ali v vas efferens kavdalnih mediastinalnih bezgavk, nll.mediastinales caudales. Nil. mediastinales caudales goveda V postkardialnem mediastinumu ležeča skupina sestoji iz ene, ze¬ lo dolge (15 do 25 cm) bezgavke (včasih je razdeljena na dve bezgavki), ki leži dorzalno na požiralniku in sega do prepone, ter iz 2 do 3 manjših (1 do 4 cm) bezgavk, ki se vtiskajo v kot med požiralnik in aorto. Inkonstantno se pojavlja še ena bezgav¬ ka neposredno pred hiatusom ezofagikusom in 1 do 2 bezgavki na - 331 - levi stranski ploskvi požiralnika. Pri patološkem povečanju lahko te bezgavke pripeljejo do delne zapore širokega, toda tan¬ ko stenskega požiralnika. Če uvedemo želodčno sondo, lahko diag¬ nosticiramo ev. zožitev požiralnikovega lumena. Bezgavke je tre¬ ba pri ogledu mesa redno preiskati. Dotok: Prsni del požiralnika, pljuča, osrčnik, prepona, medias- tinum, potrebušnica; vranica in jetra (!); pretočna limfa bez¬ gavk, nll.pulmonales, nll.phrenici, nl.bifurcationis sinister in včasih tudi zadnjih bezgavk, nll.thoracici aortici. Odtok: Skoz močnejši mezgovod teče limfa direktno k duktusu to- racikusu. Včasih potekajo manjša vaša efferentia k bezgavki, nl.bifurcationis sinister. NI. phrenicus goveda Na sprednji ploskvi prepone se pojavljajo inkonstantno do 4- manj¬ še bezgavke, vendar pa večinoma samo ena, najpogosteje na mestu prehoda vene kave caudalis in na končnih vejah nervusa frenikusa. Dotok: Prepona, mediastinum. Odtok: Nll.mediastinales caudales. Lymphocentrum bronchale NI. bifurcationis (seu tracheobronchalis) sinister goveda Bezgavka, dolga 2,5 do 3,5 cm, leži kavdalno od vezi, lig.arte- riosum, med bifurkacijo sapnika in trunkusom pulmonalisom. Na¬ stopa redno in jo je treba pri ogledu mesa redno preiskati. Dotok: Prsni del požiralnika, bifurkacija sapnika, srce; pretoč¬ na limfa od pljučnih bezgavk, nll.pulmonales, tudi nll.thoracici aortici, nll.mediastinales caudales in nll.phrenici. Odtok: K limfnemu vodu kavdalnih mediastinalnih bezgavk, nll.me¬ diastinales caudales, ali k duktusu toracikusu ali pa k bezgav¬ kam, nll.mediastinales caudales ali craniales. NI. bifurcationis (seu tracheobronchalis) dexter goveda Bezgavka, dolga 1 do 3 cm, postane vidna, ce konični in srednji reženj desnih pljuč razmaknemo v incizuri interlobaris crania- lis ter ev. zarežemo. Pojavlja se v 3/4- vseh primerov. Treba jo je redno preiskati pri ogledu mesa; treba je upoštevati njeno - 332 - skrito lego. Dotok: Pljuča; pretočna limfa bezgavk, nll.pulmonales in nl.bi- furcationis medius. Odtok: Nil. mediastinales medii. NI. bifurcationis (seu tracbeobroncbalis) medius goveda Bezgavka, dolga 2 do 5 cm, je kranialno in ventromedialno od izhodišča bronhusa trahealisa. Izjemoma najdemo še drugo, majh¬ no bezgavko. Pri ogledu mesa jo je treba redno preiskati. Dotok: Pljuča; pretočna limfa desnih pljučnih bezgavk, nll.pul¬ monales. Odtok: Nil.mediastinales craniales. Nil. pulmonales goveda V dobri polovici primerov se pojavljata na obeh glavnih sapni¬ cah po 1 do 2 bezgavki, veliki 0,5 do 1,5 cm, pokriti s pljuč¬ nim tkivom. Pri ogledu mesa je treba pljučno tkivo pretipati, če niso morda te bezgavke čez mero povečane. Dotok: Vsi pljučni režnji z izjemo desnega koničnega režnja. Odtok: NI.bifurcationis dexter, ni.bifurcationis sinister, ni. tracheobronchalis cranialis, redkeje h kavdalnim mediastinalnim bezgavkam, nll.mediastinales caudales. Lymphocentrum lumbaie Nil. lumbales aortici goveda Ob strani in tudi dorzalno in ventralno od aorte abdominalis in vene kave caudalis je porazdeljenih 12 do 25 bezgavk na razda¬ lji med poslednjim prsnim ter poslednjim ledvenim vretencem. V posebnih primerih jih je treba upoštevati pri ogledu mesa. Dotok: Notranja ledvena muskulatura, iztegovavke hrbta; fascio- lumbodorsalis; ledvena vretenca; ledvice, nadledvične žleze, po- trebušnica; pretočna limfa bezgavk, nll. lumbales proprii. Odtok: Truncus lumbalis. Nll. lumbales proprii goveda Blizu medvretenčnih odprtin ledvenega dela hrbtenice (zaradi tega jih je lahko zamenjati s simpatičnimi gangliji) najdemo ze- - 333 - lo variabilne, posamezne, okrog 0,5 cm velike bezgavke na eni strani ali obeh, najpogosteje med poslednjim rebrom in prečnim podaljškom 1. ledvenega vretenca in med prečnimi podaljški 1. in 2., 4. in 5* ter 6. ledvenega vretenca. Bezgavke lahko popol¬ noma manjkajo. Število bezgavk pri eni živali ni večje od 5. Dotok: Iztegovavke hrbta, trebušne mišice, m.serratus dorsalis caudalis, fascia lumbodorsalis. Odtok: Nil.lumbales aortici. Nil. renales goveda Na vsaki strani se pojavljajo 1 do 4 bezgavke, dolge 0,75 do 5 cm (izjemno 9 cm) na ledvičnih krvnih žilah ali v neposredni bližini. Bezgavke je treba redno preiskati pri ogledu mesa. Dotok: Ledvici, nadledvični žlezi. Odtok: Ledvena cisterna; izjemoma tudi truncus lumbalis ali truncus visceralis. Lymphocentrum coeliacum Nil. coeliaci et mesenterici craniales goveda Na arteriji celiaki in arteriji mezenteriki cranialis, ki pri govedu izvirata tesno druga ob drugi, se pojavlja 2 do 5 bezgavk, ki niso zelo razločno oddeljene nasproti sosednjim skupinam bez¬ gavk, nll.lumbales aortici, nll.lienales in nll.hepatici acces- sorii. Dotok: Vranica. Odtok: Truncus gastricus ali truncus visceralis ali direktno v cisterno chyli. Nil. lienales (seu atriales) goveda Med vampov preddvor in levi preponski stebriček se vtiska 1 do 7 bezgavk, ki so ob strani vranice, na njenem dorzalnem koncu ter kranialnem robu. Včasih so nadaljnje 1 do 5 bezgavke poraz¬ deljene do bližine desne strani kardije. Te bezgavke je treba redno preiskati pri ogledu mesa. Pri nevešči eksenteraciji vam¬ pa se lahko bezgavke držijo tudi topega roba jeter. Tukaj jih je treba razlikovati od bezgavk, nll.hepatici accessorii. Dotok: Vranica, vamp vključno želodčni preddvor, kapica; pre- - 334 - točna limfa vseh želodčnih bezgavk, ki jih bomo še opisali. Odtok: Zelo spremenljiv. Vaša efferentia praviloma oblikujejo truncus gastricus. Nil. ruminales dextri goveda V desnem vzdolžnem žlebu vampa leži pod serozo 2 do 8 bezgavk, velikih 1 do 3,5 cm. Njim se pridružijo 1 do 4 bezgavke na pre¬ hodu v kranialno prečno brazdo. Dotok: Vamp; pretočna limfa bezgavk, nll.ruminales sin. et oran. Odtok: Nll.lienales ali truncus gastricus. Nil. ruminales sinistri goveda Pod serozo levega vzdolžnega vampovega žleba sta 1 do 2 nestal¬ ni bezgavki, veliki 1 do 2 cm. Dotok: Vamp. Odtok: Nll.ruminales cran., ev. delno do nll.ruminales dextri. Nil. ruminales craniales goveda V kranialnem prečnem vampovem žlebu je zelo skritih 2 do 8 bez¬ gavk, velikih 0,5 do 2,5 cm. Dotok: Vamp; pretočna limfa inkonstantnih bezgavk, nll.rumina¬ les sinistri. Odtok: Nll. ruminales dextri, nll. lienales. Nll. reticulares goveda Na dorzalni ploskvi kapice in delno tudi na tisti, ki je obrnje¬ na proti vampu, blizu prehoda v prebiralnih, leži 1 do 7 manj¬ ših, 0,5 do 1,5 cm velikih bezgavk. Izjemoma lahko manjkajo. Dotok: Kapica, pretočna limfa bezgavk, nll.ruminoabomasiales in nll.reticuloabomasiales. Odtok: Nll.lienales; izjemoma direktno v truncus gastricus. Nll. omasiales goveda Na prebiralnikovi ploskvi, obrnjeni proti vampu, blizu njegove velike krivine, je razdeljenih 6 do 12 bezgavk, velikih 0,5 do 4 cm. - 335 - Dotok: Prebiralnik. Odtok: Med seboj povezan vzdolž velike krivine. Na levo k nll. lienales. Nil. ruminoabomasiales goveda Na ventralne siriščnikove bezgavke je proti kranialni strani in na levo nanizanih 2 do 7 bezgavk, velikih 0,5 do 4 cm. Vtiskajo se med proksimalno polovico velike krivine siriščnika in vamp, in jih tako najdemo predvsem z leve strani. Dotok: Vamp z želodčnim preddvorom, prebiralnik, siriščnik; pretočna limfa kranialnih siriščnikovih bezgavk, nll.abomasiales dorsales. Odtok: Nll.reticuloabomasiales ali direktno do nll.reticulares. Nll. reticuloabomasiales goveda Kranialno nadaljevanje poprej opisane verige bezgavk predstav¬ lja 2 do 8 bezgavk, velikih 0,5 do 4 cm, ki se, gledano z leve strani, vtiskajo med kapico, siriščnik in vampov preddvor. Dotok: Vamp, kapica, siriščnik; pretočna limfa bezgavk, nll.ru¬ minoabomasiales. Odtok: Nll.reticulares; včasih direktno do bezgavk, nll.liena¬ les ali nll.omasiales. Nll. abomasiales dorsales goveda Vzdolž dorzalnega roba, torej blizu male krivine siriščnika, leži 3 do 6 bezgavk, velikih 0,5 do 4 cm. Dotok: Dvanajstnik, prebiralnik, siriščnik. Odtok: Vaša efferentia potekajo v glavnem proti pilorusu in v pečico do nll.hepatici. Samo kranialne bezgavke lahko svojo lim¬ fo pošiljajo do bezgavk, nll.ruminoabomasiales ali nll.omasiales. Nll. abomasiales ventrales goveda Na ventralnem robu ali blizu velike krivine ležijo v peči 1 do 4 bezgavke, ki se ne pojavljajo konstantno in se omejujejo na pilorični odsek siriščnika. Dotok: Dvanajstnik, siriščnik. Odtok: Nll.hepatici. - 336 - Kil. hepatici (seu portales) goveda Okrog jetrnih dveri se grupira 6 do 15 bezgavk, ki posamič me¬ rijo 1 do 7 cm. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati. Dotok: Jetra, pancreas in dvanajstnik; pretočna limfa od bez¬ gavk, nll.abomasiales dorsales et ventrales. Odtok: Vaša efferentia se stekajo k trunkusu hepatikusu. Nil. hepatici accessorii goveda Na topem robu jeter najdemo nekaj manjših bezgavk, ki so čvrsto spojene z veno kavo caudalis in desnim stebričkom prepone. Dotok: Jetra. Odtok: Truncus hepaticus. Nil. pancreaticoduodenales goveda Med pa nk reasom in dvanajstnikom na eni strani in kolonom trans- verzusom na drugi strani ter na visceralni ploskvi pankreasa blizu prehoda vene portae se pojavlja različno število manjših bezgavk. Dotok: Pankreas, duodenum, sosednji deli kolona, predvsem colon transversum. Odtok: Truncus intestinalis. Lymphocentrum mesentericum craniale Nil. mesenterici craniales goveda Vidi: Nil. coeliaci et mesenterici craniales. Nil. jejunales goveda Med seroznima listoma mezojejunuma, blizu teščega črevesa in periferno od kolonove plošče, najdemo skupino bezgavk, katerih število se giblje med 10 in 50 , a velikost med 0,5 in 120 cm. K njim sodijo tudi do 4 nestalne bezgavke v mezoileumu. Posplo¬ šeno velja, da se pojavlja manjše število pretežno dolgih ali pa večje število pretežno manjših bezgavk. Vse je treba pri ogledu mesa preiskati. Dotok: Jejunum, ileum. Odtok: Vaša efferentia se stekajo in združijo v močan, kranio- - 337 - dorzalno potekajoči truncus intestinalis. Limfa iz bezgavk, le¬ žečih v mezoileumu, odteka tudi k bezgavkam, nll.colici. Nll. caecales goveda V pliki ileocaecalis lahko najdemo 1 do 3 bezgavke, velike 0,5 do 2 cm, ki jih je treba pri ogledu mesa redno preiskati. Dotok: Ileum, caecum. Odtok: Nll.colici ali direktno k truhkusu intestinalisu. Nil. colici goveda Solonove bezgavke, nll.colici, lahko razdelimo na tri podskupi¬ ne: 1. Na navzgomjem kraku in med navzgornjim ter navzdolnjim krakom anze prozimalis coli najdemo 1 do 6 bezgavk. 2. Nadalj¬ nje 1 do 4 bezgavke ležijo v kotu med anzo promimalis in dista- lis coli, kranialno in dorzalno nad kolonovo ploščo. 3* Končno se da ugotoviti nadaljnjih 7 do 30 bezgavk, ki se prilegajo an- zi spiralis od desne strani, ali pa se vtiskajo med posamezne vijuge; njihova velikost samo izjemno presega 0,5 do 4 cm. Pri ogledu mesa se da preiskati samo nekaj bezgavk, navedenih pod 1 in 2. Dotok: Colon ascendens, ileum, caecum, pretočna limfa bezgavk, nll.caecales in nll.jejunales, ki ležijo v mezoileumu. Odtok: Bezgavke so med seboj povezane in končno oddajajo limfo v truncus intestinalis. Lymphocentrum mesentericum caudale Nll. mesenterici caudales goveda Na stranski ploskvi kolona descendensa so posamezne bezgavke, ki jih moremo le nerazločno razlikovati od skupine bezgavk, nll. lumbales aortici, nll. iliaci mediales in nll.anorectales. Dotok: Colon descendens. Odtok: Truncus lumbalis; ev« v zgoraj navedene sosednje bezgavke. Ljmphocentrum iliosacrale Nll. iliaci mediales goveda Tik pred razdelitvijo aorte na aa.iliacae ejcternae in na odcepu arterij, aa.circumflexae ilium profundae, ter na spremljajočih - 338 - venoznih žilah so na vsaki strani 1 do 4 bezgavke, katerih dol¬ žina se giblje med 0,5 in 5 cm. V posebnih primerih jih je tre¬ ba preiskati pri ogledu mesa. Dotok: Stegnenica, kolčni sklep; notranja ledvena muskulatura, mišice na medenici in stegnu; modo in semensko povesmo oz. jajč¬ nik, jajcevod, maternica; sečnik, sečnica; pretočna limfa od preostalih bezgavk centra, lc. iliosacrale, in od centrov, lc. inguinale profundum, lc.inguinale superficiale ter lc.ischiadi- cum. Odtok: Truncus lumbalis. KI. iliacus lateralis goveda V razdelitvenem kotu arterije in vene cirkumflekse ilium profun- de leži ena, včasih dvojna bezgavka, dolga 1 do 2,4 cm, ki se v približno 1/3 primerov pojavlja samo na eni strani (tedaj veči¬ noma na levil), v 1/10 primerov pa manjka na obeh straneh. V po¬ sebnih primerih jo je treba preiskati pri ogledu mesa. Dotok: Medenične kosti; fascia lata in njena nategovavka, tre¬ bušne mišice, m.glutaeus profundus, redko tudi m.auadriceps fe- moris; potrebušnica; pretočna limfa od bezgavk, ni.subiliacus in nl.coxalis. Odtok: Delno nll.iliaci mediales in delno nl.iliofemoralis. Nil. sacrales goveda V razdelitvenem kotu in na začetnem odseku arterij, aa.iliacae internae, ter pod koncem vene kave caudalis leži na obeh straneh skupina 2 do 8 bezgavk, ki so velike po 0,5 do 4,5 cm. Vrh tega se inkonstantno pojavlja skupina manjših bezgavk na prehodu od srednje k zadnji tretjini križnice, na notranji ploskvi široke medenične vezi. Dotok: M.iliopsoas, mm.glutaei, repne mišice; m.ischiocaverno- sus, m.bulbospongiosus, m.urethralis; medenične kosti; uterus, vagina, vulva oz. prostata in glandula vesiculosa ter koren pe¬ nisa; sečnik, sečnica; pretočna limfa centra, lc.ischiadicum. Odtok: Delno k nll.iliaci mediales, delno k bezgavki, nl.iliofe¬ moralis, ali pa neposredno v truncus lumbalis. - 339 - Nil. anorectales goveda Anusu in rektumu se na stranskih ploskvah na vsaki strani čvr¬ sto prilega pod serozo do 12, na dorzalni ploskvi pa do 17 bez¬ gavk, ki so posamič velike 0,5 do 3 cm. Dotok: Colon descendens, rectum, anus. Odtok: Nll.iliaci mediales. lymphocentrum inguinale profundum (seu iliofemorale) NI. iliofemoralis goveda Na sprednjem robu arterije iliake eksterne, pred odcepom arteri¬ je profunde femoris, leži "velika notranja črevnična bezgavka", ki se jo da iz trebušne votline dobro otipati. Pri ogledu mesa jo bomo preiskali v posebnih primerih. Njena znatna velikost: 3,5 do 9 cm dolžine, 3 do 5>5 cm širine in 1 do 2 cm debeline, omogoča otipavanje na živi.živali pri rektalni eksploraciji (preiskavi); poiskati jo je treba kakšnih 8 do 13 cm (t.j. za širino dlani) ventrolateralno od promonturiuma križnice, pred črevničnim telesom. Včasih se pojavljata v poteku arterije pro¬ funde femoris nadaljnji 1 do 2 manjši bezgavki. Dotok: Stegenska in golenja fascija; večina medeničnih in ste¬ genskih mišic, vse golenje mišice s svojimi kitami, trebušne mi¬ šice; kosti in sklepi medenice ter stebra zadnje končine; ledvi¬ ce, sečnik, potrebušnica; uterus in ženska sečnica oz. proc.va- ginalis, m.cremaster in mehurnica; izjemoma koža na goleni in skočnem sklepu; pretočna limfa od centrov, lc.popliteum, lc.in¬ guinale superficiale, Ic.ischiadicum; nl.epigastricus. Odtok: Deloma do nll.iliaci mediales, delno direktno k trunkusu lumbalisu. NI. epigastricus goveda Nestalno se pojavlja majhna bezgavka, ki leži na arteriji epigae- triki caudalis blizu grebena dimeljnice, na notranji ploskvi muskulusa abdominis rektusa. Dotok: Trebušne mišice, potrebušnica. Odtok: NI.iliofemoralis. - 340 - Lymphocentrum inguinale superficiale (seu inguinofemorale) Nil- inguinales superficiales goveda (NI. scrotalis) (Nll.mammarii) Pri samcu je na vsaki strani samo ena bezgavka, redkeje 2, 3 ali 4- če obstaja samo ena bezgavka, tedaj je dolga 3 do 6 cm in široka 2 do 4 cm; leži dorzolateralno od penisa v višini gre¬ bena dimeljnice in tesno za semenskim povesmom pod muskulusom retraktorjem penis. Na tem mestu se koža trebušne stene in medi- alne strani stegna previje v kožo modnika. Bezgavka je otiplji¬ va; pri ogledu mesa jo bomo redno preiskali in v posebnih prime¬ rih odstranili. Dotok: Skrotum, prepucij, penis, penisov del sečnice; m.retrac- tor penis; koža na stegnu, goleni in kolenu. Odtok: Skozi dimeljski rov do bezgavke, nl.iliofemoralis. Pri samici nastopajo 1 do 3 vimenske bezgavke. Ležijo razmeroma daleč kavdalno v medstegenski špranji med zadnjo polovico vimen¬ ske baze in ventralno steno medenice. Bezgavke so otipljive v medstegenski špranji, če dvignemo vime odzadaj. Pogosto obstaja večja, 6 do 10 cm dolga, 1 do 4 cm široka in 1 cm debela bezgav¬ ka ter 1 do 2, približno polovico tako veliki bezgavki. Pri ogle¬ du mesa jih bomo redno preiskali in v posebnih primerih odstra¬ nili. Vredno je omeniti, da je Hampl našel pri 2/3 vseh živali nad bazo seskov v vimenski parenhim vklopljene bezgavke, ki glede na število in velikost (1 do 18 mm) zelo variirajo, ter jih je imenoval nll.intramammarii. Pojavljajo se tudi pri teletu. Dotok: Vime, vulva, preddvor nožnice, klitoris. Odtok: Predvsem k bezgavki, nl.iliofemoralis. NI. subiliacus goveda Pred kranialnim robom muskulusa tenzorja fasciae latae, na sre¬ dini spojne črte med kolčno grčo in pogačico, je 6 do 11 cm dolga, 1,5 do 2,5 cm široka bezgavka, ki je dobro otipljiva. V posebnih primerih jo je treba preiskati pri ogledu mesa. Dotok. Koža med ventralno, stransko in dorzalno trebušno steno in zadnjo prsno steno, nad medenico, stegenskim, kolenskim ter - 341 - golenjim področjem; m.tensor fasciae latae; prepucij; pretočna limfa inkonstantnih bezgavk, nl.fossae paralumbalis in nl.coxa- lis accessorius. Odtok: KI.iliofemoralis in nll.iliaci mediales; pogosto gre del vaša efferentia najprej skoz inkonstantni nl.coxalis. Zelo red¬ ko odteka limfa tudi k bezgavki, nl.iliacus lateralis. NI. coxalis goveda V večini primerov nastopa medialno od muskulusa tenzorja fasci¬ ae latae, kakšnih 12 do 15 cm pred kolčnim sklepom, 1,5 do 2 cm dolga bezgavka. Dotok: Pascia lata in njena mišica nategovavka; m.quadriceps femoris; pretočna limfa bezgavke, nl.subiliacus. Odtok: Nl.iliacus lateralis ali nll.iliaci mediales ali ni.ilio¬ femoralis. NI. coxalis accessorius goveda Blizu kranialnega roba muskulusa tenzorja fasciae latae leži bezgavka lateralno na imenovani mišici, med njeno zgornjo in srednjo tretjino; včasih je položena v mišice, pojavlja pa se samo pri polovici primerov; dolga je 0,5 do 1,5 cm. Dotok: Koža na medenici. Odtok: Nl.subiliacus, ev. tudi k bezgavki, ni.iliofemoralis. NI. fossae paralumbalis goveda Sredi lakotnice, za poslednjim rebrom in blizu koncev prečnih podaljškov ledvenih vretenc, najdemo 1 do 2 inkonstantni manjši podkožni bezgavki. Dotok: Koža ledvenega in stranskega trebušnega področja. Odtok: K bezgavki, ni.iliofemoralis, ali tudi k bezgavki, ni. subiliacus. Bymphocentrum ischiadicum NI. ischiadicus goveda Približno 3 cm nad incizuro ischiadiko minor in do 5 cm pred kav- dalnim robom široke medenične vezi, na njeni lateralni ploskvi, najdemo konstantno bezgavko, veliko 2,5 do 3,5 cm. Pri ogledu - 342 - mesa jo preiščemo v posebnih primerih; da bi prišli do nje, za¬ režemo v široko medenično vez odznotraj ob spodnjem robu musku- lusa kokcigeusa, ali pa jo od kavdalne strani podminiramo. Dotok: Koža medeničnega področja in repa; mm.glutaei; kavdalne stegenske mišice, m.obturator internus; kolčni sklep; rectum, anus, sečnica; vulva oz. prostata, koren penisa in muskulatura na izhodu iz medenične votline; pretočna limfa centra, lc.pop- liteum, in bezgavke, nl.tuberalis. Odtok: Nll.sacrales. KI. glutaeus goveda Ka incizuri ishiadiki major naletimo na 2 bezgavki, od katerih je ena velika 1 cm, druga, velika 0,5 do 1 cm, pa leži na širo¬ ki medenični vezi, pokriva jo m.glutaeobiceps in se pojavlja malokdaj. Dotok: Medenične kosti, kolčni sklep; m.glutaeus profundus, fas- cia lumbodorsalis. Odtok: Nll.sacrales. NI. tuberalis goveda Tesno medialno od tuberja ishiadikuma, medialno od nasadišča ši¬ roke medenične vezi se pojavlja pod kožo 2 do 3 cm dolga kon¬ stantna bezgavka; pri odiranju kože jo pogosto odstranimo sku¬ paj s podkožno tolščo. Dotok: Koža medeničnega področja in repa; m.glutaeobiceps. Odtok: Večinoma k bezgavki, nl.ischiadicus, redko k eni izmed križnih bezgavk, nl.sacralis. Ljmphocentrum popliteum KI. popliteus profundus goveda V globini podkolenske jame, 7 do 9 cm od zadnjega roba muskulu- sa semitendinozusa in muskulusa gluteobicepsa, leži na muskulusu gastroknemiusu 3 do 4,5 cm dolga bezgavka. Pri ogledu mesa jo je treba preiskati v posebnih primerih. Dotok: Koža na stopalu in delno na goleni; kavdalna stegenska muskulatura; kolenska in golenja fascija; kite golenjih mišic; m.interosseus; kosti goleni in stopala; skočni sklep in prstni - 343 - sklepi. Odtok: Predvsem k bezgavki, nl.iliofemoralis; tudi k bezgavkam, nll.sacrales, s pretokom skoz nl.ischiadicus ali pa brez preto¬ ka. Mezgovodi Ductus thoracicus goveda Prsni mezgovod ne prestopi skoz prepono v aortni zevi, temveč lateralno od desnega preponskega stebrička. Ductus thoracicus ostane praviloma enostaven v svojem celotnem poteku; izjemoma nastaneta iz enostavnega izhodišča v prsni votlini dve vzpored¬ ni debli, ki sta večinoma enako močni in sta spojeni s prečnimi anastomozami. Prehod enostavnega debla z desne na levo, pa tudi morebitni stok dveh vzporednih debel, leži v višini 5- ali izje¬ moma 4. prsnega vretenca. Njegova širina znaša pri teletih 2 do 4 mm, pri govedu 6 do 10 mm; dvojna debla so ustrezno šibkejša. Levi odsek duktusa toracikusa poteka levo od sapnika in požiral¬ nika ter medialno od velikih krvnih žil. Tudi ta se lahko izje¬ moma razdeli na več vej, ki pa se na splošno malo pred enostav¬ nim iztekom zopet združijo. Le redkokdaj moremo ugotoviti dvoj¬ ni ali celo 3 do 4 kratni iztek, ki leži nekaj milimetrov do 2 cm pred kranialnim robom 1. rebra. Končni odsek duktusa toraci¬ kusa je lahko ampulasto razširjen. Neposredno na mestu izteka nastopa v vsakem primeru zožitev na 1 do 3 mm. Vlivna odprtina je praviloma opremljena z enostavno ali parno zaklopko; pogosto se dodatno pojavlja venska zaklopka nad vlivno odprtino. Zanimi¬ vo je, da neredko obstaja spojna veja (čez ventralno stran jugu- larnih ven) med končnim odsekom duktusa toracikusa in trunkusom jugularisom deksterjem. Cisterna chyli goveda Ledvena cisterna je praviloma dvojna tako daleč kot ductus tho¬ racicus; sega od 1. ali 2. ledvenega vretenca do poslednjega prsnega vretenca in leži dorzalno od vene kave caudalis. V njen kavdalni konec se vlivata 0,75 do 1 cm široki truncus lumbalis in enako močni truncus visceralis. Njen kranialni konec se lah¬ ko nenadno precej zoži, ali pa se tudi vretenasto izteka v duc¬ tus thoracicus. Oblika ledvene cisterne je zelo variabilna; na splošno je široka 1,5 do 2 cm, redkeje je lahko bolj vrečasta in široka do 4 cm. Truncus visceralis goveda Drobovni mezgovod, ki je 0,7 do 1 cm širok, nastane v bližini izhodišča arterije mezenterike cranialis, s tem, da se združita truncus gastricus in truncus intestinalis. Šele malo za tem se vliva truncus hepaticus. Redko se sestanejo vsi trije mezgovodi na istem mestu. Potemtakem ne obstaja truncus coeliacus. Trunci lumbales goveda Številne variacije medeničnega limfnega debla se ne dajo vse opisati. Najpogosteje nastane iz vaša efferentia bezgavk, nll. sacrales in nl.iliofemoralis. Tem se pridružijo vaša efferentia bezgavk, nll.iliaci mediales et laterales. Enostavno ali dvojno deblo sprejme nadaljnje dotoke iz bezgavk, nll.lumbales aortici in nll.renales, preden nastane ledvena cisterna ob združitvi s trunkusom visceralisom. Truncus jugularis goveda Truncus jugularis sinister nastane iz vaša efferentia bezgavke, nl.retropharyngeus lateralis. Poteka po levi strani sapnika in sprejme limfne žile površinskih in globinskih vratnih bezgavk ter bezgavke,ni.costocervicalis. Včasih prevzame to nalogo tudi manjše vzporedno deblo, ki se večinoma na sredini vratu zopet združi s trunkusom jugularisom. Izteka se v končni del duktusa toracikusa ali pa se poleg duktusa toracikusa samostojno vliva v venski kot. lahko pa se pred iztekom tudi razdeli na dve veji katerih ena kaže prvo, druga pa drugo vlivno variacijo. Truncus jugularis dexter se, z izjemo svojega izteka, obnaša tako, kakor je opisano pri levem deblu. Izteka se neposredno v venski kot, pri tem pa je enostaven ali razcepljen na dve končn veji. Poprej sprejme močna vaša efferentia bezgavk, nl.cervica- lis superficialis dexter, nll.cervicales profundi caudales dex- tri, ni.costocervicalis dexter in dele kranialnih mediastinal- nih bezgavk, nll.mediastinales craniales, ki ležijo desno na vhodu v prsno votlino. S tem se končni odsek, dolg 0,5 do 2 cm, - 345 - razširi, tako da lahko govorimo o desnem mezgovodu, ductus lym- phaticus dexter. BEZGAVKE IN ZBIRNA LIMFNA DEBLA PRI KONJU Bezgavke pri konju so značilne predvsem po tem, da se združuje¬ jo v razmeroma velikem številu v skupine bezgavk. Pri tem je posamezna bezgavka dolga samo 2 do 15 mm in samo izjemoma lahko meri do 80 mm. Število posameznih bezgavk, ki oblikujejo skupi¬ no bezgavk, znaša na splošno 10 do 40,- le redko je število manj¬ še, pogosto pa je večje in se lahko povzpne na več sto ali celo nekaj tisoč (nll.colici). Iz tega izhaja, da je celotno število bezgavk pri konju nenavadno veliko in znaša po podatkih Bauma v povprečju 8000 (nasproti približno 300 pri govedu, 465 pri človeku in 60 pri psu). Lymphocentrum parotideum Nil. parotidei konja Skupina 6 do 10 majhnih, približno 2 do 7 mm dolgih bezgavk le-r ži ventralno od čeljustnega sklepa, na kavdalnem robu spodnje- čeljustnične veje, skrita pod gl.parotis; posamezne bezgavke so vklopljene tudi v žlezno tkivo. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati. Dotok: Koža področij: regio frontalis, parietalis, masseterica, parotidis in zygomatica; čeljustni sklep; mm.zygomaticus, mala- ris, masseter, temporalis; očesne mišice, veke, solzni aparat, vnanje uho, gl.parotis; lobanjske kosti, spodnja čeljust. Odtok: Lc.retropharyngeum. Lymphocentrum mandibulare Nil. mandibulares 'konja V medčeljustju, ventralno od jezične muskulature, leži paket bezgavk, ki je na vsaki strani dolg 10 do 16 cm in širok 2 do 2,5 cm. Začenja se v višini incizure vasorum ali do 4 cm oral¬ no od nje. Na tem mestu sta paketa obeh strani združena v 4 do 5 cm dolgo telo. ¥ aboralno smer se razhajata kot dva kraka pu¬ ščice in mejita na m.pterygoideus medialis ter na oralni trebuh - 346 - muskulusa digastrikusa. Posamezne bezgavke merijo od 2 do 35 mm; celotni paket (obe strani) sestoji iz 70 do 150 bezgavk. Je otipljiv. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati. Dotok: Koža nad obraznim delom; skoraj vse mišice glave vključ¬ no žvekalne mišice , mišice v medceljustju in podjezicnicne ter jezične mišice; številne kosti glave, predvsem splanlinokraniuma; čeljustni sklep; oralni 2/3 nosne votline do višine očes, veke; ustna votlina, dlesne; vse žleze slinavke na glavi. Odtok: Nll.cervicales profundi craniales. Lymphocentrum retropharyngeum Nil. retropharyngei mediales konja Manj kompaktna skupina 20 do 30 bezgavk, ki merijo posamič 3 4° 40 mm, leži na žrelu in jo pokrivata zračni mehur ter m.jugulo- mandibularis. Pri ogledu mesa jo je treba redno preiskati. Dotok: Koža regije parotis; vse mišice, ki ležijo okoli regije nuchalis; številne kosti glave, predvsem nevrokraniuma, pa tudi zgornja čeljustnica, nebnica in spodnja čeljustnica; atlas in axis; vse velike žleze slinavke na glavi; ustna votlina; nosno ozadje, obnosne votline, žrelo, grlo, ščitnica, vnanje uho; pretočna limfa od bezgavk, nll.parotidei in retropharyngei late- rales, posamič od nll.mandibulares. Odtok: Nll.cervicales profundi craniales. Nil. retropharyngei laterales konja Skupina 8 do 15 bezgavk, velikih po 3 do 15 mm, ki so poznane pod imenom "bezgavke zračnega mehurja". Skupina leži na lateral¬ ni steni zračnega mehurja, pri tem pa jo pokrivajo gl.parotis, gl.mandibularis in m.jugulomanddbularis. Pri ogledu mesa jo je treba redno preiskati. Dotok: Močno identičen s tributarnim področjem bezgavk, nll.re- tropharyngei mediales. Pretočna limfa od nll.parotidei. Odtok: Nll.retropharyngei mediales. Lymphocentrum cervicale superficiale Nil. cervicales superficiales konja Tesno kranialno od plečnega sklepa, na kranialnem robu pars praescapularis muskulusa pektoralisa profundusa, leži skupina - 34? - 60 do 130 posameznih bezgavk, velikih po 2 do 40 mm, poznanih pod imenom "plečne bezgavke". Tu gre za paket, dolg 15 do 30 cm, širok 1,5 do 4 cm in debel kakšna 2 cm, ki ga pokriva m.brachi- ocephalicus. Skupino lahko otipamo. Sega s svojim dorzalnim koncem za dlan široko nad plečni sklep, z ventralnim koncem pa do začetka stranske prsne brazde. Eri kirurških posegih je lah¬ ko dostopna ob spodnjem robu muskulusa brahiocefalikusa. Pri ogledu mesa jo je treba preiskati v posebnih primerih. Dotok: Koža področij: regio nuchalis, parietalis, masseterica, parotidis; zunanje uho, čeljustni sklep; koža na vratu in spred¬ nji končini, dorzalni in stranski prsni steni, predprsju in pod- prsju, stranski ter ventralni trebušni steni; nekatere mišice plečnega obroča, m.splenius, m.supraspinatus in m.deltoideus, mišičje na podlakti, vratne in plečne kožne mišice; axis, kosti sprednje končine (ekskluzivno ulna), plečni, karpalni in prstni sklepi. Odtok: Na levi strani nll.cervicales profundi caudales; na des¬ ni strani v nll.cervicales profundi caudales in v ductus lympha- ticus dexter. Lymphocentrum cervicale profundum Nil. cervicales profundi craniales konja Zadaj za žrelom in grlom leži 30 do 40 bezgavk na začetnem delu sapnika. Bezgavke se tesno tiščijo ščitnice, pogosteje njenega kranialnega in dorzomedialnega, včasih pa tudi njenega kavdal- nega ter ventralnega roba. Dotok: Koža regije parotis, m.masseter, dolge podjezičnične mi¬ šice, m.brachiocephalicus, m.sternocephalicus, m.longus capitis, m.longissimus capitis et atlantis; vratna vretenca, zatilnica, spodnja čeljustnica, grlo, sapnik, požiralnik, ščitnica in ti- mus; vnanje uho; pretočna limfa nll.mandibulares in nll.retro- pharyngei mediales. Odtok: Na splošno oblikujejo vaša efferentia truncus jugularis; včasih potekajo nekatere limfne žile do nll.cervicales profundi medii. Ril. cervicales profundi medii konja Približno na sredini vratnega dela sapnika ležijo na levi strani - 348 - ali na obeh posamezne bezgavke ali tudi več bezgavk, ki se lah¬ ko zgrnejo v paket, dolg 1 do 7 cm, ali pa ležijo v dolgi vrsti# Dotok: M.sternomandibularis, dolge podjezičnične mišice, m.sca- lenus; 3. do 7. vratno vretence; sapnik in požiralnik; ščitni¬ ca; timus; pretočna limfa bezgavk, nll-cervicales profundi cra- niales. Odtok: Truncus jugularis, nll.cervicales profundi caudales. Nil. cervicales profundi caudales konja Na ventralni ploskvi sapnika se tik pred prvim rebrom stekata parni skupini obeh strani, sestoječi iz vsega skupaj 60 do 70 posameznih bezgavk. Paket bezgavk je treba preiskati pri ogledu mesa v posebnih primerih. Dotok: Mišice na plečnici in nadlahti; m.scalenus, m.longus colli, m.sternomandibularis, dolge podjezičnične mišice, prsne mišice, m.serratus ventralis, vratna kožna mišica; vratna vre¬ tenca, plečnica, nadlahtnica; plečni sklep; požiralnik, timus, ščitnica; pretočna limfa bezgavk: nll.cervicales superficiales, nll.cervicales profundi medii in nll.axillares proprii; tudi truncus jugularis se vliva v to skupino. Odtok: Nll.mediastinales craniales in na desni strani v ductus lymphaticus dexrter, tudi neposredno v venski kot. Lymphocentrum axillare Nll. axillares proprii konja Kavdalno od plečnega sklepa in za odcepnim kotom arterije sub- scapularis iz arterije arillaris najdemo 12 do 20 bezgavk, ki sestavljajo paket, dolg 4 do 7 cm. Pri ogledu mesa jih je treba preiskati v posebnih primerih. Dotok: Koža na lateralni strani plečeta in nadlahti, koža ce¬ lotne prsne stene, ev. tudi stranske ter ventralne trebušne ste¬ ne; vse mišice na plečetu in nadlahti in nekatere na podlahti, plečne in trebušne kožne mišice, m.latissimus dorsi ter m.pecto- rali.s profundus; plečnica, nadlahtnica; plečni in komolčni sklep; porebrnica; pretočna limfa od nll.cubitales. Odtok: Nll. cervicales profundi caudales. - J49 - Nil. cubitales konja Medialno na nadlahti, blizu komolčnega sklepa, leži paket, ki sestoji iz 5 do 20 bezgavk in je dolg 4 do 5 cm, širok pa 3 do 4 cm. Paket lahko otipamo med muskulusom bicepsom brachii na eni strani in medialno glavo tricepsa brachii ter muskulusom tenzorjem fasciae antebrachii na drugi strani. Dotok: Koža šape; podlahtna fascija; m.brachiocephalicus; vse mišice in kite na podlahti in šapi; nadlahet, podlahet in kosti šape; komolčni, karpalni in prstni sklepi. Odtok: Nll.axillares proprii. Lymphocentrum thoracicum dorsale Nil. thoracici aortici konja Med telesi 6. do 17- prsnega vretenca in aorto najdemo pravilo¬ ma v višini vsakega prsnega vretenca po 1, pa tudi po 2 do 4 bezgavke, ki so včasih parne, včasih pa neparne. Bezgavke lahko manjkajo, kar so opazili zlasti na desni strani; tam se navadno ne pojavljajo med 7- in 15* ali 9«ter 14. prsnim vretencem. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati in v posebnih primerih odstraniti. Dotok: Pascia lumbodorsalis; številne mišice plečnega obroča in prsnega koša; m.abdominis obliauus externus; m.abdominis transversus; prsna vretenca, rebra; poprsnica, mediastinum, aorta thoracica; jetra (I); pretočna limfa bezgavk, nll.inter- costales in nll. mediastinales caudales. Odtok: Bezgavke se med seboj spajajo vzdolžno in prečno. Svoja vaša efferentia oddajajo v sprednjem prsnem področju mediasti- nalnim bezgavkam, nll.mediastinales craniales et medii, v sred¬ njem in zadnjem odseku predvsem duktusu toracikusu ter v zadnjem prsnem področju tudi skoz hiatus aorticus bezgavkam, nll.coe- liaci. Nll. intercostales konja V 3., 4. in 5 . medrebrnem prostoru najdemo poleg roba muskulusa longusa colli, od 6. do 16. medrebrnega prostora pa v višini sklepa rebrne glavice, praviloma 1, redkeje pa 2 bezgavki; leži¬ jo pod plevro in so vidne, ali pa ležijo tudi globlje ter jih - 350 - pokrivajo medrebrne žile. Bezgavke lahko manjkajo v posameznih medrebmih prostorih ali celo v večini vseh medrebrnih prosto¬ rov. V 17. medrebrnem prostoru manjkajo vedno, v 16. pa zelo pogosto. Vredno je omeniti, da jih truncus sympathicus ločuje od bez¬ gavk, nll.thoracici aortici, predvsem v zadnjem prsnem področju, kjer se obe skupini primakneta tesno druga k drugi. Upoštevati jih je treba v posebnih primerih pri ogledu mesa. Dotok: Mišičje plečnega obroča, hrbtne iztegovavke, mišičje prsne stene; m.longus colli; m.psoas minor; delno trebušne mi¬ šice; prsna in ledvena vretenca, rebra, plečnica; poprsnica, mediastinum, prepona. Odtok: Bezgavke so pogosto med seboj spojene po dolžini. Iz po¬ slednjih, približno 10 medrebrnih prostorov, potekajo vaša effe- rentia do nll.thoracici aortici ali direktno k duktusu toraci- kusu. Iz 3* do 5* ali 6. medrebmega prostora se spuščajo k nll. mediastinales craniales. Lymphocentrum thoracicum ventrale Nil. sternales craniales konja Nestalna skupina bezgavk leži na manubriumu Sterni v kotu med arterijo in veno arillaris in arterijo ter veno toraciko inter¬ no. Ni je moč vedno razločno ločiti od nll.mediastinales crani¬ ales; lahko tudi povsem manjka. V posebnih primerih bomo te bez¬ gavke pri ogledu mesa preiskali skupaj z nll.mediastinales cra¬ niales. Dotok: Muskulatura prsne stene, ventralna muskulatura plečnega obroča, m.abdominis obliquus externus, m.abdominis rectus, tre¬ bušna kožna mišica; rebra, prsnica; sapnik in požiralnik, timus; osrčnik, poprsnica, mediastinum, oporek vene kave caudalis, pre¬ pona, jetra; ev. pretočna limfa nestalne bezgavke, nl.sternalis caudalis. Odtok: Nll.mediastinales craniales. NI. sternalis caudalis konja Nestalno, neparno bezgavko najdemo blizu nasadišča prepone, me¬ diano ali na desni strani na sternumu, ali levo v 10. medrebr¬ nem prostoru, ali pa v oporku vene kave caudalis. - 351 - Dotok: Prepona, ev. jetra ali osrčnik. Odtok: Nll.sternales craniales, ali pa, če ti manjkajo, nll.me- diastinales craniales. Lymphocentrum mediastinale Nil. mediastinales craniales konja V prekardialni mediastinalni špranji nastopa 40 do 100 posamez¬ nih bezgavk kot paket, razčlenjen v podskupine. Dele paketa najdemo levo na izhodišču aa. in vv.costocervicalis, cervicalis profunda in vertebralis, potem tudi v dorzalnem delu 1. in 2. medrebrnega prostora; nadalje levo na trunkusu brahiocefalikusu in na veni kavi cranialis do osrčnika in arkusa aorte. Najdemo pa jih tudi ventralno od sapnika med veno kavo cranialis in trunkusom brahiocefalikusom pa tudi desno od vene kave crania¬ lis. Podobno je paket razmeščen na desni strani na imenovanih krvnih žilah vključno arterijo in veno intercostalis supremo. Paket sega do višine vhoda v prsno votlino. Pri ogledu mesa bo¬ mo to skupino vedno preiskali. Dotok: Mm.trapezius, rhomboideus, serratus ventralis, splenius; površinska in globinska vratna muskulatura, mm.supra- in infra- spinatus; plečnica, 2. do 7. vratno vretence, rebra, prsnica; sapnik in požiralnik, timus, poprsnica, mediastinum, prepona, osrčnik in srce; jetra; aorta thoracica, pretočna limfa bezgavk, nl.nuchalis, nll.cervicales profundi caudales, nll.sternales craniales et caudales, nll.mediastinales medii et caudales, sprednji nll.intercostales in sprednji nll.thoracici aortici. Odtok: Bezgavke so med seboj spojene na mnogoter način. Na des¬ ni strani k mezgovodu, ductus lymphaticus dexter, na levi strani h končnemu delu duktusa toracikusa. NI. nuchalis konja Majhna bezgavka, ki je prisotna v okroglo 2/3 vseh primerov, le¬ ži medialno od muskulusa longisimusa cervicis na arteriji in veni cervicalis profundi v višini 1. medrebrnega prostora. Dotok: Okoli ležeča muskulatura plečnega obroča in vratna musku¬ latura; plečnica, 2. do 7. vratno vretence. Odtok: Nll.mediastinales craniales. - 352 - Nil. mediastinales medii konja Dorzalno od baze srca in desno od sapnika, požiralnika ter lo¬ ka aorte je skupina, ki jo oblikuje 4 do 14 bezgavk. Pri ogle¬ du mesa jo je treba redno preiskati. X ! otok: Sapnik in požiralnik, pljuča, osrčnik; mediastinum; jetra; aorta thoracica; pretočna limfa od centrov, lc.thoraci- cum dorsale, lc.bronchale in od nll.mediastinales caudales. Odtok: Nll.bifurcationis medii in nll.mediastinales craniales. Nll. mediastinales caudales konja Število bezgavk se giblje med 1 in 7* izjemoma manjkajo. Nahaja¬ mo jih dorzalno in lateralno od požiralnika, tik za lokom aorte. Pri ogledu mesa jih redno preiščemo. Dotok: Pljuča, požiralnik, mediastinum. Odtok: Nll.mediastinales medii et craniales, ev. nll.thoracici aortici. Lymphocentrum bronchale Nll. bifurcationis (seu tracheobronchales) dextri konja Nll. bifurcationis (seu tracheobronchales) sinistri konja Nll. bifurcationis (seu tracheobronchales) medii konja Tri skupine so sestavljene v pakete iz 4 do 6, iz 8 do 10 ali 9 do 20 posameznih bezgavk; desno in dorzalno so paketi dolgi 4 do 6 cm, levo tudi do 10 cm ter široki okrog 2 do 3 cm. Njiho¬ va lega na bifurkaciji sapnika ustreza komparativnemu prikazu. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati. Dotok: Sapnik, pljuča, srce in osrčnik, požiralnik, mediasti¬ num, pretočna limfa bezgavk, nll.mediastinales medii in nll.pul- monales. Odtok: Nll.mediastinales craniales. Nll. pulmonales konja Majhne, nestalne bezgavke, ki jih najdemo v 50 do 60 % primerov, ležijo na glavnih sapnicah in pogosto na reženjski sapnici za apikalni reženj, pokriva pa jih pljučno tkivo. Pri ogledu mesa poskušamo povečane bezgavke otipati. - 355 - Dotok: Pljuča. Odtok: Nll.bifurcationis. Lyjnphocentrum lumbale Nil. lumbales aortici konja Ob aorti abdominalis in veni kavi caudalis leži 30 do 160 posa¬ meznih bezgavk, in to večinoma ob strani in ventralno, v manj¬ šem številu pa tudi dorzalno. ležijo pod potrebušnico, od led¬ vic pa do odcepa aa. in w.circumflexae ilium profundae. Bezgav ke se držijo potrebušnice tako čvrsto, da se pri odiranju potre bušnice odtrgajo od telesne stene skupaj z njo. V posebnih pri¬ merih jih je treba upoštevati pri ogledu mesa. Dotok: Notranja ledvena muskulatura, hrbtna muskulatura in fas- cia lumbodorsalis; prsna in ledvena vretenca, medenične kosti; poprsnica in potrebušnica; ledvice, nadledvične žleze, sečnik; modo in nadmodek, oz. jajčnik, jajcevod, maternica in ženska sečnica; aorta abdominalis; pretočna limfa bezgavk, nll.iliaci mediales in nll.iliaci laterales. Odtok: Bezgavke so med seboj povezane; vaša efferentia se vliva jo v truncus lumbalis oz. ga oblikujejo. Nil. renales konja Ob deblu aa. in w.renales najdemo na vsaka strani po 10 do 18 bezgavk iz vrste bezgavk, nll.lumbales aortici; od slednjih jih je mogoče ločiti le zelo neostro. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati. Dotok: ledvice, nadobistnica, sečevod; jetra, dvanajstnik; modo potrebušnica in aorta abdominalis. Odtok: Nil.lumbales aortici ali direktno v ledveno cisterno. NI. ovarius konja Majhna bezgavka se pojavlja inkonstantno v obešalni vezi jajc— n ika, lig.suspensorium ovarii. Dotok: Jajčnik. Odtok: Nil.lumbales aortici, tudi nll.iliaci mediales. - 354 - Lymphocentrum coeliacum Nil. coeliaci konja Tesno ventralno od aorte abdominalis je 12 do 30 bezgavk, ki obdajajo arterijo celiako in njene tri glavne veje. Dotok: Prepona, pljuča, mediastinum; potrebušnica; želodec, pan- kreas, jetra, vranica, nadobistnica; aorta abdominalis; pretoč¬ na limfa vseh preostalih bezgavk centra, lc.coeliacum, in kav- dalnih bezgavk centra, lc.thoracicum dorsale. Odtok: Vaša efferentia se stekajo k trunkusu celiakusu, ki se vliva v sprednji del ledvene cisterne. Nil. lienales konja Na vraničnem hilusu in v ligamentumu gastrolienale, vzdolž arte¬ rije in vene lienalis, nastopa 10 do 30 močno sploščenih posa¬ meznih bezgavk. Dotok: Želodec, vranica; pretočna limfa od nll.omentales. Odtok: Nil.coeliaci. Nil. gastrici konja Na vejah arterije gastrike sin. leži 15 do 35 bezgavk, ki se raztegujejo na malo krivino, včasih tudi na obe ploskvi želodca, vendar so skopičene na kardiji. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati. Dotok: Požiralnik, želodec, jetra, peča; tudi mediastinum in pljuča (I). Odtok: Nil.coeliaci. Nil. hepatici seu portales konja Na jetrnih dverih in na krvnih žilah, vstopajočih vanje, najde¬ mo 4 do 10 bezgavk, ki zbujajo pozornost s svojo skrajnje plo¬ ščato, skoraj trakasto obliko. Treba jih je redno preiskati pri ogledu mesa. Dotok: Duodenum, jetra, pankreas; pretočna limfa bezgavk, nll. pancreaticoduodenales in nll.omentales. Odtok: Nil. coeliaci. - 355 - Nil. pancreaticoduodenales konja Na arterijah in venah, aa. in vv.gastrica dextra in gastroduo- denalis,ter na njihovih vejah, aa. in vv.pancreaticoduoaenalis cranialis ter gastricoepiploica dextra, je razdeljenih 5 do 15 bezgavk na zelo variabilen način. Dotok: Duodenum, pankreas, želodec, peča; pretočna limfa bez¬ gavk, nll.omentales. Odtok: Nll.hepatici in nll.coeliaci. Nil. omentales konja Na veliki krivini želodca ali v njeni bližini, t.j. v peči in ligamentumu gastrolienale leži 14 do 20 okroglih bezgavk, ki jih ni vedno moč ostro ločiti od vraničnih bezgavk, nll.liena- les, predvsem v dorzalnem delu imenovane vezi. Medtem ko dobiva¬ jo vranične bezgavke limfo iz vranice, pa jo nll.omentales dobi¬ vajo iz želodca in peče. Dotok: Želodec, omentum majus. Odtok: Na levo v nll.lienales, nll.coeliaci; na desno v nll.pan¬ creaticoduodenales in nll.hepatici. Lymphocentrum mesentericum caudale Nil. mesenterici craniales konja V kranialnem mezenterialnem korenu na arteriji mezenteriki cra¬ nialis nahajamo skupino 70 do 80 bezgavk, ki pa niso vedno ostro razmejene nasproti bezgavkam centra, lc.lumbale, trebušnim bez¬ gavkam, nll.coeliaci, in bezgavkam v črevesnem oporku. Dotok: Dvanajstnik, colon ascendens, pankreas, nadobistnica; aorta abdominalis; pretočna limfa bezgavk, nll.jejunales, nll. caecales, nll.colici in nll.mesenterici caudales. Odtok: Z združitvijo vaša efferentia nastane truncus intestina- lis, ki se vliva v zadnji del ledvene cisterne. Nll. jejunales konja Kakšnih 35 do 90 bezgavk leži na začetnem delu jejunalnih arte¬ rij, aa. jejunales, ali v mezojejunumu in so primaknjene v bliži¬ no zank teščega črevesa. Nekatere bezgavke, ki so regionarne - 356 - predvsem za ileum, se priključijo ramusu ilei mezenterialisu. Pri ogledu mesa jih je treba vedno preiskati. Dotok: Jejunum, ileum. Odtok: Nll.mesenterici craniales. Nil. caecales konja Na arterijah, aa. caecales medialis in lateralis, vzdolž medial- ne ter lateralne tenije slepega črevesa oblikuje po 500 do 700 posameznih bezgavk trakasta paketa, široka 3 do 7 cm. Vrh tega pride 4- do 18 bezgavk na dorzalni teniji oz. v pliki ileocaeca- lis. Pri ogledu mesa jih je treba vedno preiskati. Dotok: Duodenum, ileum, caecum. Odtok: Nll.mesenterici craniales. Nil. colici konja Med desnima vzdolžnima legama kolona ascendensa nahajamo late¬ ralno 100 do 150 posameznih bezgavk; medialno, t.j. v neposred¬ ni bližini obeh arterij velikega kolona, ležita dva po dolgem iztegnjena paketa bezgavk; med levima vzdolžnima legama so pa¬ keti bezgavk razdeljeni na ventralno in dorzalno, po dolgem iz¬ tegnjeno skupino. Skupno število posameznih bezgavk v mezokolo- nu ascendensu znaša 2000 do 4000, navedeni pa so podatki tudi o 6000 bezgavk. Pri ogledu mesa jih je vedno treba preiskati. Dotok: Colon ascendens in transversum, ileum, peča. Odtok: Vaša efferentia posameznih bezgavk se med seboj spajajo v močnejše limfne vode, ki spremljajo aa.colicae. Iztekajo se v nll.mesenterici craniales. Lymphocentrum mesentericum caudale Nil. mesenterici caudales konja Ta skupina leži na arteriji mezenteriki caudalis, posamič pa tudi na njenih vejah v oporku kolona descendensa in zopet zelo številno na nasadišču oporka vzdolž črevesne cevi. Število bez¬ gavk je znatno. V oporkovem korenu so našteli 30 do 50, v mezo- kolonu descendensu 50 do 100 in ob oporkovem nasadišču 1600 do 1800 posameznih bezgavk. Pri ogledu mesa jih je treba redno preiskati. - 357 - Dotok: Colon descendens, rektum, pankreas, potrebušnica, peča; pretočna limfa bezgavk, nll.anorectales. Odtok: Bezgavke iz bližine črevesa pošiljajo svoja vaša efferen- tia k nll.mesenterici craniales na eni in k bezgavkam lastne skupine v oporkovem korenu na drugi strani. Od tod potekajo moč¬ nejša debla v truncus lumbalis, ali pa oblikujejo vzporedne proge, ki se iztekajo v ledveno cisterno. Nil. vesicales konja Izjemoma najdemo v stranski vezi sečnika eno ali dve majhni bez¬ gavki, ki sprejemata limfne žile iz sečnika in prostate. Lymphocentrum iliosacrale Nil. iliaci mediales konja Izhodišče krvnih žil, aa. in w.circumflexae ilium profundae in aa. ter vv.iliacae externae,obdaja okrog 25 , pa tudi več bezgavk redko so samo 3 do 4; tedaj pa so velike. Ležijo pod potrebušni- co, vendar niso tako tesno pritrjene nanjo kot nll.lumbales aor- tici, s katerimi se najsprednejše bezgavke stikajo. Pri ogledu mesa jih je treba preiskati v posebnih primerih. Dotok: Notranja ledvena muskulatura, notranja poševna trebušna mišica; fascia lata in njena nategovavka; skoraj vse mišice na medenici in stegnu; medenične kosti, stegnenica; kolčni sklep, poprsnica in potrebušnica; sečevod, sečnik; modo, nadmodek, se- menovod in akcesome spolne žleze oz. jajčnik, jajcevod, mater¬ nica ter ženska sečnica; aorta abdominalis; pretočna limfa bez¬ gavk, nll.iliaci laterales, nll.sacrales, nll.inguinales profun- di, nll.subiliaci. Odtok: Nll.lumbales aortici, ali pa se posamezna vaša efferen- tia združijo v truncus lumbalis, ki lahko poteka k ledveni cis¬ terni tudi kot dvojna proga. Nll. iliaci laterales konja V kotu med končnimi vejami arterije in vene cirkumflekse ilium profunde nastopa na vsaki strani manjša skupina 4 do 20 bezgavk. V posebnih primerih jih je treba preiskati pri ogledu mesa. - 358 - Dotok: Trebušne mišice, fascia lumbodorsalis, fascia lata in njena nategovavka; rebra, medenične kosti; poprsnica in potre- bušnica, jetra, ledvice, prepona; pretočna limfa bezgavk, nll. subiliaci. Odtok: Nil.iliaci mediales in nll.lumbales aortici. Nil. sacrales konja Zelo konstantno skupino 5 do 10 bezgavk najdemo v razdelitvenem kotu aorte na aa.iliacae internae. Nadaljnje posamezne bezgavke se včasih pojavljajo znotraj na široki medenični vezi ob arteri¬ ji pudendi. Dotok: Koža na sedni grči; mm.glutaeus superficialis in medius, kavdalna stegenska muskulatura, m.obturator internus, m.quadra- tus lumborum, m.tensor fasciae latae, ledvena vretenca, križni¬ ca, kolčnici, stegnenica; moška sečnica in akcesorne spolne žleze; m.ischiocavernosus oz. uterus in vagina; pretočna limfa centra, lc.ischiadicum, in bezgavk,ni.obturatorius. Odtok: Nil.iliaci mediales. Nil. anorectales konja Na dorzalnem robu retroperitonealno ležečega odseka rektuma in v kotu med zadnjikom, kavdalnim robom kavdalne stegenske musku- lature ter repom je okrog 15 do 45 bezgavk. Dotok: Colon descendens, rectum, anus, koža na izhodu iz mede¬ nične votline in na repu; repne mišice in repna vretenca; m.se- mimembranosus; sečnica; vagina, vulva, clitoris, uterus. Odtok: Nll.mesenterici caudales, nll.sacrales, nll.ischiadici. NI. uterinus konja V široki medenični vezi se lahko pojavi inkonstantna majhna bezgavka. Dotok: Uterus. Odtok: Nll.iliaci mediales ali nll.lumbales aortici. NI. obturatorius konja Majhna, zelo inkonstantna bezgavka na kranialnem robu arterije in vene obturatorije, je večinoma vidna pod potrebušnico mede- - 359 - nične votline. Dotok: Fascia lata, m.iliopsoas, m.tensor fasciae latae, m.qua- driceps femoris, glutealna muskulatura; kolčni sklep, medenične kosti. Odtok: Nll.sacrales. Ijmphocentrum inguinale profundum (seu iliofemorale) Nil. inguinales profundi konja V stegenskem rovu se okrog arterije in vene femoralis in izho¬ dišča arterije ter vene profunde femoris izoblikuje iz 16 do 36 posameznih bezgavk klinast, 8 do 12 cm dolg paket. V posebnih primerih ga je treba pri ogledu mesa preiskati. Dotok: Koža na goleni in stopalu; fascije, skoraj vse mišice na kolku in stegnu, vse mišice in kite na goleni ter stopalu; tre¬ bušna muskulatura; vse kosti in sklepi zadnje končine; potrebuš- niea; processus vaginalis s kremasterjem, penis, m.ischiocaver- nosus oz. uterus; pretočna limfa bezgavk, nll.inguinales super- ficiales, in centra Ic.popliteum. Odtok: Nll.iliaci mediales; izjemoma neposredno v ledveno cis¬ terno. L.ymphocentrum inguinale superficiale (seu inguinofemorale) Nil.inguinales superficiales konja (Nll. scrotales) (Nll. mammarii) Pri samcih in samicah najdemo na obeh straneh po 20 do 100 bez¬ gavk med ventralno steno trupa na eni in prepucijem ter modni- kom oz. vimenom na drugi strani. Pri samcu deli lateralno pote¬ kajoče semensko povesmo večjo kranialno skupino, dolgo 11 do 13 cm, od manjše kavdalne skupine, dolge 4 do 6 cm. Ob penisu sta skupini dobro otipljivi. Pri samici presega obojestranski, 10 do 14- cm dolgi paket bazo vimena lateralno in kranialno; kavdal- no sega do okolice arterije in vene pudende eksterne; neredno se pojavlja majhna skupina, ki leži na kavdalnem odseku vimen- ske baze. Vimenske bezgavke so otipljive. Pri živalih obeh spo¬ lov je treba te bezgavke redno preiskati pri ogledu mesa in jih v posebnih primerih skrbno odstrani ti. - 360 Dotok: Koža stranske in ventralne stene trupa, koža od stegna do stopala; trebušne mišice; kožna trebušna mišica; dimeljnica, scrotum, prepucij, penis, m.ischiocavernosus, moška secnica oz« vulva, klitoris, vime. Odtok: Nll.inguinales profundi. Kil. subiliaci konja Ka sredini med pogačico in kolčno grčo najdemo ob kranialnem ali kraniomedialnem robu tenzorja fasciae latae 6 do 10 cm dolg paket, ki sestoji iz 15 do 30 bezgavk. Ohi je otipljiv. V poseb¬ nih primerih ga je treba pri ogledu mesa preiskati. Dotok: Koža dorzalne in stranske stene trupa, kolenske gube, koža nad medenico, stegnom ter kolenom; fascije; m.tensor fasci¬ ae latae; trebušna kožna mišica. Odtok: Nll.iliaci laterales ali nll.iliaci mediales, ali pa obe skupini. KI. coxalis konja Nestalna bezgavka. Pojavlja se samo v eni četrtini vseh primerov in leži na upogibni strani kolčnega sklepa na muskulusu rektusu femoris med muskulusom iliakusom in muskulusom gluteusom profun- dusom oz. mediusom ali nekoliko dalje ventrolateralno na notra¬ nji ploskvi tenzorja fascije late ob arteriji ter veni cirkum- fleksi femoris lateralis. Dotok: Kolčni sklep, glutealne mišice, iztegovavke kolenskega sklepa, fascia lata in njena nategovavka. Odtok: Nll.iliaci mediales. lymphocentrum ischiadicum Nil. ischiadici konja Skupina 1 do 5 bezgavk leži na stranskem robu križnice, zunaj na široki medenični vezi, ob arteriji in veni glutei caudalis, pokriva pa jo m.biceps femoris. V posebnih primerih jo je treba pri ogledu mesa preiskati. Dotok: Koža medenice in repa; m.glutaeus superficialis, kavdal- ne stegenske mišice; križnica, kolčnica, repna vretenca; pretoč¬ na limfa ev. najkavdalnejše križne bezgavke, nl.sacralis, in - 361 - anorektalnih bezgavk, nll.anorectales. Odtok: Nil.sacrales. Lymphocentrum popliteum Nil. poplitei profundi konja Kakšnih 5 cm globoko v podkolenski jami leži skrit med mišica¬ ma, mm.biceps femoris in semitendinosus, a na muskulusu gastro- knemiusu do 5 cm dolg paket, ki sestoji iz 3 do 12 bezgavk. V posebnih primerih ga je treba pri ogledu mesa preiskati. Dotok: Koža od stegna do prstov; fascia cruris; kavdalna ste¬ genska muskulatura in aduktorji; m.gastrocnemius; kita dolge iztegovavke prstov in površinske upogibavke prstov, kite izte- govavk skočnega sklepa, m.interosseus medius; vse kosti zadnje končine razen pogačice in mečnice; vsi sklepi stopala. Odtok: Skoz stegenski rov k bezgavkam, nll.inguinales profundi. Zbirna limfna debla Ductus thoracicus konja Ductus thoracicus pri konju poteka tako, kakor je opisano v pri¬ merjalnem poglavju. Praviloma je nerazdeljen in samo izjemoma odcepi na izhodišču ali med nadaljnjim potekom vejo, ki stopi vzporedno z njim na levi dorzalni rob aorte. Tudi v takih prime¬ rih pride do združitve obeh debel pri spremembi poteka prsnega mezgovoda z desne na levo v višini 6. prsnega vretenca. V prekardialnem mediastinumu leži levo od požiralnika in sapnika pod arterijo subklavijo sinistro ter njenimi vejami. Izjemoma se deli na končnem odseku na 2 ali celo 3 veje, ki se zopet zdru¬ žijo malo pred iztekom. Ductus thoracicus je vseskozi širok 7 do 10 mm; ekstremna nihanja med 0,5 in 2 cm se redko pojavljajo. Sele 3 do 4- cm dolgi končni del se razširi v 13 do 20 mm široko, na splošno razločno ampulo. Izteka se v veno kavo cranialis ali tudi v veno jugularis eksterno sinistro na kranialnem robu 1. le¬ vega rebra ali do 2,5 cm kranialno od njega. Na vlivu najdemo 2 polmesečasti zaklopki, ki pa se zapirata le nepopolno, tako, da se pri mrtvem konju kri iz ven zmeraj vzpne retrogradno v prsni mezgovod. - 362 - Okrog 5 mm pred iztekom obstaja drugi par zaklopk in v nadalj¬ njem vzvratnem poteku nahajamo povprečno 10 do 15 enostavnih, de¬ loma pa parnih zaklopk, ki se večinoma pojavljajo v levem odse¬ ku duktusa toracikusa, medtem ko desni odsek kaže samo nekaj za¬ klopk, ali pa je celo brez njih. Vse te zaklopke so pri mrtvi živali insuficientne. Cisterna chyli konja Ledvena cisterna sega kot vretenasta vrečka praviloma od 2. le¬ dvenega vretenca do poslednjega prsnega vretenca in je dolga 11 do 12, izjemoma do 18 cm, široka je na najširšem mestu 1,5 do 2 cm. Ima 2 do 5 delno enostavnih, delno parnih zaklopk. Tudi iztekajoče se mezgovode lahko te zaklopke nepopolno zapro. V kavdalni pol se vlivata trunkusa lumbalisa, v kavdalno polovico od ventralne in nekoliko desne strani truncus intestinalis in v kranialno polovico od desne ter ventralne strani truncus coeli- acus. Na kranialnem polu izhaja ductus thoracicus z eno vejo ali dvema. Variacije oblik ledvene cisterne lahko presenetijo. Poleg eno¬ stavnih, vretenastih razširitev obstajajo cisterne, ki sploh niso razločno oddeljene od trunkusa lumbalisa. Na drugi strani najdemo primere, pri katerih je cisterna razdeljena na dva kra¬ ka, ki sta bolj ob strani aorte. Vsak krak ima izbuhlinej vrh tega se kraka med seboj povezujeta z mnogoterimi prečnimi veja¬ mi, tako da se oblikujejo grobe, nad aorto ležeče pentlje. Truncus coeliacus in truncus intestinalis konja Truncus coeliacus se razvije iz vaša efferentia bezgavk, nll. coeliaci. To je samo nekaj centrimetrov dolg in 8 do 10 mm ši¬ rok mezgovod, ki spremlja arterijo celiako z desne strani in se med stranskim in sredinskim krakom desnega preponskega stebrič¬ ka prevleče skoz diafragmo ter se vliva v kranialno polovico ledvene cisterne. Truncus intestinalis nastane kot kratko (1 do 1,5 cm), toda ši¬ roko (7 do 9 mm) deblo s tem, da se združijo vaša efferentia kranialnih mezenterialnih bezgavk, nll.mesenterici craniales. - 363 - Na desni strani arterije mezenterike cranialis se vzpenja med aorto in veno kavo caudalis h kavdalnemu koncu ali kavdalni po¬ lovici ledvene cisterne. Pogosto dobimo vtis, kot da ledvena cisterna nastane s tem, da se stekata truncus intestinalis in truncus lumbalis. V večini primerov se truncus intestinalis razcepi na dve veji, ki se končno vlivata v ledveno cisterno. Truncus lumbalis konja Vaša efferentia bezgavk, nll.lumbales aortici, oblikujejo močno, 1 cm široko deblo, ki sprejema tudi vaša efferentia bezgavk, nll.mesenterici caudales in nll.iliaci mediales, in se vliva v kavdalni konec ledvene cisterne. Zelo različna so mnenja, kate¬ ra od imenovanih skupin bezgavk pravzaprav ustvarja truncus lum¬ balis. Včasih potekajo zbirna debla dalj časa vzporedno s trun- kusom lumbalisom preden se iztečejo vanj ali v ledveno cisterno. Tako se zdi, da gre pravzaprav za dva truhkusa, ki sta med se¬ boj bolj ali manj razločno ločena. Trunci jugulares konja Truncus jugularis dexter in truncus jugularis sinister sta 3 do 5 mm široki limfni debli, ki nastaneta iz vaša efferentia bez¬ gavk, nll.cervicales profundi craniales, in se iztekata v nll. cervicales profundi caudales. Ductus lymphaticus dexter konja Ductus ljmphaticus dexter je dolg kakšne 4 cm in širok 8 do 10 mm. Nastane iz vaša efferentia na desni strani ležečih bezgavk, nll.mediastinales craniales. Tik pred 1. desnim rebrom se v loku vzpenja k veni jugularis eksterni. Pri tem sprejema vaša effe¬ rentia bezgavk, nll.cervicales superficiales in nll.cervicales profundi caudales. Na njegovem vlivu v veno jugularis eksterno, včasih tudi v veno kavo cranialis ali v delitveni kot jugularnih ven, je par zaklopk. Tudi v samem duktusu limfatikusu dekst. se lahko pojavita en do dva para zaklopk. - 364 - KOŽA IN KOŽNI ORGANI Splošna odeja, integumentum commune Koža, cutis, predstavlja zunanje pokrivalo in varovalno ogrinja¬ lo telesa nasproti zunanjemu svetu in je v stanju trajne nape¬ tosti (zijanje robov rezne rane). Že za pračloveka je imela ži¬ valska koža z različnimi tvorbami (n.pr. dlako) kot prva obleka in predmet trgovanja izredno pomembnost in je bila človeku tudi od vseh organov živalskega telesa najprej ter najbolje poznana. Zato igra koža v govorni rabi človeka znatno vlogo. To se izra¬ ža v velikem številu besednih kombinacij, ki so skovane v zvezi s pojmi "koža", "mrena" in "dlaka" in še danes naš jezik nazor¬ no poživljajo. S temi izrazi so okarakterizirana posebna psihič¬ na stanja in vsakodnevni način vedenja človeka. Za številne be¬ sedne zveze naj tukaj navedemo nekaj najbolj poznanih in najbolj uporabljanih načinov govorice: " svojo kožo nositi na sejem", "dobiti gosjo kožo", "ležati na gnili koži", "žilav kot koža", "imeti debelo kožo", "nekomu ustrojiti kožo", "srbi ga koža" itd. Koža izpolnjuje kot mejna ploskev med organizmom in okolico vrs¬ to fizioloških nalog in s tem bistveno prispeva k življenski ter preživitveni sposobnosti posameznika. Glavna naloga splošne odeje sestoji v varstvu telesa pred škod¬ ljivimi vplivi od zunaj. Koža varuje organizem v veliki meri ne samo pred mehaničnimi, kemičnimi in fizikalnimi učinki in tudi pred vdorom parazitov, bakterij in virusov, temveč rabi tudi kot "ionski pool" za konstantno vzdrževanje serumsko-elektrolitnega zrcala ter kot regulacijski organ za krvni pritisk. Koža je za vodo popolnoma neprepustna, za organske maščobe (podlaga mazila) pa samo delno. Tudi določene kemične snovi lahko predro skoz ko¬ žo, kolikor so v lipoidih topljive. Nepoškodovana koša v veliki meri preprečuje vdor plinastih snovi in varuje pred izsušitvijo telesa. Kot kožna čutila so vdelani v kožo receptorji za toploto, pri¬ tisk, napetost in bolečino. Ti receptorji omogočajo kontakt med centralnim živčnim sistemom osebka in njegovo okolico. Koša to- rej predstavlja "čutni organ". - 365 - Za vzdrževanje konstantne telesne temperature homoiostatičnih živih bitij, h katerim štejemo naše domače živali, je koža opremljena z dlakami, lojnicami in znojnicami pa tudi s krvnimi žilami, ki rabijo ne le za prehrano, temveč predvsem za živijen¬ sko važno toplotno regulacijo telesa. Zato ima koža mnogo go¬ stejši sistem krvnih žil kot je potrebno za njeno prehrano. Šte¬ vilne mreže kožnih krvnih žil lahko, glede na stopnjo svoje na¬ polnjenosti, sprejmejo velik del celotne telesne krvi. Njihovo razširitev ali zožitev avtomatično krmari centralni živčni si¬ stem in pogojuje zvišanje ali znižanje oddaje toplote. V tej zvezi igrajo pomembno vlogo tudi debelina in histološka zgradba kože, razmerje med površino in volumnom telesa, povečanje teles¬ ne površine zaradi oblikovanja kožnih gub, gostota, barva ter zgradba dlak, kakor tudi permanentna pigmentacija zunanjih kož¬ nih plasti kot važne anatomske naprave. Koža je slab prevodnik toplote, kar je pogojeno predvsem z maščobno blazino podkožja. Orientacija dlak h kožni površini in s tem omogočena vključitev zraka med dlake in kožo, pasivno izhlapevanje tekočin, perspi- ratio insensibilis, aktivna tvorba znoja ter njegovo izhlapeva¬ nje, perspiratio sensibilis, kakor tudi periodično nastopajoče pigmentacije predstavljajo važne fiziološke naprave, s katerih pomočjo se termoregulacija pametno krmari. Koža nosi dlako, ki zbira toploto, in vsebuje žleze, ki so za sesavce, dlakave živali, karakteristične. Medtem ko znojnice ra¬ bijo predvsem za regulacijo toplote (izhlapitveni hlad) in za ekskrecijo (oddajo presnovnih produktov), je naloga lojnic maza¬ nje dlake in kože, da bi ju usposobilo za odbijanje vode. Nena¬ sičene tolščne kisline iz sekreta lojnic in znojnic delujejo vrhu tega odvračajoče na bakterije. S tem je preprečeno naselje¬ vanje večjih množin bakterij na koži, čeprav je vedno poseljena s klicami, tudi patogenimi. S posebnim kopičenjem in povečanjem sv. modificiranih znojnic ali lojnic nastanejo lokalizirani spe¬ cialni žlezni aparati, ki izločajo vonjave; ti igrajo veliko vlogo pri markiranju določenih teritorijev ali kot organi za iskanje spolnega partnerja ali matere in tako pospešujejo komu¬ nikacijo znotraj vrste. Koža prehaja na vseh naravnih telesnih odprtinah v zelo podobno grajeno kutano sluznico ustreznih votlih organov (ustna votlina, - 366 - nosni preddvor, zadnjik, nožnica) ali vrečastih tvorb (konjukti- valna vreča, prepucialna vreča). S tvorbo kožnih gub je na dolo¬ čenih mestih telesa (prepucij, kolenska guba, pazduha) ustvar¬ jen pogoj za močno povečanje obsega oz. za večjo možnost giba¬ nja. Ne nazadnje prispeva koža z močno roženitvijo na konceh končin k zaščitnemu ogrinjalu prstnih končnih organov (krempelj, par¬ kelj, kopito, blazinice), ki so pri naših domačih sesavcih zelo različno oblikovani in ki se hkrati lahko uporabijo kot orožje. Kot rožene nožnice koščenih rogatih podaljškov predstavljajo pri nekaterih prežvekovavcih tako učinkovito čelno orožje, kot tudi okras glave. Marsikatere bolezni se odigravajo samo v koži (garje), in pogo¬ sto omogoča koža spoznati diagnostično važne simptome splošnih obolenj (rdečica, slinavka in parkljevka in druge). Koža naših domačih sesavcev je zelo pogosto sedež ektoparazitov (bolhe, uši, klopi itd.). Že z golim očesom se dajo na koži razlikovati tri plasti, ki so na posameznih telesnih delih izoblikovane zelo različno. To so vrhnjica, epidermis, in usnjica, corium, ki skupaj oblikujeta kožo, cutis,ter podkožje, podkožna plast, tela subcutanea, sub- cutis. Koža je pri vseh domačih sesavcih razmeroma debela in je večino¬ ma gosto poraščena z dlako. Celo pri navidez golih živalih, n.pr. pri afriških golih psih, so bogato izoblikovane zakrnele dlake. Debelost in čvrstost kože sta različni glede na vrsto živali, pasmo, starost, individualno zasnovo in telesno področje. Tudi način prehrane in klimatske razmere imajo določen vpliv. Na splošno je koža na hrbtu debelejša kot na trebuhu. Pri govedu je debelejša kot pri konju. Vsa kožna mesta, ki so mehanično znat¬ no obremenjena (stranske ploskve trupa in iztezne ploskve kon¬ čin), so debelejša kot bolj zavarovano ležeča (trebušna stran, področje med stegnoma, medialne in upogibne ploskve končin). Končno je koša visoko kulturnih in mlajših živali tanjša kot pri starih individuih in takih, ki so primitivnih pasem. - 367 - Posebno močna je koža dorzalno na repu pri konju, na podgrhni pri govedu in na ventralni ploskvi vratu kot tudi na ščitu pri prašiču. Pri večini domačih sesavcev je koža rjavo, sivo ali črno obarva¬ na, kar je odvisno od količine pigmenta v njeni vrhnjici. Kožni pigmenti so principialno endogeni pigmenti, nastali v celici. Izhajajo delno iz brezbarvnih osnovnih stopenj ob učinkovanju oksidirajočih encimov. K njim štejemo melanine, ki vsebujejo indol, in lipofuscine, ki vsebujejo lipide; melanini se s sta¬ rostjo pojačeno odlagajo. Njihova barva je rdečkastorjava do čr¬ na, oblika pigmentnih zrnc pa okroglasta do paličasta. Vendar obstajajo tudi živali, ki jim kožno barvilo manjka in katerih koža ima zato nežno rožnato mesno barvo. Pri lisastih in priža- stih živalih se pojavljajo pigmentirana in nepigmentirana kožna področja, druga poleg drugih. Popolna brezpigmentnost kože je praviloma vezana z manjkanjem pigmenta v šarenici in v pars iri- diki retine očesa (albini). Koža je prav tako zrcalo stanja v notranjosti živalskega telesa. Raskava, skuštrana dlaka in taka brez leska kaže pogosto na to, da je žival bolna (pomembnost za klinično diagnostiko). Pilogeneza kože Koža nevretenčarjev (avertebrata) sestoji večinoma samo iz eno¬ slojnega celičnega sklada (enoslojni epidermis), ki včasih, n. pr. pri insektih (Hexapoda) in rakih (Crustacea), oblikuje okle¬ pu podoben, brezceličen izloček, kutikulo. Enoplastna koža črvov (Vermes) se tesneje povezuje z muskulaturo (kožno mišična cev). Pri členarjih (Articulata) so telo in končine obdane večinoma s hitinskim oklepom, ki je sestavljen iz obročev (segmentov). Na hrbtnem področju lupinarjev in mehkužcev (Mollusca) je nad tam ležečim prebavnim aparatom večinoma izoblikovana lupina. Iglo- kožci (Echinodermata) imajo kožni skelet, ki sestoji iz apnenče¬ vih listkov v koži, ki se deloma vzdigujejo v obliki koničastih bodic. - 368 - Z izoblikovanjem hrbtne strune, chorda dorsalis, in z redukcijo kožnega skeleta se koži zastavljajo nove naloge, ki vodijo do oblikovanja nadaljnjih struktur. Ta se izraža v dvoslojevitosti kože. Medtem ko je pri ribah (Pisces) mogoče spoznati znake nek¬ danje skeletne funkcije kože v obliki lusk, se pojavlja ta dvo¬ slo jevitost prvič čisto pri krkonih (Amphibiae): na razmeroma debeli in čvrsti vezivni plasti je večskladen, vendar praviloma še neporoženel epitel, ki oblikuje žleze. Prehod od vodnega h kopenskemu življenju izziva na koži bistve¬ no manjše spremembe kot n.pr. na dihalnem aparatu. Samo epitel se s povečanjem celičnih plasti in poroženitvijo najvrhnejših celičnih skladov pripravi na življenje na zraku in soncu. Tako je n.pr. kačja koža, ki je pokrita s poroženelim epidermisom v obliki pravilno razporejenih lusk, podvržena procesu levitve. Levitev je na splošno odvrgavanje in obnavljanje poroženelega epidermisa pri različnih živalskih vrstah, ki se ponavlja v pra¬ vilnih presledkih. Živali, ki imajo za svojo zaščito kožni oklep (členonožci, kuš¬ čarji, kače), lahko rastejo samo v času, ko so že slekle stari oklep, novi pa jim še ni otrdel. S procesom levitve upravljajo hormoni. Epidermis kačje koše se pri levitvah sname v enem kosu kot t.i. "kačji lev". Levitev, ecdysis, predstavlja periodično ponavljajoči se proces, medtem ko poteka luščenje in odvrgavanje majhnih delov rožene plasti kontinuirano. Luske moramo imeti za predhodnike perja in dlake. Te predstav¬ ljajo kožne tvorbe zelo različne zgradbe. Tako n.pr. sestojijo luske metuljevih kril iz hitina, plakoidne luske morskega psa (Selachiae) iz sklenine, dentina in cementa. Luske rib kostnic (Teleosterji) predstavljajo v globino pogreznjene in s kožo pre¬ vlečene koščene plošče, medtem ko gre pri luskah plazivcev (Rep- tilije) praviloma za poroženitve zunanje kožne plasti (epider¬ mis). Peresa ptic (Aves) so modificirane luske; prave luske se pri njih pojavljajo le še na koži nog in prstov. Koža reptilij in ptic (Sauropsidae) je več ali manj brez žlez. Prave luske se oblikujejo pri sesavcih samo še pri luskovcu in - 369 - na repu bobra ter močvirskega bobra. Sicer pa pri njih tudi po- roženijo najvrhnejši celični skladi epidermisa in se oluščijo ko nežne luskice. Epitel vrhnjice pri sesavcih razvije različne vrste kožnih žlez in, kot tipično novo pridobitev, dlako. Ta je tako značilna, da lahko sesavce postavljamo nasproti drugim živalskim razredom tudi kot "dlakavce". Ontogeneza kože in njenih derivatov Vrhnjica izvira iz zunanjega kličnega lista, pod njo ležeči ve¬ zivni deli usnjice in podusnjice pa iz srednjega. Vrhnjico sprva oblikuje enoslojen sklad ploščatih do kubičnih ektoblastnih celic, ki se jim kmalu pridruži nadaljnja plast kubičnih epitelnih celic, ki leži bazalno in reprezentira poz¬ nejšo zarodno plast, medtem ko površinska krovna plast sestoji iz sploščenih celic primitivnega periderma. V nadaljnjem razvo¬ ju nastopijo med peridermom in zarodno plastjo še drugi celični skladi (intermedialna plast), s čimer nastane večskladen epitel, katerega oroženevanje se začenja šele v zadnji tretjini intra- uterinega razvoja. V posebnih diferenciacijskih procesih nasta¬ nejo končno tipične plasti večskladnega ploščatega epitela vrh¬ njice in epidermalni organi. Usnjica in podusnjica se izdiferencirata razmeroma pozno iz sub-r epidermalnega mezenhima, kar sovpada z razvojem dlak in kožnih žlez. Usnjica nastane iz koriumove plošče prasegmentov, torej iz mezoblasta. Epiteloidne mezoblastne celice se združijo po spremembi v sincicialno spojene mezenhimske celice in dobavlja¬ jo usnjico ter intermuskularno vezivo s fascijami. Najnotranjej- ša plast mezoblastov stranske cone ostane epitelialna, postane zoelothel in pokriva serozne telesne votline. Ostanek srednjega kličnega lista oblikuje vezno tkivo celotnega telesa vključno končin z opornim ogrodjem. Km.arrectores pilorum nastanejo mezodermalno v koriumu. Globlja koriumova plast se zrahlja in tako nastane podusnjica (subcutis). S splošnim razvojem kože se začenja tudi oblikovanje specifič¬ nih kožnih organov. - 370 - Prve zasnove dlake lahko ugotovimo pri domačih sesavcih na gla¬ vi (ustnice, očesni loki, lice, brada). Te se pojavljajo kot bele, rahlo privzdignjene točke na gladki in goli koži. Pred¬ stavljajo predhodnike poznejših tipalnih ali sinusnih dlak tega področja. Druge telesne dlake se zasnujejo šele pozneje in na¬ vadno ne povzročajo nikakršnega povišanja epidermisa. Prva zasnova dlak nastane v času troslpjevitosti epidermisa. T.i. prva klica oblikuje pomnožitev bazalnih epitelnih celic, ki postanejo cilindrične in bazalno membrano izbočijo proti mezen- himu (= dlačna zasnova). Hezenhimske celice reagirajo na tvorbo dlačne zasnove z zgostitvijo (pri sinusnih dlakah že v času pr¬ ve klice), s čimer nastaneta vezivna dlačna papila in zasnova vezivnega dlačnega mešička. Epitelna dlačna zasnova se lečasto izboči navzven, a njene bazalne cilindrične celice zavzamejo po¬ ložaj kope. Iz teh celic nato vzbrsti dlačna zasnova pod pošev¬ nim kotom v korium in postane dlačni čep. Zaradi poševnega vra¬ ščanja lahko na njem razlikujemo mali kot (na sprednji strani) in veliki kot (na zadnji strani). Po smeri rasti dlačnih zasnov, vraščajočih se v korium, se določa poznejši položaj dlak. Med nadaljnjim razvojem oblikujejo cilindrične bazalne celice zuna¬ njo plast, t.i. zapolnjevalne celice pa osni konopec dlačnega čepa, ki ga po njegovi dolžini obdaja vezivna zasnova mešička. Na distalnem koncu dlačnega čepa nastane sedaj vozličasta na¬ breklina, ki jo uviha vezivna dlačna papila. Tako nastane iz dlačnega čepa bulbusni čep ali dlačna čebulica, bulbus pili. Ko¬ paste celice bulbusnega konca predstavljajo matrico (matrix) za poznejšo dlako. V epidermisu se nad zapolnjevalnimi celicami bulbusovega čepa izoblikuje konopec dlačnega kanala, ki se poz- neje po oroženitvi odpre za izraščajočo dlako. Nato se bazalne celice razporedijo v zunanjo epitelno koreninsko nožnico, se upognejo aksialno čez papilo in tako oblikujejo osnovo za dlačni stožec, ki prodira centralno v zapolnjevalne celice in hitro po¬ ročeni ter postane t.i. tulčna dlaka. Iz nje izhaja prava dlaka, pilus, z dlačno kutikulo in notranjo epitelno koreninsko nožni¬ co, z nožnično kutikulo. Z razmnožitvijo celic matrice nad papi¬ lo se dlačna konica s svojim koreninskim nožničnim ogrinjalom potiska vse bolj v smeri kožne površine in se končno prebije, pri čemer ji dlačni kanal rabi kot pot. Sama dlaka prebije pri tem najprej notranjo epitelno koreninsko nožnico, ki sega samo - 371 - do tistega mesta, na katerem vzbrstijo lojnice. Dlake se prebijejo na posameznih telesnih področjih v določenem času. Z nadaljnjo specializacijo se diferencirajo posamezne dlačne plasti (stržen, skorja, kutikula) kot tudi plasti epitel- nega in vezivnega dlačnega mešička. Posamezne dlake dobijo kon¬ čno, glede na živalsko vrsto variirajočo velikost in obliko. Pri tipalnih dlakah se vrine krvni sinus med notranjo in zuna¬ njo vezivno plast mešička, zaradi česar imenujemo te dlake tudi sinusne dlake. Te nastanejo prej kot normalne telesne dlake. Najkasneje se z dlako porastejo končine, in sicer v proksimodis- talni smeri. Vodilne dlake se n.pr. pri mački nasnujejo ustrezno "divjemu na¬ risu" v kontinuiranih progah. Tudi na pozneje neprogastih kožah je "divji naris" razpoznaven še na pigmentaciji kožne notranje ploskve. Podobne progaste narise opažamo tudi pri domačem pra¬ šiču na koži embrionov; ti spominjajo na progavost mladičev div¬ je svinje. Kopičenje posebnih mezenhimskih celic na zadajšnji strani dlake nakazuje nastanek mišic, mm.arrectores pilorum. Intrauterina menjava dlak, ki je pri človeku pravilo (izpadanje lanugo dlak), se pri domačih sesavcih ne pojavlja. Apokrine cevaste žleze (znojnice in vonjavnice) se pojavlja¬ jo navadno časovno pred lojnicami kot solidna bohotenja cilin¬ dričnih bazalnih celic dlačnih čepov. Poganjajo betičasto v sub- cutis, kjer se zvijajo in s svojim slepim koncem zmotajo v klob- ke. Z raztopitvijo in resorpcijo njihovih centr alni h celic na¬ stane končno kanalizacija. Te žleze pozneje zelo pogosto zgubi¬ jo stik s svojim dlačnim mešičkom, zaradi česar se izlivajo pro¬ sto na površino. Na blazinicah, smrčku in rilčevi plošči nasta¬ nejo apokrine cevkaste žleze samostojno, brez vezave na dlačni čep. V zvezi s sinusnimi dlakami se apokrine cevkaste žleze ne pojavljajo. Njihov epitel, ki se v času razvoja reducira na dve celični plasti, se specializira v notranje žlezne celice in zu¬ nanje mioepitelne celice, košaraste celice. En v o zasnovo lojnic spoznamo kot eno— ali večskladno izboklino v zunanji epitelialni koreninski nožnici pod zasnovo apokrinih - 372 - cevkastih žlez. Zasnova zraste v vrečasto tvorbo, katere notra¬ nje, povečane celice kmalu mastno degenerirajo. Tarzalne žleze in prepucialne žleze so lojnice, ki nastanejo samostojno. Podkožje, tela subcutanea Podkožna plast, tela subcutanea, subcutis, hypodermis, sestoji v glavnem iz rahlega fibrilarnega veziva, ki ima mnogo elastič¬ nih vlaken in oblikuje široke petlje ter kožo pritrjuje na njeno podlago. Obilno izoblikovano podkožje omogoča boljšo pre- makljivost kože na njeni podlagi. Vezivo subkutisa je glede na vrsto živali zelo različno izoblikovano. Vezivo je pičlo in raz¬ meroma napeto pri konju, govedu in kozi; obilno in ohlapno stka¬ no pa je pri ovci in mesojedih. Regionalna nakopičenja nahajamo v podgrlini, kolenski gubi in medčeljustju. Tam, kjer je funkci¬ onalno potrebno, podkožna plast manjka (n.pr. na ustnicah, li¬ cih, vekah, ušesnih trobljah, zadnjiku). Na teh mestih stopa muskulatura neposredno v stik s kožo. Tam, kjer koža prehaja čez kostne štrline in je potrebna dolo¬ čena pomičnost, nahajamo kot posebne tvorbe podkožnega veziva podkožne sluznike, bursae mucosae subcutaneae, z votlinami, ki v nje štrlijo resice in imajo številne zatoke. Gre za pridoblje¬ ne novotvorbe, ki se pojavljajo šele po rojstvu in ki nastanejo zaradi mehaničnega delovanja (pritisk). Z napredujočo starostjo se sluzniki večajo in jih imamo za patološke tvorbe. Pri mnogih živalskih vrstah se v podkožju, ki je za to predispo- nirano, obilno pojavljajo maščobne celice, lipociti. Vendar ko¬ pičenje maščobe ni brezpogojno odvisno od dovajanja kalorij. V subkutisu vskladiščena maščoba je lahko učinkovita toplotna za¬ ščita. Pri prašiču se tolšča izoblikuje kot približno 2 do 3 prste debela maščobna plast, t.j. slanina, panniculus adiposus, že pri normalni prehrani. Pri drugih domačih sesavcih se tolšča pri normalni prehrani nabira v večji meri samo na popolnoma do¬ ločenih telesnih področjih (podprsje pri govedu, tilnik pri ko- nju, ledja in dimlje pri psu). Ta nakopičenja maščobnega tkiva imajo kot organi za vskladiščenje maščobe velik pomen v telesni presnovi. - 373 - Pri prašiču in psu je nabiranje maščobe v podkožju spojeno z oblikovanjem maščobne zaloge pod površinskim listom zunanje fas- cije trupa. Vsaka vrsta živali ima tolščo določene kakovosti. Tako je konj¬ ska maščoba rumene barve kot rumenjak in ima nizko tališče (oljasta konsistenca tolšče). Tolšča pri prežvekovavcih je belo rumenkasta in ima visoko tališče. Če je ohlajena, ima lojasto- mrvljivo konsistenco. Podkožna maščoba prašiča je sivo bele bar¬ ve, čvrsta pri rezanju in je glede konsistence med le-to pri konju in prežvekovavcih. Pri mesojedih je maščoba belo rdečkasto obarvana in je pri sobni temperaturi oljasta. V prstnih in pod¬ platnih blazinicah mesojedov nahajamo močne blazine maščobnega tkiva. V podkožju so poleg maščobnih celic številne krvne žile, poseb¬ no venske blazine in tudi bolj grobi živčni pleteži. Kožne miši¬ ce ležijo v lamini superficialis zunanje fascije, ki se neposred¬ no nadaljuje na podusnjico ali subkutis. Domače živali, ki živi¬ jo v hladni klimi, imajo debelo podkožno vezivo; v topli klimi živeče živali imajo tanjšo kožo, pod katero je zgolj slabo raz¬ vit subkutis. V rahlo zgrajenem podkožnem vezivu je precejšnja količina tkivne tekočine, ki je v zvezi s kožnim limfnim sistemom, tako da ima tela subcutanea znatno sposobnost vsrkavanja. Ta efekt in bogata kapilarizacija podkožnega veziva omogočata razmeroma hiter uči¬ nek pri t.i. subkutanih injekcijah, ki jih dajemo v podkožje. Usnjica, corium Globinska plast kože je usnjica, corium. Tako jo imenujemo, ke- se iz nje s postopkom strojenja pridobiva usnje: usnjica izhaja iz parietalnega mezoblasta. Stopnja izoblikovanosti usnjice odreja debelost kože. če zanemarimo pritlikave pasme psov in mačko, ima ovca med našimi domačimi sesavci najtanjšo, govedo pa najdebelejšo usnjico. Samci imajo večinoma debelejši korium kot samice. Vendar je na splošno debelost usnjice odvisna od starosti šivali in telesnega področja. Glavna plast usnjice, stratum reticulare, se neposredno priključi na subkutis. Sestoji - 374 - predvsem iz nežnih snopičev kolagenih vlaken, ki se zlagajo v močnejše konopce in se izprepletajo v vseh smereh. Med snopiči so mreže elastičnih vlaken, ki te snopiče delno opredajo in skrbijo za to, da se po vsaki deformaciji tega sestava zopet vzpostavi stara strukturna razvrstitev. Nad stratum reticulare položena in na epidermis meječa plast koriuma, str.papillare, je rahla in nosi bradavice, papillae. Te so opremljene z nežnimi, lasnicam podobnimi petljami in živč¬ nimi končnimi aparati ter vdirajo v epidermis; v svoji celoti oblikujejo veznotkivno papilarno telo. To predstavlja v prvi vrsti površinsko povečanje v službi prehrane epidermisa. Vzdrže¬ vanje turgorja je odvisno od vsebnosti kislih mukopolisaharidov in s tem vezane tvorbe tekočine. Prenatezanje preprečujejo kola¬ gena vlakna. Stratum papillare oblikuje na svoji meji z epider- misom bazalno membrano, ki ima v sebi retikulinska vlakna. Histološki preparat kaže, da sta papilarno telo koriuma in slo¬ jeviti ploščati epitel epidermisa tesno med seboj spojena. To "izprepletanje" epidermisa in koriuma je pri naših domačih se- savcih na neporaščenih, manj na gosto odlakanih telesnih mestih zelo različno. Finejši spoj med obema plastema kože nastane tako, da se nežni citoplazmatski podaljški celic bazalne plasti, stratum basale, epidermisa, t.i. "koreninske nožiče" potopijo v površinsko mre¬ žo vlaken usnjice. Na gosto odlakani koži je papilarno telo ze¬ lo nizko ali sploh izoblikovano kot nekakšne slabotne gredice. Le malo ali sploh neodlakana koža pa ima - nasprotno - papilar¬ no telo, ki je opremljeno s številnimi visokimi, gosto stoječi¬ mi vezivnimi čepi in štrli globoko v večskladno vrhnjico. Pri tem omogoča tako papilarno telo ne le optimalno prehrano in za ta kožna področja značilno živčno oskrbljenost vrhnjice, temveč tudi njeno zadostno zasidranost pri njeni, praviloma, močni me¬ hanični obremenitvi. Vrhnjica, epidermis Vrhnjica, epidermis, predstavlja epitelijski del kože. Vrhnjica se stalno obrablja in njen poroženeli del se pri mnogih živalih (reptilije) periodično odmetava. Vrhnjica sestoji iz večskladne- - 375 - ga, na površini poroženelega epitela, katerega debelost in stop¬ nja poroženelosti sta odvisni od mehaničnih vplivov. Ta epitelna prevleka telesne površine je v intaktnem stanju obrambna pregra¬ da organizma proti bakterijam in teži k temu, da se vsaka poškod¬ ba kože kolikor je mogoče hitreje zopet pokrije z epitelijem. Praviloma imajo dlakava kožna področja tanek epidermis, ki je neznatno poroženel, neporaščena kožna mesta (blazinica, gobec, rilčeva plošča) pa nasprotno debel, močno poroženel epidermis. Najmočnejšo stopnjo poroženitve najdemo na prstnih končnih orga¬ nih (krempelj, noht, parkelj, kopito), na rogovju prežvekovav- cev in na kostanju ter ostrogi pri konju. Epidermis je potomec ektoderma in omogoča že v embrionalnem živ¬ ljenju nastanek zasnove za tri tvorbe, ki oblikujejo genetično in funkcionalno enoto in se po Zietschmannu imenujejo epidermal- ni organski kompleks. To so dlaka, pilus, lojnica, gld.sebacea, in znojnica, gld.sudorifera, ki se različno daleč vrastejo v korium. Vrhnjica sestoji iz površinskega roženega sklada, str.corneum, in globinskega zarodnega sklada, str.germinativum. Če se roženi sklad loči od zarodnega, nastanejo mehurji, napolnjeni s tekoči¬ no. Če je epidermis zelo debel, nahajamo med tema dvema skladoma enega do več skladov celic, ki imajo v sebi keratohialinska zrna in oblikujejo zrnati sklad, str.granulosum. Nad zrnatima sklado¬ ma se lahko zaradi utekočinjenja keratohialinskih zrnc v eleidin oblikuje svetleči in transparentni svetli sklad, str.lucidum. Globlji sklad celic zarodne plasti, str.germinativum, sestoji iz visokoprizmatičnih celic in se imenuje bazalni sklad, str.basale. Nad bazalnim skladom ležeče celice zarodne plasti so poligonalne epitelne celice, ki v svoji celoti oblikujejo trnasti sklad, str. spinosum. Te celice so s posebno razločnimi stiki, desmosomi, med seboj spojene (trnaste celice) in se proti roženi plasti vso bolj in bolj sploščujejo. Zarodna plast rabi za nadomestilo odluščenih poroženelih epitel- nih celic (prhljaj). Na pigmentiranih kožnih mestih so v bazalne celice vložena melaninska zrnca. Po novejših, elektronskooptič- nih ugotovitvah naj bi bil epidermis zgrajen iz dveh načelno - 376 - različnih vrst celic: na eni strani iz "navadnih" epitelnih ce¬ lic, "keratinociti", na drugi strani pa iz močneje razvejičenih celic, t.i. dendritskih celic. Dendritske celice ležijo v nor¬ malnem epidermisu med navadnimi bazalnimi celicami. Te dendrit¬ ske celice so sposobne delati pigment melanin (melanociti) ob sodelovanju tirozinaze prek dopa in ga prek svojih podaljškov oddajati naprej sosednjim epidermisnim celicam (keratinociti). Poleg njih se pojavljajo v slojevitem ploščatem epitelu nespeci¬ fične dendritaste celice, t.i. Langerhansove celice. Melanociti naj bi izhajali iz ektodermalne nevralne letvice in se prek str. papillare koriuma priselili v epidermis. Geneza in funkcija Langerhansovih celic, ki ležijo pretežno suprabazalno, pa sta do danes sporni. Te celice naj ne bi izvirale iz živčnega siste¬ ma in naj ne bi bile nikakršni derivati melanocitov. Imamo jih za zelo aktivne celice, vklopljene v presnovi epidermisa. Neka¬ teri jih imajo za makrofage. Celice v vrhnjici nastanejo torej na bazi kot elementi, sposobni za delitev in se kot odmrle rožene luske na kožni površini odme¬ tavajo, pri človeku 6 - 14 g dnevno. Zaradi tega prisojamo koži tudi funkcijo žleze za izločanje roževine. Poroženevanje omogo¬ ča zaščito pred izhlapevanjem. S tvorbo roževine v epidermisu upravlja vitamin A. Pomanjkanje tega vitamina se kaže v čezmer¬ ni tvorbi roževine, hyperkeratosis. I^idermis nima krvnih žil, njegovo prehrano omogočata osmoza in difuzija po medceličnih špranjah. Na mestih z malo dlake se vidijo na površini epidermi¬ sa stožčaste, progaste ali ploske vzvišine in vdolbine, ki pred¬ stavljajo površinski relief kože. Na mnogih mestih kože, na katerih je površinska konfiguracija posebno razločna (gobec, rilčeva plošča, nosno ogledalo), so primerjave pokazale, da se tukaj pojavljajo individualne, gene¬ tično fiksirane razlike, kakor so poznane od papilarnih linij človekovih prstnih jagodic (daktiloskopija). Odtise teh posebnih kožnih mest imenujemo labiogram ali nazolabiogram in lahko rabi¬ jo za zanesljivo identifikacijo posameznih živali. Dlake, pili Dlake, pili, so iz epitelnih celic epidermisa nastale, upogljive rožene nitke, ki so poševno vsajene v kožo. Pri domačih sesavcih - 377 - oblikuje gosta dlaka ogrinjalo, ki vsebuje zrak in igra pri termoregulaciji veliko vlogo ter ima tudi mehaničen pomen. Ha dlaki, pilus, razlikujemo dlačno stebelce, scapus pili, ki štr¬ li prosto nad kožno površino, in dlačni koren, radix pili, ki je poševno vsajen v korium. Dlačni koren je na svojem koncu odebeljen v dlačno čebulico, bulbus pili, v katero se vtiska ve¬ zivna dlačna bradavica, papilla pili, in ki jo prehranjujejo njene žile. Dlačni koreni tičijo v cevkastih žepkih kutisa, ki prodrejo v korium in jih imenujemo dlačni mešički, folliculi pili. Ti sestojijo iz vrečastega dna, zoženega vratu in razšir¬ jenega ustja, lijaka dlačnega mešička. Dlačni mešiček sestoji iz zunanje mešičkove plasti, ki jo obli¬ kujejo po dolgem potekajoča vezivna vlakna, in notranje plasti, katere elementi so cirkularno razporejeni in imajo kontraktilne lastnosti. Dalje navznoter je bazalna membrana (steklastega vi¬ deza). Od obeh epitelnih korenskih nožnic izhaja zunanja nepo¬ sredno iz epidermisa; ta se navezuje na bazalno membrano. Notra¬ nja nožnica sestoji iz več plasti poroženelih celic (Henlejeva in Hurlejeva plast). To ločuje od dlačne kutikule nožnična kuti- kula, katere prosti celični robovi so usmerjeni proti dlačnemu korenu. Dlake izhajajo iz epitelnih celic, ki sedijo na dlačni bradavi¬ ci. To mesto imenujemo rastni center, matrix pili. Dlaka torej izraste z dna epidermalnega cevkastega žepka kot celična nit, skupaj z notranjo epitelno korensko nožnico, ki se končuje v vi¬ šini izliva lojnic. Notranjo epitelno korensko nožnico imamo lahko za epitelno drsno plast, s posredovanjem katere se dlaka potiska vzdolž zunanje korenske nožnice. Dlaka sestoji iz dlačne sredice, medulla pili, dlačne skorje, cortex pili, in dlačne kožice, cuticula pili; njena prosta koni¬ ca se imenuje apex pili. Dlačno kožico, cuticula pili, oblikuje¬ jo tanke, prozorne, poroženele brezjedrne in ploščate celice, ki se prekrivajo kot strešniki in katerih prosti robovi so usmer¬ jeni proti dlačni konici, čim bolj štrlijo ti celični robovi od dlačnega stebelca, tem močneje je nazobčan ali nažagan rob dlake. Prosti celični robovi oblikujejo sistem nežnih linij, katerih odtise na želatinoznih ploščah lahko v forenzičnih primerih upo¬ rabimo za identifikacijo las. - 378 - Dlačna skorja, cortex pili, sestoji iz goste združbe popolnoma poroženelih vretenastih celic, dolgih 60 mikrometrov in širokih 5 do 10 mikrometrov. Te imajo v sebi pigment v raztopljeni ali zrnati obliki. Dlačna sredica, medulla pili, predstavlja aksialen konopec iz poligonalnih, kubičnih ali v podolžni smeri sploscenih celic s premerom 15 do 20 mikrometrov. Zelo pogosto nahajamo zrak med celicami, mnogokrat tudi v njih. Pigment se pojavlja v celicah sredice bolj pičlo. Med vrstami živali so številne razlike v obliki in debelosti dlačne sredične in skorjine plasti. Brez sredice so n.pr. volne¬ ne dlake pri ovci in repne dlake pri konju. Dlake večine doma¬ čih sesavcev imajo tanko sredično in debelo skorjino plast. Dla¬ ke z debelo sredico stojijo pokonci in so lomljive; čim debelej¬ ša je skorja, tem bolj elastična in odpornejša je dlaka. Oblika in razpored sredičnih celic dajeta prav tako dragoceno oporo za diagnostiko (n.pr. velika, mehurjasta in poligonalna pri srni, trikotna pri kozi). V forenzičnih primerih lahko uporabimo za diagnostiko dlake tudi razmerje med debelostjo sredice in skorje, strukturo sredičnih celic in kakovost prostih robov kutikularnih celic. Najvariabilnejši sestavni del dlake je sredica. Za gibanje dlak rabijo ježivke, mm.arrectores pilorum, ki lahko dlake vzravnajo (ježenje dlake in t.i. "gosja koža"). S tem se poveča zračna blazinica, ki je med dlakami in kožno površino in ki izolira toploto, kar je pomembno pri nizki zunanji temperatu¬ ri. Žival ima, med drugim, s tem možnost, da poveča svoje teles¬ ne obrise, da bi n.pr. prestrašila napadavca. Eri naših domačih sesavcih pokrivajo skoraj celotno telesno po¬ vršino gosto druga do druge stoječe dlake. Te manjkajo zgolj na gobcu, nosnem ogledalu, zadnjiku, . sramnih ustnicah in tudi na prstnih končnih organih. Z ozirom na število dlak in njihovo iz¬ oblikovanje obstajajo pogosto razlike glede na vrsto in pasmo živali. Vsaka žival ima več vrst dlak, ki so glede na telesno področje različno oblikovane. Poleg razlik v odlakanosti med različnimi živalskimi vrstami se pojavljajo tudi razlike znotraj ene vrste živali; te razlike so pogojene s pasmo in so večidel nastale z zrejo oz. z odbiranjem šivali z določenim ciljem. Tako - 379 - n.pr. imamo dolgodlake, resaste in kratkodlake pse, kakor tudi normalno dlakave, pomanjkljivo dlakave in gole živali (n.pr. afriški goli pes). Posebno dolgodlake koze, mačke, kunci in bu¬ dre se imenujejo angorska koza, angorska mačka, angorski kunec in angorski morski prašiček. Na splošno razlikujemo naslednje vrste dlak: Krovna dlaka, capilli To je za kožo živali (z izjemo ovce) značilna dlaka, ki tudi do¬ loča barvo živali. Gre za krajše ali daljše, ev. nakodrane ali valovite in razmeroma mehke dlake z grobo sredico. Pojavljajo se v dveh oblikah, namreč kot vodilna dlaka ali kot resasta dla¬ ka. Nevalovita vodilna dlaka, ki je kopitarji nimajo, je večinoma trda in krajša kot resasta dlaka in pri skoraj enakomerni debe¬ losti manj številna. Resasta dlaka je številnejša, daljša kot vodilna dlaka in ima pred dlačno konico vretenasto odebelino. Puhasta ali volnasta dlaka»podlanka, pili lanei Pri tej dlaki gre za krajšo ali daljšo, večinoma nežno dlako z močno valovitostjo; ta dlaka je pri kopitarjih brez sredice, pri mesojedih pa jo ima. Ta dlaka oblikuje pri ovci zelo dolgodlako runo. Podlanka stoji med krovno dlako in pod njo. Njena gostota je glede na letni čas zelo različna. Ker je podlanka (puhasta dlaka) pozimi mnogo gostejša kot poleti, so zimski kožuhi z go¬ stim puhom pri kožuharjih mnogo dragocenejši kot poletni kožuhi s siromašno podlanko. Pri morski vidri, ki ima zelo gosto dlako in zelo dragocen kožuh, je na enem kvadratnem centimetru kožne površine 2000 dlak. Dolga ali žimnasta dlaka Nadaljnja vrsta dlake, ki jo imajo v prvi vrsti ekvidi, je dolga ali žimnasta dlaka, posebno dolgorasla, zelo elastična in močno bleščeča vrsta dlake, ki je samo na določenih telesnih delih in je lahko drugačne barve kot krovna dlaka (črna žimnasta dlaka Pri rjavcih). Pojavlja se kot čop, cirrus capitis, griva, juba, - 380 - in kot žima, cirrus caudaa.Posebno razločno se pojavlja dolga dlaka pri neplemenitih pasmah ali hladnokrvnih konjih palmarno in plantarno na bicljevem sklepu, na katerem oblikuje t.i. bic- ljev čopič, cirrus metacarpeus oz. metatarseus. Ščetine, setae Ščetine so značilne za telesno poraščenost pri prašiču. Pred¬ stavljajo zelo trde in močne krovne dlake, katerih konica je razcepljena, in ki se izoblikujejo tudi pri drugih živalih na določenih telesnih delih. K njim štejemo dlake na nosnem vhodu, kocine, vibrissae, dlake na notranji ploskvi uhlja in na odpr¬ tini sluhovoda, t.i. kozlova bradica, tragi, vejice, cilia, bra¬ da pri kozi in brki pri konju. Vibrise in tragi prevzemajo kot t.i. rešetkaste dlake varstvo ustreznih telesnih odprtin pred vdorom večjih tujkov ali insektov. Tipalne dlake, pili tactiles Posebna zvrst ščetin so tipalne, sledilne ali sinusne dlake, pi¬ li tactiles. Gre za posamič ali v več vrstah stoječe trde in daleč nad dlačno obleko štrleče dlake z okrnelimi lojnicami in brez znojnic. Njihov koren skupaj s korensko nožnico tiči v ve¬ činoma pregrajenem krvnem sinusu, katerega vezivna omejitev ima v sebi številna tipalna telesca. Tipalne dlake se pojavljajo pri domačih sesavcih zlasti na zgornji ustnici v več vodoravnih vrstah. Vendar pa jih najdemo tudi na spodnji ustnici, na bradi, na licu in okrog očes. Vsak pritisk na tipalno dlako se prenese na krvni sinus, odkoder se, pojačen po zakonu hidravlike, vodi dalje k številnim živčnim končnim aparatom sinusne stene. Tako zazna žival, zlasti v temi, pa tudi sicer v neposrednem ustno— nosnem področju, ki za žival ni pregledno, vsak,še tako neznaten dotik pojačeno in potem lahko uravna svoje vedenje. Po mestu njihovega pojavljanja razlikujemo naslednje tipalne dla- ke, pili tactiles: tipalne dlake zgornje ustnice, pili tactiles labiales maxillares; tipalne dlake spodnjih ustnic, pili tacti¬ les labiales mandibulares; bradne tipalne dlake, pili tactiles mentalesj tipalne dlake lic, pili tactiles buccales; ličnične tipalne dlake, pili tactiles zygomatici; podočne tipalne dlake, - 381 - pili tactiles infraorbitales; nadočne tipalne dlake, pili tac- tiles supraorbitales; karpalne tipalne dlake, pili tactiles car- pales. Tipalne dlake se med razvojem kože pojavijo prej kot krovne dla¬ ke in ne manjkajo niti pri prirojeni goloti (brezdlačnosti). Razvrstitev dlake Razvrstitev dlake pri domačih sesavcih ni enotna. Medtem ko sto¬ jijo krovne dlake pri konju in govedu v vrstah in so kot posa¬ mezne dlake enakomerno razdeljene po celotni telesni površini, oblikujejo pri prašiču in mesojedih skupine. Pri tem razlikuje¬ mo pogosto močnejše srednje dlake od manj močnih stranskih dlak. Ce stopajo skupinske dlake na površino skoz skupno odprtino, govorimo o dlačnih snopičih. Razvrstitev in razdelitev dlačnih luknjic sta na ustrojeni koži razločno razpoznavni kot t.i. braz¬ gotine in omogočata identifikacijo kože ali usnja glede na vrsto živali. Večinoma so dlake, zlasti pa krovne dlake, kot je že omenjeno, poševno vsajene v koži. Velikost dlačnega kota in stran njegove odprtine določata smer posamezne dlake, če izstopajo dlake dolo¬ čenega telesnega področja iz kože v enaki smeri, imenujemo tako razvrstitev dlačna črta ali dlačna struja, fkumina pilorum. Smer dlake je odvisna v prvi vrsti od normalne smeri gibanja živali in se spreminja na posameznih telesnih delih. Tako se izobliku¬ jejo dlačna polja z določeno smerjo, na meji katerih se pojav¬ ljajo dlačni vrtinci, dlačne ločnice ali dlačne letve. Konice dlak so na nosu in čelu usmerjene navzpred-navzdol; na tilniku, regiji parotidei in na vratu proti prsim ter na prsih proti tre¬ buhu. Na zadnjici in na končinah so dlake usmerjene navzad-navz- dol. Tako pri gibanju živali ne more nasproti pihajoči zrak po¬ staviti dlake pokonci. Pri deževanju odteče voda čez namaščeno dlako, ne da bi takoj prebila zračno izolirane plasti do kože. Smer dlake ostane vse življenje konstantna. Starost, pasma in spol nimajo nikakršnega vpliva na smer dlake. Dlačni vrtinci, vortices pilorum, predstavljajo izhodišča ali stikališča različnih dlačnih črt. Če dlake določenega kožnega področja težijo k določeni točki, nastane stekajoči se dlačni - 382 - vrtinec, vortex pilorum convergens. Če potekajo dlake od skupne spednje točke bodi radialno ali spiralno, govorimo o razhajajo¬ čem se dlačnem vrtincu ali dlačni zvezdi, vortex pilorum diver- gens. Pri večini domačih sesavcev se pojavljajo naslednji diver¬ gentni dlačni vrtinci: en nosni vrtinec, dva očesna vrtinca, dva ušesna vrtinca, dva predprsna vrtinca, dva vrtinca v dimljah. Dlačni grebeni ali dlačne letvice, lineae pilorum convergentes, se oblikujejo na meji dveh nasprotno usmerjenih dlačnih struj. Če potekajo nasprotno dlake enega kožnega področja v stran od premice, nastane dlačna ločnica (bolje dlačna preča), linea pi¬ lorum divergens. Glede na lego in potek lahko razlikujemo vodo¬ ravne, navpične, ravne, valovite, poševne in usločene ločnice in grebene. Dlačni križ, crux pilorum, imenujemo presekanje dveh dlačnih grebenov ali dlačnih ločnic oz. kombinacijo 3 do 4 dlačnih struj, ki se pnejo druga na drugo. Dlačno pero, penna pilorum, pa ime¬ nujemo razporeditev dlak vzdolž srednje linije, ki jo pokrivajo dlake. Ena ali druga od teh posebnih dlačnih tvorb se pojavlja¬ ta konstantno pri domačih sesavcih, druga pa samo nekonstantno. Slednje se dajo zato uporabiti za identifikacijo živali. 