Uredniška priloga »Kmetovalcu",
VRTNAR.
List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh
in za sadjarstvo.
Št. 23. V Ljubljani, 15. decembra 1891. Letnik IV.
Izembartovka.
Umni sadjar sadi drevje, da bi kedaj od njega užival dohodke. Ta svoj namen bode pa le tedaj dosegel, če bode umno sadjaril ter vsa dela s premislekom zvrševal. Sadjarjevo delo se prične s saditvijo drevja, in ravno tu se narede mnoge in velike napake. Kaj ti pomaga, če sadiš polno lepega drevja, sadu njegovega pa ob svojem času ne moreš spraviti v denar? Sadi zatorej tiste vrste, o katerih uže veš, da so dobre in se lahko pro-dado. Pa tudi mnogo vrst ni prav saditi, ampak raje malo, ker se sadje veliko laže proda, ako ga imamo od ene vrste veliko, nego od mnogih vrst le po malo. Tisti sadjar, ki se pobaha, da ima toliko in toliko dreves, a vsako je od druge vrste, tisti ni umen.
To seveda velja le za one, ki goje sadno drevje zaradi dobička, tisti, ki pa drevje sade le za svoje veselje in zabavo, pa lahko delajo, kar se jim zljubi.
Od hruševih vrst, ki so splošno priznane za dobre in jih lahko z mirno vestjo priporočamo , je „i z e m b a r-tovka“ ali „rjava jesenska maslenka11. Ta vrsta, katero kaže podoba 47. v prerezu, je posebno dobra za kupčijo. Izembartovka rodeva le v zavetni legi, a tam obilo. Plod je različne oblike, in sicer precej trebušnat in podolgast. Pecelj je močan in poševno postavljen. Koža je lino grampasta, rjavo-zelena ter po večini rdečkasta. Meso je
90
sočno, nekoliko zrnasto ter linega vinsko-kislega okusa. Izembartovka zori konci oktobra ter se drži do novega leta. Drevo je srednje velikosti, ljubi rodovitna in vlažna tla ter dobro uspeva na divjaku in na kutini, zato mu je primerna tudi špalirjeva oblika. Prav zelo priporočamo to vrsto za splošno nasajanje na prikladnih tleh.
Pridevki pri imenih vrtnih cvetlic.
Vsakdo, ki goji cvetlice, bode gledal, da si polagoma pribavi novih rastlin, oziroma semena, ter z njih vzgojevanjem bolje spozna njih kulturo in sploh nje same. Semena si pribavi tist, ki se zaradi ljubavi do cvetlic ne plaši nekaj malega žrtvovati, kaj lahko. Saj poznamo veliko vrtnarskih tvrdk, domačih in tujih, kjer si lahko semena naročimo. Veče tvrdke imajo i kataloge, katere na zahtevanje dopošljejo. A dandanašnji so katalogi večih vrtnarskih tvrdk tako obširni ter imajo zaznamovanih toliko cvetlic, oziroma njih semenja, da je vrtnarski nomenklaturi neveščemu človeku kaj težko poiskati in izbrati si tisto, česar želi in kar more s pridom ob svojih razmerah gojiti. Posebne težkoče pa so pri izbiranji novih vrst kake uže poznane cvetlice, kajti ista se nahaja promnogokrat v tolikih varijacijah, da se je i veščaku težko odločiti, kojo bi naročil. Spoznavanje raznih varijant pa posebno težkoči vrsta raznih pridovkov, ki so cvetlicam pridejani in ki določujejo posamezne cvetlice v raznih vrstah in podvrstah.
Naslednjim vrsticam ni in nikakor ne more biti namen tolmačenje različnih cvetličnih imen, kajti ona se spoznaja le s trajnim učenjem in praktičnim razmo-trivanjem. Podati mislim le nekako navodilo, kako poznavati bistvene ter tudi nebistvene pridevke.
Z malimi izjemami imajo v obči botaniki navadno rastline le po dve imeni. Prvo ime (nomen generieum) zaznamenuje vrsto, a drugo (uomeu triviale) eksem-plar, kateremu rastlina pripada. Ker so umetelni vrtnarji v teku časa vzgojili iz posameznih eksemplarov množico druzih, da celo nove vrste, pokazala se je potreba pri prvotnih dveh imenih drugo ime spremeniti, ali pa tema dvema še tretje, četrto i. t. d. ime pridejati. Kakor hitro je kak vrtnar vzgojil kako cvetlico, ki se je v kaki stvari, včasih malenkostni od uže poznanih razlikovala, brž jej je pridejal nov pridevek ter jo razglasil kot „novost“. Zaradi tega ima kaka taka novost celo reč različnih pridevkov, ki jo od njenih sovrstnic razlikujejo. Te razlike nahajajo se na cvetji, listih, steblih in tudi koreninah. Ponajveč se cvetlice (sovrstnice) ločijo po barvi cvetja in listov. Poznati torej treba izraze različnih barv, ki krasijo cvetje in liste različnih cvetlic, ako hočemo v vrstah in podvrstah poznati zunanjost posameznih eksemplarov.
I. Najnavadnejše barve cvetja in listov.
Predno pričnemo barve razmotrivati, moram opomniti, da tu nikakor niso navedene vse, ki se v obči botaniki nahajajo, nogo le tiste, koje v vrtnarstvu rabijo in koje sem zasledil v katalogih, ki sem jih v to svrho prebral. Da se poraba pridevka bolje razvidi, pridejal sem vsakemu bolj znano cvetlico v primer. Albus (bel), na pr. antirrhinum maius album, argenteus (srebrno-bei), na pr. celosia nana argentea, aureus (zlato-rumen), „ „	„	„ a u r e a,
coccineus (cinobrovo-rdeč), na pr. celosia nana coocinea, roseus (rožnato-rdeČ), na pr. celosia nana rosea, violaceus (vijoličast), „ „	„	„ v i o 1 a c e a ,
luteus (rumen), na pr. antirrhinum maius luteum,
91
carmineus (karminovo-rdeč), na pr. antirrhinum maius carmineum,
kermesinus (kermesinovo-rdeč), „	„	„ kermesinum,
sulphureus (žvepleno-žolt), na pr. antirrhinum maius sulphureum,
cupreus (bakreno-rdeč), na pr. dianthus chinensis cupreus,
caesius (bledo-zelen), „ „	„	, caesius,
earueus (mesuato-rdeč), na pr. phlox Drumondi c a r n e a,
puniceus (temno-rdeč), „ „	„	„ punicea,
lilacinus (lilast), na pr. portulaea plenissima 1 i 1 a c i n a ,
citrinus (limoničast), na pr. portulaea plenissima citrina,
miniatus (cinobrovo-rdeč), na pr. portulaea plenissima mi ni a ta,
purpureus (purpurno-rdeč), na pr. petunia hvbrida purpurea,
glaueus (sivo-zelen), na pr. ricinus g l a u c u s ,
sanguineus (krvavo-rdeč), na pr. ricinus sauguineus,
viridis (zelen), na pr. ricinus viridis,
bruneus (temno-rjav), na pr. salpiglossis variabilis b rune a,
fuseus (sivo-rjav),	„	„	„	„	f u s c a,
niger (črn),	„	„	„	„	n igra,
azureus (ultramarinasto-višnjev), na pr. salpiglossis variabilis azurea,
ruber (rdeč), na pr. senecio elegans r u b e r,
caeruleus (višnjev), na pr. senecio elegans caeruleus,
croceus (oranžen), na pr. escholtzia crocea,
cyaneus (temno-višnjev), na pr. teuerium cyaneum.
ferrugineus (rjasto-rjav), na pr. solanum ferrugineum,
caelestis (== caeruleus), na pr. centaurea cvanus caelestina,
metallicus (kovinske barve), na pr. echeveria me tal lica,
candidus (mlečno-bel), na pr. cineraria candidissima,
niveus (snežno-bel), na pr. aquilegia n i v e a.
To bi bile barve, ki v vrtnarstvu največ rabijo.
Ater (popolnoma Črn) rabi samo v zvezah s prejšnjimi, na pr.: atro-coccineus (črno- ali temno-cinobrovo-rdeč), na pr. salpiglossis variabilis a t r o-co c cinea,
atro-caeruleus (temno-višnjev), na pr. salpiglossis variabilis atrocaerule a, atro-sanguineus (temno-krvav), „	„	„	„ a t r o s angu in e a,
atro-purpureus (temno-purpuren), na pr. senecio elegans atropurpureus, utro-roseus (temno-rožnat), na ]ir. senecio elegans atroroseus, atro-bruneus (temno-rjav), „ „	„	„	atrobruneus,
atro-cinereus (temno-pepelčast), „	„	„	atrocinereus,
atro-violaceus (temno-vijoličast), na pr. phlox Drumondi atrovi olacea, atro-virens (temno-zelen), aloe atrovirens.
Na isti način zvezane so i druge barve mej seboj:
Phlox Drumondi grandiflora purpureo-violacea albo-oculata,
slov. floks Drumondov velikocvetni, purpurno-vijoličasti z belimi očesi;
ali: antirrhinum maius nanum luteum rubro-striatum,
slov. veliki odolin (nizki) žolti, rdeče črtani;
ali: salpiglossis variabilis nana albo-lutea,
slov. salpiglosis spreminjasti, nizki, belo-rumeni, i. t. d.
Ako barva ni po vsem cvetu ali listu razdeljena, imamo: striatus (črtan), na pr. salpiglossis vari abiiis stri at a, zebrina (črtan kot zebra), na pr. tradescantia zebrina, pictus (slikan), na pr. dianthus chinensis pictus, marginatus (obrobljen), na pr. dianthus chinensis marginatus,
92
oeulatus (očesčast), na pr. heliantus o cul atu s viridis, variegatus (pisan), na pr. aloe variegata, maculatus (lisast), na pr. arum maculatum, marmoratus (marmornast), na pr. passitlora marmor a ta, punctatus (pikičast), na pr. tagetes patula punctata.
Ako barva ni čista (pura, purissima), rabi:
Albidus (belkast), na pr. antirrhinum maius albi dum, nigrescens (črnkast), na pr. antirrhinum maius nigrescens, lutescens (rumenkast), na pr. areca lutescens; caerulescens (višnjevkast), na pr. rieinus caerulescens, purpurascens (purpurno-rdečkast), na pr. anthenus pu r pur as c e n s , glaucescens (sivo-zelenkast), acacia glaucescens, i. dr.
Cvet ali list je tudi:
pallidus (bled), na pr. tagetes erecta pallida, lucidus (svetel), „ „	„	„ luči da.
Ako ima cvet ali list več barv, ne naštevajo se včasih, nego samo številoma naznačijo, na pr. bi-tri-quadri-multi pa tudi unicolor.
Unieolor (enobarven), na pr. aquilegia glandulosa unicolor caerulea,
bicolor (dvobarven), na pr. araaranthus bicolor,
tricolor (trobarven), na pr. viola tri col or,
quadrieolor (čveterobarven), na pr. viola quadricolor.
mnlticolor (mnogobarven), na pr. amaranthus olbiensis multicolor,
versicolor (pisan), na pr. galeopsij versicolor.
(Dalje prihodnjič.)
T? a j ko Justin.
Vrtnarske raznoterosti.
Da zajci ne glodajo sadnega drevja, je neki prav priprosto in popolnoma zanesljivo sredstvo pasje blato. To blato se z gorko vodo toliko razredči, da nastane gosta maža, ki naj nekaj časa stoji, potem se pa namažejo drevesa ž njo toliko visoko, kolikor \isoko zajec lahko seže.
Kakteje se razmnožujejo s potaknenci. Potaknence odreži in jih položi na kak solnčen kraj ;	polivati	pa jih ni treba ali z zemljo	zagrinjati. Solnce	izvabi
na zarezi korenike,	in kadar so dovolj razvite, pa posadi	potaknence v male	lonce,
kateri naj bodo vedno le nekoliko vlažni.
Da rastline v loncih dobro uspevajo, potrebno jim je prst na vrhu včasih zrahljati, in sicer s kakim lesom ali pa s starimi vilicami. Prst se namreč vsled prilivanja sprime v kepo, skozi katero ne moreta prodreti ne zrak ne voda, in slednja ob zalivanji	poprej	izhlapi, predno premoči kepo.	Pa ne samo voda, tudi
zrak mora prešiniti	prst v	lonci, ker je on koreninam enako potreben kakor	voda.
Proti pozebi rastlin V loncih. Ako se v mrzlih nočeh bojiš, da ti poze-bejo rastline na oknih ali blizu njih, preprečiš to prav gotovo, ako vsako posamezno pokriješ s polo papirja.
Prav droben šotni drobir, ki se dobo, ako se zdrobljena šota skozi kako ne preredko rešeto preseje, je neki boljšo sredstvo za razmnoževanje rastlin s potaknenci, nego dosedaj obče v ta namen rabljeni pesek. Ta drobir ostane dolgo in enakomerno vlažen ter se v njem ne zaplodi plesen.
Odgovorni urednik: Gustav Pirc.	Tisk J. Blasnikovih naslednikov.
Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske.