
Mati božja na Homcu pri Kamniku.
(Stran 29.)

Šmarnice:

MARIJINA
BOŽJA POTA
V EVROPI

Tretja knjiga

Spisal

Josip Lavtižar

V LJUBLJANI  1936

Založil pisatelj. Rateče-Planica na Gorenjskem

Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Karel Čeč)

5U

q h  o

■p rim« tur:

Škof. ordinarijat v Ljubljani,
dne 27. januarija 1936, !št. 406.

Jožef Vole, 1. r. Ignacij Nadrah,

stolni kanonik, škofijski cenzor. gen. vikar.


. r.


Vsebina

Stran

1. Marija Devica v Polju pri Ljubljani ....  5

2. Kropa na Gorenjskem. 9

3. Tabor v župniji Podbrezje pri Tržiču ... 15

4. Mati Božja v Kokri nad Kranjem. 19

5. Mekinje pri Kamniku . 24

6. Homec pri Kamniku. 29

7. Male Vodenice v župniji Kostanjevica na Krki 34

8j Žeželj pri Vinici na Belokranjskem ....  39

.9. Nemška Loka na Kočevskem. 44

10. Primskovo na Dolenjskem . 49

11. Dedni dol pri Višnji gori. 54

12. Sveta Marija Zagorska na Spodnjem Štajerskem 58

13. Sladka gora pri Rogaški Slatini. 63

14. Ljubično v župniji Poljčane na Spodnjem Šta¬
jerskem . 68

15. Brinjeva gora v župniji Zreče pri Konjicah . 73

16. Dolina v župniji Pokrče pri Celovcu ... 78

17. Naša Gospa v Grabnu (Zilska dolina) . . 82

18. Log pri Vipavi. 87

19. Vrhpoljska Gospa pri Šibeniku v Dalmaciji . 91

20. Črnogorska Mati božja v Letnici na Srbskem 97

21. Kutjevo v Slavoniji. . 101

22. Žalostna Mati božja v Sasvaru na Ogrskem . 106

23. Sveta gora pri Pžihramu na Češkem ... 110 :/l

24. Marija Tolažnica (Maria Trost) pri Gradcu v

Avstriji. 115

25. Marija Schmolln v Zgornji Avstriji.120

26. Naša Gospa v Ettalu na Bavarskem ....  125

27. Marija na straži v Marseillu na Francoskem . 129

28. Arezzo v Srednji Italiji.134

29. Mati vedne pomoči v Rimu.139

30. Kraljica svetega rožnega venca pri mestu Pom¬
peji . . . . . ..144

31. Naša Gospa v Guadelupe na Španskem . . . 149

Sprejmite, ljubi Marijini častilci, tretjo knjigo
o Marijinih božjih potih s tistim veseljem, kakor
ste sprejeli prvo in drugo knjigo. V njej ni samo
branje za Šmarnice, temveč veliko lepih misli za
vsak Marijin praznik med letom. Četrta (zadnja)
knjiga izide leta 1937.

V skladu z določbami papeža Urbana VIII. in
drugih papežev, izjavljam, da dajem vsemu, kar je
pisano v tej knjigi, le tako veljavo, kakršno ima
vsako drugo vestno človeško poročilo.

Rateče-Planica na Gorenjskem 2. februarija 1936.

Pisatelj.

Prvi dan.

Devica Marija v Polju pri Ljubljani.

Pozdravljen, cvetoči majjiik, mesec preblažene
Device Marije! Želeli sum te dočakati in spolnila se
je nam ta želja. Vsaka naša beseda v majniku naj
bo molitev in vsaka molitev naj se izlije v Marijino
pesem. Kako ljubeče gleda Marija na nas! Zdi se,
da šteje svoje otroke. Posvetimo ji vse hiše, vrtove,
polja, gozde in planine! Njena last smo, njena skrb
in njeno veselje.

Sto in stoletna zgodovina spričuje, da smo bili
Slovenci vedno v bližini Matere božje. Kje imajo za¬
četek naše lepe pesmi in naše bele cerkve? Ali ne
v češčenju Device Marije? Kam se je zatekel slo¬
venski narod v najhujših preskušnjah? Mar ne
k tisti, ki ji pravimo »Pomoč kristjanov?« Kam pri¬
beži otrok, če vidi nevarnost? Ali ne k materi, ki
ga bo branila vsakega sovražnika? Saj je toliko
težkih ur v življenju, kje hočemo iskati tolažbe?
Mar ne pri najboljši Materi?

Če je bil pa naš narod vedno v Marijini bližini,
je bila tudi ona blizu njega. Zato je ostal veren in
pošten. Kar ima slabega, je večjidel od tujca. Ali se
je mogel spriditi rod, ki je moral le trpeti, rod, ki
ga sovražniki na razne načine zatirajo ter mu jem¬
ljejo zemljo in dobro ime? Ali se je mogel pokvariti
rod, ki je živel le ob trdem kruhu in od žuljev svojih
rok? Ali je mogel pozabiti ob vseh hudih preskuša
njah na Boga in na njegovo Mater? Nikdar ne! In
zakaj ne? Ta rod je vedel, da je bilo Marijino srce
sedemkrat prebodeno z mečem in da bo zato našel

6

pri Mariji pomoč v vseh nadlogah. Zlasti so se slo¬
venske matere s posebnim zaupanjem obračale do
nje. Gotovo jih je rada uslišala, saj so bile njena
podoba na zemlji: junakinje v bridkostih, brez meje
v ljubezni in potrpežljive do smrti. So li mogli
otroci takih mater hoditi po slabih potih, otroci, ki
so bili že od rojstva po svojih materah izročeni Ma¬
teri božji? Zavedajmo se, da so te ljubeče in trpeče
matere poseben blagoslov našemu ljudstvu, ki bi se
brez njih ne bilo moglo ohraniti do sedanjega časa.

Ako se je tuintam ohladila stara podedovana
ljubezen do blažene Device, ako nekateri očetje ne
hodijo več v cerkev in kakšna mati ne vodi otrok
več pred Marijin altar, vendar Marija ne bo pozabila
naroda, ki jo je tisoč let ljubil; ne bo pozabila na¬
roda, čigar sinovi so zgradili njej v čast toliko
božjih hramov; ne bo pozabila mater naroda, či¬
gar hčere so skozi tisoč let ohranile s svojim kre¬
postnim življenjem njeno podobo. Ne, saj nam Marija
želi le dobro. Zato pa je vsak zgubljeni otrok nov
meč, kakor je tudi vsak najdeni otrok novo veselje
njenemu srcu. Če iščemo Marijo po slovenski domo¬
vini, jo bomo povsod našli, posebno pa na tistih
krajih, kjer je njena roka najbolj odprta — na božjih
potih.

Ko se je vršil leta 1910. mednarodni Marijanski
shod v Salzburgu, so bili povabljeni k shodu tudi
Slovenci. Ob tej priliki je govoril župnik iz lavan¬
tinske škofijo Franc Gomilšek, kako bi se še bolj
razširilo Marijino češčenje med nami. V daljšem
govoru je omenil sledeče:

»Skozi vsa stoletja, odkar je sprejel krščansko
vero, je bil naš slovenski narod Marijin narod. O
tem glasno govorijo premnoge Marijine cerkve, po¬
sebno pa njena božja pota na Slovenskem. Težko jih
je drugod več kakor pri nas. Prednamci so bili
vzorni častilci Matere božje. Kako bi mi še bolj raz¬
šli to češčenje? Treba nam je pregleda o Marijinih
božjih potih. Naj se sestavi o vsaki Marijini božji poti
opis, ki naj povzame že obstoječa poročila, pa tudi vse,
kar je znanega med ljudstvom. Taka knjiga bi zelo

7

pospeševala Marijino češčenje. Bila bi najlepši do¬
kaz, kako so stari Slovenci ljubili sveto Devico. Njih
gorečnost naj bi nas nagibala, da ne zaostanemo za
njimi. Imejmo v dobrem stanju stara božja pota.
Poživimo jih in ohranimo, kar je mogoče. Bog nas
ima v resnici rad. Na slovenski zemlji nam je po¬
delil versko središče, da si ne moremo želeti lepšega.
To je Marija Pomagaj na Brezjah. Poleg Brezij pa
ne pozabimo tudi drugih cerkva, ki jih je izbrala
sveta Devica že v davnih časih za svoje stanovanje
med slovenskim narodom. Naj ostanejo vedno res¬
nične besede:

»Nad tisoč let smo tvoji, o Marija,
ti naša si najdražja last,
ti naša si in boš največja slava,
ves naš ponos, vsa naša čast!«

* * *

Kam hočemo iti danes, prvi dan majnika?
Pojdimo k Devici Mariji v Polju, ki je
blizu Ljubljane.  Cerkev je stala nekdaj osam¬
ljena sredi polja, odtod ime v »Polju«. Ko je bila
tukaj leta 1788. ustanovljena župnija, je štela samo
261 hiš in 1172 prebivalcev. Danes obsega 11 vasi,
ima več kakor 1000 hišnih številk in nad 5000 duš.

Devica Marija v Polju je slovela kot znamenita
božja pot, kamor so romali ljudje tudi iz daljnih
krajev. Omenja se že leta 1325. Cerkev je bila ob¬
dana z visokim zidom in s pokopališčem, na katerem
je stala kapela svetega Duha.

Romarji pa niso obiskovali samo cerkve v
Polju, posvečene Marijinemu Vnebovzetju, temveč
so začenjali božjo pot že pri svetem Petru v Ljub¬
ljani. Vprašujete, zakaj?

V ljubljanskem samostanu očetov jezuitov je
živel leta 1710. duhovnik tega reda z imenom Andrej
Schweiger. Njemu je bilo razodeto, naj se postavi od
cerkve svetega Petra v Ljubljani pa do Device Marije
v Polju dvanajst zidanih znamenj v čast Materi božji.
'Romarji bodo med potjo ogledovali posamezne po-

8

dobe in počastili pri vsakem znamenju preblaženo
Devico. Na ta način bodo najlepše opravili božjo pot.

Razodetje duhovnika Schweigerja je dobilo med
ljudmi krepek odmev. Zbrali so potrebni denar in
v kratkem času postavili dvanajst znamenj, ki so jim
rekli »Marijini štacijoni«. Ker je imela Marija Devica
v Polju že poprej veliko obiskovalcev, se je začelo
zdaj še bolj množiti število romarjev. Spodbuda po¬
božnega patra j;e bila res lepa, lepo pa je bilo tudi
gledati čete božjepotnikov, ki so stopali po ljubljan¬
skem polju od znamenja do znamenja ter v duhu
spremljali Mater božjo na njenih potih skozi Gali¬
lejo, Samarijo, Judejo in prav dol čez gore v Hebron
k teti Elizabeti.

Prvo znamenje je bilo v vnanji cerkveni steni
svetega Petra v Ljubljani. Podrli so ga po potresu
leta 1895., ko so prenavljali cerkev.

Drugo je stalo sredi Vodmatskega trga za staro
remizo električne cestne železnice. Zdaj ga ni več.

Tretje znamenje so postavili v Vodmatu pred
Slapničarjevo hišo. To je še ohranjeno.

Četrto je bilo tam, kjer stoji zdaj karmeličanska
cerkev na Selu. Tega znamenja nas spominja slika
na zidu.

Peto je bilo postavljeno v Mostah nasproti Gasil¬
skemu domu. Podrli so ga leta 1933., da so dobili
nekaj več prostora za javni promet.

Šesto tudi v Mostah ob koncu vasi. Odstranili
so ga leta 1934. zaradi razširjenja banovinske ceste
proti Zalogu.

Sedmo je bilo zgrajeno »na Gmajni« med vasjo
Moste in Studenec, zginilo pa je pred nekaj leti, ko
so zidali tam novo hišo.

Osmo znamenje še stoji v vasi Studenec.

Deveto, ki je bilo sredi vasi Studenec, so podrli,
vendar pa zidali v spomin novo kapelo.

Deseto, postavljeno v začetku vasi Device Marije
v Polju, je še ohranjeno.

Enajsto, že blizu župne cerkve, je ostalo do danes.

Tudi dvanajsto, stoječe še bližje cerkve, priča
o nekdanjih velikih shodih v čast Materi božji.

9

Ko so romarji obiskali vseh dvanajst znamenj,
ki so bila približno deset minut oddaljena drugo od
drugega, so stali pred cerkvijo Device Marije v Polju.
Tedaj so šli v svetišče ter zagledali v velikem altarju
najveličastnejšo Marijino pot, pot v nebesa. Videli
so Marijo pred tronom svete Trojice, od katere je
prejela venec neminljive slave. Božjepotnike je va¬
bila v ta kraj tudi bratovščina z imenom »Pomoč
umirajočim za srečno zadnjo uro«.

Župnijska cerkev Device Marije v Polju, ki jo
je leta 1895. zelo poškodoval velikonočni potres, je
zdaj še lepša kakor je bila poprej. Dolga je 42, ši¬
roka 21, visoka 14 metrov. V temelju kaže podobo
rimskega križa. Ima veliki altar Marijinega Vnebo¬
vzetja in šest stranskih kapel. V visokem tronu glav¬
nega altarja je kip preblažene Device, vzdigajoče se
v nebesa in obdane z množico angelov. Na vrhu
držita Oče in Sin krono, pripravljeno za Marijino
venčanje. Nad vso skupino plava sveti Duh. Ob
vznožju je prazni grob Matere božje. Tron je odprt
le v slovesnih dnevih. Kadar je zaprt, ga nado-
mestuje umetniška Goldensteinova slika Marijinega
Vnebovzetja.

Blažena Devica! Na svetu si se imenovala deklo
Gospodovo, v nebesih pa se ti klanjajo Kerubi, Se¬
rafi in vsa družba izvoljenih. Nobena solza se ne
pozna več v tvojih očeh, noben meč žalosti ne pre¬
bada več tvojega srca. Ker si povzdignjena k tako
veliki časti, poglej milostno na nas, ki vzdigujemo
roke proti tvojemu zlatemu prestolu. Bodi nam Po¬
močnica v vseh težavah. Mi pa hočemo živeti po
tvojem zgledu, da bomo vredni tvojega varstva na
zemlji in enkrat deležni tvoje slave v nebesih. Amen,

Drugi dan.

Kropa na Gorenjskem.

V nekem kraju je dal župnik okrasiti cerkev
Matere božje s stenskimi slikami. Za to delo je
poiskal umetnika, na katerega se je zanesel, da bo

10

izvršil kaj lepega. Za slike je določil zgodbe iz
Marijinega življenja, med njimi pa tudi nekaj pri¬
zorov, kako se je Mati božja sama razodela kakšni
osebi in ž njo govorila. Slikar se je učil na višjih
šolah in je bil res umetnik v svoji stroki. Od doma
je šel kot dober mladenič, med tujim svetom pa se
je precej pokvaril. Ni postal sicer brezverec, toda
bil je popolnoma mlačen v verskih rečeh. Župnik
je prihajal vedno v cerkev gledat, kako napreduje
slikarija. Imel je torej priliko, večkrat govoriti z
umetnikom. Nekega dne mu je rekel:

»Poglejte, dragi prijatelj, to božjepotno cerkev.
Ljudje jo zelo radi obiskujejo. Zdaj pa, ko jo boste
okrasili s slikami, jo bodo obiskovali še rajši. Vsak
pravi, kako lahko tukaj moli. Tudi meni je ta kraj
najljubši. Ne zamenjal bi ga z nobenim drugim kra¬
jem na svetu. Največja želja mi je, da bi tudi po
smrti počival v bližini naše Matere božje.«

Tedaj je pripomnil slikar:

»Cerkev je res tako primerno zidana, da ugaja
ljudem. Vprašal bi vas pa, gospod župnik, če so
dovolj spričana razodetja, ki jih slikam na stenah.
Ne dvomim o dogodkih iz Marijinega življenja, saj
beremo o njih v svetem pismu. Dvomim pa, če so
imele osebe, ki jih tukaj slikam, res te prikazni.«

»Vaše pomisleke lahko pojasnim« — je odgo¬
voril župnik. »Prikazovanja Naše ljube Gospe po¬
božnim osebam in nekaterim otrokom so dejanja, ki
jih ne more zanikati nihče, ako ima le nekoliko
dobre volje. Svetniki takih prikazovanj sploh niso
želeli, še manj pa zahtevali, ker so vedeli, da so jih
nevredni. Če so pa bili razodetij deležni, niso pri¬
povedovali o njih, da bi iskali slavo pri ljudeh,
temveč le zato, da bi se množila ljubezen do Marije
ter pospeševala dušna korist ljudstva. In prav ta
ponižnost, ki je bila lastna svetnikom, poleg tega pa
njih vnema za čast božjo in za zveličanje duš: — vse
to je bilo povod, da se jim je Marija razodela in
govorila ž njimi. Spomnim vas Lurda na Francoskem,
Fatime na Portugalskem in veliko drugih krajev.«

11

»Dovolite, gospod župnik,« — je vpraševal slikar
— »ali so pa katoličani dolžni verovati ta prikazo¬
vanja in razodetja?«

»Nihče ni zavezan, da bi jih moral verovati« —
je nadaljeval župnik. »Lahko jih pripozna ali tudi
ne, ker niso verske resnice. Mislim pa, da jih bo
človek, ki se ne zanaša na svojo lastno modrost,
sprejel za resnične, v kolikor jih je potrdila sveta
Cerkev.«

Slikar ni dostavil ničesar. Želel je pojasnila
samo še o nenavadnih uslišanjih, ki se godijo v Ma¬
rijinih romarskih cerkvah.

Tudi o tem ga je poučil župnik s prav domačo
besedo. Rekel je:

»Čudeži so dokazi božje vsemogočnosti in do¬
brote. Godijo se v potrdilo vere ali kot plačilo za¬
upanja. Zgodovina poroča o čudovitih ozdravljenjih
na grobovih apostolov in mučencev. Prav tako imamo
veliko prič o enakih dogodkih v cerkvah Matere
božje. Najbolj učeni in sveti možje so nam poroki za
to trditev. Dober katoličan nikdar ne dvorni, da bi
Marija, ki je »prosila od svojega Sina prvi čudež v
Kani na Galilejskem, ne mogla pomagati tistim, ki
se jej priporočajo. To lahko stori, ker ima veliko
veljavo pri Bogu. To pa tudi rada stori, ker nas ljubi.
Po pravici imenujemo take cerkve in podobe, kjer
so bili ljudje uslišani, milostne kraje in milostne
podobe«.

Slikar je ganjen poslušal župnikovo razlago ter
pričaral na stenah prizore, ki jih občuduje vsak
obiskovalec dotične cerkve.

* %  *

Ne daleč od Marije Pomagaj na Brezjah sameva
pod košato Jelovico trg Kropa.  Stisnjena med
gorovjem je Kropa le proti severu odprta javnemu
prometu. Skozi ozko dolino teče potok, nad katerim
so hiše druga poleg druge ali druga nad drugo.
Ponosno nad trgom stoji župnijska cerkev. Prebivalci
so večinoma delavci-trpini, ki si morajo iz razbelje-

12

nega železa kovati vsakdanji zaslužek. Nekdaj so pri¬
padali župniji Radovljici. Leta 1620. pa jim je usta¬
novil ljubljanski knezoškof Tomaž Hren lastno žup¬
nijo kot plačilo za to, ker so ostali ob času lute-
ranstva zvesti katoliški veri, kakor so še tudi dandanes.

Podružnici Matere božje, ki stoji v
precej strmem bregu nad Kropo, pra¬
vijo Kapelica.  Ime jej je ostalo od tistega časa,
ko je bila tukaj neznatna Marijina kapela. Zdaj pa
ni več majhna, temveč lepa in precej velika romar¬
ska cerkev. Na njeni notranji steni je obešena stara
slika, ki kaže, kdaj in zakaj se je začela božja pot
na tem kraju. Poslušajmo dotično zgodbo.

Na prostoru, kjer sta zdaj Marijina cerkev in
duhovniška hiša, je bil nekdaj zapuščen svet. Dne
29. junija 1707 so nabirali dečki tam okoli jagode
in zagledali na tleh Marijino podobo. Vzeli so j,o, da
bi jo nesli domov. Eden izmed dečkov, sin fužinarja
Mihaela Klemenca, pa ni pustil, da bi jo hranili kje
drugod. Ker je bil revček mutast, je kazal z zna¬
menji, naj ostane podoba tukaj. Tedaj so fantiči skli¬
cali ljudi in jim pokazali, kaj so našli. Vsi so ugibali,
odkod bi bila prišla podoba na ta kraj, pa si niso
mogli razložiti. Naredili so preprosto kapelo iz vej
ter postavili vanjo najdeno Marijo.

Ta zgodba se je širila na razne strani, to tem¬
bolj, ker je začel omenjeni mutasti deček zopet go¬
voriti. Seveda so postali tudi tujci pozorni na do¬
godek v Kropi. Dohajali so v takem številu h kape¬
lici, da je nastala potreba nove cerkve. Kroparji niso
kar nič odlašali z zidanjem. Da bi imeli manj stroš¬
kov s postavljanjem barak za delavce, so sezidali
najprej žagrad. V njem so imeli uslužbenci stano¬
vanje, kuhinjo in orodje. Šele potem so začeli graditi
cerkev. Nadzornik stavbe je bil takratni kroparski
župnik Benedikt plem,. Rosenheimb. Že leta 1712. je
blagoslovil temeljni kamen ljubljanski knezoškof
Frančišek grof Kavnic. Romarji so tako težko čakali
nove cerkve, da so obiskovali tudi med zidanjem
Mater božjo, ki je bila tačas shranjena v stari kape¬
lici. Že tretji dan po blagoslovijenju temeljjnega

13

kamna je^ prišel z mnogoštevilno procesijo Jakob
Pretnar, župnik iz Mošenj; nekaj dni pozneje pa
kaplan Jurij Omota iz Radovljice. Postaviti so morali
altar pod milim nebom in prinesti iz kapelice Mari¬
jino podobo, da je bila vidna vsem božjepotnikom.
Proti koncu leta 1712. pa je imel Simon Bogataj že
v dozidani cerkvi novo mašo. Čuditi se moramo, da
so ljudje dovršili hišo božjo v nenavadno kratkem
času. Seveda je imela v začetku le najpotrebnejšo
opravo. Ko je bila, z vsem preskrbljena, jo je po¬
svetil knezoškof Feliks grof Schratenbach meseca
aprila 1729.

Naval romarjev je postal še večji, ko je sprosila
neka mati življenje svojemu mrtvemu otroku. Žebljar
Blaž Strgar je imel majhno deklico, ki jo je njegova
žena zadušila v spanju. Žena pa je obljubila, da bo
drsala po golih kolenih od dna hriba gor do Marije,
ako otrok oživi. Obljubo je spolnila ter imela od
drsanja po pesku in kamenju vsa krvava kolena. To
veliko zaupanje je Marija čudežno povrnila. Dete, ki
je ležalo že nekaj ur mrtvo na mizi, je zopet oživelo.
Žebljar Blaž Strgar in njegova žena sta potrdila ta
čudež s prisego pred takratnim kamnogoriškim župa¬
nom Jožefom Kapusom.

Cerkev ima četverostransko slikano svetišče in
okroglasto ladjo. Milostna podoba v velikem altarju
je še prav tista, kakršno so našli dečki leta 1707.
Tiskana je na majhnem papirju. Marijina glava se
nekoliko nagiba na levo stran. Od glave jej sega
proti vratu bel ovitek. Čez glavo je razpeto temno
pogrinjalo, ki gre tudi čez ramena. Odkriti pa so
lasje, ljubeznivi obraz in vrat. Na desnem ramenu se
vidi zvezda z osmerimi žarki.

Leta 1868. je stolni prošt Jožef Zupan, kroparski
rojak, izročil podobo ljubljanskim uršulinkam, da so
jo očistile, okrasile z dragocenim okvirom in. obdale
z biseri. Slovesno so jo sprejeli v Kropi, kjer jo je
prošt postavil na prejšnji prostor v velikem altarju.

Po cerkvenih stenah visi v tej cerkvi veliko
podob v zahvalo prejetih milosti. Imeti moraš pa več
časa, da vse vidiš. Kaj pomeni onale slika, ki pred-

14

sta vi ja dvoje očes? Radi gledamo človeku v oči, toda
gledati samo oči in nič obraza — to je nekoliko
mučno. Poleg tega pa ni na sliki nobenega napisa.
Vpraševati je treba:

Kdo, kaj, kdaj, zakaj? To podobo je gotovo pri¬
nesel človek, ki je prejel izgubljeni vid po priprošnji
Matere božje. Morebiti je bil popolnoma slep in je
tukaj spregledal?

Na ta vprašanja nam daje odgovor spominska
knjiga župnije Kropa. Tam beremo takole:

»Dne 1. februarija 1858 so spremljevali v cerkev
Matere božje pri Kapelici slepo ženo Jožefo Zupan.
Da bi bila bolj gotovo uslišana, je želela opraviti tudi
spoved in prejeti sv. obhajilo. Ker ni nič videla, so jo
peljali k spovednici. Iz spovednice pa je šla že sama
pred altar in zapustila cerkev popolnoma zdrava.«

Kroparji zelo časte Marijo. Kdor se izseli iz žup¬
nije, vzame s seboj njeno podobo in jo dene v okvir,
ki je podoben okviru milostne podobe. V tujem kraju
jo obesi na steno novega domovanja, da mu nikoli
ne pride iz spomina.

Omeniti moramo še to, da je eden izmed tistih
dečkov, ki so našli leta 1707. Marijino podobo v
Kropi, postal duhovnik. Pisal se je Janez Žigon.
Nekaj časa je bil kaplan v Kranju, potem pa je
vstopil v samostan očetov avguštincev v Ljubljani.
Navzoč je bil leta 1729. pri posvečevanju Marijine
cerkve v Kropi. Kot živa priča je pripovedoval, kako
je bilo takrat, ko je v družbi dečkov našel podobo
Matere božje na tistem kraju, kjer je zdaj cerkev.

V Kropo prihajajo vsako leto na božjo pot ro¬
marji iz cerkljanske, mošenjske in selške župnije. Iz
Poljan hodijo vsako sedmo leto. Obletnico cerkve¬
nega posvečenja praznujejo 9. oktobra, če je ta dan
nedelja. Sicer pa v nedeljo po 9. oktobru.

Marijino cerkev v Kropi so nekdaj veliko bolj
obiskovali kakor jo dandanes. Zasluži pa, da bi do¬
bila zopet tisto veljavo, kakršno je imela v prejšnjih
časih. Saj Marija tudi v prihodnje ne bo odtegnila
svoje dobrotljive roke tistim, ki jo bodo prišli prosit
pomoči. Amen.

15

Tretji dan.

Tabor v župniji Podbrezje pri Tržiču.

Na svetu je veliko ljudi, ki jih obiskujejo razne
bolezni. Iščejo pomoči pri zdravnikih in v lekarnah;
rabijo vse, kar jim svetujejo drugi ljudje, pa dosti¬
krat ne pomaga nobeno zdravilo. Tedaj jim ostane
še eno upanje, ki ga ne pričakujejo od sveta, temveč
od zgoraj.

Mi vemo, da imamo v nebesih usmiljenega Očeta.
Vemo pa tudi, da stoji pri njem njegova Mati, ki jej
pravimo »Zdravje bolnikov« in »Pomoč kristjanov«.
Marija je prestajala bolečine v obilni meri. Zato
ima usmiljenje s svojimi otroki.

Človeški trpin prosi Boga polajšanja v trpljenju.
Da bi bil bolj gotovo uslišan, se zateče k Mariji, ki
naj bi podpirala njegovo prošnjo pri Bogu. Slišal je,
da so dobili bolniki zdravje v marsikateri Marijini
cerkvi. Poskusil bo tudi on. Tedaj gre na božjo pot,
ako je še toliko pri moči, da more še sam hoditi.
Če je preslab, ga pripeljejo njegovi sorodniki ali
prijatelji. Kadar pa sploh ne more več vstati, se pri¬
poroči drugim romarjem, naj bi prosili zanj, da bi
ozdravel. In glejte! Molitev je segla do nebes. Trdno
je zaupal, pa je bil uslišan. Polajšano mu je, zdravje
se vrača. Zahvala in čast Vsemogočnemu! Zahvala in
čast sveti Devici!

Kakor pa ima telo svoje bolezni, tako jih ima
tudi duša. Slaba vest zaradi storjenih grehov, ne-
pokoj srca zaradi zgube milosti božje, strah pred
kaznijo: — to so bolezni, ki tarejo dušo. Tudi tukaj
imamo zdravilo. S skesano obtožbo v zakramentu
svete pokore in s sklepom poboljšanja si naklonimo
zopet prijaznost z Bogom. Čeprav nam lahko vsak
pooblaščeni mašnik odpusti grehe kot namestnik
Kristusov, gremo vendar radi na kakšno božjo pot,
da se priporočimo Mariji, odkrijemo romarskemu
spovedniku rane in zadobimo spravo z Bogom.

* * *

16

Stari Slovenci, naši pradedje, so imeli v svojem
preprostem življenju mnogo več časa, kakor ga
imamo mi. Morebiti so imeli tudi več pesniških
zmožnosti, kakor jih imajo sedanji, z delom pre¬
obloženi in nervozni ljudje. Žal, da je ohranjenih
tako malo njih pesmi. Če bi bili znali prednamci pi¬
sati, bi imeli mi veliko dragocenih spominov na
svoje prednike, ki so živeli v preteklih stoletjih.

Posebno ljube so bile starim Slovencem cvetice.
Gledali so njih svetla očesca, se otročje pogovarjali
ž njimi in jim dajali lepa imena. Pri opazovanju
cvetic jim je pa bila vedno v mislih blažena Devica
Marija. Zato so dobivale cvetke po njej svoja imena,
ki jih rabimo še dandanes. Med cvetkami imamo Ma¬
rijine zvončke, Marijine hrušice, Marijine češnje, Ma¬
rijine kelihe, Marijine hlebčke, Marijine srčke, Mari¬
jine plaščke, Marijine posteljice, Marijine srajčke,
Marijine čeveljčke, Marijine laske in Marijine solzice.

Da — tudi Marijine solzice! Te nas spominjajo
bridkih ur, ki jih je prestajala tista, ki jej; pravimo
Žalostna Mati božja. Veliko cerkva je posvečenih
njenemu trpljenju, med njimi tudi cerkev Tabor v
župniji Podbrezje na Gorenjskem.
Kdor se pelje po železnici, izstopi na postaji Pod¬
nart, od koder je komaj tri četrt ure do omenjenega
Marijinega svetišča.

Tabor! To ime je ostalo gričku izza časa, ko so
Turki, ta dolgoletni bič slovenskih krajev, obiskovali
gorenjsko stran. Meseca oktobra leta 1476. so ropali
tod okoli in dirjali na svojih malih konjih proti
Trbižu. Majnika 1477 so se zopet oglasili. Kristjani
so se jih silno bali ter se zavarovali pred njimi, ko¬
likor je bilo mogoče. V Podbrezjah so zgradili na
griču trdnjavo in jej rekli Tabor. Pri vhodu je bila
zaprta z železnimi vrati.

Tabori so bili takrat edini uspešni način samo¬
obrambe. Gospoda se je zaklenila v utrjenih gra¬
dovih, ljudje na deželi pa so se skrivali za zidovjem
okoli cerkva. Da so mogli dalj časa vzdržati, so bile
v taborih shrambe za živež, skladišča za smodnik in
vodnjaki. V zidovju so napravili mala okna, ki so jim

17

rekli strelne line. Poveljniki so bili domači duhov¬
niki ali plemiči iz okolice. Ko so mladeniči in možje
streljali na Turke, valili nanje kamenje in težka
debla, so starčki, žene in otroci klečali v cerkvi ter
prosili Boga za zmago. V nekaterih krajih so bežali
ljudje ob turških napadih v podzemeljske jame ali pa
visoko v gorovje.

Cerkev Tabor pri Podbrezju ima lepo lego na
prosto stoječem hribčku. Navzgor pelje štirinajst zi¬
danih postaj križevega pota. Spominjali naj bi da¬
našnji rod ne samo Kristusovega trpljenja, temveč
tudi tistih hudih časov, ko so Turki neusmiljeno go¬
spodarili v teh krajih.

Hiša božja je bila leta 1682. popolnoma prenov¬
ljena. Dolga je 22, široka 7 metrov. V velikem altarju
vidimo sliko Matere božje s sedmerimi meči v srcu
in z mrtvim Sinom v naročju. Marijina spodnja
obleka |e rdeča, zgornja višnjeva. Zadaj za sliko je
v tronu kip Žalostne Matere božje. Odkrivajo ga le
ob slovesnih dnevih. Na vrhu altarja je podoba sve¬
tega Benedikta, nekdanjega patrona stare cerkve.
Prvotni cerkvi, ki je precej ožja, so prizidali novo
široko ladjo s stranskima altarjema svetega Nikolaja
in svete Ane.

Poslujmo pri Mariji, katere dušo je prebodel
meč bolečin. Komu te bom primerjal hči Jeruzalem¬
ska? Kako te bom potolažil hči Sijonska? Velika je
kakor morje tvoja žalost.

Blažena devic Devica,
meni sladka Pomočnica,
naj s teboj delim gorje!

Daj da Kristusa trpljenje
nosim svoje vse življenje,
rane vtisni mi v srce!

Zaradi vseh bridkosti, ki si jih prestala, te pro¬
simo, da hodimo s teboj potrpežljivo po križevem
potu, enkrat pa se veselimo pri tebi v nebeški slavi.

Na Taboru je bila nekdaj zelo obiskovana božja
pot. Sicer prihaja še dandanes v postu veliko ljud¬
stva iz bližnjih župnij, toda ne toliko kakor v
prejšnjih časih. Kdaj se je začela božja pot, ni znano

Lavtižar : šmarnice.

2

18

nič gotovega. Sklepamo pa, da je bilo to leta 1694.
Zunaj cerkve stoji namreč kapelica, v kateri je dobro
ohranjen lesen kip Žalostne Matere božje. Pri vhodu
je vsekana letnica 1694, ki nam pove, da je bila
takrat kapelica zgrajena. Ker jo romarji še zdaj radi
obiskujejo in jej prinašajo darove, bi sodili, da je
bil v tej kapelici začetek češčenja Matere božje in
začetek božje poti na Taboru. Ko so pa verniki v
vedno večjem številu obiskovali kapelico, so prenesli
Marijino češčenje v poleg stoječo cerkev.

Na Tabor je vleklo ljudi tudi to, ker so bile zu¬
naj cerkve v malih kapelah postaje križevega pota.
Križev pot so molili skupno in glasno ob petkih.
Dandanes je ondi vsak petek v postu ob devetih pri¬
diga in sveta maša z blagoslovom, prav tako vse ne¬
delje v postu ob deseti uri. Ob postnih nedeljah pri¬
haja še zdaj toliko romarjev, da ne morejo vsi v cer¬
kev. Glavni shod je cvetni petek, dobro znan božje-
potnikom in sejmarjem.

Oglejmo si še zid, s katerim je obdana cerkev.
Seveda ni zdaj tako visok, kakor je bil nekdaj. V
starem zapisniku iz leta 1654. beremo takole:

»Cerkev je zavarovana z visokim zidom. Ta zid
je odvračal sovražne napade. Vse skup je podobno
močni trdnjavi, ki jej pravijo Tabor. Znotraj so bile
shrambe za blago in za živež. Zdaj je ohranjena samo
še ena shramba. Grič je obdan na eni strani z jar¬
kom, na drugi strani ga brani strma skalnata stena,
nad katero stoji cerkev. V trdnjavo se je prišlo čez
most, ki je bil tako narejen, da so ga spuščali pri
napadih ob skalovju navzdol. Na ta način so odrezali
sovražnikom vhod v trdnjavo.«

Med ljudstvom je znana sledeča zgodba o Turkih:

Ko so Podbrežani zagledali večerni kres na Šmar¬
je tni gori pri Kranju, so takoj vedeli, da pomeni kres
prihod Turkov. Hitro so izkopali jame in zagrebli
vanje svoje blago. Kdor je imel živino, jo je gnal v
gozdove onkraj Save. Stari ljudje, ženske in otroci,
pa so zbežali na Tabor, kamor so znosili pogumni
možje in fantje potrebni živež. Poleg tega so se
oskrbeli z orodjem, s katerim so se branili zoper so-

19

vražnika. Turki so kmalu prijahali v Podbrezje in
napadli Tabor. Domačini so bili že za zidovjem, za¬
kasnela se je samo neka mlada ženska. Turek je
hitel za njo ter jo došel na mostu pred Taborom. Že
jo je zagrabil za kite, da bi jo potegnil nazaj. V tem
hipu so jej brambovci odprli železna vrata in eden
izmed njih je presekal kite, za katere jo je držal
Turek. Ta je telebnil z odsekanimi kitami vznak v
globočino, žensko pa so potegnili brambovci skozi
vrata v trdnjavo, spustili most navzdol in zaklenili
Tabor. Sovražniki so še nekaj časa plezali po zidovju,
da bi prišli do cerkve, toda padali so drug za drugim
nazaj. Opustili so obleganje in drli na Gorenjsko.

Ljubi Marijini častilci! Kakor so bile nekdaj
trdnjave najboljša bramba pred sovražniki, tako je
tudi Marija postavljena na skalo, ki je ne more zma¬
jati nobena sila. Še pod križem svojega Sina ni oma¬
hovala in ne omedlela, temveč stala je, čeprav je bila
prav takrat v največji bridkosti. Ako je sama po¬
gumno prenašala vse težave, bo pomagala tudi nam.
Prosimo jo, da bi nam bila usmiljena Pomočnica na
zemlji in naše veselje v nebesih. Amen.

Četrti dan.

Mati božja v Kokri nad Kranjem.

Lep prizor nam opisuje sveti Luka v enajstem
poglavju svojega evangelija. Tam, beremo, kako ve¬
lika množica ljudi je bila zbrana okrog Jezusa in s
kakšnim veseljem so poslušali njegove besede. Med
njimi je bila neka žena posebno vneta za Jezusovo
govorjenje. Kar brez prenehanja bi ga bila poslušala.
Ni se mogla več zdržati, da bi ne bila kaj vmes rekla.
Ko so drugi tiho sledili Gospodovim besedam, je za¬
čela ta žena na glas hvaliti Jezusa in njegovo Mater
Marijo. S tem je hotela pokazati svoje spoštovanje ne
samo božjemu Učeniku, temveč tudi njegovi Materi.
Ta očitna hvala je bila sicer častna za Jezusa in Ma¬
rijo, toda kako jo je sprejel Zveličar in kaj je odgo¬
voril nanjo?

2 *

20

Gotovo so se z omenjeno ženo strinjali vsi po¬
slušalci ter navdušeno klicali »Slava, slava!« Ali je
pa Jezus upošteval to javno priznanje? Ne, temveč
je prijazno zavrnil hvalo ter opozoril ljudi na nekaj
drugega. Rekel je:

»Srečni so tisti, ki poslušajo božjo besedo in jo
ohranijo!«

S tem je hotel reči: Po pravici blagrujete mojo
Mater, ampak to še ni vse. Marija je v resnici srečna
zato, ker posluša božjo besedo in jo hrani v svojem
srcu. To srečo boste dosegli tudi vi, če boste poslu¬
šali moje nauke in uravnali po njih svoje življenje.

Žena torej, ki je na glas častila Odrešenika sveta,
je združila s to častjo tudi Marijo. Iz tega spoznate,
kako daleč nazaj sega češčenje Matere božje. Traja
že stoletja in stoletja, ker je bila Marija vzor vsega
lepega. Pa še več! Ali se ne spominjate, da je Bog
že v raju rekel kači: »Sovraštvo bom naredil med
teboj in ženo. Ona ti bo glavo strla.« Kdo je ta žena,
če ne Marija, ki je premagala kačo, to je hudobnega
duha in nam dala Odrešenika?

Če hočemo vedeti, kako naj častimo sveto De¬
vico, vprašajmo svoje pobožne prednike, ki so živeli
davno pred nami. Zvedeli bomo, da to češčenje ni
kaj novega, temveč je že od pamtiveka. O, vi po¬
božni verniki, koliko ste storili, da ste pokazali svoje
spoštovanje Gospodovi Materi! Znano vam je bilo,
da naj tisto, ki jo častijo nebesa, časti tudi zemlja.
Zato ste sezidali toliko lepih domov za njeno stano¬
vanje. Kaj pa je storila sveta Cerkev, da vredno pro¬
slavi nebeško Kraljico? Dan na dan se je spominja
pri daritvi svete maše. Vedno ji prepeva hvalnice in
nas vabi, da se pridružimo njenim molitvam. Cerkev
ve, da Bog ni nikogar tako poveličal kakor Marijo,
ki je med božjimi izvoljenci to, kar je solnce nad
zvezdami ali visoka cedra nad nizkim drevjem. Ma¬
rijina slava se razlega po vseh nebeških prostorih,
zato naj jo častijo tudi vsi narodi na zemlji!

* * *

21

Kranj je prijazno mesto na Gorenjskem. Njegova
lega na višini, pod katero teče Sava, mu daje še pri¬
jaznejšo podobo*. Če gremo iz Kranja po državni
cesti, ki pelje na Jezersko in od. tam na Koroško,
pridemo v dveh urah v župnijo Preddvor. Tukaj nas
sprejme ozka dolina, obdana z visokimi gorami. To
je dolina Kokra, ki se deli v Spodnjo, Srednjo in
Zgornjo Kokro.

Nimamo veliko opisov tega skritega planinskega
kraja, akoprav je Kokra ljubeznivo gorsko zatišje,
obdano z gozdi, nad katerimi kraljujejo skalnati
vrhovi Kočna, Grintovec in Greben, vsak visok nad
2000 metrov. Vasi v tri ure dolgi dolini ni nobene.
Hiše so raztresene sem in tja, nekaj ob cesti in ne¬
kaj visoko v hribih. Duhovnik ima za previdenje bol¬
nikov najdaljša pota v Krems, k Celarjem in v Suhi
dol. Tam, kjer se obme cesta skoraj v ravnem kotu
proti severu, so sezidali leta 1797. ob vodi Kokri
cerkev, v kateri prebiva Mati božja čistega
spočetja.  Stoji sredi doline, da imajo ljudje pri¬
bližno enako daleč od spodnje strani in od zgornj;e.
V ljubljanski škofiji so posvečene spominu Mariji¬
nega čistega spočetja tudi župnijske cerkve: Kamnik,
Studenec, Grahovo, Zagradec in Turjak. Poleg teh
še tri samostanske cerkve: Krško, Pleterje in Škofja
Loka.

Prvotna cerkvica, pripadajoča veliki preddvorski
župniji, je stala v Kokri precej višje nad sedanjo.
Podrtija na griču je kazala prostor, kamor so zahajali
stari Kokrjani v hišo božjo. Imela je tri altarje, zu¬
naj pa je bila obdana z mecesni, smrekami, brezami
in gabri. Res ljubek kraj, kakor ustvarjen za zbrano
molitev. Tukaj so se hladili božjepotniki, ki so došli
po precej strmi poti do Marijinega svetišča.

Pogostni prihod romarjev k Materi božji v
Kokro pa je imel to neprijetnost, da v Kokri ni bilo
nobenega duhovnika. Prišla sta le včasih župnik ali
kaplan iz Preddvora, da sta maševala ali imela ob
določenih dnevih božjo službo. Kljub temu ni ostala
Marija brez obiskovalcev, ki so bili že s tem zado¬
voljni, da so ji priporočili svojo zadevo, dali milo-

22

ščino v nabiralnik in odšli zopet domov. Ljudje, bi¬
vajoči v tako oddaljenem goratem kraju, so seveda
zelo želeli lastnega duhovnika. Bili so ga bolj po¬
trebni kakor marsikje drugod. Hodili so prosit pred-
dvorskega župnika, da bi jim oskrbel dušnega pa¬
stirja. Saj bi mu radi dali, da bi živel brez skrbi med
njimi. Res so ga dobili leta 1751. V starih pismih
beremo o tem:

»Zdaj se je ljudem spolnilo, kar so pričakovali
tako težko in tako dolgo. Dobili so duhovnega go¬
spoda in prižgali luč, da gori noč in dan pred Naj¬
svetejšim. Vsled prejetih milosti že dolgo znana božja
pot bo še bolj oživela. Zdi se, da Marija zdaj Kokr-
jane prijazneje gleda s trona, kakor jih je gledala
poprej. 0, prečista Devica, bodi naklonjena vsem, ki
te bodo prišli prosit pomoči!«

Domačini so torej dosegli, kar so želeli. Njih
cerkvica ni več tako samevala kakor poprej. Vedno
bolj se je množilo število Marijinih častilcev. Spo¬
znajmo, predragi, dobrote, ki jih prejemamo iz božjih
rok in bodimo zanje hvaležni. Če se klanjamo velja¬
kom tega sveta, zakaj bi se ne poniževali pred Go¬
spodom vseh gospodov! Večkrat se priporočamo kaki
spoštovani in vplivni gospe, ali bi mogli pozabiti
tisto, ki je Kraljica nebes in zemlje!

Še večje veselje je zavladalo med Kokrjani, ko
so dobili leta 1787. samostojno duhovnijo. Zdaj jih
ni zadrževala nobena reč, da bi ne bili sezidali nove
cerkve Bogu v čast in v slavo Mariji. Nobeni stroški
jim niso bili preveliki in nobeno breme pretežko.
Pripravljeni so bili prevzeti vse žrtve v ta namen.

Kolikor mogoče slovesno so ti zapuščeni hribovci
sprejeli svojega prvega župnika. Cerkvena ključarja
Tomažek in Polajnar sta že en teden poprej hodila
po vseh hišah in pripravljala ljudi na župnikov pri¬
hod. Kdorkoli je mogel, je prišel k sprejemu, ki se
je vršil pred župniščem ob cesti. Novi župnik Anton
Ostenik je bil krepak mož, trdnega zdravja in močne
postave, star 40 let, rojen v Radovljici na Gorenj¬
skem. Ž njim sta prišla v Kokro dekan iz Kranja
Jožef Golmajer kot škofijski komisar in preddvorski

23

župnik Andrej Novak. Vsa družba je stopala na gri¬
ček proti cerkvi, od koder sta se oglašala drobna
zvonova v pozdrav novemu gospodu očetu. Na vseh
treh altarjih je gorela množica sveč, vsaka s prive¬
zanim šopkom v sredi. V tronu pa se je svetlikala
milostna Marijina podoba.

Novega župnika Antona Ostenika je čakalo ve¬
liko dela, ki se ga pa ni strašil. Po preteku desetih
let je že stala pod gričem ob vodi Kokri nova cerkev
(1797). Posebno lep in ganljiv je bil tisti dan, ko so
prenesli blaženo Devico iz stare cerkve v njeno novo
stanovanje. Spremljali je niso samo domačini, temveč
tudi božjepotniki iz drugih krajev. Koliko molitev je
bilo opravljenih takrat in koliko pesmi se je razle¬
galo po poti proti novi cerkvi! Marija je vse lju¬
beznivo sprejela in povrnila z marsikatero milostjo.

Novo hišo božjo je posvetil nadškof Mihael baron
Brigido 27. junija 1802. Cerkev je svetla, visoka in
dovolj velika. Po daljavi ima 22, po širjavi 8 metrov.
Kip v umetno izrezljanem velikem altarju nam pred¬
stavlja Mater božjo z Detetom v naročju in z žezlom
v roki. Častitljiva je od starosti, pa tudi zaradi le¬
pega Jezusovega in Marijinega obličja. Slog veli¬
kega altarja je posebno znamenit in je pri nas edini
te vrste. V stranskih dveh altarjih častijo sveto Ano
in svetega Urbana. Oba altarja je izgotovil v slogu
velikega altarja kipar Ambrožič iz Kranja, blagoslo¬
vil pa o priliki cerkvenega obiskanja in svete birme
knezoškof dr. Jakob Missia 17. junija 1890. Vtis, ki
ga je napravila nanj hiša božja, je označil z bese¬
dami:

»Cerkev imate pa lepo.«

Božja pot v Kokri še dandanes ni pozabljena,
saj je Marija vse naše časti vredna. V Kokro ne pri¬
hajajo le posamezni romarji, temveč tudi večje
družbe. Vsako leto pridejo procesije iz župnij Pred¬
dvor, Trstenik, Šenčur pri Kranju, Cerklje in Je¬
zersko. Večji shodi pa so v praznik Marijinega Ozna¬
njenja, Veliki Šmarin, Mali Šmarin in v glavni praz¬
nik Marijinega čistega spočetja. Preddvorski graščak

24

Edvard Urbančič (f 1890) je počastil Mater božjo v
Kokri s sledečimi vrsticami:

Na čistem nebu se dani,
višave zarja rumeni,
valovi Kokre pa šume,
šumeči se naprej drve.

Kjer vodni šum najbolj bobni,
prijazna cerkvica stoji
v njej romarji zelo lepo
pobožne pesmice pojo.

Nad zvezde gor iz cerkvice
odmev pa nosi pesmice,
jih nosi Kokre vodni grom
k Mariji v njen nebeški dom

In Deva v svoji milosti,
dolini vdana kokrski,
posluša — oj, kako lepo
pobožni romarji pojo.

Spomina vredno je to, da imajo tudi vojaki po¬
sebno zaupanje do svete Device v Kokri. Večkrat jo
pride ta ali oni mladenič iz daljnih krajev semkaj
pomoči prosit, posebno s hribov nad Škofjo Loko.
Če ga pa zadržuje vojaška služba, priroma njegova
dobra mamica, da potoži Tolažnici žalost nih  sinovo
bolest.

Preblažena Devica! Ti si dobrotljiva, Mati nam
vsem in ne zavržeš nikogar, ki išče pri tebi pomoči.
Zanašamo se na tvoje varstvo. Bodi nam uteha v te¬
žavah zemeljskega potovanja tja do naše poslednje
poti v večnost. Zdaj gledamo tvojo milo podobo v
altarju. 0 da bi gledali enkrat tvoj pravi ljubeznivi
obraz in ti prepevali večno slavo v družbi izvoljenih
božjih! Amen.

Peti dan.

Mekinje pri Kamniku.

Poleg sedanje župnijske cerkve Marijinega Vne¬
bovzetja v Mekinjah je bil nekdaj velik samostan
svete Klare. V obokanem podzemljskem prostoru po¬
čivajo pod kapelo svetega Antona Padovanskega v
preprostih rakvah trupla pokojnih redovnic. Kolikor
se še more poznati, so bile oblečene v dolge, rjave
halje in prepasane z usnjatim pasom. Vsaka ima
rožni venec v rokah v znamenje ljubezni do Marije.

V posebnem kraju podzemeljskih rakev pa je
hranjena roka neke redovnice, ki je zapisala več le-

25

pih naukov in molitvic v čast Materi božji. Izmed
njenih prisrčnih spisov je kot dragocena zapuščina
ostalo še naslednje premišljevanje:

»Naj drugi častijo sveto Devico, kakor jim je
drago, ti ji pokloni svoje srce, ker jp srce sedež lju¬
bezni. Na ta način si Mariji daroval najdražje', kar
imaš. Ne misli, da j,e ta dar male vrednosti. Če ga
daš iz pravega namena, bo imel veliko veljavo. Saj
te Marija vabi k sebi s prijaznimi besedami: »Sin,
hči, daj mi svoje srce!« Zato le k njej s srcem in z
ljubeznijo! Ne miruj, častilec Marijin, dokler si ne
pridobiš njenega milega Srca. Če imaš Marijio v srcu,
ne dvomi, da boš tudi ti v Marijinem Srcu. Da bo pa
tvoja ljubezen do božje Matere še večja, se spomni,
kako visoko je povzdignjena nad vse stvari. Pre¬
mišljuj njeno čudovito Srce, ki vse premore in vse
doseže, Srce, ki je Bogu Očetu najljubši dar, Bogu
Sinu najprijetnejše stanovanje, Bogu svetemu Duhu
najlepši tempelj. Ljpbi Marijo s srcem, počasti jo z
besedami, pokaži ji svojo vdanost v dejanju!«

Kako lepe besede, pisane že pred davnim časom!
Zdaj je ostala samo koščena roka tiste pobožne re¬
dovnice, njene zapisane besede pa so vzpodbudile
marsikoga k večjemu češčenju Matere božje.

To češčenje je cvetelo v sveti Cerkvi skozi vsa
stoletja. Kolikor bolj je plamtela med ljudmi ljube¬
zen do Jezusa, toliko bolj se je vnemala tudi lju¬
bezen do Marije. In kjer se je množila pobožnost do
Marije, tam je rastla tudi ljubezen do njenega Sina.
Lahko trdimo, da je bilo češčenje Matere božje mno¬
gim narodom poglavitna opora, da niso zgubili svete
vere, zakaj Mati jih je družila in vodila k Sinu. Tiste
naše brate in sestre pa, ki še hodijo po potu zmot-
njav, priporočajmo milostljivi Devici, da jih pripelje
na pot zveličanja.

* * *

Mekinje imajo vzvišeno lego nad mestom Kam¬
nikom, od koder je diven pogled na vrhove Kamni¬
ških planin. Župnijska cerkev v Mekinjah,
obdana na eni strani s samostanom, na

26

drugi strani pa z župniščem, je posve¬
čena Marijinemu Vnebovzetju, tistemu
velikemu prazniku, o katerem poje sveta Cerkev
15. avgusta: »Danes je šla Marija Devica v nebesa.
Radujmo se, ker kraljuje s Kristusom na vekomaj.«

Mimo kakor nagne dozorela cvetica svojo glavo;
tiho kakor ugasne luč, ki se je použila pred Najsve¬
tejšim; prijetno dišeče kakor kadilo, ki se dviguje
proti nebu: tako se je dokončalo življenje Gospodove
Matere, potem pa je sledilo kronanje v nebesih. Ta
veličastni prizor Marijinega Vnebovzetja nam pred¬
stavlja podoba velikega altarja v Mekinjah.

Cerkev ima staro zgodovino. Listina iz leta 1287.
poroča, da je bila v Mekinjah že od nekdaj (ab olim)
kapela Matere božje.

Kdaj je bila zidana sedanja velika cerkev, ki je
33 metrov dolga in 10 metrov široka, ni mogoče na¬
tanko dognati. Na vsak način so jo zgradili med
leti 1686 in 1708. Glavni leseni altar, posebno taber¬
nakelj, spadata med najlepše v škofiji.

Pred seboj imamo Marijo, ki se vzdiguje v vi¬
šave, kjer je bila kronana za Kraljico nebes in zemlje.
To odliko je prejela iz rok svojega Sina, ki mu je
bila skrbna Mati v življenju ter pila ž njim kelih
trpljenja. Zdaj pa ni več Gospodova dekla, temveč
mogočna Gospa, dika nebeškega dvora in mila Po¬
močnica revnim zemljanom. Zdaj bo ostala vedno pri
svojem Sinu; nobene ločitve ne bo več. Na svetu sta
se štirikrat ločila. Zgubila ga je dvanajst let starega
in ga našla po težkih dnevih iskanja. Zapustila ga je
za nekaj časa, ko je nastopil triletno javno delovanje.
Vzet ji je bil s smrtjo na križu. Dobila ga je sicer
nazaj, pa ne živega, temveč so ji mrtvega položili
v naročje. Vstal je od smrti in se ji prikazal, toda
odšel v nebesa. Zdaj pa je združena ž njim, nikoli
več ne bo brez njega. O blaženost, ki ne pozna konca!

Mati božja je imela v Mekinjah vedno dovolj ;  obi¬
skovalcev, ki so prihajali kot božjepotniki v njeno
svetišče. Prav posebno jih je vabila bratovščina
Marijinega Srca,  ki se je začela ondi 12. fe-
bruarija 1719, kar nam spričuje kovinasta plošča,

27

shranjena v arhivu mekinjske župnije. Na plošči vri¬
sana Marijina podoba je v bogato okrašeni obleki.
Sveta Devica drži na desni roki božje Dete, v levi
pa plamteče srce. Prav tako ima Jezus srce v roki.
Ob strani stojita sveti Jožef in sveta Klara, nad vso
skupino pa plavata dva angela.

Ta bratovščina je zelo utrjevala ljubezen do Ma¬
rije. Število udov se je množilo od leta do leta, s šte¬
vilom pa je naraščal tudi obisk božje poti v Mekinjah.
Leta 1734. je izšla v Celovcu knjižica, ki jo je spisala
mekinjska redovnica o češčenju Marijinega Srca. —
Kako lepe so že uvodne besede, s katerimi so našteti
vsi naslovi Matere božje! Beremo namreč takole:

»Preblaženi, najmogočnejši, nepremagljivi Kne¬
ginji in Gospej Devici Mariji, nebeški Kraljici, Go-
spodovalki devet korov angelov, zmagoslavni Prema-
govalki stare kače in krivih ver, Hčeri Boga Očeta,
Materi Boga Sina, Nevesti Boga svetega Duha — naj
bo posvečena ta knjižica! Pri tebi, o Marija, hočem
iskati v vseh okoliščinah zavetja in tolažbe. Ne odreci
mi ob uri moje ločitve s sveta svojih milosti, ki mi
jih zdaj v življenju izkazuješ. Na tebe se za Bogom
najbolj zanesem in te prosim s svetim Bernardom:
»Odpri, o Mati usmiljenja, vrata svojega Srca objo¬
kanim Adamovim otrokom.«

Kakor bogato zasajen vrt se je razcvitala bratov¬
ščina in širila daleč naokrog. Da se je pa ustanovila,
ima  največ zaslug tedanja opatica mekinjskega samo¬
stana Doroteja Sidonija plemenita Gallenberg. Pod
njenim vodstvom je bila samostanska cerkev vsa pre¬
novljena, narejen veliki altar ter postavljene nove
orgle. Imenovana prednica pa ni skrbela le za cer¬
kev in za redovnice, temveč je storila tudi veliko
dobrega drugim ljudem, posesbno revežem in bol¬
nikom. Ob njeni smrti (f 1728) niso za njo žalovale
samo njene sestre redovnice, žalovala je vsa okolica.

Samostan svete Klare je sezidala v Mekinjah
leta 1300 plemiška rodovina Gallenbergov, ki ima
več nagrobnih spomenikov v ondotni cerkvi. Tudi
opatica Doroteja Sidonija je bila iz tega sorodstva.
Redovnicam pravijo klarise, ker je vpeljala ta red

28

sv. Klara v mestu Asisi na Laškem, tore] prav tam
in ob istem času, ko je živel sveti Frančišek Asiški.
Kar je bil Frančišek za redovnike, to je postala
Klara za redovnice. Oba sta bila zgled uboštva, po¬
nižnosti in bogoljubnega življenja. Klara je nosila
revno obleko in hodila brez obuvala; le v zimskem
času je imela sandale na nogah, umrla pa je na goli
slami. Glas o njeni svetosti je šel po vseji Italiji. Ko
je slišal papež Inocenci] IV. o njenih izrednih čedno¬
stih, jo je osebno obiskal v mestu Asisi in rekel ob
njeni smrti leta 1253., da je zgubila Cerkev veliko
svetnico na zemlji, verniki pa so dobili mogočno pri-
prošnjico v nebesih.

Leta 1782. je prišel nenadoma ukaz cesarja Jo¬
žefa II., naj se odpravi samostan v Mekinjah, in
ž njim tudi bratovščina Marijinega Srca. Prišla je
komisija, ki je prevzela samostansko in cerkveno
premoženje. Odpeljali so krasno' srebrno monštranco
in srebrne svečnike, ki so zdaj v župnijski cerkvi
v Poljanah nad Škofjo Loko. Pobrali so dragocene
mašne plašče in lepotičje Marijinega altarja. Ljudje
pravijo, da je bilo vsega skupaj sedem voz. Cerkvi
pa so pustili le malovredne stvari in obnošeno mašno
obleko. S solzami so se poslovile redovnice od svo¬
jega priljubljenega domovanja in odšle v samostan
belih nun v Velesovo, kjer so počasi izumrle. Da bi
cerkev in samostan ne propadla, je bila ustanovljena
leta 1787. v Mekinjah samostojna duhovniška služba,
ki je postala pozneje prava župnija. Samostan pa so
prevzele leta 1903. redovnice svete Uršule, ki imajo
zdaj v njem šole za notranje in zunanje učenke.

Tudi bratovščina Marijinega Srca je dočakala
dan vstajenja Na novo jo je vpeljal pokojni ljubljan¬
ski knezoškof dr. Jakob Missia leta 1896. ter pri¬
družil glavni bratovščini v Parizu. Vsak ud moli
dnevno eno »Zdravo Marijo« s pristavkom: »Marija,
pribežališče grešnikov, prosi za nas, ki k tebi pri¬
bežimo.« Da bi bila sveta Devica še bolj počaščena,
je prelat dr. Janez Kulavic iz Ljubljane dne 30. maj-
nika 1897 v spremstvu številne duhovščine okrasil
s srebrnima kronama kip Matere božje in Deteta

29

Jezusa. V spomin tega kronanja se vrši vsako leto
šesto nedeljo po veliki noči popoldne ob pol treh
slovesna procesija s kronanim kipom Marijinega Srca.
Kip nosi šest belo oblečenih šolskih deklic. Obhod
se pomika med zvonjenjem in prepevanjem Marijinih
pesmi ter med molitvijo rožnega venca proti grajski
kapelici Marije Pomagaj na Zduši in zopet nazaj
v cerkev.

Tako si prizadeva na novo poživljena bratov¬
ščina nadaljevati delo, ki so ga začele redovnice
svete Klare. Bratovščino spremlja viden blagoslov.
Zdaj šteje blizu 6000 udov iz raznih slovenskih
krajev. Naj se vpiše vanjo, kdor želi biti deležen
milosti, ki so ž njo združene. Njen voditelj je župnik
v Mekinjah. Obiščite o priliki to lepo in še premalo
poznano Marijino cerkev, o kateri se je ohranil
pregovor: »Med Šmarnimi mašami trikrat obiskati
cerkev v Mekinjah je toliko, kot enkrat romati na
Svete Višarje.«

Kdaj dočakamo tisti blaženi trenutek, ko bomo
zagledali ob vznožju svete Trojice na veličastnem
prestolu Kraljico nebes in zemlje! K tebi, o Marija,
smo zdihovali v solzni dolini. Prisrčno želimo priti
v tvojo družbo in se veseliti pri tebi vekomaj. Amen.

Šesti dan.

Homec pri Kamniku.

Ves mesec majnik bi primerjal veselemu praz¬
niku. Če se zbirajo Marijini otroci od dne do dne
pri njenih altarjih, kako bi bilo mogoče, da bi jim
Marija ne vračala njih zaupanja z mnogimi dobro¬
tami? Zato bodimo prepričani, da nam ne bo od¬
tegnila svoje pomoči. Ona je po božji volji delilka
vseh milosti. Kakor je bilo nekdaj, tako je danes in
tako bo vedno: Po Mariji bomo prišli k Jezusu.

To veste, da je ona naša Mati. Kadar nas po¬
gleda, vidi, da smo ustvarjeni po božji podobi in
zato nas ljubi. Kadar se obme k nam, vidi, da smo
določeni za nebesa in zato nas ljubi. Spomni se, da

30

smo odrešeni s smrtjo njenega Sina in zato nas ljubi.
Dobro pa tudi ve, da nam je odmerjenih veliko brid¬
kosti na poti življenja, zato nam pomaga.

V cerkvah in hišah vidimo podobi Jezusovega in
Marijinega Srca. Podobi sta znamenje, da vlada med
nami versko življenje.

Marijinemu Srcu naj bodo priporočeni otroci,
podobni v svoji nedolžnosti angelom, ki obdajajo
prestol nebeške Kraljice.

Njenemu Srcu naj bo izročena mladina, da bi
se razvijala ne le po starosti, temveč tudi v milosti
pred Bogom in ljudmi.

Njenemu Srcu naj bodo posvečene Marijine
družbe, podobne cvetočemu drevesu, ki obeta naj¬
lepši sad.

Ob Marijinem Srcu naj se ogrevajo očetje in
matere, da bodo družini zgled krščanskega življenja.

Njeno Srce naj omeči vse, ki so zašli s prave
poti, da se vrnejo k tisti, ki je »Pribežališče greš¬
nikov«.

Njenemu Srcu naj bodo mili vsi bolniki, da naj¬
dejo tolažbo in vdanost v trpljenju.

V Marijinem Srcu naj dobijo zadnjo pomoč umi¬
rajoči. Skorajšnje rešenje pa naj nakloni njeno Srce
dušam naših pokojnikov, če se morajo še očiščevati
v vicah.

;Js

Na malem griču v bližini Mengša in Kamnika
stoji lepa cerkev, ki ji pravijo Mati božja na
Home  u. Vitek, 42 metrov visoki zvonik, v katerem
se oglašajo dobro ubrani bronasti zvonovi, kaže na¬
ravnost proti nebesom. Homec zasluži s svojo krasno
lego, z zdravim podnebjem in s slikovito okolico vse¬
stransko pozornost.

Začetek božje poti stavijo v leto 1419. Takrat je
bila zidana Marijina kapela, ki je postala s časom
premajhna za množico obiskovalcev. Zato so začeli
leta 1722. graditi novo, dovolj veliko cerkev ter jo
dovršili v šestih letih (1728). Ko je bila posvečena

31

z velikim altarjem vred, so določili, naj se praznuje
obletnica posvečenja kvatmo nedeljo v jeseni.

V tistih časih je pripadala cerkev nadžupniji
Mengeš. Mengeški župnik Mihael baron Rastem pa
je ustanovil leta 1788. iz lastnega premoženja samo¬
stojno duhovnijo (lokalijo) na Homcu. Pozneje je
bila popolnoma ločena od Mengša ter povzdignjena
v pravo župnijo (1876).

Božja pot je na Homcu — kakor smo omenili —
že od tistega časa, ko so postavili prvotno kapelo.
Ljubljanski meščan in vneti častilec Marijin, Gregorij
Dolničar (Thalnitscher), poroča v svoji knjižici, kaj
je dalo povod, da so se začeli na Homcu shajati ro¬
marji. Pripoveduje seveda to, kar je slišal od ljud¬
stva. Legenda je sledeča:

Leta 1419. je pasel deček ovce na griču, kjer
stoji sedanja cerkev. Šlo je že proti večeru, ko je
utrujen zaspal. V sanjah je zagledal močno svetlobo
in zaslišal glasove, enake angelskemu petju. Tedaj
se mu je prikazala v nebeški lepoti bela Devica z
Jezusom v naročju. Prestrašen se je zbudil, sklical
ovce skupaj in šel domov. Tukaj je pravil, kaj je
videl v sanjah. Ljudska sodba je bila hitro sklenjena.
Na griču so sezidali kapelo in postavili v altar po¬
dobo Matere božje. Dogodek, hitro razglašen po vsem
okraju, je privabil veliko ljudi. Začela se je božja
pot, ki še sedaj ni opuščena. V  župnijskem zapisniku
so zabeležene milosti, ki so jih prejeli romarji pri
homški Materi božji. Ohranjene so tudi tri pesmi.
Od ene priobčujemo nekaj kitic. Pesmi so nastale še
v tistih starih časih, ko je bilo slovenskemu jeziku
primešanih mnogo nemških besedi.

Bodi tavženkrat češena,
o Marija gnadljiva,
za en trošt si podeljena
od usmiljen’ga Boga.

Tukaj je na homški gori
tebe zvolil večni Bog,
pri ti gnadljivi Mariji
nas bo rešil iz nadlog.

Ti na homški gori bivaš,
grešnikom pomoč deliš,
s svojim plajšem nas zakrivaš,
štrafenge nazaj držiš.

32

Cerkev na Homcu je zidana v okroglasti obliki
in vsa slikana. Veliki altar je iz marmorja. O stran¬
skih dveh gre govorica, da sta bila naročena tudi
kamenita. Na vožnji po morju pa sta se potopila. Zato
so naredili lesena.

Nas najbolj zanima slika v velikem altarju. Ma¬
rija sedi na prestolu, obdanem z oblaki. Na obrazu
z visokim, jasnim celom vidimo poteze dobrotljivosti.
Iz oči sije miloba. Na ustnih je izraženo usmiljenje,
ki nam meči srce in vzbuja zaupanje. Lepa je tudi
Marijina rdeča in višnjeva obleka, ki obdaja v ši¬
rokih gubah njeno telo. Sveta Devica drži z rokami
nebeško Dete. Jezus ima obe ročici razpeti, da bi kar
hiteli k njemu. Zdi se celo, da hoče zapustiti ljubo
Materino naročje in se spustiti k nam. Veličastni
kroni krasita Jezusovo in Marijino glavo. Podobo je
naslikal Leopold Lajer iz Kranja, prav tisti Lajer,
ki je naslikal leta 1814. Marijo Pomagaj na Brezjah.
V stari homški cerkvi so imeli nekdaj Marijin kip,
ki stoji zdaj v ozaljšani vdolbini na moški strani
svetišča.

Huda nesreča je zadela homško cerkev in zvonik
ob silnem potresu na velikonočno nedeljo leta 1895.
Saj ga pomnite vi starejši ljudje. Najmočnejši so bili
prvi sunki malo pred polnočjo. Na Homcu se je po¬
treslo tako hudo, da je udaril kembelj ob mali zvon.
Seveda so ljudje vstali, hiteli iz hiš, jokali in glasno
molili. Cerkev je bila zelo razpokana, svečniki veli¬
kega altar ja so ležali po tleh, razdrobila se je veliko¬
nočna sveča. Ker je pokopališče poleg cerkve, je bila
nekaj časa služba božja v mrtvašnici, pozneje pa v
leseni baraki. Tudi zvonik je bil tako poškodovan,
da niso smeli zvoniti, temveč so samo tolkli na zvo¬
nove. Takoj so začeli s popravami. Podreti so morali
srednji obok cerkve in narediti novega. Prav tako je
zahteval tudi zvonik mnogo dela. Po velikem trudu
in neprestanih skrbeh je bila poravnana škoda v pol¬
drugem letu. V vedni spomin na potresno noč je vzi¬
dana kamenita plošča na desni strani velikih vrat
s primernim napisom.

33

Splošno bi lahko rekli, da je vse, kar vidimo
na Homcu lepega in dobrega, sad dela in truda iz¬
vrstnih homških župnikov. Ti so se s pomočjo vnetih
župljanov popolnoma žrtvovali za povzdigo božje poti.
Zlasti so mnogo storili v tem oziru zadnji dušni pa¬
stirji: Anton Lovšin, Valentin Bernik, Anton Mrkun
in Frančišek Govekar.

Ljudje iz kamniškega okraja kakor tudi od
drugod, imajo veliko zaupanje do Matere božje na
Homcu. Od starodavnih časov so štirje večji shodi,
namreč: četrto nedeljo po veliki noči, na praznik
presvete Trojice, na praznik Malega Šmarna in kva-
terno nedeljo jeseni. Procesije, ki jih vodijo duhov¬
niki, prihajajo iz Kamnika, Mengša, Trzina, Komende
in Tunjic. Kvaterno nedeljo jeseni pridejo tudi božje-
potniki s Štajerske. Ob teh shodih so imeli prosjaki
iz bližnjih in daljnih krajev dobro letino. Dandanes
jih pa ni več toliko, kolikor jih je bilo v preteklih
boljših časih.

Naj omenimo še to, kako ljubijo tudi domačini
svojo župno cerkev in Mater božjo. Priče so nam
številna pisma, ki so jih pošiljali homški vojaki ob
svetovni vojni svojim sorodnikom in prijateljem. —
Eden piše: »Ne vem, koliko bi dal, da bi še enkrat
videl homško cerkev in milo Marijino podobo.« —
Drugi: »Molite zame na Homcu pri Mariji, da bi
prišel zdrav domov.« — Tretji: »Priporočam se in
priporočite me tudi vi Materi božji na Homcu.« —
Četrti: »Oziram se na homško Marijo, da bi me va¬
rovala. Zato vse lahko potrpim.« — Peti: »Nikoli ne
bom pozabil ljube Matere božje na Homcu. Za go¬
tovo pričakujem, da se bomo zopet videli in se ji
vsi skupaj zahvalili za njeno varstvo.«

Kajne, da so to ganljivi izrazi krepkega zaupa¬
nja na Marijino pomoč? Velikokrat gledamo okrog
sebe, odkod bo prišla rešitev, pa je ni od nobene
strani. Bomo mar obupali? Nikakor! Če vse odpove,
ostane nam še ena lučka, sveti nam še ena zvezda —
Marija.

0 preblažena Devica! Veselimo se, da te je Bog
tako visoko povzdignil. Mogočna si in bogata, pa

Lavtižar : šmarnice.

3

34

tudi dobrotljiva. S svojim usmiljenjem obsegaš nebo
in zemljo. Obvarovala si nas do zdaj, bodi nam
pribežališče tudi v prihodnje. Zvesti hočemo ostati
Bogu in zvesti tebi do smrti. Amen.

Sedmi dan.

Male Vodenice v župniji Kostanjevica
ob Krki.

Znana vam je evangeljska zgodba, ki jo slišite
v cerkvi vsako leto petnajsto nedeljo po binkoštih.
Ko je prišel Jezus s svojimi učenci do vrat mesta
Najm, so nesli k pogrebu mladeniča, edinega sina
matere-vdove. Gospod je videl ženo vso v solzah in
v srce se mu je smilila. S sočutjem jo je potolažil:
»Ne jokaj!« Pogrebci so obstali, da bi slišali, kaj
bo še povedal. Šel je bliže in zaklical: »Mladenič,
rečem ti, vstani!« To je bil glas vsemogočnega Čudo¬
delnika, ki je vedel, da se bo zgodilo po njegovi
zapovedovalni besedi. In mladenič je vstal, kakor bi
ga bil kdo zbudil iz spanja. Jezus pa ga je dal nje¬
govi materi. Groza je obšla vse, ki so bili priče tega
dogodka.

Kristjani! Tudi nas prevzema strah, ko slišimo
o takem čudežu. Ostanimo pri evangeljskih besedah:
»Jezus pa ga je dal njegovi materi!« Ali ne vidimo
tukaj neko podobo med nami in med Jezusovo Ma¬
terjo Marijo? Kakor je dal Jezus vzbujenega mlade¬
niča njegovi telesni materi, tako je izročil tudi nas
Mariji kot duhovni Materi. Ko je stala pod njegovim
križem, je slišala besede: »Žena, glej tvoj sin!« Prav
tako je rekel Janezu, svojemu ljubemu apostolu:
»Sin, glej tvoja Mati!« 0 blaženi trenotek, ob ka¬
terem smo postali Marijini otroci! O usmiljeni
Gospod! Ti nas tudi v zadnjih zdihljajih nisi pozabil,
temveč si dovršil svoje trpljenje še s to milostjo, da
si nam podaril Marijo za Mater! Tisočkraten blagor,
da smo prejeli tako dobroto! Saj je bil sveti Janez
ob tistem velikem dogodku namestnik vsega člove¬
škega rodu. Po njem smo postali Marijini varovanci.

35

Le poglejmo večkrat proti nebesom! Tam je Mati,
ki vzdiguje svoje roke proti svojemu Sinu za našo
srečo. Le kličimo jo, saj smo v mnogih težavah.,
Zemlja je in bo ostala dolina solz. Odkar sta Adam
in v  Eva žalovala po izgubljenem raju, je na zemlji
več joka kakor smeha. Žalost trka na vrata boga¬
tinov in revežev. Nihče se ne more pred njo zakle¬
niti, povsod jej morajo odpreti. In kamor pride, jo
spremljajo solze. Ali je kdo, ki bi potolažil nesrečno
človeško družino? Preblažena Devica je tista, ki ima
med vsemi materami najbolj usmiljeno srce. Zato
govorimo ž njo, kakor govorijo otroci z materjo. Ona
nas bo dobro razumela. Kdo namreč otroka bolj
razume kakor mati? Marija pozna naše slabosti in
ve, da smo potrebni pomoči. Ve pa tudi, koliko je
moral njen Sin trpeti za naše odrešenje. Saj je šla
za njim prav na Kalvarijo. Ona zna ceniti vrednost
njegove svete krvi in vrednost naše duše, ki jo hoče
pripeljati v nebesa. Kaj bi bilo z nami, če bi Marija
molčala? Toda tega si ne moremo misliti. Za vsakega
ima dobro besedo. Pozemeljska mati mora preje ali
pozneje umreti, Marijine oči pa so vedno odprte.

* * *

Blizu Kostanjevice na Krki gleda z male višine
prijazna cerkev z dvema zvonikoma. V njej častijo
Mater dobrega sveta. Opisali smo jo v drugi knjigi
Šmarnic leta 1934. Razen te božje poti je v župniji
Kostanjevici tudi podružnica z imenom »T o 1 a ž -
niča žalostnih na Malih Vodenica  h«.
Sezidana je na hribu in oddaljena tri četrt ure od
mesta. Postavili so jo kostanjeviški menihi-cister-
c i j a n i že okrog leta 1300.

Odličen član cistercijanskega reda je bil sveti
Bernard. Komaj tri leta menih je že postal opat. Bil
je francoskega rodu, bistrega razuma in ognjevitega
duha. Bernardova svetost je privabila več drugih
tovarišev, da so vstopili v ta red. Njih število se je
tako množilo, da so morali zidati nove in nove samo¬
stane. Vsled tega se je red razširil na vse strani.

3 *

36

Sveti Bernard nam je zapustil precej spisov in cer¬
kvenih govorov. Beseda mu je tekla tako prijetno,
da ga imenujejo učenika medenih ust. Bil je poseben
častilec Matere božje in umrl leta 1153.

Po njegovem zgledu so živeli tudi cistercijanski
menihi v Kostanjevici, kjer so imeli lepo hišo božjo
in velik samostan. Postavili pa so še posebej dve
Marijini cerkvi. Eno prav blizu Kostanjevice v
spomin »Materi dobrega sveta«, drugo pa — o kateri
boste danes slišali — na Malih Vodenicah z imenom
»Tolažnica žalostnih«. Že to ime je vabilo vernike,
da so radi zahajali na Male Vodenice. Žalostni človek
išče tolažbe. Kje bi našel najboljšo?

Okrog leta 1300., ko je bila zidana cerkev na
Malih Vodenicah, so imeli naši pradedi hude čase.
Slovenski narod je bil po svojem malem številu in
po neugodni legi svoje dežele vedno zatiran od moč¬
nejših sosedov. Ko so si drugi ustanavljali lastne
države, je moral Slovenec hlapčevati njih mogočnosti.
Poleg tega je bilo zelo razširjeno roparstvo. Namesto
postav za osebno varstvo je vladala telesna moč.
Kdor je bil močnejši, tistega so se vsi bali. Še celo
vitezi, ki bi bili morali ščititi preganjane, so postali
roparji. Ni čuda, da je živelo kmetsko ljudstvo v
vednem strahu, kdaj mu bodo nasilniki pobrali vse
imetje. Ostalo mu je san. o vdano potrpljenje, za¬
upanje na Boga in na »Tolažnico žalostnih«.

V kostanjeviški okolici so imeli ljudje veliko
podporo v redovnikih cistercijanskega reda. Menihi
so nosili belo volneno haljo in čez njo dolg črn
škapulir. Rekli so jim »beli menihi«. Oskrbovali so
dušno pastirstvo, obdelovali ondotno pokrajino', ki je
bila redko naseljena in še pokrita z gozdovi. Vsi so
morali delati; tudi opat ni bil izvzet. Za slovenske
dežele je bil prihod teh redovnikov velikega pomena.
Prinesli so iz tujine nove sadeže in nove žitne vrste,
s katerimi so pomnožili domače pridelke. Preprosto
leseno oralo, s katerim so tedanji kmetje orali
zemljo, so menihi nadomestili z železnim; plugom in
z drugim popolnejšim poljskim orodjem. Za takratne
čase so bili cistercijanski samostani to, kar so dan-

37

danes kmetijske šole. Njih pristave z vzornim gospo¬
darstvom, z umno živinorejo in dobro obdelanimi
njivami so zelo dvignile poljedelstvo.

Koliko pa so storili dobrega v dušnem oziru!
Ker je bilo takrat še malo svetnih duhovnikov, so
jim menihi veliko pomagali v tem oziru. Med drugim
so zgradili Marijino cerkev na Malih Vodenicah in
jo oskrbeli s potrebno opravo. Polagoma se je ta
dom Matere božje razvil v zelo obiskovano božjo pot.
Cerkev je 16 metrov dolga in 7 metrov široka, Ro¬
marji so okrasili Marijino podobo z raznim nakitjem,
žal, da so se oglašali tudi roparji in marsikaj od¬
nesli. Veliko zgubo je imela cerkev leta 1526. Od¬
dati je morala kot podporo zoper Turke več drago¬
cenih predmetov. Nemalo škodo so jej povzročili
tudi Uskoki s Hrvaškega, Okradli so jo kar večkrat
zaporedoma in jo tako oskrunili, da jo j ; e moral ljub¬
ljanski knezoškof Tomaž Hren leta 1609. na novo
posvetiti.

Marijina cerkev na Malih Vodenicah ima ne¬
navadno lepo lego. Brez posebnega truda prideš na
višino, raz katero se ti odpira diven razgled. V
daljavi vidiš gore zelenega Štajerja, pozdravlja te
oče Kum, v ozadju stojijo Kamniške planine, pod
seboj pa vidiš Kostanjevico, ovito kroginkrog s tra¬
kom reke Krke. Ta višina se je prikupila ljudem
posebno zato, ker so bili v Marijinem svetišču po¬
gostni shodi z božjo službo. Kot spomin na te čase
je še ostala ograja, kjer je bila prižnica, Tudi dva
altarja pod lopo pred cerkvijo pričata, kakšen naval
romarjev je bil nekdaj na Malih Vodenicah. Pa še
dandanes ne moremo reči, da bi bili božjepotniki
pozabili vodeniško Marijo. Od leta do leta jo obisku¬
jejo in prepevajo znano romarsko pesem:

Na hribčku stanuješ,
v nebesih kraljuješ,
le prosi Marija
pri Bogu za nas.

Da tudi Turki niso prizanesli temu svetemu
kraju, ni treba omenjati. Saj je bila Dolenjska ob

38

hrvaški meji posebno izpostavljena njih napadom.
Pravljica govori, da je na neki božji poti v bližini
Hrvaškega Marija zapustila tron v velikem altarju,
ker ni imela miru zaradi turških roparjev. Ko je v
dotični cerkvi odklenil mežnar vrata, da bi šel dan
zvonit, je srečal Marijo na cerkvenem pragu. Ta
ljubka pripovedka je dobila izraz v sledeči narodni
pesmi:

1 . 3 .

Mežnar zgodaj zjutraj vstajal, Mežnar je Marijo prosil:
jutranjico šel zvonit, »Oh, ostani še pri nas!

srečala ga je Marija Al’ ti manjka sveč na altarju,

na cerkvenem pragu. al’ ti manjka svetih maš?«

2 .

Prav ponižno jo je baral:
»Kam, Marija pojdeš ti?«
»Jaz ničveč ne bodem tukaj,
tukaj bivati mi ni.«

4 .

»Men’ ne manjka sveč na altarju
men’ ne manjka svetih maš,
Turki v cerkev so pridrli
in oskrunili moj dom.«

Posebno pozorni so bili Turki na samostan in
cerkev očetov cistercijanov v Kostanjevici. Tukaj so
pričakovali bogatih zakladov. Zadnji poskus, da bi
oropali samostan, je bil leta 1746. Takrat je nekega
dne proti večeru obkolil zidovje divji turški povelj¬
nik Hasan Bisič. Premišljeval je, s kakšno zvijačo
bi odprl samostanska vrata in prišel z razbojniki v
notranje prostore. In posrečilo se mu je. Preplezal je
zid, se vtihotapil v celico redovniškega brata, ga ubil
in oblekel meniško haljo ubitega. Potem se je po¬
mešal med druge menihe in nemoteno hodil po samo¬
stanu. Ob dogovorjeni uri pa je odstranil zapah pri
spodnjih vratih, kjer so že čakali Turki, da vderejo
v samostan. Toda, kako so bili iznenadeni, ko so
ugledali pred seboj meniha! Niso namreč vedeli, da
se je njih poglavar Hasan Bisič preoblekel v redov¬
nika. Ne da bi se prepričal, kdo je ta menih, je za¬
mahnil prvi Turek po njem in glava je ležala na tleh.
Tedaj so šele spoznali, da je glava njih lastnega
gospodarja Bisiča. Prestrašeni so zapustili samostan
in zbežali čez Gorjance na Hrvaško. Menihi pa so
bili prepričani, da jim je to rešitev naklonila Marija.

39

V znamenje zahvale so naslikali ta dogodek na samo¬
stanski vhod z napisom: »Tukaj so vrata nebeška.
Skozi nje ne bodo šli ne Turki ne Vlahi in nobeni
drugi razbojniki, temveč samo pravični.«

Sklenimo današnje Šmarnice z molitvijo:

Tebi, Kraljici nebes in zemlje, se klanjamo v
globoki hvaležnosti. Daj, da bi oživela v nas tista
ljubezen, ki so jo imeli naši pradedi do tebe. Naj
besne viharji in naj se vzdigujejo valovi — nič se
ne bojimo.

Ne bo te zapustil naš rod,
ker ti boš vodila naš brod.

Osmi dan.

Žezel j  pri Vinici na Belokranjskem.

Marija ima svoje ljubitelje povsod, kjer pre¬
bivajo katoličani. Ni ga stanu, v katerem: bi ne našli
njenih častilcev. Kralj David kliče v 148. psalmu:
»Mladeniči in device, stari in mladi naj hvalijo ime
Gospodovo!« Prav tako bi nas bil vabil tudi k
češčenju Matere božje, če bi bil dočakal Jezusovo
rojstvo.

Imamo navado, da gledamo radi na tuje narode
in poveličujemo njih pobožnost do preblažene De¬
vice. Dobro pa je, če pogledamo tudi po domačih
ljudeh. Med njimi najdemo marsikoga, ki je gojil
posebno ljubezen do Gospodove Matere. Naj je že
duhovskega ali svetnega stanu, star ali mlad, pri
vsakem dobimo nekaj, kar nas vabi k večji vnemi v
božji in Marijini službi.

Naša pokopališča krijejo telesne ostanke oseb,
o katerih ne poroča ne časnik in ne knjiga. Vendar
se njih duše veselijo v nebesih in bi za nobeno ceno
ne zamenjale svoje blaženosti s kakršnokoli srečo
na svetu. 0 mnogih pa je ohranjen spomin, ki nam
kaže pot, po kateri bomo prišli tudi mi v njih
družbo. Iz vsega srca so bili vdani Devici Mariji in
jej skazovali za Bogom največjo čast.

40

Komu izmed vas ni znan škof Friderik Baraga,
naš rojak, rojen 29. junija 1797 v gradiču Mala vas
župnije Dobrniče na Dolenjskem! Mlada leta je pre¬
živel v graščini Trebnje, ki je bila last njegovega
očeta. Po dovršenih šolah v Ljubljani je šel na du¬
najsko vseučilišče ter se posvetil pravnim naukom.
Toda Bog ga je poklical v svoj vinograd in odločil
za nekaj višjega. Izbral si je duhovski stan, stopil v
ljubljansko semenišče in pel leta 1823. v ljubljanski
škofijski cerkvi prvo sveto mašo. Domačijo, ki mu
jo je oče zapustil, je dal svoji sestri, samega sebe
pa je žrtvoval zveličanju duš.

Prvo kaplansko službo je imel v Šmartinu pri
Kranju. Ljudstva se je kar trlo okrog njegove priž¬
nice in spovednice. Stara župnijska dekla Mica je
hodila že ob dveh zjutraj gledat, če čaka kdo za
spoved. Ljudje so govorili: »Pri nas je kar naprej
Porcijunkula.« Baraga je posegal v srca grešnikov in
jih vodil k Očetu usmiljenja. Poleg tega je gradil
slovenskemu ljudstvu zlat most, ko je tako vneto
širil češčenje preblažene Device Marije.

Drugo kaplansko službo so mu določili v Metliki
na Belokranjskem. Tukaj je deloval z enako goreč¬
nostjo. Ljudstvo ga je imelo za poslanca iz nebes.
Toda Baragova ljubezen do Boga je začutila, da mu
je domovina pretesna. Njegove oči so začele gledati
čez Atlantsko morje. Odločil se je za misijonsko delo
med pagani Severne Amerike. Ko se je meseca
oktobra 1830 poslovil po krščanskem nauku v Metliki
od ljudstva, je vse vrelo iz cerkve za njim, mu polju-
bovalo obleko in na glas jokalo. Ljudje so zadrževali
celo kolesa, da voz ni mogel nekaj časa naprej. Tako
se je ločil apostol Friderik Baraga od domovine. Ve¬
liko let je deloval med Indijanci ter jih na tisoče
pridobil Kristusovi veri. Pozneje je postal škof in
umrl v mestu Marquette v Severni Ameriki 19. janu¬
arja 1868. Upajmo, da bo prištet svetnikom,.

Poglejmo ga zdaj kot Marijinega častilca. Izmed
knjig, ki jih je spisal, omenjamo knjigo »0 počeščenju
in posnemanju Matere božje.« Izšla je v Ljubljani
leta 1830 in ima 418 strani. Kako je ljubil Marijo,

41

spoznamo najbolj iz njegovih lastnih besedi. Med
drugim piše:

»Za Bogom zasluži našo največjo čast Marija,
nebeška Kraljica, izmed vseh milijonov Adamovih
hčer od vekomaj izvoljena in od svete Trojice visoko
češčena Devica. Svetniki v nebesih, kori angelov in
nadangelov jo slavijo neprenehoma. Od nekdaj so
jo visoko častili vsi prijatelji božji, posebno cerkveni
učeniki. Ljubimo jo tudi mi, kakor ljubijo dobri
otroci svojo mater. Pokažimo ji svojo ljubezen po¬
sebno s posnemanjem njenih čednosti. Vprašujmo se
pri vseh svojih delih: Kako bi bila delala Marija v
takih okoliščinah, v kakršnih smo mi zdaj? Potem
pa storimo tako, kakor mislimo, da bi bilo najbolje.«

$ $ $£

V župniji Vinica na Belokranj¬
skem je cerkvena podružnica z ime¬
nom Žezel  j. Ako gremo z Vinice navzgor, rabimo
pol ure, da pridemo na višino, kjer stoji omenjena
podružnica, posvečena blaženi Devici Ma¬
riji.  Na grič pelje štirinajst postaj križevega pota.
Nekako v sredi hoje od Vinice do vrha je prva po¬
staja. V vsaki teh štirinajst kapelic je podoba, ki
nas spominja Kristusovega trpljenja. Kapelice je
dal zgraditi posestnik in gostilničar Jure Benetič.
Ljudje jih obiskujejo posebno v postnem času. V noči
od Velikega četrtka do Velikega petka pa nekateri
sploh ne gredo domov, temveč hodijo do ranega jutra
od postaje do postaje.

Ta cerkev je bila zidana vsled posebne obljube.
Prišle so namreč zelo slabe letine druga za drugo.
V viniški okolici je nekaj let kar zaporedoma celo v
poletju zapadel sneg ter pokončal vse sadeže. Grozila
je lakota. V tej hudi nadlogi je viniška grofinja ob¬
ljubila zidati cerkev v čast Materi božji. Zvesto je
spolnila dano obljubo in od tega časa dalje so na¬
stopila dobra leta z obilnimi pridelki.

Veseli nove cerkve so ljudje radi hodili na pri¬
jazni grič k milostni Materi božji. Domačinom so se

42

začeli pridruževati najprej bližnji sosedje, pozneje
pa so dohajali tudi romarji iz oddaljenih krajev. Tako
je nastala iz neznanega Žežlja zelo obiskovana božja
pot. Njen sloves pa je postal še večji zaradi sledečega
dogodka:

V petnajstem stoletju so Turki silno hudo go¬
spodarili po slovenskih deželah. Najbolj jim je bila
izpostavljena Belokranjska ob hrvaški meji. Turki
niso imeli drugega truda, kakor da so naredili most
čez Kolpo, pa so bili že v Metliki, na Vinici ali v
Črnomlju. Teh sovražnih napadov so se prebivalci
skoraj navadili in se pred njimi zavarovali na razne
načine. Na žežlju so obdali cerkev z močnim zi¬
dovjem. Neko noč so pridrli Turki na grič in hoteli
preplezati zidovje. Ljudje, skriti v cerkvi, so začeli
prihajati iz cerkve vsi s prižganimi svečami v rokah.
Pri enih vratih so stopali na prosto, pri drugih pa
se vračali v svetišče. Vmes so glasno molili rožni
venec. To se je ponavljalo kar naprej in naprej brez
prenehanja. 0 kako veličasten in genljiv sprevod!
Dandanes bi mu rekli »rimska procesija«. Kje so
se vzele te ljudske množice, da jih ni bilo ne konca
ne kraja! Turki so mislili, da prihajajo s svečami
vedno novi ljudje, prestrašili se velikega števila
ljudstva in zbežali v dolino.

Kakšna je sedanja cerkev na žežlju? Velika in
lepa. Pred vhodom je prostorna lopa, da imajo
streho tudi tisti božjepotniki, ki ne morejo v cerkev.
Glavni altar je izdelan v baročnem slogu z množico
kipov, stebrov in okraskov. Zdi se, da smo prišli
v dom svetnikov. Oko nam obstaja v zlatem tronu,
kjer kraljuje milostna Devica, držeča v eni roki Dete
Jezusa, v drugi pa žezlo kot znamenje mogočne pri¬
prošnje. Kdo bi je z zaupanjem ne prosil pomoči?
V sredi cerkve je še posebej enaka Marijina podoba,
toda zavarovana v steklenem okviru in oblečena v
dragoceno opravo. Ob večjih shodih neso to podobo
pod milo nebo romarjem naproti. Vsa ta pestrost, ki
jo vidimo v cerkvi, je izraz človeškega hrepenenja,
da bi že na tem svetu vsaj nekoliko uživali tisto
veselje, ki nam je obljubljeno v nebesih, gledati

43

Boga in njegovo sveto Mater, okušati večno blaženost
v družbi svetnikov. To željo izraža sveti Avguštin z
besedami: »Nepokojno je naše srce, dokler ne po¬
čiva v tebi, o Gospod!«

Na žežlju sta dva glavna shoda. Prvi je v nedeljo
po Vnebohodu ali Križevo nedeljo. Ta dan pridejo
bližnji Belokranjci. Obe božji službi, jutranja in
dopoldanska, sta na žežlju. Drugi cerkveni shod, ki
mu pravijo Posvetališče, se obhaja v nedeljo po
Malem Šmarnu. Takrat ne pridejo samo Belokranjci,
ampak tudi Hrvati od Karlovca, Vrbovškega, Ogulina
in Tanja. Z romarji pa prihajajo na žeželj v velikem
številu tudi razni ubožci, ki pričakujejo miloščine od
dobrosrčnosti vernikov. Ob teh prizorih nam prihaja
na misel, kako opravičeno stavijo reveži prav na tem
božjepotnem kraju svoje zaupanje v usmiljenje ro¬
marjev. Romarji pa imajo priliko, da storijo kaj
dobrega iz ljubezni do siromakov.

Za vso Belokrajino je že pred davnim časom
— bilo je leta 1228. — oglejski patrijarh Bertold
ustanovil v Črnomlju župnijo, ki je segala tudi na
vse ozemlje okrog Vinice. Bertold pa je imel v svo¬
jem najbližjem sorodstvu dve osebi tako odlične
svetosti, da sta bili poseben vzor usmiljenja. On je
bil pravi stric svete Elizabete, turingiške kneginje.
Ta sveta žena velja za vse čase kot najlepši zgled
krščanske dobrodelnosti. Patrijarh je bil pa tudi
pravi brat šlezijske kneginje svete Hedvige, ki so
jo kakor sveto Elizabeto imenovali mater revežev.
Ti dve usmiljeni ženi naj vzpodbujata tudi nas, da
smo milosrčni do tistih, ki nas prosijo pomoči. Naj
bi bilo, kakor na žežlju, tudi na drugih božjih potih
češčenje Matere božje združeno z dobrimi deli
usmiljenja.

V Lavretanskih litanijah ima Marija dva na¬
slova, ki nas spominjata njenega dobrega srca. Pra¬
vimo jej Mati ljubezniva in Devica usmiljena. Spom¬
nimo se, kako je prosila v Kani galilejski svojega
Sina za goste, ki niso imeli vina. Prav tako je povsod
rada pomagala. Zato imejmo tudi mi odprte roke,
kadar vidimo svojega bližnjega v potrebi. Tisti, ki

vse vidi in ve, bo povrnil našo dobrodelnost s čas¬
nimi in večnimi darovi. Amen.

Deveti dan.

Nemška Loka na Kočevskem.

Navada, da obiščejo verniki ob gotovih časih ta
ali oni sveti kraj, sega v davne čase. Že v starem
zakonu beremo, da je zapustil Abraham domaeijp ter
šel s sinom Izakom in z dvema hlapcema na daljno
goro Morijo, da bi tam Bogu daroval. Zakaj ni opra-
vil daru na domačem altarju? Zakaj mu je Bog
ukazal, da mora tri dni potovati in mu določil kraj,
kje naj daruje? Zato, ker je imel Abraham z dolgim
potovanjem večje zasluženje. Pa tudi zato, ker je
izbral Bog, čeprav povsod pričujoč, ta kraj, za sebe
in ga posvetil.

Kaj pa naš Zveličar? Ali ni kot dvanajstleten
deček potoval z Marijo in Jožefom v Jeruzalem tri
dni hoda k velikonočnim praznikom? Gospodov zgled
so posnemali prvi kristjani. Prndi so obiskovali kraje,
po katerih so stopale Kristusove noge v Judeji, Sa¬
mariji in Galileji.

Ko je postala ob vladanju cesarja Konstantina
(f 337) katoliška vera državna vera, so se množila
romanja. Mati cesarja Konstantina, sveta Helena, je
dala zidati cerkve v Jeruzalemu, v Betlehemu in na
drugih krajih. V poznejših stoletjih niso imeli krist¬
jani bolj goreče želje kakor obiskati pred smrtjo
Sveto deželo. Romali pa so tudi prav radi na grob
svetega Petra in Pavla v Rim. Med temi romarji je
bilo veliko naših prednikov Slovencev.

Kmalu so zaslovela tudi Marijina božja pota.
Dandanes ni katoliške dežele, da bi ne imela romar¬
skih cerkev Matere božje. V tem oziru slovi posebno
naša domovina. To je vsemu svetu jasen dokaz o ver¬
nosti slovenskega ljudstva. Ali naj zgubijo božja pota
v prihodnje pomen za versko življenje našega na¬
roda? Upajmo, da se to ne bo zgodilo. Koliko ple¬
menitega veselja in svetega navdušenja so se na-

45

užili naši ljudje bodisi ob skupnih ali posameznih
romanjih! Ako so pa daljna romanja bolj težavna,
imamo dosti božjih potov v bližini, kjer prav tako
opravimo svojo pobožnost. Saj ni glavna reč ta, da
greš daleč, ampak da koristi božja pot tvoji duši.
Sveta cerkev sicer ne zapoveduje, da bi morali ro¬
mati, vendar pa priporoča obisk božjepotnih cerkva.
Na takem potovanju lahko veliko dobrega storimo,
ker ne iščemo zabav in časnega dobička, temveč nas
čaka dostikrat le trpljenje. Težavna hoja, strma pot,
vročina in žeja niso stvari, ki bi bile prijetne, so pa
zelo zaslužne, če jih prenašamo s spokornim duhom.
Kristjani! Vera, združena z molitvijo, spremlja ljudi
na svete kraje in jim pridobi milost iz nebes na pri¬
prošnjo blažene Device.

Pomnite še to, da je na božjih potih najlepša
prilika za spoved. Ni vam treba iskati spovednikov,
ker že čakajo na vas. Tukaj dobite tuje duhovnike, ki
vas ne poznajo in jim toliko lažje odkrijete, kar vas
teži. Tukaj vas spodbuja pobožnost drugih ljudi, da
prisrčne je molite kakor doma. Vse molitve oprav¬
ljajte z zaupanjem, da boste uslišani. Prosite sami
za sebe, da bi vam Marija pomagala v vaših nad¬
logah. Molite za tiste, ki so se priporočili vašim
prošnjam. Ne pozabite rajnih, ki so bili na svetu
združeni z vami v ljubezni. Ko pa pridete domov,
ostanite pri tistih dobrih sklepih, ki ste jih prinesli
z božje poti.

* * *

Pred več stoletji se je naselilo ob južni strani
Kranjske precejšnje število nemških družin, ki so
jim rekli Kočevarji. Naselbina obsega dandanes
dvajnast župnij z glavnim mestom Kočevje. Ljudje so
ohranili nemško narečje do sedanjih dni, ker jih ni
nihče oviral v rabi materinega jezika. V šoli je nem¬
ški pouk; prav tako govorijo in molijo v nemščini
duhovniki, ki prihajajo na Kočevsko za dušne pa¬
stirje, četudi je večina teh duhovnikov slovenske
narodnosti. Sveta Cerkev je vesoljna, zato je pravična
vsem narodom.

46

Taka kočevska naselbina je tudi
župnija Nemška Loka (Unter-Deu-
tsch.au). Duš šteje samo 422, ima pa
veliko božjepotno cerkev z imenom
»Marija Tolažnica«. Nahaja se bolj v samot¬
nem kraju, oddaljena od mesta Kočevja 22 in od
Črnomlja tudi 22 kilometrov. Kljub temu prihaja
dosti obiskovalcev.

Cerkev ima dva zvonika in stoji ob koncu vasi
na vzvišenem prostoru, kar dela prijazno krajevno
sliko. Je izmed najlepših cerkva na Kočevskem.
Zidali so jo sedem let ter dovršili leta 1763. Spodnje
zidovje sestoji iz mogočnega obrezanega kamenja.
Vsak kos je nad en meter dolg, pol metra pa visok
in širok. Ni znano, kdo je bil zidarski mojster, toda
vsa stavba spričuje, da je bil veščak v svoji stroki.
Marijin dom meri po dolgosti 30 in po širjavi 10 m.
Ako pridenemo k širjavi še stranski dve kapeli, je
cerkev široka 20 metrov. Pod oboki so posebno lepo
izvršeni zidci (Gesimse), kakršni se le redko vidijo
drugje.

V velikem altarjiu je kip Marije Tolažnice,
držeče v rokah božje Dete. Mati božja stoji v vdolbini
zidu, ki je obdan s pozlačenim okvirom in z dvema
angeloma. Podoba je lepo barvana, Marija pa
ogrnjena z višnjevim plaščem. Oba imata kroni na
glavi. Kip odkrivajo le ob praznikih, druge dneve je
zaprt s prav tako sliko, kakršen je kip v tronu.
Štirje stranski altarji si niso med seboj nič podobni.
Vsak je delan v posebnem slogu, iz česar sklepamo,
da so bili narejeni od različnih podobarjev in v
raznih časih. Kolikor bolj se je namreč množilo šte¬
vilo romarjev, toliko več je dohajalo ž njimi tudi
duhovnikov in toliko več je bilo treba altarjev, da so
opravljali duhovniki na njih svete maše.

Na prostoru, kjer je zdaj župna cerkev, je stala
nekdaj kapelica z Marijino podobo. Pozneje je bila
zidana manjša cerkev, katere preostanek je eden
stranskih altarjev, ki je že zelo trhel, pa v primeri
z drugimi altarji velike umetniške vrednosti po svoji
lepi rezbariji. Povod za zidavo omenjene manjše

47

cerkve je dal čudež, ki se je zgodil v prvotni kape¬
lici. Neka mati se je zatekla k Mariji, ker ji je umrl
otrok. Devetkrat se je mučila po kolenih okoli ka¬
pelice in otrok je oživel.

Kristjani! Trdno zaupanje na božjo pomoč in na
pomoč Matere božje je opora našega potovanja na
tem svetu. Bog vlada vse steze človeškega življenja.
On je ljubezen in dobrota, ki želi, da smo srečni.
On odpira svojo roko, pa napolnjuje zemljo z blago¬
slovom. Kralj David, obdan s sovražniki, je klical z
zaupanjem: »Gospod je moja luč in moja pomoč.
Koga se bom bal? Gospod je varih mojega življenja.
Pred kom se bom tresel?« (Psalm 26.)

Imamo pa še drugo upanje, na katero se za¬
našamo. Imamo še drugo Pomočnico, ki smo jo pre¬
jeli od tistega, ki je na svetem Križu viseč spre¬
govoril besede: »Glej tvoja Mati!« K Mariji obra¬
čajte oči, kadar ste v stiski. Pri njej iščite tolažbe
vsi, ki ste žalostni. Njo poiščite, ki ste v katerikoli
potrebi. Večkrat ste že videli na božjih potih gen-
Ijive zglede molitve. Romarji gledajo nepremično v
mili obraz svete Device. Slišite njih zdihljaje, vidite
solze v njih očeh. Še več. Mnogi drsajo po kolenih
okoli Marijinega altarja enkrat ali večkrat, da bi
bili bolj gotovo uslišani. Tista mati, ki je bila
poprej omenjena, se je že osemkrat pomikala z
mrtvim otrokom okoli Marijine kapelice, pa brez
uspeha. In vendar je še pričakovala čudež, ki se je
zaradi njenega velikega zaupanja res zgodil pri
deveti poti okoli Marijinega svetišča.

Ko so sledila temu čudovitemu dogodku še
druga nenavadna uslišanja, je bila zidana sedanja
velika cerkev v Nemški Loki. Za zgraditev je poleg
romarskih darov posebno pripomogla družina Tur¬
jaških grofov, ki so dali ves les in apno za stavbo.

Mati božja ima v lavretanskih litanijah mnogo
lepih naslovov, ki nas vabijo k njenemu češčenju.
Med temi naslovi slišimo posebno radi, da je Marija
Tolažnica žalostnih. Menda je prav zato. toliko bolj
obiskovana njena cerkev v Nemški Loki. Saj vemo
iz lastne skušnje, da je na svetu veliko trpljenja in

48

da potrebujemo tolažbe. Zemlja ne bo nikoli jenjala
biti dolina solz, naj se svet še toliko veseli, naj še
toliko pleše in prepeva. Ker pa žalostni človek ne
more najti tolažbe pri samem sebi, jo išče drugod.
Kje bo našel boljšo kakor pri Mariji! Ali je kakšna
bridkost, da je ona ni imela? Kje je knjiga, ki bi
mogla opisati, kar je prestala Žalostna Mati božja?
Zato pa razume naše trpljenje. Le govorimo ž njo,
kakor govori otrok z materjo in prepričali se bomo
o sladkosti njene tolažbe.

God Marije Tolažnice obhajajo v Nemški Loki
v soboto po svetem Avguštinu. Romarski shodi pa so
trikrat na leto. Prvi shod je peto nedeljo po veliki
noči, drugi shod je drugo nedeljo meseca julija,
tretji pa četrto nedeljo v oktobru. Veliko pride ro¬
marjev iz sosednjih župnij, mnogo pa tudi iz okolice
Novega mesta, z Belokranjskega, iz Banjeloke, Ko¬
stela ob Kolpi in s Hrvaškega. Prihajajo že pred¬
večer v procesijah, molijo rožni venec in pojejo
litanije. Pri litanijah imajo več odpevov. Omenjamo
sledeče tri:

»Tebi Marija pojemo na čast, našega petja raz¬
lega se glas, Troštar’ca bodi nam, prosi za nas.«

Druga:

»Mati naša ljubljena, milo glej na nas, daleč
smo priromali, usmili se čez nas.«

Tretja:

»Marija Troštar’ca pros’ za nas Boga, da bi
b’la naša prošnja pri teb’ uslišana.«

Božjepotniki radi kaj darujejo, ker se cerkev
vzdržuje le z miloščino. Ne dajejo pa samo denarja,
ampak tudi blago: sveče, zabelo, platno, kokoši in
ovce. Splošno imajo veliko zaupanje do Marije To¬
lažnice zlasti glede božjasti in takih bolezni, ki so
težko ozdravljive.

Jasna zvezda moje poti,
pelji domu me nasproti,
pelji me v sveti raj,
kjer bom srečen vekomaj.

49

Deseti dan.

Primskovo na Dolenjskem.

Če imamo iskreno ljubezen do Matere božje,
bomo pospeševali to ljubezen tudi pri drugih. Naj
nam ne zadostuje naše lastno krščansko življenje.
Pojdimo še naprej, da množimo Marijino čast, kjer¬
koli je mogoče. Zavzemimo se svojemu stanu in
svojim močem primerno za razširjanje pobožnosti do
svete Device. Saj ima njeno ime tako moč, da si
naredi pot v najtrša srca. Kogar ste pripeljali k
Mariji, ste ga duhovno dvignili in prenovili. Posebno
stariši lahko veliko storijo vtem oziru. Koliko zvezd
žari v sijaju neminljive lepote! Katere so te zvezde?
To so tisti, ki so na zemlji z besedo in zgledom po¬
veličevali Mater človeškega rodu.

Rekli smo z besedo in zgledom. Toda ker besede
samo mičejo, zgledi pa vlečejo, nas lepo življenje
drugih naravnost priganja k posnemanju. Vzori, ki
naj gledamo nanje, so svetniki. Hvala Bogu, da imamo
tudi med domačimi ljudmi vzore, ki nam kažejo pot,
po kateri naj hodimo.

Ne prav daleč od Marijine božje poti, ki jo bomo
danes obiskali, je živel bogoljubni mož Anton Lokar,
z domačim imenom Pintarček. Posedoval je v župniji
Šentvid pri Stični mlin in nekaj zemljišča. V srečnem
zakonu je dobro vzgojil trinajst otrok. Dve hčeri sta
si izbrali redovniški stan in postali usmiljenki. Po¬
božni mož je živel v delu in molitvi. Rad je čital
knjige Mohorjeve družbe in naše krščanske liste. Do
farne cerkve Šentvid ima mlad človek od tistega kraja
petčetrt ure hoda, on pa je ubiral to pot še v svojih
starih letih vsako nedeljo in praznik. Najrajši je
hodil sam, da je nemoten molil rožni venec. Posebno
pri srcu mu je bila Marijina kapelica na Čagoškem
vrhu. Obdana z vinogradi je imela marsikaterega
obiskovalca in dobrotnika. Ko so pa opustili tam gori
vinograde, je bila zapuščena tudi kapelica. Tedaj se
je zavzel zanjo Pintarjev oče. Sam jej je naredil altar
in majhen kor. Omislil jej je tudi zvonik z zvonom.
Odslej so začeli sosedje zopet obiskovati Marijin dom

Lavtižar : Šmarnice.

4

50

na gričku. Pintarček je na ta način veliko pripomogel
k večjemu češčenju Matere božje.

Izuril se je kot samouk tudi v rezbarstvu. Delal
je iz lipovega lesa Kristusove podobe. Kdor hodi po
šentviški župniji in njeni okolici, vidi mnogo križev
ob cestah in potih. Veliko teh podob je izrezljal
Pintarček in jim vdihnil tisto sočutje, kakršno je imel
sam s Kristusovim trpljenjem. Vse poteze na Odre-
šenikovem obrazu kažejo bolest, ki jo vidimo pri
umirajočem človeku. Kaj takega narediti ni lahka
stvar. Koliko je moral ta mož premišljevati in po¬
pravljati, da je vtisnil v les bolečine tistega trenotka,
ko je govoril Odrešenik v borbi s smrtjo zadnje
besede, potem pa nagnil glavo in umrl! Od umetnika
po pravici zahtevamo, da nam predočuje smrtne te¬
žave kolikor mogoče naravno, nikakor pa ne moremo
zahtevati tega od preprostega človeka, ki ga ni nihče
učil te umetnosti. In vendar je tudi Anton Lokar po
svoji prirojeni zmožnosti prav dostojno predstavljal
Kristusovo trpljenje ob smrtni uri. Umrl je 12. no¬
vembra 1933 star 82 let. Ljudje so ga na daleč poznali
kot svetega moža.

* * ❖

Nad dolenjskimi griči, kjer zori vinska jagoda,
se vzdiguje hrib z imenom Primskovo, venčan
z božjepotno in župnijsko cerkvijo
Marijinega Rojstva.  Po samotni dolini teče
Temenica, ki se vije proti Trebnjemu ter ne daleč
od tam ponikne v zemljo.

Primskovska Mati božja si je izbrala svoje
domovanje v precej samotnem kraju. Od Litije je
oddaljena njena cerkev dobrih 15 kilometrov; dosti
bližje je železniški postaji Radohova vas.^ Nekdaj je
pripadala kot podružnica veliki župniji Šentvid pri
Stični, leta 1753. pa je postala samostojna. Pot iz
doline do cerkve je tuintam nekoliko strma, vendar
ne težavna. Tudi počasni romar dospe lahko iz
Mišjega dola v treh četrtinkah ure na vrh, kjer ga
iznenadi krasen razgled na vse strani naše domovine.

51

Pred cerkvijo stoji stara lipa, ki ima v obsegu
nad pet metrov. Ob glavnem vhodu stražita dva močna
okrogla stebra, segajoča do vrha cerkvenega pročelja.
Hiša božja ni velika. Dolga je 20, široka 7 metrov.
Novi veliki altar, delan iz belega kamena, je posvetil
na praznik Marijinega Rojstva 8. septembra 1929
ljubljanski knezoškof dr. Gregorij Rožman. Beli
Marijin kip nad tabernakljem je toliko velik, da se
dobro vidi od daleč. Mati božja drži v naročju Jezusa,
ki ima kraljevo žezlo v roki. Ob Marijini desni in levi
strani stojita kipa svetega Avguština in njegove
matere svete Monike. Spominjata nas bratovščine,
ki jo je ustanovil tukaj stiški opat Ksaver baron
Taufferer. Razen tega sta v cerkvi tudi dva stran¬
ska altarja.

Vsa notranja oprava kakor tudi vnanjost kažeta,
da ima cerkev skrbnega, za božjo čast vnetega
gospodarja.

O cerkveni starosti priča gotsko svetišče z got¬
skimi okni. Vendar pa točne letnice, kdaj je bila
cerkev zidana, ni mogoče določiti. Stare listine so
bile namreč hranjene v cistercijanskem samostanu
v Stični. Ko je bil samostan ob vladanju cesarja
Jožefa II. (1780—1790) odpravljen, so se porazgubili
vsi stari zapiski.

Nekaj posebnega je bilo to, da sta poleg božje-
potne cerkve Matere božje na Primskovem stali še
dve cerkvi. Ena posvečena svetemu Petru, druga
svetemu Nikolaju. Iz tega sklepamo, da je imelo
Primskovo v preteklih stoletjih veliko obiskovalcev.
Večina je hodila tja gor seveda zaradi Marijine
cerkve, ki je postajala premajhna za mnogoštevilne
romarje. Zato so jo leta 1826., ko je bil na Prim¬
skovem župnik Marko Škander, podaljšali in na¬
pravili kor z orglami. V njeni bližini pa je še dandanes
cerkvica svetega Petra, ko je ono svetega Nikolaja
porušila strela. Ostanke so popravili in naredili iz
njih hišo za šolo.

Med poznejšimi župniki je posebno slovel Jurij
Humar, splošno izobražen mož, dober jezikoslovec in
praktičen svetovalec. Posebno znan je postal zaradi

4 *

52

tega, ker je zdravil razne bolezni z magnetizmom.
Rojen je bil leta 1819. v župniji Mekinje pri Kamniku
in umrl na Primskovem leta 1890. Še vedno obisku¬
jejo ljudje njegov grob in trgajo v spomin cvetlice,
ki rastejo na grobu.

Sedanji lepi Marijin dom je večkrat na leto na¬
polnjen z božjepotniki. Veliko jih prihaja iz sosed¬
njih župnij, mnogo pa tudi iz bolj oddaljenih krajev:
iz Sel pri Šumbergu, iz Zagradca, iz Ambrusa, s Krke
itd. Ker je podelil papež Klemen XIV. leta 1769.
obiskovalcem cerkve Matere božje na Primskovem
za dan 8. septembra, to je za praznik Malega Šma-
rina, popolne odpustke, je še dandanes glavni shod
ob tem prazniku. Romarji pridejo že dan prej, ž njimi
pa tudi duhovniki iz dotičnih župnij. Na večer pred
praznikom je spovedovanje in pridiga z litanijami,
drugi dan pa slovesno opravilo in več svetih maš.
Prav tako dohaja mnogo Marijinih častilcev peto ne¬
deljo po veliki noči in ob raznih praznikih Matere
božje. Ob naravnih nezgodah (ob suši itd.) pridejo
pa še izredne procesije na goro.

Kristjani! Sveta Devica stoji pred nami ne samo
kot zvezda, ki razsvetljuje temo našega zemeljskega
potovanja, temveč tudi kot Pomočnica v vseh teža¬
vah. Ne bodimo malodušni; spremlja naj nas upanje,
da bomo prejeli tolažbo. Marija bo pomagala, saj
deluje že devetnajst stoletij za srečo človeškega
rodu. Po njej prihaja rešenje ob težkih časih. Kako
radi smo gledali podobo Matere božje že v zgodnji
mladosti! Če pa je v svetnem hrupu njena podoba
nekoliko obledela našim očem, vzljubimo jo toliko
bolj v majniku. Marija naj je posebno mladini vzor
deviške čistosti.

Stara zgodovina pripoveduje o Primskovem, da
je bila vsa ta višina nekoč močno zavarovana. Okoli
in okoli vrha se je raztegoval visok zid, na katerem
je stalo več stolpov s strelnimi linami za obrambo
proti sovražniku. Ostanka dveh takih stolpov sta še
ohranjena.. Skozi zid je bil samo en vhod, pa še ta
zaprt s težkimi, z železom okovanimi vrati. Torej po
vseh pravilih zgrajena trdnjava.

53

Menda ne boste vpraševali, čemu je bilo treba
tako močne trdnjave, ali — kakor so takrat rekli —
tako močnega »tabora«? Sovražniki, ki so se jih bali
prednamci, so bili Turki. Kjerkoli odpremo staro
zgodovino Slovencev, povsod beremo, kako hudo se
je godilo našim pradedom zaradi turških napadov
pred 500 in 400 leti. Zato v Šmarnicah tolikokrat
omenjamo trpljenje naših rojakov v tistih hudih ča¬
sih, ko so ogražali Turki njih imetje in njih življenje.

Tabor na Primskovem pa ni imel samo močnega
zidu okrog vsega vrha, temveč je bil tudi založen z
živežem. Brambovci so namreč računali s tem, da jih
Turki ne bodo napadli samo enkrat, temveč pogosto.
V ta namen so skopali v taboru kleti in napravili
shrambe, da bi ob daljšem obleganju ne trpeli lakote.
Oskrbeli so se tudi z vodo in skopali pod zemljo rov,
skozi katerega so hodili precej daleč do studenca
Daljenca. Kadar so videli na vrhu Gorjancev goreče
kresove kot znamenje, da se bliža Turek, so bežali v
tabor in se tukaj branili sovražnim napadom. V zvo¬
niku je še zdaj železna krogla iz turških topov, pri¬
vezana k utežu cerkvene ure. Pravljica govori, da
Turki niso mogli priti do cerkve v tabor, temveč
samo do bližnje vasi Gradišče. Tukaj so jim popadali
konji mrtvi na tla.

Brambovci so še posebno zato tako močno utrdili
Marijino cerkev, ker so se bali, da bi jim Turki ne
uropali milostne podobe Matere božje. Imeli so jo v
veliki časti in bi bili rajši vse zgubili kakor svojo
Pomočnico.

Dragi verniki! Marijina podoba naj nam je
vedno ljuba. Z zaupanjem glejmo nanjo v dobrih
in hudih dneh. Če so nam nepozabljivi tisti spomini,
ko nam je naša mati prvikrat obesila Marijino sve¬
tinjico na vrat, naj je nam podoba svete Device tudi
v poznejših letih vir veselja in tolažbe. O, da bi pri¬
šel čas, ko je ne bomo gledali več v podobi na zemlji,
temveč kot Kraljico v družbi angelov in svetnikov!
Amen.

54

Enajsti dan.

Dedni dol pri Višnji gori.

Velikokrat izgovarjamo Marijino ime, toda ni¬
kdar ne bomo mogli po vrednosti spoznati njenega
pomena. Imejmo ga v posebnem spoštovanju. Cer¬
kveni učeniki pravijo, da to ime ni bilo dano Materi
božji, kakor dajemo imena navadnim ljudem, tem¬
več ima svoj izvir v nebesih. Prišlo je iz božje zaklad¬
nice, da je za Jezusovim imenom vzvišeno nad vsa
druga imena. Veselje je svetnikom, pomoč kristja¬
nom, pribežališče grešnikom, tolažba vernim dušam.
V tem premišljevanju kliče sveti Alfonz Liguorij:
»Ti veš, o sveta Devica, da te ljubim in da zato lju¬
bim tudi tvoje sveto ime. Z zaupanjem ga hočem
klicati v življenju, posebno pa ob smrtni uri.«

Med ženskim spolom vas je veliko ozaljšanih z
Marijinim imenom. Dano vam je bilo pri svetem
krstu. Naj je tudi vaše življenje podobno Marijinemu!
Delajte čast njenemu imenu in posnemajte čednosti
svoje visoke Zavetnice. Marija ni imela na duši naj¬
manjšega madeža, zaradi tega imajo njene prošnje
tako moč pri Bogu. Kakor razliva solnce svoje žarke
na vesoljni svet, tako se razširjajo iz Marijinih svetih
rok in iz njenega čistega srca žarki božje ljubezni
na vse ljudi pod milim nebom. Obdarovana je z vsemi
milostmi, pa ne samo zase, temveč tudi za nas. Pri
njej najde vsak, česar potrebuje. Naj velja ta beseda
posebno vam, krščanske matere. Napeljujte otročiče
k prisrčnemu češčenju Matere božje. Kar se nauči
otrok, pri tem rad ostane tudi pozneje. Kako dobro
mladino bi imeli, če bi bila navajena že od zgodnjih
let priporočevati se blaženi Devici! To pa najlažje
dosežete ve, krščanske matere, če vnemate nežna
srca otrok k ljubezni do Marije.

V Višnji gori na Dolenjskem, kamor bomo danes
potovali, je umrl 27. avgusta 1933 Marijan Jereb,
dijak škofijske gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano.
Že v osnovni šoli je bil sprejet v Marijin vrtec. Ve¬
selil se je in težko čakal dneva, ko bo sprejet tudi
v dijaško Marijino družbo. Nekaj časa poprej mu je

55

njegova mati hotela napraviti novo obleko. Marijan
pa je rekel materi: »Nikar mi je zdaj ne kupujte,
ampak šele, ko bom sprejet v Marijino družbo, da
bom takrat ves nov.« Toda kmalu je zbolel. Legel je
in ni več vstal. Zdihoval je: »O, Marija, ko bi jaz
mogel v Lurd, kako rad bi te obiskal! S trdnim za¬
upanjem bi se tebi priporočil in ti bi me gotovo ozdra¬
vila.« Takoj pa je pristavil: »Ja, če pa to ni mogoče,
te ne bom gledal v Lurdu, ampak v nebesih.« Potem
se je obrnil proti materi in sestri z besedami: »Ka¬
dar pridem k Mariji, ne bom pozabil vaji.« Med bo¬
leznijo je večkrat prejel sveto obhajilo. Ko mu je
duhovnik zadnjič prinesel sveto popotnico, je rekel
duhovniku: »Tudi za vas bom prosil, ker ste mi pri¬
nesli Jezusa.« Drugi dan je bil Marijan pri svoji
nebeški Materi. Na mrtvaškem odru je ležal ves v
rožah. Kropit ga je prišla domala vsa fara. Eni so
rekli: »Srečni deček, ki je tako lepo umrl.« Drugi pa
so blagrovali tudi mater, ki ga je vzgojila v taki lju¬
bezni do Marije.

* * *

Višnja gora je mesto na Dolenjskem, oddaljeno
32 kilometrov južno od Ljubljane. Ima lepo lego na
griču s podružnico svete Ane. Onstran mesta pa stoji
na vzvišenem kraju župna cerkev. Naša pot gre
odtuvzapadni smeri proti Dednemu
dolu,  ki sestoji iz posameznih kmetskih domov,
obdanih z vrtovi in njivami. Visoka zidana znamenja
s podobami žalostnega rožnega venca se vrstijo ob
potu v določenih presledkih. Znamenja sezidana leta
1719., nas spominjajo, da se bližamo božjepotni
cerkvi. NismošehodilipolureodVišnje
gore, ko ugledamo v skriti dolinici
Marijin dom,  popolnoma ločen od človeških
stanovanj. Na misel nam hodi, kako prijetno bi bilo
tukaj puščavniško življenje. Seveda za takega, ki je
že obračunal s svetom, ki se na nikogar več ne za¬
naša in nobene zabave ne potrebuje.

Pred cerkvijo je obokana lopa s trojnim vho¬
dom. Naredili so jo zato, da imajo romarji nad seboj

56

streho, kadar zaradi množice ljudstva ne morejo iti
v cerkev. Ob Marijinih praznikih in ob petkih v postu
so namreč tukaj veliki romarski shodi. Razen doma¬
činov prihajajo tudi božjepotniki iz bližnjih župnij:
Žalne, Police, Prežganja, Stične in Krke. Nekdaj pa
je imela Mati božja v Dednem dolu še več obisko¬
valcev. Kranjski zgodovinar Valvazor našteva v svoji
knjigi podružnice Višnje gore. Dedni dol imenuje
»eine mirakulose Kirche«, čudežno cerkev. Ta izraz
rabi v tem pomenu, ker je ondotna Mati božja na¬
klonila marsikatero izredno milost svojim častilcem.

Marija ima že od davnih časov v Dednem dolu
svoje domovanje. 0 tem pričajo ozke zvonikove line,
ki kažejo obliko romanskega sloga. Lahko trdimo, da
je zvonik iz trinajstega ali štirinajstega stoletja (1200
do 1400.) Sedanja cerkev, 18.50 metrov dolga in 7.50
metrov široka, je iz novejše dobe.

V velikem altarju vidimo znamenito sliko Ma¬
tere božje z mrtvim Sinom v naročju. Marija ima
rdečo obleko, čez glavo pa belo ogrinjalo. Podoba je
tako naravno izvršena, kakor bi gledali Marijo živo
na gori Kalvariji. Odtod tudi mogočni vtis na vsa¬
kega, ki jo ogleduje. Na Marijinem obrazu ni opaziti
solza, sploh nobene pretirane žalosti, kakršno vidi¬
mo na enakih slikah. Poteze so čisto mirne; le oči,
obrnjene v mrtvega Sina, so polne ljubezni in trplje¬
nja. Prav tako naravno je tudi Kristusovo telo. Zdi
se, kakor bi imeli mrliča pred seboj. Ni čuda, ako
ljudje gledajo in gledajo podobo, polni sočutja z
Žalostno Materjo. Podobo je naslikal v Benetkah le¬
ta 1872. Janez Franke, bivši profesor gimnazije v
Kranju, naročil pa jo je dobrotnik cerkve zdravnik
Fine iz Ljubljane, rojen v Dednem dolu. Sliko so pre¬
nesli na cvetni petek leta 1872. v procesiji od višnje-
gorske župne cerkve v Dedni dol, kjer jo je blago¬
slovil šmarijski dekan Matija Brolih.

Predragi! Vi veste, da sta dva dobra moža Jožef
iz Arimateje in Nikodem snela Jezusovo telo s križa
in ga položila v Marijino naročje. O, kako sveto in
usmiljeno opravilo! Zopet počiva Sin božji na mate¬
rinih rokah, toda ne kot tisto ljubeznivo Dete v

57

betlehemskem hlevcu, ampak kot krvava žrtev, ki
nima od temena do podplatov nič zdravega na sebi.
Kakšno strašno spremenjenje! Ali je to Marijino
plačilo, da je Odrešenika vzgojila, za njega skrbela
in trpela? Toda ne pozabimo, da je dal Bog svojega
Sina za nas. 0, neizmerna ljubezen božja! Kristjani!
Kako bomo povrnili to ljubezen?

Naj se ozre Marija na svoje otroke s tistimi mi¬
lostljivimi očmi, s katerimi je gledala Jezusa v svo¬
jem naročju. Zaradi velikega zasluženja, ki si ga je
pridobila s trpljenjem, naj sprejme naše duše, kadar
se bodo ločile od telesa, v svoje materino naročje.

Cerkev v Dednem dolu pa ni posvečena samo
Žalostni Materi božji, temveč tudi Kraljici vesoljnega
sveta. Zato je za sliko Žalostne Matere božje še tron,
ki ga odpirajo ob Marijinih praznikih. Sveta Devica
drži v eni roki božje Dete, v drugi pa kraljevo žezlo
kot znak svoje mogočne prošnje pri Bogu.

Ne daleč od cerkve, o kateri smo do zdaj govo¬
rili, je še druga manjša cerkev, ki je bila nekdaj
posvečena svetemu Duhu. Ta cerkev sestoji iz treh
delov. Ko vstopimo vanjo, smo v nekakem pred-
svetišču. Na levi strani so nizka vrata, skozi katera
pridemo v ozko kapelico. Tukaj vidimo v grobu le¬
žečega Kristusa. Ves prostor je tako ozek in nizek,
da nas spominja božjega groba v Jeruzalemu. Pravi
jeruzalemski božji grob je le dva metra dolga in ne¬
koliko manj široka kapela s tako nizkim vhodom, da
se moramo dobro prikloniti, če hočemo priti v no¬
tranjščino. Kdor bi hotel torej videti posnetek pra¬
vega božjega groba, naj gre o priliki v Dedni dol.
Koliko svetih maš je bilo v starih časih tukaj daro¬
vanih in kako je ta cerkvica slovela ne samo po Do¬
lenjskem, temveč tudi po drugih krajih! Tak božji
grob imajo tudi v Stepanji vasi pri Ljubljani.

Ob nasprotni strani božjega groba je v Dednem
dolu še posebej majhna Marijina kapela, v katero
peljejo stopnice. Zidana je v gotskem slogu s finimi
okraski na stropu in s starimi slikami po stenah.

Iz vsega, kar ste slišali o Dednem dolu, spoznate,
da je bila tukaj v preteklih stoletjih imenitna božja

58

pot. Žal, da imamo o njej le malo zgodovinskih po¬
datkov. Namesto njih pa sta ohranjeni med ljudmi
pripovedki, ki poročata — četudi jih nismo dolžni
verjeti — da je imel nekdaj ta kraj važen pomen.

Prva pravljica govori, da je bila cerkvica, v ka¬
teri je božji grob, prenesena s Turškega. Potem pa
še to, da so veje dreves nad cerkvijo še zdaj zato
tako nagnjene proti zemlji, ker so se uklonile, ko je
šla cerkev čez drevje.

Drugo pravljico omenja Valvazor, ki piše, da
zvonovi pri tej cerkvi sami od sebe zvone in vabijo
ljudi k češčenju Matere božje.

Naj omenimo tudi to, da je okrog cerkve tri¬
najst postaj križevega pota, štirinajsta postaja pa je
božji grob v cerkvi.

Sprejmi, o blažena Devica, še enkrat moj po¬
zdrav, ko se za danes poslavljam od tebe. Nikoli te
ne pozabim in upam, da me tudi ti ne boš pozabila.

Ko pa zadnji dan ugasne,

Šmarnice obhajal krasne
bom v nebesih ves vesel,
tebe hvalil, tebi pel.

Dvanajsti dan.

Sveta Marija Zagorska na Spodnjem
Štajerskem.

Lepa je majniška pobožnost, ki nas vabi k Mari¬
jinemu altarju. Na njem gori množica lučic. Okrašen
je s svež imi  cvetkami vsakovrstnih barv. Marijine
pesmi done po cerkvah, napolnjenih z Marijinimi ča¬
stilci. Raz altar pa gleda majniška Kraljica tako pri¬
jazno in milo, da zaiskre v naših očeh solze veselja.

Kakor je vse obnovljeno v naravi, tako obnovimo
tudi mi ljubezen do svete Device, saj je ona sama
prekrasen majnik vseh čednosti. Kako dobro je ra¬
zumela sveta Cerkev človeško srce, da je vprav ta
mesec postavila pred nas Marijino podobo! Da, lep
je majnik že sam na sebi, še lepši zato, ker je

59

posvečen Materi božji. Bog je zbral, ko je ustvaril
svet, vse vode skupaj in jih imenoval morje; zbral
svetlobo in jo imenoval solnce; zbral cvetje in ga
imenoval božji vrt. Zbral je vse prijetnosti zemlje
in jih imenoval raj. Zbral je pa tudi cvet vseh čedno¬
sti in ga imenoval — Marijo.

Kako radi pogledamo šmarnico, to deviško cvetko
z belimi, prijetno dišečimi zvončki! Dobrotni nebeški
Oče pa je vzgojil še lepšo cvetico, oznanjujočo du¬
hovno pomlad, rešitev iz verig, v katerih je bil
vkovan človeški rod. Samotna in nepoznana je ži¬
vela ta cvetica v skritem kotičku obljubljene dežele.
Nekega dne je klečala sveta deklica v tihi sobi, vtop-
Ijena v molitev. Kar se oglasi pri njej poslanec iz
nebes in jo pozdravi z besedami, ki jih še nihče ni
slišal na svetu. Dobro poznate te besede, saj jih po¬
navljate vsak dan, kadar molite angelovo češčenje.

Ljubi verniki! Kakor je Marija, nebeška Šmar¬
nica, prinesla vsemu svetu duhovno pomlad prero¬
jen ja, tako je nam še vedno ljubezniva Pomočnica.
Z Marijo se bo naselil v našem srcu nov majnik, ki
se bo nekoč prelil v majnik večne blaženosti.

Marija pa čaka tudi tistih otrok, ki še niso prišli
k njej. V svetem pismu beremo o materi, ki je težko
pričakovala, da bi se vrnil njen sin v domačo hišo.
Veliko časa je že preteklo, odkar je šel mladi To-
bija v tujo deželo, pa ga ni bilo nazaj. Vsak dan
mu je hitela mati naproti in gledala s hribčka, kje
se bo prikazal od daleč. Toda šele po dolgem pri¬
čakovanju ga je opazila in se srčno veselila njegove
vrnitve. Ali ni Tobijeva mati podoba blažene Device
Marije, katero nam je dal umirajoči Odrešenik za
Mater? Nikar ji ne delajmo žalosti, da bi nas zaman
pričakovala in zaman iskala. Ne obračajmo se od nje,
temveč poslušajmo majniški zvon, ki nas kliče pred
altar njene milosti. Naj ostane naša, ljubezen do Ma¬
rije tako trajna, kakor je trajna tudi skrb nebeške
Kraljice za naš časni in večni blagor.

% % %

60

Marija je ljubila tiho, samotno življenje. Prav
tako stoji še dandanes marsikatera njena cerkev na
samotni gori ali je skrita v mirnem zatišju na ravnini.

Vasica Zagorje na Spodnjem Šta¬
jerskem  šteje s am o okrog 70 prebivalcev. Leži
na prijaznem solncnem griču četrt ure pešhoda od
banovinske ceste, ki pelje iz Pilštanja na Planino.
Tukaj ni posvetnega šuma, rajski mir kraljuje po¬
vsod naokoli. Iz srede vasice gleda Marijina cerkev,
nad katero se dviguje 60 metrov visok zvonik. Kraj
ima izredno čist gorski zrak, tudi megla nastopa le
redkokrat. Ob južni strani ga varuje z bujnimi go¬
zdovi obrastli hrib Bohor. V ozadju gozdov se na se¬
verni strani dviga strmo Šentvidsko skalovje, precej
visoki Lošč pa odvrača mrzle vetrove. Tudi proti
vzhodu je Zagorska kotlina zaprta z visoko planoto,
ki ji pravijo Osredek. Zato nima Zagorje niti v naj¬
hujši zimi 8 stopinj C mraza.

K božji poti Zagorje vodi okrajna cesta iz Raj-
henburga. V istem času, to je v štirih urah, se tudi
lahko pripeljemo z vozom od železniške postaje Me¬
stinje. Prav tako priromamo v Zagorje od Sevnice
pri Savi ali od postaje Sveti Jurij ob južni železnici.
Dandanes, ko vozijo avtomobili, je pot še veliko
krajša.

Cerkev svete Marije Zagorske ima častno mesto
med romarskimi božjimi poti Slovenije. Krajevna zgo¬
dovina poroča, da je stala v Zagorju že v desetem
stoletju ali vsaj v začetku enajstega stoletja kapela
Matere božje. Postavila jo je grofovska rodovina Bre-
zinška (Friesach) s Koroškega. Ž njo je bila v so¬
rodstvu blažena Hema, rojena v bližnjem Pilštanju.
Hema je posedovala v naših krajih več gradov ter
bila velika dobrotnica cerkva in samostanov (f 1045).
Ne bomo se motili, če trdimo, da je vprav blažena
Hema dala sezidati omenjeno kapelo. Po njeni smrti
je imela Zagorska božja pot vedno več obiskovalcev.