0 vzro¬ ku nastan k a vrtincev, grebenov in ločnic do danes še ni znano nič točnega. Barva dlake Barva dlake pri sesavcih je odvisna od količine pigmenta, vsebi¬ ne zraka in površinske strukture. Eri tem igra glavno vlogo ko¬ ličina dlačnega barvila. Brez njega je dlaka bela, z nekaj bar- bila rumena, z več barvila rdeča, z mnogo barvila rjava in z ze¬ lo mnogo črna. Pigment se pojavlja predvsem v skorji, pa tudi v dlačni sredici ali med obema plastema. Pri svetlo obarvani dlaki je skorjin pigment raztopljen in difuzno porazdeljen, v temnej¬ ši dlaki pa nahajamo bolj ali manj zrnat pigment v skorjini pla¬ sti. Zaradi vdora zraka v celice ali med celice dlačne sredice ali v votlinice med sredico in skorjo je lahko dlaka videti svet¬ lejša, ker se od zraka reflektira svetloba. Osivelost dlake je domnevno v zvezi z izginjanjem pigmenta v celicah matrice,tako da je naknadno zrasli del dlake brez barve. Naša spoznanja o tem procesu in o "nenadni osivitvi las čez noč" pri človeku po du- - 383 - ševnih pretresih, so še zelo pomanjkljiva. Barva sesavca je odvisna od obarvanja dlake. Obarvanje dlake se ne ujema nujno z barvo kože. Pravi serec (sivec) z belo dlako ima temno pigmentirano kožo. Žrebeta - sivci se rodijo s temno dlako. Šele v starosti 3 do 5 let nadomesti brezpigmentna dlaka pigmentirano. Pri divje živečih sesavcih lahko opazimo, da dlaka ni enakomer¬ no obarvana, temveč kaže kolobarčke. Barva dlake je bodi eno¬ stavna in enakomerna, ali pa kaže vzdolžne proge, pege ali preč¬ ne proge. Vzdolžna progavost je lahko prvotno stanje (divji na¬ ris). Tako najdemo pri mnogih mladičih najprej vzdolžno proga¬ vost, kot n.pr. pri mladiču divjega prašiča, ali pa tudi pega- vost kot pri srnjačku in jelenčku, ki jo kasneje zamenja enobarv nost. Progavost in pegavost predstavljata varovalni napravi (t.i. prikrivna poraščenost), ki naj bi dlako mladičev prilago¬ dili okolici. Drugo, prav tako na okolje nanašajočo se prilago¬ ditev dlake predstavlja menjava barve med poletno in zimsko dla¬ ko pri različnih divjih sesavcih (hermelin, alpski snežni zajec) Za preostanke poprejšnje progavosti imamo lahko lično progo, plečno progo in hrbtno progo (jeguljasta črta pri ekvidih). Z razkrojitvijo prog lahko pride do pegavosti in z združitvijo peg do pisanosti dlake. Poleg prilagoditve na okolico lahko vpliva na barvo dlake tudi klima. Izrazito variabilne barve dlake, kakršne so privzgojene pri domesticiranih sesavcih, najdemo pri divjih živalih le red¬ ko. Pogosteje se pri njih pojavlja popolna brezpigmentnost, al- binismus. Nemara kot posledica domestikacije se v dlaki naših domačih eesavcev, zlasti pri konju, pojavljajo depigmentirana mesta, ki se do smrti ne spreminjajo. Zato jih prevzamemo v sig- nalement (opis znamenj) živali in jih nato lahko uporabimo za identifikacijo. Ta depigmentirana mesta se pojavljajo pretežno na glavi in na koncih končin. Kot canities se označuje osivitev dlake na glavi pri konju in psu, ki nastopa z napredujočo sta¬ rostjo. Vendar osivitve fie smemo zamenjati z belimi znamenji. Dlake imajo samo omejeno življensko dobo, ki pri človeku znaša za vejice 4 do 5 mesecev, za lase na glavi pa 1/2 do 4 leta; nato lasje odpadejo. Ustreznih preiskav o živijenski dobi dlake - 384 - - pri domačih sesavcih do sedaj še ni. Medtem ko pri človeku lah¬ ko izpulimo lase z njihovim korenom, to pri živalski dlaki ni mogoče. Poseben odklon od normalne razvrstitve dlake je oblikovanje ko¬ drov ali kodranje, ki ga pri domačih sesavcih opažamo pogosteje kot pri divjih živalih. Pod kodiranjem razumemo skupno zvrstitev različno oblikovanih posameznih dlak določenega kožnega področ¬ ja v morfološko enotne tvorbe. Oblikovanje kodrov je do sedaj opaženo pri psu, prašiču, ovci, govedu, oslu, konju in človeku. Na splošno razlikujemo kodre v ožjem smislu in pramenaste kodre (kodri v širšem smislu). Kodri v ožjem smislu so značilni po določeni ukrivljenosti, dolo¬ čeni razvrstitvi in določeni legi dlake na kožni površini. Kodri v širšem smislu nastanejo z zložitvijo večjega števila približno enakomerno ukrivljenih dlak. Pravi kodri so: val, raztrgani val, trst, bob, razcepljeni ko¬ der, pernati koder, rebro in roža. Neprava kodra sta srp in odčepnik. Pramenaste kodre je treba imeti za oblike razpustitve pravih kodrov (n.pr. pri karakulu). Kodri so razvrščeni na značilen način, tako da nastanejo določe¬ ni "vzorci". Vzrok krivljenja dlake in s tem oblikovanja kodrov (jagnje kara- kul, pes koder, prašič mangalica) moramo iskati v različni rast¬ ni intenziteti kožnih plasti. Na način kodranja lahko vpliva oblikovanje kožnih gub. Menjava dlake Menjava dlake, t.j. nadomestilo izpadlih dlak z novimi, je bodi periodična (žival) ali kontinuirana (človek). Menjava dlake se začenja z atrofijo dlačne papile in prenehanjem rasti dlake v dolžino. Celice matrice zrastejo v dolnje, poroženevajoče cilin¬ dre, s čimer nastane dlačni betic, ki se pozneje na svojem pro¬ stem koncu razcepi kot metla. Nadomestna dlaka nastane, kot sta¬ ra dlaka, iz ostankov zarodne plasti na novo inducirani papili. - 385 - Nanovo izoblikovana dlaka raste, obdana z enako zunanjo koren¬ sko nožnico kot stara dlaka, do preboja v višino, nakar stara izkoreninjena dlaka izpade. Periodična menjava dlake se pojav¬ lja pri divje živečih živalih, pri katerih postaja dlaka jese¬ ni daljša in debelejša, medtem ko nastopi spomladi krajša in tanjša. Pri domačih sesavcih so ti procesi bolj zabrisani, vendar lahko tudi pri njih razlikujemo poletno in zimsko dlako. Praviloma pride do enkratne menjave dlake, in sicer spomladi. Kratka po¬ letna krovna dlaka zraste na začetku mrzlejše letne dobe v dol¬ žino. Hkrati se nanovo nastala podlanka potiska med krovno dla¬ ko, tako da je kožuh gostejši. Spomladi izpade najprej zimska podlanka, večinoma v debelih šopih, nato pa tudi dolga krovna dlaka, ki jo nadomesti kratka krovna dlaka. Pojav dvakratne me¬ njave dlake v letu je vprašljiv. Dolge in tipalne dlake ne pod¬ legajo periodični menjavi dlake. Kožne žleze, glandulae cutis Koža sesavcev je z nekaj izjemami zelo bogata s kožnimi žlezami. Te igrajo važno vlogo kot regulator toplote, kot ekskrecijski organi, pri mazanju dlake in kože z maščobo, pri ohranjanju vlažnosti na določenih mestih kože, kot vonjalni organi za spoz¬ navanje osebkov iste vrste, pri privabljanju spolov med gonje¬ njem, v obliki smrdljivih žlez pri obrambi pred sovražnikom in tudi pri prehrani mladičev kot posebej modificirane, t.j. mleč¬ ne žleze. Kožne žleze sesavcev spadajo k obema velikima skupinama poliptih- nih in monoptihnih žlez. Pojavljajo se kot lojnice, znojnice in vonjavnice na določenih telesnih mestih, kot njihove poseb¬ ne modifikacije. Lojnice, glandulae sebaceae Lojnice, gldd.sebaceae, so praviloma vrečaste, poliptihne žleze (grško: ptyche = položaj; polys = mnog) s holokrino (gr. krino= izločam; holos = popoln) sekrecijo. Funkcionalno so spojene z dlačnimi mešički in se zato imenujejo tudi lojnice dlačnih me¬ šičkov. Z razpadanjem svojih centralnih celic proizvajajo masten - 586 - sekret, kožni loj, sebum, ki pride skoz široko izvodilo v dlačni mešiček, s tem pa se namastijo dlake in površina epidemnisa za varstvo proti delovanju vode in zraka. Lojnice ležijo razmeroma površinsko in so razporejene venčasto okrog dlačnih mešičkov. Na to vrsto žlez naletimo pri vseh vretenčarjih, razen pri amfi¬ bijah. Poleg lojnic dlačnih mešičkov se pojavljajo v koži na določenih mestih telesa "prave" lojnice, ki imajo pogostokrat večji bio¬ loški pomen kot enostavne lojnice dlačnih mešičkov. Ker so izgu¬ bile spoj z dlačnim mešičkom, se prosto izlivajo na površino kože. Te žleze lahko oblikujejo kompleksne vonjalne organe, ki so bodi v službi spolnega življenja, ali pa s svojim močno spe¬ cifično vonjavim sekretom rabijo za vzajemno spoznavanje oseb¬ kov iste vrste oz. povzročajo pravočasen beg pred živalmi tujih vrst (roparice). Na sinusnih dlakah se lojnice zmanjšajo (n.pr. pritlikave lojni¬ ce vejic),- na neporaščenih mestih (blazinice, nosno ogledalo, sesek pri govedu, rogovi, prstni končni organ itd.) povsem manj¬ kajo. Na splošno so lojnice v koži sesavcev bolj razširjene kot znojnice. Znojnice, glandulae sudoriferae Znojnice, gldd.sudoriferae, so praviloma cevkaste, monoptihne (grško: ptyche = položaj; monos = posamezen) žleze, katerih izvodila so zvita in katerih končne dele obdajajo mioepitelne celice (košaraste celice). Monoptihne žleze so do danes dokaza¬ ne samo pri amfibijah in sesavcih. Glede na sekrecijo razlikujemo v koži višjih sesavcev ekrine (grško: krino <= izločam; ex = iz) in apokrine (grško: apokrine- in = odločiti) znojnice. Majhne ekrine znojnice imenujemo tudi klobkaste žleze, gldd.glo- miformes, ker njihovi nerazvejeni okrajki oblikujejo klobčiče. Izhajajo iz epidermisa, ne da bi bile vezane na dlačno zasnovo, pa zaradi tega njihova izvodila prebijajo poroženeli epidermis zvito kot sveder za izdiramje čepov in se izlivajo prosto na telesno površino s finimi odprtinami (porami). Nahajamo jih pre- - 387 - težno na slabo poraščenih in neporaščenih mestih kože in izloča¬ jo vodenast sekret, znoj, sudor. Kisla reakcija (pH 6-4) tega redkotekočega, slabo koncentriranega sekreta preprečuje rast bakterij in glivic na koži. Te žleze se pojavljajo v koži doma¬ čih sesavcev le v majhnem številu. Predstavljajo novo pridobi¬ tev skupine primatov, zlasti človeka. Z izločanjem znoja posega koža v gospodarjenje telesa z vodo in solmi. Apokrine znojnice so filogenetično starejše, imajo razvejene okrajke, izhajajo iz epitela dlačne zasnove in oddajajo svoj se¬ kret v dlačne mešičke. V močno poraščeni koži domačih sesavcev oblikujejo gmoto znojnic, izločajo pretežno gosto tekoč, koncen¬ triran sekret, ki vsebuje individualno specifične vonjave, in jih zato imenujemo tudi vonjalne žleze, gldd.odoriferae; sekun¬ darno se lahko osvobodijo od dlačnih mešičkov. Vonjavnice nastopajo na mnogoterih mestih skopičeno, na drugih pa lahko manjkajo. Samo v veliki vročini, ob naporu in v strahu se izloči iz apokri- nih znojnic toliko znoja, da postane pri mnogih vrstah živali očiten. Zaradi premikanja podproge pri sedlu ali vlečne zaprež- nice se pri konju znoj, ki ima v sebi znatno količino beljakovi¬ ne, stepe v kosmičasto peno. Pri mesojedih so znojnice v koži pomanjkljive, pri mački pogosto le rudimentarno izoblikovane. Nasprotno pa se pojavljajo v podplatnih blazinicah teh živali v omembe vrednem številu. Pes, govedo, ovca in konj se znojijo predvsem na lakotnici in v področju plečeta, kakor tudi lateral¬ no in ventralno na vratu. Pri prašiču se izloča znoj v ekstrem¬ nih temperaturnih razmerah in pri ekstremni vlažnosti zraka v pazduhi, vzdolž bele črte ventralno na trebuhu, na presredku in v področju zadnjika. Mačka in kunec ne kažeta na poraščeni koži nikakršne sekrecije znoja. Apokrine žleze lahko na običajen način izločajo mastnovoden se¬ kret, ki vsebuje železo in holesterin ter veže vonjave. Povrh bega zmorejo opravljati funkcijo ne samo žlez, ki delajo belja¬ kovino (slinavke), temveč v posameznih primerih tudi oddajati sluzav sekret. - 388 - Oskrba kože s krvjo Za kožne arterije so značilne tri izoblikovane mreže, ki so v medsebojni zvezi. Kožne arterije praviloma izvirajo iz krvnih žil, ki oskrbujejo s krvjo površinsko telesno muskulaturo. Iz njih izhajajoče nežne veje oblikujejo najprej na površinskih te¬ lesnih fascijah ali direktno nad njimi fascialno mrežo, ki oskr¬ buje subkutis in posebno subkutano tolščno tkivo. Skoz subkutis sledijo arterije močnejšim vezivnim snopom, ki jih varujejo pred nategom. Na mestih, kjer je koža močneje premična, so arte¬ rije zvijugane. Iz te mreže dospejo nežne veje v globinske pla¬ sti usnjice in tu oblikujejo širokopetljasto kutano mrežo; ta oskrbuje znojnice in vonjavnice. Iz kutane mreže žil izhaja¬ joče nežne krvne žile se končno združijo v površinskih plasteh koriuma v ozkopetljasto subpapilarno mrežo, ki rabi za oskrbo dlačnih mešičkov in lojnic. Poleg tega izhajajo iz nje žile za koriumove papile, ki nimajo nikakršnega spoja z drugimi arteri¬ jami in so torej končne arterije. Dlačne papile imajo vedno last¬ no arterijsko žilo. V koriumovih in dlačnih papilah oblikujejo kapilare okrasne petlje ali mreže. Brezžilni epidermis se pre¬ hranjuje po principu difuzije, ali pa tudi z aktivnim transporv tom, domnevno skoz medcelične špranje. V zunanji plasti mešička sinusnih dlak je kapilarna mreža, ki je delno spojena s kapilar¬ no mrežo notranje mešičkove plasti. Slednja oskrbuje krvni sinus. Medtem ko ima stratum papillare usnjice številne kapilare, je stratum reticulare brez njih. Kožne krvne žile rabijo razen za prehrano tudi za regulacijo krvnega pritiska in toplote organizma. Imamo štiri venozne kožne mreže, katerih prva je v bazalnem po¬ dročju koriuma, druga nekako v polovični višini stratuma reticu¬ lare in obe drugi tesno druga nad drugo v stratumu papillare. Na splošno potekajo vene z arterijami. Oskrba kože z živci V vseh plasteh koše so senzibilni in vegetativni (simpatični) živci in živčni končni aparat. Na splošno so močno poraščena kožna področja manj bogata z živci kot slabo poraščena ali sploh neporaščena. Vegetativni živci oblikujejo pretežno perivaskular- - 589 - ne pleteže v subkutisu in koriumu, na pa tudi v epidermisu. Senzibilna živčna vlakna oblikujejo prav tako pleteže v subku¬ tisu in koriumu. Največji del njih se končuje na senzibilnih končnih aparatih (receptorjih tipalnega čuta), kakor tudi v zu¬ nanji epitelni korenski nožnici dlak ali prosto v globljih pla¬ steh epidermisa. Njihovi terminalni deli so brez sredice, tisti pa, ki vodijo vzdraženja, so bogati s sredico. Celota vseh sen¬ zibilnih živčnih končičev (receptorji) kože se imenuje tipalni organ, organum tactus. Organi površinske senzibilitete so začet¬ ni odseki cerebrospinalno-senzibilnih živčnih vlaken. Povsem morfološko je možno živčne končne aparate grobo razdeli¬ ti v t.i. proste živčne končiče in take, ki se pojavljajo v spo¬ ju z dlakami in kapsularnimi organi. Pri živčnih končnih orga¬ nih lahko razlikujemo receptorje pritiska in dotika, receptorje bolečine in temperature. Kožni čutni organi sestojijo iz specifičnih čutnih celic, ekste- roreceptorji, z njihovimi različnimi pomožnimi napravami, in iz čutnega živca (senzibilna periferna živčna vlakna), ki v recep¬ torjih izzvana vzdraženja vodijo dalje v čutno sfero (čutni cen¬ ter) v skorji velikih možganov. K receptorjem pritiska in dotika spadajo dozdevno: 1. živčne manšete dlak in epitelnih korenskih nožnic; 2. Merkel-jeve tipalne ploščice, ki se skopičeno pojavljajo v globljih plasteh epidermisa; 3- Meissnerjeva tipalna telesca, ki ležijo kot receptorji priti¬ ska posamič ali več skupaj neposredno pod epidermisom v kori- umovih papilah; 4- . Vater—Pacinijeva lamelna telesca, ki ležijo v podkožnem vezi¬ vu. Slednja izstopajo zaradi svoje velikosti iz skupine živčnih konč¬ nih organov. Lahko so 4 mm dolga in 2 mm debela, torej z golim očesom dobro zaznavna. Seceptorji tipa so, tako se dozdeva, specializirani za sprejem določene kvalitete dražljaja, zaradi česar so razdeljeni po te¬ lesni površini tako, da vsebuje kožni areal več funkcijskih ti- - 390 - pov (n.pr. hitro ali počasi se prilegajoče). Hitro adaptirajoči se receptorji so vsa senzibilna vlakna, ki oživčujejo dlačne mešičke, medtem ko moramo po vsej telesni površini razdeljene epitelne hrgice z Merkeljevimi tipalnimi celicami in tipalnimi meniški šteti k počasi adaptirajočim se receptorjem. Pri t.i. bolečinskih receptorjih gre za proste živčne končiče v obliki zvitih živčnih vlaken brez mielinske ovojnice, ki se dajo prikazati s posrebritvijo v srednji epidermisovi plasti. Vzdraženje teh intraepitelnih receptorjev nastane dozdevno zara¬ di učinkovanja kemičnih snovi, ki jih oddajajo mehanično, termič no ali kako drugače poškodovane epitelne celice. Vendar niso vsi prosti živčni končiči bolečinski receptorji, kajti del njih mo¬ re zaznati tudi občutke pritiska in temperature. Za bolečino občutljivi živčni končiči se pojavljajo tudi v subpapilarni pla¬ sti koriuma, bogati s kapilarami, a v obliki posameznih vlaken v Meissnerjevih in lamelnih telescih. Na temelju številnih fizioloških opažanj domnevamo, da obstaja¬ jo različni receptorji za zaznavanje mraza in toplote. In sicer domnevamo, da ležijo receptorji mraza povrhneje kot receptorji toplote. Krausejevi končni beti, ki ležijo v konici ali kupoli vezivnih papil, predstavljajo receptorje mraza. Ruffinijeva telesca so lokalizirana v globini koriuma in v subkutisu ter jih imamo za receptorje toplote. Vendar ne moremo kar tako izključiti more¬ bitne dvojne funkcije različnih telesc. Dozdevno so receptorji za bolečino in temperaturo enakomerno razdeljeni po telesni po¬ vršini, medtem ko so receptorji pritiska na določenih mestih močneje zastopani kot na drugih. Zaradi velikih težav, ki se pojavljajo pri raziskovanju "čutnih področij" pri živalih, moramo mnogokrat poseči po analognih skle plh, ki se opirajo na skušnje pri človeku. Po danes na splošno uveljavljenem mnenju oživčujejo mišice dlačnih mešičkov, znoj¬ ni ce in lojnice ter kožne žile samo simpatični živci. Vendar lahko tudi tukaj ugotovimo antagonistično vedenje žlez in glad¬ ke muskulature (antagonizem v enem in istem sistemu). Tako se pri živčni regulaciji stenske muskulature krvnih žil, ki poteka poleg kemične, mehanične in termične, določa širina žil s spre— - 391 - membami v tonusu nervusa simpatikusa prek vazomotornega centra v meduli oblongati. Po reflektorni poti lahko vzdraženja kože (žarčenja toplote, gorčični obliž) učinkujejo na notranje organe in narobe. Klinične skušnje nas učijo, da vnetja določenih črevesnih delov pri segmentalni razčlembi hrbtenjače in njenih živcev lahko iz¬ zovejo hiperemijo in preobčutljivostne reakcije na določenih kožnih področjih. Taki kožni areali igrajo v interni medicini vlogo Headovih con. Posebne kožne tvorbe Kožne modifikacije Naši domači sesavci imajo na glavi in v okolici naravnih teles¬ nih odprtin določene kožne modifikacije, ki se pri govedu ime¬ nujejo smrček, planum nasolabiale, pri prašiču rilčeva plošča, planum rostrale,in pri malih prežvekovavcih ter mesojedih nosno ogledalo, planum nasale. V subkutisu teh področij so pri govedu, ovci, kozi in prašiču mogočna ležišča žlez. Pri govedu jih ime¬ nujemo smrčkove žleze, gldd.plani nasolabialis, pri malih pre¬ žvekovavcih žleze nosnega ogledala, gldd.plani nasalis, in pri prašiču žleze rilčeve plošče, gldd.plani rostralis. Gre za klob- kaste, cevkaste, serozne žleze, ki so sicer podobne znojnicam, vendar nimajo za te žleze značilnega plašča mioepitelnih celic. Pri psu in mački ni v nosnem ogledalu nikakršnih žlez. Senzibil¬ na inervacija ustnično-nosnega področja je malodane enaka pri mački, psu, prašiču in prežvekovavcih. Senzibilna živčna vlakna potekajo cikcakasto in se prosto končujejo na stratumu superfi- ciale epidermisa. V pripadajočih vezivnih plasteh se pojavljajo enostavni senzibilni končni beti. Grlina ali podgrlina pri govedu ter ovratnik, plica transversa colli, na vratu pri ovci, so kožne gube, plicae cutis, v katerih je vskladiščena maščoba. Zvončka ali bingeljčka, appendices colli, se inkonstantno pojav¬ ljata pri kozi, priložnostno pri prašiču in redko pri ovci kot parna, cilindrična kožna priveska ventralno na grlu; njun pomen ni poznan. lh?i kozi sta velika približno kot mezinec in sta go¬ sto poraščena. V sebi imata poleg veziva in centralne hrustančne - 392 - paličice včasih nekaj muskulature in krvne žile ter živce. Pri prašiču predstavljata kot kazavec ali sredinec velika, na svo¬ jem prostem robu kijasto odebeljena in zaokrožena priveska, ki sta slabo poraščena. Nanju naletimo pretežno pri južnih in juž- novzhodnih evropskih pasmah prašičev. Na določenih mestih telesa oblikuje koža posebne tvorbe. V prvem primeru gre za lokalizirane specialne žlezne aparate, h katerim lahko prištevamo tudi mlečno žlezo, v drugem primeru pa za spe¬ cifične gole kožne organe z zelo močno poroženitvijo epidermisa. Lokalizirani specialni žlezni aparati (kožni vonjavni organi) V poraščeni koži sesavcev so vrstno - ali spolno specifični žlezni aparati, katerih naloga je proizvajati vonjave; zato jih lahko imenujemo tudi kožni vonjavni organi. Ti se neredko pojav¬ ljajo v zvezi z žepastimi kožnimi gubami, pa so tako tem tvor¬ bam prej zmotno pripisovali funkcijo "maznih kotanj". Njihov se- kret je v večini primerov nosivec vrstno specifičnih vonjav, ki olajšujejo vzajemno spoznavanje ali zopetno snidenje živali med seboj. Kožni vonjavni organi igrajo v socialnem vedenju sesav¬ cev važno vlogo. V anorektalnem področju ležeče vonjavnice uporabljajo kot transportno sredstvo za vonjave, ki so jih same izločile, iztrebke, ki tako furnirajo kot "vizitka". Pri kožnih vonjavnih žlezah gre praviloma za apokrino secernirajoče klobka- ste žleze, gldd.odoriferae, ali za modificirane lojnice, ki so večinoma razločno razmejene od svoje okolice. Pojavljajo se pre¬ težno na izpostavljenih telesnih mestih, kot so glava, ano-geni- talno področje in okoliš repnega korena pa tudi na konceh kon- čin. Zelo pogosto se koža in dlaka v področju teh tvorb jasno razlikujeta od svoje okolice kar zadeva obliko, barvo in struk¬ turo. Kožni vonjavni organi so pogosto bogato opremljeni s spe¬ cializiranimi mišicami dlačnih mešičkov, mioepitelnimi celicami in krvnimi kapilarami. Te zmorejo z delovanjem pritiska (kontrak- cija mišic oz. vazodilatacija žil) pri psihičnem razburjenju v najkrajšem roku povzročiti povečano oddajo sekreta na kožno po¬ vršino. Sekreti, ki jih izločajo kožni vonjavni organi, imajo v sebi eno ali več snovi, imenovane pheromoni (feromoni). Pheromoni so snovi, ki rabijo za kemično komunikacijo med osebki iste vrste. - 393 - Njihova dejavnost pa ni nujno strogo vrstno specifična. Te snovi, ki rabijo za markiranje teritorija, prestrašitev ali privahitev, so praviloma učinkovite že v izredno majhni koncentraciji in jih živali takoj spoznajo kot signale. Dokazano je sodelovanje feromonov s hormoni spolnih žlez. Vonjavne snovi slabo poraščenih ali popolnoma neporaščenih žepa- stih vonjavnih organov (n.pr. interdigitalni organ) se spajajo s sekretom lojnic in odvrženimi luskami epidermisa, ki naj bi jim pripadala fu nk cija fiksativa in transportnega medija. Sekret kožnih vonjavnih organov se oddaja na kožo in dlako ali pa se kopiči v založnih žepkih (n.pr. infraorbitalni organ). Vendar se večje količine namerno ali nenamerno kontinuirano od¬ dajajo v okolico živali. Nenamerno pasivno oddajo omogočajo dla¬ ke, ob katerih se vonjavni sekret z vzajemnim premikanjem masi¬ ra ali srka v višino (delovanje stenja). Ta proces so opazovali na dorzalnem repnem organu pri kanidih (Canidae). Praviloma štr¬ lijo dlake kožnih vonjavnih organov nad nivo sosednjih dlak, kar olajšuje oddajanje vonjav v okolico (dorzalni repni organ pri kanidih in falidih, metatarzalna ščet pri cervidih). Pri brezdlačnih ali pičlo poraščenih vonjavnih organih pride do prenašanja vonjavnih informacij z neposrednim kožnim kontaktom (n.pr. ingvinalni organ in glava sesajočega jagnjeta). Pritisk ali masaža učinkujeta pri tem pospešujoče na ekskrecijo. Pri kožnih vonjavnih organih lahko razlikujemo naslednje tipe: a) identifikacijske žleze za spoznavanje vrstnikov, b) pojatvene žleze za medsebojno privabljanje spolov v času pri¬ pravljenosti za parjenje, c) žleze smradnice kot obrambni organi in d) markacijske žleze za komunikacijo znotraj vrste. Kožni vonjavni organi z visokim deležem lojnic ali "hepatoidnih" žlez naj bi rabili pretežno za dolgoročne informacije vrstnikom. Pri tem se proti vremenu obstojna, bolj ali manj izhlapevajoča vonjavna snov razdeli namensko z markiranjem (n.pr. analne vreč¬ ke, analne žleze). Nasprotno lahko velja za dokazano, da rabijo kožni vonjavni organi, ki sestojijo iz apokrinih klobkastih žlez in izločajo pretežno zelo neobstojne vonjavne snovi (n.pr. kar— palni organ, metatarzalne ščeti), večinoma samo za kratkoročno - 394 - sporazumevanje z vrstniki. Prek njih so omogočeni olfaktorični kontakti med materjo in mladičem, med spolnima partnerjema ali člani potujoče zveze (n.pr. ovčji tropi). Z domestikacijo je del kožnih vonjavnih organov pri naših doma¬ čih sesavcih gotovo izgubil svoj prvotni pomen kot markacijski in komunikacijski organ. Pri številnih kožnih vonjavnih organih igra določeno vlogo medsebojno mešanje odvrženih poroženelih epitelnih celic in sekreta. Specifični kožni žlezni organi, ki sestojijo izključno iz monoptihnih cevkastih žlez, se pojavlja¬ jo samo na neporaščenih telesnih mestih (rhinarium, blazinice). Kožne žlezne organe, ki jih oblikujejo izključno poliptihne žle¬ ze, nahajamo pretežno pri glodavcih (Rodentia). Cirkumoralne žleze, glandulae circumorales Pri cirkumoralnih žlezah, gldd.circumorales, ki jih nahajamo sa¬ mo pri mački, gre za povečane lojnice, ki so v koži okrog ustne odprtine, zlasti na spodnji ustnici. Te žleze imenujemo v njiho¬ vi celoti "čistilna žleza". Med povečanimi lojnicami ležijo tu¬ di apokrine vonjavniee. Njihov funkcionalni pomen ni točno znan. Infraorbitalni organ, sinus infraorbitalis V bližini nazalnega očesnega kota nahajamo pri nekaterih skupi¬ nah parkljarjev v vdolbini solznice žlezne pakete, gldd.sinus infraorbitalis, ki jih v njihovi celoti imenujemo infraorbital- na jama, predočesna žleza, ant-, pre- ali infraorbitalni organ, sinus infraorbitalis. Tudi uporabljana oznaka "solzna jama" je napačna. Infraorbitalni organ so zmotno imeli za zbiralnik solz, kajti ta kožni žep pri cervidih se dozdevno prek markantnega žleba spaja z nazalnim očesnim kotom. Od naših domačih sesavcev ima infraorbitalni organ izoblikovan samo ovca. Predstavlja ozko režo, dolgo kakšne 3 cm, ki poteka kot nastavek nazalnega očes¬ nega kota v podaljšanju očesne reže. Globoka je 5 do 12 mm. V notranjosti je organ opremljen s pičlimi kratkimi dlakami s šte¬ vilnimi močno razvitimi cevkastimi apokrinimi vonjavnicami in velikimi lojnicami. Lepljivi sekret je rumeno rjavkaste barve. Živali ga otarejo na grmovju ali tudi drugih predmetih, - 395 - rabi pa za markacijo. Infraorbitalni organ kaže rasno pogojene različnosti in je pri samcih večinoma močneje razvit kot pri samicah. Bogova žleza, glandula cornualis Kot rogova žleza, gld.cornualis, je opisana skupina velikih loj¬ nic dlačnega mešička zadaj na bazi rogov pri kozi obeh spolov. Vendar se pojavlja na istem mestu tudi pri kozi brez rogov. Žleze ušesnega masla, glandulae ceruminosae Zleze ušesnega masla, glandulae ceruminosae, ki na njih naletimo v koži zunanjega sluhovoda, sestojijo domnevno pri vseh domačih sesavcih iz povečanih lojnic in apokrinih cevkastih žlez. Ušesno maslo, cerumen, je mešanica loja in epidermalnih luskic. Sekret apokrinih cevkastih žlez naj bi ušesno maslo utekočinil in od¬ stranil. Kratke dlake na vhodu v sluhovod se imenujejo tragi in predstavljajo skupaj z žleznim sekretom varstvo pred vdorom tuj¬ kov. Žleze ušesnega masla so pri mesojedih in prašiču posebno bogato izoblikovane in izločajo rdečkasto rumeno (mesojedi) oz. rjavkasto (prašič) ušesno maslo. Bradni organ, organum mentale Bolj ali manj visoko bradavičasto kožno vzpetino na bradi doma¬ čega in divjega prašiča imenujemo bradna žleza, mentalni šop ali mentalni organ, organum mentale. Njegov premer znaša 1,5 do 2,0 cm, višina pa 0,5 cm. Na njegovi površini je nekaj tipalnih dlak in kakšnih 8 — 10 večjih odprtin za izvodila. V pod njim ležečih koriumovih plasteh prihajajo sestavljene tubulozne apokrine vonjavnice in številne lojnice dlačnih mešičkov. V koriumovih papilah se dajo dokazati velika Meissnerjeva tipalna telesca, kakor tudi številna živčna vlakna. Pri mentalnem organu gre za tipalni in markacijski organ. Karpalni organ, organum carpale ža karpalni organ, organum carpale, imamo pri domačem in divjem prašiču mediopalmarno nad karpalnim sklepom nahajajoče se kožne vrečke, ki jih prevlači poroženeli epitel brez dlak in obdajajo - 396 - močne, modificirane blazinice apokrinih cevkastih žlez, gldd. carpeae. V njihovem področju je koža povečini plosko nabuhlo vzdignjena. Organ je kakšnih 5 cm dolg, 2 cm širok in od 1/2 do 1 cm debel. Število odprtin izvodnih kanalov oz. mošnjastih kož¬ nih uvihanj znaša v povprečju 4 do 5> največ pa 10. Kožne vrečke so napolnjene z mazavo gmoto iz maščobe, dlak, epidermisovih lus- kic in sekreta. Kot zrno leče velike žlezne rešnjiče razločno ločuje druge od drugih vezno in tolščno tkivo; med žleznimi cev¬ kami se nahajajo v rahlem vezivu številne gladke mišične celice. Tudi tukaj moramo najprej pomisliti na markacijski organ, kajti praviloma ni v okolici organa nobenih tipalnih dlak. Ker pa vča¬ sih opažamo v soseščini karpalnega organa tudi tipalne dlake z rudimentarnimi lojnicami, ne moremo organu povsem odreči morebit¬ ne tipalne funkcije. Prav gotovo ne rabi karpalni organ za maza¬ nje karpalnega zgiba, kakor so domnevali prej, marveč moramo glavni pomen vonjavnih snovi, ki jih oddaja karpalni organ, vi¬ deti v seksualni stimulaciji spolnega partnerja. Poleg tega naj bi rabile za markiranje sledi in spoznavanje ženskega spolnega partnerja. Karpalni organ mačke, karpalne kocine, vibrissae, leži kakšnih 2,5 cm nad karpalnimi blazinicami v obliki 3-6 brezpigmentnih sinusnih dlak, ki so lahko razporejene v dveh vrstah. Sinusne dlake stojijo na kožni odebelini in znatno presegajo preostalo dlako tega področja. V bližnji okolici dlačnih mešičkov lahko najdemo zvite cevkaste žleze. Karpalni organ mačke potemtakem predstavlja tipalni organ, opremljen z vonjavnimi žlezami; v ak¬ cijo stopa zlasti pri plezanju. Metatarzalne ščeti, organa metatarsalia Metatarzalne ščeti, organa metatarsalia, so kožna področja pri bovidih in cervidih; ta področja so poraščena višje in gosteje ter so drugače obarvana. Velika so kot 5 dinarski kovanec. Naha¬ jamo jih zunaj na proksimalnem koncu metatarzusa. V globini teh področij so nenavadno močno razvite lojnice dlačnih mešičkov in apokrine vonjavnice. Izvodila vonjavnih žlez se vlivajo v dlačne mešičke. Metatarzalne ščeti rabijo kot markacijski in spo¬ ročilni organi, ker se vonjavne snovi otarejo ob visoko travo ali grmovje in se tam deponirajo. - 397 - Medparkeljna vrečka, sinus interdigitalis V področju med prsti je koža lahko na različen način opremljena z žlezami. Gre za površinske, ploske ali globlje kožne vdrtine med parklji na dorzalni steni medparkeljne reže; praviloma so siromašne z dlakami in so opremljene samo z razsutimi žlezami, ali pa gre za globoka vrečasta kožna uvihanja, ki se pojavljajo v obliki enostavnih jamic s širšim ali ožjim ustjem, ali pa dol¬ gih, kolenčastih cevk z razširjenim koncem. V prvem primeru lah¬ ko govorimo samo o interdigitalnih žlezah, gldd.interdigitales, v drugem primeru pa o medparkeljnih vrečkah, sinus interdigita- les. Medparkeljna vrečka pri ovci kaže na svojem slepem koncu esasto krivino. V celoti ima obliko usločene tobačne pipe in je s svojo okolico spojena samo z rahlim vezivom, tako da ima precejšnjo stopnjo premičnosti. V področju izlivne odprtine so močneje raz¬ vite lojnice, medtem ko v notranjosti organa prevladujejo apo- krine cevkaste žleze. Okroglo, 2 do 4 mm široko ustje vodi v 18 do 20 mm dolgo in 3 do 4 mm široko cev, ki se na svojem najglob¬ ljem mestu obrne v polkrožnem loku navzgor in se razširi v 8 do 10 mm široko in kakšnih 15 mm dolgo, ovalno vrečko. Interdigi- talni organ izloča vse leto in svoje vonjavne snovi pušča na sledeh. Tako rabijo za markiranje sledi in pri divjih ovcah dom¬ nevno tudi za markacijo areala. Ali se v adventicijskem tkivu interdigitalnega organa pri ovci pojavljajo, podobno kot pri sr¬ ni, lamelama telesca, do danes še ni pojasnjeno. Pri srni jih imamo odgovorna za zanesljivost koraka. Dorzalni repni organ, organum caudae Dorzalne repne žleze, gldd.caudae (coccygis), ki jih v celoti imenujemo tudi dorzalni repni organ, organum caudae, so pri spe no zreli mački izoblikovane dorzalno na korenu repa kot paketi velikih, močno režnjastih lojnic dlačnih mešičkov. Pod njimi le¬ žijo apokrine vonjavne žleze, katerih sekret se odvaja prav ta¬ ko v dlačne mešičke tega področja. Dorzalni repni organ je pri mačku posebno dobro izoblikovan in ga imamo na splošno za von- javni in markacijski organ. Tudi pri večini psov, zlasti pa pri dolgodlakih pasmah, je rudi- - 398 - mentaren dorzalni repni organ. Tudi tukaj ga označuje temna repna pega, ki leži nekoliko dlje proti konici repa kot sam or¬ gan, katerega položaj je konstantno nad 9- repnim vretencem. Organ sestoji pretežno iz modificiranih lojnic hepatoidnega ka¬ rakterja z mero- holokrinim mehanizmom sekrecije. Žlezni paketi so pri starejših psih bolje izoblikovani kot pri mladih psicah. Dorzalni repni organ pri psu rabi domnevno kot pri mački in li¬ sici za spoznavanje vrstnikov in v času parjenja za odnose med spoloma in sporazumevanje (privabljanje spolnega partnerja, sti¬ muliranje pripravljenosti za parjenje). Podrepna žleza, glandula subcaudalis Pri kozi sta pod bazo repa izoblikovana dva žlezna žepka, ki ju imenujemo podrepna žleza, gld. subcaudalis, in naj bi bila pri samcu odgovorna za "kozlov smrad". Praviloma gre za površinsko ležečo zalogo velikih lojnic, ki lahko pri kozlu doseže debeli¬ no 1,6 mm. Pod tem paketom modificiranih lojnic oz. okrog njega nahajamo ozko, pogosteje z maščobnim režnjičem prekinjeno zalo¬ go apokrinih cevkastih žlez, katerih tanka izvodila se vlivajo visoko zgoraj v dlačne mešičke. Pri ovci naj bi bil sub- ali infrakavdalni organ kot pičlo poraščeno polje trikotne oblike, ki se priključuje na dorzalni rob zadnjika. Pripadajoče žleze so nadaljevanje mogočnih lojnic dlačnih mešičkov v cirkumanalni koži in pod njimi ležečih, klobkastih apokrinih cevkastih žlez vonjavnice. Zadnjikov mošnjiček, sinus paranalis Na notranjem zadnjikovem robu pri psu in mački se na obeh stra¬ neh izteka analni mošnjiček, sinus paranalis. Pri tem gre za vre¬ časte votline, ki so usposobljene za prevzem večjih količin se- kreta. Analna mošnjička pri mački sta kroglasti ali ovalni tvorbi, ki imata premer 6 do 8 mm. Imata gladko, iz poroženelega, večsklad— nega ploščatega epitela izoblikovano notranjo prevleko, skoz ka¬ tero izstopajo izvodila lojnic in apokrinih cevkastih žlez, gldd. sinus paranalis. Približno 3,5 m dolga in ozka izvodila zadnji- kovih mošnjičkov se iztekajo na meji med zadnjikom in kožo. Anal¬ na mošnjička ovija deloma gladka, deloma pa prekasta muskulatu- - 399 - ra; z njeno kontrakcijo se lahko izprazni vsebina. Ta sestoji iz serozno-maščobnega sekreta in tudi razpadlih epitelnih celic ter diši za človeški nos bistveno neprijetneje kot tak sekret pri psu. Vonjavne snovi sekreta analnih mošnjičkov rabijo dom¬ nevno za spoznavanje osebka in za individualno markacijo; drži¬ jo se iztrebkov. Analni mošnjiček pri psu je velik približno kot lešnik, ima pre¬ mer kakšnih 12 do 15 mm, obdaja ga debela plast prečnoprogaste muskulature in ima isto funkcijo kot pri mački. V njegovi steni so posamezne lojnice, ki so v času gonitve posebno velike. Pri psu nepreredko opaženo plazenje po zadnjiku, t.i. "sankanje", ima lahko svoj vzrok v vnetju ali preveliki (nabiti) napolnjeno¬ sti analnih mošnjičkov zaradi zamašitve njihovih izvodil. Cirkumanalne žleze, glandulae circumanales Pri psu so okrog zadnjikove odprtine poleg analnih mošnjičkov še hepatoidne cirkumanalne žleze, gldd.circumanales, in posamezne apokrine cevkaste žleze. Hepatoidne cirkumanalne žleze naj bi izhajale iz lojnic in imajo kot vonjavni organ pomen žleze za sporazumevanje (vzajemno ovohavanje analnega področja). Tudi pri ovci, govedu in konju so v okolici zadnjika izoblikova¬ ne močno razvite lojnice in apokrine cevkaste žleze, ki jih lah¬ ko imenujemo tudi gldd.circumanales. Dimeljski žep, ingvinalni žep, sinus inguinalis Od ingvinalnih organov pri živalih, podobnih zajcu (lagomorfi), in pri kopitarjih,naj bi tukaj pobliže obdelali samo ingvinalni žep, sinus inguinalis, pri ovci. Pri tem organu, ki ga ima tudi muflon, gre za kožni uvihek na obeh straneh mlečne žleze oz. baze modnika. Ta uvihek je napolnjen z maznim rjavkastim sekre- tom, t.i. mastnim znojem. Na dnu žepa nahajamo površinski sklad lojnic in globinsko plast apokrinih cevkastih žlez, gldd.sinus inguinalis. Sekretu so obilno primešane poroženele epitelne ce¬ lice. Ingvinalni žepi so kožni vonjavni organi, ki na splošno rabijo za navezavo kontakta z osebki iste vrste. Kot markacij¬ ski organi kažejo n.pr., kje je neka žival ležala. Domnevno tu¬ di kažejo mlademu jagnjetu pot do materine mlečne žleze s svojim - 400 - individualno specifičnim vonjem. Masten sekret lahko reducira trenje med laktirajočo mlečno žlezo in notranjo ploskvijo steg¬ na na najmanjšo mero. Rrepucialne žleze, glandulae praeputiales Drepucialne žleze, gldd.praeputiales, so pri vseh samcih domačih sesavcev v prepuciju. Praviloma sestojijo iz lojnic dlačnih me¬ šičkov, prostih lojnic (smegmalne žleze) in iz alveolarnih ter tubuloznih vonjavnih žlez. Te različne vrste žlez se pojavljajo pri naših domačih sesavcih v različnem številu; pri psu, prašiču, ovci in kozi so zastopane vse vrste, pri mački, govedu ter konju pa pretežno lojnice. Prepucialni mošnjiček, diverticulum praeputiale Pri prašiču se del žilnjaka (prepucija), ki se prilega trebušni steni, uviha v približno kot pest velik "popkov mošnjiček", pre¬ pucialni mošnjiček, diverticulum praeputiale, v katerega vodi ozka odprtina. V steni tega mošnjička ni nikakršnih žlez, ven¬ dar ležijo na njegovem vhodu zelo velike lojnice in apokrine cevkaste žleze. Prepucialni mošnjiček nepopolno predeli srpasta guba na dva zaliva, ki se dorzolateral.no prilegata prepucialni cevi. V kranialni odsek te cevi se izteka prepucialni mošnjiček z odprtino, ostium diverticuli, ki je široka dva prsta. Njegova fino nagubana kutana sluznica proizvaja roževino. Rožene celice, ostanki seča in sekret lojnic ter cevkastih žlez, ki so na nje¬ govem vratu, oblikujejo mazavo, neprijetno dišečo vsebino, ki povzroča zlasti pri nekastrirani živali zelo intenziven "duh po merjascu". O funkciji prepucialnega mošnjička obstajajo različna mnenja. Stara šola pravi, da gre za rudimentaren, mošusovemu mošnjičku zelo podoben organ, ki je bil nekdaj sekretorično ak¬ tiven. Drugi raziskovavci imajo prepucialni mošnjiček za tlačno blazinico, ki naj bi obdala penis in med parjenjem preprečila vzvratni tok krvi, da bi se zadosti dolgo obdržala erekcija moš¬ kega oploditvenega organa. Novejše raziskave govorijo o možnosti, da ima prepucialni mošnjiček funkcijo mazanja med aktom parjenja, ki traja pri prašiču razmeroma dolgo. Najverjetneje pa gre za organ, ki oddaja individualno specifične, olfaktorično zaznavne signale. - 401 - Mlečna žleza, glandula mammaria Ontogeneza mlečne žleze Kot razločno vidna prva zasnova mlečne žleze nastopa pri placen- talnih sesavcih mlečna proga ali mlečna letvica, ki se raztegu¬ je od pazduhe do dimeljskega področja (mesojedi, prašič), ali pa je razpoznavna samo tam, kjer kasneje nahajamo mlečne žleze, torej samo v področju prsi (človek, opica, slon) ali samo v dimeljskem področju (prežvekovavci, konj). Njen predhodnik je mlečna linija, samo malo odebeljen in komaj viden epidermisov konopec ob robu debelne cone oz. letvice embri- jevih končin. Z napredujočo rastjo epidermisa ob sočasni zgosti¬ tvi sosednjega koriuma nastane iz tega dobro vidna mlečna letvi¬ ca. Na njej se pojavijo v določenih razmikih majhne epidermisove odebelitve, mlečne gomile; ostanek mlečne letvice se razgradi. Z rastjo stranske telesne stene se zasnove mlečne žleze prestavi¬ jo ventralno. Izjema pri sesavcih je nutrija, katere mlečna žle¬ za ostane na hrbtnem področju. Mlečne gomile so predhodniki kas¬ nejših mamarnih kompleksov, katerih število in položaj sta zna¬ čilna za vsako vrsto živali. Iz odvečnih mlečnih gomil lahko iz¬ hajajo nepopolni mamarni kompleksi, če so zasnovani samo akce- sorni seski, govorimo o pojavu odvečnih seskov, hyperthelia, če pa pride tudi do nastanka žleznega tkiva, je to hjpermastia. Na takšne variacija naletimo pri psu, prašiču in govedu, pa tudi pri drugih živalih. Epitel mlečne gomile raste kijasto v globino, medtem ko se njena površina kot arealarna cona poglobi podobno kot lonček in se obda z bolj ali manj razločnim kutisovim okopom, ki nastane za¬ radi rasti mezenhima. Iz te celotne zasnove nastane sesek. Na površini mamarnega brsta se pojavi roženi čep, z njegovo skrcit- vijo pa se izoblikuje mamarni ali seskov žep. S preobrazbo mamar¬ nega brsta v sesek, pri prašiču, mesojedih in človeku pa kot everzijski sesek, se vrastejo v globino mezenhima za vsako vrsto živali tipični in številu živali tipični in številu poznejših votlinskih sistemov ustrezajoči solidni epitelni čepi v obliki primarnih poganjkov. Iz teh izhajajo kasneje sekundarni poganj¬ ki, v času pubertete oz. med prvo gravidnostjo pa terciarni po¬ ganjki. Kanaliziranje nastane z raztopitvijo centralnih celic - 402 - primarnega poganjka ob sočasnem zaprtju sistema kanalov z rože¬ nim čepom na mestu kasnejše odprtine seskovega kanala. Iz primarnega poganjka izhajata seskov kanal, ductus papillaris, in cisterna, sinus lactiferus, iz sekundarnega poganjka mleko- vodi, ductus lactiferi, in iz terciarnega poganjka pravo mlečno žlezno tkivo, gldd.mammariae. Mali domači prežvekovavci izobli¬ kujejo ustrezno končnemu stanju na vsaki strani po en mamarni brst, govedo pa po dva, ki pošiljata v globino po en primarni poganjek. Pri konju nastane na vsaki strani po en mamarni brst z dvema primarnima poganjkoma; pri svinji je 5 do 8 mamarnih br¬ stov s po dvema do tremi primarnimi poganjki. Pri mesojedih se izoblikuje na vsaki strani praviloma po 4 (mačka) oz. po 5 (pes) mamarnih brstov s po 5 do 7 primarnimi poganjki (mačka) oz. z 8 do 12 in več (pes). Tudi pri samcih so zasnovani ustrezni ma¬ marni kompleksi, ki pa dosežejo stadij funkcionalne sposobnosti samo v izjemnih primerih, in sicer pri hormonalnih motnjah. Mlečna žleza obstaja v svoji prvi zasnovi pri obeh spolih in je tudi do časa spolne zrelosti pri njih na enak način razvita. Po tem času se moška mlečna žleza, mamina masculina, ne razvija dalje. Mlečna žleza splošno in primerjalno Mlečna žleza, gld.mammaria, pri prežvekovavcih in konju imenova¬ na vime, uber, pri mesojedih in prašiču pa sesci, je modificira¬ na znojnica, ki je dosegla tako nenavaden specialen razvoj, da druge komponente kompleksa epidermalnega organa povsem manjkajo ali so samo še dokazljive v rudimentarni obliki (mačka, konj). Mlečna žleza daje sekrecijski produkt, mleko, lac, in do njenega polnega razvoja pride,naravno, samo pri ženskem spolu, pri kate¬ rem igra pomembno vlogo kot sekundarno spolno znamenje. Za novo¬ rojence predstavlja mlečna žleza edini naravni izvir hraniva in daje vsemu razredu sesavcev, mammalia, njihovo ime. Poleg tega pripada mleku prežvekovavcev, zlasti pa kravjemu, zelo važen po¬ men kot živež za človeka. Do prve gravidnosti vztraja mlečna žleza v svojem infantilnem stanju, s prvo laktacijo po rojstvu mladiča pa doseže polno veli— - 4-03 - kost in funkcijo. Po končani periodi sesanja, ki traja pri po¬ sameznih domačih sesavcih različno dolgo, preneha produkcija mleka. Mlečna žleza zakrni, vendar pa ne doseže zopet infantil¬ nega stanja. Malo pred naslednjim porodom je mlečna žleza zopet vzpodbujena k produkciji mleka. Pri živalih, ki jih vzrejajo za posebno mlečnost (govedo, koza, mlečna ovca), se mlečna sekre- cija raztegne na bistveno daljše časovno obdobje kot je prvotno biološko pogojeno. V večji starosti mlečna žleza močno zakrni (senilna involucija) in s tem dokončno izgubi svojo funkcijo; pri tem se žlezno tkivo večidel nadomesti z veznim in maščobnim tkivom. Mlečna žleza domačih sesavcev sestoji iz različnega števila enot mlečne žleze, ki jih imenujemo mamarni kompleksi. Mlečna žleza predstavlja bilateralno simetričen organ, ki je obešen na ven- tralni steni trupa in leži ena njegova polovica levo, druga pa desno od mediane ravnine. Pri človeku, konju in malih prežveko- vavcih je na vsaki strani po en mamarni kompleks (1), pri govedu sta dva (2), pri mački so štirje (4), pri psu jih je štiri do pet (4 do 5) in pri prašiču šest do osem (6 do 8), redkeje pet do devet (5 do 9) mamarnih kompleksov, ki se pogosto ne razvije¬ jo popolnoma. Kelaktirajoča mlečna žleza je bistveno manjša od laktirajoče; pri vimenih, ki ne dajejo mleka, so večinoma raz¬ ločno zaznavni samo seski. Ustrezno številu mamarnih kompleksov ima mlečna žleza različno obliko, položaj in obseg. Obešena je na ventralno steno trupa, in sicer pri človeku, slonu in opici torakalno, pri mački tora- koabdominalno, pri psu in prašiču torakoingvinalno in pri pre- žvekovavcih ter konju ingvinalno. Vime pri prežvekovavcih in ko¬ nju je s tem omejeno na osramje, regio pubica, med zadnjima kon- činama, kjer oblikuje pri ovci, govedu in konju enoten polkrog- last organ, medtem ko je vime pri kozi bolj vrečasto. Mediani sulcus intermammarius samo naznačuje razdelitev mlečne žleze živalskih vrst na dve polovici. Pri mesojedih in prašiču sestoji laktirajoča mlečna žleza iz leve in desne vrste žleznih enot, ki so bolj ali manj dobro ločene druga od druge in se raztegujejo po ventralni steni trupa od prsi do osramja; ločuje jih široka sagitalna vmesna cona; v času glavnega dojenja je lahko ta ločit¬ vena cona zabrisana zaradi močnega prirastka žleznega tkiva. - 404 - - K vsakemu mamarnemu kompleksu spadata dva dela: polkroglasto žlezno telo in njegov bradavičasti privesek, sesek. Žlezno telo, corpus mammae, sestavljata žlezni parenhim in pripadajoče inter- parenhimatozno vezno tkivo, pokriva pa ga koža. Sesek, papilla mammae, izhaja iz žleznega telesa naglo (govedo, prašič, ovca, mesojedi), ali pa polagoma (konj, koza). Sesek ima za vsako vrsto živali značilno obliko in ga prav tako pokri¬ va koža. Na konici seska je lahko ena seskova odprtina, ostium papillare, lahko sta dve, ali pa so trij lahko pa je tudi več odprtin, ki povezujejo sistem votlin v mamarnem kompleksu z zu¬ nanjim svetom. Sistem votlin mamamega kompleksa sestoji v bist¬ vu iz treh odsekov: vsako seskovo ustje, ostium papillare, vodi v ozek, s kutano sluznico prevlečen seskov kanal, ductus papil- laris, katerega sluznica je nabrana v podolžne gube. Funkcijo seskovega kanala kot zaporne naprave nasproti zunanjemu svetu podpira mišični (pes, govedo, koza), ali pa iz elastičnih ele¬ mentov sestoječi sistem obročastih vlaken (drugi domači sesavci) ki v zvezi s stožčastim uvihanjem ostiuma papillare oblikuje pri molzenju mlečni curek. Seskov kanal se po kratkem poteku razširi neposredno v mlečni zatok, mlečna cisterna, sinus lactiferus (receptaculum lactis), ki rabi kot zbiralni prostor za mleko. Del tega zbiralnega pro¬ stora leži v sesku in se zato imenuje seskov del, pars papilla- ris, drugi del pa leži v žleznem telesu in se imenuje žlezni del, pars glandularis. Oba dela prehajata praviloma brez razloč¬ no vidne meje drug v drugega in ju pokriva dvoskladen, rahlo ru¬ meno obarvan cilindrični epitel. Samo pri ovci in v redkih pri¬ merih pri govedu je lahko med tema deloma izoblikovana obroča- sta guba. V steni seskovega dela so lahko pri posameznih vrstah živali, zlasti pri kozi, v različni stopnji izoblikovani akcesor ni žlezni režnjiči. Največjo razprostranjenost kaže sinus lacti¬ ferus pri kozi, govedu in ovci, torej pri živalih, ki imajo v vsakem mamarnem kompleksu samo po en sistem votlin. Pri drugih domačih sesavcih predstavljajo mlečne cisterne samo ozke, podol¬ govate vrečke, ki pa se lahko znatno povečajo v laktacijski pe¬ riodi . Bazalni odsek žleznega dela cisterne se lahko izbuhne proti žleznemu parenhimu kot velik zaliv. V te zalive vstopajo veliki - 405 - mlekovodi, ductus lactiferi. Ti niso, kot drugi žlezni kanali, v vsej dolžini približno enako široki, temveč sestojijo izmenič¬ no iz zelo ozkih, kratkih in močno razširjenih delov. Ductus lactiferi nosijo na vezivno elastični in z gladkimi mišičnimi vlakni opremljeni propriji dvoskladen epitel in prehajajo proti globini parenhima v vedno močneje razvejičena in z enoskladnim epitelom opremljena izvodila žleznih končnih delov, ki izločajo mleko in so opremljeni z mešički, alveoli. Na rezih skoz žlezni parenhim opazno razdeljenost na režnjiče povzroča nežno inter- lobularno vezivo, ki obdaja skupine takih izvodil, in pripadajo¬ če secernirajoče žlezno tkivo. Svetlo obarvano vezivo je v zvezi s površinsko kapsulo organa in se močno umika rumenkastemu žlez¬ nemu tkivu v laktirajočih mlečnih žlezah, pri nazadovanju mleč¬ ne sekrecije pa stopa vedno močneje v ospredje. V vsaki enoti mlečne žleze pri prežvekovavcih je en sam sistem votlin, ki je zato zelo velik. Njen sesek ima v sebi samo eno cisterno, en seskov kanal in eno ustje seskovega kanala. Prežve- kovavci imajo zaradi mehaničnih razlogov okrog seskovega siste¬ ma votlin razmeroma debelo steno, ki ima v sebi močne snopiče gladke muskulature in vene z debelimi stenami. Pri kobili sta v vsakem mamarnem kompleksu po dva (2), pri svi¬ nji sta po dva (2), ali pa so po trije (3) sistemi votlin. V se¬ skih teh živalskih vrst sta po dve ali so po tri cisterne in prav toliko seskovih kanalov in njihovih odprtin. Pri mesojedih je na konici vsakega seska 5 do 7 (mačka) oz. 8 do 12 (pes) toč¬ kastih odprtin seskovih kanalov, ki opozarjajo na prav tako šte¬ vilne seskove kanale in cisterne. Vsaka od teh cistern, ki so stisnjene na najožji prostor, sprejema mleko iz pripadajočega secernirajočega žleznega parenhima skoz ustrezne dovodne mleko- vode. Praviloma ne obstaja komunikacija z drugimi sistemi votlin istega mamarnega kompleksa. Še večje število (15 do 22) votlin- skih sistemov je v prsni bradavici, mamilla, človekove prsne žleze. Na rezni ploskvi mlečnih žlez opažamo zrnatost, ker je njihov žlezni parenhim z vezivom razdeljen na režnje, lobi gldd.mamma- riae, in režnjiče, lobuli gldd.mammariae. Mlečno žlezo ogrinjajo poleg kože tudi površinski in globinski list zunanje fascije trupa, dalje plast rahlega veziva ter maščobnega tičiva. Med polo- - 406 - vicama vimena je pri konju in prežvekovavcih veznotkivna plošča globinskega lista zunanje fascije trupa, fascia trunci ext.prof., ki prehaja v obešalno vez vimena, lig.suspensorium uberis. Ta je del kompliciranega obešalnega aparata mlečne žleze, apparatus suspensorius mammarum, in je posebno dobro razvit na vimenu pri kravi. Takisto vdirajo med žlezno tkivo vlakna iz ogrinjajočih površinskih vezivnih plasti. S tem interparenhimmatoznim vezivom stopajo žile in živci v globino organa; ductus lactiferi ležijo na teh vezivnih poteh in se odpirajo v žlezno cisterno. V invo- lucijski fazi in z napredujočo starostjo se v interlobularnem vezivu v povečanem obsegu oblikujejo maščobne celice. Koža mlečne žleze je pri visoko kulturnih pasmah goved tanka in samo fino poraščena, medtem ko je pri drugih živalskih vrstah bolj podobna ostalemu telesnemu pokrivalu. Seski pri govedu in prašiču so neporaščeni, pri konju, malih prežvekovavcih ter mač¬ ki pa slabo poraščeni. Pri psu so poraščeni samo na bazalnih de¬ lih. Kožne žleze so na sesku praviloma samo v zvezi z dlakami. Med laktacijsko periodo so mamarni kompleksi in seski, z izjemo pri govedu, bistveno večji kot pred laktacijsko fazo oz. po njej. Zato moramo razlikovati laktirajočo mlečno žlezo od nelaktirajo- če. Čim pogosteje je žival laktirala, tem večji ostanejo po lak- tacijskem času seski in žlezno telo. Mlečne žleze moških sesavcev, mammae masculinae, so nakazane samo v obliki majhnih seskov na tipičnih telesnih mestih; redko lahko pri njih ugotovimo prehoden sistem votlin in rudimentarno žlezno tkivo. Pri tem ničesar ne spremeni tudi dejstvo, da so zaradi hormonskih motenj, zlasti pri kozlih, opažali "secerni- rajoče" mlečne žleze. Seski psa, mačka in merjasca imajo enak položaj kot pri samici. Pri govedu se pojavljajo, praviloma ustrezno številu pri ženskem partnerju, majhni seski pred bazo modnika; njihovo število pa je lahko tudi povečano ali zmanjša¬ no. Pri žrebcu in konju skopljencu nahajamo ostanke mlečne žle¬ ze samo v izjemnih primerih v obliki majhnih seskov na obeh straneh prepucialne odprtine, medtem ko le-ti skoraj praviloma obstajajo pri oslu. Število seskov lahko povečajo pri ženskih in tudi moških živalih t.i. paseski, ki pa nimajo nikakršnega odnosa do tkiva mlečne - 407 - žleze. Ne smemo jih zamenjati s čezštevilnimi seski, ki spadajo k pravim mamarnim kompleksom in se neredko pojavljajo pri meso¬ jedih in prašiču. Pri povečanju normalnega števila seskov govo¬ rimo o pojavu odvečnega števila seskov, hyperthelia, oz. pri dodatnem izoblikovanju žleznega tkiva o pojavu, ki ga imenujemo hypermastia. Nezadostna razvitost mlečne žleze se imenuje hypo- mastia. Arterije mlečne žleze izvirajo pri prežvekovavcih in konju samo iz arterije pudende ekst., pri prašiču in mesojedih dodatno iz arterije toracike int. ter arterije toracike lat. Istoimenske vene potekajo z arterijami, vendar so tudi dodatne vene, zlasti na vimenu pri prežvekovavcih in konju. Številne mezgovnice potekajo k bezgavkam, lnn.mammarii, limfne¬ ga centra, lc.inguinale supf.s.inguinofemorale, in od tam pri konju ter govedu dalje k lc.inguinale prof .s. iliof emorale. Pri prašiču teče limfa iz sprednjih delov sescev k naslednjim bez¬ gavkam: lnn.cervicales supff.ventrr. in Inn.sternales crann. Pri psu in mački pride del limfe k lc.axillare ter skoz prsno steno do ln.sternalis cran. Pri prašiču, psu in mački so med limfnimi žilami anastomoze. V prvih dneh po porodu izločeni produkt vimena še ni mleko v obi¬ čajnem smislu. Imenuje se mlezivo ali kolostralno mleko in ima drugačno sestavo kot normalno mleko. Kolostralno mleko ima velik pomen, ker je zaradi svoje posebne sestave - bogato je soli, vi¬ taminov, maščobe in beljakovin - nepogrešljivo za novorojenega mladiča. Učinkuje odvajalno na črevesno smolo, meconium, ki se je prej nabrala v črevesu novorojenca, in ima v sebi povrh važ¬ nih hraniv posebne, na beljakovine vezane obrambne snovi (imuno- globulini) proti infekcijam, ki ogrožajo mladiča. Uživanje kolo- stralnega mleka je važno posebno pri prašiču, govedu, malih pre- žvekovavcih in konju, ker skoz njihovo epiteliohorialno placen¬ to ne morejo pred porodom prestopiti nikakršni imunoglobulini iz matere v plod. S kolostralnim mlekom prejeti globulini gama (imunoproteini) omogočajo pasivno imunizacijo praset, telet, jagnjet in žrebet. Pri človeku (hemohorialna placenta) in mesoje¬ dih (endoteliohorialna placenta) prehajajo obrambne snovi iz ma¬ tere v plod že v poslednjih tednih gravidnosti. - 408 - Mamogeneza in laktopoeza Razvoj, rast in funkcijo mlečne žleze omogočajo komplicirani, hormonalno-živčni procesi krmarjenja, ki prav tako vplivajo na ženski spolni ciklus. Po rojstvu se tudi mlečna žleza ob sploš¬ ni rasti telesa nekoliko poveča, seski se podaljšajo in pride do povečanega vlaganja maščobnega tkiva v kasnejše žlezno področ¬ je. Z nastopom spolne zrelosti (puberteta) oblikujejo že obsto¬ ječi primarni in sekundarni poganjki zasnove za mlečno žlezo pri pojatvi nove solidne epitelne poganjke, ki po kasnejšem ka¬ naliziranju predstavljajo vedno močneje razvejeni sistem inter- in intralobularnih mlečnih kanalov. Izoblikovanje pravega mlečnega žleznega tkiva, ki se začenja z brstenjem alveolov iz končnih poganjkov mlečnih kanalov in vodi do nastanka žleznih režnjičev, je vezano na prvo gravidnost ži¬ vali ter se končuje pri govedu približno s 7* mesecem brejosti. Malo pred porodom opaženo, posebno pozornost zbujajoče poveča^- nje vimena nima nikakršnega opravka z izoblikovanjem žleznega tkiva, marveč kaže že na polnjenje organa zaradi začenjajoče se mlečne sekrecije. Rast vimena, mamogenezo, povzročajo estrogeni in progesteroni, ki jih v začetku gravidnosti proizvajajo najprej jajčniki in pozneje placenta. Naše znanje o mamogenezi pri domačih sesavcih, ki poteka v prvi polovici gravidnosti, temelji na eksperimentih na majhnih poskusnih živalih (kunci, podgane) in na hormonsko analitičnih krvnih preiskavah pri različnih domačih sesavcih. Na temelju eksperimentalnih raziskav na podganah je ugotovljeno, da je za mamogenezo do prelaktacijskega stadija potrebno najmanj pet hormonov. To so estrogen, progesteron, prolaktin, rastni hormon in kortikosteroidd. Hipofizni hormoni naj bi bili zelo pomembni zlasti za poslednjo fazo mamogeneze. Nobeden od teh pe¬ tih hormonov ne zadošča sam zase za popolno izgradnjo mlečne žleze. Ta hormonski kvintet naj bi bil odgovoren tudi za razvoj mlečne žleze pri govedu, kozi in prašiču, kakor so pokazale krv¬ ne analize na ustrezne hormone pri teh živalskih vrstah. Mamoge— netični procesi potekajo v prvi polovici gravidnosti. Druga faza razvoja, laktogeneza (laktopoeza), se nato odigrava polagoma v 2. polovici brejosti. Eksperimentalno je pri podganah - 409 - in kuncih dokazano, da so prolaktin in kortikosteroidi odločil¬ nega pomena tudi za laktogenezo, medtem ko učinkujeta estrogen in progesteron na ta proces bolj zavirajoče. Z razvezo placen¬ te, ki malo pred porodom ni več zelo aktivna, pride do pojema¬ nja obeh teh hormonov, kar ima ugoden vpliv na sedaj potrebno mlečno sekrecijo (odstranitev zavirajočega delovanja). Ob upo¬ števanju starejših eksperimentalnih, novejših biokemičnih in najnovejših hormonalnih raziskav moramo domnevati, da so za lak¬ togenezo najpomembnejši glukokortikoidi nadobistnične skorje in hipofizni prolaktin, ki se domnevno kopiči v t.i. brejostnih celicah. Nasprotno pa so faktorji, ki so odgovorni za galaktopo- ezo, t.j. za ohranitev mlečne sekrecije, še nepoznani in očitno različni od vrste do vrste živali. Tako se je moglo dokazati, da so hipofizektomirane koze rabile za optimalno galaktopoezo prolaktin, rastni hormon, ACTH in ščitnico stimulirajoči hormon, medtem ko je bil pri hipofizektomiranem kuncu enak efekt dose¬ žen s samim prolaktinom. Izločanje mleka se obdrži tako dolgo, dokler je prisoten draž¬ ljaj sesanja ali molže. Danes lahko z gotovostjo trdimo, da mle¬ ko pri domačih sesavcih v obdobju sesanja ali molže kontinuira¬ no nastaja in se kopiči v obstoječih votlinah (ductus lactiferi, sinus lactiferi). Da mleko neprenehoma teče, je potreben poleg imenovanega, mehanično izzvanega živčnega dražljaja še važen hormon, namreč oxytocin, ki se kopiči v zadnjem režnju hipofize in nadzoruje pripravljenost telesa za izločanje mleka. Izločanje mleka je zasnovano na nevrohormonalnem refleksu. Draž¬ ljaj sesanja ali molže vzdraži aferentni nevralni krak refleks¬ nega loka, ki dražljaj odvaja dalje do nevronov v nukleusu para- ventrikularisu in supraoptikusu hipotalamusa, ki izločajo oxyto- cin. Z aktiviranjem teh nevronov se v nevrohipofizi sprosti oxytocin in majhna količina vazopresina. Iz nevrohipofize se za¬ čenja nato hormonalni eferentni krak refleksnega loka. Sprošče¬ ni oxytocin dospe v krvni obtok in s krvjo na mioepitel žleznih okrajkov. S kontrakcijo teh se izpraznijo žlezni mehurčki (alve- oli), sekret dospe v mlečne kanale, ki so že napolnjeni s sekre— tom, kar vodi do povečanja pritiska in s tem do odtekanja mleka. Razburjenost samice, bolečina, strah in druga tesnobna stanja lahko privedejo prek vegetativnega živčnega sistema zaradi dra- - 410 - ženja simpatikusa do povečanega izločanja adrenalina iz sredice nadledvičnih žlez, ki prehodno blokira nastajanje oksitocina, s čimer se prepreči oz. prekine izliv mleka. Za oblikovanje mlečne žleze pa so odgovorni tudi različni ded— nostni faktorji. Pri govedu in malih prežvekovavcih se pojavlja¬ ta dedno pogojena hipoplazija (pomankljiv razvoj žleznega paren- hima) in aplazija (popolno manjkanje žleznega parenhima) posa¬ meznih žleznih kompleksov. Pri tem so seski s seskovim kanalom in cisterno normalno razviti. Vendar se lahko tudi aplazija in hipoplazija pojavita skupaj. Specifični kožni brezdlačni organi Ontogeneza specifičnih kožnih brezdlačnih organov Prvo zasnovo prstnega končnega organa predstavlja odebelitev epidermisa na konicah končin. Nekako ob istem času se pojavijo vezivne papile in letvice v koriumu, ki spodbudijo epidermis k oblikovanju ustreznih roženih letvic v steni in bolj (konj) ali manj razločnih (mesojedi) roženih cevk. Kremplji, parklji in kopita imajo najprej kroglasto obliko in so spočetka v svojih distalnih odsekih mnogo ožji kot pozneje. Periderm njihovega podplata, eponychium, je mogočno razvit in raste stožčasto. Med vsem razvojem se ohrani kot kakor guma mehka gmota in rabi za varstvo plodovih ovojnic pred nesamovoljnimi cepetajočimi gibi fetusa, ki se pojavljajo v poslednjih tednih gravidnosti. Po porodu se osuši in se pri tekanju hitro odvrže. Pri sodoprstih živalih, predvsem pri suidih, je debel, mehak epidermis na pod¬ platnem robu zelo močno dorzalno zakrivljen. Zasnova za kostanj in ostrogo je enaka kot pri kopitu. Razvoj konjskega kopita se začenja z rastjo kopitnice. Začenja se iz osifikacijskega centra apozicijsko in vodi do znatnega prirasta v dolžino in debelino. V 3* mesecu brejosti močno ra¬ steta subkutis in korium v proksimalnem kopitnem področju, kar vodi do oblikovanja svitkove nabuhline in njene razločne razme¬ jitve nasproti koži in drugim kopitnim odsekom. V 4. mesecu gravidnosti se na svitku oblikuje provizorična roževina, ki ra¬ ste v distalni smeri in potiska pred seboj primarni epidermis. Stenski epidermis, hyponychium, ne more s svoje strani več poti- - 4-11 - skati dalje svojih izoblikovanih celic proti pritisku provizori¬ čne svitkove roževine. V 6. fetalnem mesecu se začenja oblikova¬ nje pigmentirane, definitivne roževine nad prostim delom svit¬ kove usnjice. Distalno rastoča roževina pojačeno pritiska na hyponychium, s čimer se na straneh koriumovih listkov oblikuje¬ jo novi zatoki stratuma basale epidermisa proti koriumu: epider- misove in koriumove letvice oz. sekundarni epidermisovi ter koriumovi listki, od katerih prvi ne poročenijo. V 8. fetalnem mesecu se pogrezne epidermis nad svitkovo nabuhli- no vzdolž svitkovega roba kot obrobkova letvica. V 10. in 11. mesecu brejosti se tudi na podplatni in strelni ploskvi oblikuje primitivna roževina. Na kopitu novorojenega žrebeta je kopitna stena proksimalno še debelejša kot distalno, ker rožene cevke, izoblikovane v zgornjem področju svitkove na- buhline, in roževina med cevkami še niso zrasle navzdol v dis- talne odseke. Splošno in primerjalno K specifičnim kožnim brezdlačnim organom štejemo navadno speci¬ alne naprave telesne površine, ki so značilne po tem, da so brez dlak in žlez, kakor tudi po močni rasti epidermisa z močno oro- ženitvijo ob posebni soudeležbi koriuma. K njim spadajo blazini¬ ce, končni prstni organ v svojih različnih pojavnih oblikah in rogovi pri prežvekovavcih. Blazinice Na konceh končin pri domačih sesavcih so razviti brezdlačni kož¬ ni organi, blazinice, tori (pulvini), kot naprave, ki prestreza¬ jo udarce, in ki so značilne po tem, da imajo poleg močno odebe¬ ljenega epidermisa in debele mehko—elastične rožene plasti viso¬ ko papilarno telo ter da njihova podusnjica (subcutis) bohotno raste. Podkožno vezivo ima v sebi številna elastična vlakna. V njihove luknje so vložene številne maščobne celice. Pri tem maš¬ čobnem tkivu ne gre za zalogo maščobe, temveč za t.i. gradbeno maščobno tkivo, ki fungira hkrati kot kroglični ležaj in pogoju¬ je čvrsto-mehko, prožno konsistenco blazinic. V blazinicah pri mesojedih so številne, prave ali ekrine znojnice, v streli ekvidpv - 412 - pa so manj številne apokrine cevaste žleze; pri prežvekovavcih in prašiču teh blaziničnih žlez sploh ni. Žlezni organ blazinic je prvenstveno termoregulacijski organ, njegov sekret pa ima lahko specifičen vonj. V hudi poletni pripeki je lahko količina sekreta blaziničnih žlez pri psu tako obilna, da blazinice za¬ puščajo razločne vlažne pečate, če pa so blazinice uporabne še kot tipalni organi, tedaj je oroženitev manj močna in epidermis je manj debel (n.pr. prstne jagodice pri človeku in opicah). Njihova površina je gladka ali pa opremljena z majhnimi bradavi¬ cami oz. usločenimi letvicami z vmesnimi brazdami. Eri podplatarjih (plantigradne živali) so blazinice bolj ali manj dosledno razvrščene v 3 skupine: najdlje apikalno ležeče so prstne ali digitalne blazinice, tori digitales. Te so v sti¬ ku s končnim prstnim organom, njihovo število ustreza številu prstov. Proksimalno nahajajoče se blazinice ležijo v višini 1. prstnega sklepa sredi podplata. Zato jih imenujemo vmesne ali podplatne blazinice, tori metacarpei oz. metatarsei. Imajo jih mesojedi in konj, manjkajo pa sodoprstim živalim. Tretja skupi¬ na blazinic leži kot zapestna ali nartna blazinica, torus car- peus oz. tarseus, medialno na zapestju (carpus) in nartu (tar- sus). Zapestne blazinice so pri naših domačih živalih izobliko¬ vane pri psu, pri konju so rudimentarne v obliki kostanja, pri prašiču in prežvekovavcih pa manjkajo. Pri prstarjih, digitigrad- nih živalih (čarnivora), sta torej prisotni vsaj distalni skupi¬ ni blazinic, pri kopitarjih, unguligradnih živalih (konj, prežve- kovavci, prašič), pa obstajajo vsaj blazinice, ki so spojene s končnimi prstnimi organi. Število blazinic je odvisno od števila prstov, t.j. pri njihovi redukciji se ustrezno zmanjšuje. Od blazinic, ki so pri naših domačih sesavcih še izoblikovane, ali od njihovih rudimentov, so v funkciji, torej v dotiku s tlemi, še naslednje: prstna blazi¬ nica 3* prsta pri ekvidih kot strela ali kobilica, pri parkljar¬ jih prstna blazinica 3- in 4. prsta, pri karnivorih prstne bla¬ zinice 2. do 5* prsta in podplatne blazinice. Blazinice, ki se dotikajo tal samo priložnostno, so blazinice krnjavih parkljev pri prašiču, pri plezanju uporabljana karpalna blazinica mačke in morebiti rudiment blazinice na atavistično hiperdaktilnem sto¬ palu pri mnogih pasmah psov (bernardinci, vprežni psi). - 413 - K rudimentom blazinic brez funkcije spadata ostroga in kostanj pri ekvidih, blazinice pakrempljev na prednjih končinah in kar- palne blazinice pri psu. Medtem ko imamo ostrogo na splošno za rudimentarno podplatno blazinico 3* prsta, se mnenja o homolo- giziranju kostanja razhajajo. Tako jih imajo za homologe tarzal- nih in metatarzalnih organov pri cervidih, za druge specialne kožne tvorbe ali za rudimentarne toruse. Čeprav jim manjkajo žleze in podkožne blazine, jih danes štejemo za rudimente kar- palnih oz. tarzalnih blazinic. Tori metacarpei oz. metatarsei so se prvotno nahajali med posa¬ meznimi prsti na medprstnem vezivu, zaradi česar so jih prej imenovali interdigitalne blazinice. Zaradi močno skrajšanega 1. prsta so na končini mesojedov zasnovani samo še trije; pri mač¬ ki so razločneje vidni kot pri psu, pri katerem se že intraute- rino stopijo v trorežnjasto, liri podobno blazino. Zaradi maksi¬ malnega vzravnanja noge (Unguligradi) nima podplatna blazinica nobene funkcije več. Pri sodoprstih kopitarjih je zaradi tega tudi popolnoma zakrnela. Pri lihoprstih kopitarjih ostane pravi¬ loma kot ostroga, vendar lahko pri zelo plemenitih konjih tudi popolnoma zakrni. Karpalne in tarzalne blazinice oz. njihovi rudimenti pri naših domačih sesavcih nimajo funkcionalnega po¬ mena. Prstni organ, organum digitale Na telesnih mestih, ki so trajno mehanično močno obremenjena, oroženela plast epidermisa odebeli (n.pr. žulji na dlaneh ljudi, ki težko delajo, in pri drugih primatih). Pri štirinožnih sesav¬ cih so konice končin izpostavljene najmočnejšim mehaničnim vpli¬ vom. Ker pa te sile, gledano filogenetično, že zelo dolgo časa vplivajo na živalsko telo, sta bila pri njih pritegnjena v ta proces spreminjanja in prilagajanja ne samo epidermis, ampak tudi pripadajoči corium in subcutis,pa so danes vsi spremenjeni na specifičen način, glede na živalsko vrsto. Na tak način modi¬ ficirani in močno poroženeli deli kože oblikujejo z deli prstne¬ ga konca, ki jih ogrinjajo, skupaj z opornimi kostmi, prstni organ, organum digitale. Zgradba prstnih organov je popolnoma prilagojena specifičnemu načinu uporabe glede na vrsto živali. Potemtakem lahko med - 414 - sesavci razlikujemo dve skupini, krempljarje, unguiculata , h katerim štejemo mesojede, in kopitarje, ungulata , ki jih zasto¬ pajo prašič, prežvekovavci ter konj. Usnjica prstnega organa nosi na splošno zelo močno razvito, del¬ no modificirano papilarno telo. Subkutis omogoča na določenih mestih, prilegajoč se posebni obremenitvi prstnih koncev, nasta¬ nek blazine, ki prestreza udarce, medtem ko se na drugem mestu neposredno prilega kosti in nadomešča periost končne falange. Prstni organ predstavlja varovalno napravo za konico končine in prestrezalo udarcev za celotno končino, ali pa je uporaben tudi kot organ za kopanje, grebenje, praskanje in tipanje. Pojavlja se v treh različnih oblikah: 1. kot krempelj, unguicula, pri me¬ sojedih in večini sesavcev, 2. kot noht, unguis, pri primatih in človeku in 3. kot kopito, ungula, s specialno obliko pravega kopita pri lihoprstih živalih, Perissodactyla, in parklja pri sodoprstih živalih, Artiodactyla. Kremplji psa in mačke rabijo za zaščito krempeljnice, os ungui- culare, predstavljajo pa pri psu tudi orodje za kopanje in gre¬ benje. Kremplji pri mački so šilasto, bodalasto ukrivljeno ostro orožje, ki ga pri teku lahko potegne nazaj in se tako ne dotika tal. Poleg tega lahko mačka pri plezanju (v visečem položaju) uporabi svoje ostre kremplje kot napravo za zakavljenje. Nas¬ protno pa so kremplji pri psu zaradi obrabe pri teku topi. Osno¬ vo kremplja oblikujejo krempeljnica in na njej pritrjene kite in vezi, ki jih ogrinja korium terroženi krempelj. Izoblikovanje prstnih in podplatnih blazinic omogoča prožno—elastičen, nesli¬ šen korak karnivorov, zlasti felidov. Parkelj in kopito Parklji sodoprstih kopitarjev oblikujejo predvsem varovalno ro¬ ženo kapsulo okrog končnih falang, ki se pri hoji po konicah prstov edine dotikajo tal. Uporaba parkljev kot orožja pride v poštev šele v drugi vrsti. Lomljenje udarca pri oslonitvi noge omogočajo prstne vezi, ki dopuščajo razmaknitev prstov v iztez— nem položaju; proces podpira sama zgradba parklja, katerega zad¬ nji, mehki del se pri obremenitvi skupaj z blazinicami elastič— - 415 - no razširi, med razbremenitvijo pa zopet zavzame izhodiščno po¬ zicijo. Najvišjo stopnjo prožno-elastičnega prestrezanja udarcev nahaja¬ mo na kopitu pri ekvidih. Ta stopnja je dosežena s stanjšanjem rožene stene kopita v palmarni oz. plantarni smeri in z izobli¬ kovanjem zagozdnih kotov, anguli partis inflexae, ki dopuščajo razmikanje izbočenega podplata v njegovih zadajšnjih odsekih. Največjega pomena pa je klinasta rožena strela, ki je v zadnjem odseku razširjena in na prečnem prerezu večkrat zlomljena v ob¬ liki črke "W". Strela sestoji iz razmeroma mehke roževine, ki predstavlja skupaj s strelno blazinico, ležečo pod njo, zelo prožen blazinični mehanizem. Tudi kopitna hrustanca, ki sta pri¬ trjena na kavdalno usmerjenih kopitničnih rogljih, imata kot sa- gitalno postavljeni prožni plošči določen pomen v okviru kopit¬ nega mehanizma. Eri konjih, ki se morajo od zgodnje mladosti gibati samo po asfaltiranih ali tlakovanih cestah, se s starost¬ jo pojavi okostenitev kopitnega hrustanca. Določeno vlogo pri kopitnem mehanizmu prestrezanja udarcev igrajo tudi obsežne mre¬ že krvnih žil, ki so izoblikovane zlasti v kopitni usnjici. Epidermis in korium kopita morata biti med seboj čvrsto povezana. To pa ne samo zaradi prehrane debelega epidermisa, ampak tudi zaradi njegove trajne obremenitve na tlak in vlek, ki ji je iz¬ postavljen kot del mehanizma za prestrezanje udarcev. To vodi do znatne modifikacije usnjice v področju prstnega organa, v ob¬ liki koriumovih resic in listkov, ki so na krempljih zgolj na¬ značene, na parkljih pa že bolj razviti in dosežejo najvišjo stopnjo svojega izoblikovanja na kopitu. Zaradi trdote predstav¬ lja kopito tudi učinkovito orožje ekvidov. Iz primerjalno-anatomskih razlogov štejemo za prstni organ ce¬ lotni tretji prstni člen z njegovimi modificiranimi kožnimi de¬ li, vključno tretji prstni sklep, ki ga pri konju obdaja rožena kapsula. V tem primeru govorimo torej o kremplju, nohtu, park¬ lju in kopitu v širšem smislu. Pri opisu prstnega organa gremo po naslednjem vrstnem redu: koščeni in vezivni deli ter njihova kožna prevleka s podusnjico, tela subcutanea, usnjica, corium, in vrhnjica, epidermis. Prstni organ tako razčlenimo na plasti. Vendar kažejo kožne plasti na različnih odsekih tega organa ta- - 416 - ko variabilne in komplicirane načine zgradbe, da ga moramo pred¬ staviti tudi po segmentih. Če najprej opazujemo razčlembo prstnega organa po plasteh, je zunanja plast vrhnjica, epidermis. Tako razlikujemo krempljev, nohtni, parkljev in kopitni epidermis. Odluščena in izolirana epidermalna rožena kapsula prstnega organa predstavlja krempelj, noht, parkelj ali kopito v ožjem pomenu. Ta oblikuje nekak ka¬ lup, matrico, za preostali del prstnega organa, ki se pri kremp¬ lju, parklju in kopitu prilagaja notranji strukturi rožene kap¬ sule kot vtiskalo, patrica. Patrico pokriva usnjica, torej krempeljna, nohtna, parkeljna in kopitna usnjica, corium, ki ima močno modificirano papilarno telo. Usnjici sledi kot tretja plast podusnjica, tela subcutanea, ki je na določenih mestih preoblikovana v blazinice ali blazine, medtem ko na drugih mes¬ tih pride v periost končne falange, ki s svojimi pomožnimi na¬ pravami fungira kot opora prstnega organa. Razčlemba prstnega organa po segmentih je umetna in jo pogojuje razdelitev matrice v odseke, ki ležijo drug poleg drugega in so načeloma enaki po zgradbi. Od segmentov je eden orientiran dor- zalno, dva lateralno in dva palmarno oz. plantarno. Te segmente lahko bolje spoznamo na koriumovi prevleki patrice kot pa na epidermalnih delih. Dorzalno in lateralno si sledijo drug druge¬ mu v proksimodistalni smeri: 1. obrobkov segment, ki se priklju¬ čuje neposredno na poraščeno kožo, 2. svitkov segment, ki prej imenovanemu sledi direktno distalno, in J. stenski segment, ki sledi 2. segmentu distalno. Poleg tega sta na palmarni oz. plan- tarni strani razpoznavna: 4. blazinično-strelni (strelno-petni) segment, ki se enako neposredno navezuje na poraščeno kožo in je v zvezi z obrobkovim segmentom, in 5- podplatni segment, ki meji na blazinični segment in ga krog in krog obdaja rožena plo¬ šča (rožena stena), ki raste distalno. Vsak od teh petih segmen¬ tov obsega tri plasti kože, torej epidermis, corium in subcutis ali tela subcutanea. Težave povzroča razločna razmejitev dorzal- nih oz. lateralnih segmentov, ker se njihov, v distalni smeri rastoči, epidermis potiska drug vrh drugega in s tem v svoji ce¬ loti oblikuje t.i. roženo ploščo. Ploščo dopolnjuje podplat od kavdodistalne strani in tako nastane prstni organ v ožjem smislu Podplat ni tako močno oroženel kot plošča, ima pa prav tako ka— - 417 - rakteristično obliko. Plošča in podplat predstavljata glavna dela, proksimalni, koži podobni odseki pa postranske dele prst¬ nega organa. Krempelj Pri kremplju mesojedov, najprvotnejši obliki prstnega organa, oblikujeta oba glavna dela krempljev© nožnico, ki je po svoji obliki enaka 3* prstnemu členu, os unguiculare. Plošča predstav¬ lja dorzolateralni del nožnice in je nosivec glavne funkcije. Epidermis proizvaja čvrsto, odporno roženo ploščo, paries cor- neus unguiculae, corium pa vezivno ležišče plošče, lectulus pa- rietalis, corium parietis. Ležišče plošče sestoji iz dveh con, t.j. cone proksimalnega svitkovega segmenta in cone distalnega stenskega segmenta. Cona svitkovega segmenta nosi sočne epidermi- sove celice, ki oblikujejo glavno plast rožene stene in se zara¬ di tega imenuje fertilni del ležišča plošče (fertilno ležišče). Epitelne celice, ki sedijo na coni stenskega segmenta, produci¬ rajo samo majhno količino roževine, ki fungira v prvi vrsti kot premikalna ali drsna plast za roženo ploščo. Zato se tudi imenu¬ je sterilni del ležišča plošče (sterilno ležišče). Fertilni in sterilni del ležišča plošče prehajata kontinuirano drug v druge¬ ga na distalnem robu svitka. Blazinica, strelna in podplatna usnjica se imenujejo blazinično-strelno oz. podplatno ležišče. Podplat predstavlja palmami oz. plantarni odsek krempljeve nož¬ nice. Njen epidermisov del oblikuje mehki roženi podplat, solea cornea unguiculae, njen koriumov del pa vezivno podplatno leži¬ šče, lactulus solearis, corium soleae. Od postranskih delov prstnega organa obstaja kožni okop. Kot manj očitno spremenjena kožna nabuhlina sedi obročasto na kremp— ljevi nožnici in sestoji iz dveh odsekov. Kot dorzalni odsek oblikuje utor, vallum, ki stoji nasproti roženi plošči. Utor pokriva v prvotnem stanju korenino rožene plošče kot guba in je lahko poraščen. Palmami oz. plantarni odsek predstavlja prstno blazinico, torus digitalis, ki stoji nasproti roženemu podplatu. Noht Noht, unguis, primatov je rožena plošča, ki izhaja izpod polme- sečaste kožne gube, nohtnega utora, distalno od sklepa 3- prst- - 418 - niče. Sploščena nohtna plošča je v področju nohtnega utora tanj¬ ša kot na svojem prostem robu, je pa rahlo izbočena okrog podolž¬ ne kot tudi okrog prečne osi. Nohtni utor prekriva korenino in stranska robova nohtne plošče. Njegov zavihani del oblikuje meh¬ ko roževino, ki leži v celotnem obsegu utora na nohtni plošči in z njo raste distalno, kolikor ga pri negi nohtov ne potisne¬ mo nazaj. Nohtni utor le deloma pokriva fertilni del ležišča plošče, t.j. lunico, lunula. To je polmesečasto epidermisovo polje, ki proiz¬ vaja roževino. Pod nohtno ploščo nosi papilarno telo usnjice nežne, nizke vzdolžne letvice (= usnjični listki), ki jih ovija¬ jo sočne epitelne celice epidermisa. Te proizvajajo na spodnji ploskvi nohtne plošče enako nežne vzdolžne letvice (= oroženeli epidermisovi listki), ki segajo med koriumove listke (= steril¬ ni del ležišča plošče) in tako kot po tirnicah polagoma drsijo proti konici prsta. Nohtni podplat predstavlja komaj milimeter širok trak tanke kože, ki spaja spodnjo ploskev štrlečega prostega roba nohtne plošče s kožo prstnih jagodic (prstnih blazinic), ki se na prstni konici zaviha nazaj. Epidermisove celice nohtnega podplata trajno pro¬ izvajajo brezbarvno, drobljivo, mehko roževino, ki se pri negi nohtov lahko odstrani izpod prostega roba prstnega nohta. Prstna jagodica je kot tipalna blazinica opremljena s sistemom letvic in s številnimi živčnimi končiči ter izhaja brez posebne meje iz nohtnega utora. Ker ni mehanično tako močno obremenjena, se roževina na njej ne producira pojačeno. Nasprotno pa se na prstni blazinici na nogi, ki je izpostavljena močnejšim mehanič¬ nim vplivom, odigrava znatno poroženevanje epidermisa. Te blazi¬ nice so se proti konici prstov tudi podaljšale, tako da 3. fa¬ lango plantarno popolnoma pokrivajo. Na nohtu pri človeku in opici je torej popolnoma razvit samo še eden od dveh glavnih delov prstnega organa, t.j. plošča, medtem ko se je podplat tako močno zreduciral, da ne more več oblikova¬ ti rožene plasti. Glede na funkcionalno morfologijo prstnega organa že dolgo zapo¬ sluje anatome vprašanje, kako se cevkasta roževina stene potiska - 419 - čez roževino stene oz. čez koriumove lističe od proksimalne v distalno smer. Prej so zastopali mnenje, da noht pri človeku oblikuje epitel matrice, ki leži v nohtovi nožnici in ki sega do distalnega ro¬ ba lunule, medtem ko na nohtovi spodnji strani ležeči hypony- chium s svojim epitelom ne bi bil udeležen pri oblikovanju noh¬ ta. Noht naj bi pri svoji rasti zdrsnil čez hyponychium. Šele MSricke (1954-) je lahko z avtoeksperimentom dokazal, da da hyponychium ne predstavlja nikakršne stagnirajoče drsne pro¬ ge, temveč da v svojih najvrhnejših odsekih raste navzpred ena¬ ko hitro kot noht. Rog pri prežvekovavcih, cornu Rog, cornu, pri prežvekovavcih sestoji podobno kot prstni organ iz skeletne osnove in brezdlačne ter brezžlezne kožne prevleke z močno poroženelim epidermisom. Rog predstavlja vse življenje obstoječo tvorbo, ki jo - če pri brezrogih pasmah goved, ovac in koz ne manjka popolnoma - imata praviloma oba spola in na njo ne vpliva seksualni ciklus. Rogova, cornua, sta praviloma pri samcu močneje razvita in širša na bazi kot pri samici ter predstavljata gladko, nerazvejeno in ostro stožčasto tvorbo. Os¬ nova roga je podaljšek čelnice, t.i. rožnica, proc.cornualis ossis frontalis, ki se vidno razvije šele nekaj časa po rojstvu. Ta podaljšek nastane pri govedu kot direktno bohotenje čelnice, predstavlja torej eksofizo. Eri ovci in kozi pa je, nasprotno, rogov podaljšek zasnovan kot izolirano periostalno koščeno je¬ dro, os cornu, torej kot epifiza in se šele sekundarno združi s čelnico. Definitiven položaj koščenega rogovega čepa je pri govedu stranski (temporalen), pri ovci in kozi pa bolj navzgor usmerjen (parietalen). Rogov podaljšek je pri govedu, ovci in kozi različne, vendar glede na vrsto specifične oblike, tako da je po njej brez nadaljnjega možno določiti vrsto živali. Rogova pri malih prežvekovavcih ležita tik za orbito, rogova pri govedu pa na kavdalnem koncu lobanjskega svoda kot stranska omejitev protuberancije intercornualis. Pri brezrogih kozah je tukaj izoblikovana močna, pri brezrogih ovcah pa samo slabotna hrgica. Pri brezrogih govedih nahajamo na mestu rogovega podalj- - 420 - ška grčo. Koščeni rogovi podaljški so pri govedu glede na pasmo različno oblikovani ; njihova površina je hrapava, porozna in izbrazdana od žlebov za žile. Rogovi so praviloma prilagojeni obliki rogovih podaljškov: pri kravah so ozki in dolgi, pri bikih debeli in kratki, pri volih pa so rogovi debeli in dolgi. Rogova koze, podobna nožnici sab¬ lje, sta samo malo usločena in sedita na prav tako oblikovanih koščenih čepih, ki sta na svoji površini izbrazdana samo od oz¬ kih žlebov krvnih žil. Polžasto zvita rogova pri ovci imata za osnovo najprej močno navzad-navzgor, nato pa navzpred-navzven usločena koščena čepa. Oblika prečnega prereza koščenih rogovih čepov in s tem tudi rogov je pri govedu okrogla, pri ovci trikotna in pri kozi vzdolžno ovalna oz. podobna nožnici sablje. Rožnica, proc.cornualis, je v prvih mesecih življenja masivna tvorba, ki se pnevmatizira šele nekako s šestimi meseci zaradi vraščanja sluznice čelne votline. Ta pnevmatizacija napreduje s starostjo tako daleč, da je rožnica - z izjemo najprej izobliko¬ vanega koničnega dela - votla in ima v sebi zrak. Tako spadajo domači prežvekovavci k votlorožcem, Cavicornia. Zlomi koščenega rogovega podaljška, ki niso tako redki v področ¬ ju rogove baze, (sploh) niso nedolžne poškodbe, kajti s tem se pri živalih, starejših več kot 7 mesecev, odpro čelne votline. V moderni množični reji živali se vedno bolj uveljavlja umetno odstranjevanje rogov. Rogove pri odraslih govedih žagajo po ane¬ steziji ramusa kornualisa, veje n.lakrimalisa trivejnega živca. Ta poteka ob spodnjem robu kriste frontalis eksterne do linee nuchalis superior, pri čemer ga pokriva muskulatura, in oskrbu¬ je predvsem kožo rogovega čepa. V novejšem času prekinejo nasta¬ nek koščenega rogovega čepa in rogov že pri teletih z operativ¬ nim posegom na zasnovi roga (odstranitev zasnove za rog in so¬ sednje kože). Površino procesusa kornualisa pokriva integumentum commune. Tan¬ ki subkutis postane v celoti periost koščenega čepa. S krvnimi žilami in živci bogata usnjica ima različno papilarno telo in nosi na rogovi bazi, basis cornus, kakor tudi na rogovi konici, apex cornus, s površino vzporedno razporejene resice, medtem ko ima corium na srednjem odseku roga, corpus cornus, bolj ali manj gladko površino. Epidermis proizvaja povsod roževino in s tem ustvarja značilno oblikovano in zelo čvrsto epidermalno rogovo nožnico, "rog" v ožjem smislu. Posamezne rožene cevčice nastanejo nad konico stožca matrice, ki se razcefra na nekaj močnih, dolgih bradavic, stoječih druga poleg druge. Samo nad temi velikimi bradavicami, ki po velikosti mnogokratno prekašajo druge koriumove resice, se razvijejo tipične rožene cevčice j te so torej omejene na cen¬ tralno, nad koncem stožca matrice ležeče področje rogove nožni¬ ce. Medtem ko predstavljajo proc.cornualis, tela subcutanea in co¬ rium rogovo patrico, reprezentira epidermalna rogova nožnica rogovo matrico. Zaradi posebnega, s površino vzporednega razpo¬ reda koriumovih resic potiska le—ta svoje rožene gmote na sočnih epitelnih celicah naprej proti konici roga in s tem kontinuirano raste v dolžino. Poroženele in s tem nepopustljive epidermisove celice ne morejo namreč zaradi neprestanega razmnoževanja v za¬ rodni plasti nastalega pritiska več izenačiti z zatezanjem, am¬ pak se kot celota vzdignejo in potiskajo v smeri zožujoče se rogove konice. Ker se pod staro roževino na novo oblikovane pla¬ sti roževine potiskajo prav tako distalno, raste rog vzporedno z vzdolžno osjo proc.kornualisa. Rožene gmote rastejo pri moškem govedu precej enakomerno, s čimer se debelost plasti apikalno kontinuirano veča in je' površina roga skoraj gladkega videza. Pri govedu ženskega spola in malih prežvekovavcih pa prihaja pe¬ riodično do različno močne in bolj sunkovite tvorbe roženih sno¬ vi, zaradi česar postane površina roga značilna po brazdah in nabuhlinah. Brazde in nabuhline (prstani) kažejo na različno in¬ tenzivno tvorbo roževine. Ker je produkcija roževine odvisna od dovajanja določenih snovi, puščajo časi močnejše obremenitve telesne presnove (brejosti, bolezni, gladovanja) svoje sledove v obliki brazd oz. zažetin na rogovih. Medtem ko torej kažejo nabuhline na obdobja normalne produkcije roževine, predstavljajo brazde cone zmanjšanja rasti roževine, ki jo lahko pri votlorož- cih povzročajo različni vzroki. Pri samicah govedi sovpada čas zmanjšane tvorbe roževine s poslednjimi tedni gravidnosti in z - 422 - laktacijsko periodo, med katero se hranilne snovi uporabijo predvsem za močno rastoči plod in pozneje za produkcijo mleka. Tako nastale brazde na splošno imenujemo brejostne brazde. Iz števila in razmika brazd se da z določeno gotovostjo izračunati starost živali. Pri redni vsakoletni gravidnosti je mogoče spo¬ znati na rogu krave toliko brazd, kolikor je bilo gravidnosti. Število brazd tedaj ustreza številu brejosti. Če izhajamo iz dejstva, da prva gravidnost poteka navadno v starosti dveh let, daje število brazd + 2 število let življenja. Podobno lahko opa¬ žamo na rogovih divjih koz in na rogovih kozoroga, capra hircus ibex. Vendar povzroča pri tej vrsti slaba zimska prehrana pri obeh spolih zmanjšano proizvodnjo roževine, tako da pri njih število razločno razpoznavnih zažetin na rogovih ustreza števi¬ lu let življenja. S pomočjo teh brazd se da lahko zagotovo dolo¬ čiti letni prirastek rogov v dolžino, ki je z večajočo se sta¬ rostjo vedno manjši. Zaradi zažetin na rogovi površini nastale rogove nabuhline (rogovi prstani) so pri ovci in kozi mnogo številnejše. V enem letu se izoblikuje 9 do 12 takšnih "okrasnih prstanov", ki v svoji celoti ustrezajo enemu samemu pravemu letnemu prstanu. Rogove oskrbujejo s krvjo aa. in vv.cornuales, ki predstavljajo končne veje a. in v.temporalis supf. Koža in kožni organi pri mesojedih Koža psa je v primerjavi s kožo drugih domačih sesavcev pravilo¬ ma zelo rahlo in zato zelo premično spojena s svojo podlago ter je pogosto podložena z maščobnimi blazinicami."Stresanje" mokre pasje kože, ki je pogojeno z delovanjem kožne muskuiature, pri¬ kazuje njeno dobro premičnost. Pri vsakem ne predebelem psu se da hrbtna koža brez težave dvigniti v visoko gubo. Koža pri psu je bolj ali manj gosto poraščena, z izjemo na nosnem ogledalu, seskih, blazinicah, krempljih.in analnem stožcu. Pri starejših psih velikih pasem so lahko mesta na komolčnem sklepu neporašče- na ("ležalni žulji"). Koša je na tilniku, hrbtu in dorzalno na repu debelejša in bolj gosto poraščena kot na trebuhu, stranskih delih prsi ter na notra- nji ploskvi končin* Prosto viseča koza v področju grla pri mno— - 423 - gih pasmah psov se imenuje "grlina". Koža psa sestoji, kot pri drugih domačih sesavcih, iz vrhnjice, epidermis, usnjice, corium, in je podložena s podusnjico, tela subcutanea. Epidermis je pri skoraj vseh pasmah enako debel in sicer 20 mikrometrov. Na koriumu jasno razlikujemo stratum reti- culare in stratum papillare. Mm.arrectores pilorum (naježevavke) so na hrbtni koži najmočne¬ je, na drugih telesnih mestih pa slabeje razviti, lahko pa jih sploh ni. Značilno je, da je koža psa v nasprotju s kožo drugih domačih sesavcev zelo nagnjena k obolenjem. Vrednost pH kožne površine je pri psu nad 6, pri ščenetu pa pod 6,in tako daje bakte¬ rijam in glivicam dobre možnosti za razvoj. Kislinski varovalni plašč pasje koše tedaj ni tako učinkovit kot pri človeku. Dlake, pili, stojijo pri psu v skupinah in izstopajo v obliki šopka iz lijaka dlačnega mešička. Posamezne skupine dlak sesto- jijo iz ene močnejše glavne dlake in večinoma dveh manjših po¬ stranskih dlak. Okrog vsake teh treh debelnih dlak je v obliki venca razporejenih po 6 do 12 šibkejših privesnih dlak, ki sku¬ paj z debelnimi dlakami oblikujejo dlačni šopek. Močnejše glavne dlake predstavljajo preme in ostro končujoče se vodilne dlake, šibkejše postranske dlake pa oblikujejo slabo valovite, proti konici odebeljene resaste dlake; prevladujoča vrsta dlak pa so tipične in karakteristično obarvane krovne dlake. Značilno valo¬ vite in finejše privesne dlake dajejo glede na pasmo in letno dobo različno gosto podlanko. Dlaka psa je zaradi domestikacije in intenzivnega rejskega vpli¬ va zelo močno spremenjena. Za izvirno dlako lahko štejemo še ko¬ žuh nemškega ovčarja. Sestoji iz srednje dolgih, gladkih, samo rahlo ukrivijenih,grobih krovnih dlak in iz goste podlanke. Ta vrsta dlakavosti se pojavlja v dveh oblikah: kot kratkodlaka z gostimi, 3 do 4 cm dolgimi resastimi dlakami s pičlo oblikovano podlanko in kot dolgodlaka s 5 do 10 cm dolgimi, rahlo valoviti¬ mi krovnimi dlakami ter gpsto podlanko. Med njima so prehodi. Če podlanka zraste čez krovno dlako, tedaj se iz tega lahko razvi¬ je gosto skopičena dlaka, kakršno opažamo pri marsikaterih ogr¬ skih pastirskih psih (komodor, puli). Če zraste daljša krovna - 424 - dlaka, nastane iz tega gladka ali rahlo valovita, gosta dolga dlaka z bogato podlanko, kot jo najdemo pri novofundlandcu ali dolgodlakem nemškem ptičarju. Če nasprotno stopi podlanka močno v ozadje in so dolge dlake tanke ter mehke,tedaj iz tega rezul- tira padajoča dolga dlaka seterja, ki se pri še finejši kakovo¬ sti dlake imenuje tudi svilena dlaka (maltežan, jorkširec, svi- lasti špic). Pri dolgodlakih pasmah psov so krovne dlake dolge, mehke in vi¬ seče. Na robovih ušesne troblje oblikujejo "rese", na zadajšnji ploskvi končin "perje", na kavdalni ploskvi stegna "hlače" in na ventralni ploskvi repa "praporce" (seter, nemški dolgodlakar in drugi). Če se podaljšajo in pomnožijo nežne, vedno valovite dlake dlač- nega šopka, se izoblikuje mehka valovita dlaka barzoja (ruske¬ ga hrta) ali,pri bolj spiralastem zasuku dlačnega debla pri kodru, kodrasta dlaka. Če so dlake vsajene v kožo v različnih smereh, tako da štrlijo od površine bolj ali manj močno v raz¬ ličnih smereh, tedaj govorimo o t.i. odprti dlaki. Nahajamo jo kot zmršeno ali sršavo dlako pri različnih vrstah terierjev in jo lahko označujemo, odvisno od dolžine, debeline ter oblike dla¬ ke, kot dolgo, kratko, trdo, mehko, resasto ali kodrasto sršavo dlako. Trdo, sršavo, srednjedolgo zmršeno dlako imenujejo kino¬ logi pogosto tudi resasta dlaka. Zelo trdo kratko dlako imenu¬ jemo žimasta dlaka; pri tem se daljša sršava dlaka skoncentrira pretežno na obrazu (brada, nosna ščet, očesne obrvi) in na hrbtu (nemški žimavec, žimasti terier). Končno imajo lahko psi kratko ali gladko dlako, če se ustrezno skrajšajo krovne dlake in se podlanka ne razvije dovolj močno (pinč, terier, jazbečar, kratkodlaki nemški ptičar, bokser, dal- matinec). Dlaka zdravih psov ima, z izjemo skrotovičene dlake kodra, puli¬ ja in ev. komodorja, določen lesk. Še variabilnejša kot kakovost je pri psu barva dlake. Prvotna, preprosta sivkasta divja barva, ki tudi pri divjih kanidih še kaže barvne odtenke, je postala zelo redka. S selektivno zrejo so dobile današnje pasme psov krepke barve, kot čisto črno,čisto - 425 - belo ali rjasto rjavo in njihove različne mešanice ter variaci¬ je. Lisaste domače živali so zelo pogost pojav, ki označuje nepravilno razdelitev različnih barv. Tudi domačemu psu ni pri¬ zanesel ta domestikacijski pojav (n.pr. dalmatinec, marogasta nemška doga). Bela dlaka in brezbarvni kremplji ob obarvanih očeh in pigmen- tirani koži (t.i. leukodermis), kot tudi prirojeni pravi albini¬ zem (bela dlaka, rožnato rdeča koža, rdeče oči in brezpigmentni kremplji) se pojavljajo sporadično, vendar niso zaželeni pri nobeni pasmi psov. Kajti popolno, ali skoraj popolno manjkanje pigmenta je praviloma povezano s splošno konstitucijsko slabost¬ jo in pogosto s funkcionalnimi motnjami vidnih ter slušnih orga¬ nov ali centralnega živčnega sistema. Tudi pri psih obstajajo dlačni vrtinci, ki jih je mogoče najbo¬ lje ugotoviti pri kratkodlakih, manj pa pri dolgodlakih pasmah. Na glavi lahko naletimo na enega ali dva divergirajoča dlačna vrtinca na nosnem gredlju, ob očesu in uhlju. Kar zadeva smer dlak in njihovo razporeditev, pa ni mogoče ugotoviti nikakršnih razločnih razlik pri posameznih pasmah, marveč so dlačni vrtinci in dlačni grebeni po telesu zelo skladno razporejeni. Praviloma sta na vratnem področju razpoznavna dva dlačna vrtinca, eden na področju atlasa, drugi pa na sredini ventralne ploskve vratu. Ob strani na vratu je lahko prav tako izoblikovan dlačni greben. Na predprsju in podprsju so lahko dlačni vrtinci ter dlačni gre¬ beni. Praviloma opazimo pri psu tudi dlačni vrtinec medialno na nadlahti in dlačni greben kavdolateralno na šapi. Na področju kolčnega sklepa je pogosto samo manj razločen vrtinec, medtem ko se dobro razpoznaven vrtinec pojavlja pri psicah na prehodu z notranje ploskve stegna na ventralno medenično področje. Pri mnogih psicah se poleg tega pojavlja v področju presredka greben, ki psom praviloma manjka. Od pogosto nastopajočega vrtinca na sednični grči poteka dlačni greben v smeri zadnjika. Od posebnih dlak na glavi ima pes poleg vejic, cilia, številne tipalne dlake. Njihovi koreni ležijo skupaj s korenskimi nožni¬ cami v pregrajenih, s krvjo napolnjenih vrečicah, sinus. Stene le—teh sestojijo iz veznega tkiva in so opremljene s številnimi senzibilnimi živčnimi pleteži. Pri psu so naslednje skupine ti- - 426 - palnih dlak: 1 do 3 tipalne dlake oblikujejo v višini ustnega kota bradni šopek, medtem ko sinusne dlake, ki so dolge 1 do 3 cm, večinoma pa 3 do 6 cm, in so na obeh