Poštama plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto V. št. 10.
Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni
predal 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 50 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1.50 Din. %a inozemstvo celoletna naročnina 90 Din.
Kranj, 6. marca 1956.
Današnja inteligenca
(Poizkus avtokritike)
I.
Socialni vzroki propadanja.
Med tein, ko vzdihujemo nad hiperpodukci-jo inteligence, bomo v najkrajšem času dejansko ob vso inteligenco. Današnje družabne razmere uničujejo z neznansko hitrostjo obenem s srednjim stanom tudi inteligenco. Da kljub temu tožimo o preveliki produkciji inteligence. je krivo dejstvo, da se je razblinil tudi že pojem inteligence.
Po današnjem pojmovanju je inteligent vsak akademsko izobraženi človek, torej tudi tisti doktor medicine, ki se je specializiral za zo-bozdravništvo in ki po svojo promociji ne tlela drugega ko dan za dnem vrta ljudem po zobek in prešteva svoje dohodke in izdatke. Da bi še kdaj odprl kakšno knjigo ali sc resno poglobi! v katero izmed družabnih vprašanj, za to ni časa. Vso politično in kulturno modrost črpa iz dnevnega časopisja, ki prav tako njemu laže kot njegovima sosedoma: štacimarju in krčmarju. Če ima dobre zveze in srečno roko. se polagoma privrta do vile in avtomobila, njegova družina pa do vsakoletnega letovanju. Njegov kolega, ki ima pri vrtanju manj sreče, si more privoščiti manj teh »kidturnih" pridobitev. zato pa njegove misli in voljo tembolj zavzemajo skrbi za vsakdanji kruh in to, da vsaj na zunaj vzdržuje tisti standard „boljših" ljudi, h katerim inteligenca hoče spadati.
Krivico bi delali zobarjem, če ne bi takoj poudarili, da povedano velja za večino naših izobražencev. Na eni strani je moderna tehnika zbirko ..kulturnih potreb" za boljše ljudi silno povečala.»današnje družbene razmere pana drugi strani inteligenco gospodarsko čedalje bolj stiskajo. Zato je akademsko izobražen človek primoran vse svoje duševne in fizične sile osredotočiti okoli svojih dohodkov, da vsaj na zunaj in na videz obdrži zase in svojo družino standard tako imenovanih boljših ljudi in s tem družabni ugled in notranje zadevo1! jsfvo.
la trdovratni boj za ohranitev standarda ..bol jših ljudi je za življenje današnje inteligence najbolj značilen, obenem pa katastrofalen za njeno kvaliteto. Toliko obeta mladi študent, ko pa po diplomi stopi v službo in ko se celo oženi, je njegov zanos in njegov idealizem pokončan in postane kruhoborec. ki ga ni mogoče pridobiti za nobeno delo. ki ne obeta neposredno ali posredno zaslužka.
Inteligenca je poklicana za politično, gospodarsko in kulturno vodstvo naroda. Da more (o nalogo vršiti, j j mora družba dati poleg boljše in globlje izobrazbe tudi časa ter primerno tvarno preskrbo in neodvisnost, listi poklici torej, ki ob napornem celodnevnem delu ne nudijo človeku drugega, kakor stanu bolj ali manj primerno preživljanje, niso sposobni tvoriti narodove inteligence. Pri obstoječih ~nspodar.skih razmerah pa velja danes to skoru; za vse akademske poklice. Delovni tempo, ki ga je uvedla tehnika v industriji, se zaradi konkurenčnega boja čedalje bolj prenaša tudi v akademske poklice. Najsibo inženir. zdravnik ali odvetnik, vsakdo mora urno in naporno delali ves dan, če hoče imeti po današnjem pojmovanju stanu iprimerno preskrbo. Vsaka krajša ali manj intenzivna zaposlenost pomeni veliko zmanjšanje dohodkov.
la celodnevna poklicna zaposlenost, ki se ji pridružuje še neprestana skrb za tvarni obstanek ali za zbol jšanje dohodkov, kar ie tudi razumljivo, ker današnja družba ceni človeka le po denarju, napravlja življenje današnje inteligence na las podobno življenju drugih meščanskih pridobitnih krogov. Vse fizično in
okoli lastnega tvarnega uspevanja, za notranjo poglobitev ali za delo v korist naroda, v katerem živi in za katerega bi kot inteligent v prvi vrsti moral živeti, za vse to ni časa niti smisla in čedalje manj tudi sposobnosti. Z možgani je namreč tako kot z mišicami, če jih ne rabiš, okrnijo. Večja bistrost in globina in širše obzorje, kar naj bi akademsko izobraženi pridobil § svojimi študijami, ginejo in tope, če se človek ne peča stalno z duševnim delom. Imamo zato zmerom več inženirjev, zmerom več juristov, zmerom več profesorjev, inteligence pa kmalu ne bomo imeli. Vse naše javno življenje, bodisi v politiki, bodisi na gospodarskem ali kulturnem področju, je zato tako šuš-marsko, plitvo in diletantsko. Če bi ga vodile naše mase, kmet je in delavci sami, gotovo ne bi izkazovali take nesposobnosti, kot jo kažejo luko imenovani inteligenti.
Temu se pridružuje še moralna dekadenca. Kje je tista brezmejna požrtvovalnost, naših prednikov, ki so samo iz ljubezni do svojega naroda v prejšnjih desetletjih pod dosti neugodnejšimi pogoji postavili stavbo naše kulture na evropsko višino. Današnji kruhoborski inteligent pušča vse svoje telesne in duševne sile v poklicnem delu in gleda, da se v javnem življenju uveljavlja le tam, kjer kaj nese. Politika, ki naj bi bila skrb za narodov blagor, postaja zato trgovsko opravilo posameznika, kulturna dejavnost ; pa obrtniški •' posel. Vse j a v n o delo se presoja iz vidika donosnosti, zato ni čuda, da del naše
naš nar o d od p o v e
inteligence hoče, da se
svoji s a m o
bit-
no.s ti, ker javno delo pri tako maloštevilnem narodu ne more kaj prida d o naš ati.
Inteligent bi moral biti tvarno tako neodvisen, da bj mogel svoje politično in kulturno prepričanje javno izpovedati, zagovarjati in uveljavljati brez strahu zn svoje eksistenco. Nadponudba akademskih poklicev je pa danes inteligenia, bodisi v javnih bodisi v zasebnih službah, tudi intelektualno popolnoma zasužnjila njegovim delodajalcem. Namesto da bi inteligenca vodila in dajala smernice toku (javnega življenja, politiki, gospodarstvu in kulturi, se mora toliko tresti za svoje piškave službice, da postaja najbolj kupljiv element v družbi in da svoja prepričanja menja kot umazano perilo z vsako spremembo vlade. Na pritisk od zgoraj prva klone inteligenca in njena prepričanja določajo bivši mesarji in prekupčevalci v naših zmešanih političnih razmerah. Ne samo, da ni inteligent, kdor nima svobodnega lastnega prepričanja, ali kateremu je prepričanje le boljši kos kruha, temveč izgublja inteligenca v takih razmerah tudi smisel, veselje in pravo orientacijo za nesebično javno delo.
Razumljivo je tedaj, da se ..kulturna in socialna revija" naše napredne inteligence norčuje iz slovenskega kulturnega prizadevanja in ga klasificira za »kulturno rast 1 injakarstvo" ter predlaga za slovenske kulturne pridelke isti postopek kot za ,,odvišno“ brazil isko kavo. Razumljivo je tudi, da je bil sestanek slovenske katoliške inteligence ob priliki evharističnega kongresa tako slabo obiskan in brez vsakega življenja in razgibanosti (med tem. ko so se kmečke in delavske mase svečanosti udeležile s tako vnemo in požrtvovalnostjo, da so nekateri prišli peš iz Savinjske doline v Ljubljano z nekaj dinarji v žepu).	(Dalje)
Še bi nas hoteli obremenjevati
Neki J. premišljuje v »Slovenskem narodu", kako bi prišli do denarja za ljubljansko bolnišnico. Kajti od države ga ne moremo pričakovati, saj so davki že tako narasli, da ogra-žajo bit posameznikov in da propadata trgovina in obrt. Zato je treba priti do potrebnega denarja brez povišanja davkov in tako, da ne bo pri tem trpela državna blagajna. In sicer se bo dal djpbiti denar z — izdajo srečk, torej z
—	loterijo!
Da je lak predlog postal med nami mogoč, je pač znamenje, kako globoko smo že padli Slovenci pod vplivom jugoslovensko nacionalne centralistične vzgoje, kako smo zgubili vsako samozavest in vsak čut ponosa. Iz pravice skušajo jugoslovem z uspehom narediti milost in do milosti nima seveda nihče pravice. Če je ne dobiš, pomagaj si sam, trpi, krvavi naprej. In vadi se v trpljenju, zakaj ne bomo te tepli samo z bičem, ampak s škorpijoni. Čemu bi tudi tako ne delali z narodom, ki ni pripravljen boriti se do zadnjega za svojo pravico.
Da se pokaže plazeča abotnost tega predloga v vsej njegovi Slovence ponižujoči posebnosti. naj navedemo nekaj sicer že znanih dejstev.
Ljubljanska bolnišnica je državna naprava. Država pobira prispevke in davke zanjo. Država je torej tudi dolžna vzdrževati in spo polnjevati jo, seveda tudi dozidavah ali zidati novo. če tako ukazuje potreba. To je popolnoma naraven poslcdek lastninstva.
In povsod drugod v Jugoslaviji se dela tako
denarjem, popravljajo jih z njim in vzdržujejo.
Samo v Sloveniji ne! Samo v Sloveniji morajo ležati bolniki po tleh, po dva na enem. ležišču, morajo v bolnišnici, kamor so prišli po zdravje, umirati, ker nimajo zadostne zdravniške pomoči, ker se okužujejo vnovič zaradi preslabo razkuženih prostorov in predmetov.
In samo v Sloveniji mora banski svet sklepati resolucije, naj že vendar kedaj vrne državna uprava javnim bolnicam listih 5 milijonov dinarjev, ki po zakonu o bolnicah obremenjujejo državno blagajno. Morajo sklepati, ker bolnice tega denarja že leta ne dobe.
Kako je vse to mogoče? In zakaj prav in samo pri nas, v Sloveniji? Mar zato, ker ni denarja?
Toda, če se dobi denar za bolnice v Belgra-du, res ne vemo in ne razumemo zakaj bi ga prav tedaj zmeraj zmanjkovalo, ko gre za Slovenijo. Najmanj pa bi po pravici lahko zahtevali, da ni Slovenija zmeraj tista, ki je zapostavi jana. Naj bj se torej kedaj tudi Bel-gradu ka j odreklo in dalo L j ubl jani, pa bomo videli. da Belgradu ne bo treba dolgo čakati, da dobe, kar je treba.
Toda že ga vidimo, j ugoslovenarja. ne vemo če večjega hlapca ali večjega hinavca, ki se mu važno in zaskrbljeno guba čelo: »Veste, Slovenci, zaradi narodnega in državnega, edin-stva' je treba nekoliko potrpeti, država ima tolikanj izdatkov za vse bolj važne zadeve..."
In to je spet ena izmed najbolj grdih in edinstvenih laži. Kajti resnica je. da so na-
Uprava: Kranj, Strossmajerjcv trg štev. 1. Poštnočekovni račun Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifi.
Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju Predstavnik tiskarne France Uhernik, Kranj.
denar za stvari, ki niso bile niti nujne, ki so bile vrh tega v vsakem pogledu zgolj krajevne koristi. Za pančevski most je izdala država 485 milijonov dinarjev, za ureditev belgraj-skih obrežij 110 milijonov, za Battignollesove železnice nad 900 milijonov, za avtomobile o-srednje vlade in uprave nad 5 milijonov.
V	vsakem oziru so to manj nujne, manj potrebne stvari, kakor bolnišnice. Pa je bilo zmeraj denarja zanje!
Nikoli pa ni denar ja zato, da bi se pomagalo največjim revežem, težko bolnim v — Sloveniji!
Ali je pa morebiti vzrok tega zapostavljanja ta, ker prav Slovenija plačuje premalo?
No, pa tega si danes že noben jugosloven več ne upa trditi. Sicer so jugoslovenski listi v tem pogledu zelo, zelo previdni. Nikjer ne zaslediš številk v njih, ki bi po pravici in natančno dokazovale gospodarsko izžemanje Slovenije. Zadnji, ki je v tem oziru upal govoriti o „poiraznih“ številkah za Slovenijo, je bil nekdanji podban dr. Pirkmajer, a tudi on je bil tako previden, da ni svojih trditev „uteme-ljeval“. Se mu je že zdelo, da je tako bolje! Mi smo pa v lanski 39. številki dokazali in natančno s števili podprli, da plačujemo okoli 630 milijonov na leto več, kakor dobivamo nazaj.
Mendči je po vsem tem odveč posebej kazali na škodljivost takih predlogov. Kajti če bomo tako delali, bodo v Belgradu kmalu dobili okus, pa nam še za druge stvari ne bodo dajali. Nekega dne bodo ustavili dajatve za vseučilišče, za nameščence, za upokojence, za železnice, pa bodo rekli: „Pomagajte si z loterijo, saj vi znate, v ,Narodu’ smo brali!“
Brezprimerno naivnost pisca kaže tudi, k;> govori, kakor da bi se dal denar s srečkami kar pričarati iz tal. Dejansko bi bilo pa treba tudi ta denar izvabiti iz naših ljudi, bila bi to tudi nekaka javna dajatev, čeprav v drugi obliki. In tisti denar, ki bi šel za srečke, bi bil samo odtegnjen že tako obubožanemu gospodarskemu telesu Slovenije.
Res, ta imenitni predlog ni drugega, ko plod zadretre, ko vidi jo jugosloveni, kako se obrača ljudska jeza zoper njihovo edinstveno jugoslovanstvo. Ni zastonj in slučajno izšel v jugoslovenskem »Slovenskem narodu1’. Hoteli bi jugosloveni odvrniti ljudsko pozornost od jedra vprašanja. To pa se glasi:
Sami hočemo upravljati svoje zadeve, pa tudi svoj denar. Konec mora biti ponižujočega stanja, da sme nam tuja čaršija grabiti naš denar in nam potem deliti drobtinice — pa Š3 te le, kadar se ji zdi.
Jugoslovenarstvo oživljajo
JNS se je spet nekje in po nekakšnem „ustanovila". In „Jutro“ je tej ustanovitvi kluba po slancev JNS posvetilo uvodnik.
Vse to je tako naravno kakor suša, če ni
a.
Kadar nanese beseda in politično razglabljanje na JNS, je vsakomur jasno dvoje: prvič, da ni imela, nima in ne bo imela ta stranka nikoli ne slovenskega, ne hrvaškega, ne srbskega ljudstva za seboj, in drugič, kar je naraven nasledek prve ugotovitve, da more torej računati samo takrat na kako politično veljavo in moč, če bi prišla ali mogla priti zoper voljo ljudstva, zgolj s pomočjo kakšnih „temnm sil“ na površje. To se pravi na nedemokratičen, absolutističen način.
S takih vidikov je treba torej motriti sleherno izjavo JNS in precenjevati njeno verjetnost, ki je tem manjša, čimbolj se oddaljuje od zgorajšnjega dognanja. To oddaljevanje je hkratu tudi dobra mera za notranjo moč te stranke. Kajti psilogično — logično je nei./-giben sklep: bolj ko se kdo izmika resnici in dejstvom, šibkejši je.
Če pa beremo omenjeni uvodnik je pa JNS res taka, kakor so jo označevali te dni minister Jankovič in Jevtičevi pripadniki:	stranka
bivših ministrov, brezposelna gospoda, društvo za vzajemno tolažbo. Poslušajmo torej. Najprej slovesna napoved:
»Ustanovitev lastnega kluba ... je zunanji znak, da stopa JNS iz svoje dosedanje rezerve . . .“
in takoj na to obljuba odrinjenim jugoslo-venskim nacionalistom:
„Izvršiti se imajo pred vsem važne spremembe v vodstvu . .
No, kdor pozna te j ugoslovenske nacionalne p-enerale, ta ve, da pohodovci ne smejo preveč upati. Pa to je njihova reč.
„JNS je bila ustvarjena, da organizira sodelovanje naroda . . .“
Ustvarjena, to se pravi v slovenščini iz nič narejena. To je res. Kajti od zgoraj je bila narejena ta stranka iz ničevnosti jugosloven-skega nacionalizma in na nič se ni imela nasloniti. In tudi to je res, da je od vsega začetka organizirala samo „narod“, kajti na slovensko, hrvaško ali srbsko ljudstvo sploh ni smela in mogla računati. Prav zaradi te organizacije „naroda“ in odrivanja ljudstva je danes jugo slovenska velika gospoda »brezposelna'*.
Zdaj pa pride tisto jugoslovensko centralistično lepo:
„JNS ... je že po tem svojem poslanstvu v svojem bistvu demokratična organizacija.“
Ta demokratičnost se je kazala najbolj volilnem redu, v organizaciji stranke in pa v tem, da niso dali nobeni resni opoziciji mo-gočosti, da se sploh politično organizira. Seveda je tudi JNS za „ . . . osebno svobodo . . namreč za tako, da lahko pošlje nevšečne nasprotnike v pregnanstvo, kakor je to storila z dr. Kulovcem, dr. Natlačenom, dr. Ogrizkom in dr. Korošcem.
Nadal je jie za JNS za „ . . . pravno varnost . .
Ta zmisel za pravno varnost je gotovo JNS najbolj pokazala takrat, ko je celjsko upravno sodišče razsodilo, da je izrek o pregnanstvu zgoraj omenjenih slovenskih mož protizakonit, pri čemer naj zaradi jasnosti in posebnosti omenimo, da se je izreklo njihovo pregnanstvo
po zakonu zoper potepuštvo. Kajti takoj, ko si je. upalo upravno sodišče v Celju razsodili tako po svoji vesti in vednosti, že je bilo menda kar telegrafično odstavljeno. In „Jutro'4, ki je za ..pravno varnost**, ni kar nič prikrivalo svojega zadoščenja in je v pouk drugim sodnikom takoj prineslo poročilo o upokojitvi vseh celjskih upravnih sodnikov ter obenem naravnost kazalo, kaj in kako.
Taka je torej jugoslovensko - nacionalna pravna varnost: če postaneš siten ali celo — nevaren, te lahko pošljejo v pregnanstvo, odstavijo pa sodnika, h kateremu pojdeš iskal pravnega varstva.
„Jutro“ seveda zatrjuje, da JNS ne mara za strankarski monopol, češ da je prav ona
„dali novi društveni in zborovalni zakon, ki je omogočil, . . . da so bile poleg nje osnovano tudi druge stranke . . .“
Seveda „Jutro“ ne pove, da so se mogle stranke snovati le po dovoljenju notranjega ministra, ki je bil pripadnik JNS in glede katerega so računali, da bo zmeraj v rokah te stranke. In prav tako ne pove, da bi ne bila dobila nobena stranka ustanovitvenega dovoljenja, če bi se bilo zdelo, da utegne postali JNS nevarna, fn seveda tudi zamolčuje, da je bil namen JNSarskega društvenega in zboro-valnega zakona, da za vselej preoreči politično organiziranje Hrvatov, namen, ki se je P> korenito ponesrečil, ki ga pa JNS ne more tajiti kljub temu, da je zdaj na mah odkrila tudi hrvaško vprašanje.
V, teh težkih stiskah in ob spoznanju, da je centralizem pri nas danes najbolj obsovraženi upravni sestav, da ga z lasi i slovensko in hrvaško ljudstvo kar najbolj odločno odklanjata, je JNS morala začeti odklanjati celo centralizem, ki je vendar njen element, brez katerega ji sploh ni obstanka. Vendar ji je treba priznati, da mu je takoj spet odprla unitaristična vratca, da se lahko vrne skoznje:
„Iz nevednosti, ali pa iz prozornega političnega računa se dostikrat v javnosti unitarizem isti s centralizmom.“
Mi spadamo že med tiste. Delamo pa tako ne iz nevednosti, ampak iz vednosti. Kajti mi vemo. da so bili vprav JNSarji, naj so se imenovali že kakorkoli, tisti, ki so 'centralizem uvedli, da so bili prav ti JNSarji tudi, ki so centralizem ne samo držali, ampak še spopol-njevali. Mi vemo tudi, da so ga spopolnjevali in širili v časih, ko so že leta besedičili o dekoncentraciji in unitarizmu, da je bil prav v tem geslu izveden centralizem do poslednjih nasledkov. Skratka, če bi ne bilo JNS in njenih prednic JRKD in JDS, bi centralizma, te naj-večie nesreče za slovenski narod, sploh nikoli ne bilo. In če govori „Jutro“ o prozornih političnih računih, da, taki računi so tudi naši in prav zelo so vidni: pri vsaki priliki kaza<i na krivce slovenske narodne, kulturne, nravstvene in tvarne stiske, svariti pred njimi, naj si spreminjajo tudi obleko, naslov in ime in opozarjati, da je ni razlike med centralizmom, l„dekoncemtralizmom“ in unitarizmom, da so torej to zgolj besede, ki naj slepe in zavajajo.
Še to naj poudarimo: razločka med centralizmom in unitarizmom nam „Jutro“ ni povedalo topot kakor tudi prej nikoli. Če govori
o	najširši samoupravi, je prav tako govorilo
o	njej tudi ob sprejetju centralistične vidovdanske ustave, jo je prav tako napovedovalo ob ustanovitvi banovin, najbolj v tistih dneh,
ko smo dobili v Ljubljano »ljudskega bana“ Marušiča.
Da, tu ima »Jutro** prav: naše nezaupanje do jugoslovenarjev je res zelo prozorno!
H koncu rešuje „Jutro“ v imenu JNS spet kedaj hrvaško vprašanje, potem ko je toliko let razlagalo, da hrvaškega vprašanja ni in pravi,
.,da je treba podpreti vsak resen poskus za pravilno rešitev hrvaškega vprašanja v skladu z načeli ,širokogrudnega’ j ugoslio venskega unitarizma . . .“
I u bi pa rekli samo, da naj bi imeli pri reševanju hrvaškega vprašanja 'tudi Hrvati kako besedo. Te bi jim vsaj JNS ne smela odreči, ko je zdajci odkrila svojo demokratično naturo. No, in Hrvatje so pač že dovolj razločno in dovolj pogosto povedali, da odklanjajo vsa načela jugoslovenarskega unitarizma, naj ima ta že bolj široke ali bolj ozke »grude**. Ne, za jugoslovenarstvo Hrvatov ne bodo dobili. Danes manj. ko kedaj prej.
JNS vsega tega ne vidi. Odtujila se je že davno ljudstvu, če je sploh kedaj samo malo čutila z njim. Zato nima življenja. Zgolj suha veja je na telesu južnoslovanskih narodov. Ves njen pomen je danes v njeni nevarnosti: da osuši še deblo, če je ne odsekamo o pravem času, in da napravi škode pri padcu, če ne bomo pazljivi.
OPAZOVALEC
O beraštvu
Rad verjamem, kar piše g. Dr. A. R. o beraštvu v Nemčiji pred tremi leti. Vlada Hitler s svojimi pomočniki pač tako, kaklor vladajo v nekaterih drugih državah. Leta 1928 smo bili po Nemčiji, na Bavarskem, v Kolnu, Mainzu, jui VVestfalskem in po celotnem Porenju, pa se ne spominjam, da bi nas bil kje kdo prosil miloščine. Pač se pa spominjam dogodka iz Avstrije leta 1931, ki se mi je vtisnil v dušo kakor z razbeljenim železom vžgan. Spremil sem v Gradec sošolca in dekana staro-trškegag. Tu rka v bolnišnico, ikijer je tudi umri.
V	drugi polovici novembra je bilo. Nekaj dni sem čakal gori, da bi gg. zdravniki naredili diagnozo. Grem hladnega večera iz bolnišnice k usmiljenim bratom, kjer sem stanoval. Kar stopi izza pol tem n ega kota med hišami kak štiridesetleten mož, velik, vitek, zdorgfmi lasmi, s priostreno brado, pravi tip nemškega umetnika izza prejšnjih desetletij. Sklene roke in pravi z zamolklim glasom: »Bitte, bitte schon'*. V prvem trenotku sem kar začuden pogledal lepega moža. A ko sem videl oguljeno pelerino in njegove žalostne, proseče oči, sem mu naglo dal, kar sem imel avstrijskega denarja pri sebi. na žalost samo nekaj grošev, fn še danes čutim, kako se j c z obema rokama oklenil moje roke. in. še danes slišim od ganjenosti se tresoči njegov glas: ,,Vergelts Goti, 1 lochvviirden. vergelts Goti tausendmal**. Sel sem proti Annenstrasse. In videl’v sredini mesta kričeč luksus. Pa sem z bolečino mislil: ..Kaj se čudijo ljudje, če so komunisti na svetu?" In st mislim dostikrat danes, ko berem tirade zoper komuniste in gledam življenje: .,Kaj se čudijo, da je toliko komunistov! Čudili bi se naj. da jihni več. Da nismo komunisti že vsi razen ministrov, narodnih (?) poslancev ju nekaterih direktorjev.** A kor še ni, se lahko še zgodi, pravijo modrj ljudje.
Ks. Meško.
Nekaj besed o odgovornosti
„Domovina“, tedensko pohorsko glasilo, raz-mišljuje, zakaj vprašanje naše bolnišnice še zmeraj ni rešeno. Pravi, da je vzrok tudi ta, ker Slovenci, ki so bili prav ministrstvu za narodno zdravje pogostokrat na čelu, niso storili. kar je bilo treba. In sicer so bili to ministri Ivan Pucelj, dr. Novak in dr. Marušič. „Domovina" vprašuje, če so bili ti gospodje slepi in gluhi? da niso videli strahot v bolnišnici, in da za to ne more bili nobenih izgovorov in opravičil. To da ne sme ostati pozabljeno in brez zaslužene kazni, in takih ljudi narod ne potrebuje več.
Io je vse res in prav povedano in eden tistih redkih dogodkov ob enem, ko moramo celo pohorcem pritrditi. Le da moramo takoj tudi dodati, da ne verjamemo v resničnost moralne ogorčenosti, s kakršno obsojajo pohorci svoje nekdanje strankarske tovariše danes, ko so v sporu z njimi. Zakaj jim tega vsega niso povedali in razložili takrat. ko so še skupaj sedeli v JNS? Saj vendar naša bolnišniška siroma-ščina ni od danes! In takrat, ko so bili še skupaj v stranki in raznih odborih in odsekih, takrat bi bil tak odločen opomin vendar vse drugače zalegel. Razen tega je bil pa vendar dr. Kramer tiste čase prav tako minister, niti svoje posebne listnice ni imel, zato pa dovolj časa, da se je brigal še za vse bol j malotne
razmere in zadeve. Mar ni nič slišal o tako važni stvari, kakor je bolnišnica? O, seveda, slišal je, in tudi bral je lahko številne prošnje in spomenice, ki so mu jih pošiljali iz Ljubljane. Zakaj ni takole malo dregnil svojih ministrskih tovarišev in jih opozoril na dolžnost?
Res je, krivda zadene vse tiste ministre, ki jih našteva „Domovina“. A krivda zadene prav tako dr. Kramerja. Zakaj konec mora biti že tkekaj tiste podložniške prakse, da je minister nekak priprošnjik. čigar še tako o-pravična zahteva je lahko vsak hip odklonjena. Ne minister mora zahtevati, da se izpolnijo vse opravičene zahteve ljudstva. Če ne more tega doseči, naj pa odstopi. Nič hudega, če ljudstvo nekaj časa ne ho imelo zastopnika v vladi. Kajti od kimavcev, ki so zgolj za svojo „čast“ in plačo ministri, ne samo da nič nima, ampak še škodljivi so, ker demoralizirajo ljudstvo v njegovi volji za odpor.
Bolje nekaj še tako slabih in trpkih let. kar kor tisto zapostavljen je in izžemanje brez konca in kraja.
Povsod ovire
.,Miincliner Neueste Nachrichten" pišejo o avtomobilskem prometu v Jugoslaviji. Pravi, da so ceste pri nas „vozne", toda niso dobre, v številu avtomobilov zaostajamo za Rumunijo, Madjarsko, tudi Grčijo. Le industrijci in premožni trgovci si morejo kupiti avtomobil uradniške plače so prenizke. Pač pa je razmeroma dobro razvit avtobusni promet, ki ima daljše proge, kakor železnice.
To vse je res. Res je pa tudi, da ima naš avtobusni promet neverjetno mnogo težav. I\e samo, da je precej obdavčen in da mu tako čest.o ni mogoče, odpreti bolj oddaljene kraje za promet. Tudi sicer ima oviro nad oviro. Tako na primer smo imeli do pred kratkim avtobusno zvezo med Ljubljano in Sušokom. Ta je pospeševala zlasti tudi promet med nekaterimi oddaljenimi dolenjskimi kraji ter gorskim Koto-rom in Ljubljano. Znatno je tudi približala Ljubljano morju, saj je trajala vožnja iz Ljubljane do Sušaka samo 5 ur.
Avtobusni promet seve ne more nadomestili nikjer železniškega, samo spopolnjuje ga.'Leski tovori bodo pač seveda vedno šli po železnici, če le bo železnice seveda. Toda Slovenija, zlasti Ljubljana, sploh nima nobene prave zveze s Su-šakom, razen po velikanskih zaradi tega tudi dragih ovinkih. V tem primeru je treba tudi upoštevati, da so ceste prav slabe, komaj, komaj še „vozne". Avtobus, ki je kljub vsemu ,v.?v -ie <opej opravljal z gospodarskega sta-lisca prav posebno potrebno delo.
Toda — nekomu še ta nadomestek za dobro zvezo Slovenije z morjem ni bil po volji. Ne, Slovenci naj le vozijo sebe in svoje tovore po dolgih železniških ovinkih k morju. Danes do-našajo slovenske železnice četrtino vsega donosa iz železniškega prometa. Morebiti bi se dalo doseči, da se bo ta donos povišal na tretjino? Čaršija rabi denar.
No, in tako se je zgodilo, da tisto avtobusno podjetje ni več dobilo koncesije za svojo progo. Podjetnik bo moral avtobus prodati, najbolje za promet na eni izmed tistih cest. ki jih bodo letos zgradili na jugu. na primer med Prije-poljem in Bjelopoljem, ali med Belgradom in Berdonom. Svoje osebje nai pa odpusti, saj ima „bogata“ Slovenija dela na pretveg.
Slovenski odposlanci v Belgradu
za slovensko šolstvo
i	\ zadnji številki „Slovenije“ smo obljubili,
I	°mo poročali, kaj bodo opravili v Belgradu °. Polanci slovenskega akcijskega odbora za šcTih* v Sl u^n®. knjige in slovenski pouk v
T S!-°V nS|ki £a*t°pniki Makso JIrovatiny dr. ,o a . r. Bolarič, Ivan Bahovec in Kosem so o is a i t e oina skupaj deloma posamič 9 ministrov ter so i„n odločno pojasnili slovenske zahteve glede slovenskega šolstva, kakor jih našteva znana spomenica akcij, odbora, ki jo je podpisalo 23 najvažnejših slovenskih kulturnih in gospodarskih organizacij ter 93°/o vseh slovenskih občin, lo spomenico so izročili slovenski odposlanci predsedniku vlade dr. Stojadinoviču ter so zahtevali, da se zakon
o	učnih knjigah in učilih z 27. 9. 1929 ter kon-kurzni razpis za sestavo učnih knjig iz 1. 1935 takoj razveljavi in da se priznajo vse praviva slovenskega jezika in izročila v slovenskih šolah. Dr. Stojadinovic je dejal, da bo podpiral prizadevanje slov. akcijskega odbora. Pro-sve m minister Stosovic je pa zanikal, da bi slo za monopolizacijo šolskih knjig iu pa izrivanje slovenščine iz slovenskih šol. nakar so slovenski odposlanci bili prisiljeni, da mu stvor, vi je bila že tolikokrat, pojasnjena, še enkrat znova in odločno razlože. Slovenska ministra dr. Korošec in dr. Krek sta seveda
obljubila, da se bosta zavzela za slovenske zahteve. ludi dr. Vrbanič je bil stvari naklonjen. Vsi poslanci iz Slovenije in to poslanci iz vladne večine kakor iz opozicije so obljubili, da bodo predlog za amendement k finančnemu zakonu, ko katerem bi se razveljavil zakon od 27.9. 1929 in sedanji konkurzn! razpis za šolske knj ige, podpirali in zanj glasovali v zbornici. Gre sedaj za to, da dobi predlog za omenjeni amendement v zbornici večino. Stvar poslancev iz Slovenije v belgrajski skupščini in slovenskih ministrov je sedaj, da izbojujejo to, kar zahteva ves slovenski narod, ki mu gre za obstoj njegove samobitnosti.
Zadeva slovenskih učnih knjig in slovenstva šol v Sloveniji tedaj še ni rešena in je treba še počakati kaj se bo zgodilo.
Likvidacija jugoslovenarstva
I. marca t. I. je govoril v Sarajevu na zborovanju JRZ minister Jankovič. Dejal je tudi, da predstavlja JRZ veliko večino Srbov, muslimanov in Slovencev.
Znfino je, da so razni Velesrbi in drugi ju-gosloveni šteli muslimane po navadi kratko in malo med Srbe. In kakor po navadi pri jugo-slovenih niso prizadetih prav nič vprašali, če se sami morebiti le ne prištevajo kam dru-garn. Muslimani so molčali le, če so morali molčati, mislili so si pa svoje in tudi ostali
—	svoje.
Razume se ob sebi, da bo prej ali slej vsak jugoslovanski državljan moral dobiti pravico, da svobodno izpoveduje tako svojo versko, kakor politično in narodno pripadnost, enako ob Savi in Dravi, kakor ob Vardarju. Tudi (o je neizogibno, če naj ozdravi naše politično državno in družbeno življenje. Kajti na laži in posilstvu še ni nikoli zrastel krepak organizem.
Sta novska samosrednost
Naši obrtniki bijejo v celoti hud boj za obstanek, naši čevljarji po še prav posebej. Kajti (i slednji imajo proti sebi prav posebno dobro organizirani tuji veliki kapital Batov. Bata je znal vrhutega tudi način pridelovanja i)i izdelovanja z dosledno in do skrajnosti izvedeno delitvijo dela tako racionalizirati, da mu je boj si slabo organiziranimi obrtniki in z njihovo zaostalo tehniko še lažji. K temu prihaja še. da je tudi jugoslovanska davčna politika v?, i ’	ie zvalila večino bremen na ramena
šibkejših.
Pa tudi prpagandno razume Bafa svoje delo dobro. Menda pa mu je (o pri nas prav posebno olajšano spričo miselne okrepenellosti in sa-mosredne zaverovanosti nekaterih naših slo-'*?V s^anov-. Ko se je vršilo te dni gospodar-p°, zborovanje v Belgradu prav z ozirom na bat o, so zborovalcem skočile tako j srbske kmečke zadruge za hrbet. Pravilno piše .,Trgovski list“:
„ C is to na stran Bat e pa so se postavile s svojo inseratno izjavo kmečke zadruge. V svoji brutalno odkritosrčni izjavi pravijo, da jih ne briga ne »Ta-ta« ne »Bata«, ne kdo drugi, samo da je blago poceni. Značilno je. da si upajo prav zastopniki zadrug s tem najbolj grobim materialističnim stališčem na dan in to proii obrtnikom, kjer vprav kmečki sinovi, za katere ni kruha na deželi, najlaže najdejo zaslužek! Poleg tega pa je la izjava tako neumna da bi dosledno izvedena ne tepla nikogar tako ko kmeta. Saj bi navsezadnje tudi v mestih rekli, kaj nas briga blagor našega kmetovalca, ker je tudi za nas važna samo ce-,metijskih pridelkov! Kaj bi potem rekel nas kmet, če bi bil prost uvoz argentinske pšenice, grškega vina in grozdja, ameriškega sadja, ameriške masti, ruskega lesa itd.! Za kakšno ceno pa bi potem moral prodajati naš kmetovalec:
In še v enem pogledu je ta izjava kmečkih zadrug poučna. Kaže nam namreč šolsko-nazor-no, kakšna bi bila solidarnost vseh stanov v hvaljeni stanovski državi, ki bi imela bojda ne samo namen, ampak tudi moč, da odpravi vse boje in prepire in ustvari raj na zemlji.
Kancler Schuschnigg med Koroškimi Slovenci
V	nedeljo 1. sušca t. 1. je bil avstr. drž. kancler Schuschnigg v Celovcu. Od tod se je podal prvič v slovenski del Koroške. V Bistrici v Rožu je sprejel tudi zastopnike slovenskih prosvetnih organizacij, g. Ogris mu je izročil zahteve Koroške slovenske manjšine zapisane. Kancler Schuschnigg je obljubil., da \ j i h bo Proučil. Na to se je peljal v Borovlje, kjer so ga sprejeli tudi Slovenci. Kancler Schuschnigg je poudarjal le skupnost vseh Korošcev, govoril je. da je koroška domovina vsem skupna, poudarjal je, da je potrebno gospodarsko so-
delovanje, o rešitvi vprašanja slovenske manjšine in o najpotrebnejših kulturnih zahtevah koroških Slovencev pa ni ničesar omenil. Niti svojih prejšnjih izjav o pravicah manjšin ni ponovil. Ranjki kancler Dolfuss je svoje dni, ko je prišel v Beljak, vsaj obljubil koroškim Slovencem, da jih bo upošteval. Kako bodo torej reševali koroško manjšinsko vprašanje, za kar je skrajni čas? Bojimo se, da vendar ne bo nova Avstrija vzela pri tem za podlago zadnjega ljudskega štetja, ki je najhu jša krivica, kar jih je bilo kedaj prizadejanih koroški slovenski manjšini in ki bije v obraz vsem načelom manjšinskega varstva.
Šport in še to in ono
Nad bavarskima obmejnima mestecema Gar-misch-Partenkirchen se je vršila pr.ed kratkim olimpiada, to se pravi mednarodna športna slavnost. Z ozirom na čas in svet je šlo največ za izvajanje raznih zimskih športov. V ospredju je stalo seveda smučarstvo, kakor je tudi zahteval „cas . In pri smučarstvu je spet šlo po-glavitno za to, kdo prej presmuča določeno daljavo v določeni tehniki ali na določenem svetu.
Šport pomeni danes v bistvu tekmovanje. Fizično tekmovanje. Kajti poglavitno je merjenje telesnih sil, duh komaj če ima kaj opravka. Da ustrežejo „duhu časa“ in njegovi radovednosti. so bili vsi listi polni poročil in slik iz tega športnega dogajanja.
Nekatere teh slik so res nad vse poučne. Tako mi primeu tista, ki kaže zmagovalca v osem-najskilometrski smuki Šveda Lardsona, kako po njegovi »zmagi ukvarjajo z njim zdravniki in bolničarji. Izmučen, bolje spačen obraz, široko odprta usta, da človek ne ve, ali mu zmanjkuje zraka, ali mu hoče iti srce skozi vrat. brezizrazen, top pogled — res, zmagoval-Ca iS*i ov®k malo drugače zamišlja. Sicer pa nad kom je zmagal in kaj je premagal? Nad lekmeci? Pa to so lahko njegovi prijatelji, pripadniki istegan aroda, ljudje istega mišljenja, iste krvi! Nad samim seboj? Na obrazu se mu vidi, da je lo s „zmago“ bistveno oslabil svoje telo, da bo torej svojemu družabnemu organizmu poslej manjvreden ud. Pa je morebiti dosegel slavo? Prav športna slava je najbolj enodnevna. že iz preprostega razloga, ker resnimi ljudmi ni zanimanja zanjo.
Pa seveda, olimpijada! Klasični vzori!?
Toda iz zgodovine vemo, da je bila grška kultura, pa tudi fizična moč grškega naroda v zatonu. ko so dobile olimpijske igre športni značaj. Zgodovina nas tudi uči, da je začelo propadati viteštvo, ko so postali turnirji zgolj borilne tekme, in da so jih z lahkoto premagovali švicarski najemniki in orientalska pehota.
Ne šport gotovo ne bo ozdravil naše bolne družbe. Kdor ne verjame, naj pogleda sliko zmagovalca Lardsona po 18 kilometrski smuki!
V
Se poslabšanje v drž. bolnišnicah
.,Službeni (pravilno „uradni“) list je priobči 26. 2. t. I. odlok ministra za socialno politiko, po katerem bosta po 1. aprilu t. 1. ukinjena (pravilno: odpravljena) L in II. razred v vseh državnih bolnišnicah, izvzemši v bolnišnicah za duševne in živčne bolezni. Od 1. aprila t. I. si ne bo mogel noben in še tako hudo bolan človek privoščiti zboljšanja v državnih 'bolnišnicah. moral bo ležati z vsemi drugimi bolniki skupaj in bo navezan na navadno bolni-šniško prehrano. V Sloveniji vsaj so skoraj vsi ljudje navezani, če težje zbole in jim je treba operacije, na državne bolnišnice. Ne le preprosti ljudje, ampak tudi taki, ki bi si lahko ali pa če ne lahko, pa bi si radi olajšali bolezen vsaj s tem, da bj imeli posebno sobo in boljšo hrano in boljšo postrežbo. V Sloveniji ni sanatori jev, kamor bi bolnik lahko šel, da bi se izognil državne bolnišnice; tudi oba ljubljanska sanatorija nimata vseh tistih priprav, kakor v drži bolnišnicah, bolnikov z infekcijskimi boleznimi pa sploh ne sprejemata. V Belgradu n. pr. je to drugače; tam je vse polno sanatorijev. Državni in javni uradnik pa sploh ne more misliti na to, da bi si privoščil sanatorij, ker ne zmore stroškov. V drž. bolnišnicah imajo drž. uradniki brezplačno oskrbo. Ali pa ni državni drž. uradnik vreden, če težko zboli, da ima vsaj zadnje Tire pred smrtjo tiste udobnosti, ki jih je imel doma, če bi iz svojega doplačal na dan 20 dinarjev za II. razred v drž. bolnišnici kakor jih je Posedaj in kakor je to v vseh napol civiliziranih deželah mogoče? Ne gre pa le za državne uradnike, ampak za vse in vsakogar, da bi mogel preden -se loči iz sveta, za plačilo dobiti boljšo postrežbo! Sanatoriji so tudi v Sloveniji več kot še enkrat dražji kot II. razred v bolnišnici. Nam se zdi, da imajo podjetniki v Belgradu, ki so lastniki sanatorijev, interes na tem. da izgineta iz javnih bolnišnic I. in II. razred, zato da se napolnijo njih sanatoriji in da se njih sana-
loriji bolje obrestujejo. Ljudstvo ima pa drugačen interes. Treba je tedaj, da v drž. bolnišnicah ostaneta 1. in II. razred in da skrbe za to tudi, če bodo drž. bolnišnice razširili in izpopolnili. To zahteva človečnost in civilizacija, ker si bo tudi revež v res težki bolezni privoščil II. razred v bolnišnici, čeprav bi se moral zato zadolžiti.
Ruščina
Dne 24. februarja t. 1. je predaval v dvorani ,,’lTgovskega doma" v Ljubljani predsednik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo Ivan Jelačin o svojih bolgarskih vtiskih. Med drugim je tudi povedal, kako se doslej slovanski jeziki v svetu zapostavljajo, kakor na primer na zborovanju zbornic v Amsterdamu ali na olimpijadi v Garmisch-Partenkirchnu. Zato je potrebno med drugim, da se uvede v naših s <-lah ruščina kot obvezen predmet.
Kakor znano, se v naših šolali pouču je izmed slovanskih jezikov edino srbohrvaščina in sicer zelo obsežno in natančno. V tej obliki pa od tega pouka res nimamo dosti. Kajti za sporazumevanje med seboj takega natančnega pouka ne rabimo, saj vidimo obratno, da tudi na primer Srbi shajajo lahko pri nas, kljub temu, da vedo od naše kulture komaj kaj več. ko da je bil Prešeren največji pesnik dravske banovine, od našega jezika pa kaj drugega kakor „permejduš“. Po svoji krajevno utesnjeni
književnosti brez evropskih vrhov pa nam tudi srbsko-hrvaško duhovno življenje ne more dati, kar bi opravičevalo tolikšno porabo časa in energi je. Sicer pa za tistega, ki se za srbsko-hrvaško književnost resno zanima, zadostuje nekaf splošnega znanja srbohrvaščine, ne da bi se mu bilo treba poglabljati v vse slovnične posebnosti. Dosedanje izkustvo potrjuje tudi vseskozi naša izvajanja.
Vse kaj drugega je seveda znanje ruščine m spoznavanje ruskega duhovnega življenja. Ruska književnost je v svojih vrhovih od Puškina in Lermontova pa do Dostojevskega in Tolstoja v enem samem stoletju dosegla največje višave duha in človečnosti. In ker tudi Rusi pišejo cirilico, (glede katere pa res v zadnjem času resno razmišljajo, da bi jo polagoma nadomestili z latinico), bi noben jugoslove-nar prav za prav ne smel imeti zoper ruščino drugega razloga, kakor da je preveč misij in duha času škodljivo za nacionalizem.
MALI ZAPISKI
Prepovedan tisk.
Minister za notranje stvari je prepovedal uvažati v našo državo „Hrvatski list" in ..Danica hrvatska".
Še ena prepoved.
V	Zagrebu se je nedavno odprla velika, lepa kavarna. V začetku so bili gostom na razpolago vsi časopisi, tudi „ Volkiseher Beobachter", „Angriff" itd. Ze dlje časa se teh časopisov v tej kavarni več ne dobi —ker so jih ^migranti" gospodarju Hrvatu prepovedali.
Jugoslovenski nacionalizem — fraza in krinka
Na nekem sestanku v Belgradu je minister D jura Jankovič odvrnil na medklic med drugim:
„Ta jugoslovenski nacionalizem ni bil za mnoge samo fraza, ampak je bil tudi krinka, za katero se je skrivalo nekaj, kar bi uničilo deželo in ljudstvo. Za njim se je skrivalo strahovanje nad ljudstvom, skrivala se je prikazen fašizma, f ašizem pa je eksotična rastlina."
Pri ministru Jankoviču je še to, du je v vsakem pogledu hud nasprotnik separatistov in avtonomistov. Jugosloveni mu torej tudi v tem pogledu ne morejo blizu. In .,Jutro" ga včasih kaj rado navaja.
Seveda takih besed, kakor zgoraj, ..Jutro" ne navaja. Tudi v tem primeru jih je izpustilo.
Urednik in izdajatelj: Mavčič Adolf, Kranj
Dr. Ivo Štempihar:
Pred 850 dnevi ♦ ♦ •
(Zbirka koristnih spominov iz leta 1933)
* „Vlada JNS j|e večnu in ne bo nikdur več prešla v druge roke!" Iz lepaka JNS ob občinskih volitvah na Jesenicah.
Razlogi
Množijo se primeri spreminjanja občinskih meja in primeri razpustov občinskih odborov, izvoljenih leta 1933 ob „plebiscitnih" občinskih volitvah po zakonu o vaških občinah, ki ga je izglasovalo ..narodno" predstavništvo s 93 odstotno zasedbo po pripadnikih JNS Ob novem letu 1936 je bilo 807 dni, odkar so se izvršile le občinske volitve, ko pa pridejo ie vrstice na svetlo, utegne biti nekako 850 dni.
V	času med 808. in 850. dnevom je napisalo „Jutro“, da so občinske volitve leta 1933 konsolidirale narod ..........
Spremembe 'občinskih meja in razpusti občinskih odborov povzročajo potrebo dodatnih občinskih volitev, ki se že vrše. Ne mine skoraj dan, da bi ne brali kje med dnevnimi novicami, da je bil ta in ta občinski odbor razpuščen. Dodatne občinske volitve se izvajajo po sedanjem občinskem zakonu, po istem, ki je bil odločilen tudi leta 1933.Če ne pridejo polagoma na vrsto vse občine iz razloga, ki smo ga navedli, bo leto 1936 že zato leto občinskih volitev, ker potečejo 15. oktobra tri leta od prvih volitev in znaša poslovna doba leta 1933 izvoljenih občinskih s ..predsednikov, uprav" in odborov po postavi tri leta.
Reportaža iz občinskih volitev leta 1933 ne bo torej škodljiva, vsaj splošnosti ne. I i spomini bodo tembolj koristni, ker velja njihov nauk za in zoper vsakogar.
Leta 1933 je doživela JNS višek svoje mo či. Ta ji je bila takrat tako vsestranska, tako izključna, da niso samo preprosti njeni pripadniki, katerih bi se bil polotil obup, ako bi se jim bila vzela prilika, kričati ob vsaki pri-ložnosti o svoji nacionalnosti, dajali izraza prepričanju, da 'konca njihove moči po člo-veškein sprevidu sploh ni mogoče zamisliti, temveč so tako mislili tudi bolj uvedeni členi vodstev stranke, o katerih bi se smelo pričakovati, da si na tihem ne prikrivajo abotnosti položaja. Med „druzim“ se je takšen krajevni voditelj čisto resno skliceval na dolgotrajno vlado — Mussolinija in na utrditev Hitlerjevega režima v Nemčiji, ko je dokazoval neod-stavljivost režima JNS. Poznalo se je tedaj, da janezi ne misli jo in govorijo tega zato, da sebe in svoje jate okorajžijo. temveč ker tudi sami res verujejo, da bo tako. Pravi razlog njihove blazne vere v večnost njihove moči in oblasti je pa izblebetalo šele ..Jutro v enem izmed uvodnikov iz časa, ko se je že ustanavljala JR Z, I zjavilo je namreč, da je JNS nastala zaradi zahteve in zamisli, da, pod varstvom avtoritete, s katero so ustanovitelji JR/ niti pomerit i ne morejo. Janezi so se tona,j počutili naravnost — papilarno varne! 1 red 850 dnevi je časopisje že celi dve leti trobilo in dan na dan slavilo pravo svobodo, ki je zajela. naravnost popadla liudstvo. svobodo, ki ie bila tolikšna in tako splošna, da je ljudstvo izgubljalo sapo. Takrat je časopisje. JNS neprenehoma poudarjalo, kako drvi ljudstvo v strnjenih vrstah za zastavami JNS, in s po
nosom je naštevalo velikanske številke, ki so padale pri volitvah za JNS. Objektivno resničnih stvari, ki takim poročilom niso bile v prid. ni bilo mogoče objaviti, to je preprečila cenzura, češ da ogfažajo — objektivne resnice! — javni red in mir. Ves tisk. ki je bil izven krempljev JNS, se ie preselil v prostor med vrsticami in je postal razuml jiv samo redkim, ki so se zavedali, da ni mogoče zatreti svobodno besedo. Pasivni bravci, ki niso vedeli, da po postavah, ki si jih je izmislila JNS. sploh ni razlike med stranko in med državno oblastjo, so obupavali in niso razumeli šale. ki jo je napravil ..Slovenec”, ko je dne 16. 10. 1933 pod volilnim izidom iz Stare Loke objavil brzojav iz .— Jeruzalema o velikih demostra-eijah Arabcev. Istega dne je ..Jutro" zmagoslavno bobnalo: Volitve so se v redu (!) izvršile v 386 občinah, v eni občini se morajo ponoviti, 296 občin je v rokah JNS, 16 nevtralnih, 2 socialistični, samo (!) 54 opozicionalnih. Glasovalo je 69 odstotkov vseh volilnih upravičencev. od tega nad dve tretjini (torej nad 46°/» od vseh!, česar pa ni zapisalo) za JNS . . .
časi, ko je bila JNS na višku moči, ljudske svoboščine pa vse po vrsti pokopane, imajo dandanes za nas čar komi ke. Obujanje spominov na tiste dni zato ni toliko igranje s sedaj brezmočnim, a tudi že teda j strahopetnim nasilnikom tistih časov, temveč podlistkarska zabava v pouk vsem in vsakomur. Kajti časi se spreminjajo, zadnjih 18 mesecev kar hitro, in bivši nasilniki najdejo v današnjih razmerah sem ter tja tudi kako pametno zrno, javnost ima pa slab spomin, pa utegne ob takem dobrem zrnu na račun ..sodobnikov” pozabiti, da je tudi pri pri požiranju dobrih zrn potrebno paziti, iz kakšne roke pridejo.
Če smo se odločili za popis prizorov iz občinskih volitev na Jesenicah, ne storimo tega. ker bi bile tamošnje volitve posebno ..državotvorno" krvave (saj je bilo dovolj krajev, kjer so se pajdaši |NS’postavili precej bolj), temveč ker so zgled za teror, ki nastaja sam po sebi kot plod isiosti stranke in državne oblasti ob glasni volilni pravici. Razen tega razpolagamo z zbirko listin, ki so neovrgljive, ker so — pristne.
Predigra.
Ta se ni vršila na Jesenicah, temveč za vse občine, ki spadajo pod veljavo zakona o vaških občinah, v Ljubljani na „zasedanju banske sveta. Navedeni, imenovani svet si je nadel nalogo, da spremeni — ustavo, in je sklepal o tern, kakšne določbe naj poroštvu jejo
l	judsko svobodo v obliki uredbe o načinu občinskih volitev. Ustava podeljuje to nalogo namreč ..banovinskim svetom, ki pa ne smejo biti imenovani, temveč izvoljeni in katerih ustavna zvestoba je pod nadzorstvom državnega sveta. Ko so janezi izdelovali zakon o občinah, so v Mi 51 dovolili banovinskim svetom pravico izdati podrobnejše odredbe
o	načinu občinskih volitev. Nadzor ustavnosti po državnem svetu jim — zakaj, res ne vem — ni dišal in so zato preko ustave predpisali že v zakonu, da naj te medim potr ju je notranji minister, ki bo, kakor smo že v uvodu videli, večno njihov. Toda ’— banovinske svete v banske svete spremeniti — so pozabili. Kaj hočete, vseli paragrafov ne n očete imeti naenkrat v glavi.
V	Ljubljani zbravši se imenovani banski svet je našel na svetovalni mizi — banski svet ima namreč pravico svetovati, ni pa gotovo, če sme odsvetovati — načrt uredbe o podrobnostih ‘načina očinskih volitev. Z ozirom na široke pravice se je banskega sveta, stoodstotno janezevskega polastil strah, da je zakon zaradi prevelike širokosrčnosti izdelovalcev mogoče premalo zavaroval potrebo, da so predsto-ječe občinske volitve neogibno pritrdilo ljudstva k vladanju JNS. Bilo je bojazni, da utegne zaradi nezadostnih določb zakona ljudstvo — seveda po pomoti ali zavedeno po neodgovornih elementih ali celo zaradi notorično prevelike popustljivosti oblaste v -- izreči kako neprijetno besedo.
In tako se je pripetilo, da je banski svetnik dr. Roš, predstavnik idiličnega Laškega, v imenvi več tovarišev istega mnenja in enake bojazni za državo predlagal, da se tistim, ki želijo kandidirati pri predstoječih občinskih volitvah, omogoči dokaz državotvornosti na ta način, da si mora vsak pribaviti pri pristojnem okrajnem glavarju politično nravstveno spričevalo. Nedolžna odredba kajti tako potrdilo velja samo 25 dinarjev, in ..sreski" tajniki janezovskih organizacij gotovo ne bodo opozarjali okrajnih glavarjev na njih premesti jivost! Tu je nastopila prilika, v kateri je imel dr. Marušič svetel trenutek svoje politične epopeje, bojim se. da edinega. Vstal je in z banovega sedeža doli zagrmel v banski svet, da odklanja tak predlog kot — žandarski. Zadel je žebelj na glavo, kajti svetloba primere, izrečene s takega mesta, je polilu predlagatelje z rdečico, med katero so umaknili predlog. Mogoče je. da se je marsikoga izmed bistre j-šili banskih svetnikov polastil domislek, v da utegne imeti primera dr. Marušiča nedoločeno večje področje, kakor mali predmet, na katerega je padla.
Ta dogodek v banskem svetu, ki ga posnemam po ..Jutru", da ne bo kdo meni podtaknil fantazije, je povzročil med ljudstvom kratkotrajen optimizem. Porodilo se je rahlo upanje, da bo mogoče pri predstoječih^ občinskih volitvah z osovraženo in nemogočo JNS tekmovati svobodno, ob nevtralnem zadržan j u državnih oblasti. Samo to bi zadoščalo, in z JNS bi bilo opravljeno vsako delo. Njihov „večno" bi se bil že takrat spremenil v „Addio”.
Kasnejši dogodki so žal pokazali, du je bil propad predloga dr. Roša in tovarišev — zmjl_ ga diplomacije. Zakaj naj bi poleg vseh določb že obstoječe mreže postav izdajali še odredbe, ki imajo javno lice ..žandarstva", ko pa moremo zmagati brez njih. Saj imamo neizcrpljiv vir za neviden „žandairski“ način!
I	ako je tudi bilo in zato je bilo razočaranje ljudstva tembolj zdravo. Vsakdo se je smel takrat, ne šele po vstajenju Jevtiča prepričati, da s postavami, ki so jih izdelali ljudje JNS, ni mogoča resnica, svoboda, enakopravnost, demokracija. kakor hitro nima režim samo upravnih teženj, temveč se ga polotijo še politične. Kdorkolj ima moč ob teh postavah, postaja krivičen, neresnicoljuben. skratka sumljiv že samo po tem. ker se jih poslužuje, in postaja tembolj sumljiv, kolikor več vpije istočasno o nastopu — svobode. Na očeh se nui bere. da misli na svojo svobodo zoper vse druge.
(Dalje prihodnjič.)