0 sedanji cerkvi je med ljudmi znana sledeča
zgodba:

V graščini Podčetrtek je stanovala rodovina
grofov Attemsov. Imoviti grof Attems je bil opozor-

61

jen v prikazni, naj sezida v Zagorju namesto kapelice
cerkev, ki bi bila vredno stanovanje svete Device.
Ker se grof ni zmenil za opomin, je imela njegova
soproga isto prikazen. Pa tudi to ni pomagalo. Menda
sta bila oba enako hladna, da nista hotela kljub svo¬
jemu premoženju ničesar žrtvovati v ta namen. Grofu
se sploh ni zdelo vredno, govoriti o taki stvari; gro¬
finja pa je rekla, da nič ne drži na prikazni v sanjah.
Šele tretjič opomnjena, naj zidata cerkev, sta se od¬
ločila za zidanje. Hhratu se je spremenila njuna do¬
sedanja mlačnost v veliko ljubezen do Matere božje.
Nista več gledala na stroške, temveč z veseljem do¬
vršila Marijin dom, ki priča, koliko premore vnema
za čast božjo. Nekateri zgodovinarji pa pišejo, da je
bil grof Attems čudovito rešen iz turškega ujetništva
in da je v zahvalo rešitve sezidal cerkev.

Letnica zidanja ni natanko dognana. Obče trdijo,
da je bila zgrajena od leta 1500 do 1561. Stavba je
nekaj izrednega. Ne pričakovali bi kaj takega v tem
majhnem kraju, saj ima vsa župnija samo 740 duš.
Cerkev je dolga 86, široka brez stranskih kapel 7,
visoka 9.40 metrov. V velikem altarju je
lesen kip Marije Pomočnice,  ki drži
božje Dete v naročju, Dete pa ima v roki grozdek
vinske trte. Kip je posebno častitljiv zaradi tega, ker
je iz starodavnega časa, izrezljan v prvi polovici tri¬
najstega stoletja (1200—1250). Kljub temu je dobro
ohranjen. Oba obraza, Jezusov in Marijin, imata tako
prijetne poteze, da ju vsak rad ogleduje.

Hiša božja je zidana v podobi križa. Stranski
kapeli sta posvečeni svetemu Križu in svetemu Jo¬
žefu. Sploh kaže vsa cerkvena stavba, da je vodil
delo razumen mojster, ker je zidovje še prav tako,
kakor če bi bilo zgrajeno v novejšem času.

Vsi trije altarji so izklesani iz navadnega kamna
ter prevlečeni z mavčevo maso, da so podobni mar¬
mornatim. Glavni altar, v katerem kraljuje Pomoč¬
nica kristjanov, zasluži našo posebno pozornost. Ob
njegovih straneh so podobe svetnikov: Joahima, Ane,
Caharija in Elizabete z Janezkom — torej samih

62

Marijinih sorodnikov. Poleg tega je altar okrašen
z množico angelov, 56 vseh skupaj.

Notranjščina cerkve je bila na svež omet posli¬
kana leta 1708. Slike so tako čudovito ohranjene, da
menda ni lepše slikarije na Slovenskem. Na oboku
vidimo Vnebovzetje blažene Device, ob njenih stra¬
neh pa čudeže, ki so se godili na njeno priprošnjo.
Med čudeži nas posebno zanima otrok, ki se je skril
v peč, ko je gorela hiša, po požaru pa je prišel po¬
polnoma nepoškodovan iz peči. Druga velika slika
na oboku nam predstavlja Marijo kot najlepšo hčer
starega in novega zakona. Obdana je s svetopisem¬
skimi osebami, nad njo plava sveti Duh, angeli pa ji
mečejo cvetlice v pozdrav. Ob vogalih slike so štirje
evangelisti v zeleni barvi. Na svodu, ki loči ladjo
v dva dela, so upodobljene tri device, ki pomenjajo
vero, upanje in ljubezen. Osebe so naslikane v čisto
svojstvenih barvah in spojene v prijetno skupino.

Dragi verniki! Ljubezen do Matere božje je bila
povod, da so krasili Marijini častilci njene cerkve
z najlepšimi slikami. In zakaj ne? Ako čislamo po¬
dobe slavnih junakov in imenitnih žena, mar ne bomo
imeli v posebni časti tiste, ki nam je dala Odrešenika?

V Zagorju sta dva glavna romarska shoda. Božje-
potniki obiskujejo tudi sicer večkrat to cerkev, ven¬
dar je naval ljudstva posebno velik dvakrat v letu.

Prvi glavni shod je šesto nedeljo po veliki noči.
Tej nedelji pravijo Zagorska nedelja. Vse, kar je
tostran Drave dol do Maribora, pozna Mater božjo
v Zagorju. Tudi iz spodnje Savinjske doline jih pride
veliko. Posebno radi dohajajo Hrvatje iz hrvaškega
Zagorja preko Sotle. Vseh romarjev je na tem shodu
do osem tisoč. V cerkvi prevladujejo ob temi času
hrvaške pesmi in molitve. Sploh se Slovenci in Hr¬
vati dobro razumejo ter pomagajo drug drugemu pri
petju in molitvi. Romarjem se pozna, da pojejo res
z dušo in srcem. Ta shod je tako genljiv, da ni no¬
benega lepšega med letom. Ljudje imajo predokus
nebeške sreče.

Drugi shod je v nedeljo pred svetim Lovrencem.
Ta nedelja se imenuje Leskovška nedelja. Ime je do-

63

bila od župnije Leskovec pri Krškem. Ti župljani so
se pred mnogimi leti zaradi uničenih poljskih pri¬
delkov in drugih nesreč zaobljubili, da bodo šli vsako
leto v Zagorje na božjo pot, če jim Marija izprosi
pomoč. Uslišani so bili in držali dano besedo. Hodili
so v velikih sprevodih in hodijo še dandanes. Z Le-
skovčani prihajajo tudi drugi verniki s Krškega polja,
posebno mladina, ker je ta pot za stare ljudi pre¬
dolga in pretežavna. Potujejo namreč v Rajhenburg
in od tu naravnost skozi Senovo čez visoko gorovje
Bohor. Tisoči prekoračijo vsako leto to višino. —
Kakšna gorečnost!

Romarji so prejeli v Zagorju že veliko dobrot.
Kaj bi namreč hodili toliko stoletij na to božjo pot,
ako bi ne bili uslišani! Koliko je zabeleženih zahval,
koliko v cerkvi obešenih podobic v spomin dobljenih
milosti! Še nedavno je obiskala zagorsko cerkev čisto
nepoznana mati z devetletnim dečkom. Po sveti maši
je prišla k sedanjemu župniku in ga prosila, naj
opravi sveto mašo v zahvalo Materi božji. »Ali ste
od daleč?« — jo je vprašal župnik. Odgovorila je:
»Iz Bosne. Prišla sem z dečkom, ki ga tukaj vidite.
Bil je tako hudo bolan, da smo čakali smrti. Hodilo
je k njemu več zdravnikov, pa mu ni mogel nobeden
pomagati. Zaobljubila sem ga v Zagorje, ker sem sli¬
šala o tej božji poti. In kar nenadoma je ozdravel.
Vidite, kako dobro izgleda! Pri Mariji je zadnja in
najbolj gotova pomoč.«

Tako je žena pripovedovala ter se potem vrnila
s sinčkom vsa vesela in srečna v daljno Bosno.

Ljuba Mati v zarji zlati
ti tolaži nam srce,
v vseh slabostih in bridkostih
grenke briši nam solze.

Trinajsti dan.

Sladka gora pri Rogaški Slatini.

Znan vam je stari pregovor: »Čast tistemu, ki
čast zasluži.« Vse, kar je dobro, ima svojo vrednost,
in kolikor boljše je, toliko več velja. Biser brez pri-

64

mere više cenimo kakor navaden kamen. Zlat denar
nam je veliko ljubši kakor srebrn ali bakren. Prav
tako je tudi razloček med stanovi. Starše smo dolžni
bolj spoštovati kakor druge ljudi. Duhovski in svetni
gosposki se spodobi večja čast kakor komu drugemu.
Kaj naj šele rečemo o kraljevski vzvišenosti? Bog
sam zapoveduje, da moramo imeti v večjem spošto¬
vanju tiste, ki so postavljeni nad druge.

Če smo torej dolžni ceniti, kar je dobro, ali ne
zasluži posebne časti tista, ki jo je Bog povzdignil
nad vse stvari? Kdo je za Bogom boljši kakor ona?
Kje je angel, ki bi jo dosegel v svetosti? Marija je
Mati božja in Mati krščanstva. Ali želite zvedeti še
več? Vprašujete, če je bogata? Mar ne veste, da je
njen Sin tisti, ki ima bogastvo nad vsa bogastva.
Vprašujete, če je plemenitega stanu? Njen Sin je
vendar Kralj vseh kraljev. Radi bi vedeli, če je
lepa? Poslušajmo, kaj pravi o njej sveti Duh v vi¬
soki pesmi: »Vsa lepa si in madeža ni na tebi.«

Kdor premišljuje o Marijinem vzornem življenju;
kdor premišljuje o njeni čistosti in nedolžnosti — saj
je samega angela ustrašila — o njeni ponižnosti —
saj je rekla, da je dekla Gospodova — o njeni po¬
korščini — saj je odgovorila angelu, naj se zgodi po
njegovi besedi — o njeni ljubezni do ljudi — saj je
prosila zanje vina v Kani Galilejski — o njeni vda¬
nosti v božjo voljo prav do križa na gori Kalvariji:
kdor vse to premisli, bo zaklical: »0 Marija, ti si za
Bogom največje časti in hvale vredna!«

Sveti cerkveni očetje nimajo dovolj lepih besedi,
da bi Mater božjo tako poveličevali kakor zasluži.
Marijo imenujejo lilijo, rodovitno oljko, visoko cedro
na Libanonu, vzhajajočo zarjo, ki naznanja prihod
Odrešenika, Solnce pravice. Sveti Evzebij piše:

»Vsi, ki verujejo v Kristusa, veliki in mali, bo¬
gati in revni, kralji in njih ljudstva, angeli in ljudje,
vsi poveličujejo Gospodovo Mater. Ona je kras ne¬
beškega Jeruzalema, veselje svetnikov, pomoč ver¬
nikov, krona človeškega rodu.«

Pomislimo še to: Kdor Marijo časti, dela nekaj
takega, kar je Bogu všeč. Kaj pa je Bog storil glede

65

Marije? Ali jo je častil? Na to vprašanje imamo
kratek odgovor. Noben pridigar, pa naj bo kdove
kako imeniten, ne more tako lepo govoriti, da bi po
vrednosti opisal tisto slavo, s katero je obdal nebeški
Oče svojo Hčer, Sin svojo Mater in sveti Duh svojo
Nevesto. Ali ni torej Bogu nad vse ljubo, če jo ča¬
stimo tudi mi?

Poleg tega nam dohaja veliko dobrot od Mariji¬
nega češčenja. Pravo dobro je samo to, kar ima stalno
vrednost. Kaj pomaga bogastvo, ki nam ni potrebno
in nima obstanka, temveč le vznemirja srce! Zato
prosimo Marijo za tiste dobrote, ki imajo vedno ve¬
ljavo. Kako lepa je molitev, s katero se j j priporo¬
čamo, da bi nam bila Posredovalka pri Jezusu! Kdo
bi ne molil prisrčno: »S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči!«

* * * A

Na Spodnjem Štajerskem je več Marijinih božjih
potov. Med njimi je zelo obiskovana S1 a d k a g o r a,
ne daleč od Rogaške Slatine.  Po razlaganju
domačinov se imenuje zato Sladka gora, ker pride¬
lujejo tam sladko vino. Drugi pa trdijo, da je pravo ime
Slatinska gora radi kisle studenčnice, ki izvira v bližini.

Iz Šmarja pri Jelšah dospeš z nogami apostolov
v poldrugi uri na Sladko goro; od železniške postaje
Mestinje pa se pripelješ tjagor v eni uri. Pot nas
vodi po samotni dolini, ki je ohranila svoj mirni
značaj do sedanjih dni. Ni avtomobilov, katerim bi
se morali umikati. Ni tistega ropota motorjev, pred
katerimi si mašimo ušesa. Tukaj kraljuje mati na¬
rava, kakršna je prišla iz Stvarnikove roke. Marljivi
oratar reže s potrpežljivo živinico brazde v zemljo,
ki mu daje dovolj vsakdanjega kruha. Tihe, zelene
doline se odpirajo na levo in desno. Nad njimi se
vzdigujejo nizki holmi, na katerih samevajo kmetski
domovi, obdani s sadnim drevjem. Pojdite vi vsi, ki
imate zaradi novodobnih iznajdb razdrapane živce,
pojdite v take oddaljene kraje. Tam se boste pogo¬
varjali s cvetkami po livadah, poslušali ptice po logih,
našli zgubljeno zdravje in mir božji.

Lavtižar: šmarnice

5

66

Pot drži vedno bolj navzgor. Težko že čakamo,
kdaj zagledamo cerkev. Kakšno iznenadenje! Žeje
pred nami Marijin dom z dvema zvo¬
nikoma in s kupolo. Sladka gora!  Tako
veličastne hiše božje nismo pričakovali. — Od treh
strani peljejo kamenite stopnice proti svetišču. Nad
glavnim vhodom stoji prav na vrhu strehe kip Ma¬
tere božje, ki naznanja romarju, da bo dobil tukaj
pomoč v svoji nadlogi. Še krasnejša, vsa zlata, pa
kraljuje na prestolu velikega altarja. Pozdravljamo
jo s preprosto staro pesmijo naših pobožnih pred¬
nikov:

Marija, ti v tronu sediš,
zlat scepter v roki držiš,
pri tebi je Jezus, tvoj Sin.

Nebeški svit obdaja te.
si lepša kakor zvezde vse,
o prosi za nas grešnike!

V 83. psalmu proslavlja kralj David Boga z be¬
sedami:

»Kako ljubo mi je tvoje bivališče, ti živi in vse¬
mogočni Gospod vojnih čet! Poln veselja sem, ko
vidim kraj tvojega veličastva in tvojega prestola.«

Ta slavospev velja za vsako hišo božjo, posebej
pa še za romarsko cerkev, v kateri deli Marija iz¬
redne milosti svojim častilcem. Med takimi cerkvami
je tudi Sladka gora.

Na mestu, kjer stoji danes ta cerkev, je bila prej
stara kapelica, posvečena sveti Margareti. Kapelica
je pripadala župniji bližnjega trga Lemberg. Iz zgo¬
dovinskih zapiskov se ne more natanko določiti, kdaj
je bila zidana kapela svete Margarete. Menda so jo
zgradili leta 1334. Znano je namreč, da so v okolici
Sladke gore že v davnih časih stanovali ljudje in
zgodaj sprejeli krščansko vero. Stara pisma poročajo,
da so celjski grofi leta 1334. ta kraj izročili menihom
iz Zajčkega samostana, odkoder so menihi oskrbovali
dušno pastirstvo med ondotnim narodom. Bržkone
je bila kapela zidana ob tistem času.

Do 1. 1738. je šlo na Sladki gori vse napre j kakor
po navadi. 0 kaki božji poti ni nikjer govora. Orne-

67

njenega leta pa je nastal velik prevrat. Kraj je dobil
naenkrat ime »Najdišče«. Čudno, da ni nikjer po¬
vedano, kaj so našli. Razni spisi poročajo samo to,
da je zaslovela kapelica daleč naokrog, toda nihče
ni več govoril o sveti Margareti, vsi pa o Materi
božji. Nihče ni vabil ljudi na goro, dohajali so kar
sami od sebe. Odkod ta spremen? Kaj je bilo povod
temu dogodku? Še dandanes ni dognano, kaj se je
bilo prav za prav zgodilo. Ljudje so obračali oči le na
stranski altar, ki je bil posvečen brezmadežni Devici
Mariji. Sladka gora je postala shajališče pobožnega
ljudstva in znamenita božja pot.

To lepo priliko je uporabil takratni sladkogorski
župnik Janez Mikec. Bil je duhovit in pobožen mož.
Da bi še bolj pospešil češčenje Matere božje, je usta¬
novil leta 1741. pri omenjenem stranskem altarju, na
katerega se je obračala vsa ljudska pozornost, bra¬
tovščino brezmadežnega spočetja Marije Device. Zdaj
je začel še bolj goreti plamen ljubezni do Marije.
Že tisto leto je bilo vpisanih v bratovščino 5000 udov.
To število je vedno bolj naraščalo, ž njim pa tudi
število božjepotnikov. Dobri župnik Mikec ni mogel
več zmagovati težkega dušnopastirskega dela. V po¬
moč so mu prišli še štirje drugi duhovniki, da so
romarjem odpirali zakladnico dobrot, ki jih je delil
Bog po Marijinih rokah.

Mikca pa je čakala še druga naloga. Ker so začeli
hoditi na Sladko goro tudi romarji s Kranjskega,
Koroškega, Hrvaškega in celo Ogrskega, je bilo treba
misliti na novo, večjo cerkev. Na srečo so donesli Ma¬
rijini častilci že v prejšnjih letih toliko denarja, da ga
je bilo dovolj za novo hišo božjo. Dograjena je bila
leta 1754. in istega leta posvečena. Posvetil jo je
goriški nadškof Karel Mihael grof Attems.

Pred seboj imamo ponosno stavbo, 28 metrov
dolgo, 16 metrov široko in 12 metrov visoko. Zaradi
večjega števila maš so jo oskrbeli s peterimi altarjj.
Vsi so lepo izdelani in bogato pozlačeni, posebno pa
veliki altar s kipom preblažene Device. Marija drži
v eni roki žezlo, v drugi nebeško Dete. Obema se
bleščita kroni na glavi. Zelo ljubki so angeli, raz-

5 *

68

vrsteni okrog Jezusove in Marijine podobe. Pozab¬
ljena pa tudi ni sveta Margareta, prvotna patrona
stare kapele. Odločili so jej časten prostor med taber¬
nakljem in Marijinim prestolom.

Kako lahko moli romar pred milostno podobo
svete Device! Srce mu postaja nekam mehko, v oči
mu silijo solze veselja. Nepremično gleda v Marijo in
v njeno božje Dete. Zdi se mu, kakor bi se oba na¬
gibala k njemu in mu dajala tolažbo. Pomirjen za¬
pušča sveti kraj. Tudi potem, ko je že daleč od cer¬
kve, pogleduje nazaj, kjer prebiva s svojim ljubim
Sinom sveta Mati.

Tvoji, o Marija, smo podnevi in tvoji smo ponoči.
Tvoji smo v veselju in žalosti. Tvoji smo na zemlji,
najbolj pa želimo tvoji biti v nebesih. Amen.

Štirinajsti dan.

Ljubično v župniji Poljčane na Spodnjem
Štajerskem.

Naš Odrešenik je dal pred svojo smrtjo svetemu
Janezu Marijo za Mater. Kaj je pomenilo za svetega
Janeza, če mu je bila izročena sama Mati božja?
Odgovorili boste, da je Zveličar s tem na poseben
način odlikoval svojega apostola. Prav res. Če pa je
bil odlikovan sveti Janez, smo prejeli tisto čast tudi
mi, ker je bil ta apostol naš namestnik pod svetim
križem in smo ž njim vsi prejeli Marijo za Mater. Da,
vsi smo bili odlikovani, ko je spregovoril Gospod
besede: »Sin, glej tvoja Mati!« Zato bodimo ponosni,
da nas Jezus tudi ob svoji zadnji uri ni pozabil, da
nas ni zapustil sirot, temveč nam dal najboljšo Po¬
močnico.

Kmetovalec rad pogleda njivo, na kateri zori
zlato pšenično zrnje. Vrtnar hvali tisto drevo, ki mu
daje plemenito sadje. Oče posebno ljubi tistega
otroka, ki z veseljem stori, kar mu ukaže. Prav tako
ima tudi Bog rad tiste, pri katerih vidi iskreno če-
ščenje svete Device. Kdo pa je iskren Marijin časti-

69

lec? Na to vprašanje si boste sami odgovorili. Ni
dovolj, da jo poveličujemo le z besedami, temveč jej
moramo delati čast tudi s svojim življenjem. Ne za¬
dostuje, če obiskujemo Marijine cerkve, pa ne živimo
po Marijinem zgledu. Premalo je, ako opravimo
nekaj običajnih molitev v njeno počeščenje, sicer pa
ne napredujemo v dobrih delih. Pravi Marijini slu¬
žabniki so tisti, ki kažejo tudi v dejanju svojo ljubezen
do svete Device. Kolikor večja je naša ljubezen do
nje, toliko večje milosti bomo prejemali iz njene roke.
V življenju svetnikov imamo polno dokazov, s kako
obilnimi dobrotami je nagradila Marija svoje častilce.

Lepa je župnija Poljčane na Spodnjem Štajer¬
skem. Krasi jo nova župnijska cerkev, 34 metrov
dolga in 10 metrov široka. Zgrajena je bila leta 1895.
in 30. julija 1896 po knezoškofu dr. Mihaelu Napot¬
niku posvečena v čast svetemu Križu. Po precej široki
dolini teče Dravinja, ki izvira v južnem Pohorju in
se izteka pod Ptujem v Dravo. Vsej okolici daje po¬
seben značaj na samem stoječi mogočni hrib, ki mu
pravijo Boč (980 m nad morjem).

Mi se obrnemo proti južni strani
poljčanske župnije, da obiščemo njeno
podružnico Ljubično, izročeno Materi
božji v varstvo.  Pot nas pelje nekaj časa po
ravnini. Potem pa se začne dvigati navzgor. Kot
romarji smo vzeli s seboj toliko potrpežljivosti, da se
ne pritožujemo, če moramo hoditi po kaki strmini.
Sicer pa kraj ni dolgočasen. Tu in tam je še kakšna
hiša, obdana z vinogradi. Ako postojimo in se obr¬
nemo nazaj, nas razveseljuje obširen razgled po spo¬
daj ležeči pokrajini. Končno nas sprejme gozd, v
katerem dobimo senco v poletni vročini.

Že smo na vrhu, kamor smo rabili poldrugo uro
od Poljčan. Pred nami je cerkev, ki se jej pozna
častitljiva starost. Iznenadi nas zvonik z ozkimi
romanskimi linami, po katerih sklepamo, da je bil
zidan pred davnimi stoletji. Pod zvonikom stopimo v

70

Marijin dom. Prvi pogled kaže, da je zgradba zgodo¬
vinskega pomena.

V cerkvi, ki je 25 metrov dolga in v primeri z
dolgostjo zelo široka, razločujemo štiri dele.

Prvi del je prostor pod zvonikom z lepim Ma¬
rijinim altarjem. Pri vstopu čez cerkveni prag smo

v drugem delu pod obokom, nad katerim je kor. Od
tu gremo čez kamenito stopnico v tretji del, ki sega
od kora do stranskih dveh altarjev svete Barbare in
svete Katarine. Ko pridemo zopet čez eno stopnico,
smo v četrtem delu pred velikim altarjem. Oboki vseh
štirih delov so izvršeni v gotskem slogu s slikanimi
okraski.

V velikem altarju je kip Matere božje, držeče
Jezusa na obeh rokah prav tako, kakor ga je držal
starček Simeon v jeruzalemskem templju. Zdi se, da
ga nam ponuja z besedami:

»Poglejte ljubeznivo Dete v mojem naročju!
Mene, svojo deklo, si je izbral za Mater. Moja duša
poveličuje Gospoda in moj duh se veseli v Bogu, mo¬
jem Zveličarju. Velike reči mi je storil On, ki je
mogočen in sveto Njegovo ime. Nič drugega nisem
imela, s čemer bi bila mogla Bogu povračevati njegove
dobrote, kakor da sem ga nad vse ljubila. Ko bi bili

vi tudi videli, kako prisrčno sem objemala božje Dete,
bi vendar ne mogli ceniti moje ljubezni. Sin, hči! Vse
stvari na svetu ne morejo zadovoljiti tvojega srca in
ne zaslužijo, da jih ljubiš. Danes ti obetajo veselje,
jutri se obračajo od tebe. Največja sreča je Boga
ljubiti. Ne vprašuj, kako bi ga zahvalil za vse, kar ti
je dal. Ljubi ga in dovolj si storil. Reci večkrat: O
Bog mojega srca, ti si moj delež vekomaj.«

Kakor v velikem altarju, tako ima sveta Devica
časten prostor tudi v altarju pod zvonikom. Razloček
je samo ta, da drži Marija tukaj Jezusa v levi roki, v
velikem altarju pa ga drži na obeh rokah. V altarju
pod zvonikom opazimo tudi to, da je Marijin obraz
precej nagnjen, ker je obraz v glavnem altarju obrnjen
naravnost po cerkvi. Vprašamo po vzroku te neena¬
kosti in izvemo od ljudi pripovedko, ki se je ohranila
od roda do roda ter je razširjena tudi o nekaterih

71

drugih božjih potih. Take pripovedke imenujemo
legende. Čeprav jih nismo dolžni verjeti, nam vendar
dokazujejo, v kako veliki časti so imeli prednamci
Mater božjo in s kako divnimi pesniškimi domisleki
so obdajali njeno milostno podobo. Legenda je na¬
slednja:

Mežnar je šel nekega jutra dan zvonit. Odpre
cerkev in sreča na pragu Marijo. Osupljen jo vpraša,
kam je namenjena. Odgovori mu, da ne bo ostala več
na Ljubičnem, ker je preveč zapuščena. Šla bo na
Svete gore, kjer jo bodo bolj obiskovali kakor tukaj.
Mežnar jo je prosil, naj ne hodi drugam. Uslišala ga
je in je ostala pod zvonikom, kjer so jej postavili
altarček.

Tako govori stara pravljica. Primerite jo z ono,
ki je opisana pri cerkvi Male Vodenice 7. dan
majnika.

Od tega časa sta na Ljubičnem dva Marijina
altarja. V zapuščeni veliki altar so postavili nov kip,
kakor smo ga gori opisali. Na altarju pod zvonikom
pa kraljuje prvotna podoba Matere božje iz velikega
altarja.

Vprašali boste, katera podoba je v večji časti.
Romarjem sta obe ljubi, vendar bi dali prednost po¬
dobi pod zvonikom. Tudi darov dohaja tukaj več
kakor v nabiralniku glavnega altarja.

Pri ogledovanju podobe pod zvonikom si ne mo¬
remo razložiti, zakaj je Marijina glava nagnjena tako
postrani. Kipar je imel gotovo namen, da bi nam
predstavil Marijo kot usmiljeno Mater, ki nagiba
glavo v znamenje, da nas hoče poslušati, kaj jo bomo
prosili. Ljudska domišljija pa pravi, da ima Marija
glavo obrnjeno proti Svetim goram ob štajersko-
hrvaški meji, kamor je bila namenjena takrat, ko se
je mislila preseliti z Ljubičnega. Pravljice so zdru¬
žene z vsakim važnim zgodovinskim ostankom. Kaj
vse se sliši o podrtijah starih gradov! Kakšni ljudje
so prebivali v njih, koliko zakladov je skritih v grob¬
ljah, kako straši med porušenimi stenami in koliko
kač je med kamenjem. Take pravljice bi primerjal
bršljinu, ki se vije ob zidovju in daje nekoliko življe-

72

n ja davno minulim dogodkom. Prav tako je olepšana
zgodovina naših božjih potov z marsikatero pripoved¬
ko, ki ni nič drugega kakor pesniški okrasek tega,
kar se je morebiti v jedru resnično godilo. Toda stari
gradovi so večinoma propadli, stare Marijine cerkve
pa so se ohranile do današnjih časov. Ni čuda, saj so
svetišča Matere božje domovi zatiranih in pribežališče
pomoči potrebnih. Bedno ljudstvo je vedno iskalo in
bo tudi v prihodnje iskalo tolažbo pri Materi usmi¬
ljenja.

Da, sveta Devica, ti si bila že od prvih krščanskih
stoletij Varihinja vernikov. Po Jezusovem Vnebohodu
so se apostoli zbirali okrog tebe kakor otroci okrog
Matere. S tvojim blagoslovom so šli oznanjevat evan¬
gelij, obenem pa tudi tvojo slavo. Ljudstva je očarala
tvoja oseba, ki je združevala v sebi deviško čistost,
materino skrb, vdanost v božje naredbe in vse druge
čednosti. Ti si jokala z nesrečnimi in tolažila žalostne
kot Posredovalka odpuščenja in rešenja. Stara ljud¬
stva so izginila in prišla zopet nova, toda vsa so se
grela na žarkih tvojega usmiljenja. Na tebe so se z
zaupanjem obračali prebivalci zemlje. In to zaupanje
jih ni varalo. Kakor iz solnca so se iz tebe vsipale
milosti na tvoje otroke. Sijale so v borne koče in v pa¬
lače mogočnjakov, na postelje bolnikov in umirajočih.
Postala si splošni zaklad dobrot, blagor sveta, zdra¬
vilo bridkosti. Zato pa je rastla vedno bolj tvoja slava,
množile se tvoje cerkve in krasili se tvoji altarji. Vse
to naj govori in glasno vpije, kaj si ti, o Marija,
kristjanom.

Kako si veličastna! In vendar te smemo imeno¬
vati svojo Mater mi — ki smo tako majhni. Naj nas
vedno spremlja tvoje usmiljenje. Tvoja moč naj nas
obvaruje vsega hudega. Tvoja ljubezen naj nas vnema
k dobremu. Tvoja potrpežljivost naj nas uči prenašati
težave življenja. Tvoja lepota naj nas vabi na pot
čednosti. Tvoje trpljenje naj nam osladi vsako brid¬
kost. Tvoje solze naj omečijo naša srca. Tvoje bolečine
naj nas tolažijo v žalosti. Tvoje veselje naj nas vzpod¬
buja, da te vedno bolj ljubimo in dosežemo večno
blaženost v tvojem kraljevstvu. Amen.

73

Petnajsti dan.

Brin jeva gora v župniji Zreče pri
Konjicah.

Slovenskemu ljudstvu je dobro znan »kralj Ma¬
tjaž«. Menda je največji junak v naših narodnih
pesmih. Njegovo pravo ime je Matija Korvin. Pred
več stoletji (1457—1490) je vladal ogrsko državo,
priljubljen svojemu narodu kakor tudi Slovencem.
Saj so hodili naši ljudje na Ogrsko v kupčijskih za¬
devah in na vojsko zoper Turke. Matija Korvin ni
nikdar pustil Turkov izpred oči. Njegova črna vojska,
v kateri so se bojevali tudi Kranjci in Štajerci, je bila
strah turškim roparjem. Še bolj je zaslovel med Slo¬
venci, ko je zavzel Dunaj in nekaj časa tam vladal.
Bil je velik prijatelj kmetov. Branil jih je, da jih niso
zatirali mogočni graščaki. Sam je prijel za motiko in
lopato ter zahteval od višjih gospodov, naj kopljejo
še oni ž njim, da poskusijo, kako mora kmet trdo
delati. Odtod znani pregovor: »Ko kralj Matjaž je
kraljeval, je kmetič dobro kmetoval.« Po njegovi
smrti so rekli: »Odkar kralj Matjaž spi, nikjer več
pravice ni.« Ali pa: »Kralj Matjaž je bil korenjak, da
med vami ni nobeden tak.«

Med ljudstvom je pravljica, da se bo ta slavni
vladar zopet prebudil, premagal slovenske nasprot¬
nike, pregnal krivico s sveta, pospešil versko živ¬
ljenje in ustanovil zlate čase.

O kralju Matjažu pripovedujejo tudi to, da je
rekel svojim spremljevalcem,:

»Kadar bo vera toliko opešala, da bodo mravlje
nehale laziti k cerkvici na gori, mi naznanite. Vzdig¬
nil se bom s svojo vojsko in pokončal vse nevernike.«

Kako naj si razlagamo te besede? Prav lahko.
Mravljice, ki lezejo k cerkvici na gori, so množice
romarjev. Te mravljice hodijo že od stoletja do sto¬
letja na Marijina božja pota in bodo hodile tudi v
prihodnje. Če so pa nekatere cerkve manj obiskovane
kakor so bile nekdaj, ni tega kriva ljudska mlačnost,
temveč so vplivale višje sile, katerim se je moralo

74

ljudstvo pokoriti. Sicer pa slišimo vedno o novih
krajih, ki vabijo vernike, naj pridejo počastit Mater
božjo in jo prosit pomoči. Zato kralju Matjažu zdaj še
ni treba vstajati, da bi krotil nevernike. Naj le mirno
spi. Mi pa se bomo vedno spominjali dobrot, ki so
jih prejemali od njega naši pradedje.

* * *

Med božjimi poti na Spodnjem Šta¬
jerskem slovi Marijina cerkev na Bri-
njevi gori v župniji Zreče pri Konji¬
cah.  Do Zreč se lahko peljemo po železnici. Tukaj
pa nam pokažejo pot, ki drži navzgor. Najprej sto¬
pamo mimo posameznih hiš, obdanih s sadnim drev¬
jem. Vsa ta dolina od Poljčan pa do vznožja Pohorja
je namreč polna sadonosnikov, ki dajejo v dobrih
letinah obilen pridelek.

»Kako daleč imamo do cerkve na Brinjevi gori?«
— vprašamo kmetiča, ki kosi otavo.

»V eni uri lahko pridete tjagor« — je prijazni
odgovor.

Začenja se strmina. Na eni strani hodimo poleg
vinogradov, na drugi strani poleg gozdov. V poletnem
času romarji skoraj ne čutijo vročine, ker je dovolj
sence. Velik Kristusov križ v gozdni samoti nas spo¬
minja, naj le potrpežljivo stopamo naprej, ker bomo
kmalu na vrhu.

Že smo pred glavnim vhodom v Marijino sve¬
tišče. Cerkev je svetla, 22 metrov dolga in 8 metrov
široka. Da je v njej več prostora, nima klopi. Okna
so dobro zavarovana z železno ograjo, čeprav ni sli¬
šati o vlomih.

V velikem altarju kraljuje božja Mati z Jezusom
ob strani. Oba sta zavita v svileno obleko in ogrnjena
s plaščem, ki ga držita angela. Ne vidimo drugega
kakor samo Jezusov in Marijin obraz s kronama na
glavi. Kdor je že bil na Svetih Višarjah, se takoj
spomni, da sta si podobi skoraj enaki. Zato pravijo
cerkvi na Brinjevi gori »Male Višarje«. Tudi legenda
o obeh božjih potih je v tem enaka, da so dobili pa-

75

stirji v brinjevem grmu Marijino podobo in da so
ovce klečale pred podobo.

Ljudje pripovedujejo o Brinjevi gori, da se
domačini niso mogli zediniti, bi li zidali na tem
kraju cerkev ali kapelo. Nekaj mož je bilo za cerkev,
ker se Mariji spodobi lep dom, ki ga bodo obisko¬
vali romarji iz daljnih krajev. Več mož pa ni bilo
zadovoljnih s tem predlogom. Rekli so, da zadostuje
kapela. Kje bi namreč dobili toliko denarja, da bi
zidali cerkev!

»Ali pa postavimo najdeno Marijino podobo v
altar podružnice svete Neže« — je rekel eden. »Saj
je ta podružnica komaj pet minut od tukaj. In še
skoraj nova je. Jaz dobro pomnim, da sem pomagal
zidarjem pri delu. To je bilo leta 1724.«

»Mati božja ndj dobi novo cerkev« — so vpili
drugi.

»Ali ne zadostuje tudi kapela?« — so vprašali
tretji.

Med zborovalci je nastala huda zmešnjava. Bile
so tri stranke in vsaka je imela svoje pristaše. Vpitje
je naraščalo, nasprotovanje je bilo vedno hujše.

V hipu so vsi utihnili. Prišel je med nje postaven
mož z grabljami v roki. Nihče ga ni poznal. Sodili so,
da gre s poljskega dela in so premišljevali, kdo bi bil
ta človek. Neznanec je stopil med nje in spregovoril
prijazno:

»Pozdravljeni možje vsi skupaj! Vem, o kateri
stvari se posvetujete na tem kraju, kjer ste dobili
Marijino podobo. Nikar se ne prepirajte. Zidajte tukaj
cerkev v čast Materi božji, ki bo mila Pomočnica vam
in vsem, ki se bodo priporočili njenemu varstvu.«

Tedaj je vzdignil grablje in udaril s koncem
lesenega grabljišča na bližnjo skalo. Grabljišče je šlo
globoko v skalo, kakor bi ga bil zasadil v mehko zemljo.

Splošno začudenje vseh, ki so to videli. Kako je
to mogoče? In vendar je res, saj gledamo z lastnimi
očmi grabljišče, zasajeno v skalo. Vprašajmo moža,
na kakšen način je storil kaj takega.

Toda moža ni bilo nikjer več. Vsa poizvedova¬
nja so bila brezuspešna.

76

Zdaj je nehal prepir med možmi. Podali so si
roke k spravi in k skupnemu delu ter začeli zidati
cerkev. Vsak je brez ugovora pomagal, karkoli je
mogel. Ko so izvedeli o čudovitem dogodku tudi
ljudje iz bližnjih sosesk, so z veseljem pospeševali
zidanje nove cerkve v čast Mariji Pomočnici. Zdru¬
ženo delo v tako lep namen ni ostalo brez blagoslova.
Hiša božja je naraščala ter stala leta 1769. dovršena
na Brinjevi gori.

In tako kliče ta Marijin dom z vsemi drugimi
sveti Devici posvečenimi cerkvami: »Pridite vsi, ki
ste v kakršnikoli nadlogi, pridite k tisti, ki je žalost¬
nim tolažba, obupanim mir, bolnikom zdravje, pre¬
ganjanim zavetje«! Po pravici vprašuje sveti Bona¬
ventura: »Kje je na svetu človek, da bi ga ne obsevalo
solnce? In kje je na svetu človek, da bi ga ne ob¬
sevala Marija z žarki svojega usmiljenja?«

Kristjani! Večkrat ste že videli Marijo s sklenje¬
nimi rokami. Ali vam je prišlo na misel, kaj njene
sklenjene roke pomenijo? Kaj drugega, kakor da
prosijo za nas, ki zdihujemo kot zapuščeni Evini
otroci v tej solzni dolini. Zato gre pa tudi vse skozi
njene roke, da bi jih lahko imenovali vsemogočne.
Kdo nas tolaži v bridkostih? Kam se zatekamo v
vsaki sili? Kdo še ljubi tistega, ki je na svetu po¬
polnoma zavržen? Predragi! Kadar pridejo nad nas
huda obiskovanja, povzdignimo svoje oči k njej, ki
je bila v vseh časih in je še danes upanje človeških
otrok. Mirno bo plavala ladja našega življenja, če
bomo gledali na podobo nebeške Matere in klicali:
»Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč
reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva, o blago¬
slovljena, o sladka Devica Marija!«

Ko je bila sezidana in posvečena Marijina cerkev
na Brinjevi gori, je začela na vse strani sloveti božja
pot in slovi še dandanes. Kdor ne more iti na prave
Višarje daleč tjagor na Koroško, gre na Male Višarje,
pa prav tako počasti Mater božjo. Saj ima romar tudi
na Brinjevo goro dosti dolgo pot. S seboj vzame
skromen grižljaj, ker so nastopili časi pomanjkanja in
bede. Sicer pa božjepotnik ne išče boljšega; tudi z

77

malim je zadovoljen. Spominja se, da gre k Materi, ki
ga bo pogostila z najslajšim nebeškim kruhom in s
tolažbo, ki je svet ne more dati.

Kako genljivo je takrat, kadar prispe večja
družba pred Marijino cerkev! Kmalu bo videla nebe¬
ško Kraljico v zlatem tronu, opravljeno v dragoceno
obleko s krono na glavi in z ljubljenim Sinom v
naročju. Matere z otročiči, mladeniči in mladenke,
možje in starčki: — vsi hitijo k njenemu altarju, da
jej povedo svoje prošnje. Petje se razlega iz njih vrst
in slovesno zvonenje odmeva iz zvonika. Oči vseh so
obrnjene v Marijo in njeno Dete. Zdi se, da se smeh¬
ljata in ljudi blagoslavljata. Tukaj ni nobene razlike.
Pred njima so vsi romarji božji otroci.

Glavni trije shodi so na Brinjevi gori binkoštni
ponedeljek, praznik svetega Petra in Pavla, pa ne¬
delja Marijinega imena. Ljudje dohajajo že en dan
poprej, da lažje opravijo svojo pobožnost. Prav tako
so tudi duhovniki že poprejšnji dan na gori, da po¬
strežejo ljudstvu v dušnopastirskem oziru. Zato sta
v bližini cerkve dve poslopji. V enem poslopju so
prostori za prenočišče in pogoščenje romarjev, v
drugem pa prostori za prenočevanje in postrežbo du¬
hovnikom.

Lepo notranjščino je dobila cerkev leta 1911.
Okrasil jo je Matija Bradaška, znani slikar iz Kranja,
z raznimi podobami. V svetišču nam predstavlja
slikar dogodke iz Marijinega življenja, v ladji pa
gledamo prizore iz trpljenja Gospodovega. Cerkev na
Brinjevi gori združuje na ta način vesele in žalostne
zgodbe blažene Device in njenega Sina. Zato počiva
tudi ob vznožju velikega altarja mrtvi Odrešenik
kakor v božjem grobu.

Leta 1869. so obhajali na Bi-injevi gori stoletnico
božje poti. Koliko tisoč in tisoč romarjev, teh pridnih
mravljic, je bilo takrat v ondotni cerkvi in koliko jih
bo še prišlo! Naj bi bila naša zadnja hrana sveto
obhajilo, naša zadnja misel spomin na Kristusovo
trpljenje in naša zadnja molitvica: Ne zapusti nas,
o Marija, ob naši smrtni uri. Amen.

78

Šestnajsti dan.

Dolina v župniji Pokrče pri Celovcu.

Vsi dobri kristjani, naj so prišteti svetnikom ali
ne, so bili vneti častilci Matere božje. Saj je ljubezen
do Marije znamenje našega zveličanja. Kdor jo ljubi,
tudi rad nanjo misli in rad o njej sliši. Poleg tega
ima navado, da jo večkrat počasti s kakim pozdravom.
Kakor nas razveseljuje spomladansko cvetje, tako
razveselimo tudi mi sveto Devico z vsako molitvijo,
bodisi v cerkvi ali doma. Rada sprejme tudi kratke
zdihljaje. To nas ne stane nič truda, ker je storjeno
na tihem in prikrito človeškim očem.

Sveti Efrem je večkrat rekel: »Nobenega drugega
upanja nimam kakor tebe, o Marija!«

Sveti Bernard jo je rad prosil z besedami: »Po¬
kaži, da si moja Mati.«

Sveti Bonavertura jo je nagovarjal: »Ti si moja
Gospa; vnemi moje srce s svojo ljubeznijo.«

Sveti Ignacij jo je častil s pozdravom: »Ti si
Jezusova in moja Mati. Sprejmi nevrednega v svoje
materino naročje.«

Sveti Frančišek Ksaver se jej je priporočal z
nagovorom: »Ne pozabi me, o sveta Devica!«

Sveti Filip Neri se je obračal do nje s čisto pre¬
prostim klicem: »Prosi zame sveta Devica in Mati!«

Omenili bi lahko še brez števila drugih častilcev,
Ki so se izročili v vsaki potrebi Marijinemu varstvu.
Zadostujejo naj pa navedeni, da bomo po njih zgledu
iskali tudi mi pri njej tolažbo. Spomnimo se je vsako
jutro, ko vstanemo. Prav tako opoldne, ko zvoni njej
v čast in zvečer, ko gremo k počitku. Poglejmo več¬
krat njeno podobo. Pozdravimo jo, kadar gremo mimo
njenega znamenja ob potu. Imamo veliko Marijinih
pesmi. Zapojmo jih doma ali skupaj v cerkvi. Radi
čitajmo knjige, ki opisujejo Marijino življenje. Še pri-
srčneje se jej priporočajmo ob njenih praznikih.
Posebej jo prosimo pomoči, kadar nas čaka važno
delo. Prosimo jo za čistost srca. Napeljujmo otroke k

79

ljubezni do svete Device. Darujmo vsa dela, ki jih
opravljamo, Bogu in njegovi sveti Materi.

* * *

Koroški Slovenci imajo več Marijinih cerkva, ki
jim veljajo kot božja pota. Obiskati hočemo tudi mi
nekatere, da počastimo Mater Gospodovo. H krati se
bomo pa pridružili tistim, ki so nam bratje in sestre
po rodu, da se na ta način bolje seznanimo med seboj.

Nekaj kilometrov vzhodno od Celovca je sloven¬
ska župnija Pokrče. To se pravi: Ljudje govorijo med
seboj slovenski, v občevanju z drugimi pa nemški,
kakor bi ne hoteli javno pokazati, da so otroci slo¬
venske matere. Ne daleč od župnijske cerkve je njena
podružnica Dolina, posvečena Marijine¬
mu Obiskovanju.  Pravijo jej tudi »Marija v
gozdu«. Zidana je bila v novejšem času in postala
zaradi posebnega dogodka božjepotna cerkev. Naj
ta dogodek ocenjujemo tako ali tako, naj ga raz¬
mišljamo od te ali one strani, vedno nam bo ostalo na
njem nekaj skrivnostnega. Lahko ga tudi prezremo,
vendar pa bomo še vedno v dvomu, imamo li prav, če
ga zavržemo, ali imamo prav, če ga upoštevamo.
Človeka vlečejo namreč telesna čustva k zemlji, ko ga
blage duševne moči dvigajo v višavo. — Zgodilo se je
pa tole:

Dobre četrt ure od Pokrč so pasli dne 17. ju¬
nija 1849 otroci živino v gozdni samoti. Pogovarjali
so se o Mariji in peli njene pesmi. Kar so zagledali
na štoru posekanega drevesa belo oblečeno gospo, ki
so se je ustrašili. Ker jih je pa gospa prijazno vabila
k sebi, so šli bliže in občudovali njeno lepoto. Žalostni
so bili, ko je gospa izginila. Pripovedovali so doma,
kaj je bilo v gozdu, toda ljudje jim niso verjeli. Otroci
pa so videli prikazen na tistem mestu zopet drugi in
tretji dan (18. in 19. junija). Tedaj so postali pre¬
bivalci župnije Pokrče pozorni na čudoviti dogodek.
Prepričali so se, da so otroci govorili resnico. Izpra¬
ševala jih je cerkvena in svetna gosposka, toda od-

80

govori otrok so bili tako točni, da je bila izključena
vsaka prevara.

Stvar se je razglasila daleč naokoli. Ljudje so v
procesijah obiskovali omenjeni kraj. Donašali so da¬
rove in zahtevali, naj se zgradi tukaj cerkev v spomin
prikazovanja Matere božje. Že en teden pozneje
(26. junija 1849) je šlo več mož iz Pokrč k škofijstvu
v Celovec. Razložili so dogodek in prosili, če bi smeli
začeti z zidavo. Škofijstvo je bilo pripravljeno, da
ugodi želji prosilcev. Še tisti dan je izročilo možem
pismo, ki naj ga neso dekanu v Tinje. V pismu je bilo
naročeno dekanu, naj preišče zadevo kolikor mogoče
natanko.

Ljudstvo je težko čakalo dovoljenja za zidavo.
Izpraševanje, pregledovanje in presojanje se je vršilo
pa zelo počasi. Šele po preteku dolgih dvanajst let so
začeli z zidanjem. Vogelni kamen nove cerkve je bil
blagoslovljen leta 1861. Ker je bilo v dvanajstih letih
zbranega že precej denarja, je delo hitro napredo¬
valo. Celovški knezoškof Valentin Wiery je 11. no¬
vembra 1863 novozgrajeno stavbo slovesno posvetil v
čast Marijinemu Obiskovanju.

Cerkev je obdana s smrekovim in borovim drev¬
jem. Odtod njen naslov »Marija v gozdu«. V bližini ni
drugega kakor hiša za mežnarja in gostilna za
romarje. Preden so domačini začeli zidati, so posekali
samo toliko drevja, kolikor je bilo treba prostora za
cerkev. Drugo drevje so pustili namenoma, da bi
imela Marija mirno stanovanje v gozdnem zatišju. Saj
ni nikdar, dokler je živela na svetu, iskala posvetne
družbe, temveč je prebivala z Jezusom in svetim
Jožefom v tihi hišici v Nazaretu. O samoti velja
prislovica: »Kdor se svetu odteguje, ta se Bogu
približuje.« Če na tihem živimo, lažje razumemo, kaj
nas Bog uči in kako nas tolaži. Prav tako molimo v
samoti z bolj zbranim duhom kakor med posvetnim
šumom.

Vse drugače pa je v Dolini ob večjih Marijinih
praznikih. Takrat oživi gozdna tihota. Vozovi ropo¬
tajo, božjepotniki prihajajo, razlegajo se molitve in
pesmi v čast tisti, ki prebiva med stenami svetišča.

81

Da imajo takrat tudi prodajalci svoj dan, ni treba
posebej omenjati.

Pred cerkvijo^ je pokrit prostor, pod katerim
pridemo v notranjščino. Tukaj vidimo visoko zgradbo
z velikim altarjem. Slika nam predstavlja Mater božjo,
sedečo na nizkem deblu posekanega drevesa. Njena
spodnja obleka je rdeča, zgornja višnjeva. Na levem
kolenu drži belo oblečeno božje Dete. Poleg Marije
je angel, pred njo pa otroci, ki se jim je prikazala
v gozdu. Podoba je umetniško izvršena, da jo radi
ogledujemo. Na stenah visi toliko zahvalnih podob,
da bi jih morali dalj časa šteti, preden bi dognali njih
skupno število. Kdor je bil že kdaj v kakšni razstavi
(galeriji) slik, bo najbolje razumel, kakšna množica
podob je tukaj na ogled. Pričajo nam, da so našli ver¬
niki v mnogih potrebah pomoči na priprošnjo svete
Device. Tudi razsvetljava cerkve je zadostna, ker
prihaja vanjo dovolj svetlobe skozi tri velika okrogla
okna.

Le ena stvar je, ki nas moti pri ogledovanju hiše
božje. Marijin dom bi moral biti namreč v primeri s
svojo visočino precej daljši. To pa je nastalo šele po¬
zneje, ko je bila že cerkev zidana. Zgodila se je
nesreča, ki je ni nihče pričakoval. Neko noč leta 1868.
se je podrl zvonik in ž njim vred sta se razsuli tudi
obe spodnji steni do srede cerkve. Ljudje so si raz¬
lagali dogodek na razne načine. Pravi vzrok pa je
bil ta, ker preslabi temelji niso mogli vzdrževati
zvonikove teže.

Zdaj je bilo glavno vprašanje, kako se bo po¬
pravila velika škoda, zakaj podrta je bila dobra
polovica cerkve. Kje bi dobili Pokrčani toliko sred¬
stev, da bi vse to sezidali? Videli so, da jim to ni
mogoče. Kakor so objokavali Judje podrtije Salomo¬
novega templja, tako so žalovali tudi verniki ob
ruševinah Marijine cerkve v gozdu. Toda pogum!
»Saj nam zadostuje tudi polovica cerkve!« — ta glas
se je razširil med ljudmi in našel odobrenje povsod.
S prostovoljnim delom so odstranili kupe kamenja in
ostalo cerkev popravili, da je bila božja pot zopet
tako obiskovana kakor poprej. Več starega zidovja pa

Lavtižar : šmarnice.

6

82

stoji še dandanes. Pustili so ga v spomin, da vidijo
romarji, kako velika je bila nekdanja cerkev. Le
zvonik pogrešamo. Ker so se zidarji bali, da bi mu ne
mogli dati dovolj močnega temelja, so opustili zidanje
zvonika. Mali zvon visi pred glavnim vhodom v sve¬
tišče. Za veliki zvon pa so naredili prostorno leseno
stavbo v bližini cerkve.

Med ondotnim ljudstvom je razširjeno staro pre¬
rokovanje, da bo stala enkrat na tem kraju nova
velika Marijina cerkev, ki dolgo časa ne bo dodelana.
Dodelana pa bo slovela po daljnih krajih, imela veliko
obiskovalcev in ostala, ko bodo na Koroškem in Šta¬
jerskem samo še tri druga Marijina božja pota.

Marija bodi nam pomoč,
ko vse nas zapusti,
ko nas objame smrtna noč,
nas milo sprejmi ti!

Za Mater kličemo te zdaj,
da bomo tvoji vekomaj.

Sedemnajsti dan.

Naša Gospa v Grabnu (Ziiska dolina.)

Veselje pokrepča vsakega človeka in utrdi nje¬
govo moč. Srečen, kdor je podoben solnčni uri.
Solnčna ura kaže le takrat, kadar solnce sije. Če ga
ni, ne more kazati številk. Tako je tudi z našim
življenjem. Velikokrat je krasno vreme, ki raz¬
veseljuje srce. Sledijo pa mračni dnevi, polni žalosti.
Na svetu ne moremo pričakovati stalne sreče. Krasna
je naša zemlja, krasna posebno zdaj, ko je prišla
pomlad. Pa tudi pomlad traja le nekaj časa. Pravo,
neskaljeno veselje nas čaka samo v nebesih. Tam so
blagri, ki spolnujejo izvoljenim vse želje, ker je Bog
njih največje plačilo. Odrešenik nam je obljubil
boljši kraj, kakor ga imamo tukaj. Rekel je: »Ko
odidem in vam mesto pripravim, bom zopet prišel
in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer
sem jaz.«

83

Kam naj se torej obrnemo takrat, kadar pridejo
bridkosti, kadar postaja temno in solnčna ura ne kaže
številk? Proti nebesom povzdignimo oči in se spom¬
nimo, kaj je zapisal sveti Janez v Skrivnem razodetju:
»Nič se ne boj tega, kar bi moral trpeti. Bodi zvest
do smrti, pa ti bom dal krono življenja.« Ali recimo
s kraljem Davidom: »Za eno reč sem prosil Boga in
ga hočem vedno prositi, da bi mogel prebivati vse
dni v Gospodovi hiši.«

Kristjani! V veličastnih nebeških prostorih bomo
našli blaženo Gospo, kateri se zdaj priporočamo.
Angeli slavijo dan, ko je prišla v njih sredo. Vsi
izvoljeni so zamaknjeni v njen obraz, ki se ga ne
morejo nagledati. Kaj pa mi? Če že Jezusov izvoljeni
apostol ni mogel najti besedi, da bi po vrednosti
opisal nebeško veselje, tudi nam ne ostane drugega,
kakor da povzdignemo oči proti rajskim višavam in
izrazimo svoje želje z iskrenimi besedami: Po eni
reči hrepenimo in hočemo zanjo vedno prositi, da bi
mogli v Gospodovi hiši in v Marijini bližini prebivati
vekomaj.

* * *

Med prijetnimi kraji na Koroškem je posebno
lepa dolina ob bregovih reke Žile. Na severu in jugu
jo spremljajo nepretrgane verige visokih planin.
V spodnjem koncu doline stanuje pristen slovenski
rod, ki je ohranil stare običaje do današnjih časov,
čeprav ga ovirajo nasprotniki od vseh strani. Med
tem ljudstvom se je rodil leta 1809. slavni župnik
Matija Majar Zilski. Bil je tako navdušen Slovan, da
bi mu težko našli enakega. Ko je bil leta 1881. ob
slavnosti svetega Cirila in Metoda v Rimu djakovski
škof Jurij Strossmajer, je s posebnim veseljem podal
roko temu skromnemu duhovniku in mu rekel: »Od
vas smo se vsi učili rodoljubja.« Iz Odese na Ruskem
je dobil Matija Majar častno povabilo, naj gre tja za
profesorja latinščine, grščine in slovanskih jezikov,
toda Majar je ponudbo hvaležno odklonil. Rajši je
ostal preprost župnik na Koroškem med svojimi
rojaki Zilani. Nabiral je narodne pesmi in jih rešil

6 *

84

pozabljenosti. V svojem listu »Slavjanu« si je stavil
pretežko nalogo, da bi priredil vsem slovanskim na¬
rodom skupni književni jezik. Gmotno se mu je godilo
vedno slabo. V starosti je živel v Pragi, kjer je umrl
leta 1892., star 83 let.

V Zilski dolini je župnija Blače in v
njeni bližini podružnica, ki ji pravijo
»Naša Gospa v Grabnu«.  Imenitna je pb
svoji starosti in zaradi tega, ker je znana Marijina
božja pot. Na eni strani jo obdaja skalovje, na ka¬
terem je stal nekdaj star grad, lastnina mogočnih
nadškofov iz Salzburga. Na drugi strani je cerkev
prislonjena k hribu, porastlem z raznim drevjem. V
tej soteski torej, skozi katero teče gorski potok, sa¬
meva »Naša Gospa v Grabnu«. Odtegnjena je svetne¬
mu šumu, toda ob gotovih praznikih je zelo obiskana.

Kje so tisti časi, ko je padla veljava rimsko-
nemškega cesarstva tako globoko, da noben knez ni
hotel prevzeti vladarstva! V državi je nastala velika
zmešnjava. Ni več veljala pravica, temveč le sirova
sila. Tedaj se je opogumil tudi goriški grof Albert ter
pripeljal leta 1260. močno vojsko na Koroško, da bi
pridobil kaj več zemlje za goriško grofijo. Ko pa je
zvedel v Zilski dolini, da mu gre naproti še močnejša
vojska salzburškega nadškofa Friderika, ni upal pro¬
dirati naprej. Toda preden se je vrnil, je porušil grad
in Marijino kapelo na skalovju, pod katerim stoji
dandanes cerkev Naše Gospe v Grabnu. Salzburški
nadškofje pa so v zadoščenje za porušeno grajsko
kapelo dali zidati pod skalovjem sedanjo cerkev
Matere božje. Le grad nad njo je ostal v razvalinah.

Da je ta Marijin dom zelo star, nam kažeta nje¬
gova vnanjost in notranjščina. Gotski slog cerkve in
zvonika nas spominja zidave 14. ali 15. stoletja.
Glavna stvar pa je ta, da zgradba ni zapuščena,
temveč prav dobro ohranjena po darežljivosti romar¬
jev in s podporo društva za varstvo starih spome¬
nikov.

Vse, kar pogledamo v tej zgodovinsko važni hiši
božji, diha slavno preteklost. Podobna je muzeju, v
katerem ni nič novodobnega. Zdi se, da smo po-

85

stavljeni za.več stoletij nazaj in pred oči nam stopajo
romarji, ki so še v srednjem veku klečali na
tem kraju.

0 milostljiva Devica, ki stoluješ že tako dolgo v
tronu velikega altarja, obrni tudi v nas svoje milost¬
ljive oči, kakor si jih obračala v svoje častilce, ki jih
že veliko let ni več v tej solzni dolini! Gledali so
tebe in tvojega Sina, ki ga držiš v naročju. 0 srečni,
ki vaju gledajo zdaj v nebeškem veličastvu! Ničesar
si ne želijo več, ker je njih srce napolnjeno z ve¬
seljem, ki ga niso nikjer našli na svetu. Mi pa še
potujemo proti tisti blaženi domovini. Vodi nas in
varuj nas, da pridemo v njih družbo!

Ob stenah velikega altarja so naslikani prizori
Jezusovega trpljenja. Take slike so tudi v nekaterih
drugih romarskih cerkvah. To kaže, da so združevali
naši predniki češčenje Matere božje s spominom na
Gospodovo trpljenje. Veselili so se, ko so prišli k
svoji Pomočnici, poleg tega pa tudi niso pozabili
Marijine žalosti, ki jo je občutila tolikokrat v svojem
življenju. Meči njenih bolečin naj so nam tolažba v
nadlogah in vzpodbuda, da voljno sprejemamo vse
težave iz božje roke.

Razen slik Jezusovega trpljenja vidimo v cerkvi
Naše Gospe v Grabnu še nekaj drugega. Pod prižnico
je kip, ki nam predstavlja Kristusa takega, kakršnega
je pokazal Poncij Pilat Judom z besedami: »Glejte
človek!« Omečiti jim je hotel trda srca in vzbuditi
usmiljenje do njega.

Kipar, ki je izrezljal to podobo iz lesa, je imel
precej umetniškega čuta. Hotel je prav živo izraziti
Gospodovo bolečino, da bi imeli verniki res sočutje
s trpečim Odrešenikom. Telo je polno ran. Izpod
trnjeve krone na glavi teko krvave kaplje po obrazu.
Kristusove roke so ovite z verigo, ki jo zaklepa
ključavnica. V eni roki drži Zveličar bič z usnjatimi
jermeni, v drugi trst, ki nadomestuje kraljevo žezlo.

V koroških in tirolskih cerkvah omenjeni kipi
niso redki. Takemu Kristusu pravijo »der Schmer-
zensmann«. Mi bi mu rekli »mož bolečin«. Romarji

86

prižigajo pred njim sveče in premišljujejo bridkosti,
ki jih je trpel za odrešenje sveta.

Tudi cerkvena ladja, precej širša kakor prostor
pred velikim altarjem, je okrašena s slikami. Med
njimi se odlikuje Marijino Vnebovzetje na sredi
visokega ravnega stropa. Še bolj nas zanimata stran¬
ska altarja. V posebni časti je oni na evangeljski
strani, ki nam predstavlja najbližjo Jezusovo rodo¬
vino, namreč Marijino Mater sveto Ano, njeno hčerko
Marijo in božje Dete. Tej sveti skupini pravijo po
nemško »Heilige Anna Selbstdritt«. Mi bi rekli »sveta
Ana tretja v zvezi«. Dobro vam je znana sveta
Družina: Jezus, Marija in Jožef. Take podobe imate
v marsikateri hiši. Predstavljajo vam tri osebe kot
zgled srečnega družinskega življenja. Imamo pa še
neko posebno sveto Družino, v kateri so: Jezus,
Marija in sveta Ana. Ta Družina obsega božje Dete,
njegovo Mater Marijo in njeno mater sveto Ano, ki
je bila Jezusova stara mati. Stare matere pa imajo
otroke svojih sinov ali hčera posebno rade. Zato je
med romaricami, ki obiskujejo Našo Gospo v Grabnu,
posebno veliko krščanskih mater. Priporočajo se
Mariji in sveti Ani, da bi bile srečne v zakonskem
stanu, da bi jim Bog dal zdrave otroke in da bi jih
vzgojile v strahu božjem, ker le dobra vzgoja pri¬
naša srečo otrokom in starišem. Ljube matere! Ne
lomite otrokom samo telesnega kruha, temveč še bolj
kruh dobrega nauka. Materin nauk je otrokovi duši
jutranja zarja, ki obeta lep dan. Velikokrat smo že
sami rekli: »To so me moja mati učili!« Da! Kar smo
slišali od matere, tega ne moremo zbrisati iz duše.
Otroci se spominjajo materinih naukov, ko njeno telo
že davno počiva v grobu. Hvala Bogu, da velika
večina mater dobro pozna svojo dolžnost. Njih mehka
narava jih nagiba k Bogu in k Materi vseh mater,
k preblaženi Devici Mariji, ki ima usmiljeno srce za
nadloge svojih otrok.

Poslušaj, o Kraljica nebes in zemlje, naše proš¬
nje, ki jih pokladamo pred tvoj prestol. Ozri se
milostno na nas in pomagaj nam na priporočilo tvoje
matere svete Ane v vseh težavah življenja. Amen.

87

Osemnajsti dan.

Log pri Vipavi.

Meseca majnika se začenja novo življenje v
naravi. Povsod bujna rast: na vrtovih in njivah, na
travnikih in v gozdih. O čudovito delovanje božje!

Ta prijetni spremen po dolgem zimskem počitku
vpliva tudi na človeka. Navdaja nas spomladansko
veselje. Nova ljubezen do dela se vzbuja v srcu.

Vse to pa nas spominja, da obnovimo tudi mi
ljubezen do majnikove Kraljice.

Bilo je ob vladanju rimskega cesarja Avgusta.
V oddaljeni judovski deželi je hitela preprosta
deklica v mestece Hebron, da bi obiskala svojo teto
Elizabeto. Komaj jo zagleda Elizabeta, že jo po¬
zdravlja od daleč in kliče: »Blagoslovljena si med
ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa! Odkod
meni to, da pride Mati Gospodova k meni? Blagor
tebi, da si verovala, ker dopolnilo se bo, kar ti je
povedal Gospod.«

Deklica pa je, napolnjena s svetim Duhom, za¬
pela vzvišeno pesem: »Poveličuj moja duša Gospoda
in moj duh naj se veseli v Bogu, mojem Zveličarju,
ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. Zakaj odslej
me bodo blagrovali vsi narodi zemlje.«

Tako je pela uboga Devica, in njene preroške
besede gledamo z lastnimi očmi uresničene še dan¬
danes. Vsi smo priča, kako milijoni in milijoni častijo
to Devico. Kdo prešteje njena svetišča od naj-
krasnejših cerkva pa tja do malih poljskih kapelic!
Komaj zgine pred solnčnimi žarki nočna tema, že se
oglašajo zvonovi z jutranjim klicem: »Zdrava Marija!«
In ko stopi solnčna obla v sredo poldneva, vabijo
zopet k njeni proslavi. Prav tako se razlega tudi proti
večeru pozdrav Mariji. Glas zvonov doni vso noč po
drugih delih sveta, da nikdar ne preneha češčenje
Matere božje.

Min ila so stoletja. Silne spremembe so se vršile
na zemlji. Marijino češčenje pa ni prenehalo, temveč
je še naraščalo. Primerjal bi to nepretrgano češčenje

88

mogočnemu pevskemu zboru, ki se bliža iz daljave,
prihaja vedno bliže, postaja močnejše in zabuči
slednjič prav pred nami, da se združujejo tudi naši
glasovi s petjem nepregledne množice Marijinih ča¬
stilcev. Marija pa odgovarja narodom z neštevilnimi
milostmi, ki jih sipa njena dobrotljiva roka.

* * *

Tolažnici žalostnih je posvečena
lepa cerkev sredi cvetočega Vipav¬
skega polja in bujnih vinogradov.  Po¬
dobna je svetilniku, ki kaže brodarjem, kam naj
obračajo ladje, da pridejo v varno pristanišče. Da!
Boljšega naslova ni moglo dati Mariji to mnogo pre¬
izkušeno in v jedru dobro vipavsko ljudstvo*, kakor
da ji pravi Tolažnica žalostnih.

V gorenji dolini, v Logu pri Vipavi  se
dviga veličasten Marijin dom. Tukaj je duhovno
središče vse okolice. Njegov sloves sega še daleč na
Pivko, Kras, v Gore in proti zapadu.

Ni čuda, da se Vipavcu v tujini oko zaiskri, ko
sliši besedo o materi božji v Logu. Vzbuja se mu
staro, toda vedno novo čustvo, ko sliši pesem: »0
Marija, zvezda krasna ...«  Prav tako tudi, kadar čuje
mogočni veliki zvon. Saj ne more biti drugače. To
prezirano in zaničevano ljudstvo, tepeno od narave
in od zgodovinskih doživetij, še ni obupalo. Vedno
se še drži pokonci in tudi napreduje. Da pa še živi,
se mora zahvaliti predvsem svoji nebeški Tolažnici.

Cerkev Matere božje v Logu zasledujemo več
stoletij nazaj. Že v desetem stoletju, ko so se začeli
uveljaviti oglejski očaki, dobimo nekaj podatkov
tudi o Logu. Pozneje čitamo, da je zadnji goriški
grof Leonard podrl staro cerkvico, sezidal novo večjo
in ji oskrbel duhovnika (1445). Žal, da ta cerkev ni
imela dolgega obstanka.

Turška sila, ki je zadela tudi Vipavsko dolino
v zelo hudi meri, je leta 1477. uničila novo cerkev.
Milostni Marijin kip so v prvi naglici shranili na
utrjenem hribu svetega Pavla nad Planino, eno uro

89

od Loga. Ker pa je bil hrib premalo zavarovan, so
prenesli Mater božjo v močneje utrjeni Tabor. Po
odhodu Turkov, ki jim je načeloval Omar beg, so jo
pa Vipavci spremljevali v veseli procesiji nazaj na
njen popravljeni dom v Logu.

Radi poslušamo, v kako veliki časti so imeli naši
predniki podobe blažene Device, in kako so jih
skrivali, če jim je grozila nevarnost. Saj nas navdaja
že sam spomin na Marijo s sladkostjo. Zato ji pravimo
v cerkveni molitvi: Pozdravljena Kraljica, Mati usmi¬
ljenja, življenje, sladkost, življenje in upanje naše,
bodi pozdravljena.« S kolikim veseljem gledamo tudi
mi Marijine podobe! Spominjajo nas, da imamo v
nebesih boljšo Mater, kakor so pozemeljske matere.
Kako prijetno je moralo biti njeno govorjenje, kako
sladka ji je bila ločitev s sveta! Ona ni občutila gren-
kosti smrti, ker ni imela nobenega greha. Kako
sladko je tudi njeno ime, ki razveseljuje srca njenih
častilcev! Prav zato ogledujemo tako radi njene po¬
dobe, ki nam jih predstavljajo slikarji in kiparji v
lepoti, v kakršni ne predstavljajo nobenih drugih
svetnikov.

Ko so odšli Turki, je vladal na Vipavskem mir,
pa ne dolgo. Prišle so druge preizkušnje. Nastala je
Benečanska vojna, ki sta jo občutila Log in Vipava.
Tudi kuga je pustila žalostne posledice in Lutrova
kriva vera je kalila katoliško edinost. Sam Primož
Trubar, oznanjevalec krivoverstva, je prihajal zadnjo
nedeljo novembra leta 1563. v Vipavsko dolino, do
Loga pa ni prišel. Kaj naj rečemo še o francoski
revoluciji, ko so korakali francoski vojaki večkrat
prav mimo cerkve v Logu! Toda šli so eni in šli drugi,
ostala pa je Mati božja in ostal je veliki zvon, ki se
je oglašal takrat in doni še dandanes.

Vipavsko ljudstvo je po srečno prestanem lute-
ranstvu povečalo in olepšalo cerkev tiste, ki je pre¬
magala vse zmote. Ce ogledujemo sedanjo hišo božjo
v Logu, moramo reči, da je res svetišče, vredno
Kraljice nebes in zemlje. Predvsem občudujemo veli¬
kost cerkve, ki je 39 metrov dolga in 10 metrov široka.
Ima pa še posebej osem stranskih kapel. Nekaj

90

izredno lepega je veliki altar iz belega marmorja.
V ponos bi bil vsaki, še tako krasni cerkvi. Izklesal
ga je leta 1802. v Benetkah mojster Geraldo. Plošča
ob altarju poroča, da ga je postavilo hvaležno
Vipavsko ljudstvo in da ga je posvetil Tolažnici
žalostnih goriški nadškof Jožef Valant, ko je bil
v Vipavi dekan Štekar. Sedanjo podobo Matere božje
z Detetom v naročju pa je izvršil leta 1861. akadem¬
ski slikar Stroj.

Vso cerkev je ozaljšal s prizori iz Marijinega
življenja slikarski mojster Goldenstein iz Salzburga
(1841—1844). Podobe, izdelane na mokri omet, so
še danes kot nove. Vse to je naredil Goldenstein
brezplačno edino le v čast Materi božji. Na stropu
velikega altarja je upodobljeno Marijino kronanje,
kjer so posamezne osebe naravnost razkošno oprem¬
ljene. Na stenah vidimo sledeče slike: Marijino
Oznanjenje, angel naznanja pastirjem Jezusovo roj¬
stvo, Trije kralji gredo k jaslicam in angel se
prikaže Jožefu v spanju. V ladji kaže glavna stropna
slika spremenjenje Gospodovo na gori Tabor, umet¬
nina prve vrste. Ostale podobe predstavljajo evan¬
geliste in cerkvene očete. V stranskih altarjih so
slike istega mojstra Goldensteina. Prav tako po¬
vzdigujejo Goršičeve orgle s 25 pojočimi spremeni
častitljivost božje službe.

Tudi cerkvena vnanjosl izraža lepoto Marijinega
doma. Nad njim se vzdiguje zvonik, visok 56 metrov.
Tovariša sta mu dva manjša stolpa, ki dajeta cer¬
kvici še bolj značilno lice. Romarji hitijo s toliko
večjim veseljem k Materi božji, ko slišijo blagoglasno
zvonjenje.

V Logu je več cerkvenih shodov na leto. Glavna
praznika sta Veliki in posebno Mali Šmarin. Takrat
prihiti mnogo ljudstva. Šmarni dnevi bi bili brez
slovesnega obhajanja v Logu za Vipavce pravi postni
dnevi. Kaj vabi ljudi v Log? Več stvari. Prvo vabilo
je Tolažnica žalostnih. Njej odkrivajo božjepotniki
svoje potrebe. Potem lepe pridige in ubrano petje.
Posebna privlačnost za uboge pozemeljske otroke pa
je in ostane spovednica. Glavna sila, ki vleče romarja

91

k Mariji, je obtežena vest in želja po spravi z Bogom.
V tem oziru imajo božjepotne cerkve vedno velik
ugled. Močna je grešna navada in ni čuda, da je toliko
padcev. Marija pa zna priti do sedemkrat zakle¬
njenega človeškega srca. Ona sveti v temo in trga
žrtve iz satanove oblasti. Kako lahko je spreobrnenje,
če vmes poseže Marija! O, kako draga je nedolžnost!
Najbolje to pove mladim ljudem Marija. Pomaga jim,
da jo ohranijo. Hudo je nagnenje do posvetnosti,
toda vse je mogoče v šoli Marijini.

Razen običajnih shodov prirejajo v Logu tudi
izredna zborovanja. Tem prištevamo shode Marijinih
družb ter shode mož in fantov. Vršilo se je že tudi
zborovanje v čast presvetemu Rešnjemu Telesu.
Ljudje dohajajo radi k takim prireditvam in združu¬
jejo ž njimi obisk božje poti. Kljub vsem hudim pre¬
izkušnjam niso nikdar pozabili dobre Mamke božje,
pa tudi ona jih ni pozabila. Neštetokrat se je že
glasila v Logu pesem:

O Marija, zvezda krasna,
upno te pozdravljamo,
usliši nas, danica jasna,
ki te tu proslavljamo.

Počeščena zarja zlata,
slušaj mile pesmi glas,
rajska nam odpiraj vrata,
k Jezusu pripelji nas.

Devetnajsti dan.

Vrhpoljska Gospa pri Šibeniku
v Dalmaciji.

V svetem pismu stare zaveze beremo, kako hu¬
da suša je bila ob času preroka Elije. Da bi ga nihče
ne motil v molitvi, je zapustil Elija hrupno življenje
med ljudmi in šel na samotno goro Karmel. Tukaj
se je v znamenje posebne pobožnosti globoko nagnil
proti tlom, skril obraz med kolena in s trdnim za¬
upanjem prosil Boga, da bi poslal potrebni dež. Vse
se je bilo namreč že razsušilo in razpokalo. Tri leta
in šest mesecev ni padlo kapljice na zemljo.

92

Po dolgem zamaknjenju v molitvi je rekel Elija
služabniku, ki ga je spremljal na goro:

»Pojdi in poglej po morju, če je kakšna meglica
v daljavi. Hitro pridi nazaj povedat, kaj si videl na
morski ravnini«.

Služabnik je storil po Elijevem povelju, toda se
vrnil s poročilom, da ni nobenega znamenja o dežju.
Tedaj mu je ukazal prerok, naj gre še sedemkrat
gledat, kako je na morju, on pa bo ta čas prosil Boga,
naj se usmili ljudi in živali.

Po sedmem potu je prišel služabnik povedat, da
se je začela vzdigovati drobna meglica iz morja.
Meglica je postajala vedno večja in zaprla ves raz¬
gled. Temni oblaki so zagrnili nebo in nastal je
veter, ki je prinesel dež. Namočil je vso deželo in
pognalo je novo življenje. Glejte, koliko premore
stanovitna molitev! Zato piše sveti apostol Jakob:
»Elija, človek kakor mi, je prisrčno molil in nebo je
dalo dež, da je zemlja zopet rodila svoj sad.«

Ali ni bila ta meglica predpodoba Matere božje?
Izraelci so pred Kristusovim rojstvom spoznali svojo
zapuščenost in zdihovali po Odrešeniku. Prosili so
nebesa, naj bi ga rosila. Prosili so oblake, naj bi ga
kakor rahel dež poslali na razsušeno zemljo. In spol¬
nil se je obljube čas. Prikazala se je meglica, ki je
napovedala Zveličarja. V hiši svetih staršev Joahima
in Ane je tekla zibelka preblažene Device, ki nam
je dala Zveličarja. Sveto telo Marijino je bilo vredno,
da ga je izbral sam Bog za svoje stanovanje. Kako
po pravici je torej tista žena v evangeliju povzdignila
glas izmed množice in slavila Mater Gospodovo!

Tudi mi ne bomo zaostajali za to evangeljsko
ženo, temveč se z veselim srcem pridružili njenemu
počeščenju. Ker prejemamo toliko dobrot iz Marijine
roke, gledamo vsi nanjo kot Posredovalko med nami
in med Bogom. Kolikorkoli je v naših srcih blagih
čuvstev, vsa naj so njej posvečena. Prav je in ko¬
ristno, da Marijo častimo. Lepo in hvalevredno pa je
tudi, če se je še posebno spominjamo meseca majnika.

* * *

93

Poglejmo tja dol proti jugu naše države, kjer se
svetlika Jadransko morje. Na njegovih kamenitih in
precej strmih bregovih so dalmatinske pokrajine, ki
jih prištevamo zdaj Primorski banovini. Dalmacija
je sicer bolj podobna Krasu kakor rodovitni zemlji,
vendar pa dobro uspeva vinska trta in okusno sadje,
ki ga ni v naših krajih. Le žita je malo. Ljudje so
revni in morajo s trdim delom izsiliti iz zemlje naj¬
potrebnejši živež. Dober zaslužek jim pa dajeta ribo¬
lov in brodarstvo.

Približno v sredi Dalmacije je ob morskem za¬
livu škofijsko mesto Šibenik. Ni veliko, Da ima lepo
lego na skalovju. Nekdaj je bilo močno utrjeno, ker
se je moralo braniti zoper Benečane in Turke.

Svetišče Matere božje z imenom
Vrhpoljsko  je oddaljeno enajst kilometrov od
Šibenika. Sezidano je na vzvišeni planoti, po kateri
pelje državna cesta. Cerkev stoji popolnoma na sa¬
mem; prve hiše so oddaljene od nje dober četrt ure.
Ločena od posvetnega šuma si je Marija tukaj iz¬
brala prestol, da deli vsem, ki jo obiščejo, zlato,
srebro in bisere svoje milosti. Vsa skupina hiš, raz¬
tresenih po okolici, šteje 650 duš in ima lastno žup¬
nijo. Marijin dom se vidi od raznih strani, da žup-
ljani lahko pozdravljajo Mater božjo iz vseh sel na
ravnini in z oddaljenih gričev.

Prvotno cerkev so požgali Turki, ki so tudi v
Dalmaciji tako hudo ali še huje gospodarili kakor na
Slovenskem. Milostno Marijino sliko pa so kristjani
še pravočasno rešili in jo shranili v cerkvi svetega
Ivana v Šibeniku. Tukaj je ostala tako dolgo, da so
zapustili Turki Dalmacijo. Slika ima ob spodnji strani
napis »Facta fuit anno Domini 1383.« (Narejena leta
1383.) Učakala je torej do danes že 553 let. Strokov¬
njaki jo hvalijo kot umetno delo italijanskega slikarja.
Predstavlja nam Marijo, sedečo na prestolu. Čez
rdečo spodnjo obleko ima ogrnjen plašč višnjeve
barve. V desni roki drži Jezusa, v levi roki pa cvetico.

Ko so Turki staro cerkev požgali, je ostala mi¬
lostna Marijina podoba še toliko časa v Šibeniku, da
je bila sezidana nova cerkev na Vrhpolju. Imela pa

94

je tudi v Šibeniku veliko obiskovalcev. Polagoma so
nabrali toliko darov, da je bil zgrajen na Vrhpolju
leta 1722. nov Marijin dom, v katerega so prenesli
z veliko slovesnostjo milostno podobo. Spremljala jo
je vsa duhovščina iz Šibenika, veliko plemstva in
množica ljudstva. Ker ni bila cerkev takrat še popol¬
noma oskrbljena s potrebno opravo, je čakala posve¬
čenja tako dolgo, da je dobila njena notranjščina vse,
kar se taki cerkvi spodobi. Posvetil jo je šibeniški
škof Blaž Bonačič 20. junija 1762.

V zgodovini božjih potov večkrat beremo, da je
morala Marija zapustiti sedež svoje milosti in iskati
drugje stanovanja. Ob takem dogodku je bila prva
skrb vernikov ta, da so vzeli milostno podobo iz
altarja in jo skrili pred sovražniki. To so storili Vrh¬
poljci pri Šibeniku in kristjani v več drugih krajih.
Ljudje so imeli namreč Marijine podobe za zelo sveto
stvar. Smatrali so jih kot skupno last, za katero so
morali vsi skrbeti in jo varovati poškodbe. Naj sledi
nekaj zgledov, v kakšnem spoštovanju so bile podobe
Matere božje ob času nevarnosti. Povedali smo to že
deloma pri posameznih Marijinih svetiščih. Pokazati
pa hočemo še posebej, kaj so častilci blažene Device
vse storili za ohranjenje njenih milostnih podob.

1. Ko so se pripeljali mohamedanski Arabci čez
Sredozemsko morje in vzeli Špancem leta 711. njih
lepo deželo, je preletel strah vso Španijo. Neverniki
so si zasužnjili krščansko ljudstvo in postali njegovi
gospodarji. Tedaj je škof Peter iz Barcelone skril
Marijino podobo v divje gorovje Monserrat. Tukaj je
samevala tako dolgo, da so bili pregnani Arabci iz
španskih pokrajin. Tedaj so ji postavili kar v ondot-
nih skalnatih strminah veličastno cerkev, ki je še
dandanes najslavnejša božja pot na Španskem.

2. Leta 1545. so napadli Turki s posebno silo
hrvatsko Zagorje. V bran se jim je postavil junak
Nikolaj Zrinjski, ki je bil takrat hrvatski ban. Da
bi bila Marija na Bistrici zavarovana pred sovražniki,
jo je ondotni župnik zakopal v zemljo in otel poškodbe.
Pri drugem turškem napadu na Bistrico, so kristjani

95

Marijino podobo zazidali v cerkveno steno, da ni
prišla Turkom v roke.

3. Švedski kralj Gustav Adolf si je v trideset¬
letni vojni (1618—1648) podjarmil bavarsko deželo
tja do glavnega mesta Miinchena. Da bi ne dobili
Švedi v oblast tudi milostne Marijine podobe v Sta¬
rem Ottingu, so jo prenesli njeni častilci v trdnjavo
Burghausen, ki je bila obdana s tako močnim zidov¬
jem, da sovražniki niso mogi do nje. Po končani vojni
so jo pa zopet prenesli na njen prejšnji sedež v Stari
Otting.

4. Švicarskim menihom je prišlo pa še nekaj
drugega na um, ko so zvedeli, da bodo napadli fran¬
coski revolucijonarji božjo pot Einsiedeln. To je bilo
leta 1798. Vzeli so iz altarja Marijino podobo kakor
tudi vse dragocenosti, ki jih je imela na sebi. Vse
to so skrili v varen kraj na Tirolskem. Poprej pa so
napravili novo Marijino podobo, ki je bila stari čisto
enaka, le pristno zlato, srebro in bisere so nadome¬
stili s ponarejenimi okraski. Francozi so mislili, kako
velik dobiček bodo imeli z ugrabljeno podobo, poz¬
neje pa so se prepričali, da so bili prevarjeni ter
občudovali bistroumnost menihov. Ko se je začel vra¬
čati zopet mir, so prinesli redovniki milostno podobo
s Tirolskega nazaj in jo postavali na prejšnje častno
mesto.

5. Kaj se je godilo na Svetih Višarjah ob času
svetovne vojne, pa še sami pomnite. Veliko je bilo
takrat beguncev in begunk, ki so morali zapustiti
domače kraje in iskati stanovanja pri dobrih ljudeh.
Taka begunka je bila tudi Marija s Svetih Višarij.
Njeno domovanje je pogorelo, njo pa so pravočasno
rešili in prenesli v Žabniee. Od tam so jo prepeljali v
frančiškansko cerkev v Beljak, iz Beljaka \ Maribor
in iz Maribora v cerkev svetega Križa pri Dravo¬
gradu. Po končani svetovni vojni so jo slovesno
spremljali nazaj na njen stari visoki sedež. Cerkev
je zdaj dostojno popravljena in Marija ima zopet
lepo stanovanje na Svetih Višarjah.

Vrnimo se na Vrhpolje pri Šibeniku.

96

Slišali smo, da je tista drobna meglica, ki se je
ob času preroka Elija prikazala nad morjem, posta¬
jala vedno večja in slednjič napojila izsušeno zemljo
s potrebnim dežjem. Prav tako se je razvijala tudi
božja pot na Vrhpolju. Majhen je bil njen začetek
in veliko hudega je morala prestati, toda iz vseh te¬
žav je vstala še lepša. V velikem marmornatem
altarju kraljuje »Gospa Vrhpoljačka«, obdana z ne¬
štetimi darovi, ki so jih poklonili Mariji njeni častilci
v zahvalo za uslišane prošnje. Med darovi vzbuja
posebno pozornost železna krona pod Marijino po¬
dobo. Poleg krone pa so obešene verige. Hrvatska
narodna pesem poroča o hajduku z imenom Rado, ki
je čakal v trdnjavi Knin na smrtno kazen. Ni bil več
daleč tisti dan, ko bi bil moral umreti na vešalih.
Rado je pokleknil v ječi na gola kolena in se pripo¬
ročal sveti Devici na Vrhpolju. Molil je:

Prosim te, o moja mila Majko,
reši me iz te temnice hude,
jaz okove hočem vse razbiti,
iz okov ti krono narediti.

V noči pred smrtno izvršitvijo so mu verige kar
padle od rok in nog. Vrata ječe so se odprla in pred
hajdukom je stala Gospa Vrhpoljačka. Rekla mu je
kratko: »Zdaj pa beži Rado, kamor ti je drago.«
Rado je šel in točno spolnil svojo obljubo. Razbil je
verige, jih razbelil v ognju in iz zvarjenih koščkov
naredil železno krono Materi božji.

Glavni trije romarski shodi so na Vrhpolju o
Svečnici, o Velikem in Malem Šmarnu. Te tri dneve
pride tja na tisoče in tisoče božjepotnikov. Nekateri
se pripeljejo na čolnih ali parobrodih z otokov
Jadranskega morja. Drugi dospejo peš ali na vozo¬
vih. Veliko se jih pripelje tudi po železnici, ki ni
daleč od cerkve. Videti bi morali, kako genljivo se
ta narod vede pred Marijino podobo. Tu ni konca ne
kraja molitev, pesmi in vzdihov. Pridigarju ni treba
veliko truda, da pripravi ta mehka jugoslovanska

97

srca k joku. Že pri imenovanju Jezusa in Marije se
svetijo ljudem solze v očeh.

Sprosi milost spokorjenja
tudi nam, Marija, zdaj;
zadnjo uro pa življenja,
sprosi nam nebeški raj.

Dvajseti dan.

Črnogorska Mati božja v Letnici na
Srbskem.

Vsi bogoljiubni pisatelji so v tem edini, da je
češčenje Matere božje potrebno vsakemu izmed nas.
Častimo jo bolj kot druge svetnike, saj je ona prva
za Jezusom. Vsa dela začenjajmo in sklepajmo
z mislijo na Marijo. Spominjajmo se njenega vzor¬
nega življenja in njene slave v nebesih. Ne pozabimo
molitve rožnega venca in drugih pobožnosti, ki jih
priporoča sveta Cerkev. Hitimo k Mariji v dvomih, da
nas razsvetli. V zmotah, da nas pripelje na pravo pot.
V vseh preizkušnjah, da nas podpira. V obupnosti,
da dobimo pogum. V težavah, da prejmemo tolažbo.

Pravi Marijini služabniki imajo neomejeno za¬
upanje do nebeške Matere. Ozirajo se na njo kot na
jutranjo zvezdo, ki jih bo pripeljala v nebesa. Kako
vesel je moral biti evangeljski ubožec Lazar, ko je
bil po prestanem trpljenju sprejet v Abrahamovo
naročje! Kako srečni mi, če bomo sprejeti po tem
revnem življenju v naročje Marijino!

Radi gremo po tisti poti, ki je nam najljubša.
Prav tako nam je Marija s svojim zglednim življe¬
njem pot, po kateri naj hodimo, da se zveličamo. Naj
bi pomnožili prijazni pogledi njenih oči ljubezen do
svete Device! Naj bi nas omečil njen mili smehljaj,
da zapustimo grešne navade ter se razjočemo v spo¬
kornih solzah! Če ne vemo, kje je prava sladkost,
iščimo jo pri Mariji in izgubljeno veselje se nam bo
zopet povrnilo.

* * *

V obširni, daleč segajoči škofiji
Skoplje na Srbskem imajo ondotni

Lavtižar : šmarnice. 7


98

jugoslovanski katoličani Marijino
cerkev z imenom Letnica. Tukaj je staro¬
davna božja pot, ki je niso mogli uničiti ne bližnji
sosedje Turki, ne Albanci in ne Grki. Marsikaj je
morala pretrpeti, toda se je kljub vsem nezgodam
ohranila do današnjega dne. Reči moramo, da je pod
očividnim božjim nadzorstvom. Zdaj vlada skopljan-
sko škofijo naš rojak dr. Ivo Franjo Gnidovec, ki
ima svoj sedež v Prizrenu ali tudi v Skoplju.

Ne prav daleč od Letnice je glasovito Kosovo
polje. Tam so učakali Srbi 15. junija 1389 grozno
usodo (Vidov dan). Vojvoda Vuk Brankovič se je
izneveril srbskemu knezu Lazarju, prestopil s svo¬
jimi vojaki na turško stran in zaradi izdajalstva po¬
vzročil poraz srbske vojske. Mnogi Srbi, ki se niso
hoteli pokoriti Turkom, so zapustili svojo domovino.
Prišli so do reke Zete in si ustanovili v ondotnem
gorovju novo domačijo, ki je dobila ime Črna gora.
Tudi božja pot v Letnici se imenuje Črnogorska
Mati božja.  Domačini ji pravijo Marija Cmo-
goračka.

Kakor je bila Letnica v prejšnjih hudih časih
pribežališče vsem vernikom prostrane skopljanske
škofije, tako je še dandanes. Potres zadnjih let je
uničil staro cerkvico. Napravil ji je hude razpoke,
da so jo morali podreti. Sezidali so novo po vzorcu
škofijske cerkve v Sarajevu. Stoji na griču, je precej
velika in ima tri ladje, podprte s šestimi stebri. Ve¬
liki altar je iz marmorja. Oglejmo si v njem kip pre-
blažene Device.

Marija ima levo roko ovito okrog božjega Deteta,
sedečega v njenem naročju. Oba sta okrašena z dra¬
gocenim nakitjem; kroni na glavi dovršujeta lepoto
Sina in Matere. Na obrazu je jima razlita milina, da
dobiva romar že iz samega pogleda na podobo to¬
lažbo v svoji nadlogi.

Kristjani! Temelj Marijinega češčenja ni nihče
drugi kot njen božji Sin, ki ga drži Marija v rokah.
Saj je bila vse življenje, v veselju in v žalosti, zdru¬
žena ž njim. »Gospod je s teboj!« — to so bile besede
nadangela Gabriela, ko jej je prinesel veselo ozna-

99

nilo v Nazaret. Kakor je bila na zemlji vedno pri
Jezusu, tako je tudi v nebesih najbližja njegovemu
prestolu. Ona je pri viru vsega veselja ter kraljuje
pri svojem Sinu in s svojim Sinom. Zato je njena
moč tako velika, da jej ni odrečena nobena prošnja.
Kakor je prišel po preblaženi Devici Kristus na svet,
tako hoče tudi po Mariji vladati na svetu.

Glede starosti božjepotne cerkve v Letnici je
težko kaj povedati. Če so Turki že v naših krajih
pokončevali vse, kar je bilo krščanskega, so gospo¬
darili toliko huje med balkanskimi kristjani, svojimi
najbližjimi sosedi. Nobeni cerkvi niso prizanesli. Po¬
žigali so jih kar povrsti, ž njimi pa tudi hiše duhov¬
nikov in kristjanov. Pri občnem uničevanju pa so
zgoreli tudi vsi zapiski, iz katerih bi zvedeli stare
dogodke v ondotnih krajih. Zato poročajo zgodovi¬
narji le tisto, kar so slišali iz ustnega pripovedo¬
vanja, ki je šlo od roda do roda. Znano je samo to,
da so Turki porušili prvotno cerkvico, ki je bila po
občni sodbi zidana že v 14. stoletju. Cerkev, ki so
jo pozneje zgradili, pa je uničil potres, kar smo že
poprej povedali.

Nekaj posebnega je zabeležil skopljanski nadškof
Dario Bučareli, ki je bil od leta 1864. naprej višji
pastir ondotnih krajev. Zapisal je sledeče: »Stari
ljudje pričajo, da so slišali od svojih pradedov, kako
čudovito se je ohranil leseni kip Matere božje do
sedanjega časa. Veliko let je bil izpostavljen vsem
vremenskim nezgodam, pa ga niso poškodovale. Pri¬
zanesli so mu celo Turki v svojih napadih. Omenjam
še to, da zelo cenijo Marijo tudi pravoslavni in cigani.
Večkrat pripeljejo v cerkev bolnike in prosijo Marijo
ozdravljenja. Črnogorske Matere božje pa ne častijo
samo bližnji sosedje, temveč jo obiskujejo tudi Alban¬
ci iz Skadra in romarji iz oddaljenih krajev Srbije. To
spoštovanje ima svoj vzrok v milostih, ki jih pre¬
jemajo prosilci od blažene Device.«

Največji shod v Letnici je o prazniku Marijinega
Vnebovzetja (Veliki Šmarin). Že nekaj dni prej; se
zbirajo množice ljdstva v cerkvi in v njeni bližini.
Zunaj cerkve so postavljene prostorne lope, da imajo

7 *

100

ljudje streho, klopi in mize. Tukaj stanujejo, kuhajo
in počivajo. Božjepotniki dohajajo iz Prizrena, Dja-
kovice in od drugih strani, večkrat sto kilometrov
daleč. Nekateri se pripeljejo na vozovih, eni prihajajo
na konjih, večina pa dospe peš in mnogi brez obu¬
vala. Utrujeni so, toda veseli, da so prišli na sveti
kraj. Razlegajo se pesmi v čast Materi božji. Vmes
svira ciganska muzika. Lepo je gledati to pisano
družbo v narodnih nošah: moške v životnikih, okra¬
šenih z raznimi našitki in z belimi čepicami na glavi,
ženske v ohlapnih krilih in z visokimi pokrivali. Dosti
pa je siromašnih ljudi, ki jim stara obleka komaj
za silo pokriva ogorelo telo. Med romarji je tudi
veliko muslimanskih (turških). Muslimanke so za¬
krite v obraz, potegnejo pa zakrivalo raz obraz, ko
pridejo v svetišče.

Pojdimo še mi v cerkev, da vidimo, kako se ve¬
dejo božjepotniki pred Marijinim altarjem. Njih lepi
zgled nas spodbuja k pobožnosti. Dobro ljudstvo kaže
tako živo vero, da bi bilo pripravljeno zanjo trpeti
ali celo umreti, če bi nastalo preganjanje. Saj so
vprav ta tla v Letnici in v njenem obližju oškrop¬
ljena z mučeniško krvjo. Turki, nekdanji gospodarji
teh krajev, so bili neusmiljeni preganjalci kristjanov.
Z mečem v roki so jih silili, naj se odpovedo krščan¬
stvu ter sprejmejo vero preroka Mohameda. Toda ni
bilo veliko odpadnikov. Blaženi mučenci nosijo zdaj
palmove veje v rokah v znamenje, da so dali rajši
življenje, kakor da bi bili zatajili sveto vero.

Poglejmo romarje, kako sklepajo roke pred po¬
dobo blažene Device! Poslujšamo njih vzdihe in mo¬
litve! Tako se vedejo le tisti, ki imajo nepremagljivo
zaupanje na priprošnjo Matere božje. Genljivo je
posebno to, da v cerkvi ni nobenega razločka med
katoliškimi, pravoslavnimi in turškimi božjepotniki.
Vsi so pred Marijo ena družina: Hrvat poleg Srba,
Slovenec poleg Nemca, Albanec poleg Turka. Zna¬
čilne so posebno turške žene s temnimi obrazi, s
črnimi velikimi očmi in košatimi obrvi, poleg tega
pa še v črni obleki. Vedejo se kakor v domači mo¬
šeji (turški molilnici), sedijo pred altarjem, hranijo

101

svoje otroke in jih vzdigujejo proti Mariji, da bi jim
sprosila srečo v življenju. Premožnejši božjepotniki
prineso tudi darove za cerkev: prtiče, domače veze¬
nine, denar ali kakšno ovčico.

Leta 1931. so obhajali v Letnici Velikega Šmar¬
na dan shod v čast presvetemu Rešnjemu Telesu
(Evharistični kongres). Na večer pred praznikom so
zvonovi slovesno oznanjali, da prihaja višji pastir
dr. Ivo Franjo Gnidovec. Dospel je peš iz Uroševca
trideset kilometrov daleč. Pričakovala ga je duhov¬
ščina in velika množica naroda. Drugi dan je bilo
več svetih maš in obhajanih okrog 4000 ljudi. Ob
devetih je imel Prevzvišeni pontifikalno božjo službo
s pridigo v hrvaškem in albanskem jeziku, potem pa
birmovanje otrok in odrastlih. Popoldne se je vršila
slavnostna procesija, ki je združila vse tisoče k če-
ščenju presvetega Rešnjega Telesa. Vsa cerkev je
bila en vzdih, ena prošnja, ena molitev.

Obiskali smo danes Mater božjo daleč od naše
domovine. Videli smo, kako jo povsod blagrujejo.
Bog bi bil lahko ustvaril še lepši svet, kakršen je,
toda lepše in boljše Matere bi nam ne bil mogel dati.
Vse Evine hčere, in naj imajo tudi krone na glavi,
kaj so? Minljive stvari, od danes do jutri. Marijo pa
poznajo narodi že sto- in stoletja, pa je vedno še prva
in ne bo nikdar pozabljena.

Prosimo te, o blažena Devica, da nas ohraniš v
svoji ljubezni. Naj nas ne odtrga od tebe nobena sila,
da bomo praznovali enkrat večni majnik pri tebi v
nebesih. Amen.

Eden in dvajseti dan.

Kutjevo v Slavoniji.

Zaradi velikega trpljenja, ki ga morajo ljudje
prestajati na svetu, je dobila naša zemlja ime »do¬
lina solz«. Kje je med nami starejši človek, ki bi ne
vedel, kaj je bridkost? Niso še usahnili potoki solz
in tudi nikoli ne bodo. Povsod in vsakemu bije ura
žalosti. Danes enemu, jutri drugemu. Ali moreš šteti

102

ovenela peresa listja, ki ga nosi jesenski veter sem
in tja? Ali moreš zračunati število snežink, ki jih
siplje zima iz zračnih višav? Ali deževne kaplje, ki
padajo v poletju iz črnotežkih oblakov?

Glej, tako brezštevilne so tudi grenkosti, ki se
od Adamovega greha naprej razlivajo kot huda plo¬
ha nad vse človeštvo. Pojdi v bolnišnice, kjer boš
videl vsakovrstne bolezni, in kjer imaš pred seboj
kakor v razstavi vse gorje trpinov. Stopi k njih po¬
stelji in poslušaj, kako zdihujejo, ječijo, hropejo,
umirajo. Ali vidiš njih bleda lica, suhe ustnice,
mrtvaški pot, zadnji boj življenja s smrtjo?

Dovolj imaš tudi prilike, če se hočeš seznaniti s
siromaštvom. Obišči koče revežev, da dobiš nekoliko
pojma o njih bedi. Na upadlem obrazu jim sedi tova¬
rišica lakota, iz oči jim zeva žalost, malone obup.
Slaba obleka pripoveduje o mrazu, gole stene in
preperela slama beraških ležišč kriče o skrajnem
uboštvu.

Ali bi videl rad še kaj več? Poglej v človeško
notranjščino, v razdrapanost dušnega stanja. Tehtaj
težo obremenjene vesti, solze izgubljene nedolžnosti,
grozo zločinskih dejanj.

Da, veliko hudega je na svetu, toda ne more se
primerjati z enim, s tistim, ki nam ga ne more od¬
vzeti človeška umetnost, ne častna služba, ne denar.
To najhujše zlo je greh. Greh nas oropa vsega. Vza¬
me nam mir, milost božjo, blaženost. Lahko prena¬
šamo nesrečo, ki je nismo sami zakrivili. Ampak
misel: sam si kriv! — ta misel je šiba, ki smo si jo
spletli sami, breme, naloženo po lastni krivdi. Kje
je pomoč?

Potolažimo se! Jezus kliče: »Pridite k meni vsi,
ki ste utrujeni in obteženi, jaz vas bom pokrepčal!«
To je glas dobrega Pastirja, ki je imel sto ovčic, pa je
pogrešil samo eno. Zapustil je vseh devet in devet¬
deset drugih ter šel iskat izgubljeno. Apostolom pa
je rekel: »Katerim boste grehe odpustili, so jim od¬
puščeni.« Poslal jih je v svet, da izvršijo delo sprave
med ljudmi in med Bogom.

103

Druga pomoč v dušnih in telesnih potrebah pa
nam je blažena Devica Marija. Saj ji pravimo: »Mati
milosti božje«. Pred prestolom svojega Sina prosi za
nas. Vsaka dobrota pride iz nebes na zemljo po nje¬
nih rokah. Kakor solnčni žarek sije njeno usmiljenje
v stanovanja revežev in bolnikov. Kakor hladilno
zdravilo se razliva njena materina tolažba v srca
zgubljenih otrok. Nihče ne želi bolj iskreno kakor
ona, da bi ne bila Jezusova kri zastonj prelita za
nas. Tisočkrat hvala Bogu, da imamo tako Zavetnico!
Sprosila nam bo milost spokornih solz. Blagor žalost¬
nim, ker bodo potolaženi.

❖ ^ ^

Lansko leto smo v duhu obiskali daljno božjo
pot Marijo Aljmaš, ležečo ob mogočnih bregovih
Donave v Slavoniji. Letos ste zopet povabljeni na
to rodovitno planjavo, s katere prihajata k nam pše¬
nica in turšica. Tam so nepregledne njive našega
vsakdanjega kruha! Pravijo jim »zlata polja«, ki jih
obdeluje marljivo ljudstvo sebi in nam v živež.

Peljali se bomo mimo Zagreba tja dol do že¬
lezniške postaje Nova Kapela. Tukaj zapustimo pro¬
go, ki drži proti Belgradu ter se peljemo na severno
stran do Pleternice. V Pleternici nam povedo, da je
Marijina cerkev Kutjevo,  kamor smo na¬
menjeni, še 14 kilometrov oddaljena od železnice.
Treba je torej hoditi tri ure, da pridemo do ondotne
Matere božje. Toda nikar se ne ustrašimo. Nekaj
moramo tudi trpeti, da opravimo svojo pobožnost.
Kdor pa ima kaj več denarja, se lahko pelje z vozom.

Ravnina počasi ponehuje. Bliže in bliže priha¬
jamo obrastlemu hribu, pod katerim je razpoložen
trg Kutjevo z daleč znano Marijino
cerkvijo.  Na obeh straneh široke ceste stojijo
pritlične hiše, obsenčene z drevjem. Glavna vrata hiš
večinoma ne gledajo na cesto, temveč so vhodi ob
stranskih stenah. Nekdaj so bile slavonske hiše krite
s slamo, zdaj so že skoraj vse krite z opeko. Župnija
šteje 1600 duš. Četudi se ne ponaša s posebnim bo-

104

gastvom, ima pa vendar neko dragocenost, ki je ne
zamenja za nobeno stvar. Ta dragocenost je milostna
Marijina slika, ki jej pravijo Majka božja Kut-
j e v a š k a. Podoba je zelo stara, slikana leta 1511.,
mogoče še poprej. Imeli so jo v stari leseni cerkvi,
kjer so opravljali službo božjo frančiškani, junaški
čuvaji svete vere v krvavi dobi turških napadov. Pri¬
povedujejo, da je prijahal Turek skozi cerkvena vrata
pred altar ter zamahnil z mečem proti Marijini po¬
dobi, da bi jo presekal. V tem hipu pa sta jezdec in
konj padla mrtva na tla.

V tistih žalostnih časih je bilo ondotnim kristja¬
nom edina tolažba sveta vera in Mati božja. Kdo bi
mogel prešteti solze, ki so jih pretakali pred njeno
podobo in prosili sveto Devico pomoči! Pa je prišel
čas rešitve. Leta 1691. je hrvaški ban Nikolaj Erdod
pregnal s svojimi hrabrimi četami vse Turke iz Sla¬
vonije. Zdaj so se kristjani v Kutjevu oddahnili.
Solnce svobode je prisijalo tudi pred njih vrata. Ko
se ni smel pod turškim jarmom oglasiti noben zvon,
so začeli po sovražnikovem odhodu zopet peti zvo¬
novi.

Veliko let so hodili božjepotniki v preprosto
leseno cerkev v Kutjevu. Okrog leta 1700. so prevzeli
dušno pastirstvo jezuiti, ki so imeli gimnazij,© v bliž¬
njem mestu Požegi. Hkratu so zgradili v Kutjevu
novo sedanjo hišo božjo in prenesli vanjo milostno
Marijino podobo iz stare cerkve. Od jezuitov je prešlo
oskrbovanje župnije in božje poti v roke svetnih
duhovnikov.

Cerkev je podolgovata in precej visoka. Nad
glavnim vhodom stoji zvonik. Svetišče pri velikem
altarju je iz starejše dobe z gotskimi oboki. Ladja,
prizidana pozneje, ima raven strop. Milostna Marijina
podoba ni v velikem, temveč v stranskem altarju.
Poglejmo jo bolj od blizu.

Ni posebno umetno delo, pozna pa se, da je roka
bogoljubnega človeka vodila slikarski čopič. Pri¬
vabila je na platno podobo, ki nam vzbuja pobožnost
ter nas dviga iz posvetnosti v nadzemeljske višine.
Mati božja, venčana s krono, stoluje v oblakih z

105

Detetom Jezusom v naročju. Nekoliko nižje stoji na
eni strani sveta Katarina s palmovo vejo in s kolesom
v roki, na drugi pa sveti Anton Padovanski z malim
Jezusom na knjigi.

S prestola usmiljenja je podarila sveta Devica
že veliko dobrot svojim častilcem. To dobro vedo
domači prebivalci. To dobro ve bližnji in daljni
narod. To dobro ve vsa dolga vrsta župnikov,
varuhov svetišča, ki so dobivali ter dobivajo še zdaj
ustne in pismene zahvale uslišanih molitev. To
vemo pa tudi mi, ki smo na svojih slovenskih božjih
potih prejeli že večkrat dokaze Marijine pomoči.

Kje naj iščemo zavetja, če ne pri njej? Kam naj
se zatekamo v težavah, če ne k Mariji? Njeno ljubez¬
nivo srce je naše pribežališče. Ako bi te zavrgel ves
svet, te bo sprejela Marija. Ali veste, predragi, zakaj
je odločil Bog svoji Materi toliko trpljenja? Ona je
zato okusila vse hudo tega sveta, da ima toliko večje
sočutje z nami.

V Kutjevu hranijo knjigo, v kateri so zapisane
milosti, ki so jih prejeli verniki od Matere božje. Iz¬
med mnogih uslišanj omenjamo en dogodek.

»Nesite me k Mariji v Kutjevo!« Meseca majnika
1766 je neka mati tako hudo zbolela, da so mož in
otroci objokani stali pri njeni postelji. Čeprav je že
težko govorila, ponavljala je vendar besede: »Nesite
me k Mariji v Kutjevo!« Še takrat, ko so jej držali
mrtvaško svečo, je komaj slišno prosila: »Nesite me
v Kutjevo!« Spolnili so jej zadnjo željo, čeprav so
storili umirajoči materi silno težko to ljubav. Varno
so jo položili v voz in počasi peljali v cerkev. Bali so
se, da jim bo umrla na potu, toda še živo so vzdignili
iz voza in nesli pred Marijin altar. Medtem, ko so jo
priporočali Materi božji, je bolna reva mirno zaspala.
Mislili so, da je umrla. Nesli so jo na rokah iz cerkve
in rahlo položili v voz. Med potjo pa so opazili, da ni
imel njen obraz več tiste mrliške barve kakor poprej.
Bolna mati je spala tudi doma kar naprej do drugega
jutra. Tedaj se je prebudila in vstala popolnoma
zdrava. Njena prva pot je bila v Kutjevo, kjer se je z

106

vso družino zahvalila sveti Devici za nenavadno
milost.

Ob Marijinih praznikih dospe na ta sveti kraj
mnogo ljudi. Celo od bregov Save, posebno iz Sla¬
vonskega Broda, pridejo mnogoštevilne čete romar¬
jev. V velikem spoštovanju imajo spomin Marijinega
Obiskovanja 2. julija. Cerkev je ves dan polna pobož¬
nega naroda. Pa ne samo cerkev, temveč ves prostor
pred cerkvijo, kakor tudi park pred graščino baronov
Turkovičev kar mrgoli božjepotnikov.

0 Marija, rožni cvet,
tebe ljubi celi svet,
ti si usmiljen’ga srca,
pros’ za nas Boga!

Dva in dvajseti dan.

Žalostna Mati božja v Sasvaru na
Ogrskem.

Bog ima svoja čudovita, nam nerazumljiva pota.
Kogar hoče povišati, ga poprej poniža. Kogar ljubi,
tega obiskuje s trpljenjem. Življenje našega Zveli¬
čarja jasno kaže, da je trpljenje nekaj dragocenega.
Ko bi bila kakšna druga reč boljša, bi si bil Jezus
gotovo izbral tisto. Ker je pa trpljenje posebno za¬
služno, si je izbral križ in ga nesel na goro Kalvarijo.

Mi tega ne razumemo. Zdi se nam, kakor bi
kdo govoril z nami v tujem jeziku: v turškem,
španskem ali v kakšnem drugem neznanem. Da je
trpljenje nekaj dragocenega! Vprav narobe je res.
Trpljenje je izmed najhujših reči, ki morejo človeka
zadeti. Tako mislimo seveda mi. Jezus pa je mislil
drugače. Rekel je: »Ako hočeš biti moj učenec, vzemi
svoj križ nase in hodi za menoj,« Na svetu so bili
vedno taki ljudje, ki so razumeli Jezusove besede.
In tem ljudem pravimo svetniki. Vedeli so, da je
trpljenje najboljši delež, in zato se tega deleža niso
branili. Mi si sploh ne moremo misliti svetnikov brez
trpljenja.

107

Le en zgled. Sveti Filip Benicij (f 1285) je moral
v življenju veliko trpeti. Vedno pa se je tolažil s po¬
gledom na Kristusov križ. Umirajoč je rekel okoli sto¬
ječim: »Dajte mi knjigo.« Ponudili so mu to in ono,
toda nobena ni bila prava. Ko so videli, da ima oči
uprte na sveti križ, so mu ga dali v roke. Svetnik ga
je objel in rekel s slabim glasom,: »To je prava
knjiga. Rad sem jo imel v življenju in ž njo v rokah
hočem tudi umreti.«

Zato le večkrat poglejmo na križ. S križa bomo
dobili prav tisti odgovor, kakor ga je dobil sveti
Janez, ki so mu rekli zaradi njegovega velikega
trpljenja »sveti Janez od križa« (f 1591). Ko so ga
zaprli čisto po nedolžnem v ječo, je postal že nekoliko
malosrčen, da je rekel: »0 Gospod, kaj sem vendar
storil, da moram toliko trpeti?« Tedaj se mu je pa
zdelo, da mu je Gospod odgovoril: »Kaj pa sem jaz
storil, da sem moral toliko trpeti?«

Dragi verniki! Pomnimo tole: Čim večji svetnik,
toliko več trpljenja. In ker je Marija največja med
svetniki, zato je poskusila za svojim Sinom največ
hudega. Po ulicah so ga vlačili s težkim križem na
ram i . Vse mesto je vrelo skupaj, da vidi zločinca.
Pilat ga je obsodil k smrti, ni mu bilo več pomoči.
Množica zija vanj in vpije: »Križaj ga!« Takega pri¬
zora že davno ni videl Jeruzalem ali pa še nikoli.
Med drhalijo stopa objokana žena in spremlja obso¬
jenca na vrh Kalvarije. Zaničljivi pogledi in zabav¬
ljice letijo nanjo. Kdo, pravite, je ta žena? Ali je ne
poznate? Svoji lastni Materi, ki jo je nad vse ljubil,
ni naklonil Bog na zemlji nič boljšega kakor trpljenje.
Kraljica mučencev, prosi za nas!

* * *

Pri obiskovanju Marijinih božjih potov smo bili
že v mnogih deželah Evrope. Ena dežela pa se nam je
vedno odmikala, kakor bi ne imela nobene Marijine
cerkve. In vendar je tudi tam več svetišč Matere
božje. Zato nas bo današnja pot vodila v do zdaj še ne
omenjeno ogrsko državo.

108

Stari Slovenci — posebno vojaki — so poznali te
kraje bolje kakor mi. Vojskovati so se morali namreč
zoper Ogre, ki so napadali avstrijske pokrajine.
Ogrski kralj Matija Korvin je prodrl s svojo vojsko
celo do Dunaja (1485). Cesar Friderik III. je moral
bežati na Nemško, da si je pri ondotnih knezih sprosil
pomoči. Kdove, kaj bi bilo z Dunajem in z avstrijsko
državo, če bi ne bil Matija Korvin kmalo po tem
umrl (1490). Zdaj je bil cesar Friderik rešen naj¬
hujšega sovražnika.

Med Marijinimi božjimi poti na
Ogrskem je posebno znana cerkev
Žalostne Matere božje v Sasvaru.  Sa-
svar pripada nadškofiji Gran na severni strani Ogr¬
skega.

Božja pot se je začela leta 1564. na sledeči način:

Nad Sasvarom kraljuje mogočen grad, ki mu je
bil takrat gospodar grof Adam Čobar. Ta se je pona¬
šal z velikim bogastvom, toda med ljudstvom ni imel
posebnega spoštovanja. Bil je trdega srca in vdan
hudi jezi. Nad marsikom se je maščeval in tudi svoji
dobri soprogi, pobožni grofinji Angeliki ni prizana¬
šal. Veliko je trpela zaradi njegove sirovosti in ga
prosila z milimi besedami, naj premaguje svojo so¬
vražnost. Toda brezuspešno. Nekoč se je peljala ž
njim obiskat prijateljsko družino. Na večernem po¬
vratku ga je mirno opomnila neke male stvari. To ga
je tako razburilo, da jo je vrgel raz voz in pustil samo
sredi ceste. Revica se je pobrala in stopala v temni
noči proti gradu. Med potjo je jokala, molila ter pre¬
mišljevala na vse strani, kako bi mogla pozabiti to
razžaljenje. Vprašaj to ali ono ženo, kaj bi storila, če
bi se njej zgodilo kaj takega. Prav prijaznega od¬
govora bi menda ne dobil na to vprašanje.

Kaj pa je naredila Angelika? Odpustila je možu
in ga še opravičevala, da ga je zapeljala k tej siro¬
vosti njegova nagla jeza. Obljubila pa je, da bo dala
napraviti Žalostni Materi božji lep spomenik, če po¬
stane mož milejše narave. Že drugi dan se je dogodil
čudovit spremen. Graščak je priznal svojo krivico,
prosil Angeliko odpuščenja ter jej obljubil, da bo v

109

prihodnje premagoval jezo. Držal je dano besedo ter
živel v ljubezni s svojo blago soprogo.

Angelika je z veseljem spolnila Mariji dano ob¬
ljubo, ker je bila prepričana, da je prejela po njej to
milost. Dala je napraviti kip Žalostne Matere božje z
mrtvim Sinom v naročju. Kip je dobil časten prostor
na stebru pred gradom. Kadar ga je grofinja po¬
gledala, se je spomnila, da je bila tudi ona poprej
žalostna mati, zdaj pa je vsa srečna v svojem stanu.

Kristjani! Na svetu je brez števila nadlog. Vse
človeške solze bi primerjal morju žalosti. Ali bi
mogli dobiti koga, ki bi potolažil to veliko nesrečno
družino na širni zemlji? Da! Bog nam je dal ljubo
Mater, ki je sama poskusila v obilni meri, kaj je
trpljenje. Ona ima izmed vseh mater najmilejše srce.
Zato govorimo ž njo kakor otrok z materjo in videli
bomo, da je v i’esnici Tolažnica žalostnih.

Po smrti grofinje Angelike in njenega soproga
je dobil sasvarski grad novega gospodarja. Ta pa ni
mogel gledati, da so se ljudje zbirali pri Marijini po¬
dobi pred gradom, tam molili in prepevali. Zato je
dal zgraditi okrog in okrog visok zid, da ni mogel
nihče več priti v bližino Marijinega znamenja. Kar je
bilo bolj pogumnih, so se dvigali na zid in molili na
glas, drugi pa so jim odgovarjali onstran zidovja. To
je trajalo več let. Končno se je stvar dovršila na drug
način. Ker ljudstvo ni moglo prenašati te ovire, si je
s silo napravilo pot do Žalostne Matere božje. Moški
so si oskrbeli pripravno orodje, ž njim predrli zid ter
si naredili prosto pot k Marijini podobi. Grajska go¬
spoda se je zbala ljudske množice in ni mogla storiti
drugega, kakor da je molčala k temu, kar se je bilo
zgodilo.

Zdaj pa se je začela pri imenovanem znamenju
prava božja pot. Razglašenih je bilo več milosti, ki so
jih prejeli romarji. Zaradi tega je zaslovel grad
Sasvar ne le po severnem Ogrskem, temveč tudi po
drugih krajih. Nadškof v Granu ob Donavi, Emerih
Esterhazi, je začel leta 1732. preiskovati čudežne do¬
godke ter izdal po temeljitem izpraševanju prič
sledečo razsodbo:

110

»Ker vedno bolj narašča pobožnost krščanskega
ljudstva do Žalostne Matere božje pred gradom v
Sasvaru, smo prosili pobožne duhovnike, dobro iz-
vežbane v bogoslovnih vedah, naj izdajo svoje mnenje
o tej zadevi. Preiščejo naj, če so dovolj dokazane
milosti, ki so jih romarji prejeli na tem kraju, in če
so opravičeni obilni obiski pred Marijino podobo.
Učenjaki so stvar preiskali ter soglasno potrdili, da
niso zasledili nobene prevare. Na podlagi oddanega
poročila naznanjamo, da so obiski pri Marijinem
znamenju ne samo dovoljeni, temveč da češčenje
Žalostne Matere božje vsem vernikom prav iskreno
priporočamo.«

Ljudstvo je sprejelo nadškofov odlok z nena¬
vadnim navdušenjem. Procesija je dohajala za pro¬
cesijo in povsod se je razglegal klic: »Zdaj bomo
zidali Mariji cerkev, da ne bo tako lepe daleč okoli.«

Darovi so šli skupaj od vseh strani. Posebno
veliko je darovala v ta namen cesarica Marija Tere¬
zija. Leta 1764. je že stal nov krasen dom Žalostne
Matere božje, ki ima še dandanes veliko obiskovalcev.

Verujem, o častljiva Devica, da je vse moje
trpljenje le prašek v primeri s trpljenjem, ki ga je
moralo prestajati tvoje srce.

Verujem, o moja Gospa, da mi boš vselej, kadar
bom omagoval pod težo križa, prihajala na pomoč, saj
brišeš po vsi zemlji solze svojim otrokom.

Verujem, o mogočna Kraljica, da je tvoja dobrota
večja kakor moja revščina, ker še nobenega, ki je
tebe klical, nisi pustila brez pomoči. Ti si moje
upanje, oddihljaj v mojih težavah in zdravje mojim
ranam. Ti si konec bolečin in sladka tolažba v vseh
mojih bridkostih. Amen.

Tri in dvajseti dan.

Sveta gora pri Pžibramu na Češkem.

Tudi severni slovanski kraji, kamor nas bo pe¬
ljala današnja pot, so imeli in imajo veliko Marijinih
častilcev. Med njimi omenjamo svetnika, ki je pri

111

nas neznan, ki ga pa dobro poznajp Čehi in Mora-
vani. Ta svetnik je Janez Sarkander.

Sarkander je bil rojen leta 1576. v Gorenji Šle-
zijji na Poljskem. Po očetovi smrti se je preselila mati
z malim Janezom na Moravsko. Ko je dovršil učenje
doma, je obiskoval latinske šole pri jezuitih v glav¬
nem mestu Češkega, v Pragi. Moral je biti učen mož,
ker je postal doktor bogoslovja in modroslovja. V za¬
četku je služil nekaj let za duhovnega pomočnika,
potem pa dobil župnijo Holeševo. Tukaj je vneto de¬
loval v dušnem pastirstvu in imel veliko veselja z
dobrimi ljudmi, ki so mu bili iz srca vdani. To pa
ni trajalo dolgo. Lutrova vera se je takrat širila po
raznih deželah in našla pot tudi v župnijo Janeza
Sarkandra, v Holeševo. Župnik se je na vso moč
upiral krivim naukom, toda nasprotniki so bili tako
siloviti, da Sarkander ni mogel več živeti med njimi.
Šel je v Čenstohovo, slavnoznano Marijino božjo pot
na Poljskem in prebival tam en mesec. Prisrčno je
molil za preganjane katoličane, posebno za svoje za¬
puščene župljane.

Ko se je vrnil v Holeševo, so verski prepiri ne¬
koliko ponehali, nastale pa so druge težave. Cesar
Ferdinand II. (1619—1637) je v tridesetletni voj,ski
iskal zaveznikov zoper sovražnike. Ker mu je poslal
tudi poljski kralj nekaj vojakov na pomoč, so dolžili
luterani župnika Sarkandra, da je za časa svojega
bivanja v Čenstohovem na Poljskem dobil Poljake
na' svojo stran. To pa ni bilo res, ker je poljski kralj
že prej obljubil cesarju Ferdinandu, da mu bo po¬
magal proti upornikom.

Sarkander zdaj ni bil varen življenja. Luterani
so ga razglasili kot izdajalca domovine, ga ujeli in
pripeljali v mesto Olomuc k sodbi. Čeprav je zatrje¬
val, da je šel v Čenstohovo le zaradi božje poti, so ga
vendar odpeljali v ječo, kjer naj ostane tako dolgo,
da pripozna svojo krivdo. Toda Sarkander ni mogel
govoriti drugega kakor resnico. Zdaj so ga začeli
trpinčiti. Trpljenje, ki ga je prestajal, bi primerjali
mučeništvu prvih kristjanov. Rablji so mu slekli
obleko in ga položili na natezalnico, da so mu kosti

112

stopile iz sklepov. Sarkander je klical Kraljico mu¬
čencev na pomoč in čudovito prenašal vse muke. Te¬
daj so ga pustili nekaj časa v miru in ga vedno iz¬
praševali, čemu je šel v Čenstohovo na božjo pot.
Odgovarjal je ponovno, da ga je gnala tja edina že¬
lja, priporočiti se Materi božji. Kljub temu mu niso
verjeli. Vnovič so ga privezali na natezalnico in žgali
z ognjem, da so se trgale kite njegovega trupla in
stopile celo kosti iz njega. Ko mu tudi zdaj niso mogli
izsiliti priznanja, da je našuntal Poljake zoper lu-
terane, so ga mučili do smrti. Umrl je leta 1620. Pa¬
pež Pij IX. ga je prištel svetim mučencem (1860).

* * *

Južnozapadno od Prage je mesto Pžibram (Pri-
bram). Ima okrog 12.000 prebivalcev in lepe cerkve.
Ne daleč od mesta so obče znani srebrni rudniki, ki
dajejo državi velike dohodke. Nekateri podzemeljski
rovi so 1000 metrov globoki. Pri rudnikih ima zaslu¬
žek 6000 delavcev.

V bližini Pžibrama se vzdiguje hrib,
ki mu pravijo Sveta gora  (576 metrov nad
morjem). Na njej stoji cerkev, posvečena Materi
božji. Prvotno kapelo je sezidal na tem kraju že v
davnih stoletjih češki vitez Malovec. Bil je v smrtni
nevarnosti zaradi roparjev, ki so ga napadli v on-
dotnih gozdih. S trdnim zaupanjem je prosil Marijo
pomoči in bil čudovito rešen. V zahvalo za uslišanje
ji je postavil omenjeno kapelo, ki pa je imela v za¬
četku le malo obiskovalcev. Divji, samotni kraji,
kjer je bil že marsikdo oropan ali celo ubit, pač niso
mogli vabiti ljudi v tako nevarnost. V kapeli so se
oglašali le rudarji, ki so kopali srebro v oiidotnih
jamah. Še dandanes se vidijo slike, ki predstavljajo
rudokope, klečeče pred Marijino podobo. Na tleh
imajo lučke, ki so jim razsvetljevale temna pota v
jamah, roke držijo sklenjene k molitvi, oči pa obra¬
čajo k sveti Devici, da bi jih varovala nesreč pri te¬
žavnem delu v podzemeljskih rovih.

Vso drugo podobo je pa dobil ta kraj, ko je bila
v Pragi ustanovljena nadškofija (973). Češki zgodo-

113

vinarji pišejo, da je bil prvi nadškof Amest mož od¬
ličnih lastnosti. Kot poseben Marijin častilec ni po¬
zabil njene kapele v Pžibramu. Najprej je dal yse
odstraniti, kar je delalo kapeli napotje. Okoli nje je
nastal lep prostor in odprl se je daljen razgled po
okolici. Kapelo je razširil ter ji oskrbel krasen kip
Matere božje. Nekateri trdijo, da je nadškof Amest
sam naredil ta kip Marijin. Zdaj šele so začeli ljudje
v večjem številu dohajati v Pžibram na božjo pot.
Sveta gora nad mestom je kar oživela in to tembolj,
ker se je prišel nadškof večkrat sam poklonit sveti
Devici. Prav tako niso po njegovi blaženi smrti pre¬
nehali romarski shodi. Gotovo je bil med romarji
tudi Janez Sarkander, saj se je glas o Marijinih mi¬
lostih širil po vsem češkem kraljestvu. Žal, da je
prišla nad te kraje huda presk usnja v verskem in v
državljanskem oziru.

Najprej je nastopil Janez Hus, profesor na vse¬
učilišču v Pragi. V svojih predavanjih je razlagal
nauke, nasprotne naukom katoliške Cerkve. Zahte¬
vali so od njega, naj prekliče svoje zmote, česar pa ni
hotel storiti. Ker so imeli v tistih časih krivoverstvo
tudi za zločin zoper državo, je bil obsojen Hus k
smrti na grmadi (1415). Toda po svoji smrti je dobil
toliko pristašev, ki so jim rekli husiti, da je nastala
iz njih močna vojska. Vodil jo je pogumni in divji
človek Janez Žiška. Kamorkoli so husiti prišli in
našli odpor, so požigali gradove, cerkve, vasi in me¬
sta. Dvajset let je trajalo to strašno pustošenje po
čeških deželah.

Druga nadloga, ki je takrat razklala ljudi zopet
v dva nasprotna tabora, je bila kriva vera Martina
Lutra. Skoraj vsa zapadna Evropa je čutila žalostne
posledice tega nesrečnega razdora. Povsod prepiri,
medsebojna sovraštva, vojske, skrunjenje cerkva in
končna ločitev lutrovskih privržencev od katoliške
Cerkve. Kjer se ne prizna Kristusova zapoved: »Lju¬
bi svojega bližnjega kakor samega sebe!« — ne more
biti miru, temveč vlada le preganjanje med narodi.

Vsem omenjenim nadlogam se je pridružila še
tridesetletna vojska (1618—1648), ki so jo najbolj

Lavtižar : šmarnice.

8

114

čutili Cehi in Nemci, nekoliko pa tudi mi, saj so bile
zapletene v to velikansko borbo skoraj vse države
Evrope. Začela se je ob vladanju cesarja Matija v
Pragi na Češkem, torej v prav tisti deželi, kjer so
bile pred dvesto leti husitske vojske.

V teh podivjanih časih je božja pot pri Pžibramu
popolnoma propadla. Saj ne more biti drugače tam,
kjer se nič ne gradi, temveč le podira. Tista kapela, ki
jo je praški nadškof Amest tako lepo okrasil na Sveti
gori, je postala žrtev sirovih vojaških čet, raztresenih
po ondotnih krajih. Kapele ni nihče popravljal. Ni
imela ne strehe več, ne vrat, ne oken. Divjaki so
oropali altar vseh dragocenosti. Na srečo pa so od¬
nesli zvesti Marijini častilci še pravočasno njen kip
in ga skrili v Pžibramu na varnem kraju. Tukaj je
čakal veliko let dneva rešitve.

Ta dan je bil 24. avgust leta 1647. Tridesetletna
vojska je šla proti koncu in ljudje so si obetali lepšo
prihodnjost. V Pžibram so dospeli prvi misijonarji
Jezusove družbe, ki pa niso ostali v mestu, temveč
so odšli na bližnjo Sveto goro. Sklenili so namreč,
da bodo oživili nekdanjo božjo pot. Začetek je bil
težak, toda šlo je srečno naprej.

Staro kapelo so pustili tam, kjer je bila poprej.
Le razširili so jo in precej višje dvignili, da je do¬
bila kot glavno svetišče cerkve lepšo podobo. Ob
vseh štirih straneh so napravili pokrite hodnike in
na njih koncih štiri vnanje kapele. Nad vsako ka¬
pelo so postavili zvonik, glavno srednjo kapelo pa
okrasili z veličastno kupolo v znamenje, da naj va¬
ruje sveti dom in oznanuje slavo tiste, ki odpira
svojo dobrotljivo roko vsem prosilcem. Nastala je
čudovito lepa stavba v ponos češkemu kraljestvu.
Poleg tega so speljali jezuiti od Pžibrama pa do
vrha Svete gore pokrite stopnice, po katerih dohajajo
romarji, obvarovani dežja in vetra, prav do cerkve
Matere božje na višini.

Redovniki Jezusove družbe so bili že od nekdaj
vneti razširjevalci Marijinega češčenja. Težko bi bilo
opisati, koliko so storili v večjo čast božjo in v slavo
nebeške Kraljice. Pospeševali so širjenje vere, mo-

115

litev rožnega venca, romanje na božja pota, posebno
pa Marijine družbe.

Ko je bila leta 1696. dodelana cerkev in oskrb¬
ljena z vsem potrebnim, so imeli svetogorski dušni
pastirji še to željo, da bi napravili tako lep Marijin
altar, da bi daleč naokrog ne bilo enakega. Sred¬
stva so upali dobiti bodisi od romarjev, ki so pri¬
hajali v Pžibram, bodisi od bogatih čeških plemičev
in od oskrbništva ondotnih srebrnih rudnikov. »Ma¬
teri božji se spodobi srebrn altar!« — to misel so
gojili jezuiti že več let in jo tudi uresničili. Dolgo
časa so se kovinski strokovnjaki trudili s tem delom
in ga leta 1772. srečno dovršili.

Predragi! Vi ste že večkrat videli kakšno sre¬
brno stvar, toda nikdar srebrnega altarja. Radi bi
ga šli gledat; žal da je Pžibram predaleč od nas.
Spominjajte pa se vsaj v duhu lepote Marijinega
srebrnega trona in prosite nebeško Kraljico tistih
milosti, ki jih najbolj potrebujete. Gospodova Mati,
ki je bila nekdaj v Pžibramu popolnoma zapuščena,
potem pa tako visoko povzdignjena, bo usmiljeno po¬
gledala na vas in uslišala vaše prošnje. Amen.

Štiri in dvajseti dan.

Malija Tolažnica (Maria Trost) pri
Gradcu v Avstriji.

Med čednostmi, s katerimi je bila ozaljšana Mati
božja, občudujemo njeno stanovitno vem Nobena
težava ni mogla omajati njenega verskega prepri¬
čanja.

Angel ji je oznanil, da bo Jezusova Mati. To je
bilo nekaj čudovitega! Kdaj bi si bila mogla Marija
misliti, da je izvoljena za Mater samega Boga! Kje
je človek, ki bi verjel kaj takega! Kdo bi razumel,
da bi bila Marija obenem Mati in Devica! Marija
pa je vsa ponižna pritrdila angelu in mu odgovorila:
»Glej, dekla Gospodova sem, zgodi se mi po tvoji
besedi.« Ostrmite nebesa in začudi se zemlja! Te be-

8 *

116

sede so bila vrata, skozi katera je prišel Sin božji
v Marijino naročje. Zato ji je rekla njena teta Eliza¬
beta: »Srečna si, ker si verovala.«

Marija je vedela, da potrebuje to revno Dete
njene postrežbe, kakor jo potrebuje vsak novoro¬
jenček. Kljub temu je verovala, da je ta nezmožni
otrok Stvarnik nebes in zemlje. Bežati je morala ž
njim v tujo deželo, da bi ga kralj Herod ne dobil v
svojo oblast, in vendar je verovala, da je ta pre¬
ganjani revček Kralj vseh kraljev. Vsak dan je vi¬
dela, kako pomaga svojemu redniku svetemu Jožefu
pri delu, in vendar je verovala, da je ta mladenič
Sin božji. Gledala je, koliko je moral trpeti in na
zadnje še umreti, kljub temu je verovala, da je Zve¬
ličar sveta.

»Ta njena vera« — pravi sveti Avguštin — »je
dajala Mariji moč, da ni omedlela, temveč stala pod
križem kot pogumna žena, trdno prepričana, da je
zdaj dovršeno odrešenje človeškega rodu.«

Sveti Alfonz Liguori pa dostavlja:

»Kakor ugasnejo zadnje tri dneve velikega tedna
vse sveče v cerkvi, in le vrhnja še gori, tako je
ostala Marija stanovitna pod križem. S svetim Ja¬
nezom se nista bala sovražnikov, ko so drugi apo¬
stoli s strahom od daleč gledali, kakšen bo konec.«

Če je imela torej Marija tako trdno vero, imejmo
jo tudi mi, njeni duhovni otroci. Prosimo svojo Ma¬
ter, da nam ohrani milost svete vere do zadnjega
zdihljaja.

* * *

Poldrugo uro od nemškega Gradca gleda z griča
bela cerkev v daljni svet. Nad cerkvijo se vzdigu¬
jeta dva zvonika z rdečima strehama. Mogočna ku¬
pola povišuje vnanjo lepoto hiše božje. Popotnik bi
rad vedel, kako se imenuje zgradba na višini. Povedo
mu, da je to božja pot »M arije Tolažnice«
(Maria Trost). Vsak, kdor le more, obišče to cerkev,
da počasti Mater božjo na hribčku. Saj nima veliko
truda, da pride na vrh.

117

Že ob času križarskih vojsk je stala tukaj manjša
cerkev. Križarskih vojsk je bilo sedem. Trajale so
skoraj dvesto let. Nepregledne vrste kristjanov višjih
in nižjih stanov so zapustile dom ter šle s svetim
navdušenjem v Palestino, da bi vzele nevernikom
mesto Jeruzalem in tiste kraje, po katerih je hodil
naš Odrešenik. S klicem »Bog to hoče!« in z rdečim
križem, prišitem na rokavu desne roke, je odšla leta
1096. velika množica bojevnikov v Sveto deželo.
Pravijo, da jih je bilo v prvi križarski vojski 600.000.
Srečno so iztrgali Turkom Jeruzalem in oklicali svo¬
jega hrabrega poveljnika Gottfrieda (Bogomira) za
jeruzalemskega kralja. Žal, da ni imela ta zmaga
dolgega obstanka. Tudi v sledečih šestih vojskah se
ni spolnilo upanje, ki ga j:e pričakovala zapadna Ev¬
ropa od križarjev. Veliko jih je pomrlo na dolgem
potovanju in le malo se jih je vrnilo v domovino.
Nekaj je bilo tudi takih, ki so na povratku obiskali
Marijo Tolažnico pri Gradcu in se jej zahvalili za
dolgo in nevarno pot. Darovali so cerkvi več drago¬
cenih spominkov, ki so jih prinesli iz Svete dežele.

V teku časov je prestala ta božja pot marsikatero
bridkost. Najhujša jo je zadela leta 1480., ko so cer¬
kev napadli Turki, jo oplenili in potem zažgali. Ni
ostalo drugega kakor golo zidovje. Veliko let je sa¬
meval grič s podrtijo nekdanjega svetišča. Romarjev
ni bilo več; ako pa je kdo prišel, se je vr n il še bolj
žalosten domov. Marija, Mati zapuščenih, je bila zdaj
sama zapuščena. Še njene podobe niso mogli nikjer
najti. Gotovo so jo odnesli Turki.

Ob tej priliki nam hodi na misel, da je tudi dan¬
danes ta ali ona božja pot, če ne zapuščena, pa vsaj
manj obiskovana kakor je bila nekdaj. Kje bi dobili
vzroke? Ali pojema med nami ljubezen do Matere
božje? Tega bi ne upali trditi. Vzroke bo treba iskati
drugje. Kristjani! Vi veste, da mora imeti božja pot
duhovnike, ki jo oskrbujejo ter so vedno pripravljeni
postreči romarjem v njih dušnih potrebah. In prav
teh je mnogo manj kakor nekdaj. Žal, da so se časi
zelo spremenili in da so vedno bolj resnične Jezu¬
sove besede: »Žetev je velika, delavcev pa malo.«

118

Duhovnik stopi z mašniškim posvečenjem v službo
Cerkve, toda je prisiljen, da gre tudi iz žagrada tja,
kjer ve, da bo koristil ljudstvu. Kadar bo pa vzgo¬
jenih dovolj značajnih svetnih katoliških mož, jim bo
duhovnik rad prepustil delo, ki ga opravlja v se¬
danjih okoliščinah. Če pomislimo še to, koliko je
ustanovljenih novih šol, v katerih mora imeti duhov¬
ščina verouk, bomo spoznali še bolj njeno veliko
zaposlenost.

Pri vseh opravkih pa duhovščina ni pozabila
božjih potov, ki so večkrat precej oddaljena od žup¬
nijskih cerkva. Še bolj uspevajo seveda taka božja
pota, ki imajo lastnega duhovnika ali so izročena re¬
dovnikom. Nekdaj je bila to lahka reč, ker so ljudje
brez truda dobili dušnega pastirja, toda v današnjih
časih je veliko duhovniških mest praznih. Zato moli
sveta Cerkev: »Gospod Jezus, daj, da bo r asti o šte¬
vilo tistih, ki jih kličeš v sveto duhovsko službo, in
da bo vedno večja gorečnost njih, ki opravljajo
presveto daritev in skrbe za zveličanje duš.«

Po dolgih letih pa je vstala cerkev Marije Tolaž¬
nice iz razvalin. Graški grof Wilferstorf je videl v
celici svojega brata redovnika leseno podobo Matere
božje. Podoba mu je bila tako všeč, da je prosil brata,
naj jo podari njemu. Brat mu jo je z veseljem po¬
daril. Wilferstorf je hotel zdaj Marijo posebno po¬
častiti. Sklenil je, da bo zidal na zapuščenem griču
novo cerkev in postavil v veliki altar imenovano Ma¬
rijino podobo. To je bilo okrog leta 1700. Ta grofov
namen je dobil še večje potrdilo, ko je njegova hči
na priprošnjo svete Device ozdravela po hudi bo¬
lezni. Žal, da je Wilfestorf umrl, preden je bila cer-
kov dozidana. Nekaj let po njegovi smrti pa je bil
dovršen novi Marijin dom, kateremu je naklonil ve¬
liko podporo tudi cesar Karel VI. (1711—1740). Novi
hiši so prizidali na obeh straneh samostansko po¬
slopje. V njem so se naselili redovniki svetega Pavla
puščavnika kot oskrbniki božje poti. Pravijo jim Pav-
linci. Obleka jim je rumenkasto-bela, prevezana s
širokim belim pasom. Črez njo ogrinjajo črn plašč.

119

V tronu kamenitega velikega altarja stoji Ma¬
rija z Jezusom v naročju. Ni dneva, da bi ne klečali
pred njeno podobo romarji, ki so jih pripeljale vsako¬
vrstne težave k Tolažnici žalostnih. Cerkev je zidana
v podobi križa in okrašena s slikami iz Marijinega
življenja. Razen velikega altarja je v njej še devet
kamenitih stranskih altarjev.

Tudi mi, ljubi verniki, smo že obiskali kako
božjo pot, prosili Marijo te ali one milosti in jo tudi
prejeli. Bodimo hvaležni za njene dobrote. Ker pa
ne zahteva od nas nobenega povračila, jej pokažimo
svojo hvaležnost s tem, da vnemamo tudi druge k
ljubezni do Matere božje.

Naj omenimo še dogodek, ki je v zvezi z zgodo¬
vino Marije Tolažnice pri nemškem Gradcu. Leta
1680. je nenavadno hudo razsajala kuga. V hišah
in po mestnih ulicah so ležali mrliči, pa nihče si ni
upal blizu, da bi jih pokopal. Smrad se je širil po
okolici, prebivalci so bežali iz Gradca in mesto je
bilo že na tem, da bo izmrlo. Tedaj je prišel delavec
Pavel Menitzer h grofu Dietrichsteinu, ki je bil kot
komisar zoper kugo dobro zavarovan v svoji palači
zunaj mesta. Komisar je neznanega človeka komaj
pustil na dvorišče. Sprejel ga je kar v veži ter mu
rekel, naj ne hodi bliže njega, temveč naj pove od
daleč. Menitzer je povedal grofu, da ima zbranih
60 neustrašenih tovarišev, s katerimi bo skušal po¬
kopati mrliče, ki se jih vse boji. Zato prosi komi¬
sarja, da bi mu dovolil to storiti. Grof Dietriehstein
se je čudil pogumnemu možu in mu spolnil željo.

Menitzer se je vrnil v Gradec k tovarišem in
jim povedal, kako je opravil pri komisarju. Potem jim
je spregovoril:

»Sami veste, da je delo, ki nas čaka, zelo ne¬
varno. Opraviti ga hočemo iz ljubezni do bližnjega
in brez upanja na plačilo. Poprej: pa bomo šli k Ma¬
riji Tolažnici, da se izročimo njenemu varstvu.«

Drugo jutro so odšli možje na hribček zunaj
mesta. Kjer je zdaj veličastna cerkev, je bila takrat
le majhna kapela Matere božje. Duhovnik jim je
maševal, vsi so opravili spoved, prejeli sveto ob-

120

hajilo ter se z zaupanjem na Marijino pomoč po¬
prijeli nevarnega dela.

Pobirali so po Gradcu mrliče, jih nakladali na
vozove in zagrebali v izkopane jame. Potem so po¬
žgali postelje in vse, kar je bilo z mrliči v zvezi.
Drugo jutro so se zopet zbrali na mestnem trgu, da
bi delali naprej. Menitzer je preštel tovariše — pa o
čudo! — prišlo je vseh 60 in vsi so bili zdravi. Nada¬
ljevali so strašno delo toliko časa, da je bilo mesto
osnaženo. Tedaj je romala vsa družba zopet k Mariji
Tolažnici, zahvalit se jej za očitno varstvo. Ob tej
priliki so obljubili, da bo hodila vsako leto procesija
iz Gradca na ta sveti kraj. Zaobljubljena procesija se
je ohranila do sedanjega časa.

Poglej, o preblažena Devica iz visokih nebes na
nižavo revne zemlje! Ti si tolažba žalostnih. Ne po¬
zabi nas in bodi nam Priprošnjica pri svojem Sinu.
Ostati hočemo tvoji zvesti otroci, ti nas pa ohrani do
konca v svoji materini ljubezni. Amen.

Pet in dvajseti dan.

Marija Schmolln v Zgornji Avstriji.

Na svetu živimo le enkrat. Ko se stečejo ure,
pride ločitev, taka ločitev, da nas ne bo več nazaj.
Le en dan je naš rojstni dan, in le en dan je naš
mrtvaški dan. Zdaj imamo čas za dobra dela. Zdaj
nam sije solnce božje milosti. Ne zamudimo lepe pri¬
like, da nas ne prehiti smrt. Poklicani smo za zveli¬
čanje. Svetniki nam kažejo pot, po kateri naj hodimo.
Najlepši zgled nam je Marija.

Marijino srce je bilo brez vsakega slabega na¬
gnjenja. Pri njej najdemo tisto tiho, vdano in zado¬
voljno življenje, ki jej je lajšalo vse, kar je morala
trpeti. Nič nam tako ne jemlje notranjega miru kakor
strasti, naj nas že vlečejo v katerikoli greh. Srečni,
če jih premagujemo. Marija je poznala večja, boljša
bogastva, kakršna more dati svet. Zato se je vdala
v revščino in je zadovoljnejša živela v nazareški
hišici kakor v palači. Združena z Bogom je imela

121

sočutje z vsakim človekom, držeča se največjih dveh
zapovedi svojega Sina: »Ljubi Boga nad vse, bliž¬
njega pa kakor samega sebe.« Ni ljubila minljivosti
tega sveta. Čisto je bilo njeno telo, čista njena duša,
brez madeža vse življenje. Če bi bila imela na po¬
nudbo vse, kar more svet dati — ničesar bi ne bila
sprejela. Cenila je samo dobro, v resnici dober pa
je le Bog. On je bil njen zaklad in zato je bilo tam
tudi njeno srce. Poglejte dovršen zgled Boga ljubeče
duše!

Kako nestanovitni pa smo mi! Prerok Elija je
očital Judom: »Koliko časa boste še omahovali na
dve strani? Ako je Bal vaš bog, služite Balu. Če je
pa Jehova vaš Bog, držite se njega.« Tako je klical
Elija svojemu ljudstvu ter bičal njegovo neodločnost.
Ali je tukaj težka izbira? Kaj imaš rajši: dobro ali
slabo, lepo ali grdo, čednost ali greh? Ljubimo to,
kar je Marija ljubila. Sveti Anzelm, cerkveni učenik
in nadškof v Kanterbury na Angleškem, mogočen
duh v ponižni podobi (f 1109), je zapisal besede:
»Kdor se obrne od tebe, o Marija, skoraj ni mogoče
da bi bil zveličan.«

* * *

Na Zgornjem Avstrijskem je lepa
cerkev Matere božje z imenom »Maria
Hilf« to je Marija Pomagaj.  Zgodba, zdru¬
žena z začetkom te božje poti, je čisto navadna. Iz
zgodbe boste spoznali, na kako preprost način po¬
stane ta ali oni kraj naenkrat znamenit. Vasici, kjer
je ta božj;a pot, so rekli pred dobrimi sto leti
»Schmolln«. Znana je bila samo bližnjim sosedom;
daljna okolica je ni poznala in se zato ni zmenila
zanjo. Malokdo je prišel v Schmolln, ker ni imel tam
opravka. Če je pa prišel, so domačini radovedno
vpraševali, kdo je ta tujec in kaj bi rad. Toda zgo¬
dilo se je nekaj, da je začela sloveti ta vasica po
daljnih krajih.

Tukaj je prebival imovit in pobožen gospodar.
V hiši na steni je imel podobo Matere božje kot
dragoceno zapuščino po pokojnih stariših. Vsak večer

122

je opravila družina pred to podobo rožni venec.
Gospdar je pa še posebej večkrat pokleknil pred po¬
dobo ter priporočal vse hišne zadeve Marijinemu
varstvu. In ne brezuspešno. Povsod ga je spremljal
božji blagoslov, da so ga sosedje blagrovali, eni pa
tudi zavidali zaradi sreče pri njegovih delili.

Naj bi tudi mi v vsaki potrebi pomoči iskali pri
Mariji. Lahko se zanesemo, da nam bo že pomagala
na kakšen način. Omenjeni kmet iz Schmollna naj je
nam zgled ljubezni do Marije. Če bi je ne bil ljubil,
bi je ne bil tako častil. Nismo zmožni, da bi našteli
vse lepe besede, s katerimi proslavljajo cerkveni
učeniki sveto Devico. Ona ima odprto oko, da vidi
našo revščino. Ima odprte roke, da nam deli milosti
svojega bogastva. Ima odprto zakladnico Jezusovih
in svojih zaslug, da jemlje iz te zakladnice ter deli
svojim otrokom, česar jo prosijo. Ima za nas odprta
tudi vrata, skozi katera bomo prišli k njej v nebeško
blaženost. 0 draga urica majniškega altarja, urica, ki
jo preživimo pred Marijino podobo! Cerkev nam je
kakor božja pot, ko se spomnimo, da nas tukaj gleda
in posluša Marija. Medtem ko pogorevajo svečke
pred njenim tronom, se užiga v naših srcih plamen
svete ljubezni. Medtem ko venejo nežne cvetke na
altarju, poganja v nas nova gorečnost z iskreno željo,
da bi služili v prihodnje še zvesteje Materi Mariji.

Slišali ste, ljubi verniki, kako so častili blaženo
Devico v hiši omenjenega gospodarja. Nekega dne
pa mu je rekla njegova žena:

»Jaz bi želela, da bi bili tudi naši sosedje de¬
ležni češčenja, ki ga skazujemo Mariji. V hišo jih ne
moremo vabiti, ker je v njej premalo prostora.«

»Kaj misliš reči s tem?« — jo je vprašal mož.

»To mislim reči,« — je rekla ona — »da bi
postavil našo Mater božjo na kakšen očiten kraj. Tam
bi jo vsak mimoidoči lahko pozdravil s kratko mo¬
litvijo.«

»Prav dobra misel,« — je odvrnil gospodar. »Sa¬
mo težko bi pogrešali podobo doma, ker je že tako
dolgo pri hiši. Vendar bi pa rad to naredil, morebiti
se bo na ta način pospešilo Marijino češčenje pri

123

ljudstvu. Zdaj je le vprašanje, kje bi bil najboljši
prostor, kamor bi postavil podobo in jo tudi dobro
zavaroval.«

»Da bi jo kdo vzel, se ni treba bati« — je do¬
stavila žena. »Menda nikogar ni, da bi upal storiti
kaj takega. Glede pripravnega prostora pa tudi ne
premišljuj veliko, saj imamo zunaj vasi gozd, pri ka¬
terem se križajo tri pota. Tam hodi največ ljpdi mimo
tiste velike smreke, ki kljubuje že leta in leta naj¬
hujšim viharjem. Nanjo pritrdi podobo, pa se bo vsak
ustavil pred njo in nekoliko molil. Lahko narediš
pred smreko tudi klečalnik.«

»Tvoj nasvet ni napačen« — je pripomnil mož.
»Ženske imate večkrat pametne misli. Nad podobo
bom napravil strešico, ob straneh pa stene, da ji ne
bodo škodovale nevihte. Spredaj jo zavarujem s ste¬
klom ter pribijem v pravi višini na smrekovo deblo.«

In kaj se je zgodilo? Ljudje niso hodili samo s
kratkim pozdravom mimo podobe, temveč so tudi
dalj časa ostajali pred njo. Saj je bilo v senci košate
smreke tako prijetno bodisi za molitev kakor tudi za
odpočitek. S časom so naredili na obeh straneh klopi,
da je postal kraj podoben cerkvi v božji naravi. Ker
ni bilo nabiralnika, so Marijini častilci pritrjevali
denar kar v smrekovo deblo ali ga pokladali na
klopi.

Pa ni ostalo samo pri tem. Vedno več je doha¬
jalo obiskovalcev, ki so zahtevali na tem kraju zi¬
dano znamenje v čast Materi božji in ga začeli brez
dolgih priprav kar takoj graditi. Čudovito hitro so
postavili kapelico, sneli s smreke Marijino podobo
in jo postavili v altar novega znamenja. Smrekovo
deblo, na katerem je visela poprej Marijina podoba,
je stalo zdaj za kapelico in raztegovalo nad njo ko¬
šate veje kakor v obrambo. Ljudske množice, že po¬
prej obilne, so se podvojile in potrojile. Kje bi iskali
vzrok temu hitremu narastku? Zakaj so prihajali
ljudje tako radi tušem častit Mater božjo? Gotovo
zaradi milosti, ki so jih prejemali od nje. Mala vas
Schmolln je začela naenkrat sloveti v vsej Zgornji

124

Avstriji. Ker so se vedno bolj množili shodi ljud¬
stva, sta postali cerkvena in svetna gosposka na to
pozorni. Bila so razna preiskovanja, ki pa so se
končala s tem, da ni nobenega vzroka romarjev za¬
drževati v njih pobožnosti.

Zdaj se je poprijelo ljudi novo navdušenje. Za¬
gnali so glas: »Mariji in nam ne zadostuje več
kapela, zidati hočemo cerkev!« Neverjetno je, s
kakšnim veseljem so se lotili nove zidave. Podpore
so kar letele skupaj, k tlaki pa sploh ni bilo treba
nikogar priganjati. Vsi so hiteli na delo. Karkoli je
kdo mogel je žrtvoval za novi Marijin dom. Stavba
je rastla iz tal, se vzdignila do vrha in bila kronana
z zvonikom. Tudi notranja oprava je imela toliko
dobrotnikov, da je bila cerkev oskrbljena z vsem
potrebnim.

Kmalu je prišel veseli dan cerkvenega po¬
svečenja, ki ga je izvršil škof iz Linča. Precej več
kakor sto let je že preteklo od tega časa, toda obisk
božje poti je še vedno tako mnogoštevilen, kakor
je bil takrat.

Podoba Matere božje, ki je bila lastnina tistega
gospodarja iz Schmollna, ne visi več v kmetski hiši,
tudi ne več na smreki ob robu gozda in ne v ondotni
kapelici, temveč v zlatem tronu krasnega svetišča, ki
ga je postavila svoji dobrotljivi Materi ljubezen ver¬
nega ljudstva. Dušno oskrbovanje božjepotnikov pa je
izročeno očetom frančiškanom, ki imajo samostan
poleg cerkve.

Milostna Marijina podoba je zelo slična Marijini
podobi na Brezjah. Mati božja drži z obema rokama
božje Dete, ki se ji pritiska k licu, z desno pa objema
Dete svojo Mater.

Zgodba, ki ste jo slišali danes, vam kaže, da je
nastala božja pot v Schmollnu kar sama po sebi.
Nihče ni storil niti koraka v ta namen. Dogodek je
sledil dogodku, kakor bi bilo od višje moči sklenjeno
že vnaprej, da bo tukaj veliko shajališče častilcev
svete Device. Dejanja so šla tako naravno drugo za
drugim, da bi lahko rekli: Kar je bilo namenjeno,

125

je moralo priti Bogu v čast, v slavo njegovi Materi
in vernikom v blagor.

Marija ti nebeška vrata,
zakaj bi tebe ne prosili,
da enkrat bi nam v smrtni sili
sijala tvoja zarja zlata!

Šest in dvajseti dan.

Naša Gospa v Ettalu na Bavarskem.

V neki kapucinski samostan so sprejeli mla¬
deniča, ki je imel največjo željo, da bi živel po zgledu
svetega Frančiška Serafinskega in nosil rjavo re¬
dovno obleko. Menihi so mu rekli, da je premalo
izobražen in da tudi med svetom lahko spolnuje
pravila svetega Frančiška kot tretjerednik. Toda
na ponovne prošnje so ga vendar sprejeli v svojo
družbo. Nekaj zato, ker je bil res pobožen mladenič,
nekaj pa zato, ker je bil vajen krojaškega dela. Ker
je bil čisto preprost človek, mu niso rekli drugače
kakor frater Simplicij. Bil pa je blagega značaja.
Pozabil je sam nase ter služil le Bogu In svojim re¬
dovnim tovarišem.

Ko je hudo zbolel pater gvardijan, samostanski
prednik, si je izbral fratra Simplicija za svojega
strežnika. Poznal je njegovo pokorščino, požrtvoval¬
nost in dobro srce. Bolečine patra gvardijana so bile
tako hude, da večkrat vso noč ni mogel zatisniti oči.
Frater Simplicij ga je ljubeznivo tolažil in mu spolnil
vsako željo, toda ni mu mogel odvzeti trpljenja. Neko
noč je rekel v svoji preprostosti bolnemu samostan¬
skemu predniku:

»Častiti oče! Zunaj je pomlad in ptički tako lepo
pojo. Šel bom v gozd ter prinesel ptičico, ki vam bo
delala kratek čas s petjem in lajšala trpljenje.«

Patru gvardijanu se je zdel ta predlog nad vse ču¬
den. Vendar pa je rekel smehljaje svojemu strežniku:

»Če dobiš tako ptico, kakor govoriš o nji, jo bom
prav rad imel. Poslušal bom njeno petje in morebiti
nekoliko pozabil bolečine.«

Frater Simplicij je odšel v gozd. Tukaj so imeli
redovniki kapelico Matere božje. Ob lepem vremenu

126

so se v senci dreves sprehajali po stezah ter oprav¬
ljali ob določenih časih molitve pred Marijino po¬
dobo. Simplicij je pokleknil pred altar v kapelici in
takole molil:

»Znano ti je, o sveta Devica, da je hudo bolan
naš dobri pater gvardijan. Prišel sem, da bi dobil v
gozdu ptičico, ki bi mu s petjem lajšala trpljenje.
Pri tebi, o Marija, najdemo pomoč v vsaki potrebi;
vem, da me boš uslišala. Ti mi pomagaj, da ptičico
vlovim. Pater gvardijan je tvoj vnet častilec, gotovo
ga ne boš pozabila.«

Ko se je Simplicij tako genljivo-otročje priporočil
Materi božji, je šel iz kapelice. Živahno prepevanje
mu je donelo na uho. Od vseh strani je slišal slavo¬
speve, s katerimi so drobni krilatci hvalili Stvarnika.
Premišljeval je, na kakšen način bi dobil ptičico in
jo nesel v samostan. Tedaj mu je nenadoma priletela
kar sama na ramo. Žvrgolela je na ramenu, sukala
se sem pa tja in imela glavico obrnjeno navzgor.
Simplicij jo je rahlo objel, nesel v samostan in
shranil v kletko. Kakšno veselje, ko je ptička tudi
v gvardijanovi sobi brez strahu nadaljevala svoje
sladke melodije. Bolnik je postal s ptičko vred ve¬
sel. Bolečine so ga zapustile in kmalu je okreval.

Kaj porečete k tej zgodbi? Slišim že kar naprej
vaš odgovor, da se to ni godilo v dolini solz, ampak
v paradižu. Prav imate. Da — takrat bi se bilo to
lahko godilo, ko sta Adam in Eva živela še v milosti
božji in ko njun greh še ni naredil razdora med
človekom in naravo. Greh pa je pretrgal vez, ki nas
je družila z Bogom in s stvarstvom. Hude so bile
posledice te razrušene vezi, toda Bog ni zavrgel
človeka, temveč mu je obljubil Odrešenika, rojenega
od prečiste Device. Če torej pripovedka o ptičici nima
resnične podlage, je pa vendar v njej opomin,
naj se zatekamo v vseh težavah k Marijinemu usmi¬
ljenemu srcu.

❖ * *

Na Bavarskem, južno od glavnega mesta Miin-
chen, je v bližini visokih gora samostan z imenom

127

Ettal. V njem prebivajo menihi svetega Benedikta,
ki oskrbujejo dušno pastirstvo in pouk mladine. Kdor
je bil pri predstavah Kristusovega trpljenja (pasi¬
jonskih igrah) v Oberammergavu, je že videl ta
kraj, saj se je peljal tukaj mimo. Samostan Ettal in
njegova ogromna Marijina cerkev sta oddaljena
namreč samo eno uro od Oberammergava.

Naša Gospa v Ettalu  ima zanimivo zgo¬
dovino iz štirinajstega stoletja. Takrat je vladal
nemško-rimski cesar Ludovik Bavarski (1314—1347).
Šel je z vojsko v Italijo, da bi ukrotil svoje sovraž¬
nike, toda ni imel sreče. Godilo se mu je tako slabo,
da je moral iskati zavetja pri menihih svetega
Viktorja blizu Milana. Prišel je ob vse. Še toliko ni
imel, da bi se bil mogel vrniti v Nemčijo. Ostal je
nekaj dni v samostanu in se odpočil od prestanega
truda. Menihi so mu postregli, kolikor so mogli. Pri
odhodu so šli ž njim precej daleč ter dali njemu in
njegovim spremljevalcem marsikaj, kar so potrebovali
na potu. Samostanski prednik pa je cesarju Ludoviku
še nekaj posebnega izročil, preden se je poslovil od
njega. Nagovoril je cesarja približno s temi besedami:

»Dolga je Vaša pot, presvetli vladar. Ker Vas
čakajo marsikatere težave, vzemite s seboj tole
blagoslovljeno podobo Device Marije. Naj je Vam
Pomočnica v vseh nevarnostih. Le zaupajte nanjo.
Kadar pa pridete v domovino, postavite jej spomenik
v zahvalo za srečno vrnitev.«

Ludovik je hvaležno sprejel od samostanskega
prednika darovano podobo in obljubil, da bo dobila
Marija dostojno stanovanje na Nemškem. Potem se je
še enkrat zahvalil menihom na njih gostoljubnosti ter
odšel s spremljevalci proti domu.

Težavna pot jih je čakala skozi samotne kraje in
čez visoke gore, toda vse so srečno prestali in prišli
brez nezgode na Bavarsko, saj jih je spremljevala
Marija. Bila jim je zvezda-vodnica in orožje zoper vse
sovražnike.

Kristjani! Božja previdnost nam pošilja veliko
težav, v katerih omaguje naše srce. Kam se hočemo
obrniti? Mar ne k tisti, ki je pribežališče v nadlogah!

128

Razpodila bo temne oblake in nam razjasnila pot
zemeljskega življenja.

Ko je dospel cesar Ludovik na Bavarsko, je bila
njegova prva skrb, da sezida cerkev ter postavi vanjo
Marijino podobo, ki jo je prinesel z Laškega. Izbral
je v ta namen lep prostor v prijazni dolini Ettal ne
več daleč od Tirolskega. Tukaj je dal zgraditi blaženi
Devici krasen dom, poleg njega pa samostan za me¬
nihe svetega Benedikta. Z veliko slovesnostjo je bila
cerkev posvečena in v glavni altar postavljena po¬
doba Matere božje. Cesar je tudi pozneje večkrat
obiskal Ettal in prosil Marijo pomoči. Spominjal se
je trpljenja, ki ga je prestal v Italiji; spominjal se
dobrih menihov, ki so ga vzeli pod streho, ko je bil
od vseh zapuščen; spominjal se tiste dolge poti, ko
se je vračal z darovano Marijino podobo v svojo
domovino.

Vprašali boste, kakšna je ta podoba?

Delana je iz belega marmorja in ni prav majhna.
Marijo vidimo na sedežu brez naslonjala. Z desno
roko drži naguban plašč, v levi pa Jezusa, ki stoji na
njenem kolenu in kaže na svojo Mater. Marija in
nebeško Dete sta obrnjena drug proti drugemu
kakor bi se pogovarjala. Na obeh obrazih vidimo
ljubeznivost, ki nam ostane v vednem spominu. Ker
je podoba zelo stara, ni znano ime umetnika, ki je
navdihnil mrtvemu kamenu tako življenje. Naj je že
ta ali oni, reči moramo, da mu je bila ta lepota
razodeta iz nebes.

V prejšnjih letih nista imela Jezus in Marija
obleke, zdaj jo pa imata. Pripovedujejo, da je bila
neka romarica sama v cerkvi. Popolnoma zamaknjena
v ogledovanju podobe je stopila bliže, da bi jo videla
natančneje. Pa tudi to jej ni zadostovalo. Šla je po
prislonjeni lestvici ob zadnji strani altarja prav do
podobe v Marijin tron, da bi prisrčneje molila. Toda
še več. Iz radovednosti, kako je podoba težka, jo je
privzdignila. Ustrašila se je pa, da je tako težka ter
jo od strahu spustila iz rok. Kamenita podoba je
padla na tla in se zelo poškodovala. Nesreča ni bila
majhna, poleg tega pa vendar velika sreča, da sta

129

ostala Jezusov in Marijin obraz popolnoma cela.
Zato niso napravili nove podobe, temveč jej samo
nazaj pritrdili razbite koščeke. Da bi pa prikrili po¬
škodbo in bi se razpoke ne poznale, so naredili
Mariji in božjemu Detetu dragoceno obleko. Ker sta
obraza po čudovitem varstvu ostala taka, kakršna sta
bila poprej, zdaj nihče ne ve, kaj se je nekdaj zgo¬
dilo s podobo.

Božjo pot v Ettalu je zadela še druga nesreča.
Pogorela sta leta 1744. cerkev in ž njo združeni
benediktinski samostan. Vzdignila pa sta se iz raz¬
valin šejepša, kakor sta bila poprej. Marijino po¬
dobo, rešeno iz požara, so s posebno slovesnostjo
zopet ustoličili v tron velikega altarja.

In kakšna je sedanja cerkev? Pred seboj imamo
krasno zgradbo, venčano z visoko kupolo. Čudimo se,
kako je bilo mogoče med tem samotnim gorovjem
zidati hišo božjo, ki jo prištevajo najlepšim daleč na¬
okrog. Tisočere množice Bavarcev in Tirolcev so
priča, kako obiskujejo romarji še dandanes svojo
ljubo Mater v Ettalu.

Mila Mati Marija! Ti si veselje angelov in slad¬
kost svetnikov. Slabi smo, podpiraj nas. Žalostni smo,
tolaži nas. Bolehni smo, ozdravi nas. Preganjani smo,
ne zapusti nas. V zmotah smo, razsvetli nas. Ti celiš
rane, daješ novo moč obupanim, razdiraš verige,
kažeš pravo pot zgubljenim. Tvoja dobrotna roka naj
nas vodi v življenju ter pripelje iz dežele pregnanstva
v blaženi dom tvojega kraljestva. Amen.

Sedem in dvajseti dan.

Marija na straži v Marseillu na
Francoskem.

Ko poslušate opisovanje Marijinih božjih potov,
vam pride morebiti na misel vprašanje: »Katera Ma¬
rijina božja pot je bila pa prva? Kje je bila zidana
prva cerkev, kamor so hodili kristjani častit Mater
božjo?«

Lavtižar: šmarnice.

9

130

Prav je, da veste tudi to. Dobili boste zanesljiv
odgovor.

Po Kristovem Vnebohodu je živela Marija še
nekaj časa na zemlji. Apostolom je bila učiteljica in
vsem vernikom močna opora. Sicer je že sveti Duh
prestvaril apostole v razsvetljene može, vendar jih
je poučevala tudi Marija v tistih skrivnostih svete
vere, v katerih je bila priča ona sama. Ko pa je bila
vzeta v nebesa, so razširjevali apostoli, kamorkoli
so prišli, njeno čast in veliko veljavo pri Bogu. Pre¬
leteli so kakor orli vse takrat znane dežele, upognili
zemljo pod Kristusov križ in pod ljubeznivo žezlo
nebeške Kraljice. Vsi spreobrnjenci so trdno vero¬
vali dvojno resnico: prvo, da je Kristus Sin božji in
drugo, da je Marija njegova Mati. Kjerkoli so se kla¬
njala kolena pred Kristusom, tam so se tudi razle¬
gale hvalnice Materi božji.

Nekateri izmed tistih, ki so sprejeli še v apo¬
stolskih časih sveto vero, so prišli iz Jeruzalema na
goro Karmel. Na tej gori je nekdaj prebival prerok
Elija in prosil Boga za dež, ki ga ni bilo v ondotnem
kraju tri leta in šest mesecev. Dolgo je molil brez¬
uspešno. Končno se je pa vendar začela vzdigovati
iz morja drobna meglica in postajala vedno večja.
Temni oblaki so zagrnili nebo, prišel je dež in na¬
močil vso deželo.

To meglico primerjajo cerkveni učeniki Materi
božji, ki je napovedovala prihod tistega, po katerem
so zdihovali pravični stare zaveze. Prosili so nebesa,
naj bi ga rosila; prosili so oblake, naj bi ga kakor
rahel dež poslali na razsušeno zemljo. Tedaj se je
prikazala meglica, ki nam je dala Zveličarja (Glej
19. dan »Vrhpoljska Gospa«.)

Na gori Karmel torej, ki stoji nad Sredozemskim
morjem, so postavili še ob času apostolov Marijini
častilci kapelico v spomin Materi božji. Tukaj so se
zbirali in slavili sveto Devico. Na goro Karmel so
dohajali prvi kristjani ter ustanovili prvo Marijino
božjo pot. Iz kapelice je nastala lepa cerkev, ki ima
še dandanes veliko obiskovalcev. Iz doline prideš
tja gor v eni uri. Cvetice te pozdravljajo ob poti in

131

prijetna vonjava se širi na okrog. Ko si na vrhu, je
pred teboj razgrnjen daljen pogled po Sveti deželi
in po morju.

Kakšno pa je Marijino svetišče na Karmelu?
Zavarovano je z močnim zidovjem. Na eni strani
svetišča je samostan menihov karmelitov, na drugi
strani pa gostišče za romarje. V sredi stoji cerkev z
visoko kupolo. Najprej pogledamo veliki altar s po¬
dobo Matere božje škapulirske in potem tri stranske
altarje. Milostna podoba je izrezana iz lesa in odeta
z dragoceno obleko. Marija drži v levi roki božje
Dete, v desni pa ima škapulir. Škapulirska bratov¬
ščina je tudi v naših krajih razširjena. Kakor nosimo
rožni venec v znamenje pobožnosti do blažene De¬
vice, tako nosijo udje karmelskega škapulirja ta
znak na vratu iz posebnega zaupanja na Marijino
varstvo.

* * *

V Južni Franciji je veliko mesto Marseille (iz¬
govori: Marsej), stoječe na bregovih Sredozemskega
morja. Množica hiš je pozidana na ravnini, druga
poslopja segajo iz pristanišča proti skalnatim viši¬
nam. Če bi ne bilo Londona na Angleškem in New
Yorka v Ameriki, bi bilo Marseille prvo pomorsko
trgovsko mesto pod solncem. Pravijo mu južnofran-
coski Babilon. Tukaj čuješ večen ropot. Na suhem
pisk vlakov, med zidovjem hrumenje raznovrstnih
vozil, na morju tuljenje parnikov. Ulice so prenapol¬
njene z mešanico ljudi iz vseh krajev, da si komaj
delaš prostor med neprestano gnečo. Tujcu se zdi,
kakor bi blodil v nezavesti sem in tja. Rad bi si
ustvaril jasno sodbo o Marseillu, pa si je ne more.
To so palače! Glavo moraš vzdigniti precej visoko,
da pogledaš v zadnja nadstropja. Naravnost velikan¬
ska pa je 25 metrov široka ulica Rue Cannebiere.
Vsako minuto pridrči omnibus mimo, da se pelješ,
kamor želiš. In prav od tu imaš odprt pogled na
morje, na katerem vidiš parobrode-velikane. Eni
prihajajo od raznih krajev svetovne oble, drugi ča¬
kajo na odhod. V Marseillu se je izvršil 9. oktobra

9 *

132

1934 tisti grozni napad, pri katerem je zgubil drago¬
ceno življenje naš kralj Aleksander.

Ako obrneš v Marseillu oči navzgor, zazreš na
strmi skalnati višini divno Marijino svetišče,
kimupravijo»NotreDamedelaGarde«.
(Naša Gospa na straži.)  Primerjal bi to bož-
jepotno cerkev Trsatu nad Reko, toda Naša Gospa na
straži ima še veličastnejšo lego. Kaj pa opaziš vrh
zvonika? Kaj se tako lesketa v solncu in tudi v jas¬
nih nočeh ob svitu lune? To je pozlačeni kip Matere
božje, prav tak, kakršen je v velikem altarju. Tista
je to, o kateri pravi pesem:

Se zvečeri in zagori

za zvezdo zvezdic milijon,

naj tisočeri bo poklon

njej, ki za nas bedi kot Mati sred’ noči.

Proti njeni podobi obračajo oči mornarji ne sa¬
mo ob ugodni vožnji, temveč s toliko večjim zaupa¬
njem ob času viharjev.

Kadar žugajo valovi pomorščakom pogin, kadar
se jim odpira temni grob v globočini morja: — tedaj
sklepajo roke in kličejo na pomoč »Našo Gospo na
straži«. Vihar ponehuje, nebo se jasni, strah zginja,
vrača se upanje rešitve. S prisrčno zahvalo se ozi¬
rajo mornarji k Mariji, ki jih je obvarovala gotove
smrti.

Tudi nam ne prizanašajo viharji. V srcu vzki-
pevajo hude skušnjave, da bi nas pahnile v nesrečo.
Kam naj pribežimo takrat? Ali ne k Mariji s prošnjo,
da bi vladala čolnič našega življenja, razpodila tem¬
ne oblake in nas pripeljala v varno zavetje!

Najbolje je, ako potuješ peš tja gor, kjer stoji
cerkev Naše Gospe. Med potjo te razveseljuje diven
pogled na spodaj ležeče mesto Marseille in na mor¬
sko planjavo. Toda malokdo hodi peš. Večina ljudi
se vozi z vzpenjačo, ki jih prestavi v najkrajšem času
na vrh hriba. Pred seboj imamo cerkev, zidano v ro¬
manskem slogu in okrašeno s kupolo. Poleg nje se
vzdiguje zvonik s peterimi nadstropji. Pri vstopu v
svetišče občudujemo lepoto, ki se nam kaže od vseh

133

strani. Altarji so iz belega marmorja. V velikem al¬
karjih leskečem se v zlatem sijaju, kraljuje Straža-
rica, pred katero klečijo njeni častilci. Marija drži z
obema rokama nebeško Dete, vabeče k svoji Materi
vse, ki potrebujejo pomoči.

V starih časih je bil na tem hribu samo stolp za
opazovanje. Stražnik je imel nalogo, da je štel ladje,
ki so plule iz Marseilla ali prihajale v mesto. Bele¬
žil je, kakšne so bile, od katere strani so priplavale
in na katero stran so odjadrale. Dandanes ne potre¬
bujemo več takih opazovalnih stolpov, ker je poiz¬
vedovalna služba čisto drugačna (brzojav, telefon).
Pri stolpu pa je bila že takrat zelo obiskovana Mari¬
jina kapelica. Francoski kralj Franc I. (1515—1547),
ki je imel z rimsko-nemškim cesarjem Karlom V. ne¬
prestane boje, je ščitil Francijo s trdnjavami ter za¬
varoval tudi stražni stolp in kapelico nad Marseillom
z mogočnim zidovjem.

Ko so nastali mirnejši časi, so nadomestili ka¬
pelo Naše Gospe na straži s sedanjo cerkvijo, ki je
kras mestni okolici. Že njena visoka lega je taka, da
jo vidi vsak, ki pride v Marseille ter jo tudi obišče.
Pred vsem častijo ondotno Mater božjo pomorščaki.
Zato je med božjepotniki vedno dovolj takih, ki jih
spoznaš po obleki, da so »marinarji««. Preden gredo
na morje, se pridejo poklonit Mariji, da bi jih va¬
rovala nezgod na morju. Prav tako je ne pozabijo ob
srečni vrnitvi na dom. V zahvalo jej prineso sveče
ali kaj drugega v dar. Na notranjih cerkvenih stenah
vidimo mnogo podob, ki nas spominjajo Marijinega
varstva. Naslikane so ladje raznih velikosti: od čol¬
ničev in malih ribiških jadrnic do največjih paro-
brodov. Posebno sočutje imamo z brodolomci, ki dvi¬
gajo roke proti Mariji na straži. Zdi se nam, kakor
bi slišali njih vpitje v najskrajnejši sili. Velika je bila
nevarnost, ki pa ji je sledila čudovita pomoč.

Prebivalci Marseilla so se posebno učili moliti
leta 1720. Takrat je razsajala v mestu kuga, ki je
pobrala 60.000 ljudi. Tisti pa, ki so ostali živi, so vse
pustili in bežali v druge kraje. Ni pa šel iz mesta
duhovnik Belsunge. Ta se ni zbal morilke. Popolnoma

134

se je žrtvoval okužencem ter jih oskrboval z dušno
in telesno postrežbo. Kadar je le mogel, je hitel na
hrib, da je priporočil Mariji sebe in revne bolnike.
Kako lep zgled, da se prava krščanska ljubezen ne
ustraši najhujšega, kadar je treba pomagati bližnje¬
mu. Imenovanemu dobrotniku so napravili meščani
kamenit spomenik pred nadškofijsko cerkvijo. Na
visokem podstavku vidimo duhovnika v črnem ta¬
larju. Na prsih mu visi križ v znamenje, da je previ-
deval bolnike. Okoli vratu ima obešeno vrv, ki kaže,
da je bil pripravljen prestati smrt za druge. Roke
drži razprostrte, kakor bi blagoslavljal umirajoče.
Ko je kuga ponehala, so kupili meščani lepo hišo v
Marseillu ter jo darovali Materi božji. Rekli so, da
hočejo imeti Marijo kot hišno posestnico v svoji sredi.
Vsako leto preneso v osmini presvetega Rešnjega
Telesa Marijin kip s hriba in ga postavijo na altarček
njene hiše v mestu. Tukaj jo obiskujejo kot svojo so-
meščanko in se ji priporočajo. Po preteku nekaj dni
spremljajo sveto Stražarico na hrib nazaj in jo po¬
stavijo na prejšnji prostor v velikem altarju božje-
potne cerkve.

Kako smo veseli, o sveta Devica, da si nam ti
zvezda na viharni vožnji življenja! Vedno je dovolj
sovražnih valov, ki nas hočejo pogubiti. Kako jim
bomo odšli, če nam ti ne pomagaš! Zato iščemo v tvo¬
jem srcu, v tej močni trdnjavi, zanesljivo brambo. Mi
sami nimamo drugega orožja kakor trdno zaupanje
v tebe. Nimamo opasanega drugega meča, kakor an¬
gelove besede: »Zdrava Marija, milosti polna, Go¬
spod je s teboj, blagoslovljena si med ženami«. Bodi
nam pri delu podpora, v trpljenju tolažba, ob smrtni
uri bramba, v nebesih pa naše najlepše plačilo.
Amen.

Osem in dvajseti dan.

Arezzo v Srednji Italiji.

Izmed največjih pesnikov, kar jih je imela Ita¬
lija, in tudi izmed najbolj duhovitih mož na svetu je
bil Dante Alighieri. Rojen leta 1265. v Florenci na
Toskanskem, je ljubil vse lepe umetnosti, najbolj pa

135

pesništvo. Nekateri pravijo, da je bil sprejet v fran¬
čiškanski red, toda ga je kmalu zapustil, ker ni čutil
pravega poklica zn samostansko življenje. Na vsak
način se j,e nagibal Dantejev značaj k premišljevanju
nadnaravnih reči, kar se pozna v njegovih pesmih.
Imel je zelo nemirno življenje zaradi takratnih dr¬
žavljanskih nasprotij. Florenca, njegovo rojstno me¬
sto, se mu je tako zamerila, da je rajši prebival
drugod kakor v Florenci. Tolažbo pa je našel v pe¬
sniškem delovanju, s katerim si je pridobil tako
slavo, da so mu postavili kamenite spomenike v
mnogih italijanskih mestih. Povsod so govorili o
njem in še ime so mu skrajšali. Njegovo pravo ime
je bilo namreč Durante. Da bi ga lažje in hitrejše
izgovarjali, so mu rekli Dante. Umrl je leta 1321.
v mestu Ravena ob Jadranskem morju, star 56 let.
Tudi pokopali so ga tukaj, ker je določil v svoji po¬
slednji volji, da noče počivati v Florenci zaradi brid¬
kih skušenj, ki jih je prestajal med svojimi rojaki.

Njegovo glavno, najslavnejše in nesmrtno delo
je pesnitev »Divina Commedia«, prevedena v vse
jezike omikanih narodov. Tudi Slovenci smo dobili
svoj prevod, ki ga je oskrbel msgr. dr. Jožef Debevec.
Dante se je v tej pesnitvi zamaknil v duševni svet,
v neko posmrtno stanje ter opisal pekel, vice in
nebesa (inferno, purgatorio, paradiso). Vsak teh
treh delov obsega 33 spevov. Dante popotuje v
duhu skozi te kraje ter nam odkriva čudovite prizore.
Omenjena knjiga se dobi v vsaki večji knjižnici, v
šolah jo razlagajo profesorji učencem, v cerkvah go¬
vorijo o njej duhovniki. In zakaj smo jo vzeli v misel
v Šmarnicah? Zato, ker slavi Dante v njej tudi bla¬
ženo Devico Marijo.

Vidi jo v nebesih med angeli in svetniki ob
prestolu svojega Sina. Sliši, kako prepevajo nebe-
ščani slavo svoji Kraljici. Dantejevo zamaknjenje nas
spominja svetega apostola Janeza, ki je videl nebesa
odprta ter zapisal v knjigi »Skrivno razodetje« sle¬
deče besede:

»Videl sem veliko trumo, ki je nihče ni mogel
prešteti iz vseh rodov, ljudstev in jezikov. Stali so

136

pred sedežem in pred Jagnjetom, oblečeni v bela
oblačila in palmove veje v njih rokah. Klicali so z ve¬
likim glasom: Čast Bogu našemu, ki sedi na sedežu
in Jagnjetu. Vsi angeli so stali okrog sedeža, padli
na svoja obličja in molili Boga, rekoč: Hvala in
slava, čast in moč bodi našemu Bogu od vekomaj
do vekomaj. In veliko znamenje se je prikazalo na
nebu: Žena, obdana s solncem, luna pod njenimi
nogami in na njeni glavi krona iz dvanajsterih zvezd.«

Tako, predragi, piše sveti Janez o nebesih.
Žena, ki jo omenja, je Devica Marija. To kar na¬
ravnost trdijo sveti učeniki. Zato nam kažejo sli¬
karji Mater božjo prav v taki podobi, v kakršni jo
je videl sveti Janez v Skrivnem razodetju.

Tudi Dante je zložil ob premišljevanju nebe¬
škega veselja krasen slavospev blaženi Devici. Proti
koncu slavospeva je dostavil besede:

»Dokončana si, moja pesem! Kdorkoli te poje,
bere ali posluša, vsak naj hvali z menoj; nebeško
Kraljico. Toda čeprav si pesem končana, v moji duši
se neprenehoma oglašaš, me vedno in vedno raz¬
veseljuješ ter nikdar ne nehaš odmevati v globočini
mojega srca.«

* * *

Kdor se pelje iz Florence v Rim, zagleda ob levi
strani železnice precej veliko mesto z ime¬
nom Arezzo.  Nekaj mesta je na ravnini, nekaj
na bregovih. V ondotni škofijski cerkvi je kapela,
ki ima vedno dovolj obiskovalcev bodisi meščanov
ali tujih romarjev. V kapeli častijo Marijo,
ki ji pravijo »Tolažnica žalostnih«.
Božja pot se je začela na sledeči način:

V Arezzu so nastali leta 1796. močni potresni
sunki, ki so vznemirjali ljudi, da so povsod iskali
zavetja. Najhujši potresi so bili od 1. do 15. febru-
arija. Obupano ljudstvo je iskalo pomoči samo še
v molitvi. In prišla je kar nenadoma.

Posebno silovit sunek je nastal 15. februarija
omenjenega leta 1796. Tisti večer so sedeli v neki

137

gostilni v Arezzu trije meščani in se pomenkovali,
kam bi spravili svoje blago in kam se skrili z dru¬
žinami, ker grozijo potresi pokončati vse mesto. Na
steni gostilne je visela stara Marijina podoba, da se
je komaj še nekoliko poznal obraz Matere božje.
Eden izmed meščanov je pogledal podobo in ža¬
lostno vzdihnil: »0 sveta Devica, današnja noč bo
morebiti zadnja našega življenja!« Gostilničarka, po¬
božna žena, je dajala možem pogum in j|im prigo¬
varjala, naj zaupajio na Pomočnico kristjanov. Rekla
je: »Prižgala bom lučko pred njeno podobo, potem
bomo pokleknili in se izročili Marijinemu varstvu.«

Med molitvijo litanij so opazili, da Marijin obraz
ni bil več stemnjen zaradi dima in prahu kakor po¬
prej, ampak da je dobil svetlobelo barvo. Mislili so,
da prihaja svetloba od lučke, toda podoba je ostala
jasna. Ta čudni dogodek so imeli za znamenje, da bo
obrnila Marija svoje milostljive oči na Arezzo in ga
obvarovala nadaljne poškodbe.

Še tisto noč so zvedeli po vsem mestu, kaj se
je zgodilo z Marijino podobo v omenjeni gostilni.
Ljudje so hiteli v tisto hišo in tudi takratni škof
Moruski je dospel o polnoči ter se prepričal o res¬
nici tega, kar so pripovedovali. Drugo jutro je snel
škof podobo s stene ter jo nesel, spremljan od du¬
hovščine, v kapelo svojega stanovanj^. Tukaj je
ostala tako dolgo, da je bila dokazana po strogi
preiskavi resničnost dogodka. Glavni dokaz pa, da
se ni vršila nobena goljufija, je ta, da so prenehali
od 15. februarija zvečer vsi potresni sunki v mestu
Arezzo. Tedaj so prenesli podobo v škofijsko cer¬
kev ter ji odločili časten prostor v posebni kapeli.

Kakšna sprememba! Poprej se skoraj nihče ni
zmenil za podobo, zdaj pa je bila naenkrat obdana
z množico častilcev. Kdove koliko let je visela čisto
pozabljena na steni tiste gostilne, zdaj pa kraljuje
v altarju škofijske cerkve!

Nikar se ne čudite, predragi, velikemu razločku
med nekdanjim ponižanjem in med sedanjo častjo
Matere božje. Ali ne veste, da je bila Marija tudi
v svojem življenju ponižna Devica? Prebivala je v

138

hišici mesta Nazareta, neznana svetu, toliko bolj pa
znana Bogu, ki jo je odločil za Mater svojemu Sinu.
Ali se ne spominjate, da ni trpel samo njen Sin za
odrešenje sveta, temveč ž njim tudi njegova Mati?
Trpljenju pa je sledilo povišanje, ki ga ne moremo
ceniti, dokler smo na svetu, cenili pa ga bomo, kadar
pridemo v Marijino družbo v nebesa.

Zato naj nas ne moti, če se nam ne godi vse
tako, kakor bi si želeli. Vedno še živi tisti Oče, ki
odpira dobrotljive roke vsem stvarem ter jim deli,
česar potrebujejo. Nikdar se ne bo posušil studenec
njegove milosti, kakor nas tudi nikdar ne bo za¬
pustila preblažena Devica. Nočni temini je še vedno
sledilo svetlo jutro, za silno nevihto je še vedno pri-
sijalo zlato solnce in za žalostjo zopet prišlo veselje.

Število čudovitih uslišanj je postajalo v Arezzu
tako pogostno, da niso dohajali k Mariji Tolažnici
samo domačini, temveč da je zaslovela božja pot po
vsej Italiji. Ljudje so rekli, da hoče Marija v svoji
časti nadomestiti, kar je poprej zamudila v svoji za¬
puščenosti.

Prinesli so v njeno kapelo hromega moža, ki mu
je rekel vsak zdravnik: »Kar voljno potrpite, pa
boste še lahko dalj časa živeli, čeprav vaše noge ne
bodo nikdar boljše kakor samo po čudežu.« Mož je
razumel te besede prav v tistem pomenu, kakor so
bile govorjene, da namreč lahko ozdravi le po ču¬
dežu. Z zaupanjem na Marijino pomoč je hotel do¬
seči, česar mu nihče ni mogel dati na svetu. Prinesli
so ga v kapelico stolne cerkve. Tukaj je ležal v po¬
stelji in gledal v prisrčni molitvi na Mater božjo.
Ž njim so molili sorodniki, ki so ga spremili pred
Marijin altar. Hromi mož je naenkrat začutil toploto
v mrzlih udih. Vzdignil se je, vstal iz postelje in
pokleknil ozdravljen pred Marijino podobo. Ni mo¬
goče opisovati prizorov, ko so ljudje videli, kaj se
je zgodilo.

Škof v Arezzu, z imenom Albergotti, je zaradi
takih in enakih dogodkov odpotoval leta 1814. v Rim,
da bi izposloval kronanje blažene Device. Ker pa

139

veljajo za kronanje posebna pravila, je moral škof
dokazati sledeče:

1. Kdaj se je začela božja pot? Ali je že stara?

2. Koliko se je zgodilo v tem času dejanj, ki jih
ni mogoče razložiti po naravni poti? Ali so ta de¬
janja tudi zadostno spričana?

3. Ima li dotična cerkev veliko obiskovalcev?

Škof je na drugo in tretje vprašanje lahko od¬
govoril. Le glede prvega vprašanja: Kdaj se je za¬
čela božja pot? — ni mogel dokazati velike starosti,
ker je bilo takrat šele osemnajst let, odkar častijo
ljudje milostno Marijino podobo v Arezzu (1796 do
1814). Vendar je cerkvena komisija v Rimu spre¬
gledala ta nedostatek, ker je bila božja pot splošno
znana po Italiji. Škof je dosegel svoj namen ter iz¬
posloval zlato krono, s katero je okrasil Tolažnico
žalostnih v veselje njenih častilcev.

Ko zarja zjutraj se razgrinja,
si moja misel ti, Marija,
podoba tvoja pred očmi
mi vedno miljena stoji.

Devet in dvajseti dan.

Mati vedne pomoči v Rimu.

V sredi Italije so visoke gore, ki jim pravijo
Abruzzi. Njih najvišji vrh Monte Sasso se vzdiguje
2919 metrov nad Jadranskim morjem. Sami skaloviti,
divji kraji. V nižinah prebivajo kmetje, ki se trudijo
s poljedelstvom in z živinorejo. Močni so ti ljudje in
utrjeni zoper vremenske nezgode. Dosti pa je tudi
takih, ki so se privadili lenobi ter iščejo zaslužka po
nasilnih potih. Večkrat se je slišalo o roparjih v
Abruzzih. Rekli so jim banditi. Zdaj je tolovajstvo
zaradi hudih kazni skoraj zatrto.

V gorski vasi te pokrajine je prebival reven de¬
lavec, ki je težko preživljal ženo in hčerko. Pa je
prišla bolezen ter pobrala moža in ženo, da je dva¬
najstletna deklica sama ostala. Sirota, nagnjena že
po naravi k pobožnosti, ni imela zdaj druge matere

140

kakor Marijo. Velikokrat je obiskala Marijino zna¬
menje zunaj vasi ob robu gozda. V poletnem času je
prinesla vselej cvetličen venček in ga položila k no¬
gam Matere božje. Ko je klečala nekega dne že proti
večeru pred njeno podobo, je prišel iz gozda mož,
ki je imel po šegi ondotnih prebivalcev čez rame ogr¬
njen plašč, na glavi pa širokokrajen klobuk. Ustra¬
šila se je tujca in njegovih črnih žarečih oči.

»Ali se me bojiš« — je vprašal deklico in se
delal prav prijaznega.

»Seveda« — je odgovorila — »ker vas nič ne
poznam. Prišla sem iz vasi in prinesla Mariji svežih
cvetic.«

»Tudi jaz sem bil nekdaj tako preprost kakor ti,
zdaj pa nisem več« — je rekel neznanec.

»Oh, nikar ne govorite tako« — je rekla deklica
— »saj nas Marija vse ljubi. Zato jo moramo ljubiti
tudi mi.«

»Prav!« — je dejal mož. »Nočem te žaliti.«

»Kdo pa ste vi, če vas smem vprašati?«

»Jaz sem Karlo Benzoni!« — je odgovoril mož.

Pri teh besedah je deklica padla na kolena in
sklenila roki.

»Čemu se treseš, deklica? Ali si že kaj slišala
o meni?«

»Seveda sem slišala, in še prav veliko. Vi ste
Karlo Benzoni, saj je to ime znano daleč naokrog.
Povsod vas iščejo karabinerji, pa vas nikjer ne mo¬
rejo najti. Za vašo glavo je določenih tritisoč lir. Vi
in vaši tovariši ste največji strah vsega okraja. Nihče
ni varen pred vami.«

»Nikar ne govori tako« — je zavpil roparski po¬
glavar Karlo Benzoni. »Ali ne veš, da te lahko stis¬
nem kakor črvička, da se ne boš oddahnila več.«

»Kaj takega ne boste storili ubogi siroti, ki je
ostala sama na svetu. V tej kapelici pa imam svojo
Mater. Večkrat jo obiščem in ji prinesem cvetic v
spomin moje ljubezni.«

Pri teh besedah je pokazala na Marijino zname¬
nje ob gozdu, potem pa hitro vprašala roparja:

»Ali imate vi še mater?«

141

Karlo Benzoni se je spomnil svojih otroških let.
Njegov obraz je dobil milejšo podobo in solze so se
mu zasvetile v očeh. Že dolgo mu ni bilo tako mehko
pri srcu. Zavedal se je, kaj je bil nekdaj in kaj je
zdaj.

»Če nimate več matere, izvolite Marijo za Mater«
— je dejala deklica, snela Marijino svetinjo s svo¬
jega vratu in jo dala roparju.

Karlo Benzoni je vzel svetinjo in odšel ž njo
v gozd. Od tega časa je čutil hudo kesanje nad zlo¬
čini, ki jih je imel na vesti. Nikjer ni našel več miru,
dokler se ni sam naznanil gosposki, kjer je prejel
kazen za svoja dela. Ko je zadostil svetni pravici, bi
bil rad stopil v samostan. Toda povsod so ga odslo¬
vili zaradi njegovega preteklega življenja. Končno so
se ga vendar usmilili in ga sprejeli v strogi trapistov-
ski red. Tukaj je bil vratar ter ostal kot spokornik
v samostanski službi in v službi milostljive Matere
Marije.

0 Devica, polna usmiljenja. Ti še nikogar nisi
zavrgla, ki je pribežal k tebi. Milostno si sprejela
tudi skesane zločince. Klanjamo se ti in te proslav¬
ljamo z vsemi nebeškimi prebivalci. Ti pa dobrotno
poglej s prestola svojega veličanstva na nas, ki smo
tvoji otroci.

❖ ❖ ❖

V Rimu je cerkev z imenom »Mati
v e d n e pomoči«.  Ni tako veličastna kakor druge
Marijine cerkve v Rimu, ima pa zaradi vabljivega
naslova in prejetih milosti mnogo obiskovalcev. Če
ji pravijo »Mati vedne pomoči«, gotovo nima brez
vzroka tega imena. Kadar prideš v Rim, jo boš našel
med baziliko Marije Snežne in med baziliko svetega
Janeza v Lateranu, ne daleč od glavnega kolodvora.

Najprej bomo opisali Marijino podobo, potem pa
še dostavili njeno zgodovino.

Mladostni Marijin obraz je tako lep, da ga hra¬
nimo v vednem spominu. Kar vidimo na njem, nas
dviga navzgor. Nekoliko nagnjena glava nam govori:
»Glej, dekla Gospodova sem, zgodi se mi po tvoji

142

besedi.« V očeh miloba, na ustnicah vdanost in mir.
Svetla krona na glavi in sijaj okoli nje kažeta čast,
ki jo je sveta Devica zaslužila na zemlji in dosegla
v nebesih. Upodobljena je samo polovica njenega
blaženega telesa. Višnjeva zgornja in rdeča spodnja
obleka, obrobljena z zlatimi okraski, dovršuje njeno
lepoto. Z levico drži božje Dete, desnica je združena
z njegovo levo roko. Prav tako se kaže na Detetovem
obrazu sama ljubeznivost. Jezus ne gleda v svojo
Mater, temveč ima obraz obrnjen po svojih častilcih.
Zdi se, kakor bi jih vabil, naj pridejo bliže k Materi
vedne pomoči, čeveljček, ki se je odvezal od Jezu¬
sove desne noge, ima tudi svoj pomen. Ljudje si ga
razlagajo na razne načine.

Na Sredozemskem morju je velik otok z imenom
Kreta ali Kandija. Otok, zdaj v posesti Grške, ima
visoke gore, ki so le v poletju brez snega. Zelo rodo¬
vitne pa so nižine, na katerih uspeva južno sadje
vsake vrste. Posebno dobri pridelki so vino, olivno
olje in med. Tukaj je v mestu Kanea živel okrog
leta 1490. bogat in pobožen trgovec. Omenjena Ma¬
rijina podoba je bila njegova lastnina. Ker mu je šla
kupčija bolj slabo, se je preselil z otoka Krete v Ita¬
lijo. Večino blaga je razprodal, nikakor pa ne Mari¬
jine podobe. Mater božjo je vzel s seboj za Pomoč¬
nico. Kmalu potem, ko je odplula ladja proti Italiji,
je nastal hud vihar na morju. Popotniki so s strahom
pričakovali, da se bo ladja pogreznila v valove. Le
trgovec ni obupal. Vzel je iz zabojčka sveto podobo,
prižgal pred njo svečo ter opomnil tovariše, naj se
ž njim priporočijo Marijinemu varstvu. Med molitvijo
je vihar jenjal, ladja je plavala mimo naprej in brez
nezgode dospela v pristanišče Osti ja pri Rimu. Vsi
so poljubovali podobo in se zahvaljevali Mariji, da
so bili rešeni smrti.

Ali ni naše življenje podobno vožnji po morju?
Veliko je na morju viharjev, veliko jih je pa tudi
v našem življenju. Kakor hiti val za valom, enako
hitijo dogodki drag za drugim. Že mislimo, da smo
dosegli srečo, kar se pridrvi huda nevihta in nas
potisne v novo nevarnost. Tudi takrat, ko so se vo-

143

žili apostoli z Jezusom po Galilejskem morju, so žu¬
gali močni vetrovi, čolnič potopiti. Prestrašeni apo¬
stoli so prosili Učenika, naj jih resi. Vstal je, dvignil
svoj vsemogočni prst, spregovoril kratko besedo in
mirovali so viharji. Ne pozabimo, predragi, kje naj
iščemo pomoči, kadar nam žuga ali nas že zadene
nesreča. Tam, kjer so jo iskali apostoli s klicem:
»Gospod, reši nas, sicer poginemo.« Tam, kjer so jo
iskali Marijini častilci z molitvijo: »Pod tvoje varstvo
pribežimo, o sveta božja Porodnica!«

Po dohodu v pristanišče Ostija je trgovec ne¬
varno obolel. Videč, da ne bo boljši, se je genljivo
poslovil od Marijine podobe in prosil gostilničarja,
naj jo odda v Rimu kakšni cerkvi, kjer naj j,o izpo¬
stavijo v javno češčenje. Gostilničar je obljubil tr¬
govcu, da mu bo rad spolnil njegovo poslednjo voljo.
Prišla pa je neka ovira. Gostilničarjeva žena je imela
podobo tako rada, da je nikakor ni pustila iz hiše,
češ, da je pri njej v tako dobrem varstvu, kakor bi
ne bila nikjer drugod. Izgovor ni bil slab, toda ni¬
kakor po namenu trgovca, ki je določil, naj se odda
podoba kakšni cerkvi v Rimu. Slednjič so pa vendar
ženo pregovorili, da je nesla podobo sama v Rim in
jo izročila samostanski cerkvi, ki je med baziliko
Marije Snežne in med baziliko svetega Janeza v La-
teranu. Menihi so podobo postavili na altar in ljudje
so jo začeli častiti kot »Mater vedne pomoči«. Po pra¬
vici je zaslužila to ime, ker je delila njena dobrotljiva
roka milosti vsem, ki so bili v kakršnihkoli potrebah.

Ker je postala cerkev zaradi številnih obisko¬
valcev premajhna, so zgradili »Materi vedne pomoči«
na istem prostoru novo domovanje v gotskem slogu.
Vsa cerkev je lepa, njen prvi zaklad pa je Marijina
podoba v velikem marmornatem altarju. Kmalu bo
stara 450 let, toda nič še ni zgubila na svoji veljavi
v tej dolgi dobi.

Dušno pastirstvo izvršujejo v tem Marijinem
svetišču redovniki svetega Alfonza Liguorija. Pravijo
jim liguorijani ali redemptoristi. Kakor je bil njih
ustanovnik sveti škof Alfonz Liguorij (f 1787) poln
gorečnosti v službi Gospodovi in poseben častilec

144

Matere božje, tako delujejo po njegovem zgledu tudi
liguorijani v blagor vernikov. Poleg cerkve imajo
glavni samostan, v katerem se pripravljajo vedno
novi delavci, ki odhajajo kot misijonarji v razne
kraje sveta.

Tebi, o Mati vedne pomoči, se zahvaljujemo za
vse dobrote. Ker si že toliko storila za nas, prosimo,
da bi nam tudi v prihodnje ne odtegnila svoje do¬
brotljive roke. Amen.

Trideseti dan.

Kraljica svetega rožnega venca pri mestu
Pompeji,

Po nepregledni vodni planjavi reže valove ladja,
ki jo vodi spretna mornarjeva roka. S krmilom ji
kaže pot, katere se mora držati, da priplava srečno
na določeno mesto. Prijetna je taka morska vožnja,
dokler mirujejo viharji. Valčki hitijo drug za drugim,
kakor bi se igrali med seboj. Podnevi sije nad mor¬
sko gladino solnce z jasnega neba, ponoči pa miglja
brez števila zvezd, prižganih po neskončnih prostorih
božjega stvarstva. Ladja hiti mimo naprej, kakor
bi plaval sam Duh Gospodov nad vodami.

Toda vsa druga podoba nam stopi pred oči,
kadar začnejo razgrajati viharji. Takrat spoznamo,
da morje ni tako nedolžno, kakršno se kaže v lepem
vremenu. Ladja se bojuje z velikanom. Njene stene
omahujejo sem in tja, ljudje pa bežijo v notranje
prostore, ker pljuska voda na krov. Veter tuli in
piska, valovi poganjajo ladjo na višino in jo zopet
mečejo navzdol. Omotično se nagiba na levo in desno
zaradi silovitosti zbesnelega viharja. Ko je dan poln
groze, kako strašna je šele noč! Veliko veselje pa
zavlada med popotniki, če se proti jutru poležejo
vetrovi. Vse hiti na krov in občuduje kras vzhaja¬
jočega solnca, ki sipa zlate žarke po veličastni mor¬
ski ravnini.

Glejte, kristjani, podobo našega potovanja proti
obljubljeni deželi! Kakor nima morje stalnega mira,

145

tako ga nimamo tudi mi. Že pozdravljamo nabrežje,
ki je blizu pred nami — pa nas vrže nevihta v
prejšnjo nevarnost. Hude preskušnje nam grozijo od
zunaj ali se vzbujajo znotraj.

0 kolika tolažba, ko vemo, da bomo prejeli po¬
moč pri Mariji! Na nebeškem obzorju sije zvezda, ki
jej pravijo »morska zvezda«. Stoji vedno na tistem
mestu in se pozna od drugih zvezd po tem, da je
posebno svetla. Brodarji gledajo nanjo, kadar jim
grozi vihar. Naj spremlja tudi nas na morju življenja,
zakaj ta zvezda pomenja Marijo. Kadar nam žuga
nevarnost, poglejmo na to zvezdo, pokličimo Marijo.
Kadar nas napadejo skušnjave, poglejmo na to zvez¬
do, pokličimo Marijo. Kadar nas teži breme grehov,
poglejmo na to zvezdo, pokličimo Marijo. Kadar nas
bo objela tema, da ne bomo videli nobene luči več,
naj nam razsvetli tudi takrat ta zvezda pot v večnost.
Saj se imenuje Marija po besedah svetega Bonaven¬
tura, zato morska zvezda, ker nas ali v ladji nedolž¬
nosti ali v ladji pokore spreihlja proti blaženim bre¬
govom nebeške domovine.

* * *

Blizu mesta Napoti v Srednji Italiji je ognjena
gora z imenom Vezuv. Vzdiguje se 1282 metrov nad
Jadranskim morjem. Vezuv stoji čisto sam zase, ločen
od drugih hribov. Lahko bi ga primerjali Šmarni
gori pri Ljubljani. Ob njegovem vznožju so razteg¬
njene rodovitne doline. V njih uspeva najboljše
sadje in zori sladko grozdje. Iz grozdja dobivajo vino,
ki mu pravijo »lacrimae Christi« (Kristusove solze).
Je svetlo-rdeče barve in zelo prijetnega okusa.

V okolici Vezuva prebiva okrog osemdeset tisoč
ljudi, ki pa niso nikoli vami, da bi ne začela ognjena
gora bruhati raztopljenega kamenja iz sebe. Seveda
se to ne zgodi pogostoma, toda gorje, kadar se zgodi.
Najhujši izbruh je bil leta 79. po Kristusovem rojstvu.
Takrat so bila zasuta mesta Herkulaneum, Pompeji
in Stabije. Še dandanes kopljejo ostanke teh mest iz
zemlje.

Lavtižar: šmarnice.

10

146

Ne daleč od podrtega mesta Pom¬
peji so sezidali v dolini veličastno
cerkev in jo posvetili Kraljici sve¬
tega rožnega venca. Zgodovinski podatki o
tej cerkvi so sledeči:

Meseca oktobra leta 1872. se je sprehajal v sa¬
motni dolini pri mestu Pompeji Jernej Longo. Po
poklicu je bil pravnik (jurist), zelo učen in pobožen
gospod. Veliko je imel opraviti pri sodiščih, ker so
ga ljudje poznali kot pravičnega moža ter ga pro¬
sili kot zagovornika pri pravdah. 0 prostem času je
hodil iz Napola najrajši k glasovitim podrtijami mesta
Pompeji in se sprehajal po ondotni okolici. Ob grob¬
ljah porušenih treh mest je spoznaval minljivost
posvetnega ter mnogo premišljeval o večnosti. Žalost
mu je legala na srce ob skrbi, bo li zveličan ali ne.
On, ki je že toliko zatiranim pomagal do pravice, si
bo moral tudi sam zagotoviti milost pri večnem Sod¬
niku. Vedno huje mu je bilo in poprijemal se ga je
že obup. Tedaj mu je v hipu rekel notranji glas:
»Trdno zaupaj na Marijino pomoč. Rad moli rožni
venec in poskrbi, da ga bodo molili tudi drugi. Po¬
tem se ne boj ničesar.«

Kakor razjasni blisk temno noč, tako so posve¬
tile te besede v njegovo otožno srce. Jernej Longo
je pogledal proti nebu, sklenil roke in rekel: »Če
je res, da ne bo pogubljen tisti, ki moli rožni venec
in ga priporoča tudi drugim, bom rad to storil. Zato
ne grem od tukaj proč, dokler ne bo udomačena ta
molitev med ljudstvom.« Kar je rekel, je vestno iz¬
vršil.

Naročil je veliko rožnih vencev in jih delil
ljudem v dolini pri Pompejih. Toda stvar je šla po¬
časi, ker so bili ondotni prebivalci zelo slabo poučeni
v verskih resnicah. Mnogim je bila celo neznana mo¬
litev »Zdrava Marija«. Tedaj je začel mož premišlje¬
vati, da bi sezidal Mariji v čast tukaj novo cerkev.
Prosil je škofa iz Nole dovoljenja za zidavo. Ker je
bilo škofu znano, kako zapuščeni so ondotni 1 judje v
dušnem oziru, je rad odobril zgradbo nove hiše božje.
Dal je tudi znatno podporo v ta namen.

147

Jernej Longo je pridno zbiral denar za Marijin
dom. Premagati pa je moral veliko ovir, preden je
imel dovolj sredstev za delo. Da bi vnel med ljud¬
stvom večjo ljubezen do Matere božje, je ustanovil
bratovščino svetega rožnega venca, ki se je zelo
hitro širila v mestih in na kmetih. Vedno številnejši
so dohajali darovi za novo cerkev in narastli v kratki
dobi do prav velike vsote.

Škof iz Nole j ; e leta 1876. blagoslovil temeljni
kamen novi hiši božji in v dobrih dveh letih se je
vzdignilo zidovje kakor pričarano iz tal. Ljudje so
molili v novi zgradbi zdaj rožni venec, četudi je bila
cerkev še brez strehe. Jernej Longo pa je iskal in
iskal novih virov, da bi stavbo prej ko mogoče do¬
vršil. Iz nič je začel, z malimi doneski nadaljeval, v
nekaj letih pa je imel milijone, ki jih je porabil v
okras Marijinega svetišča.

Kristjani! Ali veste, kaj je božji blagoslov? To
je posebna pomoč, ki človeka podpira, da mu tekne
vse v časno in večno srečo. Tega posebnega blago¬
slova je bil deležen ustanovnik nove cerkve svetega
rožnega venca v dolini pri Pompejih. Vse mu je prav
prišlo, nič ni bilo zavrženega. Dobesedno se je spol¬
nila pri njegovem delovanju znana prislovica: »Zrno
do zrna pogača, kamen do kamna palača.« Seveda mu
je bila vedno pred očmi čast božja in slava Device
Marije. Zato se ni treba čuditi, da je mogel en sam
mož storiti to, česar bi ne bila mogla storiti velika
akcijska družba. Bog je blagoslovil svojega služab¬
nika in njegove naprave. Bog mu j;e odprl bogato
skrinjo svojih zakladov, da je zajemal iz nje, karkoli
je potreboval. In kar vidimo nad Jernejem Longo, to
beremo tudi v življenju svetnikov. Spremljal jih je
božji blagoslov, ki ga ne more dati svet z vsem svo¬
jim trudom. Zato se spominjajmo tudi mi pri vseh
opravkih besedi: »Z Bogom začni vsako delo, da bo
dober tek imelo.«

Cerkev svetega rožnega venca je bila dovršena
leta 1883. Velika in nenavadno lepa stavba ima
glavno ladjo, povprečno ladjo in več altarjev. Okra¬
šena je z zlatom, marmorjem in z umetnimi slikami.

10 *

148

Nad njo se dviga visok zvonik s štirimi oddelki, vso
lepoto pa dovršuje kupola, enaka kroni, postavljeni
nad svetiščem.

Posebno pozornost zasluži Marijina podoba v
velikem altarju. Jernej Longo je potreboval za novo
Cerkev sliko Kraljice svetega rožnega venca. Dobil jo
je v Napolu, kakršno je želel, toda bila je predraga.
Takrat namreč še ni imel toliko denarja. Zvedel pa
je, da i m a neka redovnica v Napolu sliko, ki mu bo
morebiti ugajala. V dotičnem samostanu so mu jo
pokazali, toda kako se je začudil, ko je ugledal staro
obledelo podobo! Dolgo je premišljeval, ali bi jo vzel
ali ne. Bila je precej velika, poldrugi meter visoka in
en meter široka. Slednjič se je vendar odločil zanjo,
naložil jo na voz ter pripeljal v Pompeje. Dobil je
umetnika, da jo je prenovil. Potem je bila blagoslov¬
ljena in izpostavljena javnemu češčenju v cerkvi. Od
tega časa pa so se začeli čudežni dogodki na pri¬
prošnjo Matere božje. Kakšna je neki ta slika?

Predstavlja nam Marijo kot Kraljico na prestolu.
Pred njo klečita sveti Dominik in sveta Katarina Si-
jenska. Mati božja drži v desni roki Jezusa, z levo
roko pa podaja rožni venec sveti Katarini Sijenski.
Prav tako podaja božje Dete rožni venec svetemu
Dominiku. Na sliki je izražena milina, ki vabi člo¬
veka, naj se z zaupanjem obrača do Pomočnice krist¬
janov. Pripovedujejo, da odseva od tistega časa, ko
so postavili Marijo v altar, iz njenih oči neka po¬
sebna dobrota, kakršne poprej niso opazili. Jernej
Longo pa je sploh trdil, da je Marija sama poveličala
svoj obraz na sliki.

Omeniti moramo tudi prestol, na katerem kra¬
ljuje sveta Devica. Okrašen je z zlatom, srebrom in
biseri. Ako imajo pozemeljski kralji kolikor mogoče
lepe prestole, zakaj bi ga ne imela Kraljica nebes in
zemlje? Kako naj šele opisujemo dragocenosti, s ka¬
terimi sta ozaljšana Jezus in njegova Mati! Tudi mi¬
losti, ki so jih prejeli romarji na tem kraju, ne
moremo naštevati, ker jih je nenavadno veliko.

Gotovo je marsikdo izmed vas, dragi verniki,
vpisan v bratovščino svetega rožnega venca. Le

149

zvesto opravljajte svoje molitve in pridobivajte še
druge za to bratovščino. Papež Leon XIII. (1878 do
1903), kakor tudi drugi papeži so jo visoko cenili in
obdarovali z obilnimi odpustki.

0 sveta Devica, Kraljica rožnega venca! Ti sama
si izbrala milostipolni kraj v Pompejih in premnogim
podelila veliko dobrot. Tudi jaz te prosim pomoči. Ne
pozabi me, ki klečim pred teboj z rožnim vencem v
roki. Vem, da si Mati usmiljenja. Če me ti zapustiš,
ga ni, ki bi mi pomagal. Kraljica svetega rožnega
venca, prosi za nas. Amen.

Eden in trideseti dan.

Naša Gospa v Guadalupe na Španskem.

Macedonski kralj Aleksander Veliki (336—323
pred Kr.) je bil nenavadno pogumen vladar. Kar
zapored je premagal Grke, Perze in Egipčane. Okrog
glave je nosil dragoceno vezilnico kot znamenje kra¬
ljeve časti. Prigodilo se je, da je bil eden njegovih
vojakov hudo ranjen v boju. Aleksander je hitel k
njemu, vzel svojo biserno vezilnico raz glavo in ob¬
vezal ž njo ranjenega vojaka. Kralj gotovo ni mogel
skazati večje odlike pogumnemu borcu, kakor mu jo
je skazal s tem dejanjem.

Dragi verniki! Tudi Marija ne nosi krone sama
za sebe, temveč želi, da bi jo nosili enkrat tudi mi
kot odliko za srečno dokončani boj s sovražniki zve-
ličanja. Zato nam je najlepši zgled vseh čednosti.
Poleg nje so pa tudi svetniki naši vzori, da jih po¬
snemamo. Izmed mnogih omenjamo enega, ki je bil
v posebni zvezi z Marijino cerkvijo, kamor bomo
danes potovali. Pridobil si je zaradi svojega popol¬
noma Bogu vdanega življenja častno ime »Sveti Janez
od Boga«. Njegov god obhajamo 8. sušca.

Janez se je rodil na Portugalskem leta 1495.,
torej ob času, ko je odkril Krištof Kolumb Ameriko.
V mladih letih je bil zelo nemirnega duha. Zapustil
je rojstno hišo in šel v daljni svet, ne da bi starišem
kaj o tem povedal. Mati je tako žalovala, da je vsled

150

tega umrla. Janez pa je blodil kakor zgubljeni sin iz
kraja v kraj. Brez vseh sredstev je dobil končno
vendar službo ovčjega pastirja na Španskem. Pa tudi
tukaj ni ostal dolgo. Sprejeli so ga k vojakom, kjer
ni videl najlepših zgledov. Vdal se je slabim tova¬
rišem in njih spridenim navadam. To pa ni trajalo
dolgo. Neko noč je moral stražiti vojaško blago, da
bi ne prišlo roparjem v roke. Janez je na straži
zaspal in se zjutraj zelo prestrašil, ko ni bilo nikjer
blaga, ki mu je bilo izročeno v varstvo. Stotnik je
bil tako razkačen, da je obsodil Janeza k smrti na
vislicah. Že je stal pod drevesom, na katerem bi bil
moral viseti. Toda v zadnjem trenutku se je zasmilil
višjemu poveljniku. Pomilostil ga je in kot nezanes¬
ljivega odslovil iz vojaške službe.

Zdaj se je Janez popolnoma spremenil. Obžaloval
je dosedanje lahkomiselno življenje in postal čisto
drug človek. Najprej je romal k Materi božji v Guada-
lupe, ki jo bomo tudi mi danes obiskali. Tukaj si je
v vesoljni spovedi očistil dušo, potem pa obljubil
sveti Devici, da bo z dobrimi deli nadomestil, kar je
storil hudega. Pripravljen je bil na vsako trpljenje,
katerokoli bi mu bilo naloženo. Nobena stvar ga ni
več odvrnila od prave poti. Ostal je stanoviten do
konca.

Njegova posebna želja je bila, da bi se posvetil
oskrbovanju revežev in bolnikov. V južno-španskem
mestu Granadi je hodil bos in v zanemarjeni obleki
od hiše do hiše, proseč miloščine ne zase, temveč
za ubožce. Otroci so letali za njim in se norčevali iz
njega. Tudi odrastli so se mu posmehovali, češ. da ni
pri pravi pameti. Ko pa so pozneje videli, koliko re¬
vežem je pomagal in kako ljubeznivo je stregel za¬
puščenim bolnikom, so se čudili njegovemu usmi¬
ljenemu srcu. Sprosil je toliko denarja, da je zidal
v Granadi bolnišnico, v kateri je dobilo prostor ve¬
liko bolnikov. Na zadnje pa je tudi sam zbolel. Pri¬
povedujejo, da mu je ob smrtni uri brisala Marija
pot raz čelo in ga ljubeznivo tolažila z besedami: »To
je tista ura, ob kateri ne zapustim svojih služabni¬
kov.« Umrl je 8. marca leta 1550., star 55 let. Prištet

151

je svetnikom in določen kot zavetnik umirajočim. On
je ustanovnik usmiljenih bratov, ki oskrbujejo
bolnike.

* * *

Daleč od nas je dežela Španija, znana v naših
krajih komaj po imenu. Obdana z Atlanškim in Sredo¬
zemskim morjem je zvezana samo ob severni strani
s suho zemljo. Na Španskem so velike reke, visoke
gore in dosti zapuščenih, neobdelanih pokrajin, ki
bi jih primerjal puščavam. V bližini Sredozemskega
morja, posebno ob južni strani, pa je Španija zelo
rodovitna. Povsod bujna rast, krasni vrtovi s ple¬
menitim sadjem in vinogradi s svetovno znanim
sladkim grozdjem.

Če se peljemo iz glavnega mesta Madrida proti
zapadu, se ustavimo na postaji Navalmoral. Z n a m i
izstopi veliko romarjev, ki so name¬
njeni kakor mi na glasovito Marijino
božjo pot Guadalupe.

Guadalupe je mestece s tritisoč prebivalci. Ni že
več daleč od Portugalskega. Raztegnjeno je v prijazni
dolini, nad katero se vzdiguje gorovje enakega imena
(Sierra de Guadalupe). Mestece je zaslovelo ob času,
ko je vladal na Španskem pogumni kralj Alfonz XI.
(1312—1350). Rekli so mu »Alfonz Strogi«. Velike
preglavice so mu delali Mavri, pripadniki Mohame¬
dove vere, ki so imeli takrat velik del Španije v
svoji oblasti. Toda Alfonz jih je srečno premagal, da
niso več upali napadati njegovih dežel. V zahvalo
za to zmago je sezidal v mestecu Guadalupe krasno
Marijino cerkev in velik samostan. Oboje je izročil
menihom svetega Hieronima, da so oskrbovali dušno
pastirstvo.

Glavna zgodba pa pride zdaj, zgodba namreč,
odkod in kako so dobili Marijino podobo v Gua¬
dalupe.

Imenovano podobo, izrezljano iz lesa, je poslal
papež Gregorij Veliki (590—604) v spomin svojemu
prijatelju svetemu Leandru, škofu v Sevilli na Juž¬
nem Španskem. Mašnik, ki je nesel iz Rima ta Ma-

152

rijin kip svetemu Leandra, se je peljal po morju
v Sevillo. Med vožnjo je nastal tako hud vihar, da
popotniki niso pričakovali več rešitve. Zadnje upanje
jim je bila še Marija. Prižgali so sveče, pokleknili
pred njeno podobo in prosili sveto Devico, naj jih
obvaruje smrti v morski globočini. Vihar je ponehal
in ladja je mirno priplavala v Sevillo.

Škof Leander je izpostavil podobo Matere božje
v javno češčenje. Toda ko so pridrli Mavri leta 711.
na Špansko in zavzeli mesto Sevillo, so preskrbeli
takratni kristjani še pravočasno Marijini podobi
varno zavetje. Vzeli so jo iz altarja stolne cerkve in
jo odnesli čez gorovje v dolino Guadalupe. Tukaj so
jo zakopali z malim zvoncem vred v zemljo. Na zvon¬
cu je bilo vdolbeno poročilo, odkod so podobo pri¬
nesli in kdaj je bila skrita v zemljo. Ker se Mavri
niso hoteli umakniti iz dežele ter se vedno bolj po¬
mikali proti sredi Španije, ni nihče upal odkopati
podobo, da ne bi prišla nevernikom v roke.

Podoba je bila v zemlji 600 let. V tem dolgem
času so se Španci vedno bojevali z Mavri in končno
toliko dosegli, da so dobili pokrajine med rekama
Tajo in Guadiano z dolino Guadalupe zopet v svojo
posest.

Pravljica govori, da je prignal pastir v to do¬
lino ovce na pašo. Iskal je eno, ki se mu je zgubila
ter prišel do studenca, tekočega izpod skale. Tukaj
je zagledal lepo gospo vso v svetlobi. Pokazala mu
je kraj, kje naj išče podobo. Po dolgem kopanju je
našel dragoceni zaklad, leseni kip Matere božje z
Jezusom v naročju, poleg pa zvonček s poročilom,
odkod je bila Marija prinesena in kdaj je bila za¬
kopana v zemljo. Vesel jo je nesel v bližnjo vas in
izročil ondotnemu duhovniku.

Čudovita novica je bila hitro razglašena po vsi
okolici. Kmalu je stala kapela na kraju, kjer je
pastir našel podobo. O dogodku je zvedel španski
kralj Alfonz XI., ki smo ga zgoraj omenili. Ker je
prav takrat — bilo je leta 1330. — premagal Mavre,
je v zahvalo za to zmago, posebno pa še v spomin
najdenja Marijine podobe, namesto dosedanje ka-

153

pele zgradil na onem kraju cerkev v čast Materi
božji, poleg cerkve pa samostan za redovnike svetega
Hieronima. Poprej neznatni kraj Guadalupe je postal
zdaj slaven po vsi Španiji in tudi izven njenih mej.
Kdor že ni sel kot pobožen romar v Guadalupe, šel
je vsaj zato, da bi videl ondotno cerkev. Še dan¬
danes jo vsak tujec, ki potuje po Španiji, rad obišče,
ako mu je le mogoče. Kralj Alfonz je namreč, ko je
začel zidanje, rekel: »Za nebeško Kraljico in za
božje Dete se spodobi dom, pri katerem ne smemo
gledati na trud in ne varčevati s stroški.«

Da, kristjani! Časti, ki jo je dal Bog Mariji, ne
moremo po vrednosti ceniti mi revni ljudje, temveč
jo ceni samo Bog. Kakšno dragoceno krono ji je
položil na glavo! Ta krona pa ni zložena iz zlata,
srebra in dragocenih biserov, temveč je sestavljena
iz Marijinega zasluženja in iz njenih lepih čednosti.

Cerkev v Guadalupe je bila v teku stoletij več¬
krat popravljena, toda v bistvu je še dandanes taka
kakor nekdaj. Visoki zvoniki naznanjajo romarjem
že od daleč veličastvo Marijinega domovanja. Taka
lepota zunaj, kakšna še le znotraj! Hiša božja je
razdeljena v tri ladje, podprte s stebrovjem, nad
katerim se vzpenjajo mogočni gotski oboki. V velikem
altarju kraljuje milostna Devica z Jezusom v naročju.
Ob večjih praznikih migljajo lučke iz srebrnih lampic
okoli njenega prestola. Ob stranskih ladjah se vrstijo
kapele z mnogimi altarji. Vse, kar je v cerkvi iz lesa
ali marmor ja, je delo znamenitih španskih umetnikov.
Prav tako so slike umotvori glasovitih domačih moj¬
strov. V eni kapeli so ob stenah razpete železne ve¬
rige, ki so jih nekdaj nosili ujeti kristjani v mavriški
sužnosti. Spominjajo domačine, koliko so morali
trpeti njih predniki v afriških ječah zaradi svete vere.

Ob vnanji strani so cerkvi prizidani križni hod¬
niki, skozi katere je diven pogled na vodopade, ki
namakajo vrtove. Nad vrtovi pa se vzdiguje samostan,
v katerem prebivajo redovniki.

Tukaj je že molila neprešteta množica vernikov.
Tukaj je klečalo že veliko svetnikov, med njimi tudi

154

sveti Janez od Boga, o katerem ste slišali v današnjih
Šmarnicah.

0 Marija! Čeprav še ne moremo gledati tvoje
lepote, veselimo se vendar, da te je Bog tako visoko
povzdignil. Prosi za nas, da pridemo v tvojo dražbo
in postanemo deležni tvojega veličastva. Amen.

Sklep.

Hvala vam, ljubi Marijini častilci, da ste s takim
veseljem in v tako obilnem številu prihajali k Šmar¬
nicam. Naj vam Marija bogato povrne, kar ste sto¬
rili v njeno čast. Razveseljivo znamenje našega za¬
sebnega, družinskega in narodnega življenja je pri¬
srčno češčenje Matere božje. Dober Slovenec je zvest
podanik svete Cerkve in Marijin ljubitelj. Najobsež¬
nejša slovenska narodna pesem je Marijina pesem.
Najbolj razširjeno dekliško ime je Marija. Kar se je
naredilo lepega v njeno čast, za to je hitro zvedelo
naše ljudstvo in se tistega poprijelo. Bolj ko smo Ma¬
rijini, bolj se v nas lesketa značaj slovenstva. Ali
ni tako? Marija je bila in naj ostane ljubljenka slo¬
venskega naroda.

Vonjava Marijinega češčenja naj vzduhti po na¬
ših vaseh in domovih! Napeljujte, krščanski stariši,
otroke k pobožnosti do Marije. Nad vsem našim
imetjem, premičnim in nepremičnim, naj počiva njen
blagoslov. Sladka ljubezen do Marije naj se nam
sveti v očeh, naj nas spremlja pri delu in živi v na¬
ših srcih. Bodi nam, o sveta Devica, tolažba v trplje¬
nju in zavetje ob smrtni uri, da nam ne bo težka
ločitev od tega sveta.

Poglejmo pravičnega kristjana, ki zapušča do¬
lino solz. Ali ni na njegovem obrazu čudovita
barva? Ali ne opazimo na vseh potezah nekaj vzvi¬
šenega kot znamenje, da prihaja tista ura, ko se bo
duša božjega otroka združila s svojim Bogom? In te
na pol odprte oči? Ali ne kažejo, kako bi se že rade
zaprle revnemu svetu in zagledale prejkoprej Zve¬
ličarja v njegovem veličastvu? Kaj pa skoraj smeh

155

na ustnicah? Kakor bi okušale že od daleč veselje
blaženih in komaj čakale, da bi uživale nebeške
sladkosti. Poglejmo še to izmučeno telo. Kmalu bo
rešeno vezi, ki so ga priklepale na zemljo. Vsejano
bo v trohnobi, toda vstalo v poveličanju. Zakaj bi
se torej bali umreti? Saj je v Gospodovih očeh dra¬
gocena smrt njegovih svetnikov. Ako delamo dobro,
čemu strah? Ako pa smo zgrešili pravo stezo, obr¬
nimo se brez zamude na pot zveličanja. Zdaj je še
dan, ko nam sije solnce milosti božje.

K tebi pa, o Kraljica nebes in zemlje, povzdi¬
gujemo svoje oči in te prosimo, da bi pogledala na
nas s prestola svoje milosti. Z nami bodi v srečnih
dneh, da Boga ne pozabimo; z nami bodi v težkih
časih, da potrpežljivo prenašamo bridkosti življenja
Vse, za katere smo dolžni moliti, izročamo tvojemu
varstvu. Pod tvojim materinim plaščem naj dobijo to¬
lažbo in pomoč.

Lep je šopek, povit iz raznih cvetic, prijeten za
oko in prijeten za vonjavo. Najlepši šopek pa je tisti,
ki smo ga spletli, ko smo sveto Devico tolikokrat
obiskali pri šmarnični pobožnosti. Za njega bomo
prejeli enkrat nevenljivi venec, ki ga ima Marija pri¬
pravljenega za svoje častilce.

Kadar nam zadnja ura bo bila,

Mati premila, pridi po nas!

Ti takrat pelji v raj nas veseli,
tam bomo peli hvalo ves čas.

156

Kraljica mila slavljena.

Za enoglasno ljudsko petje ali za mešani zbor.

Zmerno.  Jos. Lavtižar.

P

157

Ne prehitro.

Zadržuj!


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000517880