straneh, predstavljajo lični šopek. Njihovi mešički so otipljivi kot majhne vzvišine. Poleg obrvi, supercilia, nahajamo nad medialnim očesnim kotom 4 do 8 tipalnih dlak. Na zgornji ustnici so tipalne dlake raz¬ porejene v štirih, na spodnji ustnici pa manj razločno v dveh vrstah. Tipalne dlake ne prehajajo čez ustni kot, angulus oris; na vsaki polovici obraza jih je 30 do 40. Pri psu so lahko v obliki šopka razporejene sinusne dlake tudi v področju ličnice. Psu manjkajo tipalne dlake zgolj v področju podočja. Vsak dlačni mešiček pri psu je opremljen z lojnico, ki maže dla¬ ko in kožo. Pri mnogih pasmah psov so lojnice številnejše kot znojnice, pri španjelu, podganarju, bernardincu in šnavcerju pa so še posebno močno razvite. Eudimentarne znojnice so sicer razdeljene po vsej telesni povr¬ šina, vendar niso sposobne izločati omembe vredne količine zno¬ ja. Znojnice so na svojem koncu zvite, vendar niso zmotane v klobko; ležijo na prehodu usnjice v podusnjico, ali pa tudi v tej in se praviloma izlivajo v lijak dlačnega mešička. Sekret znojnic izstopa zaradi visoke kožne temperature v obliki plina in ne v obliki kapljic. V koži psa izoblikovane klobkaste žleze oddajajo svoj sekret prav tako v dlačne mešičke. Ekrine žleze, t.j. prave znojnice, so pri psu redke. Vidno izločanje znoja je pri psu možno samo na prstnih blazinicah. Mikroskopsko se da razpoznati splošna osnovna shema razporeda krvnih šil v pasji koži, z izjemo posebnih mest, kot so ušesna troblja, nosno ogledalo, ustnica, veka, sesek, prepucij, anus, vulva in blazinice. Eri tem lahko razlikujemo tri arterijske in venske pleteže, ki ležijo horizontalno ter v nadstropjih drug nad drugim: 1. globinski ali subkutani pletež, ki je lahko iz več plasti; 2. srednji pletež, ki leži neposredno pod lojnicami ali v višini lojnic, in 3- pletež, ki leži v najvrhnejših plas¬ teh koriuma in iz katerega vstopajo številne kapilarne pentlje v papilarno telo oz. v papile. - 427 - Ha različnih mestih pasje kože (veke, ustnice, nosni gredelj, hrbtišče šape, koren repa, zadnjik) so v najnovejšem času opisa¬ ne kot "vtisijive plošče" posebne kožne papile s mehanoreceptor- ji • Koža pri mački Koža pri mački kaže v načelu enak način zgradbe kot koža pri psu. Najmočnejša je na hrbtu in ledveno-križnem področju; naj¬ tanjša mesta kože pa so lateralno na konceh končin. Debelina ko¬ že na trupu praviloma pojema v dorzoventralni smeri, na konči- nah pa v proksimodistalni smeri. Njena vrhnjica, epidermis, se¬ stoji samo iz nekaj plasti celic. Ker manjkata stratum granulosum in stratum lucidum, sestoji epidermis pri mački samo iz nasled¬ njih plasti: str.basale, str.spinosum in str.corneum. Papilarno telo usnjice je razmeroma nizko in oblikuje samo ploske valove. Tudi corium pri mački lahko razčlenimo na str.papillare in str. reticulare. Množina in razpored celic ter vlaken ne kažeta ni¬ kakršnih signifikantnih razlik glede na strukturo kože pri dru¬ gih domačih sesavcih. Podusnjico, tela subcutanea, oblikujeta dve plasti veznega tki¬ va, ki se dasta morfološko razlikovati. Koriumu bližja plast je praviloma bogata z maščobnimi celicami, in to zlasti v okolici dlačnih korenov. Zategadelj jo lahko imenujemo str.adiposum. Tej plasti se pridružuje str.fibrosum, ki sestoji iz čvrstega veznega tkiva, ima v sebi kožno mišico in je morda identična s površinsko telesno fascijo. Dlake, pili, pri mački so razporejene v skupinah in predstavlja¬ jo šopke dlak. Iz skupne odprtine dlačnega mešička izstopajo: po ena centralno stoječa groba vodilna dlaka, nekaj nežnih de- belnih dlak, večinoma opremljenih z resami, in več nežnih prives- nih dlak (podlanka), razvrščenih okrog debelnih dlak. Vsak dlač- ni šopek ima pripadajoči lojnični aparat in vsaka vodilna dlaka ima svoje znojnice. Vendar so vodilne dlake pri mački redkejše kot druge dlake. Vodilne dlake so med razvojem razvrščene v kon¬ tinuiranih letvicah, ustrezno "divjemu narisu". Tudi na pozneje neprogastih kožuhih ostane to opazno na pigmentaciji notranje površine kože. Resasta dlaka je krajša kot vodilna dlaka in kaže - 428 - pomembne razlike v debelosti. Podlanka (puhasta dlaka) je kot najkrajša dlaka mehka, nežna in po vsej dolžini močno valovita. Predstavlja dlako, ki je najpogosteje zastopana v mačjem kožuhu. Pri mački znaša dolžina vodilne dlake 41 mm, dolžina resaste dlake 37 mm in dolžina puhaste dlake kakšnih 20 mm. Na glavi mačke ni nobenih resastih dlak. Mm.arrectores pilorum so dobro razviti, zlasti na hrbtnih in repnih dlakah. Dlaka siamskih mačk je krajša, dlaka burmanskih in perzijskih mačk pa daljša kot dlaka domačih mačk; posebno dolgo dlako ima angorska mačka. Barva dlake pri mački je zelo variabilna. Imamo bele, črne, čr¬ no belo lisaste, sivo-, zeleno rjavo- in rdečkasto-rumeno tigra¬ ste domače mačke. Bele, črne in lisaste domače mačke so mutaci¬ je, ki se dosledno dedujejo in vedno znova pojavljajo. Tri ali štiribarvne lisaste mačke nastanejo po parjenju črno-belo lisa¬ stih z rdečkastimi, rumenimi mačkami ali z domačimi mačkami divje barve. Tri- ali štiribarvnost se pojavlja samo pri doma¬ čih mačkah ženskega spola, mački pa so kvečjemu dvobarvni. Kljub številnim križanjem se je do danes obdržala preprosta divja obarvanost (tigrasta obarvanost). Z obarvanostjo dlake se spre¬ minja tudi barva kože. Pri divjih oblikah in pri domačih mačkah, ki so divje obarvane, je enotno temna. Svetla barva do popolne brezpigmentnosti je redka, vendar se pojavlja. Zelo različna je tudi barva nosnega ogledala (smrčka). Pri div¬ ji mački je rdeča, pri plavi mački je črna, pri čisto beli mač¬ ki vedno rožnata, pri črni vedno črna in pri divje obarvani ve¬ činoma rdečkasta. Pri lisastih mačkah je lahko ena nosnica rož¬ nato obarvana, druga pa črno. Divergirajoči dlačni vrtinci se pojavljajo na prsih in v dimljah v dvojnem številu, prav tako so dvojno izoblikovani na nosu, ob očesu ter uhlju. Mačka ima naslednje sinusne dlake: 2 lična snopiča na licih, 8 do 12 tipalnih dlak nad očesoma in tipalne dlake zgornje ustni¬ ce (brki). Te so razporejene v 4 vrstah, njihovo število znaša na vsaki strani kakšnih 30 dlak. Sinusne dlake so večinoma bele; samo pri enobarvno Črni mački so črne. S tipalnimi dlakami na glavi se mačka lahko zelo dobro orientira v svoji okolici. - 429 - Znojnice so pretežno na področju hrbta in se izlivajo, kakor tudi lojnice, v širok lijak dlačnega mešička. Znojnice so poseb¬ no dobro razvite v prstnih in podplatnih blazinicah ter v bliži¬ ni seskov, medtem ko so na preostalih telesnih delih izoblikova¬ ne samo rudimentarno. Mačka ne more izločati vidnega kožnega znoja. Njene lojnice so na splošno majhne; večje nahajamo samo na ustnicah, prepuciju in dorzalno na korenu repa. Mlečna žleza pri psu Mlečna žleza (ali sesci) laktirajoče psice sestoji na vsaki strani iz 4-, redkeje iz 5 ali 6 mamarnih kompleksov, ki jih v mediani ravnini ločuje široki sulcus intermammaricus. So različ¬ no veliki ter obešeni na ventralni trebušni steni. Razlike v številu enot mlečne žleze so deloma odvisne od pasme; njihovo število ni odvisno od telesne velikosti živali. Število mamar¬ nih kompleksov lahko na obeh straneh variira; večinoma so alter- nantno razporejeni, tako da lahko ščeneta dosežejo vsak sesek psice, ki leži postrani. Oblika in velikost seskov, ki so pra¬ viloma stožčasti in od strani nekoliko stisnjeni, sta prav tako zelo različni glede na pasmo. Koža sescev in baza seskov sta nežno poraščeni, sam sesek pa ne. Dlake so opremljene z majhnimi lojnicami in velikimi apokrinimi cevkastimi žlezami. Odprtine seskovih kanalov lahko spoznamo z golim očesom, razen pri majh¬ nih pasmah psov. Njihovo število niha glede na velikost seska med 6 in 20 ter znaša povprečno 10 do 14-. Vsa ustja, ostia papil- laria, nahajamo tesno drugo poleg drugega na nekoliko topi koni¬ ci seska, kar daje vtis, kot da je konica seska sitasto preluk¬ njana. V sesku so cisterne tesno vzporedno druga poleg druge, na prehodu v kratke seskove kanale oz. v žlezne cisterne pa se raz¬ ločno razhajajo. Dolžina seskovih kanalov znaša približno 1/4 do 1/3 seskove dolžine. En seskov kanal se lahko tudi razdeli na 2 ali 3 izolirano potekajoče cisterne. Verjetno je, da siste¬ mi votlin v posameznih mamarnih kompleksih sescev pri psu niso med seboj v zvezi, podobno kot je to pri velikih domačih sesav- cih. Akcesorni režnjiči mlečne žleze se pojavljajo pri psici tesno nad seskovim kanalom, ductus papillaris; kutana sluznica seskovih kanalov pri karnivorih nima razločnega papilarnega te¬ lesa. - 430 - Tkivo mlečne žleze je pri nedoječi psici tako slabo razvito, da ga skozi kožo ni mogoče zaznati. Od vimena so pri kratkodlakih psih opazni samo seski, pri resastih in dolgodlakih psih pa še ti ne. Seski brejih psic so zmeraj večji in daljši kot seski infantilne mlečne žleze. Pri samcih so navadno izoblikovani bi¬ stveno manjši, otipljivi sesci v približno enakem ali manjšem številu kot pri psici. Seske oskrbujejo z arterijsko krvjo različne žile. Torakalne mamarne komplekse oskrbujejo rr.mammarii perforantnih vej, rr. perforantes, rr.mammarii arterije toracike int. in aa.interco- stales. V poslednje torakalne in sprednje abdominalne odseke sescev vstopajo rr.mammarii iz arterije epigastrike cran.supf. Abdominalne in ingvinalne mamarne komplekse oskrbujejo s krvjo rr.mammarii arterije epigastrike caud.supf., arterije abdomina- lis cran. in tudi r.labialis ventr. arterije pudende ekst. Sled¬ nja vaskularizira tudi kavdalno od sescev ležeče bezgavke, Inn. mammarii (lnn.inguinales supff.). Obstajajo tudi arterio-arteri- alne anastomoze. Venozna kri sescev se od kavdalnega odseka 3* in od 4. in 5-nia- marnega kompleksa odvaja k veni pudendi ekst., od kranialnega področja 3- in tudi od 2. ter 1. mamarnega kompleksa pa k veni epigastriki cran.supf. Obstajajo številne veno-venozne anastomo¬ ze. Inervacijo sescev zagotavljajo veje nervusa genotifemoralisa in nn.intercostales. Mlečna žleza pri mački Sesci pri mački so sestavljeni na vsaki strani iz 4 mamarnih kompleksov, ki so na obeh straneh mediane črte na ventralni tre¬ bušni in prsni steni. Vsaka enota mlečne žleze nosi majhen stož¬ čast sesek s topo konico. Pari seskov so segmentalno redko na enaki višini; praviloma so nekoliko premaknjeni drug proti dru¬ gemu, tako da mladiči, ležeči drug poleg drugega, pri stranski legi matere lahko sesajo. Majhna polkroglasta telesa mlečne žle¬ ze pri laktirajoči mački so gosto poraščena z dlako. Barva sesko- ve kože je prilagojena obarvanosti kožuha in je bela ali pigmen- tirana. Koža se rahlo nagrbanči in je nežno odlakana in oprem— - 431 - ljena z velikimi lojnicami in znojnicami. Na ne1aktirajočih ses- cih so seski tako majhni, da so popolnoma skriti v dlaki. Ven¬ dar jih lahko otipamo, približno 3 cm oddaljene od mediane črte. V periodi sesanja dosežejo dolžino 5 do 9 mm. Na konici seska lahko z lupo opazimo 5 do 7 ustij, ostia papillaria, od katerih sta dve do tri neposredno na konici, medtem ko so preostala ne¬ pravilno razdeljena po stranskih ploskvah do polovične dolžine seska. Sistemi kanalov, ki odvajajo mleko, niso vidni z golim očesom. Z mikroskopom lahko opazimo, da nežni seskovi kanali in njihova nadaljevanja, seskove cisterne, težijo od seskovih ustij poševno k seskovi vzdolžni osi proti centru seska ter potekajo tesno drug poleg drugega v smeri seskove baze. Tam kanali diver¬ girajo, tako da vstopijo v žlezni parenhim srednji dorzalno, sprednji kranialno in zadnji kavdalno. Cisterne nelaktirajočih živali kažejo visoke vzdolžne gube, ki med laktacijo zginejo. Seskovi kanali so lahko, podobno kot pri konju, dodatno oprem¬ ljeni z mamarnimi dlakami in lojnicami ter se tudi slepo konču¬ jejo. Maček ima praviloma na vsaki strani samo po en majhen sesek v popkovem in ksifoidnem področju. Pri vaskularizaciji mačjih sescev sodelujejo veje arterije in vene epigastrike cran.supf. et caud.supf., veje arterije in vene toracike lat. in arterije ter vene toracike int. Inervacija: ta je kot pri psu: n.genitofemoralis in nn.interco- stales. Prstni organ pri mesojedih Prstni organ, organum digitale, pri mesojedih se imenuje krempelj, unguicula. Njegovo osnovo predstavlja krempeljnica, phalans dis- talis (os unguiculare). Ta je bolj ali manj močno usločena v svoji vzdolžni smeri, torej okrog svoje prečne osi in je zaradi tega krempljasta. Njena dorzalna konveksnost ima pri psu in mač¬ ki- podolžen žleb, ki sprejme vase dorzalno nabuhlino krempljeve- ga ležišča. Baza krempeljnice nosi pri mesojedih obročasto koš¬ čeno lamelo, krempeljnično letvico, ki se spaja s krempljevim okopom, t.j. kožno duplikaturo, in tudi pokriva krempljevo plo¬ ščo, podobno utoru. - 432 - Patrico kremplja prevlači krempljeva usnjica ("krempljevo leži¬ šče"). Ta pokriva dorzalni del in stranski ploskvi krempeljnice. Njen fertilni del, ki ga pokriva koščena letvica, se proksimal- no pojavlja kot ploska nabuhlina, ki se začenja ozko ob strani, pa tudi palmarno oz. plantarno, in se dorzalno močno razširi kot dorzalna nabuhlina. Ta poteka vzdolž dorzalne strani krem- peljnice distalno do konice krempeljnice in tako deli sterilni del bolj ali manj popolno na dve lateralni regiji. Pri psu nale- ga dorzalna nabuhlina s široko bazo na dorzalno stran krempelj¬ nice. S tem, da se izoblikuje dorzalna nabuhlina, se sterilni del krempljevega ležišča povsem potisne na lateralni ploskvi. Sterilni del ima na svoji površini zelo nežne vzdolžne letvice, ki se kot posebne tvorbe papilarnega telesa spajajo z epitelno oblogo notranje ploskve kremplja. Podplatno ležišče kremplja je dolgo in ozko; leži na palmarni oz. plantarni ploskvi krempeljnice. Vendar ni čisto tako ozko, kakor se zdi od zunaj. Podplatno ležišče ima debele papile in prodira pod stranskimi robovi krempljeve plošče daleč dorzalno ter prehaja brez ostre meje od krempeljnice v sterilni del kremp¬ ljevega ležišča. Epidermalna krempljeva plošča, krempljeva ma¬ trica, kaže na svoji notranji ploskvi, obrnjeni h koriumu, ostro upodobljeni negativ krempljeve patrice. Posebno markanten je globok dorzalni žleb za sprejem dorzalne nabuhline. V ozkem ba¬ zalnem obrobnem področju so nerazločne fine odprtine, ki spreje¬ majo vase ustrezne resice patrice tega področja. Resice so raz¬ meroma kratke, tako da niso sposobne omogočiti nastanek cevkaste strukture v krempljevi plošči. Roževina krempljeve plošče raste podobno kot človekov noht v plasteh, ki so položene vzporedno s površino. Na stranski notranji ploskvi krempljeve plošče so než¬ no oblikovani, neporoženeli epidermalni listki, ki ustrezajo koriumovim listkom sterilnega dela. Oblika kremplja je enaka bolj ali manj močno od strani stisnje¬ nemu stožcu, ki je usločen v svoji podolžni smeri. Pri kanidih se krempelj ne da potegniti nazaj. Zategadelj je njegova konica vedno topa in kaže razločna znamenja obrabljenosti, tako da se ne more več uporabiti kot pravo orožje. Krempelj pri psu je na svoji površini gladek, blesteč in zaradi pigmentacije temno obarvan. Vendar obstajajo tudi pasme psov, - 433 - katerih kremplji so brez pigmenta (dalmatinec, lisasta nemška doga in dr.). Na prečnem prerezu je okroglast. Krempljeva plošča je ob strani razmeroma tanka, obdaja le ozko fertilno ležišče in sega, zlasti bazalno, navzven čez podplat. Rožena plast kremp ljevega hrbta pridobiva v distalni smeri znatno na jakosti in s tem predstavlja odporen stabilizator za celoten krempelj. Ta ro¬ žena plast leži nad dorzalno nabuhlino krempljeve usnjice. Epidermalni krempljev podplat je ozek in oblikuje ne posebno 'trdno ter manj odporno roževino. Ta podplat raste pravokotno k svoji površini in v debelino; na splošno ne oblikuje nobenih ro¬ ženih cevk in nima tendence plošče, da bi se ploskoma razširil. Krempljev podplat, ki ga ob strani in apikalno presega plošča, je od le-te čvrsto obkoljen, pa tako oblikuje ovalno področje mehke roževine, ki leži za krempljevo konico. Na njegovi notra¬ nji ploskvi so opazne nežne odprtine za papile podplatnega kori- uma. Krempljeva plošča in krempljev podplat oblikujeta skupaj kremp¬ ljevo vrečko ter predstavljata glavna dela kremplja, medtem ko je t.i. krempljev okop akcesorna tvorba. Ta se kot obročast kož¬ ni pas pridružuje bazi krempljeve vrečke. Tudi na tem okopu lah¬ ko razlikujemo dva dela: dorzalni in palmarni oz. plantarni del, ki oba proksimalno polagoma prehajata v poraščeno kožo ter se ob strani na prstu združita brez ostre meje. Dorzalni del tega kož¬ nega prstana leži proksimalno nasproti baze krempljeve plošče in odeva njen koren kot utor ter se zato imenuje krempljev utor. Ta oblikuje s tem kožno duplikaturo, krempljev okop, in se pri tem zelo trdno zraste s krempljevo letvico, crista unguicularis, distalne prstnice, phalanr distalis, ter bazo kremplja. Njegova zunanja ploskev je lahko še poraščena, nasprotno pa je uvrnjeni notranji del, ki se neposredno prilega korenu krempljeve plošče in se z njim zraste, brez dlak ter žlez. Sicer pa krempljev okop sestoji iz koriuma in epidermisa. Njegova naloga ni samo v tem, da pokriva krempljev koren, temveč daje njegova epidermalna pre¬ vleka tako daleč, do koder se s svojim notranjim listom neposred no prilega krempljevi plošči, mehko, prožno roževino, ki zraste kot krovna plast nekoliko dalje distalno s krempljevo ploščo in se pri uporabi krempljev zelo kmalu obrabi ali osmuka. To rože¬ vino lahko primerjamo z obrobkovo roževino, str.externum, kopita - 4-34 - Ob strani in tudi palmarno oz. plantarno prehaja krempljev okop čez stranske robove krempljeve plošče brez razločne meje v svoj palmarni oz. plantarni del. Neposredno proksimalno se priklju¬ čuje na podplat in ga od tega razmejuje razločna brazda. Palmar¬ ni oz. plantarni del predstavlja t.i. prstno blazinico, torus digitalis, ki se nasproti svojemu sosedstvu vzdiguje v obliki razločne vzvišine. Prstna blazinica preprečuje kremplju nepo¬ sreden stik s tli. Njeno osnovo oblikuje subkutana blazinica, posebno močno elastična krempljeva blazinica, tela subcutanea tori digitalis; ta predstavlja aparat, ki popolnoma prestreza udarce. Koža blazinice je navadno pigmentirana, vendar obstaja¬ jo tudi brezpigmentne, rdečkasto obarvane blazinice (tori), kot n.pr. pri dalmatincuinlisasti nemški dogi. Na svoji vrhnjici, epidermis tori digitalis, ima gosto razporejene bradavičaste vzvišine, ki jih povzročajo ustrezne usnjične bradavice, papil- lae coriales tori digitalis. Tako izoblikovani površinski reli¬ ef se ne more kar tako uporabiti za dokaz istovetnosti, tako kot sistem letvic na prstni jagodici pri človeku. Prstne blazi¬ nice ne nosijo nobenih dlak, so pa opremljene s številnimi veli¬ kimi znojnicami. Prstne blazinice so trikotne oblike z zaoblje¬ nimi koti, ščitijo krempljeve sklepe in so razporejene kot zrcal¬ ne slike. Periferne prstne blazinice se klinasto vtiskajo med aksialne in podplatno blazinico, torus metacarpeus oz. torus me- tatarseus. Prstna blazinica 1. prsta je na sprednji šapi razvi¬ ta samo rudimentarno, na zadnji šapi pa manjka. Lahko pa se po¬ javi skupaj s tamkaj priložnostno se pojavljajočim, marsikdaj celo podvojenim pakrempljem (slednjikom). Slednjiki (pakremplji) niso nikakršna posebnost določenih pasem psov (bernardinec, tibetanska doga), temveč predstavljajo sploš¬ no posebnost domačega psa. Domnevno se pogosto pojavljajo tam, kjer so se živali dolga leta parile v ozkem krvnem sorodstvu na ozko omejenih področjih (Veliki sv. Bernhard, tibetansko višav¬ je), ali tam, kjer so bila možna nekontrolirana križanja različ¬ nih pasem. Z rejskimi ukrepi so pojav slednjikov na zadnjih končinah skoraj izkoreninili. Enojni slednjik zadnjih končin predstavlja atavizem; priložnostno se pojavlja celo dvojni sled— njik. S starostjo se v krempljevi blazinici pojavljajo vlakna namesto - 435 - maščobnih celic. Izvodila blaziničnih žlez se vzpenjajo v med- roževini epidermisa do površine blazinic. Palmarno oz. plantar- no lahko oblikuje koža med štirimi prstnimi blazinicami plaval¬ ne kožice; stopnja izoblikovanosti le-teh pa močno variira gle¬ de na pasmo (dobro je izoblikovana pri novofundlandcu). Prek posebnih, komplicirano zgrajenih živčnih končičev (lamelarnih telesc), dobijo blazinice pri mesojedih dodatno tipalno funkci¬ jo. Pri mački so kremplji močno od strani stisnjeni; dorzalna nabuh- lina koriuma je skoraj v vsej dolžini zaradi zažemka zelo očit¬ no oddeljena od krempljevega grebena. Mačji kremplji so na svo¬ ji površini gladki in praviloma nepigmentirani. Pri mačkah s temno enobarvno dlako so črni, pri svetlo obarvanih in čisto belih osebkih pa so belkasti ali mesene barve. Njihove konice so ostre kot bodalo, njihovi stranski robovi pa kot rezilo pri krož lju (nožu za porezovanje lesa), tako da jih lahko imenujemo "rezilni kremplji". Ti kremplji so nevarno orožje. Da bi se ohranila učinkovitost njihovih ostrih konic, lahko mačka pri ho¬ ji potegne kremplje nazaj v za to namenjene kožne žepiče. To omo goča feliaom neslišno hojo. Da se kremplji po potrebi lahko hi¬ tro izprožijo, omogoča kontrakcija prstnih upogibavk. Glede funk cije so kremplji sprednjih šap važnejši, pa tudi večji so in močnejši kot kremplji zadnjih šap. Štiri blazinice 2. do 5- prsta so podolžno ovalne, lahko so pig- mentirane ali tudi nepigmentirane. So sicer brez dlak, vendar pa imajo številne znojnice. Rudimentarna blazinica 1. prsta nosi prav tako majhen krempelj. O podplatnih blazinicah mesojedov in njihovih rudimentih je bilo govora v bistvu že v splošnem delu. Pri mesojedih so podplatne blazinice največje blazinice na področju končin. Podplatne bla¬ zinice se navezujejo proksimalno na prstne blazinice; pri mački nastanejo z zlitjem treh metakarpalnih oz. metatarzalnih blazi¬ nic, kar je še očitneje kot pri psu. Podplatne blazinice spred¬ njih šap so pri psu nekoliko večje kot blazinice na zadnjih ša¬ pah. Pri mački so podplatne blazinice enako velike, ali pa so na zadnjih šapah nekoliko večje. Njihov površinski relief je pri psu markantnejši in bolj grob kot pri mački. - 436 - Pri psu in mački je izoblikovana še karpalna blazinica. Ta leži lateropalmarno in distalno od privesne kosti na karpalnem skle¬ pu; je podobna čepu in je bistveno manjša od prstnih blazinic. Tal se več ne dotika, uporablja pa se še pri plezanju. Nasprot¬ no pa se tarzalna blazinica ne pojavlja več niti pri psu niti pri mački. V prstnih blazinicah mačke so Vater-Pacinijeva telesca, ki dose¬ žejo v starosti 3 1/2 meseca svojo dokončno veljavno funkcional¬ no zrelost. Koža blazinic je lahko črno ali nežno rožnato obar¬ vana, kar je odvisno od barve dlake. Mačke divje barve imajo vedno črne blazinice. Koža in kožni organi pri prašiču Prašičeva koža je po svoji temeljni zgradbi enaka koži drugih domačih živali in praviloma ni pigmentirana (izjema: švabsko- halski prašič, duglerski prašič, nemški cornwalski prašič, nem¬ ški pašni prašič, Pfeiferjev prašič). Je različno debela in naj¬ močneje izoblikovana na področju tilnika, vihra in hrbta. Po debelini sledi nato koža na glavi, straneh prsi in zunanji plos¬ kvi končin. Tanka pa je svinjska koža na notranji ploskvi končin in na spodnji strani trebuha. Posebna kožna tvorba pri prašiču je"ščit". To je znatna odebeli¬ tev kože na vratu, plečetu in stranski ploskvi prsi pri spolno zrelih samcih; ta "ščit" sega toliko bolj kavdalno na podprsje, kolikor starejša je žival. Ta odebelitev kože je posledica do¬ datnega izoblikovanja čvrstega veziva, ki povzroča, da podusnji- ca izgine. Ker se pri zgodaj kastriranih samcih ščit ne razvije, obstaja zanesljivo zveza med funkcijo moških spolnih žlez in nastankom ščita. Debelina kože se pri požlahtnjenem nemškem pra¬ šiču giblje od 1 do 2 cm, pri angleškem prašiču pa med 0,6 in 1,6 cm. Vrhnjica, epidermis, je na hrbtu le slabo razvita, na zunanjih površinah končin pa močneje. Njena rožena plast je najmočnejša na dorzalnem robu rilčeve plošče in v medparkeljni reži. Pri izoblikovanju usnjice, corium, se pojavljajo opazne individual¬ ne razlike. Usnjica je najmočneje razvita in je zelo grobo vlak¬ nata pri nepožlahtnjenih prašičih, najslabše pa pri angleškem - 437 - prašiču. Najdebelejše plasti usnjice so na glavi, in to posebno na rilčevi plošči, na tilniku ter ventralno na vratu. Usnjica pri prašiču ima zelo izraženo papilarno telo. Podusnjica, tela subcutanea, oz. v njej bogato pojavljajoče se maščobno tkivo, oblikuje pri prašiču slanino, panniculus adipo- sus. Slanina je lahko pri spitanih prašičih debela 5 cm in več. V novejšem času redijo prašiče, katerih slanina praviloma ne presega debeline dveh centimetrov. Slanina prehaja z močnimi vlaknatimi konopci v usnjico in prodre pri spitanih prašičih globoko v globlje plasti usnjice. Gostota dlak ali ščetin in pa način poraščenosti z dlakami sta odvisna od udomačitve. Medtem ko so mnoge angleške in kitajske pasme prašičev skoraj brez dlak, pa ima ogrska mangalica dlako, podobno ovčjemu runu. Tudi divji prašič ima precej gosto dlako. Glede na poraščenost z dlako predstavljajo vmesne oblike med drugimi tudi nemški požlahtnjeni prašič, ogrski stepski in srb¬ ski planinski prašič. Prašičeve ščetine so navadno bele, samo na pigmentiranih področjih kože pa črne. Na naravnih telesnih odprtinah so le kratke dlake. Izjemi sta robova vek in uhljev, ki nosita dolge dlake. Vejice, cilia, so na zgornji veki razpo¬ rejene v 2 do 3 vrstah, medtem ko spodnja veka vejic nima. Medtem ko ima močno poroženela dorzalna obrobna nabuhlina rilče- ve plošče tipično strukturo roženih cevk in je brez dlak, so na rilčevi plošči samo majhne sinusne dlake brez stržena; njihova prosta dolžina znaša 2 do 4 mm in se postopoma obrabljajo. Brez dlak je sprednji del nosnega gredlja za rilčevo ploščo. Krovne dlake so oblikovane kot trde, večinoma precej dolge, raz¬ lično močne in na konici praviloma večkrat razcepljene ščetine, ki postajajo s starostjo vedno bolj toge ter mehke. Najmočnejše so na tilniku, hrbtu, straneh trupa in na zunanji ploskvi kon- čin, kjer so najgostejše. Na podprsju, trebuhu in notranji plos¬ kvi končin so manj goste finejše ščetine; konica ščetin pri mlajših živalih še ni razcepljena. Pri prašiču praviloma prevladuje skupina trojke kot osnovni tip položaja dlak. Dlake stojijo večinoma v tipičnem položaju tri¬ kotnika, pri čemer je glavna dlaka (vodilna dlaka) vsajena v - 438 - kožo pod bolj poševnim kotom kot zravnje dlake (resaste dlake). Skupine dlak so razporejene v prečni vrsti na podolžno os tele¬ sa. Tipična skupina trojke prevladuje pri prašičkih; pri starej¬ ših živalih naletimo skoraj prav tako pogosto na skupine dvojk in posamič stoječe ščetine. V skupinah trojk zapusti vsaka šče¬ tina svoj mešiček skoz lasten dlačni lijak. Prečen prerez šče¬ tine je pri domačem prašiču okroglast, pri divjem prašiču pa ro¬ bato zaobljen. Vrh tega kažejo ščetine različno obliko glede na pasmo: pri divjem prašiču so ravne, pri poljskem prašiču so ne¬ znatno upognjene, pri angleški in večini pasem domačih prašičev so približno polkrožno ukrivljene, medtem ko so ščetine mangali- ce spiralno zasukane v več vijugah. Konice ščetin se razcepijo na več ali manj vej: pri divjem prašiču na 6 in več, pri ogrskem na 5» in pri domačih pasmah na 2 do 4 veje. Najbolj številni so razcepi na vihru in hrbtu. Med ščetinami ostaja prostor za finejšo, mehko podlanko, ki jo imata predvsem mangalica in divji prašič. Podlanka je bogato razvita, razen na področju glave in končin. Njena gostota je od¬ visna od letnega časa in starosti živali, čim mlajše so živali in čim nižja je zunanja temperatura, toliko bolj je podlanka razvita. Smer dlake in dlačni vrtinci so pri prašiču praviloma dobro raz¬ poznavni. Na nosnem gredlju je divergirajoči dlačni vrtinec. Od njega se dlake nosnega gredlja vlečejo kavdalno, vzporedno z me¬ diano ravnino. Dlake, ki pokrivajo stransko področje glave, vrat, trup in končine, so obrnjene navzad ter navzdol. Na predprsju sta izoblikovana dva divergirajoča dlačna vrtinca, od katerih se dlake obrnejo kranialno k vratu in kavdalno na trebuh ter vstran, na notranjo ploskev sprednjih končin. Eonvergirajoči dlačni vrtinci so pri prašiču v medčeljustju, kjer se sestanejo ščetine s spodnje ustnice in predprsja, pa tudi na sredini tre¬ buha, kjer z ene strani konvergirajo prsne dlake, z druge pa dlake osramja. Nadaljnji vrtinci so v dimljah, na modniku, komol¬ cu in na uhlju. Vendar kaže oblikovanje dlačnih vrtincev pri pra¬ šiču tudi individualne razlike. Za prašiča je značilen pojav skupine sinusnih dlak na glavi. Na bradi in na licih se pojavljajo tipalne dlake v obliki šopkov. - 439 - Bradni šopek je za bradnim kotom v medčeljustju in sestoji iz 6 do 15 tipalnih dlak, ki se pojavljajo iz razločno izstopajoče dlačne papile. Lični šopek se imenuje tudi bukalni organ in se¬ stoji iz 2 do 3 dlak na področju ploske kožne vzvišine na stran¬ ski obrazni ploskvi. Obrvi oblikujeta dve do tri vrste razločnih tipalnih ščetin na bazi zgornje veke; skupaj jih je več kot 40 in so lahko dolge do 8 cm. Stojijo kot šopek, zlasti ob medial- nem očesnem kotu. Na spodnji veki so tipalne ščetine manj šte¬ vilne in približno 1 cm oddaljene od roba veke. Zelo kratke in zaradi tega nerazločne tipalne dlake v regiji infraorbitalis oblikujejo 4 do 6 vrst, pa jih je vsega skupaj kakšnih 30 . Na zgornji ustnici je 5 vrst, na spodnji ustnici pa sta 2 vrsti ti¬ palnih dlak, ki so dolge največ 4 cm. Brezbarvne sinusne dlake pogosto niso daljše kot krovne dlake in zaradi tega niso vedno razločno vidne. V nasprotju z mačko se pri prašiču tipalne dla¬ ke na karpalnem organu ne pojavljajo. Pri italijanskih in balkanskih pasmah prašičev se neredko pojav¬ ljajo na vratu v medčeljustju bingeljci ali zvončki. Lojnice ščetin so razporejene v obliki rozete okrog dlačnega me¬ šička. Imajo polkroglasto do po dolgem iztegnjeno stebričasto obliko. Na podlanki sta samo dve nasproti si stoječi lojnici. Na sinusnih dlakah so lojnice praviloma zelo majhne in se zara¬ di tega imenujejo "pritlikave lojnice". Poleg tega nahajamo pro¬ ste lojnice dlačnih mešičkov v vekah in steni zunanjega sluhovo¬ da. .Razmeroma velike znojnice pri prašiču so porazdeljene po vsej telesni površini. Njihovo celokupno število znaša okrog pol mili¬ jona, njihova razdelitev pa je odvisna od starosti. Pri novoro- 2 jenem prašičku je 550 do 1000 znojnic na cm , pri en mesec sta¬ rih pujskih pa samo še 185 do 370 na cm^. Pri dve- do triletnih svinjah pride na cm^ samo še 10 do 25 znojnic. Njihov sekrecij- ski modus je poleti domnevno pretežno apokrin, v zimskih mese¬ cih pa nasprotno pretežno merokrin. Ta različni način oddajanja sekreta je v zvezi z ustrezno spremembo strukture žlez. Znojni¬ ce ležijo v mejnem področju usnjice in podusnjice ali še globlje ter so na svojem koncu bolj ali manj močno zvite v klobčič. Naj¬ večji skupki teh žlez so na uhljih, na presredku, ventralni tre¬ bušni in prsni steni pa tudi v medparkeljni koži, kjer verjetno 440 - predstavljajo nadomestek za neizoblikovane medparkeljne vrečke. V usnjici rilčeve plošče so številne sestavljene tubulozne žleze. Mlečna žleza pri prašiču Na vimenih ali sescih pri prašiču lahko praviloma razlikujemo 2 prsna, 4 trebušne in 1 dimeljski par mležnih žlez, ki se, če so močno napolnjene, dotikajo druga druge s svojimi žleznimi te¬ lesi. Pri popolni razvitosti laktirajočega tkiva je na vsaki strani mediane ravnine 7 polkroglastih mamarnih kompleksov, ve¬ likih kot moška pest, od katerih so praviloma 3 pred popkom. Četrti je v višini popka, a preostali so za popkom v približno enakem razmiku. Najsprednejši par mlečnih žlez je nekoliko za prednjima končinama, najkavdalnejši pa je potisnjen med zadnji par končin; naizmeničen razpored, kakršen je pri mesojedih, se pojavlja redko. Razmik med desnimi in levimi mamamimi komplek¬ si je večji na predtrebušju kot med stegnoma. Od sedmih (7) pa¬ rov mlečnih žlez sta 2. in 6. par, ki evropskemu divjemu praši¬ ču praviloma manjkata, podvržena močni variabilnosti in pri nepožlahtnjenih domačih pasmah prašičev prav tako pogosto nista izoblikovana. Sesci so le slabo poraščeni z dlako. Med mlečno žlezo in ventralno trebušno steno je vgrajena široka maščobno-vezivna cona kot premikalna plast. Vimena ali sesci so prožno-elastično obešeni na trebušno steno z močnimi vezivnimi ploščami, ki izvirajo iz fascij trupa. To vezno tkivo ne obdaja samo posameznih enot mlečne žleze, temveč prodira tudi med samo žlezno tkivo in pri tem vodi s seboj živce, krvne ter limfne ži¬ le. Tako oblikuje osnovno ogrodje sescev, v katero je vložen žlezni parenhim. Parenhim mlečne žleze sestoji pri živalih, ki še niso bile gra- vidne, samo iz solidnih celičnih brstov, ki ležijo kot majhni otoki v maščobnem in veznem tkivu. Žlezno tkivo v laktirajoči mlečni žlezi se precej razvije na račun veznega tkiva. Cevkasti končni žlezni deli prehajajo v majhne mlečne kanale, ki jih ve¬ činoma pokriva eno- ali dvoskladen cilindrični epitelij. Iz ma¬ lih mlečnih kanalov izhajajo veliki mlečni kanali, ki se končno vlivajo v mlečno cisterno; ta je nad bazo seska in je pri svi¬ nji zelo ozka. Od tod pride mleko pri sesanju skoz seskov del cisterne in seskov kanal navzven. Taki sistemi votlin, ki sesto- - 441 - ji jo iz seskovega kanala, cisterne, mlečnih kanalov in pripada¬ jočih končnih delov žleze, so pri svinji v vsakem mamarnem kom¬ pleksu najmanj dvojni. Končni žlezni deli ne ležijo enostavno drug poleg drugega, temveč lahko kot zobčki segajo drug v dru¬ gega. To opažamo zlasti v sveže laktirajočih sescih. Z napredu¬ jočo proliferacijo se končni žlezni deli enega sistema vimenskih votlin vtiskajo med končne žlezne dele drugega sistema. V pod¬ ročju seskove baze se sistemi votlin stikajo z gladkimi mejnimi ploskvami. Oba sistema votlin v enem mamarnem kompleksu, kate¬ rega votline niso med seboj v zvezi, se odpirata različno odda¬ ljena drug od drugega na seskovi konici, ki je poševno tope ob¬ like. Vsaka papilla mammae ima torej 2, včasih pa celo 3 sesko¬ ve kanale in prav toliko seskovih cistern, ki so vložene v vez¬ no tkivo in gladko muskulaturo ter jih pokriva koža. Če so izob¬ likovani 3 seskovi kanali, se eden navadno končuje slepo na bazi seska. Nekoliko nagrbančeni seski, papillae mammae, so brez dlake, gle¬ de na funkcionalno stanje vimen in starost živali,2 do 3,5 cm dolgi in so cilindrične oblike. V steni seskove cisterne so šte¬ vilne rumenkaste akcesorne žleze. Seskov kanal je dolg samo 3 do 4 mm in ga tesno zapirajo vzdolžne gube, ki potekajo iz ci¬ sterne. Med seskovo cisterno in seskovim kanalom ni ostre meje; okrog odprtine seskovega kanala tudi ni mišičnega obroča. Zapo¬ ro te odprtine omogočajo elastična vlakna kot pri konju. V koži seska ni dlak; prav tako manjkajo lojnice in apokrine cevkaste žleze. Pač pa obstajajo dlake z zelo majhnimi lojnicami na bazi seska. Pri prašiču se na vimenih pojavljajo odvečni seski in paseski. Odvečni seski so zelo pogosti med 3- in 4. enoto mlečne žleze, redkeje med 4. in 5.' in samo izjemoma med drugimi pari mlečnih žlez; praviloma so slabeje razviti, pogosto so samo enostransko izoblikovani in večinoma nimajo zveze z žleznim tkivom. Paseski se pojavljajo pogosteje, so vedno razporejeni v parih in zakrne¬ li. Pri svinji so praviloma na koncu vimen (sescev) med stegno¬ ma in jih najbolje opazimo od kavdalne strani. Pri merjascu jih najdemo ventralno od modnika. Pri mladih nedoječih svinjah, pri merjascih in tudi pri kastri- - 442 - ranih samcih so vidljivo izoblikovani samo majhni seski, ki pa se vedno bolj večajo pri samicah in posebno takih, ki so že ne¬ koč laktirale. Dnevna količina mleka laktirajoče svinje se giblje med tremi (3) in dvanajstimi (12) litri in je v prvi vrsti odvisna od veliko¬ sti gnezda. Čim večje je število pujskov v enem gnezdu, tem več¬ ja je količina mleka, ki jo daje svinja. Celoten volumen mleka ene svinje v periodi dojenja znaša med 100 in 450 litri. V majh¬ nih gnezdih pride do zakrnevanja enot mlečne žleze, ki jih mla¬ diči ne sprejmejo in jih tako ne sesajo. Potreba laktirajočih sescev po krvi je zelo velika. Vse krvne žile telesne stene, ki v področju prsi, trebuha in dimelj napa¬ jajo kožo, sodelujejo pri oskrbi sescev. To so a. in v.thoraci- ca int. in lat. za prednji prsni par, a. in v.epigastrica cran. za oba prsna para in prednje trebušne pare, a. in v.pudenda ext. pa za zadajšnje trebušne komplekse ter ingvinalni par mlečnih žlez. Prstni organ pri prašiču Praviloma nepigmentirani parklji, ungulae, so pri prašiču zelo podobni parkljem pri malih prežvekovavcih. Oba parklja ene kon- čine sta skoraj simetrična kot v zrcalni sliki. Petni segment na prašičevem parklju je močno izbočen distalno in zavzema več kot zadajšnjo polovico podplatne ploskve. Parkljev podplat je nekoliko obsežnejši kot pri domačih malih prežvekovavcih in ob¬ sega prednji del parkljeve spodnje strani. Osnovo pet oblikuje petna blazinica. Ta sestoji iz veznega in maščobnega tkiva in se vtiska med petno usnjico ter globinsko kito upogibavko oz. par¬ kljevo kost. Ustrezna vezivna nakopičenja oblikujejo plosko, to¬ da široko svitkovo nabuhlino prašičevega parklja. Resice obrobkove usnjice so daljše, večje in bolj vitke kot pa- pile sosednje kože; vstopajo navpično v obrobkov epidermis. Papile svitkove usnjice so v distalno priključeni proksimalni fertilni plasti nenavadno kratke in ozke, distalno ukrivljene ter kot strešniki položene druga vrh druge. Na srednjem delu fertilne usnjice stojijo majhne papile zopet navpično na svoji podlagi, medtem ko svoje konice usmerjajo distalno. Na prehodu -44 3 - v stensko usnjico so končno baze papil raztegnjene v nizke let¬ vice, na katerih izhajajo tanke, vitke resice, ki prodirajo naj¬ prej navpično proti epidermisu, pa se na svoji konici prav tako ukrivijo distalno. Gostota resic pojema od zgoraj navzdol, tako da so nežne letvice na distalnem robu fertilne usnjice brez re¬ sic. S prehodom svitkove usnjice (fertilna plast) v stensko us- njico (sterilna plast) zrastejo nežne letvice v lamele, ki pote¬ kajo po celotni dolžini sterilne plasti. Sterilna plast je ome¬ jena na distalno polovico parklja. Podobno kot pri prežvekovav- cih sestojijo usnjični listki samo iz primarnih listkov. Njihovi distalni konci se previjajo še nekoliko na parkljev podplat. Usnjični listki, ki so sprva nežni in nizki, pozneje pa visoki in grobi, stopijo navpično med rožene epidermisove listke. Po¬ dobno kot pri prežvekovavcih izhajajo v distalnem področju ste¬ rilne plasti iz prostega roba lamel nežne, dolge resice. Tam, kjer se lamele previjejo k parkljevemu podplatu, prehajajo v vr¬ sto zavaljenih končnih resic. Na le-te neposredno priključene papile podplatne usnjice so najprej zelo velike in stojijo v kratki vrsti druga poleg druge. Preostale resice podplatne usnji¬ ce so drobnejše, krajše in niso več razporejene v vrstah. Resice petne usnjice so različno velike; prav tako niso razporejene v vrstah. Dolžina resic petne usnjice se zmanjšuje v proksimalni smeri, tako da so na prehodu v poraščeno kožo samo še pol tako dolge kot na podplatni ploskvi. Pri oslanjanju neposredno obre¬ menjeni in zato močno poroženeli del petne usnjice ima bistveno daljše papile kot njen posredno obremenjeni del. Roževino prašičevega parklja oblikujejo plošča, podplat in peta. Parkljeva plošča je močna, od strani stisnjena rožena stena, na kateri razlikujemo rahlo izbočeno zunanjo ploskev, močan strmi hrbtni del, margo dorsalis, in rahlo konkavno medparkeljno plos¬ kev. Višina parkljeve plošče kontinuirano pojema od dorzalnega roba do zadajšnjega odseka obeh stranskih ploskev. Medprstna ploskev parkljeve plošče je manjša kot njena zunanja ploskev in pokriva samo sprednjo polovico celotne medparkeljne ploskve. No¬ tranja ploskev parkljeve plošče je na svoji distalni polovici opremljena z visokimi roženimi letvicami, ki se izmenjujejo z lamelami stenske usnjice. Distalne konce lamel in njihove resice obdaja cevkasta roževina t.i. terminalnih plasti. Te oblikujejo na podplatni ploskvi parklja belo črto, ki spaja prosti distalni - 444 - rob plošče s podplatno roževino. Samo sprednji del podplatne ploskve zavzema podplatna roževina. Ta napolnjuje s svojimi de¬ belimi in čvrstimi roževinastimi gmotami prostor med distalnimi robovi parkljeve plošče. Podplatna roževina ima aksialno h kav- dalnemu robu interdigitalne ploskve parkljeve plošče samo kra¬ tek podaljšek, periferno k zadajšnjemu robu zunanje ploskve parkljeve plošče pa nasprotno dolg podaljšek. Podplatna roževi¬ na (solea cornea) prehaja neposredno v blazinično roževino (to- rus corneus). Palmarno oz. plantarno se blazinična roževina ved¬ no bolj širi in meji na kavdalni rob zunanje ploskve parkljeve plošče. V ravnini podplatne ploskve položeni del blazinične ro- ževine je debel približno kot podplatna roževina. Na dnu med- parkeljne reže se blazinici obeh glavnih parkljev med seboj sto¬ pita in se proksimalno podaljšujeta v kožo. Med proksimalni rob plošče in poraščeno kožo je vrinjen obrobkov segment kot ploska dorzalna nabuhlina. Obrobkov epidermis je glede na svitkov epi- dermis nekoliko izbočen; plitev žleb naznačuje prehod. Božena gmota obrobkovega segmenta je rahle strukture, sega pa od svit- kovega roba približno 0,5 cm daleč distalno. Tudi epitel svitko- vega epidermisa je nekoliko izbočen zaradi vezivne fertilne pla¬ sti in proizvaja roženo ploščo. Epitel stenskega epidermisa (hyponychium) oblikuje le v neznatni meri celice, ki se s ploščo premikajo distalno kot prehodna ali drsna plast in se tam poja¬ vijo kot roževina distalnega hiponihija (roževina terminalne pla¬ sti). Hiponihij rabi za fiksacijo plošče kot pri prežvekovavcih in konju. Terminalna roževina se oblikuje v prvi vrsti na resi¬ cah in med njimi na spodnjem koncu koriumovih listkov. Boževina parkljeve stene zraste na mesec približno 20 mm. Krnjavi parklji pri prašiču so pravi parklji, saj imajo obvezno koščeno osnovo; so manj reducirani kot pri prežvekovavcih, ven¬ dar ne dosežejo čvrstih tal zaradi skrajšanja prstnega skeleta, ki je sicer kompleten. Na mehkih tleh ali na močvirnem zemljišču pa tudi krnjavi parklji izpolnjujejo važno nosilno funkcijo. Stranski krnjavi parkelj je praviloma daljši od sredinskega. Kr¬ njavi parklji zadnjih končin so nastavljeni višje in so nekoliko krajši kot le-ti na sprednji končini, kar je pomembno za razli¬ kovanje sprednje od zadnje končine. - 445 - Krvne žile prstnega organa pri prašiču Arterije Iz loka, arcus palmaris supf., izhajata po dve aksialni in abak- sialni arteriji za 3. in 4. prst. Ti spremljata stranske ploskve prstov do roženega parklja, oddajata številne nepravilne veje dorzalno in palmarno pa tudi anastomozirata med seboj. Pri vsto¬ pu v parkljevo kapsulo oddasta več vej za blazinice. V parklje¬ vi kosti prehajata in oblikujeta arcus terminalis. Izstopna in vstopna odprtina kanala v parkeljnici ležita pri prašiču na ak¬ sialni ter abaksialni stenski ploskvi blizu podplata. Na konico parkeljnice se od arkusa terminalisa odcepijo ena do tri žile, ki oskrbujejo po preboju kosti stenske, podplatne in blazinične pleteže s krvjo. Vene Na parkelj sestopata dve dorzalni (aksialni) in dve abaksialni veni, ki prav tako med seboj anastomozirata v prstnem področju. Krepka anastomoza s stranskimi venami, potekajoča čez dorzalno ploskev srednje falange, predstavlja sočasno veno svitkovega roba oz. veno svitkove nabuhline. Vsaka dorzalna prstna vena od¬ daja veje k venskim mrežam stenske usnjice in nadaljno anastomo- zo k stranskim venam vzdolž roba izteznega podaljška. Končno se vsaka deli na slabotno veno parkeljnice in veno parkljevega ro¬ ba. Prva preteče skoz kanal parkeljnice in nato anastomozira s stranskimi venami, medtem ko vena parkljevega roba sledi stenske mu žlebu, obrnjenemu k medparkeljni reži in se na konici parkelj niče prav tako spoji s stransko veno. Vsaka izmed obeh stranskih ven se razdeli v močnejšo blazinično in šibkejšo parkljevo veno. Prva oblikuje mogočne blazinične vene, druga sprejme že omenje¬ ne anastomoze od dorzalnih ven, poteka v abaksialnem stenskem žlebu do konice parklja in se tam spoji z veno parkljevega roba. Koža in kožni organi pri prežvekovavcih Koža pri govedu Goveja koža je močnejša kot pri vseh drugih domačih sesavcih; njena debelina se giblje pri teletih od 2 do 4,8 mm, pri odras¬ lih govedih pa od 3 do 12 mm. Planinske pasme imajo debelejšo - 446 - kožo kot nižinske. Telečja koža je najdebelejša na lični ploskvi, na čelu in zati¬ lju. Ojačeno podkožno vezivo se pojavlja v prsni in kolenski gubi, na komolčni hrgi pa tudi v lakotnici. Elastično vezivo manjka na podgrlini in v kolenski gubi; zato sta ti dve mesti najprimernejši za subkutano injekcijo. Voli imajo vedno debelejšo vrhnjico kot enako stari biki. Pasem¬ skih razlik v zgradbi kožnih plasti do sedaj niso mogli ugoto¬ viti. Vezivo usnjice je pri teletih bolj širokopetljasto. V ten¬ kih kožah odraslih živali je povezava vezivnih vlaken bolj toga kot v debelih kožah. Sicer pa je usnjica pri teletih in starih govedih bolj fino snopasta kot pri srednje starih živalih. Ela¬ stična in kolagena vlakna v usnjici so bolj groba kot pri konju. Kakor je že omenjeno, je pri govedu v področju predprsja media¬ na, glede na pasmo različno močno izoblikovana kožna guba, grli- na ali podgrlina, palear (plica colli ventralis), ki pri pitan¬ cih lahko vsebuje mnogo maščobnega tkiva. Ta maščobna blazinica, pretkana z vezivom, je pri prehrani lahko debela do 7 cm in še čez. Pri starejših živalih je v njo pogosto vloženo apno. Pri govedu ne kaže zunanja oblika dlak nikakršnih posebno zna¬ čilnih znamenj. Dlačno pokrivalo sestoji tako iz debelih, trdih in tudi tankih resastih dlak ter povsem finih volnastih dlak, puha (podlanka). Krovna dlaka je do neke mere podobna krovni dlaki pri konju, toda praviloma je nekoliko daljša. Med rogovo¬ ma so nekoliko daljše krovne dlake neredko nakodrane (čelni ko¬ dri) ali košato razraščene, zlasti pri planinskem lisastem gove¬ du in pri alpskem rjavem govedu. Na koncu repa oblikujejo dolge, močne dlake repni čop, cirrus caudae. Na robovih uhlja so dalj¬ še dlake in tudi notranja površina ušesne troblje je poraščena z gosto dlako. Za razliko od konja, pri katerem barve dlake ni¬ so odvisne od pasme, se različne pasme goved razlikujejo po do¬ ločeni obarvanosti dlačnega pokrivala. Tako razlikujemo v sred¬ nji Evropi sivo, rjavo, rdeče, rumeno, lisasto in pisano govedo (črno pisane ter rdeče pisane pasme goved) z dodatnimi lokalni¬ mi oznakami. Dolžina in debelina dlake sta pri govedu tako spolna kot tudi - 447 - pasemska znaka. Tako so dlake pri bikih praviloma krajše kot pri kravah in tudi dlake pri kravah so krajše kot pri volih. Pri črno pisanem nižinskem in pri simentalskem lisastem govedu ima¬ jo biki tanjšo dlako kot krave. Dlaka pri planinskih govedih je na splošno daljša kot pri nižinskih govedih. Povprečno najdalj¬ šo dlako imajo rdeče pisana goveda (63,8 mm); njim sledijo pinc- gavci, planinsko lisasto govedo, črno pisana goveda in sivo go¬ vedo s samo 22,5 mm dolžine. Najdebelejše dlake so izmerjene pri Murnau-Werdenfelserskem govedu (35»6 mikrometrov, najtanjše pa pri planinskem lisastem govedu ( 29,8 mikrometrov); njihova debelina se na splošno lahko giblje med 20 in 50 mikrometrov. Goveje dlake imajo močnejši stržen kot dlake drugih domačih se- savcev. Pri križanju simentalskega lisastega goveda z alpskim rjavim govedom lahko pride do progavosti kože. Kočna pigmentacija je povezana s pojačeno odpornostjo kože. Brezpigmentna mesta kože so bolj občutljiva, zlasti za intenzivnejše obsevanje s sončni¬ mi žarki. Pri manjkanju pigmenta in pri pašni reji se dlaka lahko podalj¬ ša ter postane bolj groba; na mestih, ki so odznotraj izpostav¬ ljena močnejšemu pritisku (koščena podlaga), pa krajša in bolj groba. Kot pri drugih domačih sesavcih se pojavljajo tudi pri govedu na posameznih področjih kože dlačni tokovi, dlačni križi in dlačni vrtinci. Govedo ima po en dlačni vrtinec (vrtelj) na licu, zgornji ustni¬ ci in tilniku. Parna sta nadočesni in ušesni dlačni vrtinec. Na preostalem delu telesa se pojavljajo: komolčni dlačni vrtinec, pazdušni križ, divergirajoči stranski prsni vrtinec, konvergira- joči trebušni vrtinec, medialni stegenski vrtinec pri samcu, vr¬ tinec kolenske gube, "mlečno ogledalo" na presredku nad vimenom in popkov vrtinec. Nadaljni