o TUJIH  LASTNIH  IMENIH  V SLOVENŠČINI
Tale hip sem končal zadnjo redakcijo prevoda nekega — sicer povsem nepre-tencioznega —• pripovednega besedila. Izvirnik je nemški, a povest se godi večidel v anglosaškem okolju. Zdajle sem še poln nebogljenega srda zastran teh nesrečnih lastnih imen. Ce pustimo poglavitne — namreč sintaktične in stilistične — probleme; se prevajalci menda najhuje ubadamo ravno s tem orehom, skoraj huje kot z nekaterimi terminologijami.
Najbolj nas žulijo ženska imena na soglasnik. Prvi odstavek 40. pravila v SP zelo nedvoumno in dokončno ukazuje, kako naj bi se ravnali. Toda kaj preprosto je prebrati in verjeti Sigrid, Sigride, -di, -din, Ruth, Ruthe, -i. Ruthin — dokler imena niso v stavku. Zgolj kot postava in paradigma se zdi, da je prvi odstavek 40. pravila problem popolnoma razrešil. Vendar ga ni, če hočemo pisati gladek, živ jezik. Pogovorna praksa se zelo pogosto zateka k indeklinabilni obliki in marsikdaj nam to zveni še najbolj naravno. Včasih se pa tudi v nepremišljenem živem pogovoru ravnamo po pravilu v SP. A če bi se v pisanju — ne glede na SP, recimo kar po uzurpirani svoji volji — ravnali dosledno le po eni možnosti, bi morali tako ali tako dostikrat zapisati trd, oglat stavek, da bi se bralcu oko in notranje uho spotaknili
Postavimo; Ženski je ime Maud (izg. pribl. mod). Svojilni pridevnik Maudin zveni naravno in nenasilno. A stavek Z Maudo sem se sprehajal je (čeravno zvest 40. pravilu SP) bralcu neprijeten in ga moti kot tujek v sicer gladkem besedilu Zraven predloga bi mi bila nesklanjana oblika ljubša. Toda če bi se zopet dosledno držal indeklinabilnosti, bi moral zapisati: Vsi so prišli, samo Maud ni bilo. Tu mi zveni oblika s slovenskim obrazilom bolj plastično in tudi ušesu prijetneje, ker sicer pogrešam nikalni rodilnik.
Vendar je s to rečjo tudi drugače še nerodno Ce dosledno sklanjamo, se nam lahko zgodi, da bralec (pa celo če pozna jezik izvirnika) niti ne bi mogel uganiti.
58       ¦
kako je osebi v resnici ime. Ce se menimo o tej ali oni junakinji romana, bo to kajpa vedel, ker je toliko pa tolikokrat gotovo omenjena v imenovalniku, kjer je edino pametno, da dosledno ohranjamo izvirno obliko (tudi če je na koncu nenaglašen ali celo nemi -e; Inge, Charlotte; razen kadar govorimo o že skoraj legendarnih osebah, postavimo o Wertherjevi Sarloti); a kaj, če je kaka ženska v vsem romanu omenjena samo enkrat. Na izletu se je seznanila s sestrino prijateljico Mayo. Tudi angleščine vešč bralec bo samodejno pomislil, da je tej sestrini prijateljici ime Maya (saj bi bilo mogoče) — a v resnici je May (ne tako redko ameriško žensko ime). Ker je ime tu v šestem sklonu, me nesklanjana obli.ka niti ne dreza v uho. A recimo, da bi moral zapisati stavek: Vseh prijateljic se je sestra še spominjala, samo May ne. V takem kontekstu zveni ime brez obrazila kot velika septima — če mu pa obrazilo pritaknem, bralec zopet ne bo vedel, kako je tej majski siroti ime.
Posebno poglavje so angleška (zlasti ameriška) ženska in tudi moška imena na -ah, kjer je končni h kajpa nem: Dinah, Noah (izg. približno dajna, n6a). SP o njih sploh molči. A kaže, da bo res še najboljša praksa: Dinah, Dine, Dini, Dinin, Noah, Noa, Noi, Noov... (izg. pribl. dajna, dajne, dajni, dajnin...). Ce bi pisali Noahov, bi bodisi dobili nemogoč hiat (izg. nöahoy), bodisi bi morali terjati, da eno pišimo, a drugo govorimo (izg. nöou).
