Nepatriotska vstopnina, nepatriotski cviček? intervju: Darko Njavro Reportaža: Goli hrbti, zapeljivi v gibanju Potlač: Knez Miloš počistil KK KRKO številka 2, letnik 7, 6. november 2003, cena 450 SIT K' r. V www.park-on.net WA JAQCA ilk !l V' ' Vfr ; Ob zidavi novega rotovža je v umetnosti prevladovala secesija. Iz tega obdobja so tudi v Ljubljani zgradili nekaj secesijskih hiš. Takrat je bilo v Novem mestu več pomembnih ljudi, ki so šli v korak s časom in so poznali umetnostni tok. In zakaj se niso odločili za moderno zgradbo? To so storili popolnoma zavestno. Zunanji znak moči, svoboščin, privilegijev je bila v srednjeveških mestih mestna hiša, za katero se je pri nas udomačila beseda rotovž (Rathaus). Tudi Novo mesto je imelo svoj rotovž. V srednjem veku so bili rotovži zidani ali v gotskem ali v renesančnem slogu. Z novim rotovžem pa so hoteli meščani na zunaj pokazati svoj nekdanji pomen, saj je novomeški sodnik ( = župan) do ustanovitve okrožij združeval v svoji osebi vso oblast, ki se je kasneje delila na okrožnega glavarja, predsednika okrožnega sodišča, finančnega in davčnega komisarja. Težnjam občinskega sveta je bil naklonjen tudi čas. V 2. polovici 19. stoletja je v arhitekturi kot izraz romantičnih teženj prevladovalo posnemanje starih slogov (gotike, renesanse, baroka itd.), zato govorimo v tem času o novi gotiki, novi renesansi itd. Ta zgledovanja so bila lahko dobesedna, lahko pa so kombinirala tudi različne slogovne sestavine. Ob koncu historizma so bila večkrat tudi že precej neizrazita, arhitekti pa so izbirali posamezne sloge glede na pomen stavbe. Tako se je zdela za rotovž primerna zlasti gotika ali renesansa, saj je bila mestna hiša značilna sestavina srednjeveškega trga. Novomeški primer predstavlja verjetno precej pozen primer in ga ni mogoče natančneje opredeliti z eno samo oznako, saj ne gre za čisto oblikovno posnemanje kakega zgodovinskega sloga. S svojo vertikalno zasnovo ter z reduciranim erkerjem oziroma bolj stolpičema in s stolpom v principu navezuje na gotsko arhitekturo; formalni elementi (polkrožna okna, balkon, arkade v pritličju) pa povzemajo renesančne oblike. Okna v prvem nadstropju imajo tudi nove gotske elemente: šilasta bifora znotraj polkrožnega loka. Torej ne gre za dosleden posnetek kakega historičnega sloga, pa tudi ne za umetnino, ampak prej za brezkrvno kombinacijo, ki se s svojimi dimenzijami in hoteno monumentalnostjo ne glede na arkadne loke v pritličju ne sklada s skromnejšim in pristnejšim okoljem novomeškega Glavnega trga. Monumentalnost je seveda povezana z lokalnim ponosom, kar izpričuje tudi prikrojen grb nad arkadami na steni. Naročniki revije park so tudi podjetja: ABC Cibic Novo mesto d.o.o. projektiranje, svetovanje, nadzor Novi trg 1, Novo mesto tel.: 07 33 70 320 MrW> Dolenjski geodetski biro Gregor Miklič s.p. Brod 48a, Novo mesto tel.: 07 33 80 000, gsm: 041 205 430 Luminus d.o.o. Kolodvorska 2, Novo mesto tel.: 07 33 72 541 Luminus RSL production d.o.o. Snemalni studio, aerobika f ^ p| Turkova 34, Novo mesto - ' - ! tel.: 07 33 75 500 Arch linea d.o.o. projektiranje, načrtovanje, oprema, design Kandijska cesta 28, Novo mesto tel.: 07 30 79 811 Elica Križ s.p. Pridobivanje upravne in gradbene dokumentacije Ljubljanska cesta 4, Novo mesto tel.: 07 33 24 851 MM&M © MAJCEN Ključavničarstvo Majcen Cegelnica 33, Novo mesto Trgovine Silver SlLVER Novi trg 1, Novo mesto BTC Ljubljanska 27, Novo mesto ARHITEK Novi trg 9, 8000 Novo mesto tel.: 07 33 71 520 fax: 07 33 71 521 y gsm: 041 671 338 Gradbeno projektiranje J _ in inženiring d.o.o. ■Ji ! UT I Ljubljanska cesta 26, Novo mesto tel.: 07 33 77 630, www.gpi.si Mala d.o.o. Olivno olje, Karlovačko pivo Šolska cesta 12, Otočec tel.: 07 30 99 160 (£/55 OTOČECJ SINTEC d.o.o. informacijski sistemi in telekomunikacije Ljubljanska 26, Novo mesto tel.: 07 33 81 000 m mm • mm mm • na mesec Poleg mestne občine Novo mesto so se tudi številne druge občine znašle v pravni praznini. (UL) Krka odprla obrat v Šerntjerneju Farmacevtska družba Krka iz Novega mesta je 17. oktobra v Šentjerneju odprla novo tovarno za proizvodnjo trdnih zdravil. Proizvodnja v obratu Beta Šentjernej naj bi stekla po prvem novembru, v njej pa bo skupno z vodstvom zaposlenih 70 delavcev. V novem sektorju bodo proizvajali tri vrste tablet, antidepresive, dva preparata za srčna obolenja in preparat za zdravljenje alergij. Po besedah Miloša Kovačiča se proizvodnja v zadnjih dveh letih izredno povečuje, saj so imeli leta 2001 kapaciteto tablet v količini dveh milijard, zdaj pa so z vsemi investicijami na Poljskem, v Rusiji in z novo tovarno Notol prešli na šest milijard tablet. Šentjernej naj bi s kapaciteto 400 milijonov tablet igral pomembno vlogo pri izvozu, predvsem v baltske države, kjer je potreba po manjših serijah zdravil. (VL) Brezplačna parkirna mesta na Rozmanovi Zahteve skupine obrtnikov, trgovcev in drugih poslovnih subjektov v mestnem jedru so se s sklepom župana mestne občine Novo mesto. Boštjana Kovačiča vendarle uresničile. 7.10. je Kovačič podpisan sklep, ki določa 33 parkirnih mest na Rozmanovi ulici v Novem mestu. Parkiranje je na teh mestih do 30 minut brezplačno. Župan je prav tako vsem podjetnikom oz. obrtnikom, ki v mestnem jedru opravljajo tradicionalno obrt ali deficitarno dejavnost, v starem mestnem jedru omogočil 50-odstotni popust za letno parkiranje za eno parkirno meso. Med izbranimi najdemo urarje, zlatarje, ključavničarja, čevljarja, kemično čistilnico, cvetličarni, fotografske storitve, frizerske salone, optiko, medicinske pripomočke, knjigarni, trgovini z darili, prodajo bioizdelkov. (UL) Gasilskoreševalni center odprl svoja vrata Mesec oktober je potekal v znamenju meseca požarne varnosti. Tako je Gasilskoreševalni center iz Novega mesta 24. oktobra pripravil dan odprtih vrat. Kot je razložil direktor centra Igor Perhaj, je glavni namen dneva odprtih vrat prikaz usposobljenosti gasilcev, tehnike, opreme in podobno. Zadeve niso takšne, kot bi morale biti - z boljšo, sodobnejšo opremo bi naredili več, predvsem pa hitreje in učinkoviteje, lahko bi zmanjšali marsikatero materialno škodo ali rešili kakšno življenje. Profesionalni gasilci centra niso klasični gasilci za požare, ampak rešujejo življenja v različnih nevarnih situacijah, kot so prometne nesreče in tehnične intervencije. V Gasilsko-reševalnem centru Novo mesto je sicer zaposlenih 28 poklicnih gasilcev reševalcev, ki delajo v štirih izmenah. Pogoj za delo je srednja izobrazba, opravljena 6-mesečna gasilska šola in dodatna znanja.(VL) Dolenjski arhitekti vnovič zbrani na skupščini Veliko projektov, ki se jih lotevamo Dolenjci, je narejenih predvsem po poti najce- nejše izbire, pri čemer se strokovni in estetski kriteriji pogosto zanemarjeni. To pripelje do tega, da nek projekt zaradi različnih »šlamparij« in nepopolnosti na koncu sploh ni več tako poceni, kot se je zdelo na začetku. To je zgolj eden izmed razlogov ustanovitve Društva arhitektov Dolenjske in Bele krajine, ki se je 21. oktobra v novomeškem Narodnem domu zbralo na svoji drugi skupščini. Na njej so izvolili novo vodstvo in spremenili statut društva. Dosedanjega predsednika Boruta Simiča je zamenjal Marjan Zupanc (avtor velodroma, znamenite hiše Jasna v Kranjski gori, prizidka ljubljanske Opere - v izdelavi). V izvršni odbor so bili izvoljeni Tomaž Levičar, Borut Simič, Lilijana Jankovič, Jože Slak, Zdenka Hribernik, Jure Kocuvan in Iztok Kovačič, v nadzorni odbor Dare Homan, Gregor Bernard, Dejan Skrt, v razsodišče društva pa Boris Lorkovič, Romeo Zalokar in Bojan Košmerl. (Mimogrede pripomnimo, da so funkcije dobili vsi, ki so se skupščine sploh udeležili.) Novi predsednik društva Zupanc je v svoj program dela med ostalim uvrstil aktivnejše sodelovanje društva v strokovnih razpravah pri sprejemanju prostorskih dokumentov, organizacijo pogovornih večerov o problematiki urejanja prostora v Novem mestu in v regiji, sodelovanje z društvi s sorodnimi cilji ter z Inženirsko zbornico Slovenije, organizacijo razstav ipd. Tem sorodne naloge so za delo društva v prihodnje predlagali tudi ostali člani društva, pri čemer jih je veliko izpostavilo tudi nujnost, da društvo deluje v prvi vrsti v javnem interesu, ter nalogo, da mora društvo vzpostaviti tesen stik oziroma vzajemno razmerje z vodstvi lokalnih skupnosti na območju delovanja društva. Društvo arhitektov je bilo sicer ustanovljeno že leta 1997, do sedaj pa je imelo le eno skupščino in je bilo bolj ali manj nedejavno. (UL) Preureditev je namenjena tako šoli v naravi kot tudi morebitnim sprehajalcem v Ragovem logu. Dijaki upajo, da se njihovih urejenih kotičkov ne bodo lotili vandali. (UL) Decembra splavitev Parkove spletne strani »Vi nas napadate za vsako malenkost in nemarnost, sami pa imate (v primerjavi z nami) predpotopne spletne strani, na katerih imate objavljeno vsebino izpred dveh let,« nam v neformalnih pogovorih očitajo prijatelji iz Mestne občine. No, samo da pokažemo, da smo vsaj tako dobri kot občina, smo se Parkovci odločili, da bomo spletne strani prenovili ... ne prenovili, popolnoma demontirali. V sodelovanju s podjetjem T-media tako 3. decembra načrtujemo uradno odprtje novih Parkovih spletnih strani, na katerih napovedujemo obilo vsebine in velike možnosti in-teraktivnosti (pa tudi interpasivnosti). (UL) Dom za sanje kmalu na malih ekranih leto 2004.« Muveki zaenkrat načrtujejo nastope v Novi Gorici (Mostovna), Škofji Loki (Rdeča ostriga), Mariboru (Satchmo), Ljubljani (Orto klub) in menda še kje. (UL) Ujetnik preteklosti v mestni občini Novo mesto Ne, to ni zgodba o županu, direktorici občinske uprave ali kateremu drugemu priljubljenemu liku novinarjev Parka. To je zgodba o našem fotografu, Boštjanu Puclju, ki je doživel svojo tretjo samostojno razstavo fotografij, in sicer v samem centru domnevno osovražene trdnjave. Otvoritev »Summerim, ujetnik preteklosti« je bila v četrtek, 23. oktobra, v stavbi mestne občine Novo mesto. Udeležili so se jo zaposleni, povezovala je čedna gospodična Judita Pirc, z glasbenima točkama je nastopil učitelj harmonike GŠ Marjana Kozine Ivica Ivanoviae, župan mestne občine Novo mesto Boštjan Kovačič pa je vse navzoče nagovoril. Sam dogodek se je zgodil v okviru spomina na ustanovitev Novomeške čete. Vseh štirinajst fotografij si lahko ogledate do konca novembra. (AR) Dijaki Ekonomske šole v Ragovem logu uredili veliko učilnico v naravi Pod vodstvom mentorice Cvetke Vodnik so se dijaki Srednje ekonomske šole Novo mesto lotili preureditve dela Ragovega loga. Na eni izmed jasic ob Krki so počistili nizko rastje in postavili nekaj štorov. V notranjosti Ragovega loga pa so uredili nekaj klopi in miz. Idilično nedeljo, 26. oktobra, so skupina Dom za sanje, režiser Klemen Dvornik in snemalna ekipa VPK-ja preživeli ob sendvičih in pohanemu piščetu. Vzrok za to netipično nedeljsko prehranjevanje je bilo seveda snemanje spota, prvega za ta dolenjski bend, in sicer za pesem Bumerang. Začeli so navsezgodaj na grmskem gradu, nadaljevali v gozdu v Vavti vasi, pol kilometra od ceste, ki vodi do Derganjih sel. Po že omenjeni perutnini so se namenili še v Kulturni dom v Straži (katerega tako imenujemo žal le še iz navade, saj za kakšne večje kulturne dogodke zaradi dotrajanosti ni primeren). Torej, spot bo zagotovo doživel premiero na Vašem kanalu, čeprav še ni znano kdaj. (AR) Muveki kljub navideznemu zatišju muvajo 0 stanju v skupini Moveknovvledgment smo vprašali njihovega menedžerja Matjaža Gruma: »Mojstri (in mojstrica) hip-hopa, funka, reaggeja in še česa, Moveknowledgement, ki so poleti pri Založbi Goga izdali prvenec Sun sun, zadnje čase pridno vadijo v novih prostorih v Bršljinu. Skupino je zapustil basist Tadej Rozman, prišel pa je nadebudni Dejan Slak. Z Videospotnic so jih povabili na snemanje koncertav živo za posebno oddajo, video za skladbo Universe se še vedno vrti na Kanalu A in Tv Čarli. V pripravi pa je tudi prva turneja po Sloveniji, ki se bo najbrž podaljšala tudi v Nov novomeški kratki film Starosta novomeškega kratkega filma Žiga Vire se, kot kaže, vrača k romantiki. Sicer je pri največjih umetnikih vedno težko ugotoviti »Šta je pisac htia da kaže«, toda iz krogov blizu novomeškega filmskega društva smo izvedeli, da Virčev novi 5-minutni kratki film Rože (The Flovvers) govori o nelahki usodi narave v času težke mehanizacije. No, kakor koli, po Repiemu za burek in Pentagramu gre za tretji film Žige Virca, ki si kruh služi kot fotograf Parka (nekoč je izjavil: »S komercialno fotografijo za Park se ukvarjam zgolj zaradi zaslužka, ki mi omogoča, da se lotevam velikih umetniških filmov.«). Rože so končane in si že iščejo svoje mesto na mednarodnih festivalih, izvedeli pa smo, da Žiga pripravlja tudi že naslednji projekt sajko vsebine. Naslednji film bo govoril o nekem modelu, ki se znajde v psihološki stiski, saj debiva čudne telefonske pozive od nekoga, ki očitno ve vse o njem. (UL) Cvitkovič končal snemanje filma Od groba do groba Jan Cvitkovič je v Komnu na Krasu te dni zaključil snemanje svojega drugega celovečerca z naslovom Od groba do groba. Sodeč po naslovu in scenariju ne gre za komedijo. Glavno žensko vlogo igra Mojca Fatur, ki se je sicer pojavila skupaj s Cvitkovičem že V leru. Za lucidno glasbeno atmosfero je poskrbela zdaj že legendarna idrijska skupina Putrauke, znana tudi na Dolenjskem. Cvitkovič je prejel beneškega leva za svoj prvenec Kruh in mleko, zato so tudi mednarodna pričakovanja velika. Producent filma Od groba do groba je Janez Burger, s katerim je Jan ustanovil podjetje Stara gara. Naveza bo delovala tudi v prihodnje, saj se Burger počasi pripravlja na snemanje svojega naslednjega filma. Vlogi režiserja in producenta si bosta filmarja izmenjevala, tako da naj bi bil producent Burgerjevega projekta prav Jan Cvitkovič. (SB) Kinodvor končno odprl svoja vrata Po dveh letih obnove in prezidave je svoja vrata končno odprl ljubljanski Kinodvor, centralna postaja art filma v Sloveniji. Dela so se vlekla zaradi premajhnih finančnih sredstev in statusa zgradbe, v kateri art kino deluje. Poslopje spada namreč pod okrilje Zavoda za varovanje naravne in kulturne dediščine RS. Kinodvor ponuja več od zgolj art kina -pod njegovim okriljem lahko raziskujete arhive kluba Dvorišče, ki vsebuje nekatere filmske klasike in strokovno literaturo. Vzpostavil naj bi tudi logistično središče art kino mreže po večjih mestih Slovenije, med njimi že delujejo celjski kino Metropol m novomeški Dom kulture (več o tem glej tudi prejšnjo številko Parka, rubrika Sto besed). Umetniški film naj bi našel svoje mesto še v Izoli, Mariboru in Kranju. Od otvoritve Kmodvora in drugih centrov v sklopu art kino mreže se najprej pričakuje opazen dvig kulture gledanja filma, saj bo mreža poleg art filmov ponujala tudi druge mojstrovine iz oddaljenih središč avtorskega filma, kot so Tajvan, Brazilija, Skandinavija ... (SB) Upor (dela) Bolivijcev se nadaljuje Ko se je vlada Sancheza de Lozade odločila prodati nacionalne rezerve zemeljskega plina, ki so med največjimi v Latinski Ameriki, so v Boliviji izbruhnili hudi nemiri. 14. septembra so se začeli ulični protesti, s katerimi so sindikati, kmetje, študenti in različna indijanska revolucionarna gibanja hoteli preprečiti razprodajo nacionalnega energetskega bogastva multinacionalnim korporacijam. Upor se je razširil na vso Bolivijo. Po vsej državi so se skupine protestnikov spopadale s policijskimi in vojaškimi enotami. Ponekod so tudi za več tednov blokirali glavne prometnice, ki povezujejo prestolnico La Paz z ostalimi mesti. Na tisoče žensk sindikata Central Obrera Bo-liviana se je odločilo za gladovno stavko, ki je potekala v katoliških cerkvah, isto so storili novinarji na nekaterih radijskih postajah. Rudarji so napovedovali, da bodo okupirali rudniške družbe, ki so v lasti predsednika (San-chez de Lozada je namreč lastnik številnih bolivijski rudnikov). Indijanci so postavljali tudi vprašanja o rasizmu in apartheidski politiki bele bolivijske vlade, ki vlada večinskemu in- dijanskemu prebivalstvu. Vsi pa so zahtevali odstop vlade Sancheza de Lozade. Demonstracije so bile krvave. V nekaj tednih je umrlo najmanj 70 delavcev in kmetov, več kot 500 pa je bilo ranjenih. Samo v nedeljo, 14. oktobra, so policisti in vojaki v El Altu ustrelili 26 protestnikov. 17. oktobra ob desetih zvečer je predsednik Sanchez de Lozada odstopil, nato pa pobegnil v ZDA. Njegovo mesto je prevzel podpredsednik Carlos Mesa, sicer filozof in zgodovinar, ki mu je del Bolivijcev zaradi njegovih kritik na račun predsednika precej naklonjen. Vendar mnogi zahtevajo bolj korenite spremembe. Zato se blokade, protesti in gladovne stavke še kar nadaljujejo. (TB) Še vedno zaprti Grška policija brez pravnomočne obsodbe še vedno zadržuje 7 ljudi, ki so jih aretirali 21. junija na demonstracijah »za boljšo globalizacijo« med vrhom EU v Solunu. 5 izmed protestnikov je začelo gladovno stavko, s katero želijo svetovno javnost opozoriti na svoj položaj. Dva izmed stavkajočih sta obtožena načrtovanja napada z molotovkami. Če bosta pravnomočno obsojena, jima grozi do 25 let zapora. (MV) Demonstracije v VVashingtonu 25. oktobra se je na ulicah Washingtona zbralo okrog 40 000 ljudi, kjer so miroljubno kritizirali mednarodno politiko ZDA, predvsem pa zahtevali takojšnjo prekinitev okupacije Iraka, ukinitev trgovskih ukrepov proti Kubi in umik podpore Izraelu pri njegovi nasilni politiki do palestinskega naroda. (MV) Saj si vendar fant... Bariča Smole Berete črno kroniko? En sin je materi pulil davno mrtev, on pa je starejši, kot je bil oče nohte, drugi je ubil očeta, eden je obtežil dru- takrat, ko je umrl, sliši njegov glas in vidi gemu noge, da je potonil v Savi, tretji, možak, njegove mrke oči. Nikoli se ne spomni, kaj da bi gore premikal, je (morda) ustrelil tri mla- mu je trobil. Lekcije so šle mimo, spominja de za pest denarja ... Le redkokdaj so v črnih se samo, kako jezen je bil takrat in kako vesteh ženske; če so, so to ubijalke v močno je bolelo. Četudi so kritika, nerganje, družinskem krogu, takrat, ko jih življenje pri- popravljanje, ostrina nastali iz očetove želje, pelje v slepo ulico in ne vidijo naprej, ko so da bi bil sin kos neprijaznemu, tekmovalnemu poteptane, ko jim je bližnji vzel vse dostojan- svetu, so zgrešile cilj; od vsebine besed ni stvo. Resda sta zadnje čase v sodnih mlinih ostalo ničesar. Zgolj sinova samopodoba je pri nas dve (zanimivo, obe sta materi krepkih postala krhka senca. Kako naj bodo sinovi, mladcev, trdi in odločni), ki bi utegnili biti če ki so jim vcepili občutke nevrednosti, strto- že ne storilki, pa vsaj načrtovalki in podpiho- sti, neljubljenosti, zagrenjenosti, drugačni? valki kar krutih dejanj. A od Svetega pisma Kaj ni bil ravno tak Kajn, ko je ubil brata? Je dalje je polno Kajnov, prav nikoli pa ne boste bil res simbolično poljedelec, ki je prevzel zasledili, da je sestra umorila brata. mesto nabiralca? Ali ni bil tudi tisti, ki je ho- Se res moški bolj nagibajo k nasilju in tel prizadeti Očeta, ker ni več verjel v njego- kriminalu, ker je tako zapisano v njihovih vo naklonjenost in toplino? Da bi mu poka- genih? Prav res testosteron povzroča vojne? zal, kako sam trpi zaradi tega? Je za vse res kriv tisti manjkajoči delček na Fantje se naučijo strahu, postanejo za-kromosomu, zaradi katerega je namesto iksa grenjeni in maščevalni. Njihova stiska je ve- ipsilon, kot trdi mnogo genetikov, na primer lika in samopodoba strta. Tisti, ki se čutijo Steve Jones iz (Morda v knjigi Moški - zrno- nevredne, neljubljene, ki so zagrenjeni, tisti ta narave? nosijo seme nasilja. Očetje, ki so ponosni na Na srečo so še Očkovi kotički (in upam, da jih mladi očetje skrbno in vedno pogosteje urejajo v svojih domovih), v katerih je tudi fantom toplo in kjer so lahko včasih šibki in zmotljivi ter mehkega srca. Nemiri na Jamajki Okrog 4000 razjarjenih Jamajčanov je v Montego Bayu nasilno demonstriralo proti neupravičeni policijski usmrtitvi dveh nedolžnih starejših državljanov. Med protesti so sežigali avtomobile, zapirali ceste in s steklenicami obmetavali policiste. Turiste v bližnjem letovišču Sandals Montego Bay je med nemiri varovala vojska. (MV) Kmalu združitev CAFTE in NAFTE V Teksasu se je končal 8. krog pogajanj med članicami prostotrgovinskih območjih srednjeameriških držav (CAFTA) in območja severnoameriških držav (NAFTA). Članice se pogajajo o združitvi obeh prostotrgovinskih območij, s katerimi bodo odprta vrata prostemu pretoku kapitala. Gibanja za boljšo globalizacijo pri tem opozarjajo na negativne okoljevarstvene in socialne posledice združitve. 9. in zadnji krog pogajanj bo potekal v VVashingtonu med 8. in 12. decembrom. (MV) Pametne znamke Poštna služba ZDA je v okviru boja proti terorizmu začela priprave na identifikacijo vseh pošiljateljev klasične pošte. Klasične znamke bodo nadomestile t. i. pametne znamke, ki bodo vsebovale osebne podatke o pošiljatelju in naslovniku pošiljke. Na začetku bodo s pametnimi znamkami opremljali le posebne pošiljke, sčasoma pa bodo sistem razširili na celotni notranji poštni promet. (MV) Pravijo, da bo fantkovo moškost gradilo to, kar vidi in spozna ob očetu. Da je največja potreba odraščajočih fantov potreba po očetovi zaščiti, razumevanju in spoštovanju. Oče, ki koga v družini tepe, prav gotovo ni dober oče. A ne gre le za fizično nasilje; očetovi izbruhi in pridige so tisto, kar si fantje najmanj želijo. Z njimi očetje sporočajo, da niso zadovoljni s svojimi sinovi, da so zgube, da so razočarani nad njimi. Kritika pri otrocih poraja občutek nemoči in odvečnosti. Prijatelj mi je pravil, da še danes, ko je oče že FOTO: BOŠTJAN PUCEU sinove, ki jih pohvalijo in razumejo njihov strah in nemoč, pretrgajo vzorec odnosov oče-sin, ki vodijo v vedno novo nasilje, iz roda v rod. Človek raje zmaguje, kot je poražen, in prepir, izbruh in tepež pomenijo poraz za vse, ki so udeleženi v tem. Ponižanost in občutek nevrednosti se za vselej zapišeta v dušo, le redko na površino, večinoma v globino podzavesti, od koder vedno izraščajo kali zla. In zdi se, da kromosom y ni nosilec nasilja, morda je "kriv" samo za to, da si moški/fantje zaradi fizične moči mislijo, da ne smejo kazati šibkosti. Da je treba biti ves čas na preži, kajti vsi bodo našli njihove slabosti. Da je zato treba svetu kazati moč, trd obraz. Za temi fasadami pa so krhka fantovska bitja, pogosto s popačeno podobo o sebi. Ker so z njimi grdo ravnali, se jim zdi, da so hudobni, nevredni. Zato so včasih nasilni, vznemirjeni, polni nelagodja in grobih besed. Na srečo so še Očkovi kotički (in upam, da jih mladi očetje skrbno in vedno pogosteje urejajo v svojih domovih), v katerih je tudi fantom toplo in kjer so lahko včasih šibki in zmotljivi ter mehkega srca. Kjer jim dajo vedeti, da so vredni, in iz tega lahko vse življenje črpajo moč. Tudi zato, da bodo lahko spoštovali svoje sinove. Da jim ne bo treba reči: Saj si vendar fant... TELEVIZIJA NOVO MESTO llcal^all TV Novo mesto, d.o.o. Pod bevš kova 1 2 tel.: 07/39 30 860 trženje: 07/39 30 872 faks: 07/39 30 870 e-pošta: uredniki@tv-nm.si sponzor meseca oktobra V Študentski S ■II’ nagradna igra za mesec +nlj01 V letošnjem letu DNŠ Študentski servis Novo mesto praznuje 10. obletnico obstoja, zato bomo skušali to leto narediti praznično tudi za vas. Nagrajenci bodo prejeli kupon za menu v McDonald’s-u. Seznam nagrajencev bo objavljen na oglasni deski DNŠ - Študentskega servisa, v novembrskem Napovedniku Infotočke DNŠ, v časopisu Park in na oglasni deski v klubu LokalPatriot. nagrajenci 5£1 a mesec 'tr V ponedeljek, 06.10.2003 je komisija DNŠ - Študentskega servisa Novo mesto izvedla 9. ■ajenci za ivte-mpi nagradno žrebanje. Deset nagrajencev bo nagrajenih s torbo oziroma majico, ki jih podarja študentski servis. Nagrajenci za mesec september so: TORBO prejmejo: 1. ZLATKO GRUBAR, Polhovica 5, 8310 Šent., 2. ALJAŽ ŠTRUCELJ, Meniška vas 62a, 8350 Dol. Toplice, 3. TINA JANC, Praproče 3, 8210 Tr„ L. ROMANA UDOVIČ, Trnje 5, 8212 Vel. Loka, 5. ANDREJ MIKEC, Mali Slatnik 22, 8000 NM, Nagrajenci bodo o nagradah pisno obveščeni. MAJICO prejmejo: 6. ANDREJ OVNIK, Razbore 11, 8212 Vel. Loka, 7. DANE ŠOBA, Ulica Slavka Gruma 16, 8000 NM, 8. RENATA VOVK, Zagrad 14, 8275 Škocjan, 9. JANA MAMILOVIČ, Tavčarjeva 3, 8000 NM, 10. TEJA ŠIREC, Gubčeva cesta 18, 8210 Tr. Cirafika ^9 novo mesto d.o.o. Ljubljanska cesta 42 Tel.: 07 30 20 220 Tel.: 07 30 20 221 grafika.novonnesto@siol.net t> PRIPRAVA ZA TISK S> OSVETLJEVANJE FILMOV B2 > SKENIRANJE A3 > GRAFIČNO OBLIKOVANJE t> RAČUNALNIŠKO OBLIKOVANJE t> RAČUNALNIŠKA MONTAŽA > BARVNO FOTOKOPIRANJE A3 -HEIDELBERG- / Črna packa 3 Mestno obzidje -mestna sramota Uroš Lubej '^^SSMkmsgmm FOTO: BOŠTJAN PUCELJ Verjetno le malokdo ve, kaj so in kje se nahajajo tako imenovane novomeške Šance. Ta nevednost pa ni naključna. Če bi imeli malo bolj modro mestno politiko, bi to lahko bila ena najlepših razglednih in turističnih točk v samem osrčju Novega mesta. Območje, ki se nahaja v neposredni bližini Kapitlja v smeri proti stari porodnišnici, je, nasprotno, že dolga leta eno najbolj zanemarjenih prostorov. Tam namesto urejenega sprehajališča najdemo zaraščeno »sovražno« ozemlje, ki je polno smeti in praktično neprehodno. Kot pove že sama beseda (šance: obrambi nasip, okop) so Šance edini preostali del nekdaj mogočnega obzidja Novega mesta, ki je bilo zgrajeno v 15. in 16. stol., ko je nenehno grozila nevarnost turških vpadov. Zgodovinski podatki povedo, da so Turki Novo mesto večkrat oblegali, a nikoli zavzeli. Ko je nevarnost vpadov minila, obenem pa so obzidja začela utesnjevati razvoj mest, so jih v 18. stol. po ukazu vlad večinoma porušili. Kot nam je povedal vodja območne enote Zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine Slovenije Danilo Breščak, so Šance ravno zaradi redkosti in monumentalnosti toliko bolj pomembne. Srednjeveško obzidje Novega mesta je pridobilo status kulturnega spomenika na podlagi odloka tedanje skupščine občine Novo mesto iz leta 1992, obzidje pa je pod evidenčno številko 8761 vpisano tudi v register kulturne dediščine, ki ga vodi uprava za kulturno dediščino ministrstva za kulturo. Območje kulturnega spomenika pa se ne meni za to razglasitev in - neumna stvar - meni nič tebi nič še kar naprej propada! Samo območje Kapitlja s Šancami vred pa ima tudi velik arheološki pomen, pravi Danilo Breščak. Sondaže ob cerkvi in na proštijskem vrtu so pokazale naselbinske plasti iz poz-nolatenskega (2. -1. st. pr. n. št.) in rimskega obdobja (1. -2. st. n. št.), na Šancah pa so v večji sondi med obzidjem in robom terase odkrili temelje močnega stolpa, ki vsekakor sodi pred čas nastanka mestnega obzidja, pod njegovimi temelji pa so sledovi poznobronastodobne poselitve, ki sodi v čas okoli 1000 pr. n. š. Ob arheoloških raziskavah je Zavod za varstvo kulturne dediščine skušal ugotoviti tudi globino in stanje ter način temeljenja mestnega obzidja, ki so glede na velikost in obsežnost gradnje zelo skromni. Ugotovili so, da se kritično stanje vidnih delov obzidja nadaljuje tudi v temelje. »Obzidje je vsekakor potrebno celovite prenove, na kar Zavod opozarja že vrsto let. Potreben je projekt prenove, ki bo predvidel način statične sanacije, utrditve temeljev, pozidave škrbin v obzidju, način vrhnje zaščite, odstranitev vegetacije pa tudi obnovo dreves v drevoredu, osvetlitev in predvsem možnost izteka. Šance kot slepo črevo zlepa ne bodo sestavni del mesta. Idealna bi bila izpeljava Šanc v nivo Muzejske ulice. Možnost za to je bila sredi 80. let, ko se je menjalo lastništvo Fajdigove hiše. Naš predlog občini je tedaj bil, naj hišo odkupi, jo prezentira (v njej je namreč skrit stolp na mestnem obzidju), v njem uredi oddelek mestne zgodovine, vezan na Dolenjski muzej in seveda poveže peš pot s Šancami. Predlog ni uspel in možnosti za tako povezavo sedaj več ni. Morda bi kot alternativo lahko izpeljali povezavo s platojem ob nekdanji porodnišnici in dalje z Župančičevim sprehajališčem na Loki. Območje vsekakor zasluži pozornost mestnih oblasti, za sodelovanje Zavoda pri prenovi in načrtovanju ne vidim ovir,«je za Park povedal Danilo Breščak. Na mestni občini je na naše vprašanje o njihovem pogledu na problematiko odgovoril svetovalec župana za mestno arhitekturo Tomaž Levičar: »V prvi fazi saniranja podobe kapiteljskih Šanc, ki so mestna sramota ne zgolj nekaj let, pač pa žal že kar nekaj zadnjih desetletij, bomo konec letošnjega oktobra odstranili odvečno zarast na območju ter tudi na samem obzidju, ki ga rastlinje dodatno ogroža. V nadaljevanju bomo uredili pot, namestili nekaj klopi in smetnjakov ter zatem prostor redno vzdrževali. V drugi fazi nameravamo skladno z navodili Zavoda za varstvo kulturne dediščine sanirati kostanjev drevored, to bi se lahko zgodilo v začetku drugega leta, zatem pa se bomo morali lotiti še drage in zato postopne sanacije obzidja ter poiskati sprejemljivo možnost za povezavo Šanc z Župančičevim sprehajališčem, kar je naloga, ki je začrtana tako s prostorskimi ureditvenimi pogoji za območje mestnega jedra, kot z ureditvenim načrtom za Novi trg, terja pa delikatno dogovarjanje z lastniki zasebnih zemljišč na zarisani trasi peš poti in z ostalimi, ki imajo svoje interesa na tem prostoru. Vsekakor bo šlo na bolje.« Kljub temu da se očitno pojavlja volja, da se kaj spremeni, županu novomeške občine Boštjanu Kovačiču podeljujemo že drugo črno packo, in sicer ponovno zaradi neprimernega odnosa mestne občine do kulturnega spomenika. Preverili smo tudi stanje na Črnih packah iz oktobrske številke Parka: Anton Deželan, predsednik KS Brusnice. Krajani Rateža še vedno niso dobili obljubljenega ogledala na križišču pri gostilni Vovko. Boštjan Kovačič, župan novomeške občine. Gradbišče Rotovž je še vedno eno najbolj neurejenih gradbišč v Novem mestu in kazi podobo zakonsko zaščitenega mestnega jedra. Imate predlog za Parkovo Črno packo? Pokličite park na številko 07 393 08 12, pišite na park@park-on.net! Matej Burger, Orglarska šola Novo mesto Včasih orglam kar pri šestih nedeljskih maš FOTO: BOŠTJAN PUCELJ Trenutno glasbeno življenje v Novem mestu je dokaj mrtvo. Primanjkuje dobrih koncertov in sodelovanja s priznanimi glasbeniki od drugod. Želim si, da bi bilo več sodelovanja tudi med novomeškimi glasbeniki, saj moje izkušnje niso preveč pozitivne. Še posebno je veliko nezdravega rivalstva med pevskimi zbori - na kvaliteto pa se pozablja. Marijan Dovič Ko drugi počivamo in lenarimo, ima mladi orglar in dirigent Matej Burger največ dela: včasih orgla kar pri šestih nedeljskih mašah, na običajno nedeljo pa pri treh; zvečer vadi še s frančiškanskim komornim zborom. Podjetni študent Akademije za glasbo, rojen 1976, je večkrat skušal priti na novomeško glasbeno šolo kot pianist, vendar ni bil sprejet, zato se je začel učiti igrati klavir pri prof. Ines Breznikar. Ta ga je navdušila nad orglami in na njeno pobudo se je vpisal na ljubljansko orglarsko šolo: začne voditi več zborov in poučevati glasbo na osnovnih šolah. Med množico projektov, s katerimi se je pri novomeški klasični publiki zapisal že kot eden najobetavnejših mladih, izstopajo Sattnerjevi dnevi, vsakoletni božični koncerti z zborom in orkestrom (orkestralne priredbe sta napisala skupaj z Alešem Makovcem in bodo v bližnji prihodnosti izšle v Gorici) ter priredba Misse Solemnis Jochanna Albre-chtbergerja za orkester, ki je bila izvedena tudi v Ljubljani. Če se morda naveliča glasbe, se ukvarja z elektroniko (posebno z antenami), še raje pa z ženo. Ob otvoritvi Orglarske šole Novo mesto, nove glasbene pridobitve za Dolenjsko, smo 11. oktobra v frančiškanski cerkvi videli izjemen koncert, ki je bil predvsem plod prizadevanj Burgerja in njegovega kolega, ravno tako izvrstnega orglarja in dirigenta Aleša Makovca. Izvedli ste tudi Quoniam iz zelo zahtevne Bachove maše, kjer si ti igral orgle, solistično vlogo pa je odpel Matjaž Kastelic. Od kod ste dobili soliste? Z oboistom Ernestom Jazbecem sva se dogovorila za skupni projekt, h kateremu sva povabila še Antona Žarna na fagotu in tenorista Matjaža Kastelica. Matjaž je sicer zaposlen pri vojski, s petjem se ukvarja ljubiteljsko, obiskuje tudi Glasbeno šolo Brežice in poje v zborih. Ali je bilo težko sestaviti orkester za izvedbo ostalih del? Z orkestrom ni bilo nobenih težav, saj ljudje zelo radi igrajo - tega je v Novem mestu premalo. Zaradi velikega zanimanja bomo sedaj ustanovili redni komorni orkester. Kaj pa koordinacija treh zborov - kdo je to vodil, kako ste vadili? Vsak zbor se je sam naučil komade, nato smo zbori in orkester imeli skupni vaji. Vokalni del je vodil Aleš Makovac. Ali se strinjaš, da je bil orkester glede na razmerje med godali in trobili nekoliko velikopotezno sestavljen, namreč, v fortu je godal zmanjkalo? Orkestracija je pisana za večje zasedbe, kor pa je premajhen za vse. Poleg tega bo potrebno v orkestraših privzgojiti občutek spremljanja vokalne glasbe, saj tega niso vajeni. Kar pa se tiče trobil -res bi bilo dobro, če bi imeli nekaj več godal, vendar je bil prostor že tako pre- tesen za devetdeset ljudi. Če smo hoteli izvesti originalne orkestracije, smo morali imeti dve trobenti, pozavni in tri rogove, saj ima vsak svoj part. Je izvajanje Haydnovega orgelskega koncerta kolega Makovca, s katerim sta koncert skupaj pripravila, velik izziv za orglarja? To je bila prva izvedba tega koncerta v Novem mestu. Od organista zahteva veliko tehnike in natančnosti. Osvojiti je treba klasicistični stil igranja, kar je Alešu dobro uspelo. Sattnerjevo Misso Seraphico smo že večkrat slišali v izvedbi Frančiškanskega komornega zbora, pa vendar še ni zvenela tako polno: je orkestracija za trobila in pavke Sattnerjevo delo? Misso Seraphico smo doslej vedno izvajali v taki orkestraciji. Tokratna razlika je le v večjem zboru. Orkestracijo je napisal velik Sattnerjev prijatelj Emil Ho-chreiter. Vrhunec sobotnega nastopa je bila izvedba znamenite Handlove Aleluje iz oratorija Mesija. Mislim, da take izvedbe v Novem mestu še nismo doživeli, četudi je brez orkestralne spremljave, kar se zdi sicer ob dialoški naravi partiture komaj sprejemljivo, stavek že izvajal MePZ Pomlad pod vodstvom Jožice Prus, in to celo zelo dobro? Skladba je res pisana v dialogu, zato je nujno, da se izvede vokalno-inštrumentalno. Priredbe so pisane za klavir in zbor ali orgle in zbor, original pa za orkester, orgle in zbor. Pomlad je Alelujo izvajala prehitro. Skladba je napisana zelo mogočno in se izvaja forte od začetka do konca. Vse to narekuje počasnejši tempo, drugače zvodeni baročna pompoznost. Gotovo ti tak uspeh daje novega zaleta. Ne smemo pa pozabiti, da je cela prireditev posvečena otvoritvi nove orgelske šole v Novem mestu. Kaj je to? Orglarska šola v Novem mestu je velika pridobitev za širšo dolenjsko regijo. Ustanovitelj je ljubljanska škofija. Sola je na ravni srednje glasbene šole, s poudarkom na harmoniji, zborovodstvu, dirigiranju in orglah. Zakaj je ustanovljena ravno v Novem mestu, je to morda povezano z generacijo dobrih organistov, morda s tvojim ali Makovčevim osebnim interesom? Škofija je že dolgo želela ustanoviti šolo v Novem mestu, ker v celi regiji primanjkuje organistov in zborovodij. Ideja je lani padla na plodna tla. Po koncertu, ki smo ga lani z Akademijo imeli v ljubljanski stolnici, je gospod Peter Zakrajšek, arhidiakon za Dolenjsko, predlagal ustanovitev. Pogovori so se nadaljevali in stvar se je realizirala. Kdo se lahko vpiše na orglarsko šolo? Na šolo se lahko vpiše vsak, ki je končal teorijo in klavir na nižji glasbeni šoli in je star najmanj 15 let. Bo ta šola le sakralne narave - kakšen bo učni program? Kakšen je odnos do sosedov, predvsem glasbene šole Marjana Kozine, ki je že tudi gojila orglarski program? Učni program obsega harmonijo, kontrapunkt, solfeggio, vokalno tehniko, dirigiranje, generalbas z improvizacijo, gregorijanski koral, zborovodstvo, zbor, par-titurno igro, zgodovino glasbe in liturgiko. Odnos med šolama ne bi smel biti problem, saj si nismo konkurenti. GŠ Marjana Kozine je nižja, orglarska šola pa je na ravni srednje glasbene šole. Kako je s financiranjem šole, plačevanjem učiteljev, kako z delovnimi pogoji, kje imamo vse te orgle, ki so potrebne za delo? Financiranje je prevzela škofija, učenci plačajo tudi šolnino. Delovni pogoji so sprejemljivi - prostor so nam dali frančiškani, kupili smo novi pianino in šolsko tablo z notnim črtovjem. V prihodnosti bo treba kupiti še kakšen pianino in orgle. Bo orgelska šola rodila nove talente, spodbudila več orglarskih koncertov, morda tudi več orkestralno-zboro-vskih projektov? Vsekakor računamo na to, da se bo situacija izboljšala. Z več izobraženimi zborovodji bo več dobrih zborov. Več organistov pomeni več koncertov. Vse to bo morda pripomoglo k obnovi starih in naročanju novih orgel. Če namreč ni organistov, tudi potrebe po dobrih orglah ni. Kaj meniš o orglah in njihovem stanju -recimo o kapiteljskih, če upoštevamo, da je nanje ustvarjal znameniti Ignacij Hladnik? Ignacij Hladnik s kapiteljskimi orglami že na začetku ni bil preveč zadovoljen, saj so zaostajale in nanje ni bilo mogoče natančno igrati. Trenutno so v zelo slabem stanju, tako da nanje ni mogoče več normalno izvajati skladb. Vsebujejo pa nekaj dobrih registrov, ki imajo nizko rezane labije in bi jih bilo vredno ohraniti v novih mehanskih orglah. V slabem stanju so tudi frančiškanske orgle, za katere se že načrtuje obnova, vendar trenutno novomeška oblast ni naklonjena sofinanciranju obnove tako velikega kulturnega spomenika. Orgle je 1891 izdelal Franc Goršič, ki je bil najboljši orglarski mojster v Sloveniji, priznan in dejaven tudi v Evropi. Kot kažejo izkušnje, vse njegove orgle po obnovi zvenijo veliko bolje kot vsake nove. Kaj nasploh meniš o glasbenem življenju v Novem mestu, česa si želiš več? Trenutno glasbeno življenje je dokaj mrtvo. Primanjkuje dobrih koncertov in sodelovanja s priznanimi glasbeniki od drugod. Želim si, da bi bilo več sodelovanja tudi med novomeškimi glasbeniki, saj moje izkušnje niso preveč pozitivne. Še posebno je veliko nezdravega rivalstva med pevskimi zbori - na kvaliteto pa se pozablja. Večkrat sem že doživel, da so se ljudje na ponudbo za sodelovanje odzvali z besedami: »Zakaj pa? Saj lahko sami!« Saj je res, da je večina sposobna samostojne izvedbe, ampak nihče ne pomisli, kaj vse se doseže s sodelovanjem. Glavno je, da vsi izpadejo zelo pomembni, namesto da bi gradili na glasbi. park: intervju Darko Njavro Revija Mladina je na fotografijo mojega službenega avtomobila dorisala lučko! Damijan Šinigoj Ko se je Slovenija pripravljala na odcepitev, se je pridružil Manevrski strukturi narodne zaščite, ki je v tajnosti ustvarjala bazo za osamosvojitev. Vadil se je v vojaških veščinah, razvažal orožje in skrbel za varovanje poveljnika Toneta Krkoviča. Po takrat veljavnih zakonih zdaj bivše države so vsi delali protizakonito. Med vojno je doživel ognjeni krst, streljali so nanj, streljal je nazaj. Po vojni se je zaposlil v Morisu in napredoval v poveljnika oddelka vojaške policije, kasneje pa v poveljnika voda enote za posebne naloge. Bil je v prvi generaciji, ki je obiskovala slovensko častniško šolo v Poljčah. Vrnil se je v enoto in bil z odločbo postavljen za pomočnika Toneta Krkoviča za področje varnosti. Takrat je v skladu z zakonom dobil položajno oznako major in meni, da so se šele takrat dejansko začeli njegovi problemi. Z mediji in z določenimi sodelavci. V nekaterih medijih so ga obtožili, da je sodeloval pri podstavitvi bombe pod Jelinčičev avtomobil, kar odločno zanika. Nikoli ni prišlo niti do vložitve obtožnice. Predvsem revija Mladina veliko piše o njem; da je ukazal zasledovati in prisluškovati določene novinarje, da je ustavljal civilna vozila, da je ponarejal dokumente, da je kradel orožje, da je z drugimi pripravljal državni udar, trgoval z orožjem, sodeloval pri ugrabitvi pojočega majorja Trohe, da je bil poleg tudi pri kraji postojnskega orožja. Pravi, da Mladina vzame delček resničnega in doda kup laži in izmišljij. Da je recimo res sedel v lokalu, v katerem je bil ustreljen Mišo Vujičiae (domnevni vodja kriminalnega podzemlja), toda povsem naključno in ko so se vsi razbežali, mu je pomagal, kakor bi komur koli, poskušal je zaustaviti krvavitev, poklical je policijo, rešilca, čeprav bi lahko tudi sam enostavno odšel in Mladina ne bi mogla pisati, da je bil z njim! Božidar Martin Njavro, bolj znan kot Darko Njavro, je bil na postroju ob razglasitvi neodvisnosti nosilec prve slovenske zastave. A si ga Slovenci nismo zapomnili po tej vlogi. Bolj znan je v zvezi z Depalo vasjo, ki jo je pravzaprav postavil na zemljevid ... V Mladini sem zasledil, da ste trgovski vajenec. Ja, v eni od Mladin je bila moja fotografija v uniformi s kratkim življenjepisom spodaj. V tistem članku je bila pravilna žal edino fotografija! Pisalo je Njavro Darko, sin očeta Božidarja, moj oče je Anton, matere Marije, moji mami je ime Rajka, pisalo je, da sem rojen 16.10. v Ljubljani, a sem rojen 16.9. v Stuttgartu. Napisali so, da sem končal trgovsko šolo, končal sem srednjo elektro šolo. Že od prvega dne me vlačijo po svojih straneh s polnim imenom in priimkom in s fotografijo. Pripisujejo mi dejanja, ki jih dokazano nisem storil, pa kar ponavljajo in ponavljajo. V prvi številki po aretaciji piše, da so specialni morisa razbili vsa stekla na avtu, zvlekli voznika ven in ga brutalno pretepli. Razbita so bila tri stekla. Avto jih ima šest. Je pomembno, koliko stekel razbiješ? S tem so hoteli prikazati, kakšni vandali da smo, kako smo se izživljali. Naprej: osebo so brutalno pretepli. Ne govorimo o »naj bi« in »baje«. Dokazano je, da je imel gospod Smolnikar najmanjše možne poškodbe, ki jih je lahko dobil. Imel je lahko telesno poškodbo. Mi smo se zavedali, kaj bo aretacija sprožila, okoli je bilo 50 firbcev, seveda ga nismo brutalno pretepli, niti pretepli ga nismo! V spominu imam, da ste ustavljali avtomobile, maltretirali civiliste, nekaj je bilo tudi z nekim mesarjem, ki da vam je celo odvzel pištolo in jo odnesel na policijo Zgodbe so bile objavljene v Mladini. Vedno pridemo na Mladino! Ne vem. Gre za zgodbe, ki imajo le ščepec resnice v sebi. Zanima me, zakaj potem ne napišejo, kako se je zgodba končala!? Šlo je za običajen konflikt na cesti, kjer je bil ta mesar tako pijan, da je dobesedno vijugal po celi širini ceste. Ko sem ga prehitel, me je začel loviti. Imam pričo, nisem bil sam v avtu. On je zapeljal predme in on me je zaustavil. Potem pa vpil name, krilil z rokami, mi hotel odvzeti orožje, kar mu ni uspelo, jasno. Na koncu sem ga jaz prijavil na policijski postaji v Ribnici. Hotel vzeti orožje ... Ste mu torej grozili s pištolo!? Bil sem v uniformi, orožje je bilo za pasom, zagrabil je za ročaj in mi ga hotel spuliti iz toka! Ampak spomnim se fotografije avtomobila z modro rotacijsko lučjo na strehi... Bil je služben avtomobil, lučka pa je bila dori-sana s flomastrom ali čim drugim! Pod sliko je pisalo, da je voznik Darko Njavro z uporabo modre luči ustavljal, se pravi v množini, vozila na cesti. Laž, ampak bilo je objavljeno v Mladini - in to je nemogoče zanikati. Policija je po uradni dolžnosti ukrepala, ugotovitve, ki niso potrjevale navedb Mladine, pa so se končale s poročilom. Iz fotografije je bilo razvidno, da je lučka dorisana. (Urednik Mladine Jani Sever je na moje kasnejše pisno vprašanje najprej pisno odgovoril, da je »fotografija z rotacijsko lučjo na Njavrovem avtomobilu pristna, posnel jo je voznik avtomobila, ki je vozil za njim’, naslednji dan pa mi je v telefonskem razgovoru povedal, da je bila fotografija tako slabe kvalitete, da se rotacijska lučka ne bi dobro videla in so jo »malce popravili«! Op. av.) Vojska ne sme aretirati civilne osebe. Se strinjate? Ne. Kako, ne!? V vojski imamo obveščevalne in protiobveščevalne naloge. Obveščevalne naloge so zbiranje informacij o določenih oboroženih silah iz tujine, zbiranje podatkov, ki bi koristile naši državi ... Da prideš do teh podatkov, se moraš pogovarjati z ljudmi. In ti ljudje niso v uniformah. Ste morda kdaj videli vohuna v uniformi? In z napisom »vohun« na hrbtu!? Varnostni organ v skladu z zakonom lahko odvzame prostost osebi ne glede na status. Dobro, nimam dovolj pravnega znanja, da bi lahko argumentirano odgovoril. Je bil Smolnikar civilist? Seveda. Ni bil zaposlen v vojski. Ampak recimo, da je bil zanimiv civilist. Bil je špicelj, bil je nezaposlen, ukvarjal se je z organiziranim spremljanjem vojaških podatkov, ukvarjal se je s ponarejanjem informacij o vojski, ukvarjal se je s plasiranjem teh podatkov v javnost, ukvarjal se je z organiziranjem vohunske mreže, skoraj po učbeniku, pridobival je ljudi, ki so bili zaposleni v slovenski vojski, napeljeval jih je h kaznivemu dejanju izdaje vojaške skrivnosti, jih kupoval, plačeval, dajal jim je denar. Nezaposlen občan Smolnikar! In ves čas je govoril, da dela za Organizacijo. Ni rekel, da je tajni sodelavec policije. Ko smo mi obvestili policijo, da obstaja Milan Smolnikar, ki zbira informacije, sta gospoda Bizjak in Klavora na znamenitem sestanku pri predsedniku vlade odgovorila, da Smolnikar ne dela nič, da ga sploh ne poznata, celo po tistem, ko smo ga prijeli, je gospod Bizjak javno povedal, da Smolnikar ni sodelavec policije. Milan Smolnikar je sodeloval z Dragom Kosom. Pravilno? Ja. Ampak ker se Kos danes poteguje za mesto generalnega direktorja policije, ga javno sprašujem, zakaj se je Smolnikarju predstavljal kot Peter iz SOVE? Zakaj se ni predstavil kot kriminalist Drago Kos, ki raziskuje takšna in drugačna kazniva dejanja? Zakaj je uporabljal lažno ime in navajal drugo državno agencijo? V Združenih državah bi agent FBI, ki bi se predstavil kot agent CIA, letel v zapor! Za 30 let, ne za pet mesecev! Smolnikarja ste aretirali, ker je imel nekakšne dokumente v avtu, ampak ti dokumenti ležijo nad drobci razbitega avtomobilskega okna! So bili torej naknadno vrženi na sedež! Ne! Niso bili nad drobci? So, ampak ne. Razumem vaše vprašanje in bom takoj pojasnil. Tudi na sodišču je bilo že stokrat povedano in pojasnjeno, ampak to je tudi ena tistih zadev, ki se kar naprej »vrtijo« po medijih, čeprav je resnica povsem diametralna! Ampak pojdimo po vrsti: Smolnikar ni bil zaustavljen zaradi papirjev, ki jih je imel takrat pri sebi. Zakaj je torej prišlo do Depale vasi? Policija je zanikala, da Smolnikar kar koli dela za njih, Smolnikar je pa definitivno nekaj »delal«! Zato smo domnevali, da dela za neko organizacijo, njegovi nameni so bili vohunski, to je bilo dokazano, pridobival je dokumente, jih plačeval, organiziral je svojo mrežo. Kdo je odločil, kaj se bo storilo, kdaj ga boste zadržali in kje? Vi? Delal sem po ukazu, navodilih in usmeritvah nadrejenih. O zadevi Milan Smolnikar, o spremljanju vohuna, torej, je bil obveščen minister Janez Janša, zato seje on tudi pogovarjal pri predsedniku vlade. Če Smolnikarja takrat ne bi prijeli, nikoli ne bi mogli dokazati, kaj se je dogajalo. In je padla odločitev, da se ga prime na kraju. Naj ve, da si takšnega početja ne dovolimo, in naj javnost zve. Mi smo to naredili javno, bilo je ogromno ljudi. Se je do danes pojavila kakšna oseba, ki bi rekla, da smo Smolnikarja pretepali? Ko policist nekoga vrže ob tla, primer Barovič, recimo, se vedno pojavi nekaj ljudi, ki je videlo, kako mu je policist stal na vratu ali ga brcal... Pri Depali vasi, ob glavni cesti, je bilo ogromno prič, ura je bila 20.30 v nedeljo, štajerska magistrala je bila polna avtov, okoli nas je bilo v dveh minutah petdeset ljudi! En občan se do danes ni pojavil, ki bi rekel, da je videl, kako smo ga tepli! Ni to nenavadno? Če sem iskren, moram priznati, da če bi pred mene skočil zamaskiran in oborožen človek, se zagotovo ne bi hotel vpletati! Ampak tam so ljudje bili. Zakaj se kdo ne pojavi danes? Kot anonimna priča, recimo. Da potrdi Smolnikarjeve besede. Da smo ga tepli, skakali po njemu, ga tepli s kopiti pušk po glavi ... Zakaj se pa pri policistih, ki so včasih tudi zamaskirani, takoj pojavijo priče in pričajo o tem, kako so koga s pendrekom tepli? Tam je bilo pa toliko ljudi, da so jih policisti stran odganjali! Ste bili vi zamaskirani? Ne, bil sem v civilu in brez dolgocevnega orožja. Da sem imel pištolo pri sebi, sem na sodišču povedal sam. Kaj se je torej dogajalo pri Depali vasi, ko ste dobili ukaz, da zadržite občana Milana Smolnikarja? Na parkirišču smo parkirali kombi, da bi dokumentirali primopredajo dokumentov. Mi bi ga zablokirali, obvestili bi dežurnega, on pa bi moral obvestiti preiskovalnega sodnika in tožilstvo, naj pridejo tja in ga vprašajo, kaj je počel s človekom v uniformi, zakaj ima pri sebi vojaške dokumente. Naj se skratka oni naprej z njim crkljajo. Ampak Smolnikarje bil izkušen, bil je pri posebni enoti policije pa pri nas v protiteroristični in ni hotel na parkirišče, kjer je samo en izhod, ki ga z lahkoto zablokiraš. Ste v vozilu poslušali, kaj se pogovarjata? Ja, Kunstelj je imel navadno zvezo, z lepilnim trakom zalepljeno na nogi, in odprt kanal, da smo vse slišali. Zaradi varovanja, lahko bi mu Smolnikar dal pištolo na čelo. Smolnikar mu je dajal navodila, kam naj zapelje in kako naj mu vrže dokumente ... Se vprašal ga je, katere dokumente ima, in mu je Kunstelj odgovoril, da jih je »Daretu z mize spulu, ko je glih šel malo ven«, dobesedno mu pove, da so ukradeni. Kunstelj je skladno s Smolnikarjevimi navodili zapeljal vzporedno z njim, Smolnikar je odprl okno, Kunstelj je noter vrgel kuverto in se odpeljal proti Ljubljani. Jaz sem tedaj zapeljal pred Smolnikarja, brez naglice, in javil kombiju razvoj dogodkov. Iz kombija so stopili specialci, pooblaščene uradne osebe v uniformi in z oznakami slovenske vojske na rokah, v rokah so držali službene izkaznice. Takrat sem tudi sam stopil iz avta in ko me je Smolnikar zagledal, mi je pokazal srednji prst. Prestavil je vzvratno in kakšen meter in pol zapeljal do kombija, potem pa zavil kolesa skrajno levo in hotel speljati. Pred avto je stopil Bojan, ki je zakričal Stoj! Stoj!, ampak Smolnikar je kar zapeljal v njega in ga podrl, tedaj je pa Robi s puško razbil voznikovo stransko okno in mu vzel kontaktni ključ. Smolnikar ga je zagrabil za roko in začel stro kovni zvin, da bi mu vzel ključ. Robi je bil proti vozilu obrnjen s hrbtom, Boštjan mu je hotel pomagati in je tudi on razsul okno in vpil Stoj! Prenehaj! Predvidevali smo, da je Smolnikar oborožen, vedeli smo pa, seveda, da je treniran v borilnih veščinah. In ko takšnim kriminalcem stopiš na rep, so sposobni narediti vse, da le pobegnejo. Medtem se je pobral tudi Bojan Hočevar in je hotel pomagati Robiju, pa ni bilo prostora, saj ga je Smolnikar »navil« skozi razbito okno. Zato je razbil sprednje okno, da si je pridobil pregled nad prostorom in mu ukazal, naj neha napadati. Ker to ni bilo upiranje, on je s strokovnim prijemom napadel pooblaščeno uradno osebo. Vse skupaj je trajalo morda minuto, minuto in pol. Vmes je prišel celo policist. Ce bi hoteli delati nezakonito, bi ga lahko s paralizatorjem onesposobili, ampak paralizator ni formacijsko sredstvo. Potem bi nam lahko očitali, da smo ga uporabili nezakonito, da ga je nekdo prinesel od doma. Lahko bi ga tudi za vrat zagrabili in ga čez okno ven potegnili, ampak hoteli smo ga na najbolj mil način spraviti ven. Zakaj? Saj ste konec koncev lovili vohuna! Ker nismo neumni! Zavedali smo se, da bo odmevalo. Takrat so se avtomobili že začeli ustavljati. Policista sta bila morda sto metrov višje v križišču, mislila sta, da je nesreča, in sta se pripeljala. Smolnikar je bil še v avtu. Ko sta policista prišla, se je Robi končno izpulil iz njegovega prijema in Smolnikar je čez okno, enega od policistov je prepoznal, rekel: »Sluga, dej pomagej!« Sluga je stopil do Krejana, polkovnika, ta mu je pokazal izkaznico, se predstavil in povedal, da smo prijeli vohuna in da so policisti obveščeni o zadevi. Smolnikarja so obvladali, ga položili na tla, preiskali, če ima pri sebi orožje, tudi policist je pristopil. Promet je stal, nabrala se je ogromna množica ljudi in isti policist nam je rekel, na to »pospravimo«, naj ga kar odpeljemo, da sprostimo promet. Tudi po svoji zvezi je obvestil svoje, kaj se dogaja. Vzeli smo videokamero in vse posneli, policist je celo posodil svetilko. Najprej smo posneli pozicijo od daleč, da se vidi, kje avto stoji, potem smo šli sistemsko, okoli avta, potem pa v notranjost, volan, steklo, na tla ... Posnetek ne sme biti rezan, ne smeš prekinjati! In smo pri papirjih ... Kunstelj mu je skozi okno na sedež vrgel rja-; a vo ovojnico formata A4. Ko je Smolnikar zavrl, je kuverta zdrsnila na tla. Drobci stekla so torej padli na sedež, ne na kuverto! Ko smo vse posneli situa-cijsko, smo posneli kuverto na tleh. Potem sem kuverto pobral, jo str-'5£.'•s, gal in dokumente stresel na sedež, >q| na drobce stekla. Kamera je vse " z* posnela v enem kosu, na koncu še '• ž, dokument za dokumentom. Da se ve, da jutri ne bi kdo zamenjal ku-. v vert in bi iz nje policisti potegnili ' Nedeljski dnevnik! Najmanj desetkrat sem prebral, da so bili dokumenti podtaknjeni naknadno, ker so ležali na drobcih stekla in ne pod njimi! Videl sem tudi fotografijo v Mladini ... Seveda, ker je vse logično! Veste, kdo ima ta posnetek, ki ga nihče noče gledati? Pop tv. Na sodišču pa ga niso hoteli sprejeti, je tožilstvo nasprotovalo dokazu. Pa je policist, ki je bil poleg, povedal, da smo res snemali, da je bil poleg! Torej tudi policistu nočejo verjeti! Ostanejo nam še poškodbe, ki nekako ne potrjujejo vaših besed! Smolnikar kot vsi lumpi zna izigravati zakone. Ko so ga pripeljali k nam na VOMO, ga je inšpektor najprej vprašal, če želi odvetnika in zdravniško oskrbo. Smolnikar je seveda zahteval zdravniško oskrbo in nastal je tisti znameniti klic, ki pa je bil predvajan. Smolnikar je pri zdravniku rekel, to je zapisano, da so ga napadle nez-p nane osebe in da ni bil v nezavesti. Potem ko je bil v stiku z odvetnikom je Smolnikar povedal, da je bil nekaj časa v nezavesti in da so ga preteple uradne osebe. Zakaj je pomembno, ali je bil v nezavesti ali ne? Ker če ne bi bil v nezavesti, bi šel takoj ven, tako pa je ostal na opazovanju. Ni imel pretresa možganov, imel je sum na pretres možganov. Končno poročilo seveda pravi, da ni imel pretresa! Smolnikar je imel en cm razpočno ureznino nad očesom. Verjetno se je urezal v šipo, dobil je en šiv. Rana pa ni bila od udarca s kopitom! Puška je težka 3,5 kg, površina kopita je 12 cm2. To je enako, kot bi nekoga udaril z macolo. Saj mu razbiješ glavo, ubiješ ga lahko s kopitom! Smolnikar pa je rekel, da sem ga jaz dvakrat udaril, pa sploh nisem imel orožja! Pa nekdo drug ga je tudi dvakrat s kopitom v glavo, drugi ga je trikrat pa še brcali da smo ga. Zdravnik ga je seveda postavil na laž, imel je samo eno topo poškodbo, zadaj za ušesom, verjetno jo je dobil pri stebričku vrat, ko so ga ven vlekli in se je upiral. Tudi samo 1 cm dolgo, ni bila za šivati. In imel je oko s popokanimi veznicami, ampak to lahko dobiš od kakršnega koli napora, še posebej, če se z vsemi močmi upiraš, da te ne bi spravili iz avtomobila. Še podplutbo pod levim očesom je imel, ne vem, kako jo je dobil, verjetno od ruvanja. In od lisic se mu je poznalo. Ampak to vsi lumpi delajo. Ko ti policist nadane lisice, dvakrat z njimi udariš po nogi, da se do konca zategnejo in potem lahko kažeš, kako brutalno so ravnali s tabo. park: intervju Kaj se je dogajalo v prvih dneh po tem? Policija je zanikala, da Milana Smolnikarja sploh pozna. Gospod Ljubo Bavcon se je oglasil z mnenjem, da vojaška policija ne bi smela prijeti civilne osebe. Ampak vojaške policije ni bilo med ukrepanjem nikjer, med vojaško policijo in varnostnim organom ministrstva je toliko razlike, kot je je med medicinsko sestro in kirurgom! Varnostni organ ima v pogojih, določenih z zakonom, enaka pooblastila kakor policija. Pika. Takoj je bila seveda interpelacija zoper Janeza Janšo, tožilstvo nas je vse zaslišalo, jagali smo se levo, desno, gor, dol. Mladina nas je politično linčala, naši na obrambnem ministrstvu pa sploh niso bili pripravljeni na takšen potek dogodkov, saj ga ni bilo pričakovati! Jaz sem predlagal, da mene povabijo na tiskovno konferenco, da bi jaz odgovarjal novinarjem, saj Janez Janša ni vedel vsega, ni me imel časa tri ure poslušati, kakor vi zdajle. Minister Janša ali v. d. direktor Mikuš nista mogla vedeti, zakaj je imel Smolnikar ureznino ali zakaj so bili dokumenti nad drobci stekla! Jaz in kolegi to lahko povemo, ker smo bili tam, pa policisti lahko povejo ... Potem je prišel Jelko Kacin ... Kacin je najprej sprejel odstop Toneta Krkoviča, mene pa so po vsem tem, ko me je vsak poznal, moja slika je bila namreč povsod, dali delati kot obveščevalca! Celo v tujino. Vzeli so nam službene izkaznice, prestavili na druga delovna mesta, prelagali smo papirje, prepovedmi so nam ukvarjati se z zadevo Depala vas. Če bi zadevo lahko pravno zaključili, sem prepričan, da bi se sodilo nekim drugim osebam, ne nam! Potem so bile vsakih štirinajst dni nekakšne ovadbe pa zaslišanja ... In po dveh letih sem dal odpoved. Kaj bi bilo drugače po vašem mnenju? MO je tisti dan podalo ovadbo zoper Milana Smolnikarja zaradi izdaje vojaške tajnosti. To ovadbo bi mi lahko argumentirali ter dodali še kazensko ovadbo zaradi napeljevanja na kaznivo dejanje in ovadbo zaradi vohunstva. Dokazi so. Po mojem mnenju bi se v ovadbi zagotovo znašel tudi Drago Kos, človek, ki danes kandidira za direktorja policije! Kaj pa sojenja? Fasai sem kazensko ovadbo. In potrebno je plačati odvetnika. V Depalo vas nisem šel kar tako, iz dolgočasja, tam sem bil službeno. Kot uradna pooblaščena oseba. Ministrstvo bi mi moralo plačati stroške in mi nuditi dostop do dokumentov, nasvete, skratka pomoč. Saj sem jaz posredno moral braniti tudi državno ustanovo! Ste res morali sami plačevati vse? Dokler je bil Kacin minister, res. In vsakič, ko se je minister zamenjal, smo jim pisali, naj pomagajo. Šele leta 200 so se zganili. Vendar škode, ki sem jo utrpel, ne more povrniti nihče. Je zdaj končano? Ste oproščeni? Oproščeni smo bili na takšen način, da smo krivi in nedolžni. Sodnik je bil po mojem mnenju pod takšnim pritiskom, da je rekel nekaj, kar ga nihče ni vprašal. In mi se sploh braniti več ne moremo! Tožilstvo se je odločilo, da nas bo preganjalo zaradi grozovitosti dejanja. Na posebno grozovit način pomeni, da osebo namenoma poškoduješ, se izživljaš nad njo in v njenem trpljenju uživaš - in to jasno pokažeš. Smolnikarje bil odpeljan s kraja ob 20.35, ob 21.03 pa je že zapisan v računalniku kliničnega centra. Iz Depale vasi na Vomo, iz Voma v KC. Vmes smo ga pa menda ne vem koliko časa grozovito mučili in se izživljali nad njim! 28 minut. Deset let na sodišču in milijoni tolarjev davkoplačevalskega denarja. Zakaj? Pravzaprav niti ne vem, kaj bi rekel ... Dokazali smo, da ni bilo grozovitosti, in sodnik bi moral zadevo razveljaviti, razpustiti. On pa je rekel, da grozovitosti sicer ni, a če bi nas prej dali na sodišče, bi nam lahko sodil za protipravnost. To je isto, kot če bi rekel, da res nisem nikogar ubil, sem se pa nekje grdo obnašal. Ampak po obnašanju me nihče niti vprašal ni, če bi me, bi jim povedal, pripeljal dokaze! Pritožili smo se na izrek tožbe. Nam ni bilo na tem sojenju nič dokazano, hkrati smo pa krivi! Menim, da bodo zavlačevali še do 20. marca, ko bo zadeva zastarala, Mladina pa bo lahko še naslednjih dvajset let pisala, da smo gnoj in barabe, ampak da obsojeni pa nismo bili, ker je zadeva zastarala ... mi omogočili in mi še omogočajo odhode v Himalajo. park: i nter| mm Mraz, negotovost, bližina smrti, tragedije, afere, ekstremni podvigi. To je le nekaj besed, ki je zaznamovalo življenje človeka, ki ima med Slovenci osvojenih največ osemti-sočakov, in sicer 10. Po poklicu je učitelj športne vzgoje, ljubitelj Šmarne gore, oče dveh sinov in navsezadnje tudi gost na naši šoli! Glede na to, da ste v Novem mestu že večkrat imeli predavanja, ste se vseeno odločili priti na našo šolo. Kako to? Sam jemljem ta predavanja kot neke vrste dolžnost. Največjo zaslugo, da sem se še enkrat odločil obiskati Novo mesto, ima vaš bralni krožek, predvsem pa mentorica tega krožka Liljana Volk. Drugače pa z veseljem pridem med srednješolce, ker se mi zdi, da so jim moja predavanja všeč. Kako ste se pravzaprav začeli z alpinizmom, zakaj in kakšen je bil odziv staršev? Z alpinizmom sem se začel ukvarjati že v šestem razredu osnovne šole, ko sem skupaj s prijatelji iz radovednosti zašel na Turenc pod Šmarno goro, kjer so takrat trenirali ljubljanski alpinisti. Takoj sem se vpisal na ta alpinistični odsek (op. p. gre za neke vrste klub, ki deluje znotraj posameznega planinskega društva, npr. kot AO Novo mesto). Vemo, da današnja srednješolska mladina dela med poletnimi počitnicami, da bi zaslužila kak cekin. Kako pa ste vi prišli do denarja za vso alpinistično opremo, ki verjetno ni ravno poceni? Vsak začetek je težak in tudi moj ni bil nič lažji. Nisem izhajal ravno iz premožne družine, oprema je bila zelo draga in ni bilo velike izbire, kakršna je danes, zato smo si opremo izposojal pri AO LJ-Mati-ca. Kasneje pa sem si opremo postopoma dokupoval. Kot večina najstnikov ste imeli tudi vi najbrž kakšne vzornike. Katere in zakaj? Moji vzorniki so izhajali predvsem iz alpinistične literature, ki nam je bila takrat na razpolago. Do teh alpinistov sem imel in še imam veliko spoštovanje. Če pa bi moral izbrati enega, bi si izbral slovitega Hermana Buhla iz Avstrije. Najbolj me je navdušila njegova knjiga Nanga Parbat, ki mi je še danes kot nekakšna Biblija. Katera od zvrsti alpinizma vam je najljubša in zakaj? Pri alpinizmu poznamo veliko zvrsti, vendar pa mi od vseh najbolj ustreza Himalaja oz. himalajizem. V Himalaji najlažje najdem sebe in Himalaja me tudi najbolj privlači, morda tudi zato, ker imam to zvrst alpinizma za najtežjo. Kaj menite, je alpinizem šport ali način življenja? Prav gotovo oboje. Meni osebno pa predstavlja predvsem način življenja. Ker Himalaja in nasploh alpinizem zahtevata celega človeka, nam povejte, na kakšen način (trening) ste se pripravljali (psihično in fizično), preden ste odšli nekam, npr. v Himalajo. Pred odhodom v Himalajo sem se pripravljal predvsem psihično. Prvič je bilo seveda najtežje, ker nimaš izkušenj, ne veš, kako se bo tvoje telo odzvalo v tistih okoliščinah. Sam sem imel veliko srečo, ker sem se že na prvi odpravi znašel v krogu samih vrhunskih plezalcev, ki so imeli veliko izkušenj, in sam sem te izkušnje potem z veseljem sprejemal. Samo s teoretičnim znanjem bi težko shajal, zato je preprosto treba iti tja in to občutiti na lastni koži. Ker vemo, da odprave niso ravno poceni, nas zanima, ali ste imeli kakšne probleme z denarjem in kako ste jih reševali. Za človeka s 150 000 sit mesečne plače je to zelo draga stvar, vendar če alpinizem primerjam z drugimi športi, ni tako zelo drag. Sam si v tistih časih zagotovo ne bi mogel privoščiti himalajske odprave, zato je v tistih časih za denar skrbela država in tudi za nas alpiniste se je našel denar, ker je država v osvajanju najvišjih vrhov videla neke vrste promocijo. Seveda pa je bilo število članov za posamezno odpravo strogo omejeni, zato sem se moral prebiti v neke vrste državno reprezentanco, za kvalifikacije pa so veljali do tedaj opravljeni vzponi v hribih, čim več in težje si plezal, lažje si se uvrstil v ekipo. Po osamosvojitvi pa je denarja za odprave v denarni blagajni zmanjkalo, na srečo pa so se pojavili sponzorji, ki so V svojem življenju ste obiskali marsikatero državo, kam pa se sedaj, ko ste že malo ž'starejši”, najraje zahajate? Težko bi rekel, povsod je lepo in lepota gora me vedno prevzame. Če bi izbiral, bi izbral Nepal in pa Antarktiko, ker je tam pokrajina resnično čudovita. Seveda pa je doma najlepše, saj je prav neverjetno, da imamo na tako majhni površini vsakega nekaj. V bližini mpjega doma v Ljubljani grem najraje na Šmarno goro. Imate tudi sina. Ali bi mu po vsem tem, kar ste v svojem življenju doživeli, dovolili, da se začne ukvarjati z alpinizmom? Otroku nekaj dovoljevati oz. prepovedovati nima smisla. Otroku je potrebno dati predvsem čim več informacij, mu pomagati in ga usmerjati. Svojemu sinu ukvarjanja z alpinizmom prav gotovo ne bi prepovedoval, bi mu pa pomagal na ta način, da bi se alpinizma loteval čim bolj vrano. Trenutno moj sin ne kaže nobenih teženj po ukvarjanju z alpinizmom, upam pa, da se bo našel v stvari, ki ga bo veselila, prav tako, kot sem se jaz našel v alpinizmu. Ste tudi avtor številnih knjig, ki smo si jih ogledali. Kdaj se vam je porodila ideja, da bi napisali knjigo, in na kakšen način ste se tega lotili? Na mojih odpravah sem si vestno zapisoval vse dogodke v dnevnike. Sprva sploh nisem imel namena napisati kako knjigo, potem pa je prišla ponudba mariborske založbe Večer. To ponudbo sem z veseljem sprejel in tudi odziv bralcev je bil zelo vzpodbuden. V knjigah sem želel predstaviti območja, ki sem jih obiskal, kulturo ljudi, ki tam živijo, in tudi moje videnje ter razmišljanje. Tako je število knjig doseglo številko deset, kot soavtor pa sem sodeloval še pri približno tridesetih knjigah. Kakšen je vaš življenjski moto? Imam jih zelo veliko. Morda pa mi je najbolj pri srcu misel slovitega ruskega pisatelja Tolstoja, ki pravi: »Sreča je biti z naravo, jo gledati in z njo govoriti.« Druga misel, ki mi je všeč, je morda celo na mojem zelniku zrasla. Pravi pa takole: »Če človeku ne moreš pomagati, ga pa vsaj pri miru pusti!« Matej Pejanovič je učenec 3. b Srednje ekonomske šole Novo mesto. Uredništvo Parka vabi vse učenke in učence, dijakinje in dijake osnovnih šol in srednjih šol, da se v naši reviji preizkusijo kot novinarji, fotografi ali ilustratorji. Pokličite nas na 07 393 08 12 ali pišite na park@park-on.net. Keopsova piramida Spomenik zibelke človeštva ali veliko večr Aleksej Metelko Horror vacui Pa začnimo lepo od začetka. Že odkar se je človek razvil iz opice (če se je) in so njegovi možgani prestavili šaltkebl v drugo brzino ter ni več samo nagonsko lovil in se hranil, se je začel soočati tudi z nenavadnimi pojavi, ki si jih je začel razlagati tako ali drugače. Skozi čas je »mali brihtnež« postal strokovnjak in danes v peti brzini drvi po svetu. Vendar pa tudi njemu kdaj pa kdaj primanjkuje bencina in vozi v leru, kar pa si ne bi smel privoščiti. Bog ne daj, da si prizna, da se vse preveč vozi tudi v hkverc. Znajdemo se v situaciji horror vacui (strah pred praznino) v glavi. Obstajajo teme, ki so še dandanes na naši razviti zemljici kljub vsem računalnikom, inštrumentom, znanosti in razpravam še vedno ovite v meglo in ne-jasne. Zagotovo je ena izmed takšnih skrivnosti tudi Keopsova piramida. Dovolite mi, da razložim ta zapleten uvod. Kot največja med piramidami, znana tudi pod imenom Velika piramida, predstavlja eno izmed najstarejših arhitekturnih stvaritev na našem planetu; vprašanje pa je, če smo jo pravilno poimenovali, oz. če je to res njeno pravo ime. Je ena izmed sedmih starodavnih čudes starost krepko presega dobo 4500 let, ko ponavadi mislimo. Nadobudna Robert Bauval in Graham Hancock sta prikazala, da je postavitev piramid tvorila natančno preslikavo postavitve 3 najsvetlejših zvezd v ozvezdju Orion pred davnimi 10 500 leti. Poleg tega sta dva druga znanstvenika odkrila erozijo na Sfingi, ki je stara najmanj 8000 let. Tudi to, da Egipčani, ki so veljali za skrajno dosledne zapisovalce še tako nepomembnih stvari, niso zapustili nobenega zapisa o gradnji, nobenega načrta, nobene skice, skratka nič, daje občutek mističnosti. Z uporabo logičnega mišljenja pridemo do sklepa, da je Keopsovo piramido (v nadaljevanju KP) morda zgradila neka popolnoma druga, še starejša civilizacija (ljudje z Atlantide???). Obstajajo tudi še bolj udarne teorije, namreč, da so jo zgradili Nezemljani ali pa tudi kar Bog sam. Skrita knjižnica Ko je govora o KP, je vedno govora tudi o veličastni egipčanski knjižnici, v kateri naj bi bili zapisi vsega takratnega znanja. Starodavni zapisi nam razkrivajo, da so egipčanski bogovi (civilizacija pred njimi?) skrbno skrili svoje tekste in zapise. Če bi te zapise našli, bi prav go- Položaj piramid iz Gize (srednja je Keopsova piramida) zelo natančno ustreza položaju treh najsvetlejših zvezd iz ozvezdja Orion. sveta in,je edino, ki obstaja še danes ter v vsej svoji mistični lepoti neutrudljivo kljubuje času. Ni pa odgovora na vprašanje, kako dolgo že kljubuje času. Splošno je znano, da je najverjetneje zrasla pod taktirko starih Egipčanov. Pritihotapi pa se dvom: ali so jo zgradili oni in kako, saj nam splošno sprejeta teorija nikakor ne diši preveč. Zgrajena naj bi bila kot prihodnja grobnica faraona. Je bil to res njen namen? Potem se že kar samo ponuja vprašanje, kako to, da z vso moderno tehnologijo še vedno nismo ugotoviti, kaj se skriva v notranjosti in kartografirali vseh soban in hodnikov. Vse preveč vprašanj -kaj, kako, kdaj in zakaj, se vam ne zdi?! Prepričan sem, da ste nekateri v upanju po odgovorih že brskali po razni literaturi in prišli do svojih zaključkov. Za vse ostale pa je nadaljnje čtivo iztočnica. Neskladnost okoli starosti Že če začnemo pri starosti piramid, pridemo do konflikta, saj obstajajo dokazi, da njihova tovo dobili tudi odgovore na mnoga vprašanja: ali je Atlantida obstajala, čigavi otroci so Egipčani, kakšno je bilo njihovo znanje, kdo in kako je zgradil piramide ... Obstajajo namigovanja, da je knjižnica skrita v sami piramidi. Kanček upanja za to se je pokazal, ko so po ozkem jašku poslali robota in je naletel na kamnita vrata. Pri drugem poizkusu je robot potisnil majhno kamero skozi špranjo in po velikem pričakovanju je zopet nastopila žalost. Na ekranu so se prikazala še ena kamnita vrata. Zdaj nestrpno čakamo, da bo premagana še ta ovira, in mogoče bomo na pragu odkritja največjega arheološkega zaklada v zgodovini človeštva. Ne bi izključeval možnosti, da je ta skrivnostna egipčanska knjižnica pravzaprav KP, le da nam to še vztrajno prekriva. Poglejte, kaj vse smo znali Zakaj je bila pravzaprav zgrajena KP in kaj je bilo poslanstvo tega spomenika zibelke človeštva, še dandanes ni povsem jasno. Ven- dar pa v nadaljevanju sledijo izračuni, ki kar povzročajo prisluhe: »M/ smo bili tukaj že davno tega in poglejte, kaj vse smo znali«! Ni zanemarljiva teorija, da je neka stara razvita civilizacija predvidela vesoljni potop in se je odločila, da prek piramide in skrite knjižnice prenese vse tedanje znanje za morebitne prihodnje preživele rodove tisoče let kasneje. Če je bil to njihov namen, se jim lahko le poklonimo in jim zapojemo slavospev. Pomislite samo, kakšnim preizkušnjam so morale biti kos piramide (čas, potresi, poplave, veter, vojne, barbarska pustošenja...), pa se še vedno dvigajo v višave v vsej svoji mogočnosti. Tudi največji učenjaki, kot so Nevvton, Pitagora, Evklid ter drugi krea-torji znanosti in ved so intenzivno preučevali KP in iz nje črpali znanje. Ljudje, ki jih obiščejo, trdijo, da sevajo pozitivno energijo, kar so meritve v piramidi tudi dokazale. Piramida deluje kot nekakšen akumulator energije, kar pozitivno vpliva na ljudi v piramidi (tudi meso ostane npr. dlje časa uporabno, žiletka se sama nabrusi ...). Jabolko spora so dokazi egiptologov, da piramida vsebuje ogromno geometrijsko, matematično in ostalo znanje, izraženo v merah in razmerjih, medtem ko drugi egiptologi trdijo, da so izračuni le golo naključje. Pa vendar so že od nekdaj znane legende o bogastvu in znanju, ki ga vsebuje KP. Dejstvo je, da kdor koli je že gradil ta monument, je zagotovo imel ogromno znanja, sicer pa preberite nekaj kurjo polt dvigajočih dejstev in presodite sami. - Če delimo obseg KP (vsota dolžine vseh stranic) z dvakratno višino KP, dobimo število p. Izračun p se večkrat pojavlja v KP. - »Sveti Laket« (mera graditeljev) je bil razdeljen na 25 palcev, palec = 25,4264 mm. Če palec pomnožimo s 100 milijardami, dobimo zelo natančno vrednost poti, ki jo v svojem kroženju okoli sonca naredi zemlja v 1 dnevu. - Severna stena KP odstopa od smeri sever-jug za 2°18', južna pa za 1°57". Odstopanje ni napaka graditeljev, temveč posledica premika kontinenta. - Kvadrat višine KP je enak površini stranskih stranic. - KP je zgrajena natanko v središču kopenske mase zemlje. Možnost za to je 1:3 milijarde. - Volumen KP, pomnožen z gostoto kamnitih blokov, iz katerih je narejena, je enak srednji vrednosti gostote zemeljske krogle. - Če gledamo na dan zimskega solsticija z vhoda v KP proti Sfingi, lahko vidimo, da sonce sledi poti okoli Sfingine glave. Izgleda, kot bi Sfingo po glavi pobožalo sonce. - Zunanja zaščitna prevleka KP je bila narejena iz kamnitih blokov apnenca. Bili so zelo spo-lirani in njihovo bleščanje se je lahko videlo iz izraelskih planin, oddaljenih na stotine kilometrov. Zadevo naredi še bolj srhljivo osupel podatek, da je bilo teh blokov 144 000, to pa je ravno število rešenih, ki se navaja v Bibliji. - Povprečno višino vseh kopenskih točk (gladina morja je najnižja, vrh Himalaje pa najvišja točka) so pred kratkim izmerili s sateliti in računalniki ter znaša 148 m, kar je prav višina KP. - Višina KP, pomnožena z 106 je enaka približni razdalji med zemljo in soncem. - Vse 4 stranice KP so rahlo vbočene, kar je opazno samo iz zraka. Radij te vbočenosti je povsem enak radiju zemlje. Leta 820 je bil prvi zabeleženi vstop v piramido. Po tednih »križevega pota« so našli piramido izropano, brez sledi vandalskega vstopanja. Kdo in predvsem česa se je polastil ter čigav trezor bogatijo stvari iz KP, ostaja nerešena enigma. Le upamo lahko, da nam bo KP nekoč le odkrila svoje karte in pokazala pot do odgovorov na vprašanja, ki nas mučijo že predolgo. Ko bi le bili naši znanstveniki in egiptologi malo večji hazarderji in bi večkrat igrali z njo. Prepričan sem, da obstaja trik, s katerim bi jo ukanili. Torej... www.foto-asja.si Sebastjan Šeremet Alter slikar Damir Skenderovič Sebastjan Šeremet je eden tistih srečnežev, ki mu je pri triindvajsetih letih kristalno jasno, kam ga pelje njegova življenjska pot. Ljubezen do slikanja in ustvarjanja je močnejša od vseh neznank, materialnega pomanjkanja, ki ga spremlja na začetku umetniške poti, nerazumevanja okolice zaradi »neinstitucionalnega« načina življenja, zgražanja zaradi - kot bi se sam izrazil -»alter« videza in podobnih »sranj«, ki so ponavadi dnevne stalnice ljudi, ki odstopajo od povprečja pravovernih malomeščanskih predsodkov. Za nas pa, ki smo ga imeli priložnost spoznati, je le Seba Slikar, človek, s katerim lahko v miru spiješ pivo, se pogovoriš o tem in onem, se smejiš na račun » pravovernih«, skratka, lahko bi bil tudi najboljši sosed. Logično vprašanje. Kdaj si začel slikati? Slikam in rišem od kar se poznam, že v šestem razredu sem risal o koncu sveta. Proti koncu srednje šole sem začel razmišljati o nadaljevanju šolanja, potem sem pogledal v zvezke, kjer je bilo več risb kot šolske snovi. Tako sem se ne glede na vse odločil za slikanje. Vendar te je nekdo moral navdušiti, še dodatno spodbuditi? Prvi, ki me je vpeljal, je bil Branko Šuster, učitelj likovnega pouka na osnovni šoli Grm, on mi še danes stoji ob strani, je moj edini mentor in edini, ki mi je nudil strokovno podlago za moja dela, za enkrat. Od kod črpaš svoje motive? Najbolj me zanimajo ljudje. Rad hodim po ulici in gledam vse te »zdepresirane« obraze. Veliko črpam iz sanj, moje slike so polne simbolov, komaj vidnih obrazov. Všeč so mi hladne barve, ki delujejo pesimistično. Slike predstavljajo ironijo optimizma na pesimističnem izgledu. Mogoče na prvi pogled delujejo temačno, hudobno, tudi krvavo, toda v njih je dobrota, ki pa seveda ni vidna na prvo žogo. Na jetra mi gredo verski motivi, ki trpljenje pogosto polepšujejo in iz tega delajo piknik. Zame je glavna Krka, ne mesto. Je duša mesta, kakšna pa je ta duša v resnici, naj vsak presodi sam. Zame smrdi kot kuga, ali kot bi se izrazilo prvo »alter« kolo Novega mesta Pečo: Drek je drek, mona. V nekaterih tvojih delih je prepoznati vpliv Dalija ... Najbolj cenim Salvadora Dalija in Gige-rjevo sceno. Dali povečini slika sanjske podobe, pri meni gre za realistične oblike v nadrealistični sceni. Nad Gigerjem me je navdušil Šuster. Impresionira me njegova morbidnost, podoba kužnih otrok, pri njemu tudi otroci niso nedolžni. Všeč mi je tudi, kako je opremil lokal, kar sem videl na spletu, da ne omenjam kreacije Aliena. Giger šokira ljudi, tudi jaz si želim šokirati, zdi se mi, da se tako bolj dotakneš ljudi. Zakaj ne rišeš aktov? Ne vem, moram res naštudirati akt, imam ogromno ponudb ... ha,ha,ha, moram pa tudi pripraviti Metko (njegovo dekle, op. a.), ha, ha, ha,... Tehnike, ki jih uporabljaš, način dela ... Pastel, akril, tuš, svinčnik. Kako je z nabavo materialov za slikanje, glede na to, da ne spadaš ravno med bogate umetnike, zna biti tudi to problem? Ker so mi edini vir dohodkov slike, prodam sliko, kupim barvo in naredim novo sliko ... in tako v neskončnost. S prodajo voščilnic sem si kupil »šuze«. Koliko časa si porabil za največjo sliko, Pogled v tempelj moje boginje? Tri mesece, petnajst ur na dan. Kot večina mojih slik je tudi ta večplastna, speljana je skozi štirinajstkitično pesem, tu je še ogromno simbolov, vsak zaseje svoja zgodba, ki pa skupaj sestavljajo celoto, Krka in njeno mesto Tl- m \ • • T* v.' t. ▼ Ti'V. |. U .J • Slikar in njegova muza pod sliko Pogled v tempelj moje boginje bistvo, tisto, kar sem hotel povedati. Vedno so mi zanimivi odzivi ljudi na slike, recimo, pri tej mi je zanimivo to, da večina ljudi misli, da gre za noge pajka, v resnici pa gre za noge metulja. Neka dekleta so jo označile za šovinistično. Ne bi rekel. V nasprotju z mnogimi novomeškimi slikarji nimaš vekko slik z motivom Novega mesta. Če se ne motim, je »Krka in njeno mesto«, ki si jo posvetil in podaril svojemu mentorju, edina? Vsi slikajo Krko kot del Novega mesta, toda že Kette se je dobro izrazil: »Tiha in nema se vije okrog mesta in ga objema kot ljubica zvesta ...«. Zame je glavna Krka, ne mesto. Je duša mesta, kakšna pa je ta duša v resnici, naj vsak presodi sam. Zame smrdi kot kuga, ali kot bi se izrazilo prvo »alter« kolo Novega mesta Pečo: Drek je drek, mona. To je tvoja prva samostojna raztava, ki je ob otvoritvi doživela velik obisk, tudi ljudje, ki sojo videli, so povečini navdušeni ... Enkrat sem razstavljal na Metelkovi v sklopu več umetnikov na temo podtikanja problemov mladim, drugače je to moja prva samostojna razstava. Nekoč sem že hotel razstavljati v nekem študen- tskem klubu, pa so me zavrnili, ker, prvič, nisem akademik, in drugič, ker so moje slike baje preveč grozne. In to ti povejo v študentskem klubu. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil Igorju Manasijeviču, Zvonetu Urbančiču, ki je razstavo sponzoriral in organiziral, Kult Klubu in seveda moji čudoviti dami, muzi in življenjski spremljevalki Metki Dajčman. Otvoritev je obiskalo veliko število alternativnih ljudi, metalci, pankerji, intelektualci, drugačni po izgledu in dobri po duši. Tenks. Načrti za prihodnost? Naslednjo leto se bom poskusil vpisati na Akademijo likovnih umetnosti, če se ne bom, bom »dilal hors«, ha, ha, ha, ... Zajebavam se. Če se ne bom vpisal na Akademijo, bom uspel Sam, sam napiši z veliko. Imam tudi različne stike po Evropi, mogoče bom poskusil v tujini, če ne prej, ko bom šel na daljše »štop« potovanje. Slikam tudi za skupino iz Lendave KHONS in novomeške WET BEDE. Bomo videli. Razstava Sebastjana Šeremeta je na ogled v Kult klubu, Muzejska ulica 3, Novo mesto, do 18. novembra 2003. park:kultum Polona Juh Zdi se mi, #k la se ne bom nikoli v Simon Bizjak Polona Juh že od konca šolanja na AGRFT I ski Drami. Prejela je nagrado Prešernovega s za vlogo Mirande v Shakespearovem Viharju Molierovem Ljudomrzniku, Desdemone v Sha Othellu in Lepe Helene v Novakovi Kasandri. Bogomilo v Strnišinem Krstu pri Savici. Uspešn gleduje tudi z gibljivimi slikami, do sedaj je nar^ la že v petih filmih. Najodmevnejši med njimi Jebiga ter seveda Pod njenim oknom. Na fes' skega filma je za slednji film prejela nagrado žensko vlogo. Prav temu filmu letos pripada tej riti 14. Ljubljanski mednarodni filmski festival, LIFFe. S Polono sva se srečala v njeni garderobi lju! me. Čeprav tako intimen prostor obeta mir, potrebuješ za normalen intervju, so naju nene obvestila iz zvočnika, ki kličejo igralce na oder. v diktafonu so odpovedale že kmalu po začetk nek umetniške atmosfere pa so poleg obveznega mraka in cigaretnega dima dodali še hrvaški trubači, ki so na hodniku preigravali glasbeno kuliso sobotne predstave. Pogovor je tekel sproščeno in na trenutke kar malce odmaknjeno od prometnega vrveža pod njenim oknom. Verjetno je težko ocenjevati predstavo ali film, v kateri igraš. Koliko kritične distance lahko sploh ohraniš do svojega dela? Pa začniva intervju za spremembo pri tebi. Res me zanima, kaj si ti misliš o filmu Pod njenim oknom. sem v dobi posvajanja. Posvajam svojo podobo s filmskega platna. Rada bi se sprejela, pa se zaenkrat še ne morem povsem. Film Pod njenim oknom je bil posnet v digitalni tehniki. Si želiš, da bi snemali na 35 milimetrski filmski trak? Režiser filma, Metod Pevec, je nenehno ponavljal: "Kakšna škoda, da film ni sneman na filmski trak!”. Ampak režiserji vidijo sliko skozi drugačne oči, drugo prizmo. Kasneje pa sem razmišljala, da je meni kot igralki zelo ustrezalo, da smo snemali na digitalko. Lahko sem namreč sproti spremljala, kaj počnem na filmu, in po vsakem kadru šla pogledat, kako cela stvar izpade. Tudi Metod je ugotovil, da hitreje popravljam svoje napake, če imam možnost sprotnega vpogleda v svoje delo, kakor če me popravlja on sam. Do slovenskega filma imam zelo pozitiven odnos, stare klasike so večinoma postale kultne, novejša produkcija pa spet ponuja kar nekaj visoko kvalitetnih izdelkov. Pod njenim oknom se me je dotaknil takoj na prvi projekciji. Genijalna je že špica, fotografija in scenarij sploh, tudi igra, sploh tvoja in Šugmanova. Film potegne gledalca s ■ sabo, teče ... Ja. (predah) Sama sem film prvič videla v grobi montaži in sem bila tako razočarana, da sem bila dva tedna v depresiji. Zdelo se mi je bolje, da sploh ne posnamem nobenega filma več. Potem sem se malo pomirila. Ko sem drugič videla film v končni verziji, z glasbo in vsem, kar sodi zraven, se mi je zdel sebe na platnu težko ocenjujem. Konec ko vim skoraj v vsakem kadru in kar je najtežj va iščem napake in razmišljam, kaj bi lat bolje. Sam s sabo ne moreš biti nikoli do voljen. Vseeno me zanima, koliko distance imaš do filma, v katerem igraš? Mislim, da igralec nikoli ne more imeti popi tivne distance do “svojega” filma. Prepros je nesubjektivno gledati na delo, v kateregj sebe. Sem perfekcionistka in izredno kritiči dela. Poleg tega se nisem navajena gleda rijana Brecelj, ki v filmu igra lik mame, je | ohranila več objektivnosti do filma. Prav (j projekciji rekla:” Polona, to je lep film!”. Nib prepričati v nekaj, česar sam stoodstotno Je bil pa ta stavek zelo na mestu. Večkr. Igralec se nima vedno v tako močn| življenje. Stanje na odru je navsezac, / _ ' 4 -'.v . •- < ■ •v.1 -> S--' lekoč. Samo Tudi vaš direktor fotografije Žiga Koritnik priznava poličev se poja- dobne prednosti digitalne tehnike, čeprav v isti sapi vedno zno- dodaja, da je filmski trak vseeno bolj “filmičen". ko napravila Nekdaj modna Dogma 95 pa vsemu navkljub pri- konca zado- sega na digitalke. Nekaj časa sem se zanimala na Dogmo, zdaj mi pa ne leži več. Zdi se mi, da je v njej preveč privatnega, sama kot igralka potrebujem neko drugo imaginacijo. Umetnost je vedno povezana z neko čistostjo in čim več je v njej privatno-Blnoma objek- sti, tem manj je prostora za vzvišeno umetnost. V leno nemogoče pem pomenu. Umetnik v svojem izrazu hlepi po izrekanju si vložil del misli na nekem višjem nivoju. Izreči tisto, po čemer hre- Sa do svojega penimo. Govorim o tem, kar se ti zdi verjetno, resnično, li v filmu. Ma- Ko bereš roman, se ne sprašuješ, ali se je vse, kar je seeno lahko napisano, tudi zares zgodilo. Imaginacija se porodi v na mi je po tvoji domišljiji; kar ustvariš sam, je vedno resnično. Tudi Se te ne more v glasbi je podobno. Zaporedje zvokov te odpelje na me verjameš. tebi lastno slušno pustolovščino. Film prav tako niza [t povem, da podobo za podobo. Vendar lika nimaš pred sabo v živo, kontroli, da bi se lahko hitro pomiril in zaživel vsakdanje nje blizu božanskega. p Vseeno pa se vloge razlikujejo med sabo glede intenzitete in čustvene zahtevnosti. Gotovo. Vse vloge niso enake, niso enako zahtevne. Vloga Bogomile v Krstu pri Savici, na primer, me do konca izžame. Pa gre samo za en monolog. Vendar je v njem strnjenih ogromno čustev, ne samo emocij ženske v moškem svetu. Gre za izjemno lepo in hkrati zahtevno besedilo. Po takih naporih se moraš polniti. Poteka to deloma z gurmanskim uživanjem v hrani, kot pri večini igralcev, ki jih poznam? (smeh) Je nekaj resnice v tem. Čez leto, ko so predstave v polnem teku, se niti nimaš časa ukvarjat z gurman-stvom. Ko pa pride čas nekega vakuuma, po premieri ali poleti, ko se stanja stresa in napetosti umirijo, potem si privoščiš nekaj razvajanja. Najprej poskrbiš za duševno hrano, pride "obdobje buljenja v zid”, stanje neke akumulacije. Srkaš vase vse tisto, kar si prej razdal. Sploh poleti, ko se zasičenost od zadnje sezone prekine, rabiš daljše obdobje uživanja. Tudi v hrani. Počutim se, kakor da se navajam nazaj na okuse, kakor da zbiram drobce življenja. Grem v naravo. Moram se spet zavedati sebe. Se mi pa zdi, da se ne bom nikoli več spočila. Se tega ne bojiš? Se ne bojiš, da te bo tak tempo izčrpal? Ne. Bolj sem pomirjena s sabo. Kar največ ustvarjalnih trenutkov moram izkoristiti. Zdi se mi, da sem prav zaradi nenehnega razmišljanja in razdajanja, v umetniškem smislu, zelo plodna. Čutim, da lahko ustvarjam, da je v meni neka ljubezen, brez katere ni umetnosti. Vse kar je lepo, je narejeno z ljubeznijo. Za umetnika je najpomembnejša muza, navdih. Morda s tem nenehnim raziskovanjem častiš svojo muzo? O tem pa nisem razmišljala. Hočem reči, nisem razmišljala, zakaj vse to počnem. Vsak dan se že zjutraj zbudiš z občutkom vznemirjenja in sproti ne moreš vedno razmišljati o tem, zakaj nekaj delaš, in svojega dela ovrednotiti. In to vznemirjenje kar traja. Prav pred kratkim sva se s kolegico iz Drame, Silvo Čušin, za zavesami spogledali in spraševali, kaj nam je tega treba. Zakaj nam je potrebna vsa ta tesnoba in živčnost? Odgovora na to vprašanje zaenkrat še nisva našli, (nasmeh) Se pa moraš pripeljati v tako ekstremne občutke, sicer niti na odru niti na filmu nisi dovolj prepričljiv. Še bolj iskrivo me je Andrej Nahtigal v zakulisju vprašal:"Polona, kaj te je gnalo na to barko?" Skomignila sem z rameni in želela od njega, naj mi to pove. Zarežal se je in rekel:”Najbrž bo kakšen zlodej!” 14. Ljubljanski filmski festival LIFFE ali življenje svetovnega filma Simon Bizjak Vse manj verjamem v naključja. Pa ni, da bi se slepo prepustil usodi in sledil nekim skrivnostnim znamenjem, toliko načelnosti še premorem. Rad namreč verjamem, da sem gospodar lastnega življenja. Pa to očitno ni tako. Na primer: v sredo sem prejel sms in se z biciklom zapeljal do centra Ljubljane, poiskal famozni ID DOMA, se vpisal na list, sedel na kavč in tiskovka 14. Ljubljanskega filmskega festivala se je začela. Trenutek po zaključku me je poklical urednik in še minuto za tem Polona Juh. Tako, prostora za moje načrte ni bilo več. Pa saj to niti ni tako slabo, sem pač del velikega načrta. Meni se to zdi kul, Šini se pa verjetno privoščljivo reži. Kot vedno. Uradna festivalska sezona pozna le eno slabost: obupno vreme, da o sibirskih temperaturah niti ne govorim. Je pa zato prihod (z novinarsko akreditacijo okoli vratu) v toplo projekcijsko dvorano vreden skoraj toliko kot reiki masaža. Še vedno pa se lahko zašiješ s slabo izbiro filma, ki ga moraš potem dve uri zehajoče prenašati. In to zna biti bolj naporno od metalske klape tvojega cimra. Lepa lastnost dobrih festivalov pa je, da slabih filmov skorajda ne vrtijo. LIFFE je tu kar pošten do svojih obiskovalcev. Kakšno leto je izbira tematike sicer res malce sporna. Pred dvema letoma je bilo mogoče videti toliko ereciranih penisov (da ne zapišem trdih tičev), kolikor zraste jurčkov na enem hektarju gobarskega paradiža. V zelo deževnem desetletju. Letos so bili pri izbiri tematike zopet trendovski. Osrednje niti bodo vlekli: terorizem, begunstvo in migracija, kulturne razlike in fatalne zgodbe, ki bodo v ospredje postavljale krhkost telesa in človeško končnost. Zelo podobno so se Osrednje niti bodo vlekli: terorizem, begunstvo ki bodo v ospredje postavljale krhkost telesa in pri izbiri tematike odločali tudi na letošnjem Berlinalu, morda je bila tam še najbolj v ospredju begunska problematika, o kateri govori, poleg Kozoletovih Rezervnih delov, tudi Durotov Kajmak in Marmelada in nekaj slovenske produkcije kratkih filmov. Dobro, da si pred tem ne zatiskamo oči vsaj na filmu, če že sicer poskušamo to človeško mizerijo odriniti čim dlje od lepega in urejenega sveta. Po dolgem času bo LIFFE odprl slovenski film, in sicer drugi celovečerec režiserja Metoda Pevca Pod njenih oknom s Polono Juh v glavni vlogi. Prav zato se bo film v slovenskih kinematrografih začel predvajati z nekajtedensko zamudo. Na žalost pa je omenjeni film tudi edina slovenska stvaritev na letošnjem festivalu. Sporno pa je, da skoraj vsako leto festival odpre film, ki je v uradnem tekmovalnem programu. Otvoritveni film je namreč vedno nekaj posebnega in se mu kot takemu izkaže izjemno priznanje. Film tako dobi ogromno publiciteto in je pred drugimi izdelki iz tekmovalnega programa v očitni prednosti. Vsi tekmovalci pa naj bi vsaj načeloma imeli enako začetno pozicijo. Klasične LIFFE-ovske kategorije ostajajo enake. Osrednja med njimi je selekcija Perspektive. Gre za uradno tekmovalno selekcijo filmov novih režiserjev, ki se potegujejo za nagrado vodomec. Zgolj za zanimivost: član žirije je zopet Janez Lapajne, ki je očitno po SNIFF-u postal najbolj zanimiv slovenski filmar. Vsi filmi, ki se znajdejo v tej družbi, so ponavadi izjemni, zato ne bi zgubljal besed o tem, kateri največ obeta. Bolj na mestu za take izjave je tričlanska žirija. Če Perspektive prinašajo nove filme novih režiserjev, lahko v Obzorjih vidimo nove stvari že uveljavljenih mačkov (in muc). Sam si bom zagotovo ogledal švedsko norveško koprodukcijo Glasba za pogrebe in poroke, v katerem je srbski podnajemnik nihče drug kot Goran Bregovič s celim ciganskim orkestrom. Izključno zaradi Bregoviča, seveda. V arabskih filmih zadnje čase prevladuje ženska tematika, kar malce spominja na ameriško “odkrivanje” črnskih talentov na zadnjih podelitvah Oskarjev. Pa vendar mi je od obojega arabsko zanimanje za ženske mnogo bolj pri srcu. Za afganistanski film Ob petih popoldne je bilo menda izjemno zahte- vno poiskati mladoletno glavno igralko. Tradicija je kljub padcu talibanskega režima zakoreninjena v družbi. V Predpremierah se vrti 18 filmov, skoraj vse si bomo lahko čez leto ogledali v rednem sporedu naših kinematografov. Naj se osredotočim le na nekaj izmed njih. Že na SNIFF-u je bilo mogoče videti izjemo zbirko kratkih filmov z naslovom Deset minut starejši, Trobenta. Zanimivo je, da se tak film lahko razume kot serijo kratkih filmov ali pa kot samostojen celovečerec, sicer sestavljen iz desetminutnih mojstrovin pod režijsko taktirko sedmih prestižnih režiserjev. Kako se je svet spremenil po znamenitem 11. septembru, kaže film z naslovom 11.9.01. Kljub temu da sami dogodki niso pojasnjeni, kaj šele njihovo ozadje, se zdijo zgodbe precej podobne. Vsi deli omnibusa so dolgi natančno 11 minut, 9 sekund in eno sličico. Thomas VVinterberg, režiser, po pravilih Dogme 95 posnetega Praznovanja, tokrat s filmom Vse za ljubezen zajadra v prihodnost. Čeprav se osredotoča na ljubezen med glavnima likoma, film še vedno sestavlja prav znanstvena fantastika in vizualna vznemirljivost. Družbeno angažirani Oligarh kaže na situacijo ob umoru ruskega mogotca Borisa A. Berezovkyja, Veronica Gue-rin pa govori o umoru novinarke v Dublinu, ki je s svojim pisanjem razkrivala vojno mamilarskih baronov. Resničnih dogodkov se dotakne tudi Carandiru, ki ga lahko razumemo kot refleksijo brazilskega vsakdana skozi dogajanje v razvpitem zaporu, kjer se je 1992 zgodila ena najpretresljivejših tragedij v zgodovini zaporniških uporov. Na festivalu je nova kategorija Ekstravaganca (pogumni žanrski poskusi), ki se res blešči od pogumnih zvezd in pre- in migracija, kulturne razlike in fatalne zgodbe, človeško končnost. tresljivih zgodb. Po uspehu filma Prežeči tiger, skriti zmaj azijski zgodovinski epi vztrajno pridobivajo na pomembnosti in gledanosti, še posebej če film vsebuje veliko stiliziranih akcijskih prizorov. Do sedaj je v tem žanru prevladovala Kitajska, svoj preboj pa poskuša narediti tudi Južna Koreja, ki v filmu Junak Musa skozi poetiko mečevanja na novo odkriva poglavja azijske skrivnostne zgodovine iz časov dinastije Ming. Prav ta zgodovinski trenutek pa je podlaga tudi za komedijo zmešnjav z naslovom Kitajska Odiseja, ki se niti ne trudi dosegati veličine tragičnih zgodb. Med zanimivejšimi filmi Ekstravagance je zgodba o poskusu umora prvega kitajskega kralja, ki ga odkriva zadnji iz serije azijskih epov, film Junak z Jetom Lijem v glavni vlogi. Kar dva filma sta posvečena vampirskemu grofu Drakuli. Kanadski Drakula: odlomki iz dnevnika device ponujajo vratolomno mešanico baleta kot nemega filma s spremljavo orkestra; morda najdrznejši film te kategorije. Bolj klasičen je francoski Drakulova zaročenka, ki popelje gledalca skozi surrealističen svet prikazni in nadnaravnih bitij. Omeniti gre še japonski celovečerni animirani muzikal Interstella 5555, za katerega se upravičeno pričakuje, da ne bo navduševal le otrok, sploh če se spomnimo evforije okrog Princese Monoko. Nasploh je letos tudi spremljevalni program nadpovprečen. Zopet je na ogled razstava Podobe igralcev, tokrat posvečena spominu Rudiju Vaupotiču, enemu največjih slovenskih snemalcev. Prav njegovo oko je namreč botrovalo nesmrtnosti Baladi o trobenti in oblaku, Povesti o dobrih ljudeh, Podobam iz sanj ... Med izstopajočimi dogodki je treba omeniti Ruski večer, ki je hkrati poslovila zabava knjižnemu sejmu Frankfurt po Frankfurtu. Zanimiv pa ni le zaradi knjig, bolj mamljive so morda piroške, vodka in kaviar. Vendar to je le nekaj drobcev z letošnjega festivala. Če boste hoteli posrkati vse, kar LIFFe ponuja, se vam bo morda zdelo, da ste tudi vi del nekega velikega načrta in v vašem življenju ni več prostora za vaše načrte. Na srečo niste edini. OfftlF® RAZSTAVE Galerija KRALJ BOŽO KOS: A ŠE RIŠETE? - razstava avtorskih del. Do konca novembra. Kult klub SEBASTJAN ŠEREMET: POGLED V TEMPELJ MOJE BOGINJE IN DRUGE SLIKE - razstava likovnih del mladega novomeškega avtorja. Do 18. novembra. Galerija KRKA HUIQIN WANG IN ZORE STANČIČ - razstava avtorskih del. Do konca novembra. Dolenjski muzej ANTIČNO GROBIŠČE DRAGA - arheološka razstava. Otvoritev razstave bo 21. november, ob 11. uri. Knjižnica Mirana Jarca ALBERT CAMUS - razstava ob 90-let-nici rojstva. ALDOUS HUXLEY - razstava ob 40-let-nici smrtL PESMI ŠTIRIH - razstava ob 50-oblet-nica izida. DAN REFORMACIJE - razstava del. Do konca novembra. LokalPatriot FOTOGRAFSKA IZKUŠNJA III. - razstava fotografij Miha Vahčiča. Med 10. in 24. novembrom. FOTOGRAFSKA IZKUŠNJA IV. - razstava fotografij Črtomir Goznika. Med 24. novembrom in 8. decembrom. DOGODKI Četrtek, 6. novembra DROGE IN MLADI - predavanje. Predavanje je v sklopu aktivnosti, ki jih v okviru preventivnega meseca na področju zasvojenosti z nedovoljenimi drogami izvaja Urad za droge Republike Slovenije. Predava dr. Andrej Kastelic. Knjižnica Mirana Jarca, 18.00, vstop prost. PUNK JE BIL - literarni večer. Predstavitev knjige in pogovor z avtorji: Peter Mlakar, dr.Grega Tomc, Pero Lovšin in Igor Vidmar. Organizator literarnega večera je Založba Goga. LokalPatriot, 19.30, vstop prost. Petek, 7. novembra SIDDHARTA - koncert. Trenutno najpopularnejša slovenska skupina bo predstavila novo ploščo z naslovom Rh-. Predskupina Plan B. ŠD Marof, 18.00, vstopnina 2300 sit. MLADA BELTINŠKA BANDA - koncert. Koncert ob zaključku Tedna vseživljenjskega učenja. KC Janeza Trdine, 19.00. DJ BOREE - tematski večer. Večer več zvrsti glasbe z zgoščenk, animator Borut Šulc. LokalPatriot, 21.00, vstop prost. Sobota, 8. novembra PESEM POVEZUJE - koncert. Koncert MePZ Pomlad in MePZ Leopold Volkner, slovenske skupnosti iz Tuzle. KC Janeza Trdine, 19.30. DISCO-BOOGIE - tematski večer. Večer disco glasbe z zgoščenk, animatorja Boštjan Vlašič in Tomaž Suln. Kult Klub, 20.00, vstop prost. park JADRANJE DNŠ - tematski večer. Zaključna zabava za vse, ki so se udeležili jadralnega tečaja DNŠ. LokalPatriot, 20.00, vstop prost. Ponedeljek, 10. novembra FOTOGRAFSKA IZKUŠNJA III. - otvoritev razstave. Na ogled bodo fotografije zmagovalca mlajše kategorije sodelujočih fotografov na Fotografski izkušnji do 16 let Mihe Vahčiča. LokalPatriot, 18.00, vstop prost. MARTINOVANJE - enološki večer. Na Martinov ponedeljek bodo vinogradniki prinesli mošt, ki se bo prekrstili v cviček. Strokovnjaki na zgodovinskem in vinogradniškem področju bodo razložili sam pomen martinovanja na dolenjskem in nekaj vinogradniških zanimivosti. LokalPatriot,19.00, vstop prost. Torek, 11. novembra THE LION KING - kinoteka. Družinski risani film, ZDA, 1993, 86 minut. Režiser: Roger Allers. Glasovi: James Earl Jones, Matthevv Broderick, Jerremy Irons, Moira Kelly. Film je prejel oskarja za najboljšo glasbo Hansa Zimmerja in najboljšo skladbo El-tona Johna. LokalPatriot, 19.30, vstop prost. Sreda, 12. novembra PIHALNI KVINTET SLOVVIND - koncert. Pihalni kvintet Slowind sestavljajo solisti orkestra Slovenske filharmonije. Njihov repertoar obsega skladbe iz klasičnega in romantičnega obdobja, največ pozornosti pa ansambel namenja delom 20. in 21 stoletja. KC Janeza Trdine, 19.30, vstopnina 2500 sit. OD FRANCLNA MOŽGANI - koncert. Jazz-eksplozija, ki se spogleduje z inovativnimi funk in blues ritmi. Predstavili bodo nove komade, ki bodo tudi na debitantskem albumu. Člani skupine so Jure Duh - kitara, Dejan Slak - bas in Marko Grubar - bobni. LokalPatriot, 20.00, vstop prost. Četrtek, 13. novembra S KOLESOM IZ SLOVENIJE V NEPAL -potopisno predavanje. 10 mesecev in 8000 km dolga pot s kolesom iz Slovenije v Nepal, čez Hrvaško, Bosno, Grčijo, Turčijo, Iran, Pakistan, Kitajsko, Indijo. Predava Metod Marolt, potopisno predavanje organizira Infotočka DNŠ. LokalPatriot, 19.00, vstop prost. PET MINUT SLAVE - kinoteka. Glasbena komedija, Belgija, 2000, 97minut. Režija in scenarij: Dominigue Deruddere Igrajo: Jose De Pauw, VVerner de Smelt, Thekia Reuten. Dom kulture, 19.00, vstopnina 900 sit. Petek, 14. novembra SHREK - otroška kinoteka. Risani film, ZDA, 2001. Režija: Andrevv Adamsom,Vicki Jenson. Glasovi: Mike Mayers, Eddie Murphy, Cameron Diaz, John Lithgovv. Dom kulture, 17.00, vstopnina 800 sit. SLAVKO DOKL: SREČNO SMEH - predstavitev knjige. Predstavitev knjižne novosti Slavka Dokla z naslovom Srečno smeh. Pogovor z avtorjem bo vodila Jadranka Zupančič. V glasbenem delu programa bo nastopila ljubiteljska pevka Marija Jerele. Knjižnica Mirana Jarca, 18.00, vstop prost. 80’S P.U.B. - tematski večer. Polpreteklo glasbeno zgodovino pop glasbe bodo predstavile tri samosvoje umetnice. LokalPatriot, 21.00, vstop prost. Sobota, 15. novembra RISANJE Z GOSJIM PERESOM IN TRSKO - delavnica. Dolenjski muzej, 10.00. SLOVENIJA : HRVAŠKA - prenos tekme. Prenos prve tekme dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo v nogometu 2004. LokalPatriot,! 7.30, vstop prost. 2. REVIJA IZBRANIH OKTETOV SLOVENIJE - koncert. KC Janeza Trdine, 19.30. STARI ROCK - tematski večer. Kult Klub, 20.00, vstop prost. TINKARA KOVAČ - koncert. Predstavitev novega albuma slovenske pevke bo v »izštekani različici« Zasedba: Tinkara Kovač - vokal, kitara, flavta, Dagi - bas, Pero - kitara. LokalPatriot, 21.30, vstopnina 500 sit. Ponedeljek, 17. novembra ARHEOLOŠKA IZKOPAVANJA - predstavitev. Predstavitev rezultatov arheoloških izkopavanj na Kapiteljski njivi Novo mesto v letu 2003. Dolenjski muzej, 11.00. M(J)EŠOVIT BRAK - gledališče. Pripoved o Njej in Njemu, ki sta v belem svetu uspela, ali pa se jima vsaj zdi tako. Bilo bi smešno njima in nam, če ne bi bilo tako izvirno, žalostno in pretresljivo; enaka, a tako zelo različna, z glavo v Evropi, z nogami pa na sanjavem Balkanu, si bosta poskušala privoščiti eno noč glamurja in nenavadnosti, da jima bo vsaj enkrat tako, kot še nista okusila. KC Janeza Trdine, 19.30, vstopnina 2500 sit. MILES GRIFFITH IN TONY PANCELLA TRIO - koncert. Največja zvezda letošnje delavnice Jazzinty, vokalist Miles Griffith, se bo predstavil s svojim italijanskim triom in avtorskim projektom. Zasedba: Miles Griffith - vokal, Tony Pancella - piano, Aldo Vigorito -bas, Pietro lodice - bobni. LokalPatriot, 20.00, vstopnina 800 sit. Torek, 18. novembra BOJ PROTI DROGAM - pogovor. 0 lahkotnem zdrsu v svet zasvojenosti in težavni poti do ozdravitve bo spregovoril nekdanji odvisnik Toni Kočevar, ki dandanes dela v Društvu srečanje, ki nudi pomoč odvisnikom in njihovim družinam ter opravlja preventivno delo z mladimi. Svojo knjigo bo predstavil tudi Janez Pezelj. Pogovor bo vodil Nejc Novak. LokalPatriot,16.00, vstop prost. LIFE OF BRIAN - kinoteka. Komedija, VB, 1979, 90 minut. Režiser: Terry Jones. Igralci: The Monty Python's Flying Circus. LokalPatriot, 19.30, vstop prost. Sreda, 19. novembra SLOVENIJA : HRVAŠKA - prenos tekme. Prenos druge tekme dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo v nogometu 2004. LokalPatriot, 17.30, vstop prost. Četrtek, 20. november TUDI JAZ ZNAM - knjižna čajanka. Predavala in svetovala bo Slavka Kristan. Mladinska knjiga, 10.00, vstop prost. O MROZKU - lutkovna predstava. Lutkovna predstava za otroke s polnim naslovom: O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov. KC Janeza Trdine, 17.00, vstopnina 800 sit. ZGODBE IZ TEME - predstavitev knjige. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto ob dnevu splošnih knjižnic predstavlja knjigo z naslovom Zgodbe iz teme pisatelja Lenarta Zajca. Knjižnica Mirana Jarca, 18.00, vstop prost. Petek, 21. novembra ANTIČNO GROBIŠČE DRAGA - odprtje arheološke razstave. Dolenjski muzej, 18.00. RES NULLIUS - koncert. Predstavitev nove plošče z naslovom Revolver ljubezni, ki ostaja zvesta koreninam in tradiciji pristnega rockžnžrolla. Zasedba: Zoran Benčič - vokal, Boštjan Senegačnik - kitara, Janez Marin - bobni, Boštjan Gasi - bas. LokalPatriot, 21.30, vstopnina 500 sit. Sobota, 22. novembra VIDIX - HOUSE - tematski večer. Kult Klub, 20.00, vstop prost. SKUPINA IMPROLEKTIKA - gledališka igra. Improlektika je ime za gledališko zasedbo, ki deluje kot improvizirano gledališče. V ekipi so člani iz različnih zasedb, ki delujejo tudi v sklopu KUD-ove Impro lige. LokalPatriot, 21.00, vstopnina 300 sit. Ponedeljek, 24. novembra FOTOGRAFSKA IZKUŠNJA IV. - otvoritev razstave. Na ogled bodo fotografije zmagovalca v starejši kategoriji udeležencev od 16. do 23. let, Crtomira Goznika, ki se za ptujske medije posveča predvsem reportaži. LokalPatriot, 19.30, vstop prost. Torek 25. novembra MIŠOLOVKA - gledališka igra. Kriminalka izpod peresa Agathe Christe. KC Janeza Trdine, 19.30, vstopnina 2500 sit. PUNCH DRUNK LOVE - kinoteka. Komična drama, ZDA, 2002, 95 minut. Režiser: Paul Thomas Anderson Igralci: Adam Sand-ler, Emily VVatson, Philip Symour Hoffman. LokalPatriot, 19.30, vstop prost. Sreda, 26. novembra MEPZ KRKA - koncert. KC Janeza Trdine, 19.30. BOHEM - koncert. Skupina Bohem prihaja iz vseh koncev Slovenije ( Maribor, Radeče, Trbovlje, Zagorje, Lukovica), baza njihovih bohemskih idej pa je v Trbovljah. Skupina zdaj končuje snemanje svojega prvenca z verjetnim naslovom Življenje ni zločin. LokalPatriot, 20.00, vstop prost. Četrtek, 27. novembra ZAPLEŠI Z MENOJ - predstavitev knjige. Predstavitev pesniške zbirke Zapleši z menoj največjega perzijskega pesnika in sofijskega mojstra Hafisa. Knjigo, ki je izšla pri Centru za duhovno kulturo v Ljubljani, bo predstavila prevajalka Barbara Škoberne. Knjižnica Mirana Jarca, 18.00, vstop prost. UČITELJICA KLAVIRJA - kinoteka. Dra ma, Avstrija/Francija, 2001, 129 minut. Režija in scenarij: Michael Haneke. Igrajo: Isa-belle Huppert, Benoit Magimel, Annie Girar-dot, Anna Sigalevitch. Dom kulture, 19.00, vstopnina 900 sit. Petek, 28. novembra VZGOJNE NALOGE ŠOLE - okrogla miza. Okrogla miza s polnim naslovom Vzgojne naloge šole s poudarkom na problematiki drog. KC Janeza Trdine, 12.00, vstop prost. KOKOŠKE NA BEGU - kinoteka. Risani film, VB, 2000. Dom kulture, 19.00, vstopnina 800 sit. Sobota, 29. novembra IZDELOVANJE ADVENTNIH VENČKOV - muzejska delavnica. Dolenjski muzej, 10.00. TEHNIKA S PAPIRNATIMI PRTIČKI - delavnica. Delavnico vodi Bojana Zupan. LokalPatriot, 13.00, udeležnina 1300 sit. HIP HOP - tematski večer. Animator večera je Vaško. Kult klub, 20.00, vstop prost. e— Infotočka DNŠ Prešernov trg 6, 8000 Novo mesto tel. 07 3374 374 www.novomesto.info info@novomesto.info FOTO: BOŠTJAN PUCELJ Ob Godbomaniji Pogovor z Velvet Brovvn Anja Rebolj V Novem mestu se, kljub njegovi majhnosti, očitno najde vedno več priložnosti, prostora, časa pa tudi pravih ljudi za izvedbo nekoliko bolj nenavadnih in specifičnih dogodkov. V času od 16. do 18. oktobra se je zgodila Godboma-nija, mednarodna delavnica za tubo in bariton, inštrumenta, ki ju v Sloveniji igra le peščica ljudi. To sicer ne opravičuje dejstva, da se z Dolenjske ni prijavil nihče, je pa zanimivo glede na to, da je bilo na seminarju kar 13 aktivnih udeležencev in trije slušatelji. Delavnica je tradicionalno zastavljen projekt Pihalnega orkestra Krka, namenjen učencem osnovnih in srednjih glasbenih šol ter študentom Akademije, članom orkestrov, dirigentom ... Naslednje leto se zato lahko, kot pravi koordinator Miro Saje, vnovič nadejamo takega podviga. Na premierni Godbomaniji je predavala temnopolta Američanka Velvet Brovvn, izjemna glasbenica, kar dokazuje tudi njen bogat in dolgi rezime. Diplomirala je na bostonski univerzi in na univerzi West Virginia. Uveljavljena je kot svetovna tubistka na solističnem in pedagoškem področju, je priznana mednarodna solistka, igra v različnih komornih zasedbah in orkestrih, diri- Razstava v Dolenjskem muzeju Draga pri Beli cerkvi, arheološko najdišče Alenka Lamovšek to* sti, jim pomagam vaditi, da imajo priložnost nastopiti na tekmovanjih, da pogosto nastopajo na koncertih, nudim jim razno literaturo in podporo za pogum. Kaj sami pričakujete od njih? Da se trudijo dosegati cilje, ki so si jih zastavili. Od njih pričakujem, da sprejmejo, kar jih učim, in to uporabijo. Nočem, da postanejo jaz, ampak da v posredovano znanje vložijo sebe. Za vsakega je prostor v glasbenem svetu in od njih je odvisno, ali bodo to izkoristili. To ste poudarili tudi na Godbomaniji. Tako. Vse, kar naredijo z največjim trudom, je dar poslušalcu, kot je dar učencu najboljše učiteljevo delo. Menim, da učitelji pogosto ne dajo učencem dovolj svobode za ustvarjanje. S tem učenec pride do določene ravni, a ne preseže učitelja. To je problem, saj je namen učenja prenašanje na naslednje generacije, na naslednjega posameznika. Brez lastne kreativnosti pa takšno posredovanje ni možno. Na slovenskih avtocestnih trasah potekajo arheološka izkopavanja že deset let. Najdišča so bila delno predstavljena na manjših razstavah, ena takšnih je bila tudi Vitrina meseca ob razstavi Verdun v Dolenjskem muzeju, kjer so se z le nekaj najdbami predstavljala najdišča na avtocestni trasi Ljubljana - Zagreb. V marcu in aprilu 2003 je bilo na tak način predstavljeno tudi arheološko najdišče Draga pri Beli cerkvi. Celotno najdišče se bo predstavilo na razstavi v Dolenjskem muzeju 21.novembra 2003. Izkopavanje na tem najdišču je potekalo v letu 5 2002 in vse gradivo je bilo restavrirano v enem P letu, kar je za arheologijo rekordno. Draga je § grobišče iz antičnega časa, čas med 1. in 4. st. o n. št. Za to obdobje so značilni žgani grobovi. V £2 tem primeru gre za posamezne okrogle ali štirioglate kamnite grobnice, v katerih je bilo več pokopov. V 3. in 4. stoletju se pojavijo tudi skeletni grobovi. Zanimivost najdišča je v tem, da so bili grobovi vkopani okoli velike grobne parcele, in sicer s klesanimi kamnitimi bloki, ki so med seboj povezani z železnimi sponami, in so predstavljali ograjo. Zanimivost grobišča predstavlja tudi množica hišastih žar, to so velike lončene posode, ki so bile uporabljene kot žare, na vrhu pa se zaključujejo z gumbom, ki je lahko v obliki petelina ali katere druge pernate živali. Prav to pa je značilno za Dolenjsko območje, kjer je živelo pleme Latobikov. Grobišče je nastalo ob svetovni cesti, ki je povezovala Rim z vzhodnimi provincami; s Panonijo, Grčijo in celo z Malo Azijo. Tu so domači prebivalci prihajali v stik s svetom in z vsem pomembnim dogajanjem. , Na razstavi si bo mogoče ogledati drobne predmete - oljenke, steklene predmete, antične novce, železne nože, bronaste sponke, steklen nakit in seveda množico lončevine, kot so sklede, lonci, čaše, hišaste žare ... Najdišče bo predstavljeno tudi s slikovnim gradivom, torej s fotografijami grobov. Ob razstavi bo izšel tudi katalog, v katerem bo celotno najdišče z najdbami podrobno PreNaSjtboy zanimivo pri celotni stvari pa je to, da je razstava nastala zaradi izkopavanja na avtocestni trasi, ki jo gradimo na začetku tretjega tisočletja, na trasi, ki je enaka trasi avtoceste, ko so gradili cesto bratstva in enotnosti v SO.Ietih minulega stoletja, in na tej isti trasi, kjer je potekala rimska cesta pred 2000 leti. Na tej trasi imamo torej 2000 let zgodovine življenja ljudi, ki so tu prebivali in potovali. gira in je članica kar nekaj glasbenih združenj. 1999 - 2000 je prejela VVilliam Fulbright Fel-lovvship Vinciguerra Award. Posnela je že dve zgoščenka Velvet in Musič for Velvet. S Pihalnim orkestrom Krka je zaigrala v petek, 17. 10., v Kulturnem centru Janeza Trdine na dobrodelnem koncertu za obnovo Narodnega doma. Skladbi Concerto for Tuba Eriča Ewaz-na je sledil bis, Montijev Cszardas, ki ga je sama aranžirala. Njen zapolnjen urnik je naslednji dan omogočil le nekaj minut za ta pogovor... Kolikor mi je znano, ni v Sloveniji niti ene profesionalne, pa verjetno tudi amaterske tubistke ne. Zakaj ta inštrument? Kako ste prišli v stik z njim? Pravzaprav sem bila najprej trobentačica. V sedmem razredu pa sem izbrala tubo. Vodja šolskega orkestra je namreč potrebovala tubista. Vsi trobentači so bili začetniki na glasbenem področju, sama pa sem pred tem štiri leta igrala klavir, znala brati bas ključ in bila zato najbolj primerna kandidatka. • Zdaj ste ena najboljših tubistk na svetu. Kakšni so vaši cilji? Moj cilj je uravnoteženo poučevanje in nastopanje. Veliko glasbenikov le nastopa, sama pa hočem nastopati na najvišji ravni in tudi poučevati na najvišji ravni. Želim si tudi obiskati različne dežele in se učiti iz različnih kultur. Čez nekaj časa načrtujem še študij jazza. Trenutno ste gostujoča profesorica na Pen-nsylvania State University. Vaši študentje posegajo po najvišjih priznanjih in nagradah v ZDA. Kakšen je vaš način dela z njimi? Na šoli imam z vsakim svojim ucencem individualno uro, potem so tu razne zasedbe (dueti, kvarteti), vodim tudi seminarje, sicer ne vsak teden, kjer ob eni priložnosti predavam, ob naslednji pa spremljam, kako moji učenci učijo drug drugega. S tem bolje razumejo svoj način igranja. Ce si želijo biti soli- Po Evropi ste že nastopali, ravno tako na Japonskem in seveda v ZDA. Ste že kdaj igrali z orkestrom, kot je Pihalni orkester Krka? V bistvu sem igrala že z orkestri na vseh ravneh: s profesionalnimi orkestri, predvsem vojaškimi v ZDA, pa tudi v Nemčiji, s srednješolskimi ... Z amaterskimi pa sem igrala v Avstriji, Italiji, Švici in zdaj v Sloveniji. Tubistu je težko imeti “spot light" pred orkestrom, ker sam inštrument ni sprejet kot solističen. Skušam doseči napredek v tej smeri, a vem, da v naslednjih desetih letih še ne bo viden. Bo pa do njega zagotovo prišlo, čeprav tuba in bariton verjetno še vedno ne bosta tako pogosto solirala kot klavir ali violina, mogoče pa le večkrat kot dvakrat na leto. Zanimanje za tubo raste ali pada? Oboje. Raste med ljudmi, ki inštrument poznajo in želijo o njem še kaj več izvedeti. Ne raste pa med ljudmi, ki se niti ne odločijo, da bi ga šli poslušat na koncert. Kako oz. zakaj ste se odločili s Pihalnim orkestrom Krka zaigrati ravno Ewaz-nov Koncert za tubo? Zdi se mi zelo topla in lepa skladba. Ima krasna dela za orkester. Želim namreč, da se zabava tako orkester kot jaz. Ni zanimivo, če orkester drži same dolge tone, medtem ko imam jaz “laufe”. Tako pa poteka stalna komunikacija med orkestrom in mano kot solistko. Nameravate priti v Slovenijo s katero od svojih zasedb? Zelo rada bi pripeljala svoje učence, svoj tuba-bariton orkester. Se pa vrnem v Slovenijo najverjetneje naslednje leto julija s tolkal-sko skupino Percussion plus project. Ta vedno izvede še "plus", kar pomeni, da spremlja tubo ali violino ali vokal. Žal je še vse v zraku. Upam, da nam bo uspelo nastop izvesti v Ljubljani ali Novem mestu. ZORAN PREDIN IN ŽIVE LEGENDE -STRUP ZA PUNCE (KUD LEVI BREG) Kakšnih velikih presenečenj starih tigrov, kot je denimo Zoran Predin ali druga dva, ki sta tudi že dolgo in, verjetno ni za pričakovati. Izgleda, kot da jim njihova dolgoletna ukoreninjenost v glasbenem svetu omogoča gladko drsenje skozi prostor in čas z zgolj minimalnimi popravki smeri in drže. Veter je ugoden, hitrost in občutek prava, vreme boža in cilj ostaja isti. Vsakršno poseganje v tako ugodne razmere bi bil nesmisel in ustavljanje neumnost. Kar preostane (na površju), je zorenje v dozorelost, prepuščanje času pozabo in pozabiti minljivost. To so pravzaprav tri nove parole novega razumevanja novega duha: »Bivam«, »Cas je zdaj« in »Vse je v redu«. Kdor to razume, lahko razume tudi to, da je v novosti vedno nekaj starega in v starem vedno zametek nečesa novega. V takšnem in drugačnem smislu je tudi ta plošča le vnovičen, lahkoten podaljšek zdaj že precejšnjega Zoranovega opusa. S svežo glasbo, muziciranjem in seveda novimi besedili v klasičnem predinovskem slogu je poslušalec lahko znova očaran in dovzeten za pomnenje novih starih čustev in novih starih izkušenj. Ne moremo reči »novi Zoran«, lahko pa rečemo »vnovič Zoran«. Torej: vnovič Zoran s polno mero šarma in nedolžnega humorja za nevečnedolžne punce in somišljenike. MAGNIFICO IN TURBOLENTZA - EX-PORT IMPORT (MENART) Že od takrat, ko smo Magnifica spoznali še kot Roberta, mi je jasno, da je človek s telesom in dušo v glasbi in njenih pritiklinah. Njegova pojava je že takrat izžarevala velikega balkano boja. Uspešno absorbiranje narodne zavesti in glasbenega okusa, pop in nepop zvokov, njihova predelava v nove koncepte, posluh za resnično in aktualno v kombi- naciji z lastnimi notranjimi vzgibi, odkrivanje potencialno nabitega je ti- .. sto, kar je razvilo to, čemur lahko danes končno rečemo Magnifico. Tokrat v kombinaciji z bratom Schatzijem in drugimi turbolentičnimi junaki v pogonu; s programiranjem, praskanjem plosc m vzorci drugih glasbenih stvaritev gradi pop okvir za oblikovanje^glasbene mase z južnim vetrom. Jug je pač jug, čeprav mehiški, balkanski, do Orienta, je vedno vroč in eksotičen, od strasti premočen in dodobra zavezan svoji biti. V boju za užitek. V tem bo Magnifico sam sebi vedno v pomoč. Ego, ki na zunaj v lastnem jazu ne vidi slabosti, še manj se za njih zmeni, nasprotno, obenem poveličuje sebe v vsem, v čemer mu poveličevanje ustreza; to je ego, zvezan s svojim lastnim idealom. Kdor stopa po tej poti, stopa v korak s časom. Saj prvi, ki mora nase vzeti breme časa, je umetnik. Vse ostalo je iluzija v iluziji, kot ego v egu..., da se ti na koncu zmeša. Janez Lamovšek IMismo enostranski Zilhad Kljucanifi Ravmond l a Sfba '►t i • Miha Mazdini Milan ZALOZBA^ GOGA 24 knjig. Več kot 2500 strani. Festival salse v Bard Goli hrbti, zapeljivi v gibanju Tina Ban Kljub zadržanim in kar malce hladnim Kataloncem je v Barceloni najti veliko tistega, kar bi moralo življenje po definicijah narediti tako prijetno kot vznemirljivo. Sonce, morje in zagorela telesa, ki se ob večerih iz dolgih peščenih plaž selijo na barcelonske ulice, ga polnijo s počitniško ležernostjo. Hrupne prometne avenije pa vanj vrežejo bolj dinamične poteze. V Barceloni delujejo tudi močna družbena gibanja. Množične manifestacije, skvoti, najrazličnejše subkulture so del mestnega vsakdana. V 1,5 milijonskem mestu živi kar ena petina (okrog 165 000) vseh španskih imigrantov. Vsak deseti prebivalec Barcelone je priseljenec, pravijo uradne statistike. Vendar sredi množice na podzemni železnici, kjer se tre Latinoameričanov, Afričanov in Vzhodnoevropejcev, se zdi, da so neuradne številke še dosti višje. Nenadzorovano množično priseljevanje je v zadnjih petih letih postalo družbeno-politični problem številka ena. Kot narod brez lastne države se Katalonci v takšnih razmerah počutijo še bolj ogrožene in vzvišen, na trenutke celo sovražen odnos do tujcev -ne samo priseljencev, temveč tudi do turistov - zato ni presenečal. Ne samo zaradi množice klubov salse, ampak tudi zaradi svoje etične pisanosti in rahlo snobističnega ozračja, je bila Barcelona več kot primerno prizorišče za svetovni festival salse, ki je tam potekal v zadnjih avgustovskih Pik dneh. Salsa morda ni tako množičen glasbe-no-plesni trend, kot sta npr. hip hop ali house, vendar se zdi, da so salserji toliko bolj fanatični plesalci. Kot pove že ime, je salsa omaka različnih karibskih ritmov in seveda gibov, ki večinoma prihajajo s Kube in iz Portorika. Zakuhali so jo latinskoameriški priseljenci v newyorškem mešalnem kotlu. V Latinski Ameriki ter ZDA jo poznajo že desetletja, po prvem svetovnem kongresu salse v Portoriku (I. 1997) pa je vročica zajela še ostale celine. Osvojila je tudi Rusijo in Azijo ter celo muslimanski svet, na primer Turčijo in Združene arabske emirate. Poleg londonskega, pariškega in berlinskega spada barcelonski festival med najpomembnejše dogodke v svetu evropske salse. Najbolj zagreti vsako leto obiščejo vse štiri. Za nekaj dni plesa z najbolj izbranimi evropskimi plesalci ob najnovejši glasbi jim za vikend ni težko odleteti na drug konec celine. V Barcelono so tako pripotovali tudi iz Skandinavije, Irske in Bolgarije. Kdor si ni mogel privoščiti dragih plesnih tečajev in inštrukcij, je obiskal vsaj fieste. Te v Barceloni niso omejene le na nočne ure v salsotekah, ampak potekajo tudi čez dan na plažah, tako da se plesna norija v štirih festivalskih dneh sploh ne ustavi. Na festivale redno zahaja tudi salsina estrada - profesionalci, ki koreografirajo lastne šove, svetovno uveljavljeni plesni pedagogi, didžeji ... Ni jih bilo težko poiskati, saj scena ni velika. Vseh udeležencev je bilo namreč le kakšnih tisoč. Mnogi so se med sabo poznali že z drugih festivalov, vsaj na videz. Najboljši plesalci na festivalu so bili afriški in latinskoameriški priseljenci, ki živijo v Parizu, Med njimi je še posebej izstopala skupina desetih bolj ali manj pristnih kopij Lennyja Kravitza, ki so vsi enako jezno-arogantno gledali v svet. Na plesišču so delali čuda in z njimi postavljali nove smernice. Takoj je bilo jasno, kateri plesni triki trenutno zažigajo, na katere glasbene skupine in didžeje je treba prisegati ter kako se nositi, obleči in obuti, da bo ples izgledal še bolj privlačen. Tudi v salsi se je, tako kot v drugih pop kulturnih smernicah, razvil svojevrsten slog oblačenja. Klasični “latino look” že nekaj let izpodriva ulična moda. Fantje že dolgo več ne nosijo svetlih širokih kubanskih hlač in tudi mnoga dekleta plešejo kar v športnih copatih in vojaških hlačah z žepi ob straneh. Le da so te - za razliko od moških - bolj živih barv in pošite z dolgimi trakovi, ki med obrati živahno frfotajo okoli stegen. Tako kot so v zlatih časih krila in volančki. Bolj kot globoki dekolteji in goli trebuščki so bili letos moderni razgaljeni hrbti. Festival ni samo plesno prizorišče, temveč tudi sejem, kjer se kupčuje z vsem, kar je vsaj približno mogoče povezati s plesom. Artiklom je bilo treba dodati samo predpono salsa in stvar je bila prodana. Tako ste lahko kupili salsa majčke, salsa (sicer povsem običajne črne) hlače, salsa (mrežaste ali svetleče) srajce, salsa čevlje (ki so enaki kot kateri koli drugi plesni čevlji) ter seveda cedeje, videokasete in DVD-je z najrazličnejšimi plesnimi koreografijami. Toda trgovina je le obstranska dejavnost. Festival je še vedno predvsem oder. Oder, na katerem hoče vsak požeti svoj aplavz. Ne z izbranimi krpicami ali izklesanimi mišicami, ampak s kar se da privlačnim groovom. Eno bistvenih načel salse, ki ga je neki plesalec strnil v en sam stavek, se glasi: “lt's not the size of the ship, ifs the motion of the ocean". Telo ni zapeljivo kot podoba (torej v svojih statičnih dimenzijah), ampak takšno postane šele zaradi svojega gibanja oz. v svojem delo- vanju. In v tem duhu se je na plesišču vsak dan razdivjala nora tekma - čeprav brez uradnega rezultata. Kdo si bo priplesal več pozornosti? Kdo bo bolj zapeljiv, bolj odštekan, hitrejši, kdo si bo upal narediti več akrobacij in več zaporednih obratov? Šov je bil spontan, improviziran, pa vendarle predvidljiv. Moška ramena so ne glede na pozne ure še vedno trzala kot podivjana, ženska so vabila z zaokroženimi gibi, boki so risali osmice in zadnjice so se izzivalno napenjale. Občudujoči pogledi z roba plesišča so jih noro podžigali. Zdelo se je celo, da bi razgreti pari otrpnili kot motorji, ki ostanejo brez goriva, če bi se oči občinstva slučajno zazrle kam drugam. “Pojdimo spat," je še pred koncem poslovilne fieste omagal Domen. "Ne morem več, oči me pečejo.” Nič čudnega, kajti festivalska salsa je s svojo bleščavostjo dobesedno bodla vanje. In nič več skupnega ni imela s tistim plesom, ki me je pred leti zasvojil na Kubi. Toda salsa lahko vedno znova očara. Čokati gospod pri petdesetih, ki me je zadnje popoldne na plaži povabil na ples, ni poskušal ugajati nikomur. Bil je priseljenec iz Nikaragve, ki že dolgo živi v Barceloni, in prav po naključju je prišel mimo. Odplesala sva nekaj plesov, brez naprezanja in brez norih obratov, ter si zraven popevala refren. In ritem kar naenkrat ni več priganjal, ampak se je neopazno zlival s plesnimi koraki. Preprostost gibanja, ki bi me sicer hitro zdolgočasila, se je v tistem trenutku zdela kot najlepše darilo. Na koncu ni rekel samo hvala in oddirjal naprej. Vprašal je tudi, kako mi je ime in od kod prihajam. Pogovor se je seveda zaključil s “Que te vaya bien!” Adijo in da bi ti šlo dobro! Kdo bo bolj zapeljiv, bolj odštekan, hitrejši, kdo si bo upal narediti več akrobacij in več zaporednih obratov? Šov je bil spontan, improviziran, pa vendarle predvidljiv. Moška ramena so ne glede na pozne ure še vedno trzala kot podivjana, ženska so vabila z zaokroženimi gibi, boki so risali osmice in zadnjice so se izzivalno napenjale. Jamajka Osebna izpoved nekega turista Marko Vide Nekateri zimo doživljajo kot čudovite bele snežinke, ki se kot kosmiči vate spuščajo z večernega neba, sprostitev ob branju knjig na domačem ognjišču, sankanju in smučanju, spet drugi kot mraz, kratke dneve, plundro, odmetavanje snega in splošno mrtvilo narave. Nekateri pač v zimi ne uživamo in jo kot starodavna ljudstva imamo za depresivno smrt ter bi jo kot medvedi najraje prespali. Čudesa globalizacije nam ponujajo rešitev v pestri paleti legalnih in prepovedanih substanc, ki dvigujejo razpoloženje, ali pa v začasni selitvi v toplejše kraje. Ker je bila zima zelo huda, sem se kljub opozorilu splošnega zdravnika odločil za mešanje obeh. Ob bolj kot ne suhem študentskem žepu sem s pomočjo prijateljev zbral nekaj denarja, kupil letalsko karto, zmetal nekaj cunj in druge opreme v nahrbtnik ter brez pogleda nazaj odletel naravnost v srce karibskega otočja - na Jamajko. V letoviškem mestu Montego Bay smo pristali pozno popoldne, ko je otok že prekrival mrak. Ob prehodu iz aviona v zastarelo letališko stavbo je najbolj presenečal vroč in vlažen tropski zrak, ki je na zimo navajena evropska telesa in duše deloval skrajno osvežujoče. Po carinskih formalnostih z zdolgočasenimi cariniki me je pred letališčem toliko bolj navdušujoče sprejel taksist, me skupaj s kanadsko družino stlačil v toyotin minivan in odbrzel v soparno noč. Jamajčani imajo kot drugi Južnoameričani nadvse zanimiv način vožnje. Cesta je ne glede na smer vedno boljša na nasprotnem pasu, in tako smo se vozili naravnost proti nam drvečim avtomobilom. Ko se je razdalja med voziloma približala do velike možnosti trka, je taksist naglo odvil na svoj pas. Za razliko od voznika in njegovih izjav »No problem mon! Hahahahal!« se nam, potnikom, in kozi, ki smo jo med potjo povozili, to ni zdelo niti približno smešno. Po divji eno uro trajajoči vožnji smo prispeli v naselje Negril, ki se nahaja ob 10-kilometrski peščeni plaži na skrajnem severozahodnem delu otoka in je večino turistične sezone okupirana od ameriških študentov (in študentki). Preden nas je taksist razvozil, mi je, kot se spodobi, ponudil še veliko pest lepih, polnih in dolgih vršičkov prave, zelene in dišeče domače konoplje. In ker povsod spoštujem lokalne navade in kulturo, ponudbe nisem zavrnil. Kanadčani so se, preden jih je kdor koli uspel oropati, zaprli v luksuzni all-inclusive hotel, kjer so doživljali svojo različico Jamajke, sam pa sem izbral najcenejšo varianto prenočevanja na plaži - barake Firefly. Gre za skupinico štirih lesenih barak, v katerih sta postelja ali dve, obešalnik in miza. Če odštejemo, da iz stropa visijo žeblji, ki se jih domačinom, kot kaže, ne ljubi zakriviti, in da od časa do časa prek tal steče kakšna večja miška ali podgana, hiške zbujajo prav domač občutek. Takoj ko sem odložil prtljago, sem skozi tropski zimzeleni vrt odšel na plažo, kjer je neskončno število zvezd prekrivalo jasno nebo, topel vetrc je mirno pozibaval ocean in se ni zmenil za parček, katerih telesi sta v vodi mirno in pogumno drsela en v drugega. Ah! Kakšne snežinke neki! Po obilnem zajtrku in najboljši kavi, kar sem jih kdaj v življenju pil, sem se ob jutrih odpravil na potepe po plaži. Palme so se upogibale, bose noge so uživale v drsenju skozi pesek, ki ga je gladil ocean, ušesa so lovila hreščečo reagge in rap glasbo, oči pa so se pasle na pomanjkljivo oblečenih, vendar toliko bolj obdarjenih dek- letih, ki so se sprehajale po plaži ali igrale odbojko. Turisti so večinoma poležavali na plaži, pili pivo in kadili svoje jointe. Vsake toliko čase me je ustavil kakšen trgovec ter ponudil hrano in pijačo, vožnjo s čolnom ali pa cigarete in druge droge. Edino, kar me je zanimalo, so bile prav te, vendar so bile cene tako navite, kot da smo v Amsterdamu in ne v državi tretjega sveta, tako da sem raje uporabljal cenejšo zalogo, ki sem jo kupil noč poprej. Vsake toliko časa je sonce malo preveč zapeklo in takrat je bilo potrebno zaviti v manjši lokalček in se ob pivu odžejati. Lokalni natakarji so zgodba zase. Vedno zakajeni se neprestano zafrkavajo z gosti, padajo po tleh, si vzamejo pijačo in usedejo za šank ter ne strežejo nikomur več, dokler ne spijejo svojega, požvižgajo in osvajajo vsako belko, ki jo zagledajo, saj vedo, da jih ogromno prihaja sem ravno zaradi njih, drugače pa mirno čakajo na večer, ko se okoli sedme ure sonce ravno skrije in se trume turistov začenjajo noro opijati. Sam nisem bil nikakršna izjema in sem noč za nočjo križaril med najboljšimi lokalčki, najboljšim rumom in najboljšimi dekleti. Nekateri prostori so bili odprti za vse, v druge, zaprte (oziroma odprte samo za Američane), pa se je bilo pač treba improvizirano pretihotapiti. Na zabavah so vrteli izključno rap glasbo. Ne reaggea, ne rock, ne trance, ampak non stop rap, ki mi je po nekaj dnevih šel že pošteno na živce, in zato sem toliko bolj navdušeno neke- Preden nas je taksist izpustil, mi je ponudil še pest lepih, polnih in dolgih vršičkov prave, zelene in dišeče domačice. Ker povsod spoštujem lokalne navade in kulturo, ponudbe nisem zavrnil. Ko sem odložil prtljago, sem skozi tropski zimzeleni vrt odšel na plažo, kjer je neskončno število zvezd prekrivalo jasno nebo, topel vetrc je mirno pozibaval ocean in se ni zmenil za parček, katerih telesi sta v vodi mirno in pogumno drsela en v drugega. Ah! Kakšne snežinke neki! laksiPatmat žJžfjjjffl! založba goGA 6^335 Cvlčk/ H] park faifJ “““‘m.« rr^. ga večera kričal »Jihaaaaa!« in kot nor stekel do prizorišča, kjer sem zaslišal pravi evropski house. Glasbo so vrteli na dveh odrih, ki so ju Američani ravnokar spraznili. Osebno mi je biio popolnoma vseeno, ali je še kdo gor ali ne, in sem z veseljem skočil na enega in že deloma omamljen na veliko začudenje preostalih začel plesati kot nor. Kmalu se mi je pridružila neka Američanka; tako sva nekaj časa zagledana en v drugega strastno plesala. Vse dokler ragby ekipa Teksasa ni posumila, da se zna tu zadeva razplesti v nekaj konkretnega, in je deklico naglo odpeljala, meni pa dala vedeti, naj se ne dotikam nobene več. Z ragby ekipami pač ni heca. Večeri so se zaključevali pred barakami, kjer smo se sosedje ob zadnjih jointih in kozarčkih ruma spoznavali in zapletali v globoke filozo-fsko-hedonistične debate o smislu življenja, potem pa še pred jutrom do zadnjega popadali po tleh. In kot vedno je bilo vmesnega poletja še prekmalu konec. Tako mi ob vrnitvi domov ni preostalo drugega kot čudovite bele snežinke, ki se kot kosmiči vate spuščajo z večernega neba, sprostitev ob branju knjig na domačem ognjišču, in zavest, da se tudi sredi zime nekje upogibajo palme, bose noge uživajo v drsenju skozi pesek, ki ga gladi ocean, ušesa lovijo hreščečo reagge glasbo in oči veslo pasejo na pomanjkljivo oblečenih dekletih. Revija park išče komunikativne in ambiciozne ekomomiste (ni pogoj), lahko tudi študente, ki želijo delati v trženju oglasnega prostora. Ponujamo dinamično delo v timu in stimulativno plačilo. Za dodatne informacije pokličite 07 393 08 12 ali zahtevajte informacije na park@park-on.net. skupina DN5 yc&jb m 1 n t y lotopub com Ko smo ParkXtremovci prvič vroči pili ... Slovenski nacionalni šport je bingljanje z vrvi. Žal. Pa pri tem ne mislim na bandži, sploh ne. Čeprav me tudi na bandži ne boste spravili, to moram pač poudariti. Ne zato, ker bi tista elastika lahko počila, kakor mi je nekoč počila elastika v gatah. Bilo je grozljivo. Prvič v življenju sem noč prespal s punco v isti postelji. S punco, ki ni bila moja sorodnica. Bemti, tole sem malo zakompliciral. Moram pojasniti, jasno, da ne bo kdo mislil... Brrr! Enkrat sem na služenju vojaškega roka dobil dopust, ker sem, ko smo se na kamionu peljali mimo na nekem travniku mirno pasočih se ovc, vzkliknil: »Drugovi vojnici, pičke na travnjaku!« Poleg je bil tudi nek oficir, ki me je samo debelo gledal, rekel pa ni nič, samo zvečer sem dobil tridnevni izhod v mesto. Pa en kratek pogovor pri vojaškem psihologu, ki me je največ spraševal predvsem o ovcah! Vam povem, da sem se, vsaj dokler sem služil bivši domovini, ovcam ogibal na široko, da le kdo ne bi pomislil, da ... Brrrr! Ja, zato moram malo bolj na široko pojasniti travmo z elastiko v gatah. Prvič sem torej prespal z deklico in prav luštno sva se imela, čeprav nisva povsem natančno vedela, kaj sploh početi in kaj kam vtakniti ... Ampak, ja, nekako sva speljala tisti extrem, zjutraj pa se je pojavila težava. Ko je bejba vstala iz postelje in se oblekla, bi moral vstati tudi sam. A ko sem dvignil odejo, sem se zgrozil. Namreč, na sebi sem imel nekakšne padalske gate nemogočega vzorca z nekakšnimi pisanimi račkami (kupovala mi jih je seveda še mamica, ki ni vedela, da jih bom v kratkem pokazal kakšni pupiki!), za nameček mi je pa še elastika v njih počila. Seveda mi je bilo nerodno odkriti se in vstati, punca pa nikakor ni hotela iz sobe ... Ker se je to glede na moja leta dogajalo v času elektrifikacije in druge petletke, se razpleta pravzaprav ne spomnim, le travma je ostala. In zato me na bandži ne boste spravili, ker to je itak elastika ... Ampak začel sem govoriti o slovenskem na- cionalnem športu, štriku za vratom. In hotel dodati, da so tudi izjeme, predem me je odneslo drugam. Zdaj spet povzemam in v zgodbo kličem gospoda Ličnega, ki seje pred časom, ko so v Ljubljani živeči samomorilci odkrili nebotičnik s teraso na strehi, odločil, da si popije kavico prav gor, v restavraciji na terasi. Mirno je sedel in k njemu je kmalu, nič hudega sluteč, pristopil natakar. Da bi ga povprašal, kaj si bo izvolil popiti. Gospod Lični je naročil kavo s hladnim mlekom (ker ne maram mehurčkov v spenjenem mleku, ti mater, a razumeš!), in ko mu je natakar že obrnil hrbet, ga je še povprašal, kje imajo odskočno desko. Natakar je seveda padel na rit od ogorčenja in gospodu Ličnemu začel razlagati, da se iz tega pač ne sme norčevati, da je le nekaj dni nazaj prav on neki ženski postregel kavo, ko ji je prinesel račun, je pa že ni bilo več in ga je zelo prizadelo! Za zgodbo samo pravzaprav ni pomembno, ali mu je bilo žal, ker je skočila, preden je poravnala ceh, gospod Lični se pa tudi ni spomnil vprašati, pravzaprav sem hotel dati poudarek na adrenalin, ki zajame človeka, ko stoji na robu in se vrže v globino ... Eh, saj sem pravzaprav pozabil, kam sem rinil s poanto, zdaj pa niti ni več pomembno. Ker tokratni ParkExtreme je imel vse, le extremnosti ali adrenalina ne. Lahko bi celo rekel, da smo se prvič malo namatrali, in če bi bil recimo Joco z nami, bi lahko tudi zapisal, da se je prvič zgodilo, da je nekdo na odpravi tudi shujšal. Ja, Joe je že vedel, zakaj ni šel poleg. Mislite, da je kilažo lahko vzdrževati? Veste, koliko pujskov in kokic in kravic mora človek použiti, da lahko .reče, da ga ima pod streho!? Poklical sem Stojana Gledja (izgovorite Gleč, da ne boste izpadli butec, kakor jaz!), direktorja podjetja GledRing iz Ljubljane, katerega zelo uspešno podjetje se ukvarja (hm, pozabil, ampak v hali ima ogromno število mašin!) z nečim uspešnim, je pa tudi edini uvoznik za vozilca Trikke (epp: www.trikke.com) za celo bivšo Jugo, kar nam pove, da Amerikanci še zdaj ni- majo pojma, da smo mi sovraga izgnali že 91. leta. Prijavljenih je bilo, da bi se jih Rusi otepali, na dan odhoda v Ljubljano (Pozor! Prišel sem prvi! Celo Bačo je zamudil!) ni bilo nobenega. Lalič femili, ki nikoli ne manjka, seje nekaj izgovorila na nekakšno poročno potovanje po Peruju (ampak opravičila nisem sprejel, ker bi potovanje po mojem mnenju lahko tudi prestavila!), Luka, Joco in Robertiez so skakali vsak po svoji (ne, sori, Robertiez je kupil playstation in ga od takrat sploh še nismo videli!), ker pa sem najel kombi, sem ga moral napolniti s svojim sinom in njegovim prijateljem Aljažem, ki sem ga zelo zelo težko odtrgal od računalnika, saj je bila njegov ata nekje na potovanju. Dobro, vozilca trikke. Oglejte si fotke in vam bo vse jasno. Stojan nas je odpeljal na parkirišče trgovskega centra in tam sta nam s sinom Lukom pokazala, kako se stvari streže. Pravzaprav stvar sploh ni težka. Pravzaprav ne iz-gleda težka, bolj pravilno! Vsak je zajahal svojega trikolesnika in potem smo se lomili po parkirišču, da so se ljudje kar ustavljali in zabavali. Luka je že uganjal hudiča in pol, Stojan pa malo manj, ampak je izgledal zelo elegantno. In kot nam je že po telefonu zatrdil, smo nekako v pol ure tudi mi prišli v »grif«. In je zadeva postala nadvse zabavna. Giblješ se nekako tako, kot bi tekel na smučeh, a dokler ne dojameš, se gledalci nadvse zabavajo, kaj bi tajil. Bolj sem se trudil, bolj sem bil trd. In je izgledalo, kot da imam metlo v ritki! Otroka sta zelo hitro zapopadla, o Anji ne bom nič rekel, ker me bo Bačo zihr še kdaj slikal in me bo potem še bolj grdega napravil, drugih pa ni bilo. Stojan je lepo nabiral kroge, trikke uporablja za rekreacijo, dnevno z njim naredi kar nekaj kilometrov. Zgleda dobro, če zaradi vozilca, pa ne vem. Vem samo to, da sem sam dobro zakuhal in so me kar malo mišice bolele. Tam blizu je visel plakat z nekakšno debeluško in tangicami, na katerem je pisalo, naj ne čaka na maj. In škatla enemo-na spodaj. Jebiga, bajsi, če hočeš shujšati in dobro izgledati v tangicah, enemon zihr ne bo pomagal, pa naj napišejo kar hočejo! Trikke pro-baj, pa bo! Ampak ne, za to se je potrebno gibati! Prav zabavali smo se več kot eno uro (Slišal sem, da je bil čisti dizaster, ampak Šini mora delati epp, jebiga, jaz bom pa tole objavil, ker mi pravijo, da manj, ko se dogaja, bolj duhovit (?) je naš Damijan; op.ur.), malce mi je tudi samozavest zrasla in sem poskusil kopirati neke strupene fore, ki jih je uganjal Luka, pa ni šlo. Mislim, šlo je že, samo ne elegantno ... Na koncu nas je Stojan povabil k sebi domov na sok, spoznali smo še soprogo Barbaro. Ki bi z lahkoto delala reklamo in za enemon in za trikke! Ampak ne bom več klobasal, ker je Stojan včasih treniral košarko in je še višji od mene ... Vožnja domov je bila malce bolj extremna, ker je sam presvetli šef Kapš čakal, da mu pripeljemo kombi, nekdo od potnikov je pa golobčke spuščal, ampak sem obljubil, da ne bom povedal, kdo! In razmišljal sem, kaj se je tisti ženski, ki se je vrgla v globino, preden je plačala kavo, med potjo dol motalo po glavi. Je mar pomislila: Na, zdej sem pa res nardila pizdarijo, ročne pa nikjer! Mimogrede, trikke ima dve zavori... flpttlEK ZA \yeoLo%*£> jsi0OK.T^'HACi7«3 ih r>ziČHi č£ Hlii -SeftH cowt2-y t ^i^ou het RE'M mKoii fOTEM, KO 5EL E^OTA\ ?0TLKČ OJrtŠTK) UfOK03UA m KO sno IF V5\ UTRli ( VA M ŽIVELA 3Ano š£ V HAŠm sroMiviiH.-. A-lt ( ŽIVCEM3f KORBft' ENOTA , 2.6.A^-2.003 : ZPI je J KOT 3>A ><»£ T\E MO£|lO ŽMOTlTI TE FREČUpftVlTE lP\l-t. ~ZS£Q<^- r~ r r~ r- pOM uToKO^EHCEV STK\?rrz. TbDKEK.^ Tf\SOŠl ^ULT ^ UU13> O r S' _ r- r r* r r f\ r^-' r r SHEF\ VEt>ET\'- ^ X KM DELA KPiRLOS^2 , _ ^ ^ '5>: !ll J / VfR3ETH0^P£ /SftHO iA KLMlČHO S HENUrvO V ^ftRNlCE... CBRI.OJ [ Vit zrh j.p- |(TftK1. bl^TRKl ifz^LE^B Dft 1M«K0 ^ (vEio ? NO\J\rl / KnESTčvA' SE HADALIVJt-nEnpC- I JPOTZjiC lokalno trobil Od poraza do poraza do končne zmage! Predsednik uprave Krke, d.d., odpustil vse novomeške košarkarje Vlade Sodček Gavrane po dolgih letih spet na mestu branilca - Ekipa preverjenih mojstrov -Podžupani v spremljevalnem programu Stanko Medved jr. »Ponosna sem, da bom pomagala k novemu preporodu novomeške košarke, tako kot sem pomagala k preporodu novomeške mafije,« je ekskluzivno za Potlač izjavila nova cheerleade-rka prenovljene ekipe KK Krka Mati Podžupanja. »Sem rekla mafije? Mislila sem seveda novomeškega gospodarstva.« Pa pojdimo po vrsti. Letošnja sezona novomeških košarkarjev je očitno razočaranje. Porazi se vrstijo, ljubitelji košarko spremljajo samo še v črni kroniki, Laščani in Ljubljančani se hehetajo, češ »Dolenjci, spet ste tam, kamor spadate, na jugovzhodu.« Toda gospodje s Severa so pozabili na en pomemben element, osmo svetovno čudo, ljubitelja po bazičnem milu dišečih Podgurk in kontaminiranih Ukrajink, prvega Balkanca Evrope in zadnjega Samoupravljalca Jugoslavije, človeka, ki je prodal delnice Leka, samo da bi se končno peljal v terencu, enega in edinega, njegovo ekscelenco Kneza Miloša, predsednika uprave Krka, d.d.! Knez Miloš se je najprej hotel »prijateljsko« in s steklenico cvička v roki pogovoriti s trenerjem in igralci, toda to nikakor ni pomagalo, ker £, moj ! iau5i te peda! skute.: bomo V' i m so trenerja začele tresti nočne more (»V sanjah se mi je prikazoval Knez Miloš z žogo namesto glave in sačmaricami namesto rok,« jeka- || / \ ^ sneje izpove- LL— dal odstopljeni trener), igralcem pa roke. Zato je bodoči slovenski Kralj sestavil peklenski načrt. »Odpustil sem te predobro plačane polamaterje, ki niso vred-' ni niti tega, da jim damo kakšen farmacevtski pripomoček iz nove tovarne v Šentjerneju. Prav tako bo letel trener, zdravnik, predsednik kluba, predstavnica za tisk in mažoretke. Vse trenerske, upravne in promocijske zadeve bom' prevzel sam. Če sem iz murskosoboškega blata povlekel dolenjsko gospodarstvo, postavil drugo najboljše farmacevtsko podjetje v Slo veniji in uspešno obdelal vse potrebne Ukrajinke, bom menda na evropski vrh spravil tudi neko košarkarsko moštvo!?« Na vprašanje o sestavi novega moštva je bil predsednik Krkine uprave precej skrivnosten: »Glede ekipe lahko rečem samo to: nič ni več, kot je bilo. Po dolgih letih trenda, ki je šel v smer, da naj bodo košarkarji čim večji in čim močnejši, se v zadnjem času med strokovnjaki spet uveljavlja prepričanje, da so najpomembnejše izkušnje, predvsem pa modrost. Zato bom v ekipo poleg sebe znova povabil Vlada Sodčka Gavrana (za nepoznavalce: Vlade Sodček je sedanji športni direktor KK Krka, nekdanji kapetan jugoslovanske mladinske reprezentance, dobitnik nagrade za najboljše gibanje v napadu, prvi amaterski športnik, ki se je brez kisikove bombe povzpel na Mont Eve-rest, petkrat zapored športni menedžer leta po izboru revije Potlač - tedaj smo zapisali »Vlade Sodček je sam po sebi zgodba o uspehu; inštitucija neskončnih možnosti!« op. SM), ki bo zaigral na mestu branilca in strelca. Seveda bom rehabilitiral tudi Advocata El Diabola El Plan- TAK tim ) u sr BOPO Cm ruspi mlace: toslf! |V MM AII N. 4 KRKA S* tana (nekdanji direktor KK Krka, trenutno upokojen). Mislim, da bomo mi trije za začetek zadosto vali, saj je bolj kot kvantiteta po membna kvaliteta, kar sicer ne velja, vsaj po mojem mnenju, kadar se lotevamo ženskega spola.« Iz zaupnih virov blizu Kapiteljske cerkve izvedeli, da se bo v projekt vključila tudi mestna občina Novo mesto. Tudi o tem smo seveda pobarali prvega moža prenovljenih novomeških košarkarjev. »He, he, he, pred vami pa res ne morem nič skriti. Res je, don Kova mi je še dolžan manjšo uslugo v vrednosti nekaj milijard evrov, tako da sem ga v tej, to moram priznati, vendarle težki situaciji, moral prositi za uslugo. 1 igralsko zasedbo nisem imel težav, prav tako je dr. Stari pristal na to, da bo po stal klubski zdravnik (še pomnite, tovariši?), problem pa je nastal pri plesalkah-navi-jačicah, saj so vsa lepa in mlada dolenjska dekleta na podlagi osebne avdicije dobila že mesto v novi tovarni v Šentjerneju. Ta kader je prepotreben v moji tovarni in košarkarski klub je tu ostal na kratkem. Don Kova -zasluži si svoj položaj, ni kaj! - je takoj našel rešitev v svoji številni ekipi podžupanov in podžupanje, ki na občini delajo sicer prepotrebno gnečo, pa vendar! Dogovorili smo se, da bodo za polovični delavni čas zaposleni kot cheerleaderke pri košarkarskem klubu, drugo polovico pa bodo še naprej »oddelali« na matični službi.« Bravo. • Potlač, lokalno trobilo • Diretor: Dr. Novšek • Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran) • Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen • Specialna enota: Sizi (poveljnik), Metadoni (v.d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana) • Tajnik: Nacek Pacek • Glavni štab: Rotovž • email: potlac@drustvo-dns.si • Revija park je dostopna gostom v naslednjih lokalih in frizerskih salonih: Bar Gloria Prešernov trg 3, Novo mesto Frizerski salon Renata Bršljin 22, Novo mesto * T* Jrizersfc sabn Pizzeria Novljan I RESTAVRACIJA | | Novi trg, Novo mesto NOVLJAN tel.: 07 33 22 223 Bistro in pizzeria Kaval I Panda d.o.o. Velike Brusnice 13 tel.: 07 30 85 623 smm*. r Figura Kr neki Ljubljanska cesta 27 ^ £ Novo mesto v K r neki J Knjigarna Goga Glavni trg 6, Novo mesto Prepih Gornja Težka voda 19 Stopiče PREPIH tel.: 07 30 89 404 d.o.o. Pumpa bar Topliška 9a, Novo mesto MiJinjlišiš1 Frizerski salon Jure Kandijska 19, Novo mesto v J KULT. j Kult klub Muzejska 3, Novo mesto Milil 1 Pri Belokranjcu Kandijska cesta 63 Novo mesto tel.: 07 30 28 444 >>**>***- McDonalds Ljubljanska 27 Novo mesto Frizerstvo in lasuljarstvo KODRČEK Ljubljanska 80, tel.: 07 33 26 028 Smolenja vas 3, tel.: 07 33 44 118 Frizerski studio Simona tim©na Marjana Kozine 3, Novo mesto Naročniki revije pdfk so tudi naslednje ustanove: CIK Trebnje Kidričeva 2, Trebnje -5—; tel.07 34 82 100 [J V www.ciktrebnje.si . C Mestna občina Novo mesto Seidlova 1, Novo mesto K*!/, OŠ Šmarjeta N^. '^ Šmarjeta 1, Šmarjeta tel.: 07 38 44 180 s Visoka šola za upravljanje in poslovanje Dodiplomski visokošolski programi Na Loko 2, Novo mesto >r, tel.: 07 39 30 020 DM Ht/ Dolenjski nuzej vMuzejska 7, Novo mesto y OŠ Bršljin ® Kočevarjeva 40, Novo mesto ^e-mail: os.brsljin@guest.arnes.si y z ^ RIC Novo mesto Novi trg 5, Novo mesto TlK tel.: 07 39 34 550 “ ■j", Razvojno izobralevalni www.ric-nm.si timumnu ^ ( - 'j OŠ Brusnice ^ ^ Velike Brusnice 101, o i V. Brusnice o ^ J ‘ J Knjižnica Mirana Jarca Rozmanova 26/28, Novo mesto . tel: 07 393 46 74 KNJIŽNICA M I A N A J A 'R C A f' \ Osnovna šola CENTER Seidlova cesta 7 8000 Novo mesto V_________________________________J fi ; Šolski center Novo mesto Šegova 112 JMovo mesto ' KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE ' KC Janeza Trdine v J Novi trg 5, Novo mesto V Knjigarna Goga Glavni trg 6 8000 Novo mesto tel (07) 393 0 802 knjigarna@zalozba-goga.si Delovni čas pon. - pet.: od 9h - 19h sob.: 9h do 13h III 857/2003/200* 200501884,2 Berem park. Ker je to dolenjski časop Ker je to časopis, ki si upa več. Ker je to časopis, ob katerem se zamislim. Ker je to časopis, ob katerem se nasmejem. Ker je to moj park. Naročilnico pošljite na naslov Park, Glavni trg 6, Novo mesto, pokličite na telefon 07 393 08 12 ali pošljite e-mail na park@park-on.net. Naročnina velja do pisnega preklica. Revija Park je mesečnik. Cena posameznega izvoda v redni prodaji je 450 sit, redna naročnina za deset številk pa 4.050 sit, za dijake in študente 3.600 sit. Študentje in dijaki naj priložijo potrdilo o šolanju.