vrtinci so lahko izoblikovani indi¬ vidualno . Od tipalnih dlak na glavi je pri govedu skoraj praviloma izobli¬ kovan bradni šopek; ta sestoji iz 2 do 3 (1 do 0) sinusnih dlak, dolgih kakšnih 5 cm, ki so večinoma obrnjene kavdalno. - 448 - Lični šop pa se nasprotno pojavlja redko; če obstaja, sestoji samo iz 1 do 2 tipalnih dlak. Obrvi sesto jijo iz 8 do 14 posa¬ mič stoječih tipalnih dlak na bazi zgornje veke. Sinusne dlake na zgornji in spodnji ustnici so nepravilno razporejene. Dolge so praviloma manj kot 5 cm. V regiji infraorbitalis ni tipalnih dlak. Zaradi svoje kratkosti in nežnosti niso tipalne dlake pri gove¬ du zelo razločne; njihova barva se ravna po barvi okolice oz. pigmentaciji kože. Goveja koža je bogata z znojnicami oz. vonjavnicami; manj¬ kajo samo v koži seskov in med parklji. Število samostojno izli¬ vajočih se lojnic je pogosto vredno upoštevanja. Secernirajoči deli znojnic so zelo široki (60 do 100 mikrometrov), pogosto le slabo zviti ali zvijugani in niso namotani v klobke. Lojnice na¬ hajamo v povečanem številu na naslednjih delih telesa: sprednji konec nosnega gredlja, na prehodu poraščene kože v smrček, na ustnem kotu, v okolici baze roga, na vimenu, presredku, zadnji¬ ku, na sramnici in ustju žilnjaka ter na upogibni strani biclja. Goveja koža predstavlja najvažnejšo surovino za izdelovanje us¬ nja; od ličink zolja (Hypoderma bovis in Hypoderma lineatum) je lahko tako poškodovana, da je njena vrednost kot surovine znat¬ no zmanjšana. V skrajnih primerih je lahko tako močno preluknjana, da ni uporabna za izdelavo usnja. Koža pri kozi Kozja koža je bistveno tanjša kot pri govedu, vendar debelejša, čvrstejša in bolj elastična kot ovčja koža. Debelina kože vari¬ ira na posameznih telesnih delih in kaže glede na spol le nez¬ natne razlike. Str.lucidum je izoblikovan samo v vrhnjici na ustnicah, nosnem ogledalu in na robu parkljev. Dri kozi štrlijo manj številne, toda močne, dolge, gladke in strženaste vodilne dlake razločno med druge dlake. Številne so krajše, rahlo valovite in strženaste resaste dlake. Tanke, zelo fino valovite volnaste dlake brez stržena so med drugimi dlakami in se pojavljajo praviloma samo pri zimski poraščenosti. - 449 - Dlačno pokrivalo pri kozi kaže omembe vredne pasemske razlike. Od vseh domačih sesavcev ima tiirinška gozdna koza najdaljše re¬ saste in najkrajše volnaste dlake. Od vseh nemških kozjih pasem ima nemška bela žlahtna koza volnaste dlake najdaljše, resaste dlake pa najkrajše. Najmočnejše volnasto dlačno oblačilo ima nemška pisana žlahtna koza, ki ima dlačno pokrivalo enake barve kot je pri srni, z razločno črno jeguljasto črto po hrbtu, kon- čine pa poraščene s črno dlako. Brada, ki morebiti obstaja, je prav tako črne barve. Medtem ko krovne dlake stojijo večinoma posamič, so volnaste dlake praviloma združene v snopiče. Posebno dolge dlake v medčeljustju oblikujejo brado, barba, ki je močnejša pri kozlu kot pri kozi. Med koreni bradnih dlak so lojnice z dolgimi, razvejičenimi izvodili. Tudi pri kozi je ko¬ ža vimena poraščena z najnežnejšimi dlakami. Kot posebne kožne tvorbe so na glavi poleg brade še bingeljci in rogovi. Pri nekaterih kozah obstajajo vse te tri kožne tvor¬ be. Druge koze imajo eno ali pa dve od teh kožnih tvorb v poljub¬ no možnih kombinacijah. Dlačni vrtinci imajo pri kozi približno enak razpored kot pri ovci; pojavljata se po 2 dlačna vrtinca na prsih, ledjih, nad očesom in na uhlju, po eden pa na nosu ter v zatilju. Pri kozi ni tipalnih dlak na bradi in licih. Kakšnih 25 tipalnih dlak v obrvih se porazdeli v štirih (4) nepravilnih vrstah po vsej zgornji veki. Na spodnji veki je 10 do 20 sinusnih dlak v dveh vrstah. Na zgornji in spodnji ustnici so razporejene v po¬ ljih ter lahko dosežejo 4 do 6 cm v dolžino; vendar jih je zara¬ di njihove nežnosti težko spoznati. Tipične lojnice so izoblikovane povsod v koži. Poleg tega so ugotovili posebno velike, razvejičene lojnice na svitkovem robu parkljev, na bazi uhljev in rogov ter v perinealnem področju. V času prska se poveča velikost kožnih lojnic po vsej telesni po¬ vršini, zlasti pa na področju glave in vratu. To povečanje loj¬ nic spremlja spremenjena kemična sestava kožnih lipidov. Pove¬ čane lojnice so domnevno vzrok za močan vonj pri kozlu. Znojnice, ki v nobenem letnem času ne spremenijo svoje veliko¬ sti, so kot tubulozne apokrine klobkaste žleze (vonjavnice) - 4-50 - razširjene v vsej koži. Na seskih, vimenu, modniku, v perineal- nem področju in v področju pazduhe so večje znojnice, na vekah in uhlju pa manjše kot na preostalem telesu. V nosnem ogledalu, planum nasale, so sestavljene tubulozne in serozne žleze. Koža pri ovci Ovčja koža je tanjša kot kozja. Njena debelina znaša pri odras¬ li živali v povprečju samo 2,5 mm. Najdebelejša je na čelu in dorzolateralno na trupu. Jakost kože in njenih plasti se spre¬ minja s starostjo. Obstajajo tudi razlike glede na spol. Pri ovnu je koža mnogo debelejša in čvrstejše sestave kot pri ovcah ter jagenjčkih. Ovce z mešano volno imajo razmeroma debelo, ov¬ ce pasme merino (merinovke) pa tanko kožo. Dolge, tanke, nakodrane in večinoma brezstrženske volnaste dlake oblikujejo pri ovci runo. Med volnastimi dlakami (podlanka) so tudi posamezne trde, debele, bolj ali manj zvite resaste dlake, ki imajo praviloma stržen. Kratke, ravne krovne dlake pokrivajo lici in končine bolj ali manj daleč proksimalno, pač glede na pasmo. Ovčje dlake oblikujejo skupine mešičkov, ki sestojijo iz primar¬ nih in sekundarnih dlačnih foliklov. K primarnim dlačnim folik¬ lom spadajo lojnice in cevkaste žleze ter mišice dlačnih mešič- p kov, k sekundarnim pa samo lojnice. Gostota foliklov na en mm kože pri novorojenih jagenjčkih (pasma Stara Zagora) znatno va¬ riira. Z napredujočo starostjo gostota foliklov v koži na sploš¬ no pojema. Številne pasme ovac imajo v mladosti valovite dlake, kar imenu¬ jemo kodravost. Najmočnejšo kodravost kažejo novorojeni jagenj¬ čki ovce karakul. Pri njih lahko razlikujemo naslednje vzorce kodrov: mešane liri podobne vzorce, jelki podobne vzorce in vzorce, podobne šahovnici. Kodri jagenjčka karakul imajo pretež¬ no obliko cevk; sama kodravost s starostjo pojenjuje in končno povsem zgine. Divergirajoči dlačni vrtinci pri ovci se pojavljajo: po dva na prsih, ledjih, nad očesom, na uhlju in po eden na nosu ter til¬ niku. - 451 - Od tipalnih dlak na glavi ovce manjkajo, podobno kot pri kozi, bradne in lične tipalne dlake. Obrvi sestojijo iz šopka osmih (8) do petnajstih ( 15 ) sinusnih dlak na prednji polovici zgor¬ nje veke. Tipalne dlake spodnje veke so razporejene v dveh vr¬ stah v bližini roba veke. Končno so tudi na zgornji in spodnji ustnici številne, deloma v nepravilnih vrstah razporejene tipal¬ ne dlake. Ker so kratke in nežne, niso vedno razločno razpoznav¬ ne. Znojnice pri ovci so samo zvijugane, vendar na svojih koncih niso zvite v klobčič. Posebno velike in številne so na ventral- ni ploskvi repa. Razvoj lojnic ostane vse življenje enak, med¬ tem ko se količina znojnic pri starejših ovcah poveča. Mlečna žleza pri govedu Mlečna žleza pri domačih prežvekovavcih je posebno pomembna,saj njen izloček ni važen zgolj za prehrano mladičev, temveč ima po¬ membno vlogo tudi kot živilo za človeka. Izoblikovanost in ve¬ likost mlečne žleze pri domačih prežvekovavcih zelo variirata in sta odvisni od različnih faktorjev ( starost živali, pasma, prehrana, laktacijska faza in drugi). Vime, uber, pri govedu predstavlja veliko, polkroglasto žlezno telo, corpus mammae, ki je sestavljeno iz štirih mamarnih kom¬ pleksov s po enim seskom, papilla mammae. Mlečna žleza pri gove¬ du se je z rejsko selekcijo razvila v zelo obsežen organ, ki pri dobrih mlekaricah visi v dimljah daleč navzdol, kranialno sega skoraj do popka, kavdalno pa se razprostira daleč proti sramniči. Kožna prevleka mlečne žleze je tanka, lahko premična na podlagi in samo redko poraščena s tankimi dlakami, tako da so površin¬ ske vimenske vene pogosto opazne skoz kožo. Ra kavdalni plosk¬ vi vimena je dvojen dlačni vrtinec, ki ga imenujemo "mlečno ogledalo"; njegova velikost in oblika pa nič ne govorita o mleč¬ nosti živali. Ha seskih se koža ne da dvigniti od svoje podlage, ker predstavlja bistven sestavni del seskove stene. Vime goveda je z vezmi in lamelami tesno spojeno z ventralno trebušno steno. Ta obešalna naprava, apparatus suspensorius mam- - 452 - marum, izhaja iz globinskega lista zunanje fascije trupa, ki je pri rastlinojedih pretkan s številnimi elastičnimi vlakni rume¬ ne barve in se zato imenuje tudi rumena trebušna plast, tunica flava. Ta je čvrsto zraščena z zunanjo poševno trebušno mišico, m.obliquus ext. abdominis. Obešalni aparat sestoji iz štirih (4) glavnih in številnih postranskih listov.Štirje glavni listi sto¬ pijo na stransko in sredinsko površino vsake vimenske polovice in predstavljajo stranske ter sredinske obešalne vezi vimena, laminae laterales et mediales apparati suspensorii mammarum. Na bazi seskov se te vezi združijo, se iztekajo v seskovi steni in oblikujejo kapsulo vimena, capsula uberis. Stranski obešalni vezi izhajata iz tunike flave nad zunanjim di- meljskim obročem, anulus inguinalis supf., in lateralno od nje¬ ga, sredinski pa na obeh straneh tik poleg bele črte, linea alba. Obe poslednji stopita kot dvolistna, močno elastična, sred¬ nja obešalna vez vimena, ligamentum suspensorium uberis, med vi- menski polovici in prispevata zaradi svoje pritrditve na medial- no površino vimenskih polovic k izoblikovanju medvimenskega žle¬ ba, sulcus intermammaricus. Lig.suspensorium uberis izhaja s svojim kavdalnim delom tudi na tendu prepubikusu. Štirje glavni listi odcepijo v svojem poteku vzdolž vimenske površine tako na bazi kot tudi na medialnih in lateralnih ploskvah 7 do 10 po¬ stranskih listov, lamellae suspensoriae, ki prodrejo v žlezno tkivo in ga razdelijo v režnje. Posebno pozornost zasluži izhodiščna linija obešalne vezi vime¬ na, kajti prav ta nosi glavno gmoto vimena. Njen kavdalni del se odcepi od ventralne trebušne stene še preden se pripne na greben dimeljnice, pecten ossis pubis. Tako je vime obešeno pre¬ težno na fleksibilno trebušno steno in samo posredno prek tenda prepubikusa na koščeno medenično dno. Tako lahko vplivajo tres¬ ljaji skeleta, ki nastanejo pri gibanju, le v neznatni meri na mlečno žlezo. Oblika in velikost goveje mlečne žleze sta lahko zelo variabil¬ ni. Poleg "normalnega vimena" naletimo še na različne druge ob¬ like, ki so deloma pogojene s pasmo. Mlečno žlezo, ki je po svo-. jem obsegu pod normalno velikostjo, imenujemo "divje vime". Če se glavna gmota normalnega vimena, gledana od strani, nahaja - 4-53 - pred zadnjima končinama, govorimo o "trebušnem vimenu", nasprot¬ no temu pa je "stegensko vime". Pomanjkljivo izoblikovanost tre¬ bušnih oz. stegenskih četrti imenujemo hipoplazija sprednjih oz. zadnjih četrti. Pri "podrtinastem vimenu" so baze seskov močno razširjene, pri "kozjem vimenu" pa seski izhajajo iz vime¬ na podobno kot pri kozi bolj ali manj kontinuirano. Dobro izoblikovano vime laktirajoče krave tehta glede na vsebi¬ no mleka in krvi 5 do 10 kg in več. Napolnjeno žlezno vime je čvrsto, toda ne trdo; izmolzeno vime je mehko in mlahavo, njego¬ va koža (zlasti na kavdalni ploskvi) pa je po dolgem nagubana. Marsikatere krave črno pisane in rdeče pisane nižinske pasme so tako enostransko zrejene na veliko mlečnost, da so njihova vime¬ na čez mero velika in so konice seskov pri stoječi živali od¬ daljene samo kakšnih 10 cm od tal. Vsaka mlečna žleza sestoji iz štirih (4) četrti, ki imajo po en sesek. Mediani vimenski žleb, sulcus intermammaricus, nakazuje mejo med vimenskima polovicama. Istostranski vimenski četrti nista zunaj razmejeni druga od druge, ali pa samo s slabo mar¬ kantno prečno brazdo na t.i. vimenskem sedlu. Kljub temu so si¬ stemi votlin in žlezna področja obeh četrti popolnoma ločeni drug od drugega, kar lahko dokažemo s polnitvijo z različno obar¬ vanimi injekcijskimi tekočinami skoz seskov kanal; to ima tudi velik praktičen pomen glede na izmolženje in morebitna vimenska obolenja. Mejne ploskve med četrtema ene strani niso popolnoma gladke, temveč se njihovi deli lahko vzajemno pokrivajo. Kreni- alni vimenski četrti, ki sta praviloma nekoliko manjši, se imenu¬ jeta trebušni ali sprednji četrti, kavdalni pa stegenski ali za- dajšnji četrti. Ustrezno oznako uporabljamo tudi za pripadajoče seske. V infantilnem vimenu so še nepopolno razviti žlezni si¬ stemi posameznih četrti razločno ločeni drug od drugega z maščob¬ nim tkivom. Seski, papilae mammae, so pri normalni izoblikovanosti dolgi 7 do 9 cm; so cilindrično-čepasti priveski vimena z zaobljeno ko¬ nico. Ker so zelo bogati z mišičastimi brecilnimi venami, so sposobni za erekcijo in oblikujejo prvotno samo sesalno napravo za novorojence. Najmanjša dolžina seska, izmerjena pri govedu, znaša 2,5 cm, največja pa 14 cm. Os seska se pogosto nagiba v - 4 - 54 - - kraniolateralno smer, zlasti, kadar je cisterna močno napolnje¬ na. Baza seska ali seskov koren se imenuje tisto področje seska, ki ima v sebi najširši del seskove cisterne. Praviloma se naha¬ ja na prehodu vimenske kože, poraščene z dlakami, v neporaščeno seskovo kožo. Sesek pri govedu ima vedno en sam seskov kanal, ductus papilla- ris, katerega pikasto odprtino, ostium papillare, obroblja kakš¬ nih 0,5 do 1 mm visok epitelni okop. S tem pogojena stožčasta uveznjenost seskovega ustja je važna za oblikovanje seskovega kanala. Seskov kanal je dolg od 0,8 do 1,0 cm. Njegova, v nežne vzdolžne gube nabrana bela sluznica, nosi večskladen, poroženel ploščat epitelij z izrazito zrnasto plastjo, stratum granulosum. Notranji konec kanala se z nekoliko izstopajočim vencem gub (Piirstenbergova rozeta) ostro razmejuje od sluznice cisterne. Na seskov kanal se navezuje seskova votlina, ki jo imenujemo seskova cisterna, pars papillaris sinus lactiferi. Pri govedu je velika in podolgovata, pri ovci je bistveno manjša in sega bazalno kot žlezna cisterna, pars glandularis sinus lactiferi, daleč v žlezno gmoto vimena. Njena tanka sluznica sestoji veči¬ noma iz dvoskladnega cilindričnega epitelija, je rumene barve in ima okrasen, mrežast vzorec letvic ter gub, kadar je votlina prazna. V njeno steno, zlasti v steno dorzalnega dela, je vlože¬ no rumenkasto obarvano mlečno žlezno tkivo, veliko kot proseno ali konopljeno zrno. Stena seskove cisterne je zgrajena iz miši¬ časte in žilnate vezivne lastne plasti in iz kože, ki je brez dlak ter žlez, vendar pa bogata s senzibilnimi živci; nasprotno pa manjka pravi subkutis. Medtem ko bolj groba mišična vlakna oblikujejo mrežasto spojen spiralni sistem, pa nežnejši mišični snopi pogosto prehajajo v elastična vlakna, ki vzpostavljajo povezavo tako s svojo neposredno okolico, kot tudi ustvarjajo posebne strukture za prehod številnih seskovih žil. Propria mucosae seskove stene sestoji iz koiagenega in elastič¬ nega veziva kot tudi iz številnih snopičev gladkih mišičnih ce¬ lic, ki se na ostiumu papillare zgostijo v mišično zapiravko, m.sphincter papillae. V propriji so številne debelostenske vene, ki oblikujejo za goveji sesek tipično, dolgopetljasto brecilo, plexus venosus papillaris; to brecilo igra določeno vlogo kot - 455 - "hemostatični aparat" seskov pri "zadrževanju" ali "navalu" mle¬ ka v zvezi s fiziološkimi in psihičnimi vplivi. Prehod seskove¬ ga dela cisterne v žlezni del je praviloma znatno zožen. To pov¬ zroča 2 do 6 mm debela obročasta guba, ki sestoji iz togega ve¬ ziva in cirkularno razporejenih ven (Kirstenbergov venski prstan) Ta venski prstan in elastično-mišična vlakna okrog seskovega kanala preprečujejo odtekanje mleka razen med sesanjem ter molze¬ njem. Trdomolznost pri govedu je lahko pogojena z različnimi morfolo¬ škimi spremembami v področju seskov. Semkaj sodijo kolenčasto nalomljen seskov kanal, hiperplazija poroženevajočega epitelija v seskovem kanalu, zaradi česar nastopi zožitev seskovega kana¬ la, kakor tudi kompresija in zožitev seskovega kanala zaradi vozličkov ploščatih epitelnih celic. Lahko nastopijo tudi obro- časte gube na samem sesku, ki povzročajo stenozo, ta pa prav tako pogojuje trdomolznost. Žlezno cisterno delijo visoke sluznične gube v zalive, v katere se vlivajo številni veliki mlekovodi, ductus lactiferi, s 15 do 17 mm širokimi odprtinami. Kapaciteta ene cisterne znaša pri govedu kakšnih 500 cm^, kapaciteta celotnega sistema votlin v vimenu srednje velikosti in zmogljivosti pa kakšnih 10 litrov. Iz tega izhaja, da je celokupna prostornina sistema votlin pra¬ viloma večja kot je količina mleka, namolzenega pri eni molži. število velikih mlekovodov v posameznih vimenskih četrteh je različno in znaša od 8 do 12. Njihova povprečna oddaljenost od kože meri samo 9 do 12 mm. V trebušnih četrteh potekajo mlekovo¬ di pretežno po lateralni, v stegenskih četrteh pa po kavaalni ploskvi. Ta potek velikih mlekovodov ima svoj pomen, kajti pri¬ tisk notranje ploskve zadnjih končin na vime ne učinkuje nepo¬ sredno na mlekovode. Na rezni ploskvi doječega vimena izstopajo številna 0,5 do 5 mm velika, nepravilno okrogla ali bolj oglata in nekoliko zrnata polja rumene barve, žlezni režnjičii lobuli gld.mammariae, ki jih omejuje nežno, belo rumenkasto interlobularno vezivno ogrod¬ je. To je bogato z elastičnimi vlakni in je v nepretrgani zvezi tako z intralobularnim vezivom kot tudi z vezivom, ki ovija mlečno žlezo. Vezivno oporno ogrodje mlečne žleze oblikuje vase - 456 - zaprto funkcionalno enoto, ki ima znatno stopnjo raztegljivosti. Količinsko razmerje med žleznim in veznim tkivom v posameznih primerih zelo variira. Pri tem velja načelna ugotovitev, da je v doječih mlečnih žlezah vedno manj veziva kot v nedoječih. Če stopi v doječem vimenu žlezno tkivo glede na oporno tkivo v ozad¬ je, tedaj gre za sicer obsežno, toda z mlekom revno mesnato vime. Mesnato vime je v nasprotju z žleznatim vimenom tudi potem, ko ga izmolzemo, še vedno veliko in čvrsto. V oporno tkivo vimena so vdelani in skozenj potekajo interlobu- larni zbirni mlečni kanali, pokriti z eno- do dvovrstnim cilin¬ dričnim epitelijem, kakor tudi številne krvne žile in mezgovni- ce, živčna vlakna ter posamezne gladke mišične celice. Vsak režnjič mlečne žleze, lobulus gld.mammariae, oblikujejo žlezni mehurčki, gldd.mammariae, ki so gosto drug ob drugem in so grozdaste oblike. Žlezni mehurčki so pripeti na intralobular- ne žlezne kanale; kakor te obdajajo tudi žlezne mehurčke kon- traktilne košaraste celice (mioepitelne celice), najnežnejša vezivna vlakna in krvne kapilare. Epitelij žleznih mehurčkov, gldd.mammariae, je praviloma enoskladen, kaže pa zelo različne višine (nizko kubičen do visoko cilindričen), pač v odvisnosti od stanja sekrecije in napolnjenosti. Visoke prizmatične celice s kupami sekreta, štrlečimi proti lumenu, najdemo predvsem pro¬ ti koncu vmesnega časa med molžama. Celična jedra ležijo pretež¬ no bazalno, v celični plazmi pa opažamo maščobne kroglice. Po novejših preiskavah imajo žlezni končni deli vimena razvejičeno alveolarno obliko. Pri tem so posamezni žlezni mehurčki ločeni drug od drugega samo s tankimi pretini, kakor v pljučih; to pri¬ speva k povečanju površine in daje mlečni žlezi strukturo apo- krine zbiralne žleze s sposobnostjo izrazitega kopičenja sekre¬ ta. Označba "apokrina sekrecija" označuje oddajanje sekreta, ki poteka ob veliki izgubi žive celične substance. Vendar se je predstava o izpodvezovanju apikalnih delov celic in delni nekro- biozi le-teh izkazala kot zmotna. Za apokrino oddajanje sekreta štejemo marveč izpodvezovanje z ovojnico obdanih mehurčkov, ka¬ terih vsebina je specifičen sekret. Pri tem je samo ovoj sekre¬ ta produkt žive celične substance v obliki vezikulacije evagini- rane celične opne. Tak način izločanja se odigrava pri oddajanju mlečne tolšče in zahteva neizogibno stalno nadomeščanje na ta - 457 - način uporabljene celične substance. Dodatni seski se pojavljajo na vimenu tudi pri govedu. Imenuje¬ mo jih abortivni seski ali paseski in praviloma niso v zvezi s tkivom mlečne žleze. Njihovo lego za stegenskimi seski označuje¬ mo za postponirano, med trebušnimi in stegenskimi seski za in- terkalarno in pred trebušnimi seski za preponirano (redko). Naj¬ pogostejši (40$) so postponirani odvečni seski. Paseski se pojavljajo pri posameznih pasmah govedi različno po¬ gosto (simentalsko lisasto govedo: 52 do 54 vogelsberško pla¬ ninsko govedo: 36 do 37 Jo-, črno pisano nižinsko govedo: 30 J6). Pri samcih se tudi pojavljajo paseski (črno pisano nižinsko go¬ vedo 10 Jo, planinsko lisasto govedo 21 #). Pri bikih in volih so paseski praviloma kranialno pred bazo modnika. Gldd.mammariae dajejo mleko, lac, ki je bela, neprozorna tekoči¬ na. Izloča se tako dolgo po porodu, kolikor je potrebno za pre¬ hrano mladiča. Izjemo predstavljajo domači prežvekovavci, kate¬ rih mlečne žleze gospodarsko izkorišča človek, ki je umetno po¬ daljšal laktacijsko periodo. Ta traja pri govedu kakšnih 300 dni Normalno kravje mleko sestoji iz 84 do 90 Jo vode in 10 do 15 % suhe snovi. Ta sestoji iz 2,8 do 4,5 # tolšče, 3,3 do 3,95 % be¬ ljakovin (kazein, albumin, globulin), 3 do 5,5 % mlečnega slad¬ korja (laktoza) in 0,7 do 0,8 Jo soli (pepel). V primerjavi s kravjim mlekom vsebuje kozje mleko 87,15 % vode in 12,85 $ suhe snovi, od tega 4,1 $ tolšče, 3,75 % beljakovin, 4,2 Jo mlečnega sladkorja in 0,8 Jt> pepela. Tolšča v mleku ni raztopljena, marveč je v obliki plavajočih kroglic s premerom od 3 do 4 mikrometre (maščobna emulzija). V mlečni tolšči nista vezana samo vitamina A in D ter njuni pred¬ hodniki, temveč tudi v maščobi topni vitamini E, P, E^ do Kg in v vodi topni vitamini B^, B^, Bg, B^, C, H, p- aminobenzojeva kislina, amid nikotinske kisline, pantotenska kislina in folna kislina. Od rudnin so v mleku predvsem kalcij, fosjfor in kalij, v majh¬ nih količinah kuhinjska sol in železo, v sledovih pa cink, baker aluminij, svinec, mangan, silicij ter jod. - 458 - Dobre molznice črno pisane nižinske pasme dajo dnevno kakšnih 30 do 40 (-60) litrov mleka z vsebino tolšče več kot 4 %. To zna¬ ša letno prek 6000 litrov mleka in 270 do 300 kg tolšče. Krvne žile v mlečni žlezi pri govedu Arterijsko ožiljenje ali vaskularizacijo vimena pri govedu zago¬ tavlja poleg nekaterih manjših dotokov iz arterije pudende int. predvsem a.pudenda ext. Njen premer pri doječih kravah je lahko do 2 cm. A.pudenda ext. sestopa po prehodu skoz dimeljsko špra¬ njo od dorzalne strani na bazo vimena in se tam nad stegensko četrtjo razdeli na prednjo ter zadnjo vimensko arterijo, a.mam- maria cran. et caud. Pri prehodu skoz dimeljsko špranjo spremlja arterijo pudendo ekst. kranialno istoimenska vena, kavdalno pa glavne mezgovnice vimena. Preden doseže bazo vimena, napravi a. p.e. esasto krivino. Zelo pogosto oddaja a.pudenda ext., še pre¬ den vstopi v tkivo mležne žleze, kavdalno bazalno vejo, r.basa- lis caud., ki oskrbuje s krvjo dele kavdodorzalnega vimenskega odseka in vimenske bezgavke. Od tega poteka omenjene šile so številna odstopanja. Tako so opisani primeri, v katerih ostane a.pudenda ext. nerazdeljena vse do vstopa v vime in se šele nato razdeli na sprednjo ter zad¬ njo vimensko arterijo. Tudi r.basalis caud. lahko izhaja šele iz zadnje vimenske arterije. A. mammaria cran. poteka v vimenskem parenhimu kranioventralno in oddaja najprej eno ali več arterij, aa.laterales sinus caud., kraniolateralnemu delu stegenske četrti, ki na svoji poti odda¬ jajo številne parenhimske veje. Ena izmed teh žil lahko oskrbuje stegensko četrt kot a.papilla- ris. V nadaljnjem poteku odda a.mammaria cran. več vej v stran¬ sko področje trebušne četrti, aa.laterales sinus cran., od kate¬ rih ena sestopa v trebušno četrt kot a.papillaris. Manjše dor¬ zalne veje kranialne vimenske arterije oskrbujejo parenhim na bazi trebušne četrti. Te šile oddajajo spojne veje z arterijo safeno in arterijo cirkumflekso ilium prof. A.mammaria cran. ustreza kavdalnemu delu arterije epigastrike caud.supf., ki sprem¬ lja istoimensko veno in anastomozira z arterijo epigastriko supf. cran. - 459 - A.mammaria caud. poteka kavdoventralno v stegenski četrti in oddaja r.basalis caud., izvzemši primere, v katerih se ta direkt¬ no odcepi že od arterije pudende ekst. R.basalis caud. odskrbu- je z več vejami vimenske bezgavke, lnn.mammarii. Z različnimi dorzalnimi vejami vaskularizira a.mammaria caud. parenhim baze stegenske četrti. Nasprotno pa več arterij, aa.laterales sinus caud., poteka skozi tkivo mlečne žleze k ventrolateralnemu delu stegenske četrti, pri čemer ena izmed teh arterij sestopa čez bazo četrti kot a.papillaris v stegenski sesek. Iz končne razde¬ litve arterije mamarije caud. dospejo nekatere končne dorzalne veje v kavdodorzalni del stegenske četrti in vzpostavijo anasto- moze z vejo, r.basalis caud. oz. r.labialis dorsalis et mammari- us arterije pudende int. Vzdolž sulkusa intermamariusa poteka a. caudalis sinus caud., ki v redkih primerih lahko tudi odcepi arterijo papillaris za stegenski sesek. Kot tretja važna žila za vime ima velik pomen a.mammaria media. Njeno izhodišče kaže individualno znatne razlike. lahko izvira iz kranialne vimenske arterije, iz kavdalne vimenske arterije ali iz razdelitvenega kota arterije pudende ekst. na navedeni žili. Po praviloma kratkem zvijuganem ventralnem poteku se deli na r.cranialis in r.caudalis, ki s krvjo oskrbujeta medialne de¬ le trebušne ter stegenske četrti, če manjka a.mammaria med., oblikujeta a.mammaria cran. oz. caud. obe navedeni veji. R.cra— nialis srednje vimenske arterije oddaja več arterij, aa.media- les sinus cran., za medialno področje trebušnih četrti, izmed katerih ena lahko oskrbuje trebušni sesek. R.cranialis se konč¬ no nadaljuje v veji, r.basalis cran.med., vzdolž ventralne tre¬ bušne stene do popkovega področja. Iz kavdalne veje srednje vi¬ menske arterije izhaja več arterij, aa.mediales sinus caud., za vaskularizacijo kavdomedialnega dela trebušne četrti in tudi me- dialnega področja stegenske četrti. Spoji z vejo, r.labialis dors. et mammarius arterije pudende int. so možni. Sesek oskrbuje z arterijsko krvjo vedno samo ena seskova arteri¬ ja, a.papillaris, ki pa se lahko odcepi od najrazličnejših žil. Seskova arterija poteka lateralno , kavdalno ali medialno v ses¬ kov! steni, pač glede na to, iz katere vimenske arterije oz. iz katere njenih vej izhaja. A.papillaris poteka blizu notranje ploskve seskove stene med večjimi, močno razvejičenimi venami, - 460 - s katerimi se na distalnem seskovem področju spaja, iztegnjeno od baze do konice seska. Poleg arterije papillaris so še druge nežne arterije, ki vstopajo v kožo. Med žilami iste strani se vzpostavljajo arterio-arterialne ana- stomoze. Funkcionalno pomembne so arterialne prečne povezave med vimenskima polovicama, v prvi vrsti med obojestranskimi rr.basa- les caudd., zlasti, ker so ti prek ramusa labialisa dorzalisa et mamariusa v zvezi z arterijo pudendo int. Ta prečna spoja potekata okrog kavdalnega roba obešalne vezi vimena, lig.suspen- sorium uberis, ki oddajajo veje in vzpostavljajo površinsko le¬ žečo anastomozo med arterijama, aa.pudendae extt. Aa.mammariae medd. sta lahko povezani skoz medialno obešalno vez vimena. E.labialis dors. et mammarius arterije pudende int. poteka v subkutanem vezivu medstegenske špranje skupaj z veno stegenske špranje. Omembe vredno je, da so levostranske vimenske žile ve¬ činoma močneje razvite kot na desni strani. Vene Za normalno fiziološko funkcijo doječe mlečne žleze je neobhoden kontinuiran, bogat pretok krvi. Zastoj krvi, do kakršnega lahko pride pri ležanju živali zaradi kompresije ven, je popolnoma onemogočen, ker se izoblikujejo različne poti krvnega odtoka. Iz seskovega brecila, plexus venosus papillaris, dospe kri prek številnih debelostenskih seskovih ven, vv.papillares, ki so raz¬ porejene v več legah v žilni plasti seskove stene in medsebojno anastomozirajo, v venec žil, ležeč na bazi seska, Furstenbergov venski prstan, circulus venosus papillae. Od tod pride kri do baze vimena v prvi vrsti skoz bolj ali manj zvijugane vimenske vene, vv.sinuum supff.latt., ki ležijo neposredno pod kožo in so zato pri dobrih molznicah dobro vidne. Vene, ki se izobliku¬ jejo v notranjosti mlečne žleze, potekajo z istoimenskimi arte¬ rijami proti trebuhu in vstopijo na bazi vimena v sprednjo ter zadajšnjo vimensko veno, v.mammaria cran. et caud. Ti veni sta povezani prek prečnih anastomoz z žilami nasprotne strani in ob¬ likujejo circulus venosus mammae. Iz njega odvaja kri v.pudenda ext. skoz spatium inguinale v veno pudendo epigastriko, vena stegenske špranje, v.labialis dors. et mammaria, pa kavdodorzal- no čez arcus ischiadicus v veno pudendo int., ki vodi v medenič- - 461 - no votlino, ali pa kranialno skoz večinoma zelo voluminozno mlečno žilo, v.epigastrica cran.supf. ( = v.subcutanea abdomi- nis), ki močno boči trebušno kožo in je različno močno zvita. Mlečna vena je. palec debela, prebije trebušno steno praviloma med ksifoidnlm hrustancem prsnice in 8. rebrnim hrustancem in oddaja svojo kri prek notranje prsne vene, v.thoracica int.,ter vene subklavije v sprednjo veliko dovodnico, v.cava cran. Pre¬ hodno mesto lahko otipamo s prsti kot "mlečni lonček". Posebno velik "mlečni lonček" opozarja na dobro mlečnost. Anastomoze med veno epigastriko cran.supf. (v.subcutanea abdominis) in veno sa- feno pri govedu niso redke, tako kakor so venovenozne anastomoze na vimenu sploh zelo številne. Vendar obstajajo še nadalje različna mnenja o opisanih poteh od¬ toka krvi iz mlečne žleze pri govedu. Po novejših raziskavah se izhodiščno področje vene, v.labialis dors. et mammaria, ne ome¬ juje samo na kavdalne dele vimena, marveč vključuje tudi kožo notranje stegenske ploskve, ležečo v področju mlečne žleze, in področja mlečnega ogledala. Venozna kri teh področij se lahko transportira k vimenu, medtem ko se kri iz področja sramnih ust¬ nic dovaja veni pudendi int. Tako teče kri v tej veni v obe sme¬ ri. Potemtakem odvajata venozno kri vimena samo v.pudenda ext. in v.epigastrica cran.supf. (v.subcutanea abdominis), pri čemer sprejema mlečna žila kri zlasti iz kože in podusnjice ventralne trebušne stene. Po drugih raziskavah odvaja kri iz mlečne žleze samo v.pudenda ext., medtem ko mlečna žila (v.epigastrica cran. supf.) rabi za transport krvi iz ventralne trebušne stene, a v. labialis dors. et mammaria iz presredka do vimena. Pri starej¬ ših samicah naj bi bile venske zaklopke v mlečni žili delno ali popolnoma insuficientne, tako da l a hko venozna kri odteka pri stoječi živali proti popku, pri ležeči pa proti vimenu. Tudi v veni mamariji caud. so zaklopke lahko individualno različno iz¬ oblikovane. Pri dobrih molznicah imajo vimenske vene in odvodne vene zelo širok 1 vimen, pri starih živalih so pogosto jasno vijugave in ima¬ jo zelo tanko steno. Te vene, zlasti pa mlečno žilo, lahko v si¬ li uporabimo za intravenozne injekcije. Kapaciteta vimenskih ven je približno petdesetkrat večja kot je kapaciteta vimenskih arterij. Zaradi tega je hitrost strujanja - 462 - krvi zmanjšana, s tem pa je omogočen za nastanek mleka važen transport snovi iz krvi v žlezni epitel. Za nastanek enega litra mleka pri kravi mora steči kakšnih 400 litrov krvi skoz mlečno žlezo. Zaradi boljše izmenjave snovi so končni žlezni deli, ki producirajo mleko, opredeni z mrežo najnežnejših krvnih kapilar. Mezgovnice Limfo mlečne žleze zbira subkutano ležeča difuzna mreža mezgov- nic na bazi vimena. Od tod potekajo večje zbirne mezgovnice k vimenskim bezgavkam, lnn.mammarii, ki ležijo nad stegensko četrt¬ jo in kavdalno od nje, se dajo tam otipati ter pomagajo obliko¬ vati lc.inguinofemorale. Druge zbirne mezgovnice stopijo nepo¬ sredno skoz dimeljski rov k medialnim črevničnim bezgavkam, lc. ilicum mediale. Poleg tega pa vodijo mezgovnice vimena tudi k bezgavki kolenske gube, ln.subiliacus. Živci Vime je dobro preskrbljeno s senzibilnimi in vegetativnimi živ¬ ci. Senzibilno inervacijo, ki ni brez pomena za funkcijo mlečne žleze, omogočajo naslednji spinalni živci: rr.cutanei ventrr. nervi iliohypogastrici in nervi ilioinguinales, ki sestopajo s senzibilnimi vlakni na kožo trebušne četrti in sprednjih delov vimenske bazej n.genitofemoralis, ki oživčuje kožo, žlezno tki¬ vo in seske z izjemo najkavdalnejših delov stegenske četrti, ter končno r.mammarius nervusa pudendusa, ki senzibilno oskrbuje ko¬ žo na kavdalni ploskvi stegenske četrti nad stegenskimi seski. Vegetativno inervacijo omogočajo predvsem simpatična vlakna kav- dalnega mezenterialnega vozla, ganglion mesentericum caudale, ki sestopajo skupaj z vlakni nervusa genitofemoralisa skoz di¬ meljski rov na vime in lahko prodrejo v žlezne režnjiče. Vendar simpatična vlakna oživčujejo samo košaraste celice, gladka mi¬ šična vlakna in tudi žile, ne pa tudi končnih žleznih delov. Te¬ mu nasprotno pa do danes ni uspelo dokazati nikakršnih simpatič¬ nih živgnih končičev v žleznih celicah in med njimi. Tudi para- simpatična vlakna do sedaj niso dokazana v mlečni žlezi. - 463 - Mlečna žleza pri kozi Glede na svojo telesno velikost ima koza razmeroma veliko vime, ki sestoji iz dveh mamarnih kompleksov, ležečih v dimljah. Iz stožčastega, iztegnjenega in globoko visečega žleznega telesa izhaja na vsaki strani v kraniolateralni smeri po en sesek. Ta ima pri prvesnici vitko obliko in je dobro oddeljen od žleznega telesa, ki je bolj kroglasto. Nasprotno pa so pri starejših ko¬ zah, ki so večkrat dojile, veliki seski široko trebušasti in kontinuirano izhajajo iz žleznega telesa. Pogosto pa najdemo na prehodnem področju med žleznim telesom in seskovo bazo še neraz¬ ločno cirkularno zažetino. Pri belodlakih pasmah koz so vime in seski nepigmentirani; pri srnasto obarvanih in temnodlakih pas¬ mah pa je koža mlečne žleze rjavo obarvana. Sistem votlin v žleznem telesu skoraj povsem ustreza le-temu pri govedu. Intra- lobularna izvodila in tudi interlobularni zbirni vodi kažejo ne¬ redko opazno velike, deloma zalivaste razširine. Veliki mlekovo- di, ductus lactiferi, ki jih je 6 do 9, ležijo na površini v kavdolateralnem področju vimena in se vlivajo v ventralni smeri v skupen, skoraj kot otroška pest velik zbiralni prostor za mle¬ ko vsake polovice vimena. Ta prostor (mlečna cisterna ali sinus lactifer) se razprostira pri starejših kozah v področju samega žleznega telesa, tesno pod kožo, daleč kavdolateralno in ga lah¬ ko od zunaj otipamo. Seskova cisterna s širokim lumenom je pri kozi v polni laktaciji dolga do 7 cm in široka do 2,5 cm ter skoraj popolnoma izpolnjuje sesek. Seskov kanal je dolg kakšnih 0,5 do 0,7 cm in je torej zelo kratek, njegov lumen pa v bazalni polovici zožujejo podolžne gube. Distalno prehaja v stožčasto zoženo seskovo ustje, ostium papillare. Na odprtem sistemu vot¬ lin je razločno razpoznavna meja med belim epitelom seskovega kanala in bolj rumenkasto epitelno oblogo seskove cisterne. Ses¬ kov kanal nosi večskladen poroženel ploščat epitel, cisterno pa opremlja dvoskladen cilindričen epitel. Zgradba seskove stene v mnogočem ustreza le—tej pri govedu. V srednji plasti so vene z močno steno in opremljene z zaklopkami; subkutis manjka. Kutis ima številne dlake, lojnice in močno klobčaste vonjavnice. Dlak in žlez ni samo na konici seska. Praviloma je na vsaki stra¬ ni pred bazo vimena majhen, približno 0,5 do 1 cm dolg pasesek. Kozel ima pred bazo modnika pogosto po en pasesek, dolg od 2 do - 464 - 6 cm, ki je lahko v zvezi z žleznim tkivom. V nasprotju z bikom in ovnom so pri kozlu opazovali primere izločanja tekočine, po¬ dobne mleku. Njena količina lahko znaša do 1/2 litra na dan. Pri kastratih so paseski praviloma večji kot pri nekastriranih kozlih. Mlečna žleza pri ovci Mlečna žleza pri ovci leži prav tako v dimeljskem področju, ima obliko sploščene polkrogle in je iz dveh vimenskih polovic, kar navzven nakazuje dobro izoblikovani sulcus intermammarius. Vsa¬ ka vimenska polovica sestoji iz enega mamarnega kompleksa, ki pa je bistveno manjši kot pri kozi. Majhna, 1 do 3 cm dolga stožčasta seska sta usmerjena vstran in gledata s svojo konico kraniolateralno. Koža vimena je praviloma rjavkasta in le redko brez pigmenta. Na konici seska se izliva dobro vidni seskov ka¬ nal z ustjem, ostium papillare. Medtem ko so stranski deli vime¬ na, ki mejijo na notranjo ploskev stegna, in seski le fino pora¬ ščeni, nosijo drugi deli mlečne žleze gosto volnasto dlako. Notranja zgradba ovčjega vimena v mnogočem ustreza le-tej pri kozi. Vzdolžno nagubana sluznica seskovega kanala je temno pig- mentirana. Seskova stena ima številna elastična vlakna, medtem ko je gladka muskulatura razvita bolj skopo. M.sphincter papil- lae ni izoblikovan; zaporo seskovega kanala omogoča gosta mreža elastičnih vlaken. Seskova cisterna pri ovci je bistveno manjša kot pri kozi, njen distalni del je zelo ozek, njen proksimalni del pa je vrečasto razširjen. Žlezna cisterna je velika približ¬ no kot oreh in je v mejnem področju s seskovo cisterno razločno zažeta. Žlezni parenhim in mlekovodi so podobni kot pri govedu. Laktacijska perioda znaša pri kozi in ovci kakšnih 130 do 140 dni. V tem času da koza približno 600, mlečna ovca pa 500 litrov mleka. Paseski pri ovci praviloma niso izoblikovani, vendar nanje nale¬ timo priložnostno. Oven ima laterokranialno pred bazo modnika na vsaki strani dva paseska, od katerih je sprednji lahko dolg kakšnih 0,5 cm, zadnji pa 1,5 do 2,5 cm. Med vimenom oz. modni- kom in notranjo ploskvijo stegna so pri ovci oz. ovnu ingvinal- ni žepki, sinus gld.inguinalis. - 465 - Prstni organ pri govedu Parkelj, ungula, predstavlja posebno obliko prstnega organa pri sodoprstih kopitarjih. Na vsaki končini lahko razlikujemo dva glavna in dva krnjava parklja; oba glavna parklja skupaj sta precej podobna kopitu. Parkelj imenujemo distalni prstni člen s kožno prevleko, katere epidermis oblikuje poroženelo parkljevo kapsulo (matrica). K centralnim opornim tvorbam štejemo parkeljnicc, distalni del nadparkeljnice, zaparkeljnice, vezni aparat sklepov in tudi konč¬ ne dele kit iztegovavk in upogibavk z burzo podotrochlearis. Kakor je že opisano v splošnem delu, lahko razčlenimo kožno pre¬ vleko prstnega organa po plasteh in po segmentih. Ustrezno trem plastem kože so na parklju izoblikovane parkljeva podusnjica, tela subcutanea ungulae, parkljeva usnjica, corium ungulae, in parkljeva vrhnjica, epidermis ungulae. Poleg tega lahko razliku¬ jemo obrobkov, svitkov, stenski, podplatni in petni segment. Sa¬ mo strela in kotna zagozda se ne pojavljata na parklju. Na vseh teh segmentih se dajo dokazati tri plasti kože. Parkljeva podusnjica, tela subcutanea ungulae Parkljeva podusnjica, tela subcutanea ungulae, prekriva central¬ ne oporne dele in je na teh petih segmentih različno močno raz¬ vita. Na obrobkovem področju oblikuje dorzalno in na zunanji ploskvi vsakega glavnega parklja obrobkovo blazinico, ki se raz¬ širi palmarno oz. plantarno ter prehaja v petno blazinico. Na ploskvi, obrnjeni proti parkljevi špranji, je obrobkova podus¬ njica le slabo izoblikovana. Tela subcutanea coronae oblikuje le slabo izbočeno svitkovo bla¬ zinico, katere širina in debelina pojemata od dorzalne strani v palmarni oz. plantarni smeri. V področju stenskega in podplat¬ nega segmenta predstavlja podusnjica del periosta na parkeljni- ci, kot taka pa čvrsto spaja usnjico s centralnimi opornimi deli, posebno v področju parkljeve konice. Najmočneje je izoblikovana podusnjica petnega segmenta. Kot pet¬ na blazinica, tela subcutanea tori, deluje prožno-elastično in lomi udarce pri obremenitvi parkljev. Zavzema palmarno oz. plan- - 466 - tarno celotno širino parklja in je tukaj debela maksimalno 1,5 'cm. Proti konici parklja se petna blazinica,nasprotno,vedno bolj sploščuje, se potiska daleč na podplatno ploskev parklja in ne¬ opazno prehaja v subkutis podplata, tela subcutane soleae. Ta je razmeroma tanka in se direktno prilega parkeljnici. Parkljeva usnjica, corium ungulae Parkljeva usnjica, corium ungulae, leži na parkljevi podusnjici in oblikuje z njo kakor tudi s centralnimi opornimi deli parklje¬ vo patrico, ki ima zelo značilen površinski relief. Na obrobko- vem, svitkovem, podplatnem in petnem segmentu nosi resice, na stenskem segmentu pa listke. Obrobkova usnjica, corium limbi, ki je opremljena z resicami, papillae coriales, se pojavlja kot obrobkova nabuhlina ali žmula. Dorzalno na zunanji steni je široka 5 do 6, lateralno 4 do 7 in palmarno oz. plantarno 8 mm; plitev žleb na zunanji ploskvi in v petnem področju jo razmejuje od koriuma poraščene kože. Obrob¬ kova usnjica se palmarno oz. plantarno širi in prehaja v petno usnjico. Bazločna guba, vallum, ki štrli distalno kot stopnička, ločuje obrobkovo usnjico od svitkove usnjice, zlasti v področju zunanje stene. Dolžina resic obrobkove usnjice se giblje med 1 in 1,8 mm; najmočnejše resice so vedno na prostem robu obrobko- p ve gube, vallum. Na enem mm je 20 do 30 resic. Svitkova usnjica, corium coronae, predstavlja fertilno postelji¬ co parkljeve plošče (rožene stene) in meji proksimalno na žleb svitkovega utora, sulcus coronalis; pod tem žlebom je svitkova usnjica zaradi svitkove blazinice nekoliko izbočena kot široka, toda razmeroma ploska svitkova nabuhlina. Svitkova usnjica nosi 0,2 do 0,3 mm dolge resice, ki se končujejo stožčasto, zaobljeno ali koničasto. Na prehodnem področju v stensko usnjico so še nizke, z nežnimi resicami posute letvice, ki prehajajo v usnjič- ne listke, lamellae coriales. To prehodno področje obeležuje plitev žleb, zlasti na zunanji steni. Svitkovi usnjici manjka kotni del. Stenska usnjica, corium parietis, sledi distalno svitkovi usnji¬ ci; predstavlja sterilno posteljico parkljeve plošče. Stenska - 467 - usnjica je nekoliko ožja kot svitkova usnjica. Ker predstavlja stenska podusnjica del parkeljničnega periosta, se je v svojem reliefu prilagodila obliki parkeljnice in se na nosilnem robu še nekoliko podaljšuje na podplatno ploskev, listki stenske us- njice, lamellae coriales, so krajši kot na konjskem kopitu in nimajo nikakršnih postranskih listkov; njihova dolžina se gib¬ lje med 0,9 mm na petah in 2,5 mm dorzalno ter bočno na parklje¬ vi zunanji steni. Njihova dolžina pojema od dorzalne proti pal¬ mami in plantarni strani; v isti meri pa stenska usnjica prido¬ biva na debelini, od 2 do 4 mm na dorzalnem, do 7 mm pa na pet¬ nem področju. Zlasti na dorzalnem delu so listki gostejši kot pri konju. Njih število znaša skupaj kakšnih 1300 kosov pri pov¬ prečni razprostranjenosti stenske usnjice na približno 14,5 cm 2 . Podplatna usnjica, corium soleae, zavzema samo periferna področ¬ ja podplatne ploskve. Pokrivajo jo resice, ki sedijo na prostem robu listkov; te lahko štejemo za podaljške listkov stenske us¬ njice na podplatno ploskev. Zato so papile razporejene v različ¬ nih vrstah. Na konici parklja se da na podplatni usnjici spozna¬ ti konkavnost, velika kot prstna jagodica. Petna usnjica, corium tori, se razprostira daleč proti parkljevi konici na podplatno ploskev parklja in vzpostavlja direkten stik z obrobkovo usnjico v proksimopalmarni oz. -plantarni smeri. Pod petno usnjico je petna blazinica, ki se proti podplatnemu seg¬ mentu sploščuje. Petna usnjica prehaja tam brez meje v podplat. Petna usnjica sosednjih prstov je pogosto spojena z mostičkom. Proksimalno od tega mostička je pod medparkeljno kožo maščobna blazinica, ki zmanjšuje trenje parkljev med gibanjem. Dolge, vitke in koničaste resice petne usnjice so zelo gosto druga ob drugi in oblikujejo oster kot s talno ploskvijo k park¬ ljevi konici, medtem ko stojijo v palmarnem oz. plantarnem pet¬ nem področju skoraj navpično. Njihova dolžina se giblje med 0,1 in 1,5 mm; njihova jakost pa kaže znatne razlike. Praviloma prav tako v vrstah razporejene resice petne usnjice oblikujejo v palmarnem oz. plantarnem področju parkljev svojevrstne vrtin¬ ce. - 468 - Parkljeva vrhnjica, epidermis ungulae Parkljeva vrhnjica, epidermis ungulae, sestoji iz večskladnega ploščatega epitela, ki se odlikuje po svoji večplastnosti in po svoji močno oroženitvi. Njena notranja ploskev je podobna zuna¬ nji površini usnjice. Oblikuje poroženelo parkljevo matrico (parkljev čevelj), ki ima tudi 5 segmentov in obdaja konec prsta kot zaščita. Kot pri konjskem kopitu se potiskajo roženi obrobek roženi svitek in rožena stena v proksimodistalni smeri drug vrb drugega in tako oblikujejo parkljevo ploščo. Ta je upognjena okrog prstne osi tako, da se dorzalno oblikuje zaobljen rob. Ta¬ ko lahko na njej razlikujemo dorzalni del, neznatno konveksno zunanjo steno in rahlo konkavno interdigitalno steno. Ta prispe¬ va k oblikovanju medprstne ali interdigitalne špranje. Na zuna¬ nji in tudi na interdigitalni steni parkljeve plošče se sprednji del imenuje stranski del, pars lateralis, ki se mu proti peti priključi pars palmaris. Distalni odsek dorzalnega dela, pars dorsaiis, je upognjen k parkljevi špranji, in to močneje na me- dialnem parklju kot na lateralnem. Parklji prednje končine so širši, bolj topi in krajši ter so vedno nekoliko bolj razmaknje¬ ni kot na zadnji končini. Debelina parkljeve plošče pojema od dorzalne proti palmarni oz. plantarni strani, od proksimalne proti distalni pa se veča. Na sredini stranske stene znaša abaksialno 7> aksialno pa 5 mm. Čvrsto povezavo večplastne poroženele parkljeve vrhnjice s park¬ ljevo usnjico in njeno prehrano zagotavlja visoko papilarno te¬ lo. Na parkljih se nad usnjičnimi resicami proizvajajo rožene cevke, katerih skorja je izoblikovana iz cirkumpapilarnih epider malnih celic in njihov stržen iz suprapapilarnih epidemnalnih celic. Med roženimi cevkami nastane nad interpapilamimi deli usnjice vmesna roževina. Med koriumovi listki izhajajo iz epi- dermalnih celic roženi listki parkljeve plošče, ki predstavlja¬ jo spojno plast stenskega segmenta. Mehko roževino obrobka oblikuje obrobkova vrhnjica, epidermis limbij je na proksimalni četrtini parkljeve stene in je distal- no nepravilno omejena. Njena zunanja ploskev je progasta. Svit- kova vrhnjica, epidermis coronae, proizvaja zaščitno plast park¬ ljeve plošče in sestoji iz zelo odporne ter čvrste svitkove - 469 - roževine. To prekriva v področju pete petna roževina kot kakšna nabuhlina. Na površini svitkove roževine so različno razločni žlebiči, ki se lahko razhajajo v dorzopalmarni oz. dorzoplantar- ni smeri. Svitkova roževina je na svoji interdigitalni ploskvi razpokana, njena notranja ploskev je v področju, kjer se prile¬ ga svitkova nabuhlina, izoblikovana kot plitva, široka svitkova kadunja, distalno od tod pa je pokrita z listki rožene stene. Listki stenske vrhnjice, epidermis parietis, ki so samo central¬ no poroženeli in so brez stranskih podaljškov (nepernati), pred¬ stavljajo v svoji celoti stensko roževino ter so prek svojih sočnih epidermalnih celic v tesnem spoju z usnjičnimi listki. Roženi listki so proksimalno zelo nizki, dosežejo pa največjo višino še nad svojo polovično dolžino. Na distalnih dveh tretji¬ nah stenskega segmenta se nad prostimi robovi listkov proizvaja roževina, ki se vrine med epidermisove listke kot polnilo in distalno pridobiva na gmoti. Rožena snov stenskega segmenta je proti nosilnemu robu manj močno izoblikovana, iz česar lahko sklepamo, da se proizvaja pretežno proksimalno, in da jo zaščit¬ na plast svitkovega segmenta, ki raste navzdol proti nosilnemu robu, potiska čez sočne epidermalne celice stenskega segmenta. Oznaka sterilna posteljica za stenski epidermis je upravičena zaradi neznatne produkcije roževine. Distalni prosti konci usnjičnih listkov prehajajo v resice, za¬ radi česar oblikuje epidermis tega področja cevkasto roževino. Na parkljevem nosilnem robu, margo solearis, oblikuje poroženeli stenski epidermis, podobno kot na kopitu, belo linijo, ki pa se ne kaže tako razločno nasproti zaščitni plasti, ki je pri gove¬ du večinoma nepigmentirana. Podplatna vrhnjica, epidermis soleae, katere površinske plasti celic oroženijo, oblikuje podplatno roževino. Ta predstavlja na govejem parklju samo majhen del roženega podplata, solea cornea, ki se na nenegovanih parkljih ne da razločno razmejiti od petne roževine. Roženi podplat oblikuje dva ozka kraka, crura soleae, vzdolž bele cone, zona alba. Podplatna roževina kaže cevkasto zgradbo, meji periferno