Ravno to navzkrižje med pisavo in izgovarjavo mi zbuja pomisleke tudi pri nekaterih popularnih, nikakor ne redko zapisanih imenih. Zato me navdaja rahla skepsa celo ob odstavkih a in b 33. pravila SP. Shakespearov (izg. pribl. šekspirou) je vsaj v izgovarjavi malce prokrustovsko. V žargonu in pogovoru pravimo šekspirjeu — in to se po analogiji kar ujema z ukazanim Schillerjev. Še bolj nasilen je kajpa ukaz zadnjega odstavka 32. pravila, češ da moramo izgovarjati lasdžou, kolridžou: kje je tu doslednost: slovensko obrazilo pišemo, a tako, da se upira vsem vrojenim postavam slovenske fonetike. Mislim, da bi bila le boljša oblika Coleridgev (izg. pribl kölridzey), a po drugi strani vendar Boccacciov (izg. pribl. bokačou), ker čutimo tu -o- kot sestavni del nominativa in se nam v ušesu dozdeva kot pritaknjeno slovensko obrazilo samo -v-, čeprav to kajpa morfološko ni res.
Soglasniški -y na koncu obravnavamo kot slovenski -j (4. odstavek razdelka a v 34. pravilu); prav. Torej: Charleyev. A če smemo reči čdrlijeu, zakaj moramo reči kolridžou? Dasi je isti pravopis v nekaterih drugih rečeh dokaj popustljiv v izgovarjavi (na- primer pravilo 36, razdelka c in d). Kajpak — tudi če bi uveljavili upoštevanje slovenske fonetike in pisanje na osnovi govorice, bo še vedno prej prodrla oblika Bartschev (namesto dosedanjega Bart.sch.ou) kot pa Coleridgev (namesto dosedanjega Coleridgov), ker tu ni problema z izpahovanjem ali neizpahovanjem nemega -e-.
Podoba je, da glede sklanjatve tujih imen v slovenskem kontekstu ne bo mogoče uveljaviti doslednih, enotirnih pravil. Bržkone bo treba dokončna pravila formulirati tako, da bo dostikrat pisatelj ali prevajalec lahko sam sproti izbiral in moral izbirati med vsaj dvema možnostima.
Tako ali podobno razrešitev bo treba (po analogiji) poiskati tudi glede ravnanja s tujimi besedami v slovenskem kontekstu, čeprav niso lastna imena, a v stavku opravljajo podobno smiselno funkcijo. Pred nedavnim sem se ubadal z besedilom iz f rane Jožef o vskega ambienta. Babici pravita olikana vnučka grandmere. Svojilni pridevnik se mi splete docela naravno in zveni neprisiljeno: Grandmerino stanovanje je bilo pravcata starinarnica. V odvisnih sklonih pa pritikanje slovenskih obrazil malce hrešči in zato — zlasti v predložni zvezi — pač raje zapišem: Kadar sta hila pri grandmere, jima nikoli ni bilo dolgčas. Toda če bi se po tej nesklonljivi analogiji odrekel tudi svojilnemu pridevniku (priznajmo si namreč že, da je svojilni pridevnik v resnici pravzaprav le odvisna in znova sklonljiva oblika samostalnika, ne pa samostojna izpeljanka) — tedaj bi moral namesto prvega stavka napisati (nesklanjano. a v vlogi rodilnika): Stanovanje grandmere je bilo pravcata starinarnica. To zveni že v konstrukciji popolnoma neslovensko (svojilni rodilnik namesto svojilnega pridevnika, čeprav ob samostalniku ni prilastka) — pa tudi nerazumljivo in — kar menda res ni najmanj važno — kratko malo grdo.
Tu, na nerazločni, zabrisani meji lastnih in stvarnih imen, nas še prav posebno pestita bodisi nedoslednost, bodisi kar pretirana, despotska doslednost SP: v mislih sta mi predvsem 37. in 39. pravilo, pa prelakonično določilo o prirednih samostal-niških prilastkih v Slovenski slovnici.
Po analogiji Rio de Janeiro, Rio de Janeira (tu pritikamo obrazilo celo dejanskemu rodilniku!!) pišemo tudi na Wall Streetu in blizu Waterloo Streeta ali (kajpa
59
nedosledno, a ušesu še najbolj sprejemljivo) križišče California Streeta in Van i Nessove avenije. (Bolj kot street nas pestita Herrengasso in Place de la Concorde; \ a tu pripovedujem predvsem o izkušnjah z angleškimi imeni.) Toda če smo se pri i geografskih in topografskih imenih s tem sprijaznili, zakaj potem ne smem zapisati ¦ (gl. SP, pravilo 39), da je Martin Eden objavil zgodbo v Atlantic Monthlyju? Zveza ' v Atlantic Monthly nasprotuje analogiji v Rio de Janeiru. Oziroma (ker nam tu vsaj i predlog pomaga) še huje; zakaj ni mogoče lepo po .slovensko zapisati — Times je ; prebral, Atlantic Monthlyja pa m —? ;
S sklanjatvijo sestavljenih imen je povezan tudi problem sklanjatve ali indekli- i iiabilnosti nekaterih naslovov ob osebnih imenih. V mislih sta mi predvsem Mr. : in Sir (kot plemiški vzdevek). -s
Pred dolgimi leti je Leben že uveljavil oblike dan Kihota, don Kihotov — to smo brez pomislekov sprejeli, ker nam je zvenelo prikupno in logično, čeprav skia- ; njamo celo doktorja oziroma dr. samostojno (kratico seveda samo v izgovoru, v pisavi \ ne)! Toda don je mnogo bolj organsko, neločljivo spojen s samim imenom, bolj \ kakor dr. Danes bi nam pustolovščine dona .Juana ali prigode dona Camilla zvenele ] že hudo prisiljeno (čeprav bi to pri italijanskem donu Camillu namesto don Camilla ; še nekako sprejeli, pri španskem donu Juanu pa bi se nam neizpodbitno močno > kolcnilo). j
Po pravilih angleške slovnice in angleškega bontona vemo, da je plemiški \ vzdevek Sir neločljivo zvezan z imenom, s priimkom pa sploh ne. Možni sta obliki j Sir Laurence Olivier ali Sir Laurence, oblike »Sir Olivier« ali »Sir Falstaff« sploh ni. ; (Drugače je s plemičevo soprogo; njen naziv je Lady z veliko začetnico; ta prilastek i je vezan na priimek; zato poroča Times o plemiškem zakonskem paru, da sta bila na sprejemu v Buckinghamski palači med drugimi gosti... tudi Sir Laurence in Lady ; Olivier — samo tako in nikakor ne drugače.) Tudi če takega plemenitnika ogovarjaš ; le z naslovom in imenom brez priimka, to ne pomeni, da si z njim intimen, temveč j zveni vsaj tako kot v ruščini ogovarjanje s krstnim in očetovim imenom, rajši še ; malce bolj distancirano.
Zato se mi zdi, da bi morali po analogiji don Kihota sklanjati tudi; Sir John, ' Sir Johna, Sir Johnov in Sir John Falstaff, Sir Johna Falstaffa, Sir Johnu Fal- , staffu ...
In ponekod nam ni mogoče, da bi Mr. prevedli kar z gospod, temveč moramo ; tudi v slovenskem kontekstu ohraniti Mr. (pa seve tudi Mrs. in Miss). Dokler smo ' lepo v udobnem imenovalniku, ni težav, a kakor hitro se zavozlamo v blodnjak j sklonov, zopet zaškriplje. A ker je Mr. neprimerno čvrsteje spojen z imenom kot slovenski gospod ali g. (saj to ni samo vprašanje dveh slovnic, temveč tudi dveh tradicij družabne konvencije — kakor je zopet nekaj čisto drugega na priliko poljski i pan) — menim, da bi bilo prav v slovenščini tudi Mr. obravnavati po analogiji don i ali Sir, ne pa po analogiji dr. j
Iz eksperimentalne prakse in delovne stiske nestrokovnega rabnika vznikajo j vprašanja pa predlogi; strokovnjaki naj na vprašanja odgovorijo — z avtoriteto in ] toleranco (obeh je treba). Herbert Grün