I v a n a (Prosto po D. TJ. spisal P. Šetina.) Lupolov, pregnanec, je živel že mnogo let v pusfcej in merzlej Sibiriji. Njegova zvesta sopruga iu ediaa hči Ivaaa sta ga spremili v sauiotne kraje, kjer so skupaj prenašali svojo žalostno osodo. V znožji nekega pogorja je stala Lupolova koča, ter je bila tako vsaj ne-koliko zavavovana pved hndo burjo in silnim mvazom. Z divjačino je moral skerbni oče živeti sebe iu svojo družinico, ter se je ves božji dan potikal po lesovji iu pečiuah, da je dobil potrebnega živoža. Ali starčku so s časoma roke in noge opešale. Več ni mogel ubogi ¦ Lupolov po stermih pecinab. plezati, vec ui bil zmožen loka nupenjati; moral je toraj seči po zadnjih novcih, katere si je bil pridobil za prodane kože divjih živali. Fa to ni dolgo trajalo. Novci so - 114 - jeli pohajati, pomankanje se je približevalo, — a pomoči nikjer. Ko ubogim starišem ni bilo več mogoče prikrivati svojej hčerki njih žalostnega stami, po-kliče mati nekega dnelvano k sebi in jej reče: ,,Ljuba mojalvana! Oče je po-polnoma oslabel in ne more več plaziti se po stermih pečinah, da bi lum pre-skerbel potrebnega živeža, a zaslužka ni nikjer, niti pomoči. Prihranjeni novci bodo kmalu pošli, in potem se nas Bog usmili! Kako se bomo preživeli? Moj Bog! to me skerbi dan in noč. — Ivana se tega jako prestraši. V serce jo je bolelo žalostno stanje njenih starišev. Kakor vsak otrok, ki ima dobro serce in ljubezen do svojih starišev, tako je tudi ona prosila ponioči ljubega Boga. Vse noči je jokala, molila in prosila nebeškega Očeta tolažbe in usmiljenja, — a vse zastonj. Bevščina je prihajala vedno hujša. Nekega dnč, ko je mlada Ivana klečala pved lepo podobo nebeške kraljice in pobožno molila, navdd jo nek notranji pogiira in zdelo se jej je, kakor bi slišala glas: ,,Ystani in pojdi, kamor te jaz popeljein. Očeta in mater bodeš rešila!" - Ves dan je po tein Ivana premišljevala, kaj bi sfcorila in glej! sklenila je iti v Petrograd, glavno rusko niesto, da bi milega cara prosila reSenja svojim starišem. Kakor je skleuila, tako je tudi storila. Bilo je zjutraj na vse zgodaj. Na nebu je raigljalo tisoč in tisoč zvezdic in bleda luna se je ravno potapljala za gorami. Lupolov in njegova sopruga sta še sladko spala v svojej sobi. Ivana tiho vstane in gre polagoma iz sobe. Nibče je ni videl. — Ko se lepo Bogu priporoči, ozre se še okoli lesene koče svojih ubogih starišev, poslovf se v duhu od inirno spečega očeta in matere, in — odide. Ko se Lupolov zjutraj probudi, vstaoe ia gre po navadi v Ivaaino sobo. Ivanina postelja je bila prazna; ali oče si je mislil, da je Ivana berž ko ne v kubinji, ali pri kakem drugem uujnem opravilu. Ko je pa vendar dolgo ni bilo nazaj, začelo je dobrega očeta skerbeti. Kliče jo po imenu, ali Ivana se ne oglasi. Strab ga izpreletava in skerbno poprašuje svojo ljubljeno soprugo po hčerki; pa tudi ona ne ve ničesar. Zdaj je bila žalost v hiši. Oba jo kličeta, iščeta — pa ni je. „0 ljubi Bog! hudo se nama že tako godi in zdaj še naji-nega edinega veselja, najine Ijube Ivaue ni. 0 kje si Ivana, kje ai?" zdihujeta oče in mati. Iščeta jo na vse strani in poprašujeta, pa nihče ne ve o njej po-vedati. Še le zvečer se poverneta oče in inati žalostna iu ss težkirn sercem do-m<5v brez tolažbe, brez Ivane. V sobo stopivša zagledata na mizi rnajhea list papirja, katerega sta bila zjutraj prezerla. Urno ga Lupolov razvije ia bere: Dragi oče, draga mati! Ne prestrašita se, ko me ne najdeta zjutraj med Vama; pa tudi ne skerbita preveč za mi. — Vajino det.e spremljajo angelji, ker gre Vama rešenja iskat. Z Bogovi! Vaša