na stensko roževino in prehaja aksialno ter palmarno oz. plantarno v petno roževino. Pri teletu je ta ozek pas vzdolž bele linije, približno enako širok. - 470 - Petna vrhnjica, epidermis tori, omogoča nastanek petne roževine po poroženitvi svojih epitelnih celic. Petna roževina se razte¬ guje na straneh parkljev, zlasti pa na njihovi oporni ploskvi daleč proti konici parklja in tako zavzema največji del podplat¬ ne ploskve na parklju. Zato štejemo govedo k "dolgopetnim" živa¬ lim. Na roženem podplatu se površinske plasti roževine od časa do časa odvržejo v velikih krpah. Palmarno oz. plantarno predstavlja petna roževina konec parklja kot zaobljeno nabuhlino. Med krakoma roženega podplata je petna roževina trda, kavdalno pa je mehkejše konsistence. Zaradi tega so prej imenovali področje čvrste petne roževine vključno s pod¬ platno roževino parkljev roženi podplat, kar morfološko ni pra¬ vilno, v klinični govorni rabi pa je slej ko prej običajno. Podplatna ploskev parklja, v nasprotju s podplatno ploskvijo ko¬ pita, ni izbočena, temveč ravna. Palmarno oz. plantarno vidimo na notranji ploskvi petne roževine vdolbino, ki jo imenujemo tudi "petna skledica" in je odtis petne nabuhline. Proksimopal- marno oz. proksimoplantarno prehaja petna roževina neposredno v obrobkovo roževino, epidermis limbi. Petna roževina sestoji iz roženih cevk in vmesne roževine med cevkami. Epidermis parklja histološko nima zrnate plasti, stratum granu- losum, v svitkovem in stenskem segmentu niti pri juvenilnem niti pri adultnem govedu. Stratum spinosum ima v površinskih plasteh močno sploščene celice, ki neposredno prehajajo v sbratum luci- dum; temu sledi str.corneum. Nasprotno pa je str.granulosum iz¬ oblikovan v obrobkovem segnentu in v proksimalnem področju pet¬ nega segmenta. Krnjava parklja sta reducirana parklja in sestojita iz podusnji- ce, usnjice in poroženele vrhnjice, ki je pogosto zelo dolga, če se na konici ne obrablja. Krnjava parklja sta proksimalno s fas- cijo pedis in bicljevo obročasto vezjo tako pritrjena na meta- karpofalangalnem sklepu, da je njun hrbet usmerjen navzven, njun bazalni del pa proti osi končine. Dodatne povezave obstajajo med kitami krnjavih parkljev in fascijami v področju nadparkljevega sklepa ter petno blazinico. Nenavadno močna je nabuhlina obrobko- ve usnjice in dobro razvita obrobkova roževina, ki precej daleč prekriva svitkovo roževino. Ker prehaja obrobkova roževina brez - 471 - posebne razmejitve v petno roževino, predstavljajo krnjavi park¬ lji zelo pogosto cilindrične tvorbe. Sicer pa so njihove plasti zgrajene podobno kot na glavnih parkljih. Svetlo rumeni eponychium na parkljih novorojenih telet je 1 do 2 cm dolg in mehak. Po treh (3) do petih (5) urah, najpozneje pa po enem dnevu, ga ni več. Ker ima v sebi zelo mnogo vode, se posuši kmalu po rojstvu in odpade pri tekanju. Roževina parkljev je toliko bolj odporna proti obrabi, kolikor bolj je pigmentirana in kolikor več je roženih cevk v površin¬ ski enoti poroženele parkljeve stene. Krvne žile prstnega organa pri prežvekovavcih Parklje oskrbujeta s krvjo v prvi vrsti a.dig.palm. oz. plant. propr.axiali6 et abarialis III. in IV. prsta. Dorzalni prstni arteriji, aa.digg.dorss.proprr. III in I? ariales igrata pri tem bolj podrejeno vlogo. Palmame oz. plantarne prstne arterije izhajajo iz posebnih žilnih lokov in iz arterije dig.palm. oz. plant.comm.III. Palmarne oz. plantarne in dorzalne žile povezujejo med seboj v prstnem področju aa.interdigitales. Palmarne oz. plantarne in dorzalne prstne arterije oddajajo na vsako falango veje, ki jih imenujemo rr.palmares oz. plantares ter dorsales phalangis prox., med. in dist. Te so med seboj tudi povezane z anastomozami. Aa. digg.palmm. oz. plantt.proprr.abaxiales se mrežasto razvejičijo in se končujejo v istoimenskih petah, v katere sestopajo tudi veje arterije dig.palm. oz. plant.com. kot aa.tori digitales. Močnejši aa.digg.plamm. oz. plantt.proprr.ariales III. in IV.pr¬ sta oddajata veje, rr.plantares, potekata v medparkljevi špra¬ nji dorzalno in vstopata končno v bližini dorzalnega parkljeve¬ ga obrisa v roženi čevelj. Tam oddaja vsaka od njiju močno arte¬ rijo svitkove blazinice, a.coronalis, ki se razcepi na eno glo¬ binsko in dve površinski veji za svitkovo blazinico ter njeno kožno prevleko. Aksialni prstni arteriji pa nato vstopata kot parkeljnična arterija, a.phalangis distalis, skoz odprtino park¬ ljeve špranje v parkeljnični kanal. Pred tem pa oddata še eno žilo iztegovavkam prstov in dorzalnim delom parkljevega sklepa. - 472 - Parkeljnična arterija poteka v parkeljničnem kanalu vzporedno z interdigitalnim stenskim žlebom skoraj do konice parkeljnice. Tam se v ostrem kotu obrne in poteka vzporedno z abaksialnim stenskim žlebom v smeri k palmarnemu oz. plantarnemu koncu par¬ kel jnice, kjer zopet izstopi skoz stensko lu kn jo. V parkeljnič- nem kanalu potekajoči odsek žile imenujemo tudi arcus termina- lis, kajti žila, ki zapusti parkeljnični kanal, vzvratno anasto- mozira z vejami petnih arterij in s končnimi razvejičenji arte¬ rije dig.palm. oz. plant.propr.abaxialis III. ter IV. prsta. Arcus terminalis predstavlja torej končni lok med aksialnimi in abaksialnimi bočnimi žilami prstov; znotraj parkeljničnega ka¬ nala oddaja številne majhne veje, ki gredo skoz kost in sesto¬ pajo v svitkovo, stensko, petno ter podplatno blazinico. Dve na¬ daljnji veji potekata k parkeljnični konici, se tam razvejičita v podplatni kakor tudi v aksialni in abaksialni stenski usnjici ter anastomozirata z arterijo marginis solearis. Močnejša žila in več šibkejših poteka vzporedno s podplatno ploskvijo po stran¬ ski steni parklja; njihove postranske veje se upognejo distalno k nosilnemu robu in se tam delno spajajo med seboj kot arkade. Te lokaste spoje lahko v celoti imenujemo arterijo podplatnega roba, a.marginis solearis. Nadaljnje močnejše veje oskrbujejo usnjico aksialne in abaksialne parkljeve stene, podplata ter pete. Na krnjavih parkljih praviloma obstaja aksialna žila, medtem ko je abaksialna izoblikovana le izjemno. Vene V nasprotju z arterijami, ki vedno vstopajo v posamezen parkelj samo z eno močnejšo žilo, zbirajo venozno kri vsakega parklja tri vene, namreč ena dorzalna prstna vena in dve bočni. Medtem ko na sprednji končini odvaja glavno količino krvi pal¬ mama anastomoza med veno dig.dors.com. III in veno dig.palm. com. III, takšne anastomoze na zadnji končini ni. Dorzalna prstna vena, v.dig.dors.propr. sjcialis, vsakega glavnega parklja, izvira iz vene dig.dors.com. III, poteka abaksialno v smeri proti dorzalni strani parklja in daje r.dors.phalangis me- diae. Ta poteka k svitkovemu robu v dorzalnem področju parklje¬ vega čevlja in se razdeli, preden ga doseže. Obe njegovi lokasti - 473 - veji potekata površinsko, tako po aksialni kot tudi po abaksial- ni ploskvi svitkove nabuhline palmarno oz. planterno. Zato ju lahko imenujemo v.coronalis supf.axialis et abaxialis. Žili ob¬ likujeta površinske mreže svitkove blazinice in stene in obil¬ no anastomozirata z ustreznimi žilami aksialnih ter abaksialnih bočnih prstnih ven. V.coronalis supf.abaxialis vstopa še s sla¬ botno vejo skoz proksimalno luknjo na abaksialni ploskvi park¬ lja v kost. V.coronalis supf.axialis et abaxialis oddajata iz svoje mreže močno žilo, ki se potopi nekoliko globlje do sredine stenske vi¬ šine in oblikuje anastomozo z ustrezno vejo abaksialnih prstnih ven; ta anastomoza poteka vzporedno z nosilnim robom v aksial- nih in abaksialnih stenskih žlebovih kot zbirna vena parkljeve stene proti konici parklja, tam pa prestopi v podplatno mrežo. Ta zbirna vena prevzema kri iz proksimalnega in distalnega dela stenske usnjice. Vse vene, ki potekajo od distalne strani k tem zbirnim venam, se lahko spojijo med seboj na nosilnem robu prek lokastih anastomoz v slabotno veno nosilnega roba, v.marginis solearis. Xz obeh stranskih prstnih ven vsakega parklja izhajata aksialni veni iz močne anastomoze med veno dig.dors.com. III in veno dig. palm.com. III. Kot v.dig.palm.propr. III axialis oz. v.dig.palm. propr. IV axialis potekata k aksialni parkljevi ploskvi in se kmalu nato razcepita v globinsko veno svitkove blazinice ter veno parkeljnice. Parkeljnična vena, v.phalangis distalis, oddaja nekaj vej svit- kovi blazinici in stenski usnjici ter nato vstopi skoz luknjo parkljeve špranje v parkeljnični kanal, ki skozenj poteka sku¬ paj z istoimensko arterijo, pri tem pa mrežasto ovija arterij¬ sko žilo. Parkeljnični kanal zapusti skoz foramen soleare lat. in se spaja z venskimi mrežami stenske usnjice ter pete. Globinska vena svitkove blazinice, v.coronalis prof., se tudi razdeli na aksialno in abaksialno vejo, ki potekata palmarno ob svitkovem robu pod površinskimi venami svitkove blazinice, ana¬ stomozirata z njenimi vejami in oblikujeta globinske mreže svit— kove ter stenske usnjice. - 474 - - V palmarnem področju parkljevega svitka in parkljeve stene sto¬ pijo v stik veje dorzalnih ter aksialnih prstnih ven z ustrezni¬ mi vejami abaksialnih prstnih ven, ki oblikujejo s svojimi konč¬ nimi razvejičenji venozne mreže pete. Opozorili smo že na sode¬ lovanje vene dig.palm.propr. III abaxialis in vene dig.palm. propr. IV abaxLalis pri oblikovanju aksialnih ter abaksialnih zbirnih ven parkljeve stene. Zbirne vene parkljeve stene, vv.dorsales phalangis distalis, so praviloma močnejše kot vene nosilnega roba. Iz vseh glavnih ven izhaja večje število majhnih ven, ki se združijo v široke petljaste mreže podplatne in stenske usnjice. Vrh tega oblikujejo te veje periferno še drugo zelo drobno pet- Ijasto predkapilarno mrežo, tako da sta v usnjici parklja izob¬ likovana notranji, grobo petljasti in zunanji, fino petljasti venski pletež. Potemtakem obstajajo na govejem parklju naslednje venske mreže: 1. Venozne mreže•stenske usnjice v dvojni legi; iz njih odteka venska kri skoz dorzalne in v manjšem obsegu skoz aksialne terabaksialne prstne stranske (bočne) vene. 2. Venozne podplatne mreže, ki so na parkljevi konici dvojne, sicer pa enojne; njihova kri prestopi v aksialne in abaksial¬ ne prstne vene. 3. Prstne mreže, ki svojo kri oddajajo prek petnih ven, vv.tori digitales, in drugih vej pretežno aksialnim ter abaksialnim prstnim venam. 4. Mreže svitkovega področja, ki se stekajo v močne aksialne in abaksialne vene svitkove blazinice, vv.coronales supff.axia- les et abaxiales, in svojo kri odvajajo prek teh zbirnih de¬ bel v dorzalne, aksialne ter abaksialne prstne vene. 5. Venski pletež parkeljnice, ki pri govedu ni zelo razločen, pri malih prežvekovavcih, zlasti pri kozi, pa je zelo dobro izoblikovan. Mreže stenske in podplatne usnjice so prek posebnih kanalčkov spojene s pletežem parkeljnice pri govedu le v majhni meri, pri malxh prežvekovavcih pa v večji. Na konici parkeljnice oblikuje¬ jo deli parke!jničnega pleteža odtočne poti za tam nahajajočo se notranjo vensko podplatno mrežo. - 475 - Na parkljih zadnjih končin se obnašata obe vv.digitales dorss. proprr. kakor analogni žili sprednjih končin. Vv.digitales plantt. proprr., ki izhajajo iz loka, arcus venosus digitalis plant., v višini krnjavih parkljev, oblikujejo arcus venosus digitalis plant., ki sprejema vase tudi veno dig.plant.comm. Iz njega iz¬ hajajo aksialne prstne vene. Te potekajo v navzkrižni medparkelj- ni vezi in v maščobnem tkivu parkljeve blazinice proti peti ter se združijo z vejami petne vene. Vene svitkove blazinice, petne vene in parklejnične vene ter vene parkljeve usnjice se obnašajo kakor na sprednji končini. V vseh delih parkljeve usnjice so venske zaklopke; zlasti števil¬ ne so v venah in venskih pletežih na svitkovem robu. Podobno ka¬ kor na kopitu so v žilnem sistemu parklja izoblikovane dušilne in zaporne arterije. Povsod v usnjici parklja se pojavljajo tudi arterio-venozne anastomoze v obliki kapilarne mreže, izoblikova¬ ne od obrobnih pentelj periferno (v papilah) ali centralno (v lamelah). Nepretrgana prekrvitev in pospeševanje vzvratnega venoznega toka krvi se v parklju dosegata z znižanjem arterio-venoznega priti¬ ska v anastomozah in kapilarah ob pomoči parkljevega mehanizma pri obremenitvi in odbremenitvi končin, kakor tudi s funkcijo venskih zaklopk. Oblika krvnih kapilar v usnjici je zelo odvisna od oblike in ve¬ likosti papil ter lamel. Vendar se pojavljajo tudi druge oblike šil. Praviloma določa obliko papilarnega telesa in vzorec kapi¬ lar v veliki meri funkcija posameznih delov prstnega organa; pri tem imajo deli panilarnega telesa, ki so izdiferencirani kot fertilna posteljica, bolje izoblikovane žilne mreže kot funk¬ cionalno manj intenzivno obremenjeni odseki sterilne posteljice. Krvne žile v prstnih organih pri prašiču, govedu in malih pre- žvekovavcih se obnašajo skladno, vsaj načelno. - 476 - Koža in kožni organi pri konju Konjska koža Koža, cutis, se praviloma tesno prilega konjskemu telesu in je na večini mest dobro premična na svoji podlagi. Med prsi in sprednjo končino kot tudi med trebušno steno in kolenom sta iz¬ oblikovani stalni kožni gubi: pazdušna ter kolenska. Kožo lahko aktivno premika kožna muskulatura, ki je z njo zelo tesno pove¬ zana, in se tam, kjer so kožne mišice dobro razvite (prsi, tre¬ buh, pleče, nadlahet) tudi močno stresa (otresanje prahu in te¬ kočin ali obramba pred pikajočimi insekti). Vrhnjica, epidermis, ki ji manjka str.lucidum, se na svoji povr¬ šini nepretrgoma lušči v obliki belega ali sivega prhljaja, ki predstavlja poleg smeti glavni del prahu pri čiščenju kože. Usnjica, corium, je pri konju na splošno tanjša kot pri govedu. Njena povprečna debelina znaša 3,8 mm. Najdebelejša je na glavi in hrbtu, manj debela je na trebuhu in na straneh prsi, najtanj¬ ša pa na vimenu, notranji ploskvi stegna ter zunanjih spolnih or¬ ganih. V mladosti je koža nežnejša in bogatejša z žilami, dlaka je bolj gladka in bolj bleščeča kot v večji starosti. Vendar so stopnje nežnosti, elastičnosti, gladkosti in prožnosti konjske kože močno odvisne od zdravstvenega stanja, pasme ter nege živa¬ li, kakor tudi od klimatičnih razmer. Eri konjih z nežno kožo (polnokrvne živali) lahko pogosto skoz kožo dobro razpoznamo obrise kosti na koncih končin, obrise mišic in kit kakor tudi površinsko potekajoče krvne žile (v.facialis in njene veje, po¬ vršinske vimenske vene). Po daljšem gibanju v diru ali galopu postanejo pri konju vidne tudi druge kožne vene na glavi, pleče¬ tu, podlahti, goleni in trebuhu. Pri konju se pojavljajo poleg že omenjenih debelih in prožnih dolgih dlak in debelih, trdih, od 11 do 17 mm dolgih resastih dlak z dolgo konico ter enakomernim steblom še dolge, nežne, ne¬ koliko zvite resaste dlake s kratko konico. Med njimi je zelo tanka, kratka, valovita volnasta dlaka (podlanka) z enakomerno debelim steblom. Okrog oči, na zunanjih spolnih organih, na anal¬ nem stožcu in presredku so dlake na splošno nežnejše ter manj go¬ sto razporejene. Pri stalnem bivanju v mrazu (severna klima, - 477 - mrzla prepišna staja) postane krovna dlaka dolga in hrapava. Pri ponijih so lahko krovne dlake več kot dvakrat tako dolge kakor pri drugih pasmah konj. Tudi pozimi so krovne dlake navad¬ no daljše kot poleti. Polnokrvni konji imajo pogosto nežno dla¬ ko, ki se leskeče kot svila. Vendar na temelju dolžine, debeli¬ ne in velikosti lusk na dlačni skorji, niti po obliki stržena ni mogoče nedvomno razlikovati pasem med seboj. Pri novorojenih in mladih žrebetih do starosti kakšnih 8 tednov lahko opazimo neznatno (konj) oz. zelo razločno (osel) kodravost. Dlaka v grivi in žima v repu pri žrebetu sta kratki,volnasti in brez leska. Proti koncu prvega leta starosti jih nadomestijo trajne dolge dlake. Konje lahko razlikujemo po barvi njihove dlake in znamenjih ( = prirojena brezpigmentna poraščenost na glavi in končinah ter pridobljena brezpigmentna področja dlake na drugih telesnih mestih zaradi otiska od sedla ali vprežnega pribora). Po najvažnejših osnovnih barvah krovne dlake razlikujemo lisja¬ ke, vrance, rjavce in belce ali sivce (serce). Po treh prej ime¬ novanih barvah v zvezi s sivo dlako pa razlikujemo tudi: rdeče serce, vrane serce in rjave serce. Pri lisjaku je krovna dlaka rdeča, dolge dlake pa so lisičje barve ali svetlo rjave. Vranci imajo črno krovno dlako in črne dolge dlake, rjavci pa rjavo krovno dlako s črno dolgo dlako. Belci ali sivci (serci) so ko¬ nji z belo dlako po vsem telesu. Lahko se rodijo beli in imajo belo krovno dlako; koža, kopita in redko tudi šarenica so brez pigmenta (atlasni belec ali serec, žametni belec ali serec). Be¬ lini ali albini so belci z rožnato kožo in rdečo šarenico. Pravi serci se rodijo s temno dlako in se šele pozneje prebarvajo. Njihova krovna dlaka je mešana z belim; koža, kopita in očesna šarenica so vedno pigmentirani. Kot nadaljnje posebnosti dlake se pojavljajo poleg drugih barv belcev ali sercev oz. sivcev še izabeia, plaveč, Šarec (lisec) in tiger. Lisasti konji imajo praviloma "žabji smrček", t.j. nepravilno razdeljene brezpigment- ne pege na ustih, ki so videti rdečkaste (barve mesa) in združe¬ ne z večjimi brezbarvnimi znaki na glavi (cvetka, zvezda, lisa, belo obličje) ali resami. Pri nekaterih konjih opažamo na dlaki ostanke divjega narisa - 4?8 - (divje označitve). Najpogosteje in najočitneje jih opažamo pri plavcih, katerih dolga dlaka je črna kakor pri rjavcih. Po vrst¬ nem redu pogostnosti sledijo lisjaki, rjavci, izabele in belci. Proge se lahko pojavljajo kot jeguljasta črta (hrbtna proga), plečne, vratne, prsne in ledvene proge ter prečna progavost dis- talno na končinah. Pri konju je možna tudi progavost na korenu repa, pri čemer gre večinoma za štiri prečne proge, ki prekinja¬ jo jeguljasto črto. Od divergentnih dlačnih vrtincev (vrteljev) se pojavljajo pri konju po eden na obeh ustnicah, po dva prsna in dimeljska dlač- na vrtinca in eden ali več vrtincev na čelu ter tilniku. Tudi na drugih telesnih delih (konice prsnice, komolec, modnik, popek sednična grča) se lahko izoblikujejo dlačni vrtinci. Pri teh gre večinoma za konvergentne dlačne vrtince. Zelo redko opazimo pri konju tipalne dlake na bradi ali na licu. Število sinusnih dlak nad očesom se giblje med 2 in 5- Na spod¬ nji veki sta dve vrsti do 12 cm dolgih tipalnih dlak, katerih število znaša od 9 do 18. Na zgornji in spodnji ustnici lahko na vsaki strani naštejemo več kot 50 sinusnih dlak, razporejenih v poljih. Te dlake ne prekoračijo ustnega kota v kavdalni smeri. Barva tipalnih dlak je prilagojena barvi krovne dlake, ali pa je temnejša. Na ustnicah pri konju sta lahko izoblikovani dve različni vrsti tipalnih dlak; prave sinusne dlake in normalne krovne dlake s posebno inervacijo. Pri kakšnih 2,5 % vseh konj opažamo na zgornji ustnici brke. Brke najdemo najpogosteje pri hladnokrvnih konjih in lisjakih, redko ali sploh ne,pa pri polnokrvnih konjih, ponijih, oslih mulah ter zebrah. Položaj, oblika, barva, dolžina in gostota br¬ kov, ki so lahko izoblikovani pri obeh spolih, kažejo pri posa¬ meznih živalih individualne razlike. Brki predstavljajo prehod¬ no obliko med krovno in dolgo dlako ter ne podlegajo splošni me¬ njavi dlake. Zasnova za oblikovanje brkov se ohranja skoz vse življenje, kar je lahko pomembno za identificiranje konja. Pri konju so lojnice in znojnice izoblikovane povsod v koži, pri tem pa je značilna jasna nakopičenost lojnic v področju sram niče ter zadnjika. Poleg tega obstajajo znojnice oz. vonjav- nice na kopitu kot strelne žleze, gldd.tori. - 479 - Krvne žile v konjski koži se odcepijo od arterij površinskih plasti telesnih mišic, kožne vene pa oddajajo svojo kri venam površinskih plasti telesnih mišic. Arterio-arterialne in veno- venozne anastomoze se pojavljajo povsod, arterio-venozne anasto- moze pa pretežno v področju uhljev, svitkovega roba ter kopitne usnjice. Mlečna žleza pri konju Laktirajoča mlečna žleza pri konju sestoji iz levega in desnega, v dimljah ležečega, sploščeno polkroglastega žleznega telesa, ki nosi topo stožčast, od strani močno stisnjen sesek. Vimenski polovici ločuje široki sulcus intermammarius, v katerega koži so številne lojnice ( vonjavnice ? ), katerih črno sivi mazavi ekskret preprečuje trenje vimenskih polovic pri gibanju. Pravi¬ loma črno pigmentirana koža mlečne žleze in seskov je poraščena z nežno dlako ter opremljena s številnimi apokrinimi cevkastirai žlezami. Pri albinih, pa tudi pri lisastih in tigrastih konjih je koža vimena brez pigmenta, ali pa pigmentirana v barvi mesa ali lisasto. Vsak mamarni kompleks sestavljata dva na zunaj nerazpoznavna votlinska sistema, od katerih je kranialni večji. Na vsaki ses- kovi konici ležita v ploskih vdolbinah dve (2), redko tri (3) odprtine seskovega kanala, ostia papillaria, ki ležijo približ¬ no sagitalno druga za drugo. Iz vsake odprtine štrli pri novoro¬ jeni žrebici 5 do 8 dlak, razporejenih v šopek. Te dlake so le rahlo zasidrane v tkivu in jih zato na vimenu, ki že laktira, ni več. Kutana sluznica seskovega kanala, ki je dolg 5 do 10 mm, je močno po dolgem nagubana in temno pigmentirana. Prehod več¬ plastnega poroženelega ploščatega epitela v cilindrični epitel seskove cisterne je v nasprotju s prežvekovavci in mačko le po¬ stopen. Obe seskovi cisterni potekata kot široka kanala skoz se¬ sek in se vlivata na njegovi bazi v kranialni oz. kavdalni sme¬ ri v pripadajočo žlezno cisterno. Sluznica cisternine stene ka¬ že številne podolžne in prečne gube. Vezivnomišična srednja plast in z elastičnim tkivom bogata koža seskov sta pri konju dobro razviti. Oskrba seskove stene z žilami je slabotna, vene nimajo nobenih zaklopk in v primerjavi z govedom le tanko mišič¬ no steno. Sama mišična plast seskove stene je dobro razvita, - 480 - razločno razpoznaven m.sphincter papillae pa ni izoblikovan- Od doječe kobile lahko dnevno namolzemo kakšnih 10 litrov mleka. Paseski se pri kobili pojavijo redko. Žrebec in konj skopljenec imata tudi redko paseske, neskopljeni osel pa jih praviloma ima. ležijo na vsaki strani po eden, pri mlahavem penisu kavdalno za prepucialno odprtino, kakšnih 4 do 5 cm pred bazo modnika. Stož¬ časti paseski so dolgi kakšen cm do 1,5 cm in imajo premer od 0,5 do 1 cm. Na njihovi konici sta navadno dve razpoznavni odpr¬ tini seskovega kanala. Krvne šile mlečne žleze pri konju Arterije A.pudenda exrt., ki je debela 5 do 7 mm, stopi ob spremstvu sla¬ botne vene skoz ingvinalno špranjo in se deli na močnejšo, kra- nialno med trebušno steno in vimenom potekajočo, ter nekoliko slabotnejšo kavdalno vejo. Obe veji potekata približno 3 do 4 cm na vsaki strani linee albe in ju lahko imenujemo a.memmaria cran. et caud. Oddajata številne veje vimenu in seskom. Kavdalna veja oskrbuje vimenske bezgavke in se povezuje z arterijo obtu- ratorijo, kranialna veja pa vaskularizira predvsem vime ter ko¬ žo do popka. Vene Kočna v.pudenda ext. se pojavlja s kratkim deblom 4 do 5 cm kav¬ dalno od arterije pudende ekst. med muskulusom gracilisom in mu- skulusom pektineusom ter jo ventralno od dimeljnice močna preč¬ na veja spaja z veno nasprotne strani. Oblikuje deblo, ki pote¬ ka med ventralno trebušno steno in vimenom, ali pa grob pletež, ki oddaja več močnih vej mlečni žlezi ter vimenskim bezgavkam, lnn.mammarii. Debla ali pleteži se spajajo kranialno z veno epi- gastriko cran.supf. (vena subkutanea abdominis), kavdalno pa z veno obturatorijo oz. veno labialis aors. et mammaria vene pu— dende int. Tudi z malo veno, ki spremlja arterijo pudendo ekst., se izmenjujejo spojne veje. Prstni organ pri konju Prstni organ pri konju, kopito, ungula, predstavlja distalni mo— - 481 - dificirani konec enoprstne konjske noge, ki je s filogenetično pogojenim krnjenjem od štirih prstov do enega samega znatno pri¬ dobil na gmoti in čvrstosti. Centralni oporni deli prstnega organa so distalni okrajek nad- kopitnice, kopitnica, zakopitnica, kopitni hrustanec, vezi, kite upogibavke in iztegovavke ter sluznik, bursa podotrochlearis. Vse te dele pokriva koža, ki pa je v načinu svoje zgradbe delno zelo močno modificirana. Tako povsem manjkajo dlake in lojnice, a apokrine klobčaste žleze ( vonjavnice ) se pojavljajo zgolj na streli. Na konjskem kopitu lahko razlikujemo naslednje segmente: kopit¬ ni obrobek, limbus ungulae, kopitni svitek, corona ungulae, ko¬ pitna stena, paries ungulae, kopitni podplat, solea ungulae, ko¬ pitna strela, cuneus ungulae, in kopitna peta, torus ungulae. Centralnim opornim organom se v področju kopita najprej tesno prilega podusnjica, tela subcutanea ungulae. Njena struktura je zelo različna. Kjer Be neposredno dotika stranskih ploskev oz. oslonitvene ploskve kopitnice ali kopitnega hrustanca, postane njihov periost oz. perihondrij. V področju obrobka, svitka, strele in pet se namnoži njeno vezivo in vključi maščobno tkivo ter se tako izoblikujejo blazinice. le-te dajejo kopitu in pre¬ hodnemu področju med poraščeno kožo ter prstnim organom njuno tipično obliko. Ta nakopičenja veznega in maščobnega tkiva ime¬ nujemo po njihovem položaju: obrobkova, svitkova, strelna in petna blazinica. Te predstavljajo važne dele kopitnega elastič¬ nega vzmetnega mehanizma in s tem dele za blažitev udarcev. Korium poraščene kože postane v področju prstnega organa kopit¬ na usnjica, corium ungulae. Ta se da, ustrezno različnim odsekom kopita, razdeliti na šest segmentov: obrobkova, svitkova, sten¬ ska, podplatna, strelna in petna usnjica. Ustrezno segmentom usnjice imamo na kopitu tudi istoimenske seg¬ mentne vrhnjice, epidermis ungulae. Potemtakem lahko razlikuje¬ mo: obrobkov, svitkov, stenski, podplatni, strelni in petni epi¬ dermis. Te epidermisove formacije proizvajajo bolj ali manj močno roženo plast, kopitno roževino, in v celoti oblikujejo ko¬ pitni roženi čevelj, kopitna kapsula, capsula ungulae. Kopitna - 482 - roževina je bodi cevkasta, listicasta ali vmesna roževina, od¬ visno od stanja usnjice, ki leži pod vrhnjico. Ob usbreznem upo¬ števanju nasbanka iz različnih epidennalnih segmentov lahko torej govorimo o obrobkovi, svitkovi, sbenski, podplabni, sbrelni in pebni roževini. Pri topografskem opisu posameznih segmenbov roženega čevlja lah¬ ko imenujemo od njega oblikovane odseke budi: roženi obrobek, roženi svibek, rožena sbena, roženi podplab, rožena sbrela in rožena peba. Roženemu podplabu kopiba lahko posbavimo nasprobi roženo ploščo (roženo sbeno), ki obsega dorzalni, laberalni in palmarni del roženega čevlja. Rožena ali kopibna plošča se izoblikuje bako, da se poroženele celice obrobkovega, svibkovega in sbenskega epidermisa pobiskajo druga vrh druge v proksimodisbalni smeri. Pri bem je glazurna ali pokrivna plasb (lošč) bvorba obrobkove¬ ga epidermisa. Glavna ali zaščibna plasb izhaja iz poroženelih celic svibkove¬ ga epidermisa, medbem ko se ima spojna plasb za svoj nasbanek zahvaliti sbenskemu epidermisu. Kopibna kapsula kljub svoji čvrsbosbi ni nepopusbljiva, bemveč ima zaradi posebne izoblikovanosbi zadajšnjih segmenbov kopiba pomembno elasbičnosb. Ta vzmebni mehanizem podpira zagozdasba sbrelna blazinica, ki se od kavdalne sbrani vtiskuje med roženi podplat in kopitni skelet. Ta blazinica skupaj s sklepi in po¬ sebnim načinom zgradbe zadajšnjih odsekov kopita (peta in kotna zagozda) bistveno prispeva k blažitvi udarca, ki prihaja od bal pri obremenitvi končine (t.i. mehanizem dušitve udarca). Kopit¬ na usnjica in kopitna vrhnjica oblikujeta skupaj kopitno kožo. Kopitna podusnjica, bela subcutanea ungulae V zadajšnjem področju kopita sta proksimalno dve ploski nabuhli- ni pete, partes latt. et medd. bori ungulae, ki ju petna jama, fossa intratorica, ločuje drugo od druge. Deloma ju pokriva po¬ raščena koža, deloma pa poroženeli pebni epidermis. Osnovo pete predstavlja gobasta petna blazinica, bela subcutanea bori, ki se preti streli nadaljuje v že omenjeno strelno blazinico, tela subcutanea cunei, na straneh pa do kopitnih hrustancev. Prožna - 483 - peta igra tudi pomembno vlogo pri že omenjenem procesu blažitve udarca; v peti je vezno tkivo, bogato z elastičnimi vlakni. Strelna blazinica, tela subcutanea cunei, predstavlja kot zagoz- dasta elastična blazinica osnovo strele, cuneus ungulae. Njen proksimalni del meji na bicljevo-podplatno vežico; njena distal- na ploskev, ki jo prekriva strelna usnjica, ima medialno brazdo, ki razdeli strelno blazinico na dva dela, strelna kraka, crura cunei. Kavdalno ležeče telo strelne blazinice razdeli brazda in predstavlja, kakor je že omenjeno, kot petna blazinica, tela subcutanea tori, osnovo pete, medtem ko se njena konica vriva kot celična oz. vlaknata strela pod konico rožene ter žilnate strele. Z žilami revna strelna blazinica sestoji iz prepletenih kolagenih in elastičnih vlaken, med katera so vložene maščobne celice ter žleze. Na prehodu od poraščene kože v kopito oblikuje podusnjično vezi¬ vo slabotno obrobkovo blazinico, tela subcutanea limbi, in moč¬ nejšo svitkovo nabuhlino, tela subcutanea coronae. Stenska pod- usnjica, tela subcutanea parietis, in podplatna podusnjica, te¬ la subcutanea soleae, oblikujeta hkrati periost kopitnice oz. perihondrij kopitnih hrustancev. Kopitna usnjica, corium ungulae Vezivna, s krvnimi žilami in živci zelo bogata kopitna usnjica, corium ungulae, rabi za prehrano sočnih epidermalnih celic, ki so z njo čvrsto spojene in skrbijo za nadomestilo porozenelih celic, ki so se na površini kopita odstranile zaradi obrabe. Do¬ mnevamo, da kopitna usnjica s svojo mehkobo in velikim bogast¬ vom krvi tudi blaži udarce. Kopitna usnjica vzpostavlja poveza¬ vo med roženim čevljem in opornim skeletom kopita. Njeno papi¬ larno telo, corpus papillare je mnogo mogočneje razvito kot na drugih odsekih integumentuma commune in nosi resice, papillae, ali listke, lamellae. Posamezne odseke kopitne usnjice lahko napravimo vidne tako, da odstranimo epidermalni roženi čevelj s toplotno maceracijo. Pra¬ viloma pa ločitev ne nastane med koriumom in epidermisom, temveč v področju zelo sočnih epidermalnih celic, kajti bazalna plast epidermalnih celic je zelo čvrsto usidrana v koriumu. - 484 - Obrobkova Višnjica, corium limbi, predstavlja 4 do 6 mm širok, nekoliko pogreznjen pas usnjice, ki leži med svitkovo nabuhlino in poraščeno kožo ter je s svitkovim utorom razločno razmejen ocl svitkove usnjice. Palmarno oz. plantarno se obrobkova usnji— ca nadaljuje v petno usnjico, ki se postopno širi in se končno v petni jami združi s petno usnjico nasprotne strani. Obrobkova usnjica nosi na svoji površini nežne, 1 do 2 mm visoke papile, papillae coriales, ki so krajše kot papile svitkove usnjice. Nad obrobkovo usnjico oblikujejo epidermalne celice obrobkovo rože- vino, str.corneum epidermis limbi. Svitkova usnjica, corium coronae, prekriva 7 do 8 mm debelo svitkovo blazinico in se distalno priključuje na obrobkovo us¬ njico. Dorzalno pokriva kito iztegovavko kopitnice, na straneh nadkopitnico in kopitni hrustanec ter se nadaljuje v palmami oz. plantarni smeri v usnjico nad vezivnima krakoma strele. Naj¬ širša, 1,3 do 1,5 cm, je dorzalno nad izteznim podaljškom kopit¬ nice; od tod pojema njena razprostranjenost postopoma proti obe¬ ma stranema. Svitkova usnjica je opremljena s 4 do 6 mm dolgimi resicami, ki imajo krvne žile in so na prehodu v stensko usnji¬ co tanjše ter krajše. Papillae coriales prestopijo kot 4 do 5 mm širok pas v stransko strelno brazdo in prehajajo na uvihanem delu svitkove usnjice (pars inflexa), nekoliko vstran od sredi¬ ne strele, kontinuirano v podplatno usnjico. Eesice svitkove usnjice so v mejnem področju z listki stenske usnjice postavlje¬ ne v vrste. Na dorzalnem delu kopita so usmerjene naravnost, na lateralnem in palmarnem delu pa v loku proti peti. Nad svitkovo usnjico oblikujejo epidermalne celice svitkovo roževino, str. corneum epidermis coronae. Stenska usnjica, corium parietis, predstavlja distalno nadalje¬ vanje svitkove usnjice in se prilega kopitnici ter bazi kopit¬ nega hrustanca od svitka do nosilnega roba. Palmarno oz. plan¬ tarno se na obeh straneh previje pod ostrim kotom proti kopitne¬ mu podplatu, k strelni usnjici, in tako oblikuje uvihani del, pars inf1era, stenske usnjice. Na nosilnem robu prehaja stenska usnjica v podplatno usnjico. Zunanjo površino stenske usnjice pokrivajo nežni listki, lamellae coriales, ki imajo v sebi kapi¬ lare in se raztegujejo od svitka do nosilnega roba kopita. Dol¬ žina in višina stenske usnjice pojemata od dorzalne v palmarno - 485 - oz. plantarno smer. Usnjični listki so ločeni z globokimi, ozki¬ mi brazdami, v katerih se izoblikujejo roženi listki. Usnjični listki so v bližini svitkovega roba le neznatno visoki in dosežejo največjo višino nekako na sredi svoje celotne dolži¬ ne. To višino obdržijo do nosilnega roba. Višina listkov sten¬ ske usnjice se giblje med 1 in 4 mm, njihova debelost pa med 0,05 in 0,2 mm. Na enem kopitu je približno 600 listkov. Na hi¬ stoloških preparatih se da ugotoviti, da njihovo površino pove¬ čujejo nežni postranski listki, sekundarni listki. Na vsakem primarnem listku je lahko po 100 do 200 sekundarnih listkov. Od¬ cepijo se od prostega roba in stranskih ploskev primarnih list¬ kov ter povzročajo pernat videz usnjičnih listkov, kar je zna¬ čilno za stensko usnjico ekvidov. Na prostem podplatnem koncu (na nosilnem robu) nosijo usnjični listki 4 do 6 mm dolge resi¬ ce, podobno pa tudi na prostem robu uvihanega dela. V bližini nosilnega roba nahajamo na stenski usnjici dorzalno plosko kota¬ njo, ustrezajočo vgreznini kopitnice na tem mestu, v kateri no¬ sijo listki tudi številne papile. Medtem ko se koriumovi listki proti nosilnemu robu tanjšajo, se poroženeli epidermalni listki jačijo. Z izoblikovanjem sekundarnih usnjičnih listkov se na ko¬ pitu vzpostavlja bistveno tesnejši spoj med usnjico in epider- malnim roženim čevljem kot na prstnih organih pri sodoprstih ko¬ pitarjih. Med listki stenske usnjice ležeče sočne epidermalne celice izoblikujejo stensko roževino, str.corneum epidermis pa- rietis, v obliki roženih listkov kot spojno plast med roženim čevljem in kopitno usnjico v področju stene. Nad resicami na di- stalnem koncu usnjičnih listkov ležeče epidermalne celice pri tem proizvajajo medlistno roževino, ki je, kot sami roženi list¬ ki, nepigmentirana in se na nosilnem robu pojavlja kot bela li¬ nija, zona alba. Podplatna usnjica, corium soleae, je pogosto listasto pigmenti- rana in se trdno prilega podplatni ploskvi kopitnice. Proti sre¬ dini podplata se nadaljuje v strelno usnjico, periferno na nosil¬ nem robu pa v stensko usnjico. S svitkovo usnjico jo povezuje njen uvihani del. Podplatna usnjica je razmeroma tanka in oprem¬ ljena s številnimi dolgimi, poševno distalno usmerjenimi resica¬ mi, ki imajo v sebi žilice. Podplatna usnjica ima obliko luninega krajca, ker se v njo od zadaj vriva strela, in oblikuje dva kota, - 486 - anguli soleae, ki se koničasto iztekata v zagozdLnem kotu. Nad resicami podplatne usnjice ležeče epidermalne celice obliku¬ jejo podplatno roževino, str.corneum epidermis soleae. Strelna usnjica, corium cunei, je debela od 2 do 4 mm in pokriva strelno blazinico, s katero je trdno spojena. Je svetleje obarva¬ na kot podplatna usnjica, njene zelo gosto stoječe resice z ži¬ lami pa niso tako visoke. Palmarno oz. plantarno prehaja strelna usnjica na vsaki strani kontinuirano v petno usnjico, ki se s svoje strani nadaljuje v obrobkovo usnjico. Njeni stranski deli vzpostavljajo kontakt z uvihanim delom svitkove usnjice. Oblika strelne usnjice ustreza obliki strelne blazinice. Na njej lahko razlikujemo medialni in lateralni krak strele, crus cunei med. et lat., srednjo strelno brazdo, sulcus cunealis centralis, kot tudi dve stranski strelni brazdi, sulcus paracunealis lat. et med. Na strelni usnjici ležeče epidermalne celice oblikujejo strelno roževino, str.corneum epidermis cunei. Zelo tanka petna usnjica, corium tori, prekriva obe peti, tori ungulae, in je opremljena z zelo nežnimi papilarni. Na njej leže¬ če epidermalne celice oblikujejo na proksimalnem delu poraščeno kožo, v distalnem področju pa zelo tanko in mehko petno roževi¬ no, str.corneum epidermis tori. Z elastičnimi vlakni bogata vezivna kopitna usnjica ima kot us¬ njica kože str.reticulare in str.papillare. Elastično-fibrilar- ni str.reticulare, ki je zelo podoben taki plasti kože, je prečej bogat z žilami in se zato imenuje tudi str.vasculosum. Na kopit¬ nem svitku in na nosilnem robu je ta plast ojačena, nasprotno pa je na streli slabotneje izoblikovana. Tam, kjer je izobliko¬ vana subkutana blazinica ali periost, prehaja v le-te. Str.papillare et lamellatum nosi makroskopsko vidne resičaste papile na obrobkovi, svitkovi, podlahtni, strelni in petni usnji¬ ci oz. listke na stenski usnjici ter njenem uvihanem delu. Kopitna vrhnjica, epidermis ungulae Kopitna vrhnjica, epidermis ungulae, oblikuje prevleko vseh - 487 - usnjičnih delov; zato razpoznamo na kopitni vrhnjici enake ob¬ like kot na kopitni usnjici. Med seboj sta tako čvrsto spojeni, ker segajo listki, resice in cevke obeh plasti drugi med dru¬ ge kot prsti ene roke med prste druge roke, kadar jih sklenemo. Tudi na kopitnem epidermisu in na roženem čevlju, ki ga obliku¬ je, lahko ustrezno različnim odsekom usnjice razlikujemo nasled¬ nje segmente: 1. obrobkova roževina; 2. svitkova roževina; 3« stenska roževi- na; 4. podplatna roževina; 5« strelna roževina; 6. petna rože¬ vina. Obrobkova, svitkova in stenska roževina oblikujejo kopitno plo¬ ščo, paries corneus. Ta ima zunanjo konveksno in kontranjo kon¬ kavno ploskev z roženimi listki, svitkov rob, margo coronalis, ter nosilni rob, margo solearis. Zadajšnji del plošče se v za- gozdnem kotu, angulus partis inflexae, previje navznoter in nav- zpred ter oblikuje kotno zagozdo, pars inflexa, kopitne plošče. Ta poteka poleg stranske strelne brazde in se polagoma izgublja v kopitnem podplatu. Med steni kotnih zagozd se tedaj vriva ro¬ žena strela od palmarne oz. plantarne strani. Svitkov rob, margo coronalis, predstavlja palmarno oz. plantar- no odprt oval; na njem opazimo znotraj najprej obrobkov žleb, sulcus limbalis, nato pa svitkov žleb, sulcus coronalis, ki ima¬ ta nežne, luknjicam podobne odprtine za sprejem resic obrobkove in svitkove usnjice. Kavdalno se svitkov žleb razširi k petnemu področju in oblikuje na vsaki strani široko brazdo, ki sprejema vase strelno blazinico ter strelno usnjico. Nosilni rob, margo solearis, kopitne kapsule opiše večji lok kot svitkov rob. Tam, kjer se kopitna plošča v svojem margu pal- marisu oz. plantarisu previje proti osi podplata v kotni zagoz¬ di, leži zagozdni kot, angulus partis inflexae. Na sami plošči lahko razlikujemo notranjo steno, facies interna, in zunanjo steno, facies externa, ki zopet sestojita iz dorzal- nega dela, pars dorsalis, obeh stranskih delov, partes collate- rales lat. et med., in obeh petnih delov, partes palmares, s palmarnima oz. plantarnima robovoma, margines palmares oz. plan- tares. - 488 - Zgornji rob kotne zagozde, pars inflexa, ima kakor svitkov žleb nežne luknjice, v katere se vlegajo resice uvihanega dela svit- kove usnjice. Distalni rob kopitne plošče štrli prosto čez ko¬ pitni podplat kot nosilni rob; njegova, proti centru podplata obrnjena, pretežno prosta ploskev, je obrnjena k stranski strel¬ ni brazdi, njegovo, k uvihanemu delu usnjice obrnjeno ploskev, pa z le-to spajajo roženi listki. Barva kopitne plošče je rumeno bela, črna ali progasta. Kopitna plošča sestoji iz treh plasti: 1. zelo tanka krovna ali glazur- na plast, ki jo oblikujejo nad obrobkovo usnjico ležeče sočne epidermalne celice s tem, da poroženijo (kopitni lošč), 2. zelo debela zaščitna plast, ki sestoji iz cevkaste roževine nad na- buhlino svitkove usnjice in 3- spojna plast, ki jo predstavlja¬ jo primarni roženi listki in jo proizvajajo epidermalne celice, ki pokrivajo primarne ter sekundarne listke stenske usnjice. Vsi trije segmenti epidermisa oblikujejo kontinuirano enoto. Krovna ali glazurna plast, kopitni lošč, str.ext.parietis cornei, sestoji iz elastične, bleščeče roževine, ki v vodi nabrekne, do¬ bi tako belkasto moten videz in postane drobljiva. Palmarno in plantarno prestopi kot petni epidermis, epidermis tori, na peto in oblikuje njeno roženo prevleko, torus corneus. Petna roževi- na se uvije proti podplatni osi, s tem pa nastane petna brazda, sulcus tori, ki se kavdalno izteka v petno jamo, fossa tori, dorzalno pa v poglobljeno srednjo strelno brazdo, sulcus cunea- lis centralis. Glazurna plast (kopitni lošč) je pri novorojenem žrebetu še razločno izoblikovana, pri starejših konjih pa je moč¬ no obrabljena ali skoraj popolnoma zgine. Glazurna plast daje roženi steni gladko površino in varuje kopito pred vplivom vlage. Srednja ali zaščitna plast rožene plošče, stratum medium parie- tis cornei, predstavlja najmočnejšo in najdebelejšo plast kopit¬ ne plošče. Sestoji iz cevkaste roževine in medcevne roževine ter raste od svitkovega roba navzdol k nosilnemu robu. Njena moč¬ nejša zunanja plast je močno pigmentirana, njena tanjša in mehka notranja plast pa je brez pigmenta ter oblikuje belo linijo na nosilnem robu. Na zunanji površini zaščitne plasti in včasih tudi na glazurni plasti opažamo prečne črte ali prečne nabuhline, ki so vzporedne - 489 - s svitkovim robom, so slabo izoblikovane ter polkrožne oblike; nastanejo zaradi različne prehrane epidermisa (rastni obroči). Na roženih cevkah, tubuli epidermales, lahko razlikujemo skorjo in stržen. Skorja sestoji iz poroženelih epitelnih celic. Svet¬ lino roženih cevk napolnjujejo na kopitnem svitku njegove usnjič- ne papile. Prostore med roženimi cevkami zavzemajo tudi porože- nele celice, medcevna roževina. Te celice izhajajo iz epidermal- nih celic v področju med resicami svitkove usnjice. Po elektronsko mikroskopskih raziskavah so znotraj določenih sten kopitnih cevk cone različno oblikovanih stenskih celic s pretežno strmim ali s pretežno ravnim potekom njihovih tonofi- bril. Vendar le-te niso strukturalno identične z lamelami oste- onov. Spojna ali lističasta plast, str.internum parietis cornei, je kot najspodnja plast kopitne plošče vedno nepigmentirana in nosi rožene listke, lamellae epidermales, ki predstavljajo odtise us- njičnih listkov, lamellae coriales, ter izpopolnjujejo njihove vmesne prostore. Roženi listki kažejo, ustrezno listkom usnjice, stranske listke, ki v nasprotju s primarnimi lamelami niso poro- ženeli. Roženi listki prehajajo proti nosilnemu robu v belo li¬ nijo. Str.internum vzpostavlja tesen spoj med poroženelo kopit¬ no ploščo in stensko usnjico. Notranji deli kopita so na ta na¬ čin enakomerno obešeni v roženem čevlju, tako da podplat, peta in strela prevzamejo samo majhen del telesnega bremena, če bole¬ zenski procesi motijo ta spoj med stensko usnjico in roženo steno (edem kopitne usnjice, n.pr. pri vnetju kopita), se kopitnica spusti in podplat se izboči (polno kopito). Podplatna vrhnjica, epidermis soleae, pokriva podplatno usnjico in je kot kopitni podplat vložena med kopitno ploščo, kotni za¬ gozdi ter roženo strelo. Razdelimo jo na telo, corpus SDleae, ki leži pred konico strele, in kraka, crura soleae, z ogloma, angu- li soleae, ki se vrivata med palmami (petni) del stene ter kot¬ no zagozdo. Zunanja ploskev roženega podplata, facies externa, je izbočena proti kopitnici, in sicer na sprednjem kopitu manj kot na zad¬ njem. Teme izbokline leži v področju strelne konice. Nenegovan - 490 - in neporezan kopitni podplat je razpokan in hrapav ter nepretr¬ goma odriva manjše ali večje ploske rožene koščke. Nekoliko glob¬ lje plasti roženega podplata so sicer nekoliko čvrsteje zbite, vendar so mehkejše konsistence kot zaščitna plast kopitne plošče. Zato lahko ostri predmeti (žeblji, koščki žice, steklene črepi¬ nje, lesene trščice) prebijejo roženi podplat. Podobno izboklino kot na zunanji ploskvi opažamo tudi na notra¬ nji ploskvi roženega podplata, facies interna. Ta ima številne luknjice za resice podplatne usnjice. Debelina roženega podpla¬ ta znatno variira; najslabotnejša je pred konico strele, najmoč¬ nejša pa periferno v bližini kopitne plošče. Roženi podplat se¬ stoji iz vzporedno z roženo ploščo potekajočih roženih cevk in iz medcevne roževine. Praviloma je sivo črno pigmentiran, včasih je lisast ali pa je nepigmentiran. S kopitno ploščo in kotnima zagozdama ga povezuje t.i. bela linija. Njegov prehod v roženo strelo je nepretrgan, mejna cona med tema deloma kopita pa ni ugotovljiva. Bela linija, zona alba, se razteguje na samo kopitno steno in kotni zagozdi. Najprej oblikuje na roženi steni zunaj, na kotnih zagozdah pa znotraj ležeči in belemu vosku podoben okvir, ki ustreza globinskemu, nepigmentiranemu skladu zaščitne plasti. Na njo se navezuje druga plast, ki je bolj rumenkasto obarvana in je krhka, drobljiva. To plast oblikujejo roženi listki spojne plasti rožene stene, ki nimajo nobenih postranskih listkov. Pro¬ store med njimi napolnjuje mlada, rumenkasta roževina, ki jo ob¬ likujejo epidermalne celice, ležeče nad resicami na prostem dis- talnem robu usnjičnih listkov. Zato sestoji ta "medlistna rože- vina" iz roženih cevk, ki so razporejene poševno in v vrstah. Zona alba označuje črto, v katero se pri podkovanju kopita zabi¬ jajo žeblji pod določenim kotom. Klinasto roženo strelo, cuneus ungulae, oblikuje vrhnjica strele, epidermis cunei. Rožena strela se vriva v kopitni podplat od pal- marae oz. plantarne strani, pokriva usnjično strelo in predstav¬ lja važno napravo kopita za blažitev udarcev. Leži med kotnima zagozdama, na prečnem prerezu ima obliko w, sestoji pa iz mehke in elastične cevkaste roževine. Apikalno prehaja brez ostre meje v roženi podplat, palmarno oz. plantarno pa v roženo peto; na - 491 - straneh meji na notranji rob kotnih zagozd in na margo centralis roženega podplata. Pri normalno grajenem kopitu leži talna plos¬ kev, facies externa, rožene strele v višini nosilnega roba kopit- ne plošče, s čimer pomaga nositi telesno breme. Strelo razdeli sredinska strelna brazda, sulcus cunealis centralis, na dva strel¬ na kraka, crus cunei lat. et med. Njuni stranski steni oblikuje¬ ta s kotnima zagozdama in centralnima robovoma roženega podplata globoki stranski strelni brazdi, sulcus paracunealis med. et lat. Topa strelna konica, apex cunei, leži nad višino prečnega prereza nosilnega roba; zadnji konec strele, basis cunei, preha¬ ja nepretrgoma v strelni kotanji za sprejem obeh krakov strelne usnjice. Kotanji ločuje zaobljen petelinji greben, spina cunei, ki doseže višino notranjega roba kotne zafeozde. Celotna, veči¬ noma temno pigmentirana notranja ploskev rožene strele kaže šte¬ vilne drobne luknjice za resice strelne usnjice. Prožna rožena strela je zgrajena iz roženih cevk in medcevne roževine. Njena, na prečnem prerezu tipična oblika W ji podeljuje vzmetno prož¬ nost, ki jo delovanje strelne blazinice še ojačuje. Pod obreme¬ nitvijo se "W" splošči in potisne kotni zagozdi, kopitni hrusta¬ nec ter palmami del stene navzven. Pri odbremenitvi se ti deli zaradi svoje prožnosti zopet povrnejo v svojo izhodiščno pozici¬ jo. Dorzalni del kopitne stene pri tem ne spremeni svoje lege. Razlike med sprednjim in zadnjim kopitom Na sprednjem kopitu je razmerje med višino dorzalnegs dela in višino palmarnega dela stene 3 : 1» na zadnjem kopitu pa 2:1. Kot, ki ga oblikuje dorzalna kopitna stena s tlemi, znaša na spred¬ njem kopitu 45° do 50°» na zadnjem kopitu pa 50 d 55 ? t.j. zadnje kopito je bolj strmo kot sprednje kopito. Posebne razlike kaže lok nosilnega roba. Ta je na sprednjem ko¬ pitu v področju dorzalnega dela polkrožen in je v srednjem odse¬ ku najširši. Na zadnjem kopitu pa ima nosilni rob šilast spred¬ nji in širši zadnji odsek. Obris nosilnega roba na sprednjem ko¬ pitu lahko najbolje primerjamo s topim, na zadnjem kopitu pa s šilastim polom kokošjega jajca. Pri normalno zgrajenem kopitu je meaialni bočni del kopitne plošče postavljen bolj strmo kot lateralni, to pa omogoča njegovo uvrstitev k desni ali levi kon- čini. - 492 - Mesečni obrok rasti kopitne roževine znaša kakšnih 8 do 10 mm. Celotna roževina na dorzalnem delu kopitne stene se tako obnovi v 12 mesecih, na lateralnih delih v 6 do 8, na palmarnem v 4 do 5, na podplatu in na streli pa v 2 mesecih. Kostanj in ostroga Kostanj, torus carpeus oz. torus tarseus, je kožni žulj z močno odebeljenim in poroženelim epidermisom nad popolnoma brezžlez - nim delom koriuma, ki oddaja zelo visoke ter vitke papile v no¬ tranjost epidermisa, tako da pride v epidermisu do oblikovanja cevkaste roževine. Kostanj leži na sprednji končini medialno nad karpusom, na zadnji končini pa medialno pod tarzusom. Na površi¬ ni kostanja se roževina lušči v listastih plasteh. Velikost in oblika kostanjev kažeta znatne razlike. Njihova širina se gib¬ lje med 1 in 10 cm, njihova debelina pa med 1 in 9 cm. Večinoma so kostanji sprednjih končin večji; včasih lahko na tarzusu manj kajo. Pri težkih konjih so kostanji na splošno večji kot pri lahkih; pri njih lahko zrastejo do čudno oblikovanih tvorb. Njihova dol¬ žina, širina in debelina pri živalih različnih pasem rastejo in padajo. V področju kostanja manjkajo lojnice in znojnice. Funk¬ cionalni pomen kostanjev in njihovo homologiziranje do danes nista razločno pojasnjena. Pri oslu, muli, mezgu in zebri so kostanji okrogli, ploski, meh¬ ki ter črno pigmentirani. Praviloma manjkajo na zadnjih končinah medtem ko so na sprednjih končinah večinoma relativno večji, vendar ne debelejši kot pri konju. Najmočnejša je pigmentacija pri zebri in mezgu. Ostroga, calcar, predstavlja praviloma brezdlačno, z debelo pla- sto roževine opremljeno kožno bradavico, ki leži na palmami oz. plantarni ploskvi bicljevega sklepa; na splošno jo imamo za ru- diment podplatne blazinice tretjega prsta. Ostroga ima okrogla- sto ali ovalno ploskev in je dolga 0,5 do 3,2 cm. Okrog ostroge so številne dolge dlake, ki v celoti oblikujejo bicljev čopič, cirrus metacarpeus oz. cirrus metatarseus. Ta in pa ostroga sta posebno dobro razvita pri težkih hladnokrvnih konjih. Njuna funk cija sestoji v prostem odvajanju deževnice čez upogibno stran - 493 - biclja, ki je zelo občutljiva za vlago. Osel ima sprednje in zad¬ nje ostroge, ki, podobno kot pri zebri, oblikujejo samo manj de¬ bele, močno pigmentirane plošče, nikakor pa ne cilindrov. Pri mu¬ li so ostroge dolge več kot 2 cm. Krvne žile prstnega organa pri konju Prstni organ pri konju oskrbujeta bočni prstni arteriji, a.digi- talis palm. oz. plant.lat. et med., ki potekata distalno, pokri¬ ti s stranskim robom površinske kite upogibavke čez bočni plos¬ kvi bicljevega sklepa skupaj z istoimenskima venama in živcema. V nadaljnjem poteku se izgubijo pod kopitnim hrustancem in v pe¬ ti ter se naposled končujejo v kopitu. Lateralno in medialno oddajajo enake veje, ki med seboj anastomozirajo tako dorzalno kot tudi palmarno oz. plantarno. Večje kopitne arterije ležijo tam, kjer so zavarovane pred vlekom in pritiskom. Ker se arte- rialna in venozna oskrba sprednjih ter zadnjih kopit močno uje¬ mata, ju bomo obravnavali skupaj. Od arterije digitalis palmaris se odcepi najprej v globini pet¬ ne jame na proksimalno-palmarnem oz. proksimo-plantarnem oglu kopitnega hrustanca petna arterija, a.tori digitalis (a.pulvi- nalis), ki se razdeli na periferno in aksialno vejo. Prva oskr¬ buje strelno brazdo, kotno zagozdo in palmarni del stene in us- njico obrobka ter svitka. Aksialna veja sledi kraka strele do konice. Nadaljnje majhne veje petne arterije sestopajo v kopit¬ no blazinico, kopitni hrustanec, globinsko kito upogibavko, za- kopitnico, burzo podotrochlearis in kopitni sklep. Kot nadalj¬ njo žilo oddajata bočni prstni arteriji arterijo svitkove blazi¬ nice, a.coronalis. Ta oskrbuje s svojim lateralnim deblom in in njegovimi palmarnimi ter stranskimi odcepi odseke kopita, le¬ žeče v njenem področju. Nekoliko dalje distalno iz bočne prstne arterije izhajajoča dor- zalna nadkopitnična arterija, a.dorsalis phalangis mediae, pote¬ ka najprej po notranji ploskvi kopitnega hrustanca, nato pa poševno dorzoproksimalno, prekriža odspod kito iztegovavko in anastomozira z ustrezno žilo nasprotne strani. Na dorzalnem ro¬ bu kopitnega hrustanca oddaja dorzalno deblo za obrobek in svi¬ tek v tem področju. Eribližno na ena ki višini izhaja iz arteri- - 494 - je digitalis palmama oz. plantarna nadkopitnična arterija, a. palmaris oz. plantaris phalangis mediae, ki se spaja z ustrez¬ no žilo nasprotne strani in vaskularizira nadkopitnico, zakopit- nico, kopitni sklep, kopitno blazinico ter sprednje odseke stre¬ le. Na volarni odprtini oz. na volarni zarezi kopitničnega roglja oddaja bočna arterija arterijo kopitne stene, ki se razdeli na medialno vejo, arterijo kopitničnega roglja, a.palmaris phalan¬ gis distalis, ki oskrbuje strelno blazinico in strelno usnjico, ter lateralno vejo. Ta predstavlja stransko deblo arterije ko¬ pitne stene, stopi skoz volarno odprtino ali volarao zarezo navzven in se razdeli na dorzalno ter palmarno oz. plantarno vejo. Slednja oblikuje palmami odsek arterije kopitne stene, ki oskrbuje s sosednjimi žilami lateralne in palmarne dele kopit ne stene. Dorzalna veja pa predstavlja stranski odsek arterije kopitne stene, poteka po venskem žlebu kopitnice in anastomozi- ra prek številnih vej proksimalno z vejami arterije svitkove blazinice, distalno pa z vejami arterije nosilnega roba. Potem ko a.digitalis odda arterijo kopitne stene, poteka po pod¬ platnem žlebu kopitnice, oddaja nekaj vej zakopitnici in streli, nato pa vstopi skoz foramen soleare ter kopitnični kanal, tam pa oblikuje z ustrezno žilo nasprotne strani arcus terminalis. Iz tega izhaja v proksimalni smeri 8 do 10 različno velikih žil, ki potekajo naravnost skoz dorzalni del kopitnice in to zopet zapustijo skoz stenske luknjice. Na meji med dorzalno in stran¬ sko steno kopitnice ležeča žila prestopi v že omenjeni žilni lok ki ga označujemo kot stranski odsek stenske arterije. Arterija nosilnega roba sledi nosilnemu robu v področju kopitnice kot mo¬ čen žilni lok. Njen konec je na meji med kopitnico in kopitnim hrustancem, kjer sprejme spojno vejo od-stranskega odseka sten¬ ske arterije. Na palmarnem delu nosilnega roba prevzamejo funk¬ cijo arterije nosilnega roba posamezne veje palmarnega odseka stenske arterije. Iz arterije nosilnega roba izhaja na vsaki strani 8 do 10 proksi malnih vej k ustreznim vejam dorzalnega in lateralnega odseka stenskih arterij kot tudi 8 do 10 žil proti prstni osi, ki ana- stomozirajo z enakimi vejami nasprotne strani ter z vejami strel - 4-95 - ne arterije. Številne veje se v obliki šopka razvejičijo v us- njici nosilnega roba. Vse kopitne arterije med seboj spajajo številne arterio-arterialne anastomoze. Vene Vv.digitales palmares oz. plantares latt. et tnedd. izhajajo na sprednjih končinah iz vene mediane in vene radialis, na zadnjih končinah pa iz ven, vv.plantt.latt. et medd. Potekajo proti ko¬ pitnemu hrustancu, se razdelijo in oblikujejo posamezne skupine pletežev. Na višini ostroge se bočni prstni veni med seboj povezujeta z močno, na palmami oz. plantarni ploskvi ležečo anastomozo, ka¬ tere veje oskrbujejo ostrogo oz. se spajajo v kopitni blazinici z vejami ven, ki izhajajo dalje distalno. Približno 2 do 3 cm nad proksimalnim robom kopitnega hrustanca se bočna prstna vena praviloma deli na dorzalno in palmarno oz. plantarno deblo, ki sta spojeni na notranji ploskvi kopitnega hrustanca z 1 do 2 prečnima vejama. Navadno izhaja iz palmarne oz. plantarae veje najprej petna vena, v.tori digitalis (v.pulvinalis), ki anasto- mozira v petni jami z istoimensko veno nasprotne strani. Nekaj cm po svojem začetku odda petna vena več palmarnih vej. Te oskrbujejo poraščeno kožo v področju obrobkove in svitkove blazinice v obliki finopetljaste dvoplastne mreže. Bočna prstna vena poteka proksimalno vzporedno s kopitnim hru¬ stancem v dorzalno smer in oddaja tukaj približno enako močno dorzalno nadkopitnično veno, v.dorsalis phalangis mediae, ki se razcepi ob robu kite iztegovavke na vv.coronales ter globinsko vejo. Globinska veja se v obliki pleteža razdeli v subtendinoz- nem vezivu, izoblikuje pa z vejami nasprotne strani in z nadalju¬ jočim se deblom veno digitalis iste strani prečne spoje. Vv.coronales ležijo na kiti iztegovavki in se proksimalno pove¬ zujejo s tam ležečim venskim pletežem poraščene kože. Njihove glavne veje potekajo distalno in oblikujejo, ležeč v obrobku ter svitku, dvoplastno mrežo kot rr.dorsales. Poprej oddajo stranske stenske veje, še preden se same razcepijo na površinsko in glo¬ binsko vejo. Dorzalne nadkopitnične vene se dorzalno spajajo z - 496 - venami nasprotne strani prek močne anastomoze, od katere izhaja jo veje v nadkopitnico. Potem ko odda dorzalno nadkopitnično veno, v.dorsalis phalangis mediae, oblikuje v.digitalis distalno na notranji ploskvi kopit¬ nega hrustanca venski pletež, iz katerega zopet izhaja deblo vene digitalis, ki se nadaljuje ob palmarnem oz. plantarnem ro¬ bu kopitničnega roglja. To deblo poteka v podplatnem žlebu kopit- nice in se razdeli, še preden doseže foramen soleare, na dve ve¬ ji, ki vstopata z istoimensko arterijo v kopitnični kanal. Iz žile, obrnjene proti centru podplata, izhaja poprej še močnejša veja, ki anastomozira z vejo nasprotne strani in oskrbuje ven¬ ski pletež zakopitnice. V kopitničnem kanalu oblikujeta obojestranski veni, vv.digita- les, arcus terminalis venosus. Ta predstavlja venski pletež ko- pitnice in je prek številnih vej spojen s stenskim pletežem ko¬ pitne usnjice. Te veje potekajo z ustreznimi arterijami, ki iz¬ virajo iz arterijskega končnega loka, arcus terminalis arteri- osus, in okrog njih oblikujejo pletežaste žilne nožnice. Iz grobo petljastega pleteža, ki ga oblikuje v.digitalis na no¬ tranji ploskvi kopitnega hrustanca, izhajajo različne žile. Pro¬ ti centru podplata izhaja močna palmarna oz. plantarna nadkopit- nična vena, v.palmaris oz. plantaris phalangis mediae, ki se spaja v distalno konveksnem loku nad zakopitnico z istoimensko žilo nasprotne strani. Nadaljnjo spojno vejo oddaja pletež vzdolž notranje ploskve kopitnega hrustanca k dorzalni nadkopitnični ve¬ ni. Navzven izhajajo številne srednje močne veje, ki dospejo v obrobkovo in svitkovo blazinico ter dopolnjujejo stranske vene svitkove blazinice, vv.coronales, v njenem palmarnem oz. plantar¬ nem odseku. Poleg tega oddaja ta pletež na notranji ploskvi ko¬ pitnega hrustanca več vej veni marginis solearis, ki se tudi zo¬ pet povezuje z enostavno subkutano vensko mrežo stenskega seg¬ menta. Končno se venski pletež v palmarnem oz. plantarnem področ¬ ju razpusti v veje, ki potekajo distalno in proti podplatu, ter se mrežasto spajajo med seboj; lahko bi jih imenovali notranje vene. Te vstopajo v usnjico pete, strele, kotne zagozde, podpla¬ ta in stene, v kopitnico in zakopitnico, kopitni sklep, burzo podotrochlearis ter nožnice kit upogibavk. - 4-97 - Mimo številnih veno-venoznih prečnih povezav so v kopitni usnji- ci tudi arterio-venozne anastomoze, zlasti v velikih resicah na nosilnem robu, in sicer med arterijo ter veno papillaris v po¬ dročju resične konice. Te anastomoze predstavljajo neposreden spoj med arterijo in veno nosilnega roba ter hkrati za kopito napravo, ki pospešuje cirkulacijo. Novejše raziskave so zavrnile prejšnje predstave, da kopitne žil¬ ne mreže v sodelovanju s kopitnim mehanizmom pospešujejo oz. vzdr¬ žujejo cirkulacijo krvi na principu sesalne in tlačne črpavke. Kopitnemu mehanizmu pripada samo neznatno delovanje, ki pospešu¬ je cirkulacijo. Mnogo bolj vplivajo na krvni obtok različne na¬ prave, ki se manifestirajo v krvožilnem sistemu samem, kot so žilni sostiki, arterije z blazinicami, dušilne vene, venske za¬ klopke, vis a tergo in tudi zmanjšanje padca pritiska v smeri srca. V področju kopita so arterijske mreže razporejene v plasteh; raz¬ členjujemo jih v subkutano, globinsko in površinsko korialno oz. subpapilarno mrežo. Prek teh mrež so žile kopitne kože med seboj nepretrgoma spojene v horizontalni in vertikalni smeri. Iz subpapilarne arterijske mreže izhajajo aa.papillares za resi¬ ce oz. aa.lamellares za usnjične listke; oblikujejo subepiteli- alno kapilarno mrežo. Arterijske mreže in posebna angioarhitek- tura omogočajo oskrbo kopita s krvjo v vsaki fazi njegove meha¬ nične obremenitve. Na vseh segmentih kopita nahajamo tipične subkutane venske mre¬ že, ki se dajo uvrstiti v 3 sisteme. Ti so: 1. venska mreža obrobkovega in svitkovega segmenta, ki prehaja v vene svitkove blazinice, 2. stenska in podplatna mreža, ki je v zvezi z venami nosilnega roba, in 3« mreže kotne zagozde ter petno—strelnega segmenta, ki odvajajo svojo kri v notranje vene kopita. Iz subkutanih venskih mrež nastanejo globinske, iz teh pa povr¬ šinske usnjične mreže, ki oddajajo vv.papillares oz. vv.lamella- res. Na zakopitnici in kopitnici se pojavljajo navadno močno razviti venski pleteži. V enem delu kopitnih ven so zaklopke. - 498 - Venozna kri se odvaja iz kopita po več poteh: 1. iz subkutanih mrež obrobkovega in svitkovega segmenta prek ven svitkove blazinice ter dorzalnih nadkopitnih ven v vv. digitales, 2. iz stenskih in podplatnih mrež prek vene nosilnega roba v bočne prstne vene, 3. iz kotne zagozde, strele in pete pa tudi iz notranjih ven kopita v pleteže na notranji strani kopitnega hrustanca, od tam pa v vv.digitales. - 499 - KAZALO Acetilholin 21 Adrenalin 21 Adenosintrifosforna kislina 21 Aglutinin 2 Albin 367, 477 Albinismus 383 Albumin 2 Anastomoza 18, 19, 27 - arteriovenozna 18, 48 - klobkasta 19 - limfovenozna 264 - mostna 18, 19, 27 - venovenozna 48 Anguli partis inflexae 413,487 Angulus venosus 264 Anizocitoza 5 Antitoksin 2 Anulus fibrosus 28, 29 Aorta 25, 74 - abdominalis 75, 122 - ascendens 74 - descendens 74 - thoracica 74, 119 Aparat Golgijev 17 - obešalni mlečne žleze 406 Apparatus suspensorius mammsrum 406 Apex cordis 25 Appendices colli 391 Arcus aortae 74, 76 - palmaris oz. plantaris 94, 95, 101 - terminalis 494, 496 - venosus digitalis plantaris 132 Arteria, Arteriae 75 - abdominalis caudalis 125 - - cranialis 75, 124 - alveolaris mandibularis 113 - angularis oculi 109 Arteria, Arteriae - angularis oris 108 - antebrachialis superficialis 87 - arcuata 138 - auricularis caudalis 109 - profunda 110 - rostralis 111 - axillaris 81 - basilaris 77 - bicipitalis 86 - brachialis 86 - - superficialis 87 - bronchooesophagea 75, 121 - buccalis 114 - bulbi penis 147 - - vestibuli 147 - caecales 159 - caecalis 159 - carotis communis 76, 102 - - externa 103, 105 - - interna 103, 104 - caudales femoris 132 - caudalis dorsolateralis 146 - - femoris distalis 132, 133 - - - media 147 - - - proximalis 132, 133 - centralis retinae 116 - cervicalis profunda 78 - - superficialis 81 - ciliares anteriores 116 - - posteriores breves 115 - - - longae 115 - circumflexa femoris lateralis 130 - - - medialis 128 - - humeri caudalis 84 - - - cranialis 86 - - ilium profunda 76, 124 - - - superficialis 130 - - scapulae 85 - 500 - Arteria, Arteriae - clitoridis 147 - - media 147 Arteria, Arteriae - digitalis dorsalis medialis 95 - - plantaris lateralis 137, 138, - coeliaca 75, 148 - colica dextra 162 - - media 162 _ - - sinistra 162 - collateralis media 85 _ - radialis 85 _ - - ulnaris 87 _ - comitans n.ischiadici _ - - n.tibialis _ (a.recurrens tibialis) 141 _ - condylaris 105 _ - conjunctivales anteriores 115 _ - - posteriores 116 _ - cornualis 111 _ - coronalis 493 _ - coronaria dextra 45, 54, 58, _ 64, 65, 68, 70, 74 - sinistra 45, 53, 54, 58, 59, 64, 69, 74 - costoabdominalis dorsalis 75, _ 121 - cremasterica 125 _ - cystica 152 - digitales dorsades communes _ 140 - - - propriae 95 _ - - palmares communes 95, 101 _ - propriae 95, 101 - propriae 95, 101 - digitalis dorsalis I abax. 95 - - - V abaxialis 95 _ - propria axialis 95 - - - - IV axialis 95 - — palmaris I abaxialis 493 _ - - - V abaxialis 95 _ - - — lateralis 95 141 - - medialis 137, 138, 141 - - propria II abaxialis 137, 138 - - - V abaxialis 95 dorsalis clitoridis 147 - naši 109, 118 - - rostralis 109, 118 - pedis 136, 138, 140 - penis 147 - phalangis mediae 493 ductus deferentis 165 epigastrica caudalis 127 - - superficialis 128 - cranialis 80 - superficialis 128 episclerales 116 ethmoidalis externa 117 facialis 107 femoralis 129 fibularis 131 gastrica dextra 153 - sinistra 151 gastricae breves 152, 154 gastroduodenalis 154 gastroepiploica dextra 154 - sinistra 155 genus descendens 129, 132 - distalis lateralis 134 - - medialis 134 - media 134 - proximalis lateralis 135 - - medialis 134 glutaea caudalis 144 - cranialis 143 hepatica 152 - 501 - Arteria, Arteriae - ilei 158 - ileocolica 158 - iliaca externa 76, 125 - - interna 76, 141 - iliacofemoralis 144 - iliolumbalis 143 - infraorbitalis 118 - intercostales dorsales 78, 119 - intercostalis suprema 79 - interdigitales 138, 141 - interosseae 90 - - caudalis 90 - - communis 89 - - cranialis 89 - - cruris 135 - ischiadica 132 - jejunales 158 - labialis mandibularis 108 - - maxillaris 108 - lacrimalis 117 - laryngea cranialis 103 - lateralis naši 109 - lienalis 149 - lingualis 106 - lumbales 75, 122 - malaris 117 - malleolaris caudalis late¬ ralis 135 - - medialis 135 - mammaria caudalis 458, 459, 480 - - cranialis 459 - - - media 459, 480 - marginis solearis 472 - masseterica 113 - maxillaris 112 - mediana 91 Arteria, Arteriae - meningea caudalis 113, 114 - - media 113, 114 - - rostralis 113, 114 - mentalis 113 - mesenterica caudalis 75, 162 - - cranialis 75, 156 - metacarpeae dorsales 94, 102 - - palmares 101 - metatarseae dorsales 128, 132 - - plantares 132, 137, 138 - musculophrenica 80, 120 - nervomedullaris 102 - obturatoria 143 - occipitalis 105 - ophthalmica externa 115 - - interna 115 - ovarica 76, 163 - palatina ascendens 103, 107 - descendens 118 - - major 119 - - minor 119 - palmaris phalangis mediae 471 - palpebrae tertiae 117 - palpebralis inferior lateralis 111, 117, 118 - - - medialis 111, 117, 118 - - superior lateralis 111,117,118 - - - medialis 111, 117, 118 - pancreaticoduodenalis caudalis 158 - - cranialis 158 - papillaris 459 - parotidea 103, 105 - penis 147 - - cranialis 147 - - media 147 - perinealis dorsalis 146 - - ventralis 146 - 502 - Arteria, Arteriae - phalangis aistalis 471 - pharyngea ascendens 103,104 - phrenica caudalis 75, 123 - - cranialis 121 - plantaris lateralis 132, 137 - - medialis 132, 137 - poplitea 132, 134 - profunda antebrachii 82, 92 - brachii 87, 92 - - clitoridis 142 - femoris 126 - - linguae 106 - penis 147 - prostatica 165 - pudenda externa 127, 480 - - interna 146 - pulmonalis dertra 73, 74 - - sinistra 73, 74 - radialis 92 - rectalis caudalis 146 - - cranialis 162 - - media 146 - recurrens interossea 11 - tibialis cranialis 132, 133, 136 - - ulnaris 91 - renalis 76, 163 - reticularis 152, 156 - - accessoria 152 - ruminalis dextra 155 - - sinistra 155 - sacralis mediana 147 - saphena 131 - scapularis dorsalis 78 - sigmoideae 75, 162 - sphenopalatina 119 - stylomastoiaea 110 Arteria, Arteriae - stylomastoidea profunda 110 - subclavia 75, 76, 77 - - sinistra 75, 76, 77 - sublingualis 107, 108 - submentalis 108 - subscapularis 83 - supraorbitalis 117 - suprarenales craniales 75, 148 - - mediae 75, 148 - suprarenalis media 76, 162 - suprascapularis 82 - supratrochlearis 117 - tarsea lateralis 136, 138, 140 - - medialis 136, 138 - - perforans 94, 136 - - - distalis 136, 138 - tarsea perforans proximalis 136, 138 - temporedes profundae 113 - temporalis profunda 113 - - - caudalis 114 - - - rostralis 113 - - superficialis 111 - testicularis 76, 163 - thoracica externa 82 - - interna 79 - - lateralis 82 - thoracodorsalis 84 - thyreoidea caudalis 103 - - cranialis 103 - tibialis caudalis 134, 135 - - cranialis 134, 135 - tori digitalis 493 - transversa cubiti 88 - - faciei 111 - tympanica caudalis 113 - - rostralis 112 - ulnaris 91 - 503 - Arteria, Arteriae - umbilicalis 164 - urethralis 167 - uterina 123, 165 - vaginalis 166 - vertebralis 77 - - thoracica 77 - vesicalis caudalis 164 - cranialis 164 - - medla 164 - vestibularis 167 - čopičasta 246 Arterija - zgradba 11 - adventicija 11, 12 - dušilna 13 - elastičnega tipa 11, 12 - endotel 11, 12 - intima 11, 12 - lamina subendothelialis 11, 12 - media 11, 12 - mišičnega tipa 11, 12 - tunica elastica interna 12 - zaporna 13 Arterije 1, 11 Arteriolae 11, 13 Artiodactjla 414 Atrium cordis 24, 32 Auricula cordis 25, 32, 73 Barba 449 Barvilo dlačno 382 - krvno 5 Bariera krvno-tkivna 17 Barzoj 424 Basis cordis 24 Baza srca 24 Belec 477 Belin 477 Bernardinec 426, 434 Beti Krausejevi 390 Bezgavka 1, 240 - črevnična 287 - dimeljnična 289 - jejunalna 284 - kolčna 289 - križnična 287 - krvna 243 - ledvena 281 - maternična 288 - medpljučna 277 - pazdušna 273 - pečna 282 - plečna 270 - podkolenska 290 - podušesna 267 - regionarna 260, 265 - spodnje čeljusti 267 - vimenska 462 - žrelna 268 Bingeljc 439, 449 Bingeljček 391 Blazinica nartna 412, 436 - obrobkova 465, 481, 483 - petna 465, 481, 482 - podplatna 412, 435, 481 - prstna 412, 434, 435 - strelna 481, 482, 483 - svitkova 465, 481, 483 - zapestna 412, 436 Brada 380, 449 Bradavica dlačna 377 - prsna 405 Bradica kozlova 380 Bradikinin 21 Brazda brejostna 422 - strelna 486, 491 - venčna 25 - 504 - Brecilo seskovo 454 Brezpigmentnost 382 Brki 380, 478 Bronchus trachealis 74 Bulbus aortae 37, 74 - pili 370, 377 Bursa Babricii 7 t - mucosa subcutanea 372 - podotrochlearis 481 Calcar 492 Canities 383 Capilli 379 Capsula uberis 452 - ungulae 481 Cardia 23 Gartilago septalis 29 Cavicornia 420 Celica adventicijska 18 - epiteloidna 13,15*18,19,20 - imunokompetentna 10 - krvna 3 - maščobna 372 - mioepitelna-košarasta 371 - obrežna 241, 246 - plazmatska 241, 242 - retikulumska 9, 240, 241, 242, 245 - velikanka 8 - vršna 241 - zvezdasta Kupferjeva 17 Center limfni 266 - za obtok 22 - vazomotorni 22 Cerumen 395 Cevka rožena 489 Chiasma anuli fibrosi 41 Choraae tendineae 27, 36, 67 Chylus 254 Cilia 380 Circulus venosus mammae 460 - - papillae 460 Cirrus capitis 379 - caudae 389, 446 - metacarpeus 380 - metatarseus 380 Cisterna chyli 256, 264, 285, 304, 321, 343, 362 - ledvena 285 - mlečna 402, 404 - seskova 454, 479 - žlezna 454, 479 Citopempsa 20 Cona bela 469 Conus arteriosus 25, 35, 58, 61, 64, 73 Cor 23 Corium 366, 373, 436, 476 - coronae 466, 484 - cunei 486 - limbi 466, 484 - parietis 466, 484 - soleae 467, 485 - tori 467, 486 - ungulae 416, 466, 481, 483 Corona ungulae 481 Cornu 419 Corpus mammae 404, 451 Cortex pili 377, 378 Crista terminalis 32 Crus cunei 486 Crux pilorum 382 Cuneus corneus 490 - ungulae 481 Cuspis 36 - angularis 67 - parietalis 36, 38, 62, 67 - septalis 36, 38, 62, 67 - 505 - Cuticula pili 377 Cutis 364, 366, 476 Cvetka 477 Čebulica dlačna 370, 377 Čep dlačni 370 - koščeni 420 Četrt stegenska 453 - trebušna 453 - vimenska 453 Čevelj kopitni 481 - parkljev 468 Čop 379 - repni 446 Čopič bicljev 380 Črpalka tlačna in sesalna 23 Črta dlačna 381 - jeguljasta 478 Dalmatinec 424, 425 Deblo Hissovega snopa 41, 42 Detritus 240 Difuzija 20 Discus intercalaris 27, 40 Diverticulum praeputiale 400 Dlaka 376, 379, 427 - dolga 379, 424 - kodrasta 424 - krovna 379, 446 - odprta 424 - poletna 385 - puhasta 379, 428, 446 - resasta 379 - sršava 424 - tipalna ali sinusna (sledilna) 371, 380, 428, 438, 447, 449, 451, 478 - vodilna 371, 379 - zimska 385 - zmršena 424 Dlaka žimnasta 379, 424 Doga tibetanska 434 Dovodnica 1 - srčna 32 Drgal 240 Ductus arteriosus (Botalli) 33 , 73, 74 - lactiferi 405, 455, 463 - lymphaticus dexter 256 , 273 , 305, 343, 363 - papillaris 402, 404 - thoracicus 256, 279, 303, 321 , 343, 361 Ecdysis 368 Eksofiza 419 Endocardium 28 Endotel 17 Endotelij mrežni 246 Epicardium 28 Epidermis 374, 427, 436, 476 - coronae 468 - kopitni, parkljev 416 - limbi 468 - parietis 469 - soleae 469 - tori 470 - ungulae 468, 481, 486 Epifiza 419 Eponychium 410, 471 Eritrocit 3, 4 Eritropoeza 9 Estrogen 408 Eacies atrialis 25, 26 - auricularis 25 , 26 Fasciculus atrioventricularis 39, 40, 53 Feritin 247 Feromoni 392 - 506 - Fibrin 5» 8 Fibrinogen 2, 8 Filament 27 Filum tendineum intermedium 29 Flumina pilorum 380 Folliculus lymphaticus lie- nalis 246 - - aggregatus (Peyerjeva plošča) 239 - solitarius 239 - pili 377 Foramen ovale 33 Foramina venarum minimarum 33 Fossa intratorica 482 - ovalis 33 Galaktopoeza 409 Ganglion atrioventriculare 13 - cardiacum 43 - cervicothoracicum 43 - sinuatriale 40, 43 - stellatum 43 Gibljivost ameboidna 6 Glandula, Glandulae - carpeae 396 - caudae 397 - ceruminosae 395 - circumanales 399 - circumorales 394 - comualis 395 - cutis 385 - glomiformes 386 - interdigitales 397 - mammaria 401, 402 - ddoriferae 387, 392 - plani nasalis 391 - - nasolabialis 391 - rostralis 391 Glandula, Glandulae - praeputiales 400 - sinus inguinalis 399 - paranalis 398 - subcaudalis 398 Globin 5 Globulin 2 Glomerulum 16 Glomerum caudale 19 Glomus aorticum 22 - caroticum 22 - coccygeum 19 Gobovina ventriklov 50 Gonilo srčno 32 Govedo alpsko rjavo 447 - črno pisano 447 - nižinsko 447 - pincgavsko 447 - rdeče pisano 447 - simentalsko 447 Granulocit 6 Granulomer 8 Greben petelinji 491 Grebeni dlačni 382 Griva 379 Grlina 391, 446 Gube kožne 391 Hem 1 Hematopoeza 8 Hemocitoblast 8, 9, 10 Hemoglobin 5 Hemoliza osmotična 4 Hemosiderin 247 Hialomer 8 Hiatus aorticus 74 Hipereritrocitoza 5 Hiperkromija 5 Hipokromija 5 - 507 - Histamin 21 Hormon rastni 409 Hrt ruski 424 Hrustanec srčni 29 Hypermastia 401, 407 Hypertensin 21 Hyperthelia 401, 407 Hypodermis 372 Hypomastia 407 Hyponychium 410, 419, 444 Impressio cardiaca 51 Incieura cardiaca 51» 57 Inervacija žil 20 Integumentum commune 364 Izabela 477 Jama ovalna 33 - petna 483 Jorkširec 424 Juba 379 Kanal seskov 402, 404 Kapilara 1, 11, 16 - tulčasta 246 Kemoreceptor 22 Keratinocit 376 Klobčič kapilarni 16 Klobko repno 19 Kocine 386, 396 Koder 424 Kodranje dlake 384 Kodravost 450, 474 Kodri 384 Kolač krvni 3 Komodor 423, 424 Kompleks mamarni 403, 446) Konica srčna 25 - strelna 491 Kopitarji 414 Kopito 414, 416, 480 Koren dlačni 377 Kortikosteroid 408 Kost srčna 30 Kostanj 413 Kot venski 263 - zagozdni 414, 487 Kotel črpalni 12 Koza 449 Koža 364 Kožica dlačna 377 - plavalna 435 Krak kopitne strele 486 Krempelj 414, 417, 431 Krempljarji 414 Krempeljnica 414 Kri 2 Kristavec 4 Križ dlačni 382 Krvnička 3, 4 Lac 402, 454 labiogram 376 Lactopoeza 408 Lamellae 483 - coriales 467, 484 - epidermales 489 lamina elastica 12 - subendothelialis 11 Lasnica 1, 11» 16 Lectulus parietalis 417 Letvice dlačne 382 Levitev 368 Levkocit 3» 5 Levkodiapedeza 6 Ležišče plošče 417 Lien 245 Ligamentum suspensorium uberis 406, 452 - 508 - Ligamentum arteriosum (Botal- li) 33, 73, 74 - phrenicopericardiacum 24 - sternopericardiacum 24 Limfangion 261 Limfocit 6, 7 Limbuš ungulae 481 Linea anconaea 52,57,63,68 Lineae pilorum 382 Linija bela 469, 496 Lipid 2 Lipocit 372 Lipofuscin 567 Liquor pericardii 23, 24 Lisa 477 Lisec 477 Lisjak 477 Listki 485, 484 - roženi 489 - stenske usnjice 467 Lizosom 17 Lobulus gld.mammariae 455,456 Ločnica dlačna 582 Loj kožni 586 Lojnice 585 Lonček mlečni 461 Loputka 14 Lunica 418 Lunula 418 Lunica žepiča 57 Lunula valvulae 57 Lymphocentrum axillare 275, 296, 510, 526, 54$ - bronchale 278, 298, 512, 331, 552 - cervicale profundum 270, 271, 295, 309, 325, 347 - superficiale 270, 294, 308, 325, 346 Lymphocentrum coeliacum 282, 299, 314, 333, 554 - iliofemorale 288 - iliosacrale 286, 287, 301, 316, 337, 357 - inguinale profundum 286, 288, 302, 318, 339, 359 - - superficiale 286, 289, 302, 318, 340, 359 - inguinofemorale 289 - ischiadicum 287, 290, 319, 341, 360 - lumbale 280, 298, 312, 332,353 - mandibulare 267, 306, 345 - mediastinale 277, 297, 311, 329, 351 - mesentericum caudale 285, 301, 316, 337, 355, 356 - - craniale 283, 300, 315, 336 - parotideum 266,292,306,323,345 - popliteum 287, 290, 303, 320, 342, 361 - retropharyngeum 268, 293, 307, 324, 346 - thoracicum dorsale 275, 297, 310, 328, 340 - - ventrale 276, 297, 311, 328, 350 Lymphonodus 240, 266 - haemalis 243 Lymphonodi mammarii 462, 480 Mačka burmanska, perzijska, siam¬ ska 428 Makroblast 9 Makrofag 7, 242 Maltežan 424 Kamma masculina 406 Mamilla 405 - 509 - Mamogeneza 408 Mandelj 240 Mangalica ogrska 437 Margo coronalis 48? - solearis 469, 487 - tricipitalis 26 - ventricularis 26 Maslo ušesno 395 Matrica 416 - parkljeva 468 Matrix pili 377 Meconium 407 Mediastinum 23 Medpljučje 23 Medulla ossium 8, 9 - pili 377, 378 Megakarioblast 10 Megakariocit 8, 10, 245 Melanin 367, 376 Melanocit 376 Menjava dlake 384 Mešiček dlačni 377 Metamielocit 10 Mezga 254 - črevesna 254 Mezgovnica 254 Mezgovod prsni 26, 279 Mieloblast 10 Mielocit 10 Mišice bradavičaste 31, 35 - grebenaste 31 - natezalne 12 - naježevavke 378, 423 Mitohondriji 17 Mleček 254 Mleko 402, 457 - kolostralno 407 Mlekovodi 405, 455, 463 Mlezivo 407 Molznica 458 Monocit 6, 7 Mošnjiček prepucialni 400 - zadnjikov 398 Mozeg galertni 9 - kostni 8, 9 MyocarcLium 27 Musculus, Musculi - arrectores pilorum 378, 423 - papillares 31, 35 - parvi 36, 41, 51, 56, 62, 67 - papillaris magnus 36, 41, 50, 51, 57, 62, 67 - subarteriosus 35,51,56,62,67 - subatrialis 38,51,56,61,67 - subauricularis 38,51,56,61,67 - pectinati 31, 34 - transversus 51» 61, 67 Myocardium 27 Naris divji 3?1 Nazolabiogram 376 Nervus, Nervi - accelerans 44 - cardiaci 43 - vagus 43, 44 Nodi lymphatici, Nodus lymphaticus - abomasiales dorsales 283, 335 - ventrales 283, 335 - anorectales 288,317,339,358 - atriales 283, 335 - axillsres accessorii 273,296,327 - primae costae 310, 327 - proprii 326, 348 - bifurcationis dextri 272, 298, 312, 331, 352 - - medii 278,298,312,332,352 - sinistri 278,298,312,331,352 - caecales 284, 337, 352 - 510 - Nodi lymphatici, Nodus lympha- ticus - cervicales profu n di caudales 271,295,309,325, • 348 - - craniales 309,325,347 - - medii 309,325*347 - superficiales 270, 294, 308, 346 -.accessorii 271, 325 - dorsales 308 - - - medii 308 - ventrales 308 - coeliaci 282, 314, 354 - - et mesenterici craniales 333 - colici 284,300,316,337,356 - costocervicalis 272,326 - coxalis 289, 341, 360 - accessorius 289, 341 - cubitales 273, 274, 349 - epigastricus 288, 339 - - caudalis 289 - cranialis 289 - femorali6 288, 302 - fossae paralumbalis 289,341 - gastrici 282,299,314,354 - glutaeus 290, 320, 342 - hepatici 282,298,314,336,354 - accessorii 282, 336 - hyoideus caudalis 269,324 - rostralis 269, 324 - hypogastrici 281 - ileocolici 284, 316 - iliaci laterales 287, 317, 338, 357 - mediales 287, 301, 316, 337, 357 - iliofemoralis 288, 302, 318, 339 Nodi lymphatici, Nodus lympha- ticus - infraspinatus 327 - inguinales profundi 288,289,359 - superficiales 303,318,340,359 - intercostales 275,297,328,349 - ischiadici 290,319,341,360 - jejunales 283,300,315,336,355 - lienales 282,299,314,333,354 - lumbales aortici 280, 298, 312, 332, 353 - proprii 281, 332 - mammarii 289 - mandibulares 267, 292, 306, 323, 345 - accessorii 307 - mediastinales caudales 277, 311, 330, 352 - craniales 277,297,311,329,351 - - medii 277, 297, 330, 352 - mesenterici caudales 283, 285, 301, 316, 337, 356 - craniales 285, 315, 336, 355 - nuchalis 277, 351 - obturatorius 358 - omasiales 283, 334 - omentales 282, 355 - ovarici 281, 353 - pancreaticoduodenales 314, 336, 355 - parotidei 266,292,306,323,345 - phrenicoabdominalis 281, 282, 300, 313 - phrenicus 277, 331 - poplitei profundi 290, 291, 320, 342, 361 - superficiales 303, 320 - portales 282, 298 - pterygoideus 324 - pulmonales 278,298,332,352 - 511 - Hodi lymphatici, Nodus lym- phaticus - renales 280,281,313,333,353 - reticulares 283, 334 - reticuloabomasiales 335 - retropharyngei laterales 268,293,294,307,308,324,346 - mediales 324, 346 - ruminales craniales 283,334 - - dextri 334 - - sinistri 334 - ruminoabomasiales 335 - sacrales 287,301,317,338,358 - scrotales 289 - sternales caudales 276,297, 329, 350 - - craniales 276, 297, 3U, 329, 350 - subiliaci 289,319,340,360 - subrhomboideus 272, 326 - testicularis 281, 313 - thoracid. aortici 275, 310, 328, 349 - tracheobronchales crania¬ les 278, 312 - - dextri 278, 312 - - medii 278, 312 - - sinistri 278, 312 - tuberalis 290, 342 - uterini 288, 318, 358 - vesicales 357 Nodulus valvulae semilunaris 37 Nodus atrioventricularis 39, Koradrenalin 21, 22 Normoblast 10 Novofundlandec 424, 435 Obarvanost, divja, tigrasta 428 Obličje belo 477 Obrobek kopitni 481 - roženi 482 Obroč fibrozni 28 - rastni 489 Obrvi 426, 448 Obtočila 1 Odvijač 2 Odvodnica velika telesna 11, 74 Ogledalo mlečno 451 Oksihemoglobin 5 Oligoeritropoeza 5 Organ bradni 395 - infraorbitalni 394 - karpalni 395 - prstni 413 - repni dorzalni 397 Organa metatarsalia 396 Organela 17 Organum carpale 395 - caudae 397 - digitale 413 - mentale 395 Os cordis 30 - unguiculare 414, 431 Osivitev 383 Ostia papillaria 479 - venarum minimarum 34 Ostium atrioventriculare 32 40, 53 - haemalis 243 - ljmphaticus 240, 266 - sinuatrialis 39 Noht 414, 417 - papillare 404, 454 - sinus coronarii 32, 47 - trunci pulmonalis 73 - venae cavae cranialis 32 Ostroga 413, 492 - 512 - Ovca karakul, merino 450 Ovratnik 391 Oxytocin 409 Pakrempelj 434 Palear 446 Panniculus adiposus 372, 437 Papilla mamrnae 404,441,451,453 - pili 377 Papillae 483 - coriales 466, 484 Paries corneus 417, 487 - ungulae 481 Parkelj 414, 416, 442, 444, 465, 470 Para inflexa 484, 487 Pasesek 406, 441 - interkalarni, pre-, postpo- nirani 457 Patrica 416 Pegavost dlake 383 Pege mlekaste 239 Penna pilorum 382 Peptidaza 2 Pericit 17, 18 Pericardium 23 Pericarditis 24 Perissodactjla 414 Pero dlačno 382 Perspiratio 365 Peta kopitna 481 - rožena 482 Pigment 367 Pili lanei, tactiles 379,380 Pilus 370, 376, 427 Plantigradi 412 Planum nasolabiale 391 - rostrale 391 Plast glažurna 482, 488 - lističasta 489 Plast spojna 488 - zaščitna 482, 488 Plaveč 477 Plazma krvna 3 Plazmalem 2? Plexus cardiacus 43 - ophthalmicus 205 - pampiniformis 235 - venosus papillaris 454 Plica colli ventralis 446 Plicae cutis 391 Pleura pericardiaca 23 Plošča kopitna 469, 482, 487 - parkljeva 468, 482 - rilčeva 391, 437 - rožena 416 Ploščica krvna 3, 7 Ploščice tipalne Merckelejeve 389 Podganar 426 Podgrlina 391, 446 Podkožje 372 Podlanka 379, 438, 476 Podplat kopitni 481 - roženi 417, 469, 482 Podplatarji 412 Podusnjica 465, 481, 482 Poikilocitoza 5 Poni 477 Posrčnica 24 Prašič 437, 439 Preča dlačna 382 Preddvor srčni 32, 34 Prekat srčni 24, 34, 37, 369, 437 Presoreceptor 22 Prevajalo srčno 38 Prhljaj 375, 476 Priželjc 247 Processus cornualis 419, 420 Proeritroblast 9 - 513 - Proeritrocit 4 Proga hrbtna jeguljasta, lična, plečna 383» 4-78 Progavost dlake 383 Progesteron 408 Prolaktin 408 Proteinaza 2 Protrombin 8 Prstan limfatični žrelni 240 - venski Furstenbergov 458,460 Prstani rogovi 422 Ptičar nemški 424 Puli 423 Radix pili 377 Ramus acromialis 83 - angularis 53 - circumflerus 53» 54-» 58» 59, 64, 69, 70 - coni arteriosi 53, 54 - interventricularis paraco- nalis 53, 58, 60, 63, 64, 66, 69 - - subsinuosus 53» 54, 59» 63, 64, 70 Ravnina ventilna 25 Razmaz krvni 3 Razširina aorte 74 Receptaculum lactis 404 Receptorji 389, 390 Resa 477 Resice 466, 483, 484 Rete articuiare genus 134 - calcanei 131 - carpi dorsale 94, 102 - mirabile ophthalmicuin 116 - patellae 134 Retikulocit 4 Retikuloendotelij 17 Retikulum 17 Retrakcija 12 Ribosom 17 Rjavec 477 Rob nosilni 469, 487 - svitkov 487 Rog 419 Rozeta Furstenbergova 454 Roževina medlistna 490 - obrobkova 470, 482, 487 - petna 469, 470, 482, 487 - podplatna 469, 482, 487 - stenska 469, 482, 487 - svitkova 482, 487 - vmesna 470, 482, 489 Rožnica 419, 420 Runo 379» 456 Sarkolem 27 Scapus pili 377 Sebum 386 Sedimentacija eritrocitov 3 Sedlo vimensko 453 Segment blazinično-strelni 416 - obrobkov 416 - podplatni 416 - stenski 416 - svitkov 416 Septum interatriale 32 - primum 33 - secundum 33 Serotonin 21 Serum krvni 21 Sesci 429, 430, 440 Sesedanje 3 Sesek 404, 451, 453 - dodatni 457 Seski 441 - abortivni 457 - odvečni 441 - 514 - - Serec 4-77 Setae 465 Seter 424 - obliquus 24 - paranalis 398 - transversus pericardii 24 - trunci pulmonalis 73 - venarum cavarum 25,32,56 Sinusoida kapilarna 16 - venozna 9 Sistem krvnih žil 1 - reticuloendotelijski 9, 247 - srčni za prevajanje vzdra¬ ženj 38 Sivec 477 Skelet srčni 29 Sklad bazalni 375 - roženi 375 - svetli 375 - trnasti 375 - zarodni 375 - zrnati 375 Skladišče krvi 14 Skledica petna 470 Sklop arteriovenozni 15 Skopljenec 480 Skorja dlačna 377, 378 Slanina 372, 457 Slednjik 434 Sluznik podkožni 372 Smola črevesna 407 Smrček 391 - žabji 477 Snopič Hissov 39, 40 Solea cornea 417, 469 - ungulae 481 Spina cunei 491 Srce 23 Sredica dlačna 377, 378 Srk sistolični 15, 23 Stebelce dlačno 377 Stočišče velike dovodnice 25, 32 Stena kopitna 481 Stožec arterijski 25 Stratum basale 375 - corneum 375 - germinativum 375 - granulosum 375 - lucidum 375 - papillare 374 - reticulare 374 - spinosum 375 Strdek 3 Strela kopitna 481, 482, 490 Strjevanje krvi 381 Struja dlačna 363 Stržen dlake 371 - mandljev 240 Subcutis 366, 372 Substantia reticulo-filamentosa 4 Sudor 387 Sulcus coronalis 466, 487, 25 - cunealis 491 - intermammarius 403, 452 - intermedius 60 - interventricularis paraconalis 25, 58, 59 - subsinuosus 25 , 53, 72 - terminalis 32 Supercilia 426 - 515 - Svitek kopitni 481 Systema cardiovasculare 1 - lymphaticum 1 Šarec 4-77 Ščeti metatarzalne 396 Ščetine 380, 437 Ščit 436 Škric 36 - kotni 62 - ob pretinu 29 - stenski 62 Šnavcer 426 Šop lični 448 Šopek bradni 426 - lični 426 Spanjel 426 Špic svilasti 424 Špranja interdigitalna 468 Tamponada srčna 24 Tela coronae 483 - cunei 482, 483 - limbi 483 - parietis 483 - tori 482 - subcutanea 366, 372, 427, 437, 465 - - ungulae 481, 482 Telesca lamelna Vater-Pacini- jeva 389 - Meissnerjeva tipalna 389 - Rufinijeva 390 Telesce Hasselovo 248 - Malpighijevo 246 - vranično 246 Telo žlezno 404, 451 Terier 424 - žimasti 424 Tiger 477 Thymocit 248 Thymus 247 Tolšča mlečna 417 Tonsillae 240 Tori 411 - digitales 412, 434 - metacarpei 412, 413, 434 - metatarsei 412, 413, 434 Torus carpeus 412, 413, 492 - tarseus 412, 413, 492 - ungulae 481 Trabecula septomarginalis 35, 38, 41, 51, 62, 67 Trabeculae carneae 31, 55, 61, 62, 67 Tragi 380 Trdomolznost 455 Tramič septomarginalni 35, 38, 57 Tramiči mesnati 31,35,61,62,67 Trigonum cartilagineum 30 - fibrosum 30 - osseum 30 - septale 29 Tromb 3 Trombin 2, 8 Trombocit 2, 3, 7, 10 Tromboza 3 Truncus bicaroticus 76, 102 - brachiocephalicus 75, 76 - coeliacus 362 - costocervicalis 77 - fasciculi atrioventricularis 41, 42 - intestinalis 284, 286 - jugularis 256, 272, 305, 322, 344, 363 - lumbalis 286,304,322,344,363 - pudendoepigastricus 125, 126 - 516 - Truncus pulmonalis 25, 73 - visceralis 286,304,322,344 Tuberculum intervenosum 33 Tubuli epidermales 482 Tunica adventitia 12 - externa 12, 14 - interna 12, 14 - media 12, 14 Uber 402, 451 Udarec srčni 52 Uhljič srčni 24,25,32,73 Unguicula 414, 417, 431 Unguiculata 414 Ungulata 414 Unguis 414, 417 Ungula 414,442,465,480 Usnjica 369, 373, 436, 476 - kopitna 416, 483 - obrobkova 466, 484 - parkljeva 416, 466, 481 - petna 467, 486 - podplatna 466, 485 - stenska 466, 484 - strelna 486 - svitkova 466, 484 Ustje atrioventrikularno 32 Utor 417 - svitkov 466, 484 Utripalnica 1, 11 - podjezična 107 - presredkova 146 - uhlja 109, 112 - vratna 102 - zadnjična 143 - za očesni kot - zatilna 105 Vagina serosa arteriarum et venarum 24 Valva atrioventricularis dex. s. tricuspidalis 36 - sin.s. bicuspidalis s.mitra - lis 38 - trunci pulmonalis 37 Vallum 417 Valvula foraminis ovalis 33 - sinus coronarii (Thebesii) 32 , 47, 59, 72 Vaša afferentia 262 - efferentia 262 - lymphatica 254 - vas onim 20 Vasopressin 21, 409 Vazodilatacija 20 Vazodilatator 21 Vazokonstrikcija 21 Vazokonstriktor 21 Vazomotor 20 Vejice 380 Vena, Venae 167 - abdominalis caudalis 210 - cranialis 207 - alevolaris mandibularis 201 - angularis o culi 198 - - oris 197 - articulares temporomandibulares 201 - auricularis caudalis 203 - - intermedia 203 -lateralis 203 - medialis 204 - - profunda 204 - - rostralis 204 - axillaris 175 - axillobrachialis 190 - azygos dextra 169 , 170 - sinistra 47, 59 , 65, 66 , 169 - basivertebralis 171 - bicipitalis 178 - 517 - Vena, Venae - brachialis 178 - superficialis 179 - brachiocephalica 173 - bronchales 170 - broncho-oesophagea 170 - buccalis 202 - bulbi penis 230 - vestibuli 230 - caecalis 233 -lateralis 234- -medialis 234 - caudales femoris 216 - caudalis dorsalis 228 - - dorsolateralis 229 - - femoris distalis 216 - - - media 216 - - - proximalis 216 - - lateralis superficialis 228 - - mediana 231 - - ventrolateralis 231 - cava caudalis 206 - - cranialis 168 - cephalica 190 - accessoria 184, 187, 188, 192 - cervicalis profunda 172 - superficialis 189 - ciliares 206 - circumflexa femoris latera¬ lis 214 - - - medialis 212 - - humeri caudalis 177 - - - cranialis 177 - - ilium profunda 208 - - - superficialis 213 - - scapulae 176 - clitoridis 250 Vena, Venae - clitoridis media 230 - colica dextra 234 - media 234 - sinistra 234 - colicae dextrae 234 - collateralis medialis 178 - - radialis 178 - ulnaris 179 - comitans a.carotidis externae 194 - a.lingualis 194 - n.tibialis 216 - conjuctivales 206 - cordis magna 47, 55, 59 , 60, 65 , 66 , 72 - media 47, 55 , 59, 60, 65 , 72 - - minimae (Thebesii) 35, 47, 60, 66 , 73 - cornualis 204 - coronalis 472 , 473 , 474, 495,496 - - profunda 473 - - superficialis 474 - costoabdominalis dorsalis 171 - costocervicalis 172 - cremasterica 211 - cricothyreoidea 193 - cysticae 232 - digitales dorsales communes 472 - - propriae 422, 425 - - palmares communes 95, 495 - - - propriae 95 - - palmaris I abaxialis 95, 496 - - V abaxialis 95 - - - lateralis 141 - - - medialis 141 - plantaris V abaxialis 95 - lateralis 226 - - - medialis 226 - 518 - Tena, Tenae - digitales plantares commu- nes 95, 4-95 - - - propriae 221, 475 - - propriae 221 - digitalis dorsalis I abaxi- alis 95, 496 - - - V abaxialis 95 - - - prop. azialis 474 - diploica frontalis 206 - diploicae parietales 202 - - temporales 202 - diverticuli 235 - dorsales linguae 195 - dorsalis clitoridis 230 - - naši 197 - - pedis 219 - - penis 212 - - phalangis mediae 474,495 - ductus deferentis 236 - emissariae 202 - emissaria canalis carotici 202 - - fissurae orbitalis 204 - - foraminis jugularis 194 - - - laceri 203 - - - orbitorotundi 204 - - ovalis 203 - - - retroarticularis 203 - - - rotundi 203 - - occipitalis 194 - epigastrica caudalis cra- nialis 173, 210, 211, 480 - - - superficialis 461 - ethmoidalis ezterna 206 - facialis 197 - femoralis 213 - frontalis 198 - gastricae breves 233 Vena, Venae - gastrica dextra 232 - - sinistra 233 - gastroduodenalis 232 - gastroepiploica 233 - genus descendens 215 - - distalis lateralis 217 - - - medialis 217 - - media 217 - - prožimalis lateralis 217 - - - medialis 217 - glandulares 201 - glandularis 201 - glutaea caudalis 229 - - cranialis 228 - hemiazygos deztra 169, 170 - - sinistra 169, 170 - hepaticae 231 - ilei 233 - ileocolica 233 - iliaca communis 208 - - ezterna 209 - - interna 227 - iliacofemoralis 209 - iliolumbalis 227 - infraorbitalis 199 - intercostales dorsales 171 - - ventrales 172 - intercostalis suprema 172 - interdigitales 185 - interossea caudalis 180 - - communis 180 - - cranialis 180 - - cruris 219 - interspinosae 171 - intervertebralis 171 - jejunales 233 - jugularis communis 189 - - externa 3-74, 189 - 519 - Vena, Venae - jugularis interna 174,189, 192 - labialis dorsalis 230 - - et mammaria 230 - - mandibularis 197 - - maxillaris 200 - ventralis 211 - lacrimalis 206 - laryngea oranialis 196 - impar 115 - lateralis naši 197 - lienalis 233 - lingualis 195 - - impar 195 - linguofacialis 194 - lumbales 208 - malaris 199 - malleolaris caudalis late¬ ralis 219 - mammaria caudalis 4-60 - - cranialis 173, 4-60 - - media 460 - marginis solearis 4-73 - masseterica 2 - - ventralis 201 - maxillaris 200 - mediana 181 - - cubiti 191 - mediastinales 172 - mentales, mentalis 202 - mesenterica caudalis 234- - - cranialis 235 - metacarpeae dorsales 185 - palmares 185 - metatarseae dorsales 220 - — plantares 220 - musculophrenica 173 - nervomedullares 171 Vena, Venae - obliqua atrii sinistri 47, 55, 72, 169 - obturatoria 227, 480 - occipitalis 193» 201 - oesophageae 170 - oesophagea caudalis 233 - omobrachialis 190 - ophthalmica externa dorsalis 205 - ovarica 235 - palatinae 201 - palatina ascendens 197 - descendens 199 - major, minor 199 - palmaris phalangis mediae 495 - palpebrae tertiae 206 - palpebralis inferior 198 - - - lateralis 205 - - medialis 198 - - superior lateralis 205 - - medialis 198 - pancreaticae 233 - pancreaticoduodenalis caudalis 233 - - cranialis 233 - papillaris 460 - penis 230 - cranialis, media 230 - perforantes 172 - V. profunda femoris 209 - pericardiacophrenica 172 - perinealis dorsalis 229 - - ventralis 230 - phalangis distalis 473 - pharyngea 201, 202 - - ascendens 196 - pharyngeae 202 - phrenica caudalis 207 - 520 - Vena, Venae - phrenicae craniales 207 - plantaris lateralis 215 - medialis 215 - poplitea 218 - portae 231 - profunda antebrachii 181 - bracbii 179 - clitoridis 230 - - faciei 198 - femoris 209 - linguae 195 - penis 230 - prostatica 236 - pterygoideae 202 - pudenda ezterna 211,460,480 - - interna 229 , 460 - pudendoepigastrica 210, 460 - pulmonales 34, 167 - radiales superficiales 182 - radialis 182 -proadjnalis 182 - radiculares dorsales 171 - ventrales 169 - rectalis caudalis 229 - cranialis 229 - - media 229 - recurrens interossea 180 - - ulnaris 180 - renalis 234 - reticularis 233 - ruminalis dextra, sinistra 233 - sacralis mediana 231 - saphena lateralis 217 - medialis (magna) 214 - scapularis dorsalis 172 - scrotalis dorsalis 230 - ventralis 211 Vena, Venae - sigmoideae 234 - sphenopalatina 200 - spinales 171 - sternocleidomastoidea 200 - stylomastoidea 201 - subclavia 174 - subcutanea abdominis 172, 175» 461 ' - sublingualis 196 - submentalis 196 - subscapularis 176 - superficialis ventralis linguae 196 - supraorbitalis 205 - suprarenalis 235 - suprascapulares 176 - supratrochlearis 197 - surales 217 - tarsea lateralis 220 - - medialis 220 - perforans distalis 220 - - - proximalis 95 - temporales profundae 202 - temporalis superficialis 202 - testicularis 235 - thoracica externa 175 - interna 172, 175, 461 - lateralis 175 - - superficialis 175 - thoracodorsalis 178 - thymicae 172 - thyreoidea caudalis 174 - - ima 174 - cranialis 201 - media 192 - tibialis caudalis 218 - - cranialis 219 - tori digitalis 474, 495 - 521 - Vena, Venae - transversa cubiti 179 - faciei 204 - ulnaris 181 - urethralis 237 - uterina 235 - vaginalis 236 - - accessoria 236 - vertebralis 172 - tboracica 171 - vesicalis caudalis 236 - cranialis 236 - medla 236 - vestibularis 237 - vorticosae 206 Venola 11 Ventriculus cordis 24, 37 Vetrnik 12 Vez obešalna vimena 406 Vibrissae 380, 396 Vime 402, 451 - infantilno 453 - kozje 453 - mesnato 456 - podrtinasto 453 - stegensko 453 - trebušnato 453 - žleznato 456 Vimena 444 Vis a tergo 15 Vlakna Purkinjeova 35» 39» 40, 41 Vodnica mlečka 264, 285 Vonjavnice 387 Vortex cordis 31 Vortices pilorum 381, 382 Votlorožci 420 Vozel Aschoff-Tawarov 39 - Keith-Flackov 39 Vozliček vranični 246 Vranica 245 Vrečka medparkeljna 397 - rumenjakova 8 Vrednost hematokritska 5 Vrbnjica 369,374,436,476 - kopitna 481, 486 - obrobkova 468 - parkljeva 468 - petna 470 - podplatna 469 - stenska 469 - svitkova 469 Vrtinci dlačni, vrtelji 381, 382, 425 , 438 , 447 , 449 , 456 , 447,478 - srčni 31 Vrvice kitaste 27, 36, 62 Zagozda kotna 487 Zaklopka 14 - pretočna 19 - vzvratna 14 Zaklopnica dvoškrična 38 - jadrasta 36 - troškrična 36 - žepičasta 38 Zamolklina srčna 52,58,64,68 Zatok mlečni 404 Znoj 387 Znojnice 386 Zona alba 469, 490 Zrnca lipofuscinska 27 Zvezda 477 Zvonček 391, 439 Žep dimeljski 399 Žila hilusna 261 - krvna 10 - limfna 254, 260 - 522 - Žila mlečna 461 Žile žil 20, 265 Žil je terminalno 11, 12, 16 Žima 380 Žimavec nemški 424 Živec brzdavec 44 Žleb obrobkov 487 - svitkov 487 Žleza mlečna 401, 429, 430, 440, 451, 479 - rogova 395 Žleze apokrine 371 - cirkumoralne 394, 399 - identifikacijske 395 - klobkaste 386 - kožne 385 - markacijske 395 - nosnega ogledala 591 - pojatvene 395 - rilčeve plošče 391 - smradnice 395 - smrčkove 391 - vonjavnice 371 LITERATURA Ellenberger, Baum, 1943, Handbuch der Vergleichenden Anatomie der Haustiere, Springer-Verlag, Berlin. Nickel, Schummer, Seiferle, 1976, Lebrbuch der Anatomie der Haustiere III, Verlag Paul Parey, Berlin und Hamburg. Sisson, Grossmanu, The Anatomy of the Domestic Animals, 1953, W.B. Saunders company, Philadelphia and London. NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA