Razstava otroških risb (18.-19. marca.) Obširna risalnica na ljubljanskcm učiteljišču je bila predzadnjo nedeljo in na Jožefovo nekam podobna Jakopičevemu paviljonu. Ljubljansko društvo »šola in dom« je razstavilo okrog 500 risb, ki jih je s svinčnikom in z barvniki izvršil mali Marjan Ozvald, ki hodi zdaj v 1. razred vadnice. Razstavljene risbe je napravil med 3. in 7. letom svojcga življenja in sicer povsem samoniklo. Med drugim smo videli tudi 1 »platno« in 1 »akvarel«, ki je mali slikar nanj posebno ponosen. Risbc so bile razvrščene po motivih in genetično. Vsaka motivna skupina (bilo jih je 16: železniški stroji in vlaki — do 100 risb —, avtomobili, aeroplani, elektična železnica, ladje in parniki, ognjegasci, pajaci in karikature, konji, druge živali, »portreti« — med njimi avtoportret« — cefkve in hiše, Miklavž in krampus, Madona, Jezušček in svetniki, Križani — 5 slik —, jaslice, »razno« je bila razvrščena tako. da so obiskovalci lahko zasledovali risarčkov razvoj. In to je bil glavni namen razstave. Saj ni šlo za to, da bi se dognalo, ali ima Marjan risarski dar ali pa morda le risarsko rutino, še manj za to, da bi se pokazalo, kaj vse mali Marjan zmore in zna narediti. Razstava naj bi izpričala — kakor je poudarjal Marjanov oče v otvoritvenem predavanju — da otrok biti ne pomeni biti zmanjšan človek, temveč do svoje gledati svet in življenje. Razstava je bila in hotela biti v prvi vrsti — razstava otroške duše, tiste duše, ki bi jo moral poznati in uvaževati vsak vzgojnik, kolikor se zaveda svoje naloge: otroka uvajati v kulturo odraslih. Morda je napk>ved razstave otrošklh risb vzbudila komu pomisleke. Razstava sama, zlasti pa še velik obisk je gotovo vsakogar prepričal, da so tudi take razstave — vsaj ¦ — umestne. Kdor je opazoval na tej razstavi posebno otroke in njihove mamice, je spoznal, da je resnično odkrivala čisto poseben svet, iz katerega smo sicer vsi prišli, a se težko vračamo vanj. A številni mali obiskovalci so z žarečimi očmi in živahnimi besedami — ki so bile sicer namenjene le mamici, a jih je skrivaj ujelo tudi poročevalčevo uho — pokazali, da je ta svet še živ in zanimiv. Dobre mamice pa so tudi povedale marsikako pravo misel. »Sedaj šele mi je prav žal, da sem vse zavrgla, kar so naši narisali. Škoda!« In je res škoda; koliko več bi nam taka razstava lahko še pokazala, ko bi imeli ohranjenih več risb. Saj bi bil najlepši uspeh te razstave, ko bi ne bila le pobuda znanstvenikom in teoretikom, da bi začeli še bolj študirati otroško dušo — to bi šlo morda celo brez javne razstave — temveč ko bi vzbudila v širših krogih zanimanje za poseben otroški svet. Zlasti mamice naj bi posvečale še več pažnje risbam in sploh vsem izdelkom svojih otrok. Naj bi jih vsaj odslej več ne zametale, temveč morda kdaj ponudile za razstavo, da bi se nam še širje odprl pogled v otroški svet. Nemara pa vendar katera hrani doma risbe svojega sinka ali hčerke! Lepo in prav bi bilo, ko bi mogli zdaj razstaviti vsaj kolikor toliko popolno vrsto risb, ki jih je v istem življenjskem razdobju kakor M. narisala kaka deklica. Saj je neka mamica izjavila: »Takoj se vidi, da je vse to risal fantek. Niti ene rože in niti ene mucke ni na risbah. Naša pa je risala skoraj same rože in mucke«. Najbrž bi nam razstavljene »rože in mucke« enako zgovorno pričale o duši in svetu dekletca, kakor nam vlaki in avtomobili govore o fatnkovi duši. Zdaj, ko je bil dan prvi sunek, bi morda mogli zbi-ati več fantovskih in dekliških risb iz različnih let in iz raz^ličnih življenjskih okolij ter jih lahkoda razstavili kar za stalno. Saj je neki obiskovalec dobro pripomnil, da naj bi ta razstava bila prvi korak, da tudi mi čimprej dobimo — pedagoški muzej. Drugod jih že imajo in njihovemu vzgojstvu to ni v škodo. Risbam bi morda sledile razstave predšolskih izdelkov iz gline in plasteline, različnih izdelkov iz navadnega in barvastega papirja (posebno pri deklicah) itd. Take razstave in zbirke bi zanimale ne le vse tiste, ki imajo neposredno opravka z otroki, temveč bi tudi nam vsem, ki gledamo otroški svet in otroško dušo skozi očala raznih naukov in teorij, nudile živ in čim neposrednejši pogled v ta svet in v to dušo samo. Saj odkrito priznam, da sem skoraj zavidal mamice, ki so se na razstavi tako neposredno vživljale v ta svet, po njem spremljajoč svoje otroke, dočim so meni vedno teorije zameglevale oči. Vesel sem lahko, če mi je razstava Marjanovih risb vsaj malo osvežila učeno znanjc o otroški duši; tisti neposredni pogled vanjo, kakor ga zmorejo mamice, pa nam moškim — večinoma — ni dan. Razstavo je priredilo — kot sem že omenil — Ijubljansko društvo »Šola in dom«. Sodelovali so tudi člani(ice) pedagoškega seminarja ter se zlasti vrstili v reditcljski službi, član Tomšič Janez pa je risbe tudi lično opremil s številkami, ki so izražale risarčkovo starost ob izvršitvi vsake risbe. Vstop je bil seveda brezplačen, obisk izredno številen. Ljudje (mamice z otroki, očetje. mladina, učitelji in učiteljice) so prihajali celo po dvakrat, z največjim zanimanjem ogledovali risbe, vpraševali to in ono ter zadovoljni odhajali. Razstava, ki je bila prva te vrste med Slovenci — in upajmo, ne zadnja — je vsekakor lcpo uspela. V. B.