10
Politične   stvari.
Počitnice državnega zbora.
O božiči so sli poslanci na počitnice, ki bodo trajale se nekoliko dni.
Neposredno, to je, ne po deželnih zborih v državni zbor — kakor deželne ustave velevajo — voljeni poslanci obhajajo po takem letos brez prenehanja sesije že 5 božičnih praznikov.
Ako se vprašajo poslanci ustavoverne stranke, kako so spolnovali obljube, katere so delali leta 1873. svojim volilcem, jim je odgovor na to vprašanje moral zelo kaliti božično veselje.
Sedanji državni zbor bi bil imel mnogo na novo stvarjati, mnogo na novo oživljati. V prestolnem govoru se mu je pokazal pot, po katerem bi imel hoditi. ,,Povzdigniti gospodarsko blagostanje, pospeševati trgov-stvo in obrtstvo" — to se je najbolj povdarjalo v prestolnem govoru. Vlada, ki je sama osnovala prestoloi govor, je nastopila svojo službo pod posebno ugodnimi izgledi. Bil je takrat prišel Avstriji čas italijanskega bahaštva Kalijo3trovega , čas, ko se novci kujejo sami po sebi, in morebiti se je našim ministrom že sanjalo o onih dnevih, ko ob praznicih vsak kmet ima v loncu kokos ,   in vsak borzijanee fazana.
Kako grozno so takrat obrekovali Hohenwarta! , Ta kavalir v kuti — so pisarili ustavaški časniki — saj ni razumel razmer novega časa!" Tesko je bilo pri njem izkoledovati dovoljenja za ustanovitev različnih švindel-baok in železnic, in kar se cel6 tiče ordnov, ni se dalo dobiti od njega ničesar. Ministerstvo Las ser Auerspergovo je bilo bolj postrežno. Kedar je nastopilo vlado , si je stavilo nalog , slehernega dne dati dovoljenj za ustanovitev kakih dveh bauk. Ker ob ponedeljkih „Wiener Zeitung" ne izhaja, prinašala je ob torkih po štiri take koncesije. Ako se vzame v poštev, da je sedaoja vlada že poldrugo leto opravljala svojo službo, ko je prišel ,,veliki krab", se razvidi, da se je dalo v tem času blizo 1100 koncesij za ustanovitev delniških društev. Ako se, na priliko, računa, da ima vsako tako društvo delniški (akcijni) kapital treh milijonov goldinarjev, znaša to pomnoženje narodnega imetka za 3300 milijonov gold. avst. vr.    Nu, in pri vsem tem
11
bi živeli   v Avstriji   še   neiadovoljniki ?   —   Kako prevzetno bc je govorilo o fevdalcih!    Javno  so takrat trditi po svojem prepričanji moderni državni vitezi, da so fevdalci spravili državo do brezna pogube, in kakor re-šiJci 00 se vedli Abelesi, Jeitelesi, Konigsvrarterji, Wo-dijanerji, Springerji in enaki tovariši. Kaj so bili Schvrar-zenberg!, Harrachi, Nostitzi, Haugwitzi proti tem novim baronom   in   vitezom ,   kateri   so   nosili   milijone kar v žepih pri sebi i    „Denar  je vladar   svetd";   mi   imamo novce   in   zato   vladamo   svet   in   tudi državo Avstrijo. Blizo tako  j*5 bilo  geslo tedanjih dni.    Vlada pa se je telo veselila vspehov, katere je pridobila tako po ceni. Minister de Pretiš se je iznebil   svojim prednikom nadležnega deficita in smel si je dovoliti marsikak presežek pri sestavi državnega proračuna. Minister Lasser je stal na svoje sreče   vrhuncu ,   kajti   zvišanje   plač državnim uradnikom, za katero se je on potezal, se je vresničilo. Knez Auersperg mu je izpolnil vse   želje,   kajti njemu je bilo najbolj pri srcu, osrečiti narode   v Avstriji,   da bi   zvesti postali   obstoječi   ustavi,   katere najvrednejši zastopnik je bil sam   in   je še sedaj.    Tudi za vojnega ministra je bilo dovolj denarja.   Skoda le, da že takrat niso bili izumljeni Uchacijevi topovi,   plačati  bi  se  bili morebiti mogli z delnicami ene ali druge banke.   Kako prijetno  je   bilo   v takih   okolnostib   postati   Avstrijski ljudski zastopnik, lahko si vsakdo misli.   Vlada, katera je kar čez noč s peresom pridobila milijarde,  morala je biti vsakemu volilnemu aspirantu magnet,   kajti,   kedo je znal, kaj prinese prihodnost!
A prišel je znani „h udobni k ran". — Kartoe hišice švindlarskih bank so se podrle, milijarde je pobrala slana se prej, nego so se vstvarile. V Ghetti, pravem pravcatem stolnem mestu gospodarskega na predka, kjer kaže Merkur svoje zlatnike, se je vnel ogenj in ves svet se je klical na pomoč, da bi gasil. Pred vsem so se zdaj oči obračale na vlado. Državna brizgalnica bila bi morala in je res tudi pozneje začela delati, da nebi popolnem pogorela borza in z njo „go-spodarstveni napredek", kateri je bil začetek in konec vladi sami.
Umeteljnost Kalijoatrova je na hip izgubila svojo moč. Vsakdo je poznal talmi zlato, katero se je ko valo, in se je branil ga jemati. Kaj je bilo zdaj narav-niše, nego apelacija do vlade, da bi dala iz davkovske blagajnice čistega zlatd. Vlada se je v tej zadevi obrnila do državnega zbora, in on, ki se imenuje „gospo-darskega napredka pospeševalec", dovolil je za prvi obrok 80 milijonov goldinarjev davkinih novcev, da bi se pomoglo borznemu siromaštvu. V različnih obrokih so se dajale tudi še daljne podpore prijateljskim želez-ničnim društvom, dokler se ni državi, ker so se jej v tem vsled trgovinske krize zmanjšali dohodki, nakopal na vrat dolg 300 milijonov gold. To se je godilo tako naglo, da se od enega do druzega semestra ni več znalo, koliko se je prav za prav dovolilo in izdalo za odstranitev gospodarstvene krize. S tem sicer ni rečeno, da posamezni poslanci večine državnega zbora niso vedeli, kam je prešel denar, kajti bili so znanci, osobni in politični prijatelji, katerim se je pomoglo z njim. A navzlic fem umeteljnim pripomočkom se je dovršila kriza. K večemu bi se moglo reči, da so se na troške vseh potegnili posamezniki iz zadrege. Davkini dohodki so se zmanjšali, državni troški so šiloma rastli. Poleg tega je treba bilo mnogo železnic združiti in kupovati, za kar je zopet treba bilo mnogo novcev. A ker tudi borzijanci nočejo vedno posojevati, nista mogla vlada in državni zbor storiti druzega, nego povišati davke.
Božično dete, namenjeno Avstrijskim državljanom, je tedaj, če tudi ne še razvito, vendar za razvoj ugodno povišanje davkov.    Ko je sedanja vlada nastopila, bilo
je zlata vse polno. Po petletnem delovanji se je naredilo 300 milijonov goldinarjev dolga in zdaj se ne nahaja pomoč drugod ne^o v poviševanji davkom. A to se godi brez fevdalcev in klerikalcev. Za Bacha, Schmerlinga, Belcredija, kateri so bili 17 let delujoči v Avstrijskem državnem življenji, se nam je samo enkrat zvišal davek. Sedanja sistema je pričela 1868. leta davke zviševati in ob enem obresti znižavati. Leta 1878. se bodo ljudstvu zopet drugič zvišali davki, in morebiti se pet let pozneje to zopet ponovi v tretje. Kakor se kaž , bode tega treba, za porabo novcev pa ni skrbi.