Gr. Novdk:  Življenja modrost.                                             733
Plačoč in drhteč shrani mati sinov zaklad, in skupaj sedita pozno v noč; saj se je treba posloviti, morda za vselej.
Jutranje solnce je prihajalo na vzhodu, kjer vzdigujeta v sivi zračini Prenj-planina in visoki Velež nad Mostarom gole vrhove proti nebu. Tomo stoji na površji, kjer se vije cesta preko gore do Dubrovnika.
Iz nova pogleda proti jutru. Pred njim se širi »Utovo blato«, prostrano jezero neretvenih voda in morskih valov; kričeče jate divjih rac in gosij poletujejo nad vodami. Po pečevji pevajo kameaice jutranjo pesem: daleč na vzhodu se vidi v ranem somraku Metkovič, in v čarobni senci kipi na robu doline samotna pečina .  . .
Žalostno gleda Tomo tja, kjer mu leži vsa sreča življenja kakor v grobu, potem koraka počasi mimo stare mejne sohe avstrijsko-turške proti Neumu, v pristan kleški.
S prvo ladjo hoče zapustiti domovino, da si išče in morda najde tolažila v daljnem svetu .  . .
modrost.
Potekla so leta.   Mračan obraz In v prsih izkušenj  spomine:
Domov sem povrnil se potnik jaz Iz mrzle, neznane tujine.
Pod lipo domačo zdaj  čestokrat Poslušam kmetske veljake,
Premišljam . . .  Čermi li modrosti  iskat Med knjige sem šel in modrake?
Življenja modrosti! — Očetov poglej, Kdor v nji se popenjaš do luči:
Kot oni sejali, ti orji in sej  — Živeti od de"dov se tiči!
Gr. Novak.
Življenja
H
a lici pomladi  cvetne znak In  v prsih žarek mladosti: Tak6 mi od doma je spel korak Življenja iskat modrosti.
Življenja modrosti! —  Čarobno takrat To slovo je meni zvenelo !
V nji sreče baje zaklad je bogat — In sreče srce je želelo.
Odšel sem in dokaj  obhodil sveta, A kaj sem izkusil na poti ?
Življenja modrosti svet ne  poznd, Robujejo   mddreci —   zm6ti!