ZATIRANI ... I           '
I rl^pfi ra *e ^a ^lTl' "n *akrat Je b'd v vaški šoli pouk končan. Šli so W /llij[/ učenci iz klopi proti izhodu, a pri vratih so se ustavili še za hip lw&SjgF% in so se ozrli na predzadnjo klop, kjer je sedel deček bledih lic ^l^zj    in dolgih kostanjevih las.                                                         J
»Zaprt bo,« so si šepetali. »Je že napravil kai«                               "
A bledi deček se ni zganil. Žalostno je gledal skozi okno na polje za šolo, kjer so orali njive, in je ugibal pri sebi, zakaj so ga pridržali gospod učitelj v šoli. Vest mu je bila mirna, ničesar hudega se ni zavedal.
»Tomaž Godnifc ostane po šoli tukaj,« so bili rekli gospod učitelj pred poukorn. Tomaž je zardel osupnjen, a njegovi tovariši so se ozrli nazaj in so uganili takoj.                                                                          i
>>Zaprt bo,« so si namežikovali. »Zakaj bo . . .«                              ™
Tako je obsedel Tomaž sam v predzadnji klopi in je gledal skozi okno na polje. kjer so kmetje orali. Da, da — prišla je spet pomlad in sneg je skopnel; treba je orati in treba je sejati. Solnce se smeje na nebu, in le tuintam visi še ob globokozasneženi gori megla. Topel veter veje skozi dolino — treba je orati . . .
Šola se je izpraznila. Takrat so stopili gospod učitelj k Tomažu.       i
»Ti, Torrraž,« so rekli, »gotovo misliš, da boš zaprt. A temu ni tako. Pridržal sem te zato, da te povprašam o nekaterih stvareh. Kakor sem spoznal v tem času, kar sem tu, si ti nadarjen, da bi bil lahko prvi v šoli; a vkljub temu ne odgovarjaš tako, kakor bi človek pričakoval od tvoje nadarjenosti. Torej povej mi čisto po pravici, kje tiči vzrok?«
Tomaž je vstal in je pogledal gospodu učitelju v oči. »Ah, gospod učitelj,« tako ie odgovoril, »jaz bi se učii . . . rad bi se učil. A moja mama se trudijo noč in dan, da prežive sebe in mene . . . In meni je to težko ... težko, da si tudi jaz ne prislužim kakega vinarja. Zato pa gledam, da grem k stricu Šimnu, ki naklada notri v Pišencah drva, da mu pamagam . . . Tako si prisiužim vsak teden dva goldinarja — in mama so veseli v soboto, če jim prinesem tiste krajcarje . . .«
Gospod učitelj so se začudili. Tega niso vedeli, da ljubi Tomaž tako
svojo maler, ta Tomaž, katerega so ljudje samo tožili. Morda so se motili
K.ti Ijudje in delajo dečku krivico, a Tomaž je nedolžen. Tožijo ga morebiti
^ samo zato, ker ga zaničujejo, pa samo zaraditega, ker je reven in ni
bogat, kakor so satni. Njegova obleka je zakrpana, a snažna, in z veseljem
použije črni kruh, ker je siromak.
»Qlej, Tomaž,« so nadaljevali, »tuintam pride k meni vaščan, pa te zatoži, da si storil to in ono. Jeseni s»L trgal jabolka na tuieni vrtu, pozimi pa si vzel pečke iz omare . . . Jaz sem slišal to zelo nerad, in bolelo bi me, če bi bila resnica. Misli si, da sem jaz tvoi prrjatetj, pa mi povej od-kritosrčno, koliko je resnice na tem.«
ffi?   53   K)
Tomažu so se prikazale solze v očeh. Odvrnil je: »Zaničujejo me ... kamor pridem, povsod >me zmerjajo, ker pravijo, da sem berač... Vsega sem jaz kriv, pa naj naredi tisto, kdor hoče — a Bog mi je priča, da sem jaz nedolžen . . .«
Jn Toraaž si je zakril obraz z rokami in je zaihtel. A gospod učitelj so mu položili roko na glavo in so mu rekli prijazno:
»Bodi miren, Toniaž, in pojdi lepo dotnov. A vedi, da me smatraš lahko za prijatelja, ker jaz verjamem tebi, ne pa ljudem, ker sem prepri-čan, da si nedolžen. Bodi še naprej tako priden in potnagaj materi.«
Šel je Totnaž rosnih oči proti izhodu, še enkrat se ie ozrl hvaležno na gospoda učitelja in potem je izginil. — Gospod učitelj so gledali še za njim skozi okno in so se nekam zamislili.
»Da bi bil bogat, bi bilo lahko še kaj iz njega,« so dejali na glas. »Tako ga pa zaničujejo vsi in ga preganjajo brez vzroka. A on je tih* in ne potoži nikomur ni'č in pretrpi tiho vse . . . Siromak ie.«
Oospod učitelj so odšli iz šolske sobe in so jo zavili po stopnicah kvišku.
Medtem pa je spel Tamaž proti domu. Nekako lahko mu je bilo danes pri srcu, in zdelo se mu je, da ga nič več ne teži tako v srcu .... Ah, gospod učitelj so bili prijazni z njim; morda se jim je zasmilil, ker so ga opravljali ljudje tako krivično? Spoznali so takoj, da je nedolžen, in raz-hudili so se nad hudobnimi ljudmi. Pa naj ga pridejo zdaj le tožit, gospod učitelj jim bodo že pokazali! Na njegovi strani so . . . »Kaj hočete ubo-gemu dečku? Zakaj ga preganjate, ko je črsto nedolžen?« tako bi govorili gospod učitelj. In vaščani bi vrteli klobuke v roki in bi rekli: »Tako . . . pa tako, gospod učitelj.« — Odšli bi potem osramočeni domov in bi pra-vili: »Oospod učitelj so rekli tako . . . Tomaž je nedolžen. Resnično — delali smo mu krivico.« — In njegova nedolžnost bi se razglasila po vsej vasi. Otroci bi ga imeli radi in bi ga izpraševali, kakor se povprašujejo med seboj: »Kam pa greš, Tomaž? Pojdi z nami na naš vrt. Naredili bomo to in ono, in naša mama nam prinesejo kos kruha s strdjo.« — Pa bi bilo lepo življenje, in Toraaž bi pozabil na vse preziranje, na vso žalost in nesrečo bi pozabil, ki jo je moral prestati zaradi drugih . . .
»In zakaj bi ne prišlo vse tako?« je pomislil. »Oospod učitelj so rekli, da so mi prijatelj, in gospod učitelj so velik gospod. Spoznali so, da sem nedolžen in sem trpel po krivici.«
Tomaž je bil vesel tvsti dan, kafcor ]še nikoli v svojem mladera, dva-najst let dolgera življenju. Bilo mu je tako, da bi bil najrajši pohitel na sred vasi in bi bil zažvižgal veselo pesem . . . Trdno je bil prepričan, da pride zdaj zanj vse drugačno in lepše življenje. Prijazni bodo postali vaščanje, nasmehnili se mu bodo, kadar ga bodo srečali; rekli mu bodo to in ono in ga bodo mot ebiti še turntam prijazno podražili.
»Hej, Tomažek,« tako bi nru rekli, ko bi šli mimo njega, »moder si pa, moder. Bos hodfš okrog, ko je še zima. Prišel bo tič, pa ti bo snedel noge.«
css?   54   »»
Tako mn bodo govorili in ga bodo dražili s prijaznimi besedami. Nič več ne bo slišal osornega govorjenja in tudi neprijaznih obrazov ne bo videl več. Nihče ga ne bo več prijel za ušesa, dasi ni vedel prej, zafcaj ga kdo tepe. Pomislil ie bil vedno, je-li kaj napravil; a bil je nedolžen.
'»Ti nepridiprav,« so govorili prej, če so ga srečali, »pa si že spet pohodil travo in si pomandral naše žito . . . Na našem vrtu si pdkradel hruške in v koruzi si bil. Čakaj, ti nepridipravi — ti že pokažemo.«
Tako so govorili prej vaščani, če so ga srečali. Prijel ga je tupatam kdoza lase ali za ušesa, in Tomaž ni vedel, zakaj ga tepejo. Čutil se je nedolžnega in je gledal razsrjenega vaščana z velikimi, prestrašenimi očmi. Zajecljal je plašno, in njegove oči so se porosile.
»O, stric, ničesar nisem naredil . . . nedolžen seni.«
A niso ga poslušali, ker so bili prepričani, da je on kriv vsega. Lepo se je splazil nepridiprav na vrt, stresel je vejo, da so se usule hruške na tla; nabral jih je polne žepe in se je splazil nevidno iz vrta. V koruzo je smuknil zvečer, natrgal si najlepših storžev in drugi dan jih je pekel tam v gozdu — prav natanko so videli dim in tudi Tomaža so videli, ko je šel zjutraj v gozd . . . Kakor vrabec je ta nepridiprav; prileti, nakrade si vsega in spet odleti.
Pa niso vedeli, da je Tomaž čisto nedolžen. Hudoben deček se je splazil na vrtin je potrgal hruške. Pa je letel potem k sosedu in je klical: »Tomaža sem videl na vašem vrtu . . . potresel je hruško in je ušel.« — Zvit pastir je smuknil v koruzo m si je natrgal najlepših storžev.' Zvečer pa je govoril doma: »Tornaž je bil v korirzi . . . Letel sem za njim, pa mi je izginil v gozdu.«
Tako je bil berač Tamaž vsega kriv. In tepen je bil, kamor se je prikazal. Zaman je prosil in moledoval; zatrjeval je svojo nedolžnost in klical mater za pričo, strica Šimna je klical za pričo, a vse ni pomagalo nič. In tako so mu zjmrzeli vaščani. Umikal se jim je in je hodil po stran-skih pbtih. Plašni so blili njegovi koraki in nemirne njegove oči. Nikogar ni ljubil na svetu, samo mater je imel, kateri je mogel tožiti svoje gorje. —
>Potrpi samo še eno leto,« so ga tolažili rnati, »jeseni pojdeš v mesto k mojsmu bratraricu, da se izučiš za mizarja. Rad te bo vzel, in dobro se t\ bo godilo . . . Seveda, berač si, pa te dregne, kdor te more.«
In Totriaž se je odtezal še bolj ljudem. Po samoti je' hodil, po temnih, gosto zarastenih gozdovih. Tam mu je bilo prijetno, in nihče ga ni žalil tam. Peli so mu ptiči, drobna veverica je zašutnela včasih na smreki in ga ja pcgledala s prijaznimi očmi. Prijetno mu je bilo tam, in presedel je včasih cele ure tam gori. Glavo je podpiral ob komolec in gledal sanjavo na visoke gore . . . Dobro mu je bilo, če se ni spomnil kako uro hudobnih vaščanov, ki so rau mrzeli vedno bolj. Vedel je dobro: berač je, pa je zato zažiiamovan, da trpi, da ga zatirajo in mu delajo mladost neveselo . . .
Tako je mislil Tomaž tisti dan. PriSel je iz vasi do bome, lesene koče, ki je bila njegov dom. Stara je že bila in na trhlih stenah se je lahko
CL2   55    ^
O Veliki noči.
bralo prav natančno: toliko in toliko let bo še stala, a potem bo razpadla. Čez noč foo prišel vihar, in v jutru bo podrta koea . . . Tomaž je vzel izpod trama ključ in je stopil v kočo. Snažna kuhinja je bila tam in revna sobica, a drugega nič. — Vzel je kos črnega kruha, ki je ležal na mizi; zaprl je spet duri in skril ključ pod tram.
Spomnil se je bil, da so mu naročili stric Šimen, naj natrga danes šopek mežikeJjnov. Gospod sodnik so ga prosili, naj jira prinese zvečer tistih lepih rož s strmih skal, in gospod sodnik plačajo bogato, pa ker Šimen nimajo časa, so naročili Tomažu, naj gre noter v PiSenco in naj natrga mežikeljnov.
Tomaž je šel, samo četrt ure je bilo treba hoditi, pa je pri'šel do sivih skal. Navpično so se dvigale in so bile tupatam porastle z mahom. In na tistih mestih so se videle rože; dolgo steblo so imele in na vrhu rumen-kast cvet, ki dehti tako prijetno. Lepi so mežikeljni, a tako težko je priti do njih, ker so skale navpične in more noga le tupatara stopiti varno.
A Tomaž se ni ustrašil. Lani ie trgal že planinke, pa bi se bal letos teh skalic! Spleže tja gor, prime se za rob skale in v pol ure ima že cel šopek mežikeljnov. — Pripravljal se je že, da stopi kvišku, in je pregle-doval skalo. Takrat pa je prišel nenadoma mimo Gregorjev Peter in se je usiavil tam na potu. Zahotelo se mu je mežikeljnov in sklenil je, da jih natrga tudi on na sivi skali. Stopil je bližje in je hotel plezati kvišku. A Tomaž je prihitel k njemu in ga je uotegnil od skale.
»Kaj ti pride na Tnisel,« je rekel. »'Padel boš, pa se pobiješ; ali ne vidiš, kako je nevarno?«
Peter se ie razjezil in se je siloma izvil \z Tomažcvih rck. — »Pa ti boš meni branil, ti . . . ti, berač? Rad ~bi imel sam vse . . . Pa še nakljub jih grera trgat, da boŠ vedel.«
Tomaž ga je še enkrat potegnil s skale. — »Peter, bodi pameten,« je prigovarjal. »Pobiješ se . . . pa še gotovo se pobiješ.«
A Peter se je razjezil še bolj. — »Če me ne pustiš pri miru, ti1 vržem kamen v glavo,« je siknil. »Naj se pobijem — kaj tebi mar!«
Tomaž je zmigal z rameni in je pričel plezati kvišku. Težko je šlo; pri vsaki stopinji je bilo treba preudariti in premisliti, za vsako stopinjo je bilo treba varne in gotove zaslambe. Počasi se je premikal naprej; šele, ko je prišel do precej široke police, kjer so cveteli prvi mežikeljni, je niogel pogledati v tisto stran, kjer se je plazil Peter. Bil je še globoko pod njim, a vendar že precej visoko.
»Oh, padel bo, gotovo bo,«je pomislil Tomaž, ko je premeril z očmi tisti del stene. Spoznal je, da se krši tam kamenje, in prestrašil se je. — Prijel se bo Peter za skalo, odkršilo se bo kamenje m se bo spustilo s Petrom doli na zemljo.
»Peter, Peter!« je zavpil, »ne hodi naprej — tam se ruši stena. Vrni se nazaj!«
^^^^^^^^^Qt                     CS^    58    &L>                                              j
A Peter se je zasmejal tam doli in se je oprijel za rob skale. A v tistem trenutku se je zgodilo, kar je pričakoval Tomaž. Odlomilo se je tam kamenje in je zdrknilo nizdoli . . . a s kamenjem je zdrknil tudi Peter. Zavpil je od strahu in se je prekotalil v globočino . . .
Tomaž sam ni vedel, kako je takrat splezal s skale. Hitel je dol iti se ni skoraj nič opriiemal — naenkrat ie stal spodaj pri ponesrečenem dečku. Pokleknil je k njemu in ga je jel preiskovati. Na če.Iu je bila rana in kri je tekla \z >nje, lice je biJo tuintam opraskano in jopič je bil odspredaj raztrgan. Oči je imel zaprte in se ni nie zganil.
»Ubil se je . . . mrtev je,« se je prestrašil Tomaž. »Pa me ni poslu-šal.« — Skočil ie k studencu in je zaiel s klobukom vode. Potem je obrisal čelo in lice z vodo in je zavezal prav lepo in skrbno rano na čelu s svojim lastnim robcem.
»Kaj naj storim?« je pretnišljeval. »Naj ga pustim tu zapuščenega in grern ljudi klicat v vas? Pa bi se nemara prebudil medtem in bi zaželel česa . . . Mrtev ni — ne sme biti . . . Najboliši je, če ga ponesem sam dotnov.«
Tomaž je vzel v naročje ponesrečenca in ga ie nesel težko, težko v bremenu proti vasi. Ob vodi je šel, ker ni maral skozi vas, in je bilo ob vodi tudi bližje. Težak je bil Peter in Tomažu je stal že pot po čelu. Samo enkrat je počil; tam na trati je bilo, blizu vasi. Onemagal je bil, 'pa je položil dečka na trato. Obrisal si je z rokavora znojni obraz in je globoko vzdihnil . . . Potem pa ga je nesel dalje; od vode se je obrnil v uiico in je stal čez nekaj minut pred Gregorjevo hišo. Tiho je stopil v vežo in je zaklical.
Iz kuhinje je prihitela Gregorka; na pragu je obstala in se je pre strašila.
»Hotel je trgati mežikeljne,« je pravil Tomaž, ki se je komaj oddi-hoval.   »Brani sem mu . . . pa me ni poslušal . . . in je padel s skale.«
»O, moj Peter, o, moj Peter!« je tarnala Gregorka. Vzela je sina z Tomaževih rok in ga je nesla v hišo na postelj. »Mrtev si . . . Pa sam nisi kriv smrti — zapeljali so te.«
In Gregorka je priletela nazaj v vežo, kjer je stal Tomaž še vedno. Zgrabila ga je za rame in ga je tresla s čudovito močjo. Po licu so fi tekle solze in vpila je z obupnim glasom:
»Ti nesrečnež . . . ti lump . . . ti si ga zapeljal na skale . . . Na-lašč si ga izvabil, da je padel in se pobil.«
In ljudje so se stekali v vežo. Culi so vpitje, pa so prihiteli gledat. Gregorka je vpila s pretresenim glasom, dočim je Gregor hitel po zdrav-nika. Nihče ni maral osvoboditi ubogega Tomaža; katerega je tresla Gre-gorka Š2 neprenehoma. Klical je na pomoč in zatrjeval s solzami, da je nedolžen, a nihče tnu ni verjel. Stali so kroginkrog in so mu privoščili.
»0, moj Peter, o, moj Peter!« ie zatarnala Gregorka naenkrat in je izpustila Tomaža. Hitela je v hišo in je obstala pri postelji, kjer je ležal
Peter še vedno v nezavesti. Totnaž pa se je zmuznil skozi gručo ljudi in je stopil vun na cesto. Zrli so za njim vaščani; nihče ga ni pomiloval in mu ni rekel prijazne besede . . . Potepuh je, so mislili in govorili — pregovoril je Petra, naj gre trgat z njim mežikeljnov; nalašč je napravil to, hudoben je, pa je iz same hudobnosti napravil to . . . Ko odraste, bo pa ubijavec in tat; ponoči se bo plazil okoli po samotnih potih; razmršeni tnu bodo lasje. in roke krvave. Iz tega semena ne bo nič; dobro bi bilo naznaniti orožnikam vso zadevo . . .                                  (Konec prih)