hčerka Jvana. Še le zdaj se je Lupolov malo potolažil. Ves truden se vleže po večerji V posteljo iu zaapl. ______________ — 115 — Obernimo se zdaj nekoliko k našej Ivani. S terdnim zaupanjem v Boga in njegovo pomoč nastopila je težavui in daljai pot v Petrograd, glavno rusko mesto. Od velikega mraza se je tresla uboga deklica in pri rnilodarnih ljudeh je prosila kruha in preuočišča. Usmiljeni Ijudje so jo povsod radi sprejemali in jei dajali živeža; ona jim je pa v zahvalo zapela pesmico, v katerej je nazna-n^ala namea svojega potovanja. Pela je: Iz Sibirije potujem Oče moj in moja mati Cara milega prositi Mlada, revna deklica; Sta že stara in slaba, Hočem solznimi očmi, Prosim vas v iinenu božjem Da iz snžnosti ju rešiin, Naj se starišev usmili, ¦ ' Dajte meni kruheka. V Petrograd grem deklica. Ki žive v Sibiriji. Tako prepevaje je liodila Ivana mnogo mnogo dui, predno je prišla v rusko glavno mesto. V Petrograd prišedšo začelo je skerbeti, kedo jo bode sprejel in pripeljal do cavovega prestola. Boječe se je bližala k carskej palači, a napo-sled pride vendar srečno na carski dvor. Tu je obstala, ker si ni upala dalje, pa tndi ni znala kam. In ked(5 bi jo tudi pnstil v tako slabej obleki pred mo-gočnega ruskega vladarja! — Ni vedela kaj bi storila. Že skorej celo uro je stala tukaj. Nihče memoidoČih je ui hotel pogledati. Zdaj pride iz krasnega verta zalo oblecena gospa; bila je Federovua, mati niskega cara. Ko ugleda jokajočo našo Ivauo, stopi bližej k njej iu jo prav prijazno popraša: ,,Kaj sejokaš deklica? Ali ti je ked6 kaj žalega storil ?" Ivana pade na koleni, vzdigne roki k višku ia prosi: ,,Milostiva gospa! Usmilite se mene, uboge sirote, ia peljite me k mogočnenau cavu. Prositi ga liočem prosto-sti svojim starišem, kateri v velikej revščini in terpljenji žive kot pregnanci v merzlej Sibiriji. Nikjer nimajo nobene pomoči. Stari so že in onemogli. Le mogočni in dobri car jiin move pomagati. Gotovo bode uslišal prošnjo nedolž-uega otroka, ki pride tako daleč prositi ga milosti". — ,,Deklica potolažena bodi! Tvoja prošuja se ti bode izpolnila. Ljubezen, katero imaš do svojih stari-Sev, hvali te in kaže, da si prav ljubeznjiva iu dobra deklica. Blagor starišem, ki imajo takega otroka!" — Federovna jo satna pelje pred ruskega cara in jej izprosi pomiloščenje Lu-polova. Od otročje ljubezni ves ganjen oberne se car klvani iu jej reoe: ,,Tvoj oče Lupolov je prost. Dobil bode tudi vsa svoja posestva zopet nazaj v svojo last. Naznani mu to veselo novico in reci mu, uaj se poverne zopet nazaj v Kazau. Tebi pa dobra deklica, ki imaš toliko ljnbezni do svojih starišev, da se nisi bala daljnega in težavnega pota iz Sibirije v glavno rusko mesto Petrograd, podarim sto zlatov, to je toliko, kolikor dni si potovala do mojega carskega dvora." Od veselja se joka Ivana in solze hvaležnosti jej tečejo po nježnem njenem obrazku. Ko se lepo in spodobno zahvali raskeam fiaru in njegovej dobrej ma-teri Federovni za toliko rnilost, hiti zopet nazaj k svojim starišem. — Koliko veselja so imeli ubogi stariši, ko so Ivano po tako dolgej ločitvi zopet perrikrat objeli, tpga moje pero ne more popisati. Od veselja se Lupolov joka, ko sliši besede: ,,Oče prost si!" Mati pa objema in poljubtije svojo hcetko, ter se je ne more zadosti nagledati. Kiiialu potem se Lupolov poslovf od puste iti merzle Sibirije ter se zopet naseli na prejšne inesto v lepeoi in rodovitnem Kazanu, kjer je še mnogo let živel se svojo sopnigo in dobro hčerko Ivauo. — Ivana pa je bila povsod v velikej česti kot dobra hči iu rešiteljica svojih starišev.