658 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 4 (101) 
J o ž e f K o š i č , Življenje Slovencev med Muro in Rabo. Budapest, 1990. 191 strani. 
Zdi se mi, da Košičeva knjiga ni bila deležna pozornosti širše strokovne javnosti, zato sem se odločil za ta 
nekoliko zapoznel zapis. 
V knjigi so natisnjena izbrana dela J. Košiča (1788 - 1867), gornjeseniškega župnika. Rojen je bil v 
Bogojini v učiteljski družini. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Köszegu, višjo gimnazijo, licej in bogoslovje v 
Sombotelu, kjer je bil 1811 posvečen v duhovnika. Od 1816 je bil župnik v Dolenjem, od 1829 pa v Gorenjem 
Seniku. Prof. dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec Košičevega dela, je v knjižici objavil kratek, a tehten se­
stavek o njegovem delu. Opozoril je na posamezne spise, vire Košičevih spoznanj, tudi na zmote in na ocene 
sodobnikov o njegovem delu. Tako imamo celovitejši vpogled v Košičevo delo in hotenja. 
Košič je bil rojen na slovenskem ozemlju med Muro in Rabo, ki je bilo po prvi svetovni vojni priključeno 
k Jugoslaviji, služboval in deloval pa predvsem na slovenskem ozemlju, v Porabju, ki je bilo dodeljeno ogrski 
državi, oziroma je ostalo v okviru te države, kot ene od naslednic Avstro-Ogrske monarhije. Peter Kozler je bil 
v sredini 19. stoletja, ko je začrtal slovensko narodnostno mejo natančnejši kot poznejši določevalci državne 
meje med Ogrsko in Jugoslavijo, če je bil njihov namen pri razmejevanju držav, da narodnostno načelo upošte­
vajo. Košič je zapisal, daje v njegovem času v Železni in Žalski županiji živelo 40.800 Slovencev, številni pa 
so živeli v sosednjih krajih, kjer so bili v službi, na šolanju ali pa so bili lastniki pravih posestev. Zdi se, da 
podrobnejše študije o razvoju prebivalstva ob meji od Košičevih časov do danes nimamo. Taka študija bi 
pokazala tudi razvoj madžarskega in slovenskega prebivalstva na obeh straneh sedanje državne meje. V Porabju 
je kljub prizadevanju v zadnjem obdobju poznavanje slovenskega jezika skromno. Nenaklonjene razmere do 
pokrajine in slovenskega jezika so bile očitne. V Gorenjem Seniku, kjer je služboval Košič, do pred kratkim tudi 
ni bilo slovenskega župnika. Ob nedeljah je tja prihajal župnik maševat v slovenskem jeziku s te strani državne 
meje. To ni vzpodbudno. Upajmo, da bodo razmere Porabskim Slovencem v prihodnje bolj naklonjene. Na to 
kaže najbrž tudi izid Košičevih spisov. Izšli so s pomočjo Sklada za narodnostne manjšine na Madžarskem, 
Ministrstva za kulturo RS in Društva Mladost. Matična država bo morala poiskati pota za še tesnejše sodelo­
vanje z porabskimi Slovenci, s to maloštevilno slovensko skupnostjo, kije v neugodnih razmerah ohranila svojo 
etnično pripadnost. 
V obravnavani knjigi je ponatisnjenih pet Košičevih del, med njimi tri knjige in Slovenska pesem ob 
odprtju prvega ogrskega gledališča v Pešti 1837. Od ponatisnjenih del je bil doslej širši slovenski javnosti po­
znam le spis Starine Železnih ino Salaskih Slovenov. Dr. J. Gruden gaje kot rokopis uporabil pri pisanju pogla­
vij o »ogrskih Slovencih« v Zgodovini slovenskega naroda in objavil v ČZN, 1914. V knjižici je natisnjen v 
dopolnjeni obliki. Spis O Slovencih na Ogrskem je prvič natisnjen v slovenščini. Ob njem je prof. Novak 
zapisal, da je bil Košič prvi Slovenec, ki je sestavno opisal ljudsko življenje in kulturo dela svojega naroda. Iz 
tega dela zvemo največ o razmerah in navadah Slovencev med Muro in Rabo v začetku prejšnjega stoletja. V 
knjigi so ponatisnili tudi Košičevo knjigo Zobrisani (omikani) Sloven i Slovenka med Miirov in Râbov, ki jo 
ima prof. Novak za najzanimivejšo Košičevo knjigo. Pobudo za to knjigo je avtor našel v Slomškovem delu 
Blaže in Nežica v nedelski šoli. Košič je velik del knjige povzel dobesedno ali v skrajšani obliki, dodal svoje 
misli in pisal o domačih verskih razmerah. V knjigi so ponatisnili tudi njegove Zgodbe Ogrskega kraljestva in 
Kratki nauk ogrskega jezika za začetnike. Nekateri Košičevi spisi so v knjigi ponatisnjeni v knjižnem jeziku, 
drugi v narečju. Zadnje bodo težje prebirali bralci, ki ne poznajo narečja, zato so na koncu knjige dodali slo­
varček narečnih besed. . , A 
L u d v i k C a r n i 
P e t e r B o r i s o v , Ginekologija na Slovenskem od začetka do leta 1980. Ljubljana : Slovenska 
akademija znanosti in umetnosti, 1995. 425 strani. 
Prof.dr.med.dr.sc.med. Peter Borisov je pred kratkim izdal pomembno in koristno knjigo. Borisov je 
ginekolog-specialist, vendar tudi izkušen in ploden zgodovinar medicine; bil je dolgoletni predstojnik Inštituta 
za zgodovino medicine pri Medicinski fakulteti ljubljanske univerze. Potem ko je pred leti objavil prav tako 
kapitalno delo Zgodovina kirurgije na Slovenskem, je Borisov zdaj obdelal razvejano področje ginekologije in 
porodništva v svoji domovini. Ze ob samem naslovu knjige bi morali povedati, daje preveč omejen, ker prav 
medicinska pomoč nosečnicam in porodnicam zavzema velik del te nove knjige in je ponekod celo v središču 
njegovega raziskovanja. 
Knjiga je urejena kronološko: čas pred reformo šefa avstrijskega zdravstva Van Swietena, to je do konca 
18. stoletja, nato razvoj bolnišnične in klinične ginekologije ter porodništva na nekdanjem Kranjskem vse do 
druge polovice 19. stoletja. Sledijo: razvoj porodništva in šolanje babic do začetka 20. stoletja, obdobje razvo­
ja obeh disciplin od druge polovice 19. stoletja do konca prve svetovne vojne ter obdobje med obema svetov­
nima vojnama. Na končuje zelo zanimivo obdelano obdobje 1945-1980. 
Pisec monografije je obdelal veliko gradiva, od originalnih dokumentov in statističnih podatkov do bogate 
literature, ki zajema tudi mnoge publikacije iz drugih dežel. Podrobno so raziskana za ginekologijo in porod­
ništvo pomembna mesta, kot tudi vzajemne povezave s strokovnim razvojem in s protagonisti stroke v sosed­
njih državah, predvsem v Italiji in Avstriji. 
Posebej zanimivo je opozoriti, da je bila prva slovenska knjiga z omenjeno tematiko, popularno delo A. 
Makovica "Prasanja inu odgovori zhes Vshegarstvu", natisnjena že leta 1782. 
Sedaj pa bomo z našim prikazom preskočili okoli 160 let... 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 4 (101) 659 
Avtor je v knjigi namreč prikazal tudi, kako je bila organizirana skrb za porodnice v času osvobodilne 
vojne 1941-1945, tj. organizacija porodništva v ilegali oz. v partizanskih bolnišnicah, ki so ostale zahvaljujoč 
patriotizmu in podpori prebivalstva neodkrite. Ob zaključnem obdobju narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji 
pa je bil organiziran za posebno težke in zahtevne ženske bolnice letalski prevoz v zavezniške baze v osvobo­
jenih delih Italije, kjer so bile dobro opremljene bolniške ustanove. 
Opombe v tej obsežni knjigi obsegajo 80 strani. Najdaljša je posvečena Ignazu Semmelweisu in njegovim 
izkušnjam na področju poporodne vročine in sepse. Na koncu knjige je Borisov dodal obsežen povzetek v 
angleščini. 
Ob koncu tega kratkega prikaza lahko predvsem ugotovimo, da sta se ginekologija in porodništvo v sloven­
skih deželah razvijala podobno kot v sosednjih državah na zahodu. Nekateri protagonisti stroke so bili tudi med­
narodno znani. To velja predvsem npr. za Alfreda Valento pl. Marchturma (1869-1926), za Pavla Lunačka 
(1900-1955) in od leta 1955 za Franca Novaka. 
Z d e n k o Le v e n t a i 
L o j z T r š a n, OF v Ljubljani. Organiziranost v času italijanske okupacije 1941-1943. Ljubljana : 
Arhiv Republike Slovenije, 1995. 197 strani. 
Arhiv Republike Slovenije je v zadnjih letih začel z obsežno in premišljeno založniško dejavnostjo, s 
kakršno se težko pohvalijo tudi osrednje znanstvene institucije v državi. Zlasti je pomembno, da je ta vodilna 
arhivska ustanova, poleg razstavnih katalogov, inventarjev ter arhivskih virov kot stalnih izdaj, začela izdajati 
magistrske naloge svojih delavcev. Na ta način namreč njegovo vodstvo omogoča, da delovni in ambiciozni 
strokovni kader pride (najprej do prve) knjižne izdaje, poleg tega jih s tem spodbuja k novim in še večjim 
raziskovalnim naporom in ne nazadnje še bogati slovensko historiografijo s kvalitetnimi raziskavami manj 
znanih procesov in dogodkov iz naše bližnje in daljne preteklosti. 
Eno izmed lično oblikovanih monografij, ki jih je Arhiv izdal sredi letošnjega leta, je tudi magistrsko delo 
Lojza Tršana, zgodovinarja, ki je strokovni in širši javnosti znan kot avtor več razprav in člankov iz tematike 
druge svetovne vojne, ki jih je objavil v strokovnih revijah in osrednjih časnikih. Neznano tudi ni, da v zadnjem 
času tvorno sodeluje v ekspertni skupini za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško ter Arhivskem društvu 
Slovenije. 
Magistrsko delo, ki gaje Tršan na Filozofski fakulteti zagovarjal že leta 1990, je rezultat njegovega večlet­
nega natančnega in trdega dela. Avtor se pisanja namreč ni lotil že takrat, ko je proučil dosegljivo literaturo in 
dokumentarno gradivo, temveč šele potem, koje zbral pričevanja ljudi, ki so dejavno sodelovali v dogodkih, ki 
jih je sklenil podrobno raziskati. Največji del tovrstnega gradiva je zbral v času, koje bil profesionalni zgodo­
vinar pri občinskem odboru Zveze borcev v Ljubljani. Tršan seje v svojem knjižnem prvencu lotil problematike 
iz časa druge svetovne vojne, ki doslej še ni bila podrobneje raziskana in predstavljena. To je organizacija in 
delovanje OF (Osvobodilne fronte) v Ljubljani in njeni okolici med leti 1941 in 1943, torej v času, ko Ljubljana 
ni bila le središče oboroženega odpora, brez katerega bi - po Kardeljevih besedah - "stradali (...) in se pretvo­
rili v majhno četo, ki se neprestano izvlači iz obkolitve". Bila je tudi središče političnega dogajanja na 
Slovenskem, kajti tu so bila vodstva pomembnejših predvojnih političnih strank, sindikalnih gibanj in organi­
zacij. Kot je razbrati iz uvoda, je osrednjo pozornost namenil razvoju organizacije in kadrovske strukture OF in 
njenih "sestrskih" organizacij (Ljudske pomoči, Narodne zaščite, Delavske enotnosti in Mladinske OF), 
oblikam, s pomočjo katerih so se aktivisti temeljnih in drugih skupin na terenu povezovali v matične in terenske 
odbore OF (te oblike so po njegovi oceni največ pripomogle, da je OF tako hitro prerasla v množično organi­
zacijo). Podrobneje so ga zanimali še odnosi posameznih skupin do Dolomitske izjave ter njeno udejanjanje v 
Ljubljani, pa tudi posledice, ki so jih imele določene akcije okupatorja in njegovih domačih zaveznikov na 
razvoj OF v obravnavanem obdobju. 
Zaradi preglednosti je knjigo razdelil na štiri poglavja, ki so časovno razmejena s sledečimi pomembnimi 
dogodki: ustanovitev Protiimperialistične fronte, obžičenje mesta, začetek množičnih italijanskih represalij ter 
sprememba ustroja OF, božične racije, kapitulacija Italije. V skladu z opisano zasnovo je pisec v začetnem 
poglavju osvetlil, kako je potekalo ustanavljanje posameznih odborov OF v Ljubljani in njeni okolici in sicer 
od maja 1941, ko je obstajala le vrsta "različnih povezav" med prijatelji in somišljeniki in ni bilo posebnega 
organizacijskega merila, pa do konca leta 1941, ko so začeli organizacijo sistematično graditi in so odbori OF 
poleg političnih začeli prevzemati tudi nekatere oblastne naloge (pobiranje narodnega davka in posojila, nabi­
ranje prostovoljcev in zimskih potrebščin, agitiranje za narodno enotnost in "bojevanje" proti narodnim izda­
jalcem). Pri tej analizi ni zaobšel temeljnih problemov in vprašanj, ki so tesno povezani z vzpostavljanjem orga­
nizacije OF. Do tistih, ki so že znani in obdelani, se mu ni bilo treba opredeljevati, temveč jih je samo povzel. 
Manj znane in še ne dovolj raziskane pa je podrobneje proučil in izpostavil. Med prve nedvomno sodita dejstvi, 
da so bili komunisti jedro, okoli katerega je nastala organizacija OF, ter daje bilo že na začetku navzoče neza­
upanje med posamezniki iz ustanovnih skupin. V drugo kategorijo pa sodijo ugotovitve, kot na primer, da komu­
nisti v začetku niso vsiljevali svojih ljudi v odbore OF, ker so bili bolj navezani na partijsko organizacijo; nada­
lje, da je imel Izvršni odbor OF majhen vpliv na vzpostavljanje Mestnega, Okrožnega, rajonskih in terenskih 
odborov OF v Ljubljani in daje v tem času organizacija OF, ki sojo začeli sistematično graditi šele septembra, 
močno zaostajala za njenim političnim vplivom in močjo ter številom pripadnikov. 
Drugo poglavje je v celoti namenjeno ustanavljanju in delovanju matičnih in tovarniških odborov OF, to 
je prvi obliki množičnega povezovanja prebivalstva v OF, ki je bila še posebej značilna za Ljubljano